Seveda, pri nas smo ekološko ozaveščeni in zato odpadke ločujemo.

Na vasi imamo tri otoke, kamor potem lahko nosimo papir, plastenke, steklo in pločevinke. Niso pa ti otoki čisto zraven, se pravi, da se moramo do tja odpeljat. Naložit zadeve v avto in jih odpeljat.

Kar načeloma delamo kar pogosto. Vendar ne tako pogosto, kot bi želeli. Ponavadi takrat, ko v špajzo ne moreš več stopit. Takrat se kdo razjezi in odpelje večino škatel.

Zato pa doma potem potrebuješ en prostor, kamor vse to odlagaš. Ta prostor je pri nas špajza. Zraven kuhinje je v tistem trenutku za odlaganje vedno najbolj primerna. Seveda se s časom v njej nabere boga in pol. Toliko, da niti noter ne moreš več stopit. No, takrat je dovolj vsega in se večino odpelje. Vendar ne vse. Po kotih, škatlah, pod škatlami in tako naprej, vedno ostane še kar nekaj robe. Ker se vedno mudi, odpeljemo le tisto, kar je najbolj na očeh in najbolj pod nogami.

Vsake toliko časa pa je treba tudi špajzo pospravit. V celoti.

No, takrat pa je zanimivo. Zanimivo zato, ker najdemo stvari, za katere sploh ne vemo, zakaj jih imamo, oz. najdemo takšne, ki smo jih iskali že dooolgo časa.

V tokratnem pospravljanju smo našli:

• steklenico whiskyja, ki sem jo dva meseca nazaj besno iskal in iskal pa ne našel,
• šteko mleka na katero smo čisto pozabili,
• 150€ v petdesetakih, kar pomeni, da so bili tam vsaj dve leti,
• par deset malenkosti ob katerih zavzdihneš: aaaa, glej, tukaj si!

Vse je še kolikor toliko za razumet, človek pozabi, ampak mleko mi pa nikakor ne gre v račun... Hm.

Zato pa ne smemo prevečkrat pospravljat, je potem veliko bolj zanimivo!