Ravno toliko, za veselje.

Da je bil tamauček v Avstriji. Brez potnega lista tokrat.

Skočil na kopno in nazaj.

Z daljnogledom smo pa opazovali oddaljene bregove.

Je pa bilo meni zanimivo, kako se sam brod fino premika. Samo s krmilom dosežeš, da gre sem in tja. V ravni črti... Vedno sem mislil, da ga mora kabel kar fino držati, da ga ne odplavi navzdol po reki, a temu sploh ni tako. Kar gre. Sam. In to lepo počez.

Saj najbrž je za to čisto pametna fizikalna razlaga, ampak sem bil vseeno fasciniran. Hja.

Hvala pa sladkogorcem za par prijetnih uric in kosilo. Ko sva se že tako - čisto po krtinsko - mimogrede pojavila na obisku.

Malo smo pa le bili lažji kot 7 komadov težke živine!