Tole nima nič opraviti s tekom. Sem še vedno na bolniški in še vedno šantam...

Ne vem pa, kam se tem otrokom tako mudi. Kar naenkrat smo že pri desetki. Pa ravnokar je... Ah, pustimo to...

Res se po otrocih najbolj pozna, da gre tale čas precej hitreje, kot bi bilo lepo, da gre.

Še malo nazaj je bila taka mala žaba, zdaj ji pa kaj takega človek ne more več reči, anede?

Počasi bo potrebno popuščat prijem, še dobro, da me je Tadeja dobro preparirala.

Vse najboljše, Flori!