Kateri ponoven začetek je to? 243-ti?

Sicer pa je vseeno, jaz sem vesel! Spet sem začel!!!!

In ko se matram, ko se potim, ko trpim, ko me napor zdeluje, ko komaj diham... takrat sem neverjetno vesel. Čudno, ampak resnično. Če bi čisto tako, na površno, pomislil, bi lahko rekel, da je to celo sprevrženo.

Mi je pa popolnoma vseeno, meni, oziroma nama - sva šla danes kar skupaj s Heleno - je bilo super! Pa sem poplesoval in poskakoval in sploh bil malce razigran in razposajen.

Boljš tečt okrog Gradiškega, kot pa ribe lovit v njem. Vsekakor.

3.950m, 28:34, 7:13/km, 384kCal, 163/186 obratov.

Za ponoven začetek, po tolikem času, je to neverjetno super. Mišica še vedno zateguje, še posebej od začetka, in celo pot se ti zdi, da imaš eno nogo krajšo od druge, ker je pač ne stegneš toliko. Zanimiv občutek, a se počasi potem izgubi, ko se vse fino razgiba. Moram pa še iti počasi, pri prevelikem zaganjanju me še malo zašpika. A se že vidi, da bo šlo in da bo tek spet na sporedu!

Škoda le, ker bom moral spet čez tole sedmico in bom najbrž letoš še slabši na LJM, ampak po pravici povedano, mi je čist vseen. Briga me. Važno je, da jaz tečem. Ha!

P.S.

Da ne omenjam kajenja... Hej, je pa zdaj - pa čeprav po šele dveh tednih - mnogo lažje!

Uau, kaj bomo letel čez desetletje ali dva!!!