Podkleteno Nebo
Zacetna stran - krtina.com!
# Friday, July 11, 2008

Tole je pismo, ki sem ga Staršem pisal nekje v 2002, predvsem Očetu. Iz tega pisma je nastal Forum, ki smo ga poimenovali Naša pisma.

Naša pisma so pravzaprav resnična pisma, ki smo si jih člani družine izmenjevali med seboj. Na koncu je prišlo do štirinajstih pisem in nato še drugega dela Foruma.

V mojih pismih sem predvsem obdelal svoj odnos z Očetom. Če sodim po času, ki smo ga skupaj preživeli po teh pismih, lahko rečem, da uspešno. Ker je bil to najin zadnji "spopad" in točka od katere sva naprej lahko živela neobremenjeno - vsaj jaz - čutim, da ga moram objavit, čeprav so zame hudo osebno izpovedna. 

V in za Spomin. Njegov in moj.

[Aleš – Tarasu in Alenki, 12.12.2002]

Ljubljana

 

Enkrat je treba začeti, pravijo, čeprav je moj moto: prestavi na jutri, kar lahko storiš danes! (He, he...) S temle pismom sem se precej potrudil, zakaj, bo vidno na koncu. Je hudo osebno izpovedno, kar mi povzroča občutke ranljivosti. Tudi ta zakaj bo pojasnjen na koncu. V mislih sem imel serijo takih in podobnih pisem, če le bosta Vidva za to. Jaz sem pripravljen.

Moje življenje zaznamujeta in oblikujeta dve osnovni stvari: ljubezen in svoboda. Vsa ostala mnenja, načela in podobno so podrejena tema, prvima dvema. Iz prvega prehajam do romantike, iz drugega do anarhizma. Verjamem v popolno ljubezen in verjamem v popolno svobodo. Vse svoje sile in delovanje svojega življenja usmerjam v tej smeri. Preprosto verujem. Lahko bi ti dve besedi označil kot Boga, a jih raje ne. Vendar verujem.

Iz prejšnjega odstavka sledi nato vse ostalo.

Trudim se ostati zvest samemu sebi v prvi vrsti. Se ravnati po svojih mislih, po svoji glavi. Včasih trmasto, z glavo skozi zid, a v veri, da delujem prav. V veri, da se ne izneverjam samemu sebi. Osebno sem svoboden, sebi lasten, edina stvar, ki jo imam za vedno na tem svetu, so moje misli, moja svoboda. Tega mi nobeden ne more vzeti, tega nikomur ne dam. A nikakor ne mislim, da sem samozadosten, z velikim veseljem pobiram iz okolja, vse, kar mi to okolje skuša dati. Vsak nasvet upoštevam, vsako dobro idejo, vsako misel. Skušam rasti na vseh teh vplivih, se z njimi oplajati, jih vplesti v svojo lastno miselnost. Odločitve na tej podlagi pa so samo in čisto moja stvar. Jasno je, da včasih na svoji poti tudi koga ranim, koga poškodujem. Temu se na žalost ne morem ogniti. A odgovornost nosim vedno. V vseh primerih se jasno zavedam posledic svojega dejanja in jih tudi odgovorno sprejemam, se pred njimi ne skrivam. Včasih sem potisnjen v kot, iz katerega drugega izhoda ne vidim.

Tako, na drugi strani, tudi od ljudi pričakujem, da so svobodni, samostojni. Ne smem in nočem se odločati namesto njih, njihove odgovornosti ne smem in nočem nositi jaz. Ker s tem prepuščam delček osebne svobode drugemu, prepuščam svojo samostojnost in se odgovornostno navezujem na drugega. Čeprav je ta drugi sam sposoben tega. Nikoli nikomur ne vsiljujem svojega mnenja, svojih misli. Rad povem, kaj in kako mislim, a tukaj se vsa stvar konča. Odločitve zase sprejemam jaz, kdo drug pa zase. Ljudi celo ne prepričujem v svoj prav, raje zasejem seme dvoma, raje pogledam na zadevo z druge plati. Delujem tako, ker se to obnese tudi pri meni samemu. Z direktnim napadom pri meni ne prideš daleč, že samo zato ne, ker je napad. Kakor ne dovolim, da drugi sprejemajo odločitve v mojem imenu, tudi jaz nočem sprejemati odločitev v drugem.

Svet, ljudi okrog sebe, ljudi, s katerimi komuniciram, skušam preprič(ev)ati s svojimi dejanji, s tistim, kar delam in kako delam. Sem kamenček v mozaiku, ki ga sestavljam. Delam po svojih močeh tisto, kar (z)morem, tako kot zmorem. Seveda se lahko takoj vprašam: ali ni že ta mozaik največja oblika nesvobode? Sem zaradi svojih prvih dveh načel vedno znova omejen na samo določen izbor obnašanja, delovanja? Sem zaradi tega jaz še najbolj vpet v neke smernice? Navidezno svoboden, v resnici pa zasužnjen že od začetka? Pa vendar se mi zdi, da v pojem svoboda spada tudi pojem odgovornost, da svoboda ni samo tisto, da lahko počneš, kar te je volja. Je veliko več od tega. Med drugim tudi pravica nositi svojo lastno odgovornost. In v tem ni nesvobode. Na drugi strani pa je razkroj, nič, z njim pa nesvoboda.

Ne bežim pred dolžnostmi, pred izzivi življenja, ne bežim pred življenjskimi problemi. Nikoli ne pobegnem (razen iz kakšne dolge vrste...) pred njimi. Ne obrnem jim hrbta, vedno jih skušam rešiti, kolikor le je v moji moči. Vedno se odločim za takšno pot, kot se mi zdi prav. Za takšno, ki je v skladu z mojimi verovanji. Temu se ne morem odreči. Ponavadi je to dosti težja pot, kot se zdi na prvi pogled. Pa sem zadovoljen, sem zvest samemu sebi. Se pa le zgodi sem in tja, da sem stisnjen v kot, da imam problem, problem, ki je nerešljiv. Je nerešljiv v skladu z mojimi načeli. Moral bi postati nekdo drug, da bi ga rešil, moral bi spremeniti nekoga drugega. Kar pa ne gre.

V meni je ogromna življenjska s(i)la. Kaj bi vse še rad počel, kaj bi vse rad še doživel! Zanima me tisoč in ena stvar, rad bi se ukvarjal z najmanj stotimi naenkrat. Rad bi imel 127 otrok (no, ja...), rad bi zaznaval vsak njihov trenutek tega življenja. Življenje je nekaj najlepšega, vsak dan je nov dan, nov začetek, novo življenje. V tem se pojim, to mi daje energijo. Vsakega dneva sem zjutraj neskončno vesel. Ker je možnost. Je možnost za karkoli. Že samo to, da je samo možnost, je čisto dovolj. Lahko jo izkoristim, lahko je ne, lahko jo prepustim, lahko... karkoli mi pač pade na pamet. Seveda spet skupaj z odgovornostjo in zavedanjem tistega, kar delaš. Ni to nekaj velikega?

Vem, da je življenje zakomplicirano, polno težav, pasti, prepadov, vzponov, padcev a se jih ne bojim. Skušam ga po svoje obvladovati, se boriti z njim, ga srkati, ga preprosto živeti. Življenje ni moj sovražnik. Od njega pa ne pričakujem prav veliko. Najbrž se zato lahko veselim tudi majhnih stvari. Tudi o vzgoji bi lahko tukaj govoril, o vzgoji, ki mi je dala veliko tega, veliko preprostih stvari, za katere se splača potruditi, veliko preprostih stvari, za katere je vredno. In za vse te sem in bom hvaležen.

Zelo pogosto me moj romantični del opominja, da nisem ne na pravem mestu, ne v pravem času na tej zemlji. Tudi anarhistični del zelo rad pritegne k temu. In se večkrat sprašujem, kakšna je pravzaprav moja vloga. Sploh obstaja kakšna vloga? Tukaj, po pravici povedano, ne pridem daleč. Ustavim se nekje v sredini, sredi morja vprašanj, brez enega odgovora, a najbrž je tako tudi prav. Čudi pa me le, da s svojo naravo, ki res ne paše na ta svet, kolikor toliko uspešno delujem v tem družbeno socialnem okolju. Nisem (še) skregan z realnostjo, nisem odmaknjen nekam čisto na rob, nisem preziran ali kako drugače zavrže(va)n. Po eni strani sem romantik, ki si slika svet ravno obratno sorazmeren od tega, kar je v resnici, po drugi strani pa že dolgo ni bilo realne stvari, ob kateri bi bil hudo presenečen. Zavedam se, da je v tej realnosti prav vse mogoče, da ljudje so in bodo naredili še vse, kar je mogoče, in tudi tisto, kar je nemogoče.

Ja, v sebi opažam nekaj paradoksov, stvari, ki jih razumsko še ne morem rešiti. Delujem na več nivojih. Eno se včasih izključuje z drugim, včasih dopolnjuje. Spoznavam samega sebe, vrtam po sebi, se (včasih) tudi mučim, če je treba. Spoznanja so vedno zanimiva.

Helena vpliva name neznansko dobro. Spoznal sem, da mi daje mene samega nazaj. Vse, kar ji dam, se oplemeniteno z njeno ljubeznijo vrne. Ob njej imam občutek, da lahko rastem in da rastem. Da se razvijam in da ne stagniram in stopicljam na mestu. S svojim razumevanjem in svojo ljubeznijo me spodbuja, odkriva v meni še neslutene globine, me zna obrniti iz znotraj na ven. Daje mi energijo in moč, daje mi zaupanje v samega sebe, daje mi preprosto mene. In tako sem se po dolgih letih, tam nekje od sedemnajstih, ko sem se začel izgubljati, spet lahko našel. In me spet ima, da bi pisal. In pišem. Pišem o sebi, pišem o ljubezni, pišem o naju, pišem pa tudi o težavah.

Ena od takih težav so moji starši. Koliko stvari bi jim rad povedal, pa ne gre in ne gre. Koliko stvari razložil... Kako včasih čisto drugače deloval... A to je eden od nivojev, kjer delujem drugače. Kjer se ne spoprijemam s težavo, kjer vedno obračam hrbet, kjer vedno bežim. Kjer nosim odgovornost nekje v zadnjem žepu. Ne upam? Ne smem? Kakšne zavore imam v sebi? Kaj me vedno tako dotolče, da se nisem zmožen pogovarjati, da nisem zmožen sodelovati? Preprosto povedano: ne vem. Je to njuna intelektualna (pre)moč? Je to samo to, da sta starša, da sem in bom vedno otrok, ki mora poslušati? Pred vsakim človekom lahko nastopam kot samostojen človek, pred njima nikakor. Pred njima sem vedno njun otrok. Otrok, ki so ga zasačili, ko je kradel marmelado. Je vsa stvar v (pre)veliki hvaležnosti, ki jo imam do njiju za svoje življenje, za njuno vzgojo, pa si tega ne upam povedati, ne znam pokazati? Velikokrat se trudim, a vedno izzveni v prazno, se porazgubi.

In, seveda, na koncu, zakaj sem, hudiča, rabil skoraj 37 let, da sem Vama lahko kaj takega napisal?

Rad Vaju imam!

Aleš

 |   |   | 

posted on Friday, July 11, 2008 4:13:17 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, June 11, 2008

Očetu!

Veš, takega Očeta ni bilo prav lahko imeti. A sem ti za to presneto hvaležen.

Dolgo, dolgo sem potreboval, da sem se sprijaznil, dolgo, da sem spoznal in dolgo, da sem se osamosvojil in se nehal boriti proti tebi. Da sem lahko postal sin, ki ne izključuje Očeta, temveč ga vključuje in ga ima preprosto rad. Zaradi njega - Očeta - samega.

Tudi Ti bi rekel, da je to čisto naravna pot in da je pravzaprav dobro, da mi je sploh uspelo.

Nekaj lepih, mirnih in plodnih let sva imela v zadnjem času. Kar nekaj stvari sva naredila skupaj, še posebej sem ponosen - saj sem lahko, kajne? - na Naša Pisma. Ponosen sem na Veliko družino, ki sta jo ustvarila z Materjo, ponosen na to, da si bil zadnje čase zadovoljen z menoj in da sem te - celo! - presenečal. Saj veš, sinovi, vedno se trudimo ugajati Očetom, pa čeprav niti približno ne zgleda tako...

Tvoja zapuščina je velika, ogromna, tudi če se omejim samo na osebno, kaj šele na tvojo delovno zapuščino. Helena namreč ob pogledu na Leandra velikokrat vzklikne: lej ga, Fotrček! In tudi sam se velikokrat ustavim, ko me zapustijo besede, ki veliko bolj spominjajo nate, kot name. Vendar sem v zadnjih letih na to sila ponosen in tega prav nič ne skrivam, zatiram.

Tvoje plodnosti ne bom nikoli dosegel, pa tudi če bi jo lahko, sem mnogo prepozno začel. A obljubim, da se bom trudil, v svoji smeri seveda, a s podobno gorečnostjo. S svojim zgledom sta bila z Materjo najboljša vzgoja, kar jih je bilo lahko. To danes dobro vem in sem Vama obema hvaležen, kljub temu, da sem se prvih petindvajset let upiral na vse pretege.

Preveva me občutek, da si še veliko nisva povedala, da je ostalo še toliko neizrečenega, da bi bilo potrebno doreči še toliko stvari in težko se je strinjati z dejstvom, da je zmanjkalo časa. Pa vendar:

naučil si me, da verjamem in jaz Verjamem, da se bova še sreč(av)ala.

Dokler je živ Spomin.

 |   |   | 

posted on Wednesday, June 11, 2008 3:00:26 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [18] Trackback