Kaj - hudiča - pa je zdaj to?

A to je tako, kot kakšen bager?

Posiljevanje na vseh bolje opremljenih reklamnih mestih.

K mehaniku greš, da najde napako, potem jo greš pa domov sam popravit.

No, skoraj tako.

Malce drugače je, ampak na koncu tako zgleda. Ker...

Saj vsi vemo, kako je, ko prideš k mehaniku, kajne? Vsaj zame je to vedno stres. Tak majhen človeček, ki milo prosi, da se mu odpravijo težave, na milost in nemilost prepuščen malim bogovom.

Saj ne vem, morda bi se moral bolj postaviti zase, ampak na koncu - v vsakem primeru - potegneš ta kratko. Jaz pa še posebej, ker se mi ne da nikoli kregat. Kaj se bom kregal z mehanikom... kot, da bi kaj zaleglo. Za samo zadoščenje mi pa ni.

Zato jih pa menjavam kot gate. Skoraj.

In zadnjič pridem ves poklapan, šipa ne gre več gor, otroci so se igrali, zunaj pa kaže na dež... Vijem roke in točim solze: kaj mi je storiti?

Mehanik pogleda... odpre vrata, iztakne konektor, ga sleče, in hopla... dve strgani žici... "Hmmm..." reče. (Tak dolg, pomenljiv Hmmm je to.) Meni seveda v trenutku pade kamen s srca. Ufff, ne bo petsto evrov! Juhej!

"Za tole morte pa k električarju!"

"OK, super, hvala! Sem že na poti!" in jo odkurim, koliko me nesejo noge. Malo sem bil sicer razočaran, ker sam ni tistih dveh bebastih žic skupaj staknil, ampak bo že... S tem se pač ukvarja električar, ne pa mehanik, kaj sem pa mislil???

In sem šel domov in sam zvezal tisti dve bebasti žici. In je vse skupaj delalo kot pesmica. Še tisti gumb za okna pri Tamaučku, ki ni delal že celo leto in za katerega okvaro smo ga že davno proglasili za krivca. Pa je bila razrešena še ena skrivnost.

Pa smo bili na koncu vsi zadovoljni. Mehanik - ki je dokazal svojo superiornost, električar - ki ni imel nikakršnega dela in jaz - ki sem se počutil koristnega in sposobnega.

Eh, ko bi bilo vedno tako.

Renault Espace mi je pravzaprav všeč. Velik in prostoren, škatlast. Meni super.

Še spimo lahko čisto enostavno v njem.

Se pa dogaja nekaj zanimivega z njim, ko je dež.

Saj ne rečem, nekdo se je presneto potrudil in daleč vnaprej mislil na dež in podobne vremenske neprilike. Z brisalci je namreč cela štorija. Po mojem mora bit vgrajen cel kup elektronike samo za bloody brisalce. Petstotrindvajset nastavitev hitrosti, sprednji, zadnji, ko se ustaviš, preklopijo na manjšo hitrost, ko daš v rikverc, se samodejno vklopi zadnji in tako naprej. Bogve, kaj še vse...

Se mi pa zdi, da ta dotični načrtovalec, ki je sicer super načrtoval, celotne zadeve ni preizkusil v praksi.

Petstodvainšestdeset nastavitev hitrosti mi še nikoli ni prišlo prav. Vedno dežuje tako, da je vse skupaj nekje vmes in se moram igrat z brisalci.

Ko se pri ustavljanju zmanjša hitrost brisalcev, je sicer fino. Vendar pa je potem speljevanje precej "na pamet". Ker nič ne vidiš. Kolone so tak fini primer, ko se moraš spet kar naprej igrat z brisalci, da bi sploh kaj videl.

Pa da se ne ustavljam samo pri brisalcih... podobno je pri drugih stvareh.

A v Franciji nikoli ne dežuje? Ali pa se francoskim inženirjem ni dalo voziti po mokrem. Kdo bi vedel?

Ko z marelo v rokah podiš po dvorišču tamaučka in se izogibaš lužam, zraven seveda tuliš: "pa ne v lužo skakaaaaaat!" in končno ves upehan prideš do avta, se ti začne porajat vprašanje, kako boš pa zdaj tegale tamaučka noter v avto spravil?

Kakorkoli že, na koncu ti uspe vrata od avta odpret, ne da bi bila oba mokra kot zajca. Ampak...

Ej, s strehe se usuje pravi slap direkt v notranjost avta! Direkt na otroški sedež! Ma... %$#&$/(/&#%""%#?** Čemu, hudiča?

Druga cvetka je pa tale:

Kaj se super vidi!

Tudi, če špeglov ne bi imel v dežju, čisto nič ne pomagajo. Ravno tam čez se zliva vsa voda na tem svetu...

Hja, takle mamo, če načrtuješ avte poleti.

A samo jaz to opazim, ali pa se mi samo dozdeva?

Prometno leto je razdeljeno na par obdobij. Eno obdobje se začne septembra, drugo nastopi po novem letu, tretje pa je poletno.

Prvo obdobje je popoln kaos. Ki se stopnjuje vse do novega leta. Vse je zabasano, povsod neznanska gneča. Sploh za vožnjo v službo, neverjetno, da sploh kdaj pridemo... Potem pa se kar naenkrat, takoj po novoletnih praznikih, vse spremeni. Kar tako, CAK! In gneče ni več. No, vsaj takrat, ko mi hodimo v službo, je ni več. Čisto po pravici povedano: gneča je še vedno, a jo je mnoooogo manj, kot jo je bilo pred novim letom.

Zakaj in kako?

Celo jesen sem vozil po stari cesti do Ljubljane, ker se je bilo čez Vir skoraj nemogoče prebiti do AC. Čakal si in čakal. Zdaj pa, kar naenkrat, spet vse frej. Čaka se največ en semafor, kar je toliko kot nič.

Kolikor vem, se bo zdaj spet počasi gostilo, nekam tja do srede junija, ko bo gneča spet velika. Potem so pa tu dopusti in bo vse - spet - spremenjeno.

Tole spreminjanje prometa opažam že vrsto let, a še nikoli nisem pogruntal, v čem je stvar. Še posebno me mori novoletni preskok. Se ljudem po novem letu ne da več? Hodijo kasneje v službo? Prej? Priznam, da nimam pojma, kaj več pa tudi ne raziskujem, konec koncev *toliko* me pa spet ne zanima.

Mi pač hodimo celo leto v službo približno ob istem času. Vedno enako, pol ure gor ali dol, kakor se pač uspemo porihtat. Še najbolj verjetna mi je razlaga, da se ljudje malo razvadijo po praznikih in poležijo malo dlje. Tako se tista gneča premakne na kasnejši čas.

Ah, kaj pa jaz vem! Sicer me pa res ne briga. Le želel bi si lahko, da takole - če že ne more biti še bolje - ostane čimdlje časa. Se človek vsaj pelje, ne pa da kar naprej stoji v koloni.

Čeprav, takole, na koncu, me pa vseeno malo gloda... tale veliki misterij.

A tale naš ABC dela samo, ko so temperature višje od 15 stopinj?

"NI TABLICE" kar naprej izpisuje.

In potem moram zavijat nazaj na drugi pas za plačevanje, kjer se seveda soočim s človeško prizanesljivostjo. Ko moram čakat, ker se vedno najde kakšen, ki me za živo glavo ne bo spustil v kolono. Ker iz njega se pa že ne bom norca delal, raje se zaleti prejšnjemu avtu v rit.

Pa celo poletje je bilo vse čisto ok, celo s petdeset na uro je šlo čez.

Evo, zdajle pa malo mraza in hop... NI TABLICE! Ma, kaj ni tablice!!!

Se moraš prav ustavit, da jo spozna in to na čisto določenem mestu, par metrov prej. In čakaš, kdaj te bo kdo naprej porinil ali pa vsaj neučakano pohupal. Saj ni čudno...

Tako je prispetje na cestninsko postajo vedno muka in stres. A me bo tokrat spustilo, ali me ne bo... Grrrr. Res je škatlica že bolj stara, morda bi moral novo kupit, ampak, ker sem gorenc, tega ne bom še kmalu naredil. Že za tisto drugo sem domače mučil par let, preden smo jo res nabavili. Te pa ne menjam. Da še darsu dajem, kar tako...

Se spravim sam baterijo menjat? Hm, ideja, kaj?

Našo Vitaro zanemarjamo. Priznam.

Sploh avte zanemarjamo, ker so zame preprosto potrošni material in ne naložba za svetlo prihodnost.

Po domače povedano: ma da grejo!

Suzuki nima nič proti temu. Ali se je navadil ali pa je preprosto tak avto. Malo že rjavi od starosti, a kaj hujšega ni.

Je pa zato drugače v čisto dobri fizični kondiciji, kar so mi tudi danes potrdili na tehničnem. Čeprav sem šel tja z ogromnim cmokom v grlu, ker sem se že videl, kako skačem okrog mehanikov. Na, pa mi ni bilo treba. Človek na tehničnem je dvignil palec, jaz sem pa v treh minutah spacal še vse ostalo zraven in pobegnil, da se mi ja ne bi premislil...

In tako mehanika Suzuki ne bo videl še kakšno leto. No, dokler bo vse delalo ok.

Pa še razveselili so me, da dvanajstletnikov ni potrebno več pregledovati na pol leta. No, super, kakšne neumnosti pa res lahko opustimo, kajne?

Čisto drugače pa naš preljubi Renault.

Za en servis, skupaj z menjavo zavornih oblog, me je obral za 560€. In res ne vem več, zakaj hudiča, hodim na original renojev servis. Tiste ploščice, ki mi jih dajo so sicer original, a ponucajo se v pol leta. Zanalašč. Kako, da Vitari še enkrat v petih letih ni bilo potrebno menjat ploščic, pa bremze še vedno čisto solidno primejo? Zakaj pri renoju vsake pol leta? Zakaj moram menjat vsakič celo goro filtrov, ki so - mimogrede - zlati? Kdo pa, hudiča, sploh rabi filtre pri sedem let starem avtu...

Se mi zdi, da me nekdo fejst nateguje. Do konca pa še malo naprej, dokler gre.

In tako sem spet podpiral le evropsko ekonomijo in čisto nič japonske. Kot vedno.

Ko se že skoraj ni več dalo peljati brez drsenja, sploh v ovinkih, sem se le zmigal in šel nabavit dve gumi. Seveda sem kupil le dve, zaenkrat bo čisto dovolj, da ne bo več tako drselo. Saj se še speljat ni dalo... Res so bile čisto zlizane in vulkanizer me je kar malo čukast gledal.

Sava Eskimo S3 195/65/15 krat dva za 125 eurov. Ali nekaj takega. Tudi sanja se mi ne, a je to drago ali ne, a kakorkoli že, prišel, spil kavo in šel. Brez kakšnega rompompoma in iskanja najugodnejšega ponudnika. Nimam časa. Sem na bolniški... Z otrokom se je treba kar naprej ukvarjat. Huh.

Nisem pa vedel, da imajo gume tudi taka, zanimiva imena:

Čisto res je bila Orjak, večji kot Leander. Orjak... ja, ta mi je všeč.

Danes je lep dan. Zavore so me namreč stale samo (SAMO!) 23.978 SIT! Še nikoli nisem tako malo plačal pri mehaniku... Skoraj, no.

Račun je takle:
zavorne pl.espave, laguna zadaj 9.252
menjava ploščic + mazanje vodil 11.620
stroški uničenja nevarnih odpa 300
pa še davek 3.967
pa pride skupaj: 23.978.

Tudi tegale zato nisem iz ihte takoj dol strgal. Se je kar nekaj časa z mano peljal. Za drugič.

Da pa vse ne bi bilo tako lepo in da se vseeno ne bi izmuznil s samo tako majhnimi stroški, so mi na delovni list pripisali: GUME SO ZANIČ!

Na, pa smo spet tam...