Človek bi si mislil, da je nakup prek spleta končno ena čist enostavna stvar.

Pa niti ni.

No, vsaj avta zaenkrat še ne moreš prav enostavno kupit kar prek spleta. Se ne da. Še ne.

Davki, papirji, papirji, papirji in še malo papirjev. Jasno, takoj, ko se vmeša država, je že konec enostavnosti. Začne se birokracija, vse se dela v dvaintridesetih kopijah, nič ni povezano in ena roka ne ve za drugo. Kot ponavadi, torej. Pravzaprav nič novega.

Sicer je že Helena vse napisala, cel križev pot, ki sva (ga je) imela, da je Toyota končno pri nas.

Jaz sem se tokrat res trudil, da bi se čimmanj vmešaval in sem vse prepustil Heleni. Svoje hvaležnosti nikoli ne bom mogel izkazati, saj si res ne predstavljam, kako bi tokrat letal med vsemi prodajalci in sigurno bi nekje vmes nekoga napadel... Uff, brrrrr. Me kar zmrazi.

Moja velika želja je bila nakup prek spleta, s čimmanj dela. Kaj pa rabiš, avto je kup (ponavadi slabe) pločevine, za katero je škoda porabiti preveč časa. Malce razmisliš, pogledaš koliko denarja imaš, pogledaš kaj dobiš za to in potem izbereš, plačaš in odpelješ. To je to.

Na žalost se svet ne prilagaja mojim željam. Morda čez dvajset let.

Saj ne rečem, v tej mali državici smo veliko stvari že povezali. Ampak, koliko stvari še manjka! Neverjetno! Pa pravzaprav niti ne bi bilo tako težko, le malo volje bi morali pokazati. Pa ni tu le in samo država. So tudi druge, velike firme in podjetja. Banke, ki nimajo povezanega informacijskega sistema, zavarovalnice, ki so jim povezave včasih španska vas in se lotevajo projektov na prav šalabajzerski način, le da bo čimmanj stalo... V tem tisočletju, v letu 2010 je težko imeti za izgovor "nismo povezani" ali "programska oprema ne omogoča". Mi gredo kar lasje pokonci!

Včasih bi bilo lepo pogledat vsaj malce vnaprej in razmišljati malo bolj na široko.

Ampak, briga me tokrat. Važno, da je Toyota na našem dvorišču in presneti reno kje drugje. Bogve, zakaj nam je bila tako všeč. Čisto majčkeno sumim, da ima nekaj opraviti z mehaniki, res pa je, da sem si toujoute želel že dolgo, dolgo. Pa niti sam ne vem dobro, zakaj, ker pravzaprav ni nič posebnega.

Precej neopazni so tile modeli, a imajo nekaj v sebi, kar mi je všeč.

Toyota Corolla Verso, 1.8 vvt-i, Automatic, 77.000km, 5.300€ + Renault Espace, 2000, 230.000km. Aja, pa še nove zimske gume in poln tank bencina (ker smo čakali toliko časa). Kaj pa vem, take so cene. Previsoke zame!

Zdaj se učimo vozit brez leve noge. Včasih je težko, a še huje je zabremzat z levo nogo. Uau, "koči skoro u mestu" bi rekel Miško.

Pa še tole: avto je bil oglaševan kot 1.6. Da je 1.8 sva ugotovila šele, ko je bil na dvorišču. Ehhhh. No, oglaševana je imel tudi 16 colska platišča. Pa jih seveda niti od daleč ni videl. Toliko o...

Zdaj končno vem, zakaj imamo pri hiši dva avta!!!

Da je lahko en pri mehaniku!

Ne moreš bloody verjet - pri mehaniku imamo že odprt račun...

In ko enega pripeljeva tja, vzameva drugega in tako vsake dva dni. Kot da imam cajt se zajebavat s temi prekletimi kištami, kupi pločevine?!!

Akumulator je višek današnje tehnologije! Space shuttle. Najmanj.

Zdi se, da ga je težje zamenjat kot celotni avtomobilski računalnik. Vsaj meni se tako zdi, ker imam z njim že celo kalvarijo.

Pa je presneti reno (glej, glej: presneti reno sploh ni bil nič kriv!) crknil že v soboto in se še danes ne vozi. Kje tiči vzrok težave?

Najprej v tem, da je bilo seveda pogruntat, da je crknil akumulator. Nek povsem naključen preblisk v zadnjem trenutku mi je v nedeljo velel naj vzamem še kleme s sabo. Pa sem jih. Še dobro!

Ko smo jih nataknili, je presneti reno takoj vžgal! Ha, pa smo ga našli, krivca!

V nedeljo sem akumulator vzel iz avta, se pri tem naklel (nagrdogovoril) še za naslednjih pet let, si umazal prstke do konca, a ga na koncu uspešno premeril in popisal. Brihta jasno ne bo šla na uradni presnetorenojevski servis tega zamenjat. Saj to pa zna vsak mulc! Vedno se mi zdi, da mi zaračunajo dotik kljuke vsaj 40€, zato bom tole jaz tokrat lepo prišparal!

V ponedeljek sem potem šel z lahkotnim korakom - saj je samo akumulator! - v BTC to zadevščno kupit. Vse sem imel s sabo, mere, amperažo, kaj gre lahko še narobe?

Ojej. Vse. Vse gre lahko narobe.

65Ah namreč noben nima. 55 ali pa 92. Super, ampak ne rabim. Najraje bi vzel popolno kopijo starega. Ista amperaža, iste mere, isti, isti! A, ne, ne, to pa ne gre, nimamo! Nikjer v BTCju! Izginilo. Če pa že kaj majo, je pa tako veliko, da ne bo šlo notri.

Ahhhh. Potem so se pa vprašanja sploh začela šele vrstit. Kakšnega pa pravzaprav imate predpisanega? Hmmmm? Pojma nimam? Na netu ne najdeš nič oprijemljivega, presneti reno skriva vse podatke kot kača noge. Enega samega zapisa nisem našel (res da je bilo iskanje v naglici), kjer bi pisalo, kakšen akumulator ima presneti reno! Ni. Briga jih, pejt na servis.

Ne greeeeem!

A mate lev al desn plus? WTF??? Ok, ok, ta je lahka! Malo si je treba predstavljat in malo v mislih obračat, pa je.

A mate široke ali ozke tiste bunke za prključt? Hmmmmmmmmmmmm. Na sliki se ne vidi dobro... Pa recimo široke! Na široke bo šlo prej, ko na ozke...

A ma akumulator spodaj robove? Heh, ta je pa res enostavna: seveda ima, saj je evropski model!

No, na koncu vse te odisejade sem končno našel enega, ki bi morda lahko če bo uspel in če bo ratalo in če se bo potrudil, naslednji dan pritovoril enega z 62Ah in s pravilnimi merami od nekje drugje. OK! Dajmo!

V torek sem torej spet šel, zdaj z malo manj prožnim korakom. Predvsem skrbi so me obletavale, kaj gre lahko še narobe. Pazi, sem si govoril, in preveri vse: bunke, robove, amperažo, mere, vse! In potem je bil tam! Pravilnih mer. Prave levo/desne usmeritve. Pravih mer. Pravih robov. Povsem pravilen. Uhhhuhuhu...

Ne, ne še, težav še ni konec. POS je crknil. No, bankomat pa res ni daleč... in sem šel po gotovino. Potem je pa še PC crknil! Kar pozabi na račun! In takrat me je počasi začelo minevat razpoloženje in potrpljenje. Vendar bi mi ostalo le še to, da bi šel na servis. Tega pa nikakor nočem, ker sem trmast ko hudir.

Zdaj ga imam končno v prtljažniku, kjer čaka na popoldansko montažo. Ker se človek ponavadi nekaj nauči iz izkušenj, pričakujem montažo s tesnobo v srcu. Bo premajhen? Prevelik? Preširok? Neprave barve? Bodo planeti v pravilnem razporedu?

P.S.

Čisto tako, medklic, tista trgovina v BTCju, a-cosmos, pa ne bo več dolgo, kaj? Ali gre cela firma v franže? Ker tako zanemarjene trgovine pa ne vidiš vsak dan... Vse razpada, nič ne dela, umazano pa kot na odpadu... Brrr.

Vsi znamo parkirat, anede?

Ampak samo mi, vsi ostali pa ne!

Danes je bil sploh en tak dan. Dan za avte. Najprej polno nekih nesreč, ker se vsem tako mudi in potem pol države čaka v vrstah. Sami pametnjakoviči, eni hitrejši kot drugi, vsi se najbolje znajdejo, mi ostali smo pa navadni luzerji. Eh.

Potem pa prideš v službo in iščeš parkplac. Prava borba, že celih deset let. Zraven pa gradijo in gradijo in je že vse zasedeno že vnaprej. Pojma nimam, kako bo šlo naprej, ampak opažam, da je človek najbolj nesposobno bitje pri načrtovanju. Parkirišča, vrtci, šole... saj poznamo, kako to gre.

Sicer pa imam pred službo polno prostora. Ampak za mini avtočke.

Pa nista edina mojstra.

Še zdaleč ne!

In še četrta mojstra!

In to na celih petdesetih metrih parkirišča! Saj ne moreš verjet...

Zgleda, da je ljudem že popolnoma vseeno. Jaz parkiram, za ostale pa me ne briga!

Tamle, malce naprej pa se tako gnetejo na malem parkirišču, da je obvezno tako parkiranje, da je vsak obrnjen v drugo smer. Tukajle je pa veliko prostora, ni problema.

Ne moreš verjet, spet nas je pustil sred ceste...

Tokrat noče več vžgat. Naredi samo še brrrppppp. Pa ni akumulator, ker vsa ostala elektrika dobro dela. Sumim na štarter, lahko pa je odneslo tudi celo mašino. Pravzaprav mi je čist vseen, briga me!

Toliko imam že debelo kožo, da se ne sekiram več preveč. Danes se sploh ne bom več z njim ukvarjal... Jutri grem tja s fanti, pa da vidimo, če je res starter. Če bo vžgal, ko ga porinemo, potem ok, drugače pa resno razmišljam, da bi ga kar na odpad peljal.

Še presnetega izpušnega sistema, ki je šel v Črni gori, nisem popravil, na, pa je že nekaj drugega narobe! Saj ne more človek niti sledit več!

Mogoče je res čas, da si nabavimo en manjši avto, tako velikega ne potrebujemo več. Kakšnega malega, plastičnega japonca. Imamo namreč dobre izkušnje s suzukijem, ki še olja ne je. Čeprav, če zdajle dobro pomislim... pa je bil tudi suzuki kar nekajkrat pri mehaniku... Hm. Zgleda, da so vsi ti avti ena velika jajca. Najbolje bi bilo, če jih sploh ne bi imel. Eh.

Pa še res tako enkraten čas je zdajle za drug avto kupovat. Pa še jaz, ki sem tako spreten in okreten pri teh zadevah in me vedno prinesejo okrog kolikor sem dolg in širok!

Grrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr renoooooooooooooo!

Šele danes sem se zavedel, da smo letos nabavili že osem gum. Pnevmatik. Čevljev za avto. Whatever.

Še v življenju nisem kupil toliko gum. No, vsaj tako se mi zdi. Ponavadi kupujem le zimske in še to le takrat, ko jih hudič pobere. Letos pa - kaj pa vem - kaj je vame šinilo... Kar naenkrat letne.

Pa saj niti na prvi fotki ne zgledajo nove!

Križana gora, za te stare avte... saj ne vem, če se sploh splača. Pa potem moram še zimske spravit, pa do petnajstega novembra pazit, da jih preobujem, pa... pa... pa... Pa same skrbi!

Ne morem verjet, da se mora človek bavit s takimi stvarmi... Meni je to povsem in v celoti odveč!

Sicer sem pa lahko kar vesel, tendenca sodobnega človeka, da naredi enostavne zadeve še bolj komplicirane in neumne, tu najbrž še ni prišla do vrhunca. To, da moram gume menjat *le* dvakrat na leto, je po takšnih merilih najbrž še celo super, anede?!

Kaj - hudiča - pa je zdaj to?

A to je tako, kot kakšen bager?

Posiljevanje na vseh bolje opremljenih reklamnih mestih.

K mehaniku greš, da najde napako, potem jo greš pa domov sam popravit.

No, skoraj tako.

Malce drugače je, ampak na koncu tako zgleda. Ker...

Saj vsi vemo, kako je, ko prideš k mehaniku, kajne? Vsaj zame je to vedno stres. Tak majhen človeček, ki milo prosi, da se mu odpravijo težave, na milost in nemilost prepuščen malim bogovom.

Saj ne vem, morda bi se moral bolj postaviti zase, ampak na koncu - v vsakem primeru - potegneš ta kratko. Jaz pa še posebej, ker se mi ne da nikoli kregat. Kaj se bom kregal z mehanikom... kot, da bi kaj zaleglo. Za samo zadoščenje mi pa ni.

Zato jih pa menjavam kot gate. Skoraj.

In zadnjič pridem ves poklapan, šipa ne gre več gor, otroci so se igrali, zunaj pa kaže na dež... Vijem roke in točim solze: kaj mi je storiti?

Mehanik pogleda... odpre vrata, iztakne konektor, ga sleče, in hopla... dve strgani žici... "Hmmm..." reče. (Tak dolg, pomenljiv Hmmm je to.) Meni seveda v trenutku pade kamen s srca. Ufff, ne bo petsto evrov! Juhej!

"Za tole morte pa k električarju!"

"OK, super, hvala! Sem že na poti!" in jo odkurim, koliko me nesejo noge. Malo sem bil sicer razočaran, ker sam ni tistih dveh bebastih žic skupaj staknil, ampak bo že... S tem se pač ukvarja električar, ne pa mehanik, kaj sem pa mislil???

In sem šel domov in sam zvezal tisti dve bebasti žici. In je vse skupaj delalo kot pesmica. Še tisti gumb za okna pri Tamaučku, ki ni delal že celo leto in za katerega okvaro smo ga že davno proglasili za krivca. Pa je bila razrešena še ena skrivnost.

Pa smo bili na koncu vsi zadovoljni. Mehanik - ki je dokazal svojo superiornost, električar - ki ni imel nikakršnega dela in jaz - ki sem se počutil koristnega in sposobnega.

Eh, ko bi bilo vedno tako.

Renault Espace mi je pravzaprav všeč. Velik in prostoren, škatlast. Meni super.

Še spimo lahko čisto enostavno v njem.

Se pa dogaja nekaj zanimivega z njim, ko je dež.

Saj ne rečem, nekdo se je presneto potrudil in daleč vnaprej mislil na dež in podobne vremenske neprilike. Z brisalci je namreč cela štorija. Po mojem mora bit vgrajen cel kup elektronike samo za bloody brisalce. Petstotrindvajset nastavitev hitrosti, sprednji, zadnji, ko se ustaviš, preklopijo na manjšo hitrost, ko daš v rikverc, se samodejno vklopi zadnji in tako naprej. Bogve, kaj še vse...

Se mi pa zdi, da ta dotični načrtovalec, ki je sicer super načrtoval, celotne zadeve ni preizkusil v praksi.

Petstodvainšestdeset nastavitev hitrosti mi še nikoli ni prišlo prav. Vedno dežuje tako, da je vse skupaj nekje vmes in se moram igrat z brisalci.

Ko se pri ustavljanju zmanjša hitrost brisalcev, je sicer fino. Vendar pa je potem speljevanje precej "na pamet". Ker nič ne vidiš. Kolone so tak fini primer, ko se moraš spet kar naprej igrat z brisalci, da bi sploh kaj videl.

Pa da se ne ustavljam samo pri brisalcih... podobno je pri drugih stvareh.

A v Franciji nikoli ne dežuje? Ali pa se francoskim inženirjem ni dalo voziti po mokrem. Kdo bi vedel?

Ko z marelo v rokah podiš po dvorišču tamaučka in se izogibaš lužam, zraven seveda tuliš: "pa ne v lužo skakaaaaaat!" in končno ves upehan prideš do avta, se ti začne porajat vprašanje, kako boš pa zdaj tegale tamaučka noter v avto spravil?

Kakorkoli že, na koncu ti uspe vrata od avta odpret, ne da bi bila oba mokra kot zajca. Ampak...

Ej, s strehe se usuje pravi slap direkt v notranjost avta! Direkt na otroški sedež! Ma... %$#&$/(/&#%""%#?** Čemu, hudiča?

Druga cvetka je pa tale:

Kaj se super vidi!

Tudi, če špeglov ne bi imel v dežju, čisto nič ne pomagajo. Ravno tam čez se zliva vsa voda na tem svetu...

Hja, takle mamo, če načrtuješ avte poleti.

A samo jaz to opazim, ali pa se mi samo dozdeva?

Prometno leto je razdeljeno na par obdobij. Eno obdobje se začne septembra, drugo nastopi po novem letu, tretje pa je poletno.

Prvo obdobje je popoln kaos. Ki se stopnjuje vse do novega leta. Vse je zabasano, povsod neznanska gneča. Sploh za vožnjo v službo, neverjetno, da sploh kdaj pridemo... Potem pa se kar naenkrat, takoj po novoletnih praznikih, vse spremeni. Kar tako, CAK! In gneče ni več. No, vsaj takrat, ko mi hodimo v službo, je ni več. Čisto po pravici povedano: gneča je še vedno, a jo je mnoooogo manj, kot jo je bilo pred novim letom.

Zakaj in kako?

Celo jesen sem vozil po stari cesti do Ljubljane, ker se je bilo čez Vir skoraj nemogoče prebiti do AC. Čakal si in čakal. Zdaj pa, kar naenkrat, spet vse frej. Čaka se največ en semafor, kar je toliko kot nič.

Kolikor vem, se bo zdaj spet počasi gostilo, nekam tja do srede junija, ko bo gneča spet velika. Potem so pa tu dopusti in bo vse - spet - spremenjeno.

Tole spreminjanje prometa opažam že vrsto let, a še nikoli nisem pogruntal, v čem je stvar. Še posebno me mori novoletni preskok. Se ljudem po novem letu ne da več? Hodijo kasneje v službo? Prej? Priznam, da nimam pojma, kaj več pa tudi ne raziskujem, konec koncev *toliko* me pa spet ne zanima.

Mi pač hodimo celo leto v službo približno ob istem času. Vedno enako, pol ure gor ali dol, kakor se pač uspemo porihtat. Še najbolj verjetna mi je razlaga, da se ljudje malo razvadijo po praznikih in poležijo malo dlje. Tako se tista gneča premakne na kasnejši čas.

Ah, kaj pa jaz vem! Sicer me pa res ne briga. Le želel bi si lahko, da takole - če že ne more biti še bolje - ostane čimdlje časa. Se človek vsaj pelje, ne pa da kar naprej stoji v koloni.

Čeprav, takole, na koncu, me pa vseeno malo gloda... tale veliki misterij.

A tale naš ABC dela samo, ko so temperature višje od 15 stopinj?

"NI TABLICE" kar naprej izpisuje.

In potem moram zavijat nazaj na drugi pas za plačevanje, kjer se seveda soočim s človeško prizanesljivostjo. Ko moram čakat, ker se vedno najde kakšen, ki me za živo glavo ne bo spustil v kolono. Ker iz njega se pa že ne bom norca delal, raje se zaleti prejšnjemu avtu v rit.

Pa celo poletje je bilo vse čisto ok, celo s petdeset na uro je šlo čez.

Evo, zdajle pa malo mraza in hop... NI TABLICE! Ma, kaj ni tablice!!!

Se moraš prav ustavit, da jo spozna in to na čisto določenem mestu, par metrov prej. In čakaš, kdaj te bo kdo naprej porinil ali pa vsaj neučakano pohupal. Saj ni čudno...

Tako je prispetje na cestninsko postajo vedno muka in stres. A me bo tokrat spustilo, ali me ne bo... Grrrr. Res je škatlica že bolj stara, morda bi moral novo kupit, ampak, ker sem gorenc, tega ne bom še kmalu naredil. Že za tisto drugo sem domače mučil par let, preden smo jo res nabavili. Te pa ne menjam. Da še darsu dajem, kar tako...

Se spravim sam baterijo menjat? Hm, ideja, kaj?

Našo Vitaro zanemarjamo. Priznam.

Sploh avte zanemarjamo, ker so zame preprosto potrošni material in ne naložba za svetlo prihodnost.

Po domače povedano: ma da grejo!

Suzuki nima nič proti temu. Ali se je navadil ali pa je preprosto tak avto. Malo že rjavi od starosti, a kaj hujšega ni.

Je pa zato drugače v čisto dobri fizični kondiciji, kar so mi tudi danes potrdili na tehničnem. Čeprav sem šel tja z ogromnim cmokom v grlu, ker sem se že videl, kako skačem okrog mehanikov. Na, pa mi ni bilo treba. Človek na tehničnem je dvignil palec, jaz sem pa v treh minutah spacal še vse ostalo zraven in pobegnil, da se mi ja ne bi premislil...

In tako mehanika Suzuki ne bo videl še kakšno leto. No, dokler bo vse delalo ok.

Pa še razveselili so me, da dvanajstletnikov ni potrebno več pregledovati na pol leta. No, super, kakšne neumnosti pa res lahko opustimo, kajne?

Čisto drugače pa naš preljubi Renault.

Za en servis, skupaj z menjavo zavornih oblog, me je obral za 560€. In res ne vem več, zakaj hudiča, hodim na original renojev servis. Tiste ploščice, ki mi jih dajo so sicer original, a ponucajo se v pol leta. Zanalašč. Kako, da Vitari še enkrat v petih letih ni bilo potrebno menjat ploščic, pa bremze še vedno čisto solidno primejo? Zakaj pri renoju vsake pol leta? Zakaj moram menjat vsakič celo goro filtrov, ki so - mimogrede - zlati? Kdo pa, hudiča, sploh rabi filtre pri sedem let starem avtu...

Se mi zdi, da me nekdo fejst nateguje. Do konca pa še malo naprej, dokler gre.

In tako sem spet podpiral le evropsko ekonomijo in čisto nič japonske. Kot vedno.

Ko se že skoraj ni več dalo peljati brez drsenja, sploh v ovinkih, sem se le zmigal in šel nabavit dve gumi. Seveda sem kupil le dve, zaenkrat bo čisto dovolj, da ne bo več tako drselo. Saj se še speljat ni dalo... Res so bile čisto zlizane in vulkanizer me je kar malo čukast gledal.

Sava Eskimo S3 195/65/15 krat dva za 125 eurov. Ali nekaj takega. Tudi sanja se mi ne, a je to drago ali ne, a kakorkoli že, prišel, spil kavo in šel. Brez kakšnega rompompoma in iskanja najugodnejšega ponudnika. Nimam časa. Sem na bolniški... Z otrokom se je treba kar naprej ukvarjat. Huh.

Nisem pa vedel, da imajo gume tudi taka, zanimiva imena:

Čisto res je bila Orjak, večji kot Leander. Orjak... ja, ta mi je všeč.

Danes je lep dan. Zavore so me namreč stale samo (SAMO!) 23.978 SIT! Še nikoli nisem tako malo plačal pri mehaniku... Skoraj, no.

Račun je takle:
zavorne pl.espave, laguna zadaj 9.252
menjava ploščic + mazanje vodil 11.620
stroški uničenja nevarnih odpa 300
pa še davek 3.967
pa pride skupaj: 23.978.

Tudi tegale zato nisem iz ihte takoj dol strgal. Se je kar nekaj časa z mano peljal. Za drugič.

Da pa vse ne bi bilo tako lepo in da se vseeno ne bi izmuznil s samo tako majhnimi stroški, so mi na delovni list pripisali: GUME SO ZANIČ!

Na, pa smo spet tam...