Podkleteno Nebo
Zacetna stran - krtina.com!
# Monday, October 13, 2008

Zadnjič me je dajal firbec, ko sem si končno vzel čas za Koornk API.

Že dolgo nisem nič kaj takega delal, ponavadi si v takih skupnostih preprosto ne upam. Pri vseh teh programerjih mi pade samozavest pod ničlo in bolje, da se ničesar ne lotim. Saj tako ali tako nisem programer. Kdo pa je že slišal za programerja, ki bi se načrtno izogibal Option Explicit?

Najlepša stvar pri programiranju se mi pač zdi ravno površnost in v njej preprosto uživam! Tako sem neverjetno užival v Clipperju in tako zdaj neverjetno uživam v Vbscriptu in njegovih izpeljankah! Prav vse lahko dosežeš z metodo "hiljadu pokušaja". Prav nič drugače, kot pri velikih multimilijonarskih programerskih hišah, čeprav se delajo, kot da vse prej načrtujejo.

Japajade.

No, zaradi takega pogleda na svet me najbrž programerji ne bodo nikoli sprejeli medse. Kar pa tudi ni namen.

Skratka, API me je malo prijel in sem tako moral nekaj malega probat, potem pa že narest. Nekaj časa sem si z Matijo dopisoval, ker mi ni bilo nič jasno, a na koncu sem zadevo le vštekal, programčič je pa tudi začel delat. Hvala, Matija! Ne vem kaj me je potem prijelo, a zadevo sem celo opisal v API doc. Sicer na kratko, ampak vseeno.

Nato sem naredil uporabnika ZEVS, ki dnevno kokodajsa naslednje informacije - jasno o vremenu:

  • ob 4h zjutraj se kokodajsnejo podatki o Soncu in Luni - približno takole: Sonce vzide ob 07:15, zaide ob 18:21. Dan je dolg 11:06. Luna vzide ob 17:01, zaide ob 04:15. Lunina faza ob 1h je 37°, osvetljenost pa 90%. D. Na koncu sta D (debeli) ali C (crkuje). Luna namreč. Se opravičujem, da je samo črka, ampak je znakov zmanjkalo, poleg tega je pa to enkraten način, da veš ali gre luna gor ali dol.
  • ob 6h zjutraj kokodajs s trenutno vremensko napovedjo, ki zgleda nekako takole: Temperature od 6 do 23°C. Zjutraj bo po nekaterih nižinah megla ali nizka oblačnost. Čez dan bo prevladovalo pretežno ja... Več na http://is.gd/3TyK. Sicer je to včerajšnja napoved za danes, ampak težko bo koga dobit, da bi jo osvežil pred šesto uro zjutraj. Ni šans. Vsekakor je bolje, da napoved dobiš preden greš od doma, kot pa potem. Je pa to edina alternativna vremenska napoved v Sloveniji, ki jo izdelujejo živi in resnični ljudje in ni generirana glede na računske modele, nekje na drugem koncu sveta. To pa tudi nekaj šteje!
  • ob 6:30, 14:00 in 19:00 kokodajsi, kjer so Temperature različnih krajev v Slo. Podatki so v realnem načinu in so zajeti z amaterskih vremenskih postaj. Kraji so: LJ(ubljana) (povprečje treh postaj!), KR(anj), JE(senice), Krtina (brada pa to...), NM (Novo mesto), MB (Maribor), CE(lje), BO(vec). Takole nekako: LJ: 15°C, KR: 14,4°C, BO: 14,6°C, JE: 14,8°C, Krtina: 15,8°C, NM: 15,9°C, MB: 16,8°C, CE: 17,3°C. Več na http://is.gd/3Mjh. Kraje seveda lahko po želji dodajam, seveda v okviru možnosti - glej prejšnji link.

Če že imamo v ZEVSu toliko podatkov, pa res ni problema kaj takega naredit. Le upam, da bo komu prav prišlo in bo kdo uporabljal.

Kure in petelini in ostali živelj v Koornku to uporabljajo preprosto tako, da Spremljajo uporabnika zevs. Ni posebno težko, anede?

Mi je pa žal, da se nisem sam spomnil Juretovega dežnika. Mah, super ideja.

 |   |   | 

posted on Monday, October 13, 2008 1:07:57 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Saturday, October 11, 2008

Od lanskega leta se ni prav veliko spremenilo.

Nekaj malega pa le. Vsaj na zunaj, čeprav so na znotraj za kaj takega potrebne mnogo večje spremembe.

Bistvo še vedno ostaja isto, morda je malo bolj skrito, oz. ne ravno skrito, le pomešano in težje najdljivo je. Kar pomeni, da se je vse skupaj zakompliciralo, pomešalo in preželo z vsakdanjim življenjem.

Kar na koncu pomeni, da s tem živimo. Se pravi, da gremo v neko smer, da ne stojimo na mestu in da spreminjamo svoje poglede, svet izkušenj in okolico.

Nekje v začetku letošnjega poletja sva s Heleno sklenila, da je pravzaprav čas, da se bolj dejavno vključiva v različna socialna omrežja. Malce je to zaradi družinskega podjetja, večinoma pa bolj zaradi naju dveh samih. Čisto natančnega odgovora na "zakaj", ne morem (še) podati. Zadeve so presveže, še malo zamegljene, a smer se nama zdi pravilna. Odgovor je torej lahko le okviren.

Po večini teh - socialnih - omrežij se še vedno iščeva, vendar pa skušava bolj dejavno sodelovati. Kar pomeni, da odgovarjaš vsaj v razumnem roku, da kaj napišeš o sebi in podobno.

Najbolj naju je pritegnil Koornk. To mu je treba priznat. Starejši brat Twitter je starejši, mnogo večji in tam se tako hitro izgubiš. Tu pa je skupnost (zaenkrat še) mala, čeprav hitro rastoča, a čisto nekaj drugega je, če si zraven, ko se zadeva začne, kot pa, ko je že v polnem teku. Čisto drugače.

Res si nisem nikoli predstavljal, da bom kdaj kaj takega počel. Pa sem čisto noter padel. Hja, najbolje se mi zdi, da mi je to pravzaprav všeč. Ker sem vedno imel nek predsodek proti tem skupinam, proti deljenju podatkov, proti... no, temu. Pa se je izkazalo, da se lahko prime tudi mene, tudi mene, ki ne spadam v običajno kategorijo! In to je zelo dobro, ker je to zdaj moja izkušnja, ki je brez tega ne bi imel.

In bi najbrž naokrog govoril, da so taka omrežja le izguba časa in totalno brezvezne stvari.

Na daleč se vidi, koga so se socialna omrežja prijela in koga se nikakor nočejo prijeti. Kar pa ne pomeni, da se jih ne bodo. Morda pa le tistega pravega niso našli, le vključili se še niso, le spoznali se še ne. In od daleč skovikajo in se čudijo, kaj neki ostali počnemo tam... In jih je pravzaprav kar malo strah, ker ne vedo ali jih bo prijelo ali ne. Ker ne vedo, do kam seže njihova upornost, do katere točke se bodo še lahko branili.

In zato so še mnogo bolj proti.

Po svoje imajo seveda prav. Temu je težko oporekati. Socialna omrežja so res popolna izguba časa. Takega, resnega, časa. Ampak tako je na koncu koncev s tričetrt stvarmi v življenju. Saj se večino svojega življenja ukvarjamo s stvarmi, ki nimajo prav nobenega vpliva na naše življenje, s stvarmi, brez katerih bi enostavno še vedno živeli, s stvarmi, ki nikakor niso potrebne.

Je celo nedeljsko gledanje formule ena kaj manjša izguba časa od (so)delovanja v socialnem omrežju? Že sama TV je popolna izguba časa. Same reklame, marketing, vsiljevanje... Redke so vsebine, ki so vredne pozornosti. Pa je najbrž tako še za milijon stvari, ki jih počnemo radi, a so vseeno izguba časa. Zakaj bi bila torej socialna omrežja kaj drugačna?

Pač kakor za koga, enim je všeč to, drugim drugo. Delati se norca iz enih ali drugih je čisto brezveze. Enkrat te lahko še fino udari po glavi. Kdo pa ve, kaj ti bo všeč čez par let? Pri vsem tem razvoju, implementaciji vsega tega v različne, povsem življenjske zadeve, je težko reči, da se z nečim pa že ne boš ukvarjal. Precej težko.

V sodelovanju je pravzaprav velika reč. Če nam to uspe, v karkšnikoli obliki, smo že naredili veliko. In zadeva je opravičila svoj obstoj.

Nekaterim je pač to preveč. Nič hudega, nekateri ne sodelujejo nikoli. Prerekajo se in prerivajo in so sami sebi najboljši. Družba potrebuje tudi take.

Pravzaprav je na koncu koncev tudi tole nakladanje čista izguba časa. Pa se čisto nič ne sekiram. Ga izgubljam čisto individualno, na način, ki je meni blizu, všečen. Če mi morda kdaj ne bo več všeč, nič hudega. Bom pa imel izkušnjo in bom (vsaj) vedel o čem govorim.

 |   |   | 

posted on Saturday, October 11, 2008 6:54:52 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [7] Trackback
# Sunday, August 17, 2008

Že četrto leto je mimo od 17.8.2004, ko sem spisal prvi post.

Kakršnakoli so že bila ta štiri leta, štiri leta mojega - našega - življenja, je zapisanega na teh straneh. In meni se zdi veliko, ogromno. Neverjetna množica dogodkov v le štirih letih! Le kam se nam mudi?

V vsem tem času sem si dovolil spisati 1067 objav in objaviti 1936 slik.

Zadnje leto sem se glede bloga umiril in si našel svoj prostor pod soncem, tako v srcu, kot v željah in pričakovanjih. Pod eno objavo na dan/mesec, okoli 25 jih spravim v mesec. Kar je popolnoma dovolj.

Če priznam, imam interakcije pravzaprav čisto dovolj. Krog tja do pet, deset rednih bralcev mi čisto zadostuje, čeprav včasih mislim, da bi rad več. Več, več, več. Saj vsi vemo, kako to gre, kajne?

Nobenih obljub, nobenih pričakovanj. Pišem na svoj dokumentaren način, lastna razmišljanja pa opisujem zavito skozi opažanja lastnega sveta. Profiliral sem se čisto dovolj. Drugo leto najbrž ne bo prav nič drugačno. Spremembe se bodo dogajale drugje.

Skratka, vse najboljše Podkleteno Nebo!

P.S.

Besedice "pravzaprav" se še nisem otresel. Morda drugo leto.

 

 |   |   | 

posted on Sunday, August 17, 2008 7:58:11 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [8] Trackback
# Saturday, June 21, 2008

Po mojem so drugi veliko bolj poklicani, da obnovijo kaj se je vse danes dogajalo.

Jaz bom le pripomnil, da se še nikoli (nikoli!) nisem uspel prebiti čez toliko predavanj, kolikor sem jih videl ta dva dni. Nikoli mi še ni uspelo, sršeni v zadnji plati naredijo svoje in ponavadi ne zdržim. Ne morem, preprosto.

Morda zato, ker je bila z mano Helena, morda pa zato, ker je bilo zanimivo.

Ja, nekaj sem odnesel s teh predavanj. Čisto všeč so mi bila, tudi pri zadregah nekaterih. Vseeno.

Nekaj piva je tudi steklo, nekaj sem se celo pogovarjal, kar je precej nenavadno. Morda pa mi gre na bolje.

Bil pa je to tudi čas, ko sva se s Heleno lahko ustavila in se celotni sferi, ki se vrti okrog naju, tudi posebej posvetila. V tem je bil največji čar. Že tja od srednje šole nisem popisal toliko papirja, kot sva ga zdaj, ko sva zlivala ideje in predloge skupaj.

In kako sem v nočno ljubljano, okrog enih zjutraj, nakladal! Uhhh, to bi si moral zapisat!

Presenečen: obisk, ki bi bil lahko večji. Ne razumem najbolje, zakaj nas ni bilo več.

Začuden: zakaj so bili problemi le z Mac-i?

 |   |   | 

posted on Saturday, June 21, 2008 7:28:41 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback

Če si sposodim stavek pri prijatelju dr.Wegi:

v bistvu je bilo doslej kar v redu.

Upam, da bo tako tudi danes, čeprav sem malo zmatran. Količina piva se na mojih letih pač pozna, to, da sem šel spat ob 2h pa tudi ne prinaša nobenih otipljivih koristi.

Zdajle sem prepričan, da bom žurko danes spustil. Ampak dan bo dolg in bogve, kaj se še vse zgodi.

Se še nisem čist zbudil.

 |   |   | 

posted on Saturday, June 21, 2008 6:33:58 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Friday, April 25, 2008

Pravzaprav je puščanje krvi le izgovor.

Tisto pivo potem, tisto je pomembno.

Torej Had naslednjič oglašuj pivo in čisto na koncu v malem tekstu dodaj, da gremo prej še malo krvi dajat! Najbrž bo prišlo več ljudi.

Saj bi kaj povedal o drugih udeležencih, a ne bom. Nikakor ne bi bilo fer in tudi ne vem, zakaj bi vam delal veselje, osnovano na naši krvi. Če nas hočete spoznati, je najbolje, da pridete tja kar sami. Če vas ni, vas bomo pač z veseljem opravljali in podobne reči, ki jih blogerji radi počnejo. In teh ni tako malo.

Všeč mi je, da pri blogerjih vedno prevladuje pozitiven odnos. Do vsega. Tudi takrat, ko se nad čim pritožujejo. In tudi včerajšnji dan ni bil nobena izjema. Spet sem se narežal za tri mesece vnaprej. Kri pa nadomestil izdatno. Pa še bi jo, če bi bil kje bližje doma in da mi ne bi bilo treba z avtom še do doma.

Hvala Zlobi, Salonitki, Katarini, Sosedu in SiR-u za res prijetno družbo.

P.S.
Ampak drugič se moram res pripravit na vprašanja: "kakšen blog pa ti pišeš?". Ker sam nimam pojma in ker sem vedno zatečen nepripravljen, potem vedno zelo taktno, prijazno in kaj jaz vem kako še, odgovorim: "Pejt brat".

Hm?!

 

 |   |   | 

posted on Friday, April 25, 2008 12:12:50 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Thursday, January 10, 2008

Hm, za las je šlo danes.

5:15 Driiiing.

Grrr, mrrrr. A ste NORI? Šu, šu... Grrr...

6:15 Juhu, vstati bo treba!

Mater! Grr, javsk, joj, oj, mjau, mjau, mjau... Ah... "Ja, ja, saj grem..." Cap, cap, cap do kave...

6:45 Sredi britja me popade strašansko dobra ideja: "Danes ne greva z dvemi avti! Saj ne morem dat krvi, ker sem preveč popil včeraj!"

Ufff, evo, pa sem rešen... Kamen se odvali od srca.

10:00 Kljuc, kljuc kljuva nekje zadaj, v glavi: Pa ti res ne bi šel? Si se ustrašil, kaj?

"Ma ne, ne morem, ne smem. Ne morem dat nekomu takele krvi. Pa itak sem avto doma pustil. Ne gre. Pa pika!"

13:00 Mater, sem moral it Zlobo brat! Dopust! Kakšna fantastična ideja!? In zakaj se jaz na to nisem spomnil??? A??? Čisto lepo bi doma ostal, španciral naokrog, pil kavo štiri ure, blogiral gor in dol po netu... Ampak ne! Jaz sem moral v službo, jasno!

14:30 Najbolje, da se opravičim. Tipk, tipk email Hadu: "Sorry, ne morem, moja kri ni za druge!" Na, zdaj sem pa pohan in pečen!

15:30 Kljuc, kljuc: Ustrašil si se, kaj? Pa ne daaaaaa se ti... Ja, ti revček ubogi, no...

15:35 Kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc.

15:40 Kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc, kljuc.

15:45 Na poti proti vrtcu: "Ti, kaj pa ti praviš? Mogoče... no... ja... kaj pa če bi vseeno šel?... A? Ma... ne... saj ne vem... mogoče no...

16:10 Avto samo še obrnem in letim nazaj v Lj.

Ah, načela, odločitve in vse ostalo! 

Pustim si puščat kri, pa še Saša, Zloba, Had, Pi.romanmatejMM, fish, sosed, strojnik, clovek in feniks.

Najem se, potem gremo pa še nadomestit manjkajočo tekočino.

In za las rešim dan. Ker sem zadovoljen. Hvala vsem!

 |   |   | 

posted on Thursday, January 10, 2008 9:25:08 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [5] Trackback
# Thursday, October 11, 2007

Mah, kaj sem vse zamudil, ob svojem odklopu...

Dr.Onyx-ev izstop iz Blogosa, prerekanja, sumljive tipe, zakulisne igre, krize, prave zarote! Ja, kar malo mi je hudo.

Postane župe so pač postane župe, danes o tem govoriti je skoraj brez veze. Poleg tega pa sem o Izboru že razmišljal.

Ampak res mi je kar malo žal, da sem ves direndaj zamudil. Morda bi pa lahko kako svoje zrno dodal.

Proti Blogosu nimam pravzaprav nič, Siol je komercialna firma, deluje po svojih načelih. Ves rompompom okrog nje ji lahko le dvigne obisk. Zato njena stališča ne bodo nikoli jasna in čista. Na večino vprašanj ne bo odgovorov. Ker jih nihče ne potrebuje. Opredeljevanje ji lahko le škodi.

Na eni strani piscu bloga ponuja platformo, orodja in vse, kar tak pisec potrebuje. Na drugi strani pa za to seveda nekaj terja. Prikrito, odkrito, vseeno. There's no free lunch, pravi pregovor. Meni se zdi to čisto ok, zakaj pa ne? Ljudje naj bi bili razmišljujoča bitja, ne strinjam se, da jim je potrebno vse dobesedno napisati in opozarjati na prav vsako nevarnost, kot to počnejo američani. Če sam ne veš, da v avtodomu pri 100km/h ne moreš oddit izza volana in si skuhat kave, potem ti noben napis ne pomaga.

Mnenja sem, da smo ljudje svobodna individualna bitja. Da je bistvo v svobodi. Da je bistvo v posamezniku. Ne v skupini, temveč v posamezniku.

Vendar pa se ljudje radi združujemo v skupine. Te ponujajo varnost, toploto in dobro zavetje. V njih se lahko izgubimo, naša glava pa ne moli več navzven. Mnogo bolj varno in mnogo manj naporno, kajne?

A kakor vedno, s tem pride cena, ki jo moramo za to plačati.

Jaz te cene nisem pripravljen plač(ev)ati. Svoboda mi preveč pomeni. Res je, včasih je hudo, včasih bi se stisnil med skupino, pozabil na vse, se zavil v ostale člane, da bi me ščitili in varovali. Se skupine oklenil, ker bi mi bilo potem mnogo lažje. Včasih me kaj takega prime, ja. Večinoma pa ne.

Na žalost mi ni pomembno, da skozi življenje pridem čim bolje in čim lažje, ne. Pomembno mi je, da je moje življenje v skladu z mojimi hotenji, prepričanji in načeli. Edino tako se lahko počutim svobodnega, edino tako lahko normalno diham v tem svetu.

Svet je velik. Skupine so majhne.

 |   |   | 

posted on Thursday, October 11, 2007 9:57:10 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback

Blogi kar dobro prosperirajo, kajne? Tudi pri nas doma, tudi pri nas...

Od začetka je bilo kar veliko pomišljanja in cincanja, nezaupanje in strah pred neznanim in takorekoč javnim, je velik. Ampak počasi, počasi je pa šlo. Strah je bil premagan, prvi koraki so se naredili, blogi so začeli živeti svoje življenje.

In kakor pri drugih, tudi pri nas. Ko enkrat padeš noter, si noter.

Helena je dolgo pomišljala, a ko je videla, da sem jaz še vedno živ in pravzaprav čisto ok, se je v to spustila tudi sama. Seveda sem bil (in sem še) vesel tega. Od začetka nisem niti pomišljal na kakšne težave, ki bi bile možne, glede na to, da bi oba pisala.

Potem pa počasi se začnejo stvari razvijat. Helena piše vedno več, padla je noter. Kar je super. Vendar pa večinoma hodiva skupaj na prireditve, dogodke, stvari počneva skupaj. Tamauček naju oba muči, otroci naju oba zaposlujejo. Torej sva oba na istem, obema se - več ali manj - enako dogaja. Vsaj podobno. Kar seveda velikokrat pomeni, da bi oba rada pisala o isti temi.

Kdo ima torej predkupno pravico?

Ja, malo sem se zamislil zadnje čase. Nekaj časa me ni bilo in je prav lepo poprijela. Piše vedno več in prav v zadnjem času mi je "sunila" kar tri prispevke.

"Uuuu, tole bom pa slikal!"
"Ne, ne, sem že jaz slikala!"
"Ah, ampak jaz sem se prvi spomnil!"
"Ne, nisi! Prva sem bila jaz!"
"Bom pa prej objavil kot ti, lalalala!"
"Sam probi!"

In tako je blog postal predmet spora v družini. Lepa reč.

Ne me prav resno jemat, saj ni tako hudo. Malo tekmovanja in prerivanja prav nič ne škodi. Sicer sem pa tako mnenja, da lahko čisto lepo oba opiševa isti dogodek. Saj ga vsak opiše na čisto svoj način. Zna biti, da bi bilo to morda celo dobro. Vsaj nama, ko bova brala tole čez trideset let, starčka zleknjena na zofi, in se smejala različnim pristopom. Ja, zna biti zanimivo...

Še Tadejo bomo malo vzpodbujali, pa mi res ne bo nič več ostalo... Potem mi ostanejo samo še tehnične zadeve. Brez veze.

 |   |   | 

posted on Thursday, October 11, 2007 7:02:00 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [6] Trackback
# Friday, September 21, 2007

Saj komentar ni potreben, kajne?

 |   |   | 

posted on Friday, September 21, 2007 10:15:01 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, September 12, 2007

Tale bo še dobra. Že zdaj je bitka zanimiva.

Kot prvo se zahvaljujem sreči, da nisem administrator na Siolu.  Ta bo najbrž z ekrana prepisoval glasove iz komentarjev na listek in delal črtice. Nato bo vse nekam vnesel, da bo lahko posortiral in zbral glasove. Uff, ne... ne... nočna mora.

Če bodo to še kdaj delali, pa bi bilo res morda dobro razvit eno malo spletno stran, anede? Po mojem bi se to splačalo tudi za samo enkrat. Kakšen tehnično podkovan bloger bi to lahko naredil za < 100 € v dnevu, dveh.

Kot drugo pa so zanimivi komentarji.

Naprimer o pošteni in pravični izbiri.

Kot vem, je Siol komercialna firma, kaj imajo torej tu zraven pravičnost, poštenost in ostala navlaka? Ko se je Siol odločil, da bo imel hišne blogerje, jih je izbrala neke vrste komisija. To nekaterim ni bilo všeč. Ko zdaj izbira ljudstvo, spet drugim ni všeč. Pa smo tam. Koga pravzaprav briga? Postavili so svoja pravila, kako do takšnega izbora priti in to je to. Nič drugega ni.

Naprimer o kvaliteti piscev.

Veliko se spet govori o kakovosti. Pa čeprav se v naslednjem trenutku izkaže, da ima vsak povsem drugačna merila. Torej že na daleč lahko vidiš, da ne gre za kakovost, kako naj ljudstvo izbira kakovost? Se je to že kdaj zgodilo? Ljudje pač izbirajo popularnost. V tem seveda ni nič hudega, zakaj ne? Zabava se mnogo bolj prodaja, kot vsi klasični ruski pisci skupaj. Siol se vsaj ne dela, da nas bo kulturno ali kakovostno osmislil.

Bistvo je v obisku, v prepoznavnosti, morda celo v videnih reklamah. Čim več, tem bolje. Večerova poteza je dobra, Siolova še toliko boljša. K sebi bodo zvlekli precejšnje število blogerjev, če pa že ne, bo pa vsaj obisk mnogo večji. In to šteje, kajne?

S tem je tako, kot s pornografijo. Polovica sveta tuli, kako naj se jo prepove, druga polovica pa zapravlja. In če industrija pornografije obrne mnogo več denarja, kot Hollywood, zakaj bi se kdo v tej industriji potemtakem sekiral?

Moje osebno mnenje je, da je že delanje skupnosti okoli posameznih ponudnikov, za same blogerje nevarna zadeva. Z zelo malim vložkom dobi ponudnik mnogo več, kot si je lahko predstavljal. Izbor na ta način, kakršen je, pa je sploh cinizem najvišje vrste.

Rojeva se nova elita. Kar je - konec koncev - tudi prav, skupnost jo prej ali slej potrebuje. Vendar se bo razvila s pomočjo nas samih, zavrtena pa bo v smer in dobrobit Siola. Jasno.

Scena se bo definitivno dokončno razbila in razdelila. Zamere bodo pustile globoke rane, čeprav o tem nihče ne bo govoril. A poznalo se bo, dolgo časa se bo poznalo. Ljudje smo hitro zamerljivi, sploh če nimamo enakih možnosti. Kuhanje zamere je edino, kar nam preostane.

Zaverovanost vase je dobra le do neke mere. Če jo je preveč, mnogo prej škodi, kot naredi dobrega. Ogromno blogerjev obsoja pisce, ki smetijo in, ki niso dobri. Velik del scene se strinja s tem, da je v sami sceni "ogromno smeti". Jaz sam se kar naprej sprašujem in gledam naokrog, da bi opazil, kje neki pa so te smeti??? Pa jih do zdaj še nisem opazil. Ljudje imajo svoje načine, kako pisati, kaj opisovati, na kakšen način in zakaj. Kdo pa sem jaz, da sodim?

In kdo si Ti, da sodiš?

Že samo razmišljanje o smeteh, je delanje kakovostnih razlik. Pomeni biti "višje", pomeni biti "boljši". Pa smo tam, berače je treba spravit s poti, manjvredne pa pustiti v hribih, volkovom.

Nekateri blogi so ti všeč, drugi pač ne. Ne more ostati pri tem? Je treba ostale zmerjati, jih dajati v nič, jih obsojati? Ene bereš, druge ne. Enim komentiraš, drugim ne.

Vsem trem izbrancem prav nič ne zavidam. Za njih se bo bloganje korenito spremenilo. Najprej jih bo mučil notranji pritisk, nato pa še pritisk množice. Pa ja ne, da kdo misli, da ga ne bo? En sam napačen prispevek lahko pokvari dolga leta dela in dobrih prispevkov. Množica, ki čaka v vrsti na svoj trenutek, ne odpušča nikakršnih napak.

Niti ene same.

Vendar bom vesel z vsemi tremi izbranci, kakorkoli že, razvija se. Morda mi ni smer povsem všečna, a bolje neka smer, kot brez smeri. Kdo pa sem jaz, da bi sodil, kajne?

Srečno, torej!

Pripis, 13.9.07
Ves čas, kar se dogaja tale izbira, sem nekaj pogrešal, pa niti sam ne vedel, kaj. Končno sem danes spoznal, ko je Človek pripopal svoj trackback v temo, čeprav jo je spisal dva dni prej. Odstop, to je seveda tudi del te igre! 

 |   |   | 

posted on Wednesday, September 12, 2007 2:26:35 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Friday, August 31, 2007

Sem in tja grem malo pogledat na Blogos, kaj je novega po blogerskem svetu.

Tako tudi včeraj.

Ampak, glej, glej... Pri "Zadnje z agregata" opazim pod vsakim postom še tri nove ikonice, ki jih običajno tam ni. Ena zelena kljukica in dve rdeči, ena od njih s križcem, zraven pa piše Admin.

Opala.

Pri zeleni piše: "Izpostavi objavo", pri rdečih pa: "prepreči objavo" in "zbriši objavo". No, pri tej zadnji se mi to samo zdi, v navalu (pre)velikega navdušenja sem videl le križec, kot pri vsakem brisanju pač.

In tu pride do zapleta. V trenutku mi je bilo namreč popolnoma jasno, kaj moram naredit. Čisto, kristalno jasno. Nič premišljevanja zakaj, da ali ne, nič. Roka se je direktno sprožila proti zeleni kljukici mojega posta, pri tem pa se je že pripravljala, da bo pri vseh ostalih miška klikala na rdeče ikonice.

Še sreča, da zadeva ni več delovala, je nekdo že opazil svojo napako in jo odpravil.

In tako sem bil jasen in živ dokaz, kako oblast pokvari človeka in da se je najbolje držat čimdlje stran od nje.

Zvečer sem se v kleti kesal zaradi svojega trenutka slabosti in se šibal s špageti. Barilla, seveda.

 |   |   | 

posted on Friday, August 31, 2007 8:13:40 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Friday, August 24, 2007

Čeprav smo bili vsi kar precej vznemirjeni, nam je uspelo. V skupini ljudi je vseeno malo lažje, en drugega spodbuja.

Pritiska sem imel 157/105 pa še na tabletah sem. Se vidi, da me je bilo strah ko zajca. Ampak pri jemanju krvi sem se pa umiril in je šlo čisto ok. Nobene spremembe sploh nisem čutil, pa sem vseskozi pričakoval, kdaj mi bo slabo.

Od začetka smo bili še bolj zadržani, na koncu pa se je samo še bliskalo, toliko smo se poslikali. Blogerji, pa brez slik? To pa bi bil skoraj greh.

Pa še malico dobiš na koncu. Sem si kar malo več vzel, zame je bilo to kosilo... Ja, pa še dan dopusta dobiš!

Je bila pa "analiza" dogodka še mnogo bolj prijetna. Vso manjkajočo kri smo nadomestili in še malo dodali, za vsak primer.

Te spletne skupnosti me vedno presenetijo. Odprtost ljudi, pripravljenost in radovednost zaznamuje pravzaprav vse tiste, ki se odločijo prehajati med virtualnim svetom blogov ter realnim svetom.

Kolikokrat se srečam z veliko ljudmi na kakšnih konferencah, vzdušje je vedno precej zapeto. Pa imamo udeleženci konferenc, seminarjev ponavadi podobne interese, vendar pogovori ostajajo površni in na nekem čisto osnovnem nivoju. Nimamo se kaj pogovarjat.

Potem pa prideš na srečanje blogerjev in zadeva je čisto drugačna. Kljub najbrž povsem različnim interesom, kljub razlikam v starosti, kljub... Edini interes, ki nas veže, je pravzaprav bloganje. Pa na koncu zgleda, kot, da se poznamo že vrsto let.

Vsem sodajalcem bi se prav lepo zahvalil. Z njihovo pomočjo sem naredil nekaj koristnega. Pa še užival sem, ne morem drugega rečt. 

Had, Zloba, Chef, Mitja, Rok, Tjaša, Nina, Katja, Marko: hvala.

 |   |   | 

posted on Friday, August 24, 2007 7:23:42 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [5] Trackback
# Thursday, August 16, 2007

Sam sebi pa res lahko voščim. Za tri leta miganja, za tri leta vztrajnega pisanja. Kar je – predvsem zame – ena velika reč. Ponavadi pri teh, tehnoloških zadevah, ne zdržim prav dolgo. Tri leta je tako že kar ogromno časa.

V tem času se je moj blog kar dodobra razvil, profiliral. Od začetka so objave kapljale bolj po kapljicah, večina jih je bila čisto na osebni ravni dnevnika. Kaj in kje smo kaj počeli. Z veliko slikami, ki sem jih popal kot linke. Na komentarje sem preskočil šele konec lanskega leta, zakaj je temu tako, najbrž nekje piše. Seveda sem zato moral spremeniti tudi obliko bloga in vsega, kar paše zraven.

Velikokrat sem se spraševal, in se še vedno, ali je pomembno, da me ljudje berejo. Pa še zdaj nisem daleč prišel. Včasih me teži, ker imam malo obiskovalcev, včasih pa mi je to prednost. Včasih bi bil rad znan, po drugi strani pa bi bil rad nekje zadaj, na robu. In tako se enkrat nagibam v eno smer, drugič v drugo. Glede na to, da ne pišem o aktualnih temah in da skoraj nikoli ne postorim nič takega, da bi mi dvignilo nivo, sklepam, da se prej nagibam v tisto, drugo smer, na rob.

Svoj krog bralstva sem dobil, to bi mi moralo biti dovolj. Sem previdnež in počasnež, vsega se lotevam na hitro, a potem obsedim in kuham v sebi dolgo časa. Dokler nisem prepričan, da je to tisto pravo. Sam sebi torej ne zaupam preveč, sem samo človek, z vsem, kar paše zraven. Samoslepil me je strah in se jih skušam na ta način odrešiti.

Eno je gotovo, na blogu skušam ostajat jaz jaz. In nič drugega. Ne slepim bralcev in ne slepim sebe. Skušam se držati svojih načel in skušam ostajat zvest samemu sebi ter posredno tudi drugim. Kar pa ne pomeni, da sem tak, le trudim se. Trudim se popravljati svoje napake in trudim se iti naprej, tja, kamor jaz mislim, da bo za moje celotno bitje bolje.

Poboljšanje je torej subjektivna reč in le moja lastna odločitev.

Hotel sem navesti še polno goro podatkov o svojem blogu. Ko pa sem se jih spravil nabirati, sem – presenečen - ugotovil, da lahko navedem le tri. Najbrž bi lahko še sestavil listo najbolj zlorabljanih besed, naprimer »pravzaprav« bi najbrž zasedla prvo mesto, s 1687-imi ponovitvami. Ali pa število manjkajočih vejic. Ali pa številko, kolikorat začnem stavek z »In«. Pa taki podatki ne zanimajo niti mene samega. Zato sem se jim odpovedal, s težkim srcem, jasno.

17.8.2004 – 16.8.2007
727 objav,
1331 slik.

Jah, srečno, anede? Pa da bi še dolgo trajalo!

 

 |   |   | 

posted on Thursday, August 16, 2007 12:33:14 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [14] Trackback
# Monday, August 13, 2007

Digitalne skupnosti so presneto širok pojem, spletne so že malo ožji izbor, blogerska skupnost pa je le majhen delček vseh teh skupnosti. Vse te skupnosti obstajajo že kar nekaj časa, v svetu sploh, pa tudi pri nas. Okrog nekaterih naših forumov, ki so lep primer spletnih skupnosti, se je nabralo že kar zavidiljivo število ljudi.

Kljub temu pa forumskim spletnim skupnostim na slovenskem nekaj manjka. Kot, da ne (z)morejo prerasti svojih okvirov, kot, da ne morejo pobegniti iz lastnega objema. Čeprav so v nekaterih primerih zelo velike, so še vedno precej zaprte, odpiranje navzven pa jim povzroča nemalo težav.

Za to najbrž lahko krivimo kar nekaj dejavnikov, od anonimnosti, neorganiziranosti, prek vsiljenega moderiranja, samosvojega administriranja, pa tja do ukvarjanja s samim seboj. Čisto možno pa je le, da še nobena taka skupnost ni presegla kritične mase, ko bi prerasla samo sebe in napredovala v nekaj drugega.

Neke vrste nadgradnja ali pa le vzporedni tok takih skupnosti je blogerska skupnost. Podobno, a vseeno popolnoma različno. Sam namen in pogled na ustvarjanje je različen in pelje v drugo smer. Med forumsko in blogersko skupnostjo lahko potegnemo kar nekaj vzporednic, bližji pogled pa odkrije velike strukturalne razlike. Te se s časom celo večajo, skupnosti se druga drugi oddaljujeta.

Res je, pri nas blogerska skupnost šele zori. Sam zametek skupnosti obstaja že kar nekaj časa, a v precej majhnih okvirih in precej razpršeno. Zadnje čase pa se je s pritiskom, podporo, združevanjem in udejstvovanjem nekaterih podjetij in posameznikov, skupnost dodobra povečala. Pravzaprav je zametek prerasel svoje meje, nastopil je čas za korenite spremembe.

Vsekakor je zavedanje samega sebe kot Skupnosti, eden od ključnih dejavnikov. Bo pa to v svetu, kjer individualnost pomeni vse, tudi eden izmed najtežjih korakov. Strah pred izgubo individualnosti bo povzročal nemalo težav, saj se posamezniki nikakor ne bodo mogli identificirati s samo Skupnostjo.

Povsem jasno je, da imajo Skupnosti lastne potrebe, lastne zahteve in lastna pravila. Velikokrat mali, nemočni, padejo pod pritiski večine, pod pritiski močnejših, Skupnost jih izloči, ali pa se izločijo kar sami. S takim načinom delovanja lahko blogerska skupnost samo sebe povsem prepreči in onemogoči. Individualnost posameznika je tu ključnega pomena, v vsakem primeru bi morala biti spodbujana, če ne celo negovana.

Blogerska skupnost ne potrebuje elite. Ne potrebuje uredniškega odbora, ki bo razdeljeval pravice, kdo in o čem se sme pisati. Ne potrebuje Odbora za kvaliteto. Ne potrebuje Etičnega kodeksa. To vse je že videno in to že vse imamo. V obliki raznoraznih medijev. Blogerji sami so pravzaprav odgovor takšnemu načinu delovanja in filtriranja dogodkov. Vseh naštetih stvari Skupnost ne le, da ne potrebuje, so nezaželjene, nepotrebne in njej sami celo škodljive.

Blogerska skupnost potrebuje individualnost, potrebuje raznolikost, potrebuje enakopravnost v možnostih pisanja vseh svojih razpršenih členov, potrebuje sposobnost povezovanja in sodelovanja. Le tako lahko deluje v skladu s svojim namenom obstoja, edino tako lahko vsak njen člen prispeva delček k celotni zgodbi.

Eno od bojnih polj bo sigurno kvaliteta prispevkov, že zdaj je opaziti precej prerekanja na to temo. Ravno zato, ker je kvaliteta popolnoma subjektiven pojem in ga je zelo težko opredeliti, določiti, se bodo o njej še dolgo kresala mnenja. Označba za kvalitetno je vsiljena s strani večine, je konsenz in kompromis, ki pa se ga večina le bežno zaveda, tolmači pa v širokem polju posameznih toleranc. V imenu Kvalitete je možno zatirati šibkejše, jim omejevati slog, majhne je možno povprečiti, pri vsem tem pa izgubiti nadvse pomembno noto individualnosti.

Morda bi bilo mnogo bolje govoriti o priljubljenosti. Jasno je, da bodo nekateri blogerji mnogo bolj priljubljeni kot drugi. V tem seveda ni nič narobe, spodbuja konkurenco in veča ambicije. Kvaliteta je tu le posredno vezana s priljubljenostjo, o velikem vplivu je težko govoriti. S priljubljenostjo pa si vsak posameznik lahko izbere lastno usmeritev, ki mu odgovarja.

Spraševanja o moči blogerjev so na nek način nerodno postavljena vprašanja. Vsak posamezni bloger ima namreč na razpolago vso tisto moč, katero ima tudi v primeru, ko ne bi bil bloger. Osebno sem prepričan, da se da s posameznikovo močjo tudi gore premikati. Moč torej v nobenem primeru ne more biti precenjena. Takšna moč se sicer v Skupnosti ne sešteva, ima pa Skupnost druge vzvode, s katerimi lahko izkazuje svojo moč. Že samo usmerjen pristop, organiziranost in postavljanje prioritet naredijo veliko.

S profiliranjem blogerjev in njihovim valovanjem ob vznemirjajočih jih dogodkih, se mi zdi, da so pogoji za Skupnost zelo dobri. Skupno dihanje se vedno bolj opazi, seveda pa bo šele čas pokazal, kako se bo vse skupaj razpletlo.

Vedno seveda obstaja možnost, da se bo Skupnost razdelila na več podSkupnosti, ki bodo razdeljene ali tematsko ali politično ali na kakšen drug način, to pa bi – vsaj zame – pomenilo počasen zaton v neprepoznavnost, kar bi bilo presneto žalostno.

Pred DBBS, kot enim najbolj primernih povezovalcev blogerjev v Skupnost, je torej težka naloga, a nikakor ne nemogoča.

 |   |   | 

posted on Monday, August 13, 2007 11:02:56 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [9] Trackback
# Friday, August 10, 2007

Blogi imajo zame poseben čar. Privlačijo me in me delajo živega. Nepregledna vrsta razmišljanj posameznikov, vsak dan je lahko poln, vsak dan je odpiranje novih obzorij ter novih, drugačnih pogledov na svet.

Totalen kaos, torej. Kar mi je zelo blizu.

Res je, urejene stvari pridejo prav, so tudi mnogo bolj obvladljive, so predvsem priročne in funkcionalne. Vendar pa v urejenih stvareh pogrešam življenje. Kot ga pogrešam v reklamah za kuhinje, dnevne sobe in ostalo pohištvo. Kjer se vse blešči, kjer je vse urejeno do zadnje potankosti. In potem se zavem, da s tem nimam kaj početi, da si takih stvari sploh ne zmorem predstavljati, saj v njih manjka tisto najvažnejše – življenje.

Zato mi je kaos mnogo bližji. Ker je preprosto življenjski. Ker omogoča nepreštevno vrsto možnosti, ker je priložnost v vsakem trenutku, priložnost, ki čaka, da jo izkoristiš. Na tebi samemu je, da se odločiš, ali jo boš pograbil ali izpustil.

V nasprotju s pisanimi dnevniki in časopisi, so blogi urednikovani le s strani svojega pisca. Mnogo manj kompromisov, mnogo manj težav, mnogo manj dilem. Življenje je filtrirano le skozi oči avtorja, ne skozi celoten uredniški odbor, reklamodajalce, politiko itd.

Medijev je trenutno na voljo kar nekaj. Posameznik si bo za svojega izbral tistega, ki mu bo blizu. Nekateri pa bodo brali, gledali vse počez, s tem bodo ohranjevali lastno individualnost. Ne bodo se nagibali sem ali tja, gradili si bodo svojo sliko. Kot vsak, razlika je le v tem, koliko "surovih" podatkov imaš spodaj.

Vendar pa vsak medij zapade pod uredniško, tako ali drugačno, politiko. Kjer življenjske dogodke, ki jih bo medij posredoval naprej, določa določen krog ljudi, vsak na svoj način. Kar bo prišlo ven, bo stvar neštetih kompromisov in njihove načelne usmerjenosti.

Seveda to sploh ni slabo. V današnjem času poplave podatkov, se mora človek nekako opredelit, da si lahko ogleda le njemu pomemben skupek dogodkov. Če bi vsak moral zbirati vse podatke po svetu in si iz tega graditi informacije, ne bi daleč prišli, kajne? Tako pa so te informacije, na podlagi urednikovanja, na voljo v stisnjeni obliki. Ne vzamejo preveč časa, za spoznavanje z dogodki pa so tudi popolnoma zadovoljive.

Seveda pa jaz spet v tem ne zmorem videti tistega življenja, ki bi ga tako rad videl. In prav tu mi pridejo prav blogi. Kot trgovina, kjer se sprehajaš med policami in vzameš s seboj le tisto, kar želiš. Ne kot prodajalec, ki potrka na tvoja vrata in ti hoče nekaj vsiliti.

Navdušujoče mi je videti ves možen nabor tekstov, razmišljanj, dogodkov. Na meni je, da se odločim, katerega bom bral, čisto moja lastna odgovornost. In te odgovornosti ne morem prenašati na nikogar drugega. Ne morem se pritoževati, da so me zavedli, da sem bil v nekaj prepričan. Vse je le moja lastna stvar, moja odločitev, hkrati pa tudi moja priložnost. In to mi je blizu, sem namreč strašansko zadovoljen, če imam takšne niti lastnega življenja v svojih rokah.

Tako, kot mi je všeč vsak nov dan, ki prinaša neslutene možnosti in mi daje v roke odgovornost do lastnega življenja, ravno tako mi podobno sliko odpirajo blogi.

V kaosu ne iščem reda, je povsem nepotrebno. Sam smisel je tako ali tako povsod, le najti ga je potrebno.

 |   |   | 

posted on Friday, August 10, 2007 9:32:14 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [6] Trackback
# Tuesday, August 07, 2007

Uvodnik Sabine Obolnar v Oni, z 7.8.2007, me je najprej šokiral, nato razjezil, potem zelo užalil, na koncu pa še prizadel.

Sam se imam za blogerja, zato je Uvodnik naslovljen tudi name, besede letijo direktno v mojo notranjost in krepko bolijo. Ne morem drugače, kot da se odzovem in ji na njen Uvodnik odgovorim.

Niti ne toliko pozorno branje Uvodnika pokaže zanimivo in predvsem povsem novo sliko komentatorke, ki se do sedaj ni kazala v taki luči. Njeni komentarji in uvodniki so večinoma premišljeni in iz sveta, na katerega se spozna. Čeprav je dostikrat kar ostra, pa še nikoli nisem zasledil nesramnosti, opazne vzvišenosti in nadmoči nad življem tega sveta.

Tokrat povsem drugače. Postavila se je v vlogo razsodnika, Pravičnega, celo malega boga, ki nas bo odrešil vseh muk. Odrešila nas bo alkoholikov, kadilcev in na koncu še tistega, najbolj izprijenega na tem svetu: bloganja.

Ker je v samem Uvodniku toliko stvari, ob katere se moram obregniti – navsezadnje govori tudi o meni -, pojdimo kar lepo po vrsti.

Že sam naslov: »Nehajte, prosim!« je milo rečeno, presenetljiv. Res, da se v svetu blogerjev še vedno govori o MM, pa vendar. Tole je njen tretji Uvodnik, kjer tudi sama govori o MM. Kdo naj torej neha? Po njenih besedah je svet blogerjev tako ali tako čisto drug svet, ki z realnim nima nobene zveze, pa vendar sama, v svojem »realnem« svetu, torej v svetu revij in časopisov, v dosegu, ki je nekajkrat večji, kot blogerski, to isto tematiko vleče na plano že tretjič. Če ji je res do tega, da se o tem ne piše več, res ni potrebnega nobenega Uvodnika več na to temo. Se povsem strinjam!

Jasno pa je, da je MM tokrat v drugem planu. Je samo dobra iztočnica za dokončen obračun z blogerji. S svetom, kjer se je »v zadnjem času dvakrat odpravila po sledeh blogerjev...«. Celih dvakrat!

Sabina Obolnar ima neverjetne psihološke in bogvekatereše prednosti pred vsemi drugimi. V dvakratnem prebiranju blogerske scene, je prišla do slike vseh blogerjev, do slike celotne scene. V dvakratnem prebiranju je prišla do mnenja, katerega mora nujno deliti s celotnim bralstvom One. In zdaj ve o vseh blogerjih vse. Pa o komentatorjih. Pa o življenjih blogerjev. Pa o njihovem jeziku. Skratka, ve vse.

In zato nam vsem sporoča, da smo bolni in prazni. Da smo jezni na ves svet, polni gnusa, o sebi ne pišemo sploh nič, vsepovsod samo svinjamo, kritiziramo in pljuvamo. Smo zafrustrirani in nesocializirani. Pa še kaj bi se našlo, a proti ostalim ni omembe vredno.

V dveh dneh priti do take ocene, je neverjetna sposobnost. Vsaka čast.

Vendar take ocene ne morem kupiti. Z blogerji se spoznavam že dolgo časa, moja ocena je čisto drugačna. Zato verjamem, da gre pri njej predvsem za nepoznavanje tematike, površnost pri obdelavi videnega in posploševanje v največji mogoči meri.

Zgleda, da Sabina Obolnar že dolgo ne sledi več tehnološkem napredku, drugače ne bi še vedno mislila, da so računalničarji dolgolasi bradači, ki se sredi noči bašejo s pizzami in »znanimi in neznanimi substancami«. Že dolgo ne več. Morda v kakšnem filmu iz osemdesetih let, vseeno pa ji priporočam gledanje kakšnega novejšega filma, če že ne gre drugače.

In ko smo že pri tehnologiji, blogov ne omogoča sodobna tehnologija. Blogi niso od včeraj. Tudi od predvčerajšnjim ne. Morda so zdaj bolj popularni in moderni, a obstajajo že kar nekaj časa. Že od nekdaj je lahko posameznik objavljal lastna mnenja. Pravzaprav je bilo takih kar nekaj.

»Razglabljati o vsakomer, samo o sebi pa – nič.« Blogi imajo posebno kategorijo, ponavadi je to Osebno, kjer blogerji velikokrat razmišljajo o sebi, o svojih dejanjih in o odnosu do prenekaterih stvari. Pri slovenskih blogerjih je to celo ena bolj priljubljenih kategorij. Veliko več se ukvarjamo sami s seboj, kot pa z drugimi. Seveda pa se vsega tega ne da ugotoviti v dveh dneh, kajne?

O jeziku ne bi preveč razpravljal. Res je, pojavljajo se vse možne različice, od pisanja v hieroglifih, do »visokega« knjižnega jezika. Platforma omogoča vse možnosti, od posameznika je odvisno za katero se bo odločil. Posplošiti oceno, da je vse spakedranščina, na vse blogerje, pa je boleče. Pri prenekaterem blogerju je opaziti, da dela mnogo lepše z jezikom, kot vsi novinarji in javne osebnosti skupaj. In to brez lektorjev in brez celotne podporne ekipe, katero najbrž premore tudi Ona.

V dveh dneh je bilo tudi ugotovljeno, da so naša življenja prazna in pusta. Vsi smo bolno jezni na svet, le da, ker nimamo za psihiatre, za lajšanje psihiatričnih težav uporabljamo bloge.

Me res zanima, koliko ve gospa Obolnar o mojem življenju? O meni? In četudi nekaj ve (seveda si lahko vse prebere, ker sem oseben, čeprav sama pravi drugače), kako lahko sodi, da je moje življenje pusto in prazno? Kako lahko to sodi o kateremkoli blogerju? Pozna koga od blogerjev? Ga RES pozna?

Zdi se mi, da je to precej arogantna sodba. Sodba s pozicije doseženega, sodba s pozicije moči: mi, uvodnikarji, smo carji, vi, blogerji, pa ščeneta, ki ne znajo niti živeti. Nesramnost brez primere in pripravljanje teritorija za Spopad Svetov. Ogroženost.

Celoten uvodnik kritizira blogersko sceno z natanko istim načinom, kot ga odgovorna urednica sami blogerski sceni tokrat očita: nepoznavanje, posploševanje in nesramnost. Vsemu temu se doda še aroganca nad našimi življenji obrobnih in nezaželenih osebkov ter na koncu še zakrit klic k pravno formalni odstranitvi vseh nepravilno govorečih ali pa k vsaj nujno potrebnem zdravljenju.

Cinizem? Provokacija? Ne morem verjeti, da urednica ne bi pomislila na to, da utegne tak Uvodnik pretresti blogerje. Tega preprosto ne morem verjeti, za takšno je res nimam. Torej je lahko le provokacija ali pa utišanje, grožnja s stališča močnejšega. Kar pa spet ni v skladu ne z naslovom Uvodnika, ne s samim pisanjem. Pritoževanje in očitanje natanko istega, kar počneš tudi sam, je... je... saj niti ne vem, kaj bi rekel. Ne gre mi v račun.

Najbrž je to zato, ker sem samo bloger. Nisem šolan za novinarja in ne pišem Uvodnikov. Sem človek, ki piše v spakedranščini, večinoma časa pa preživim po gostilnah, se nalivam z alkoholom in kadim (zunaj), moje življenje pa je prazno, pusto in polno jeze. Ni čudno, da ne razumem...

In ker sam Uvodnik že tretjič vpleta MM v celoten in ponoven »spor«, ki bo nastal tudi ob tej priliki, je prav, da povem nekaj tudi o njej.

MM je kriva. Kopičiti zavajanje svojega poslušalstva je seveda še hujša oblika, ki je bralci ponavadi ne odpuščajo. Res je, strinjam se, da je nekaj komentarjev nesramnih, žaljivih in tudi drugače neprimernih. Vendar pa še bolj neprimerno to posplošiti na vse blogerje. Kar nekaj jih je pisalo o zadevi, veliko od njih jih ni bilo nesramnih. Človek pač najde le tisto, kar mu je povšeči.

Tuliti, da so blogerji prav posebni, ker tako udrihajo po MM, tudi ni čisto korektno. Prav vsak udriha, ljudje udrihajo. V vsaki skupnosti se to zgodi, ko te nekdo vleče za nos. Čisto človeška lastnost. Bi si kdo upal trditi, da med novinarji ni takih primerov? Da v drugih skupnostih ni tega? Japajade. Obračunavanja, takšna in drugačna, poznajo vse skupnosti, novinarji pa najbrž še najbolj. Zakaj smo torej nekaj posebnega? Ker se obnašamo kot vsi drugi ljudje?

Na zadnje vprašanje lahko odgovorim pritrdilno: da, naslednjič bo kdo drug na vrsti. Ravno tako kot v Oni. Enkrat blogerji, drugič... lovci? Pa ribiči bi bili tudi primerni. Oh, pa mesarji, ti so lumpi! Pa...

Problem vidim le v tem, da blogerji čakalne vrste nimamo, ker »hudodelci« sami padejo vanjo, pri odgovorni urednici pa o tem nisem prepričan. Čakalna vrsta je po mojem že kar presneto dolga.

Do konca tega sestavka se mi je jeza že zdavnaj polegla, ob sprotnem prebiranju Uvodnika me počasi prijemlje smeh. Žalosti me le to, da bom od zdaj naprej Uvodnike bral s čisto drugačnimi očmi. Pravzaprav bi moral Uvodnike preverjat, ker zdaj vem, da morda niso spisani s poznavanjem teme. A za to pa kar že vnaprej vem, da se mi ne bo dalo.

In ker jih ne bom več bral ali pa jih bom bral le še počez, bo moje življenje spet prazno in pusto.

Še sreča, da me bo odrešila Ona, Sabina Obolnar, ali pa kakšen njej bližnji junak, ki bo zakonsko prepovedal tudi vsa »tovrstna blogovstva«. Ker smo »geta, ki potrebujejo pomoč.«

 

 

 |   |   | 

posted on Tuesday, August 07, 2007 2:41:55 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [16] Trackback
# Wednesday, July 25, 2007

Včeraj sem se vozil od Krtine do Ljubljane, na moji levi pa me je ves čas spremljala mavrica. Samo moja. Vsi smo jo poslikali, a vsak svojo. Moja je bila le moja.

In tak bo tudi moj današnji pogled na trenutno blogersko sceno. Samo moj. Vsi imamo na voljo enak material, a vsak ga vidi s svojimi očmi.

Zadnje čase se je v tej blogerski sceni zgodilo par dogodkov, na katerih bi rad razvil svoje razmišljanje. Ti dogodki so me vzpodbudili, saj kažejo na dozorevanje blogerske platforme ter na uveljavljanje blogov ter samih blogerjev kot pomembnih dejavnikov v naših življenjih.

Prvi dogodek je grožnja s tožbo proti piscem Drugega Doma, kar je sicer podobno, kot se je zgodilo Guštiju, a se mi zdi, da se dogodka v temeljih le razlikujeta. Pri Guštiju je bil zapis s sodno prepovedjo umaknjen, medtem ko sta se pisca Drugega doma pod prisilo tožbe »lahko« le opravičila. Če citiram Jureta: »Trk je silovit«. Kakor smo se ob prvi tožbi sekirali, a, roko na srce, kaj kmalu nanjo pozabili, je trk silovitejši in predvsem mnogo širši pri drugi grožnji. Ne gre le za en zapis, gre za dva blogerja, gre za celotni blog, gre skoraj za celotno sceno. Ne gre za spopad dveh javnih osebnosti, kjer je blog le posrednik, gre za direkten vpad v srčiko scene s strani zunanjega sveta.

S samim opravičilom sta pisca dokazala zrelost, še večjo zrelost pa je Drugi dom dokazal s tem, da nadaljuje s pisanjem. Ni se šel upornika, temveč je sprejel mejo, ki je bila nakazana od zunaj, s tem sprejel vase zunanji svet ter se z njim tudi dokončno povezal. Na nek način se je s tem dejanjem blogerska scena v tem trenutku nepreklicno povezala z zunanjim svetom.

Vpliv bloga je presegel meje lastne skupnosti, segel je predaleč, a meja je bila le nakazana, ne pa brezkompromisno kaznovana. To pa pomeni dialog, pomeni uveljavljanje blogov kot pomembnega dejavnika, ki se ga zaveda tudi zunanji svet. Vpliv postaja obojestranski, blogi počasi dozorevajo in ko enkrat dozorijo v vsej svoji polnosti, ne bo več potrebe po dveh svetovih, oba se bosta zlila v enega.

Po drugi strani pa sem v pričakovanju, kako se bo razpletla zgodba z Mojco Mavec, kjer bo odnos blogerjev še kako pomemben, pa čeprav se je glavnina dogodkov zgodila zunaj blogerske scene. Nekaj pomembnih dejavnikov pa se je vseeno razpletlo tudi znotraj same scene. Jo bomo izobčili, brezkompromisno kaznovali in postavili tudi naše meje? Ji bomo oprostili? Razplet zna biti še zanimiv, pokazal pa bo na možnost vpliva navzven.

Drugi dogodek je Brankovo prenehanje bloganja. Hiperproduktivnemu Branku je namreč blog »zrasel čez glavo«. Kakorkoli se je že odločil, njegova odločitev kaže na to, da je platforma postala kompleksna, široka in polna. Ne da se je več odpraviti z levo roko, zapisom in komentarjem se je treba vedno bolj posvečati, vsako ukvarjanje z njo terja vedno več dela. Branku rad verjamem, da je vložil veliko več, kot je imel prvotni namen. In nato ugotovil, da zaradi tega trpi njegovo osnovno delo.

Kar nekaj novih blogov se rodi vsak dan. Tudi preneha jih vsak dan kar nekaj. Vzdrževanje lastnega bralstva ni več lahko. Čisto lahko se pripeti, da človek izgori ali pa začne pisati enozložnice. Mesec, dva, tri še lahko zdržiš, potem zmanjka zanimivih dogodkov, zmanjka tem, veliko jih odpove. Pisanje in komentiranje na stotinah blogov postane neobvladljivo in vzame mnogo preveč časa.

Platforma pa zaradi tega postaja velika in močna, raste. Njena baza osnovnih gradnikov, blogerjev, se vseeno vsak trenutek veča. Čim večja je, tem več je možnosti, da jih bo nekaj ostalo tudi dlje časa.

Z večanjem baze pa se približuje tudi trenutek, ko bo za blogerje končno možno, da se ukvarjajo le s svojo platformo. Da morda s tem tudi preživijo. Kar po mojem ni več tako daleč, ni več tako zavito v oblake, temveč že malce bolj oprijemljiva možnost v bližnji prihodnosti.

Zaenkrat preživetje samo s pisanjem bloga še najbrž ni možno, za začetek pa tako pisanje lahko prinese posreden »zaslužek«, določene ugodnosti, ponudbe za službo, zaslužek v kakem drugem projektu in podobno. S čimer se seveda začne, a verjamem, da se s tem ne bo tudi končalo. Verjamem, da se bo celoten sistem nadgrajeval do mere, ko bo lahko platforma v celoti preživljala pisca. Pa naj si bodo to prispevki na zahtevo, oglaševanje, sodelovanje, preizkušanje itn. Naprimer Twingo in Kolosej z malimi, posrednimi, stvarmi že začenjata, najbrž pa jih bo vedno več.

Veliko pa je seveda odvisno od usmerjenosti priznanih blogerjev, takih, ki imajo avtoriteto, možnosti ter voljo za potiskanje scene v določeno smer. Ne kot voditelji, bolj kot organizatorji, morda neke vrste ideologi. Tako, kot se trudita v tej smeri Had in Domen in najbrž še kdo. Pri tem seveda ne smemo pozabiti na Blogres - usmerjanje, združevanje, promocija? Najbrž vse skupaj, a vseeno, zadevo lahko le pozdravimo.

Tretji dogodek pa je Blitzev post o ustanovitvi B(l)ogovske vlade v senci, kjer je prav enkratno profiliral same blogerje ter jim pravzaprav predpisal zadolžitve. Ravno ta razdelitev blogerjev na posamezne sklope, seveda glede na to, kako in o čem pišejo, se mi zdi še kako pomembno dejstvo. Nakazuje, da si je že kar nekaj blogerjev s svojimi objavami začrtalo določeno pot. In to v takšni meri, da se opazi tudi s strani drugih. Še bolj zanimivo je to, da se je večina, čeprav je vse skupaj hec (pa je res?), s tako porazdelitvijo tudi strinjala.

Temu ne bi rekel predalčkanje posameznih avtorjev, čeprav v določeni meri seveda je. Pa vendar scena potrebuje razdeljena področja, tako strukturo je mnogo lažje opaziti, se vanjo mnogo lažje vklopiti. Kar je veliko bolj prijazno do zunanjega sveta, ki v vseprepletajočem se kaosu težko izbere njemu pomembne in zanimive objave.

Zaenkrat si večino povezav med seboj naredimo seveda sami blogerji. Vsak od nas ima svojo skupino, ki jo lahko še obvladuje, kjer se počuti »kot doma«, kjer lahko komentira in od katerih je komentiran. Nekateri imajo manjše skupine, se jim bolj posvečajo, drugi imajo velike skupine, nekateri pa komentirajo same prispevke, pa od kogarkoli so že. Vse možnosti so zajete in tudi vse pravilne. Prepletenost in možnost povezljivosti je prednost.

Toliko o dogodkih. Izbral sem si pač tri, najbrž pa bi si jih lahko še mnogo več. Vse je živo in pulzirajoče, spreminja se dnevno.

Ne pozabljam, da so pričakovanja velika. Celo ogromna. Drugače se ne bi tega lotila časopisna in komunikacijska podjetja s svojimi vlaganji. Kaže že, da zorimo, posebno vprašanje pa je, kako bomo zdržali ves ta pritisk?

Ravno berem, da Mojca ni več hišna blogerka. Zrelost, da.

 |   |   | 

posted on Wednesday, July 25, 2007 1:11:51 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [8] Trackback