Jutri do 14h ne sme bit dežja. Še manj kakšnih neviht.

Za kasneje mi je potem vseeno.

Sploh pa, a se lahko enkrat vreme pokvari med tednom, ko itak čepim v službi, in ne čez vikend? Je to prevelika prošnja?

Včeraj sem tako grozno sikal, da sva na koncu kar tulila en na drugega.

Kar je bilo dobro.

Ker je bilo potem - končno - vse ok.

Človek se mora malo spucat, če ima presneto preveč dela. Evo, samo, da pridem z dopusta, je že vse lop po meni, nama!

V petek se spet obeta vesoljni potop, vse skupaj je treba prestavljati, organizirati, se pripravljati. Avgust je že povsem napolnjen, prav tako September. Oktober bi rad obdržal za naju, a ne vem, če bom zdržal na okopih.

Denarja zmanjkuje, avti se kvarijo kot po tekočem traku, obetajo se žuri in sponzorska sredstva. Ker tako želiva, res je, vendar me je kar malo strah, ker je toliko nepredvidenih stroškov.

Ni stvari, pri kateri bi lahko samo zamahnil z roko, nekaj povedal in bi bilo rešeno. Kje pa! V vsako se moraš vsaj malo poglobit, jo obdelat, da si ne narediš kakšne še večje neumnosti v bližnji ali daljnji prihodnosti.

Otroci imajo povsem svoje probleme. Ogromno njih. Problemov, želja, zahtev. Ljudi, še posebno lastnih otrok, ne moreš kar tako odrajtat...

Služba. Ojej. Pustimo raje to.

Družinsko podjetje. Jejej. Kaj šele to! Nekako na pol se mu posvečava, nikakor ne toliko, kolikor bi bilo potrebno in - navsezadnje - pametno.

Zevs. Mater, me tukajle čaka enega dela v bližnji prihodnosti! Prehod, prenova, nabava itd. itd. itd.

Krti. Uffa, vsak teden nekaj, sem in tja. Hodit, organizirat, se dogovarjat.

Pa še en milijon stvari nekje vmes, odzdad, odspred.

Pa še na Blogijado sva se prijavila. Ko pa je bil ravno edini prosti vikend. Kaj pa čva...

Juhej, juhej! Pravzaprav zdajle ni čas za jamranje, ker se je treba brcnit v zadnjo plat in skušat vse podelat.

Saj na koncu prav dobro veva, da se vsemu temu ne bi odpovedala. Na koncu koncev je prav luštno! Kaj pa bi drugače počel cele dneve? Gledal TV?! Sedel v gostilni?

No, edino mehanikom in registracijam bi se pa takoj odpovedal...

Počitnice so lahko kratke ali dolge.

Pa je čisto vseeno, koliko to časovno znese. Dva meseca, tri tedne, en teden, ali pa samo dva dni. Sploh nima nobene veze.

Nam je tale teden počitnic zalegel. Zelo zalegel.

Nekako si znamo narediti tako, da je prav, tako, da tisti ubogi teden koristno izkoristimo. Saj ne vem čisto dobro, ampak zadeva je taka, da se mi na koncu zdi, da sem bil na počitnicah vsaj dva meseca.

In to je edino, kar šteje.

Ah, saj sva bila celo slikana.

Mojstra s črnimi rokami, ki se delata mehanike. Super, dokazno gradivo, da človek ne odneha kar tako!

Samo škoda, da nisva vedela za kolo!

Japajade...

Ura je 4:14. Malo že gledam. Čisto malo. Sem pa opazil, da lažje tipkam, kot gledam.

Hja.

Gremo v hribe.

Upam, da nam bo vreme naklonjeno in da ne bom spal ravno za vsakim vogalom.

Tale dva dni bo strašanska gneča v Kamniških...

Lahko bi rekli, da smo na prestolonaslednika skoraj pozabili.

Pa nismo.

Samo nekaj časa je trajalo. Se je pa fino še malo kasneje spomniti, kako luštna je lahko kakšna stvar in kako srečne so lahko očke mladih nadebudnežev.

Frizuro si pa sam dela. Zadnjič smo morali celo gel kupiti, da si lahko prčka po glavi. Toliko časa je težil, da sva popustila. Bogve, kje je to pobral, najbrž v vrtcu, tako kot vse neumnosti. Doma ga učimo le pametnih, odgovornih in moralno etično nespornih pravil. Japajade.

Se ve, kam vleče Ojdip, sinčeka v mamino smer in zato ni hotel čokoladne torte. So mu morali Mati narediti maligodno (maline+jagode). Počasi se mi krog odjemalcev moje torte zmanjšuje. Še danes ne vem, ali bi moral biti užaljen ali ne. Vsaj eno majčkeno?

Smo ga hoteli napopati in smo mu dali najprej samo en bonbon. Pa je bil lump tudi s tistim čisto zadovoljen in čisto nič razočaran! Pa se je potem seveda v špajzi našlo - kakor po naključju - še par paketov, ki so romali v njegove roke. Pri tistih iskrenih očkah sem se pa jaz čisto stopil.

Eh, Sine pobaline, nekam hitro mi rasteš! Naj se ti preveč ne mudi, jaz bi se še valjal po postelji s teboj...

Čisto tako, iz ljubega miru. Zakaj pa ne?

Saj ni prav veliko dela. Le v parih potezah lahko prideš do dobrega rezultata.

Prva poteza - zakurit ogenj:

Vmesna poteza, ki ni čisto samostojna - pripraviti meso:

Tale je tudi vmesna, pa tudi najbolj luštna in prijetna:

Druga poteza - vrži gor in obračaj kakor se ti da. Ali pa čakaj, da se naredi samo - glej sliko 3. Zapečeš toliko, kolikor ti je všeč. Ali pa tudi malo manj, če si zelo lačen. Meni se ravno lepo izide - v času enega piva.

Zadnja poteza je pa že na krožniku.

In to je to.

Čisto enostavno, kajne?

Edini problem je, da vse skupaj kar nekaj časa traja. Ampak ne sama peka in priprava! Tisto posedanje in pljuckanje naslednjih piv in pogovarjanje in uživanje na terasi in ... *tisto* traja pa kar nekaj časa dlje. Je bila ura sedem, preden sem se spokal kaj delat.

Ampak bilo je pa tako luštno, uživaško!

Ena taka... čist normalna sreda.

Včasih se zgodi, da tiste - stare - kartice na magnetni zapis ne potegnejo takoj. Jih je pač treba parkrat potegnit, malo spucat ali kaj podobnega.

Ne vem pa, zakaj prodajalke potegnejo in čakajo. In čakajo. In potem še malo čakajo.

Kot da se bo kaj zgodilo??? Samo od sebe?

Se mi dogaja kar naprej, v trgovinah, gostilnah in povsod, kjer mi kaj prodajajo. Sicer res, da vedno manj, odkar so računalniki malo bolj stabilni in preizkušeni, ampak vseeno se še kar dogaja.

Tisti pogled, ko mašina noče narediti nekaj, kar si prepričan, da bi morala. Pa noče. In prodajalec čaka. In ponovi. In čaka. In ponovi. In čaka. Ampak vmes ne naredi čisto nič takega, da bi lahko - vsaj poskus - spremenilo rezultat. Ki je potem seveda neizbežen. Spet ne dela. In spet malo počakat.

Kot, da bo mirno gledanje v aparat stvar kaj spremenilo...

Sem danes naletel na prodajalko, ki je pa bila malce bolj podjetna. Po samo dveh čakanjih je začela razmišljat, da bi bilo potrebno nekaj spremenit. In je vprašala stranko, ali je to tista "ta nova" kartica, s čipom? Seveda je stranka takoj zagotovila, da je! Jasno, saj ima samo najboljšo robo, najnovejšo! In potem sta tlačili kartico v odprtino za čip kartice. In čakali. In še malo čakali.

Dokler se nisem jaz razjezil in jima povedal, da kartica *NIMA* čipa (ker se to opazi vsaj s petih metrov) in da bo treba kaj drugega naredit.

Še sreča, da je potem magnetni zapis prijel, ker sem postajal že presneto nestrpen, pomanjkanje kave se je že močno poznalo.

Pravzaprav ne razumem te pasivnosti ob problemih, ki se najbrž dogajajo kar naprej. Če stojiš in čakaš, da se svet obrne, bo potem problem kar odletel? Ga bo odvilo v drugo smer?

Ampak najbrž je res težko narediti kak preskok.

Pa sem mislil, da je pri nas hudo.

Pa ni bilo nič v primerjavi s tistim, kar je bilo drugod! Jaz sem samo dva škafa moral nastavit. Enega v klet in enega pod dimnik. Eh.

Tokrat je šlo počez,

v nekaterih krajih je bilo precej hudo.

Neverjetne slike škode in sile narave na kamniškem pa na našem forumu.

Včeraj še enkrat.

Tokrat nismo tako dobro prišli skozi.

Če ne drugega, nam je zalilo del kleti. Nekje 2cm vode je pribruhalo skozi jašek za odtekanje vode. Hm. Ampak to ni nobena škoda, se bo že posušilo. Bolj me moti, da je tudi čez dimnik zamakalo in je voda v igralnici naredila take lepe črte na steni pod dimnikom. Črne. Umazane črte. Grrr. Seveda, polno saj iz dimnika, se zadeve ne da niti normalno pobarvati in zgleda, da se bomo morali navaditi s tem živeti.

Veter je pa bil zanimiv, pri nas je namreč zelo lokalen, ker smo dobro skriti med hišami. Odpihnil je kapo z dimnika žara, kako mu je to uspelo, nimam pojma. Pospravil je vse stole na terasi na kup, odpihnil koš za smeti in metlo. Vse ostalo je ostalo tam, kjer je bilo.

Zlivalo je kot noro. Odkar smo v Krtini, še ne toliko. Tudi drugi pravijo tako, še sreča, da v okolici ni padlo nobeno drevo. Jih je pa zato padlo precej povsod drugod. In čisto nič ne zavidam gasilcem, ki so zgleda celo noč delali kot nori. V Zasavju jih je bilo zunaj kar 101!

Včeraj pa je res treskalo.

Ampak spet ne v Krtini, nevihte nas ponavadi obidejo severno, tokrat pa je šla glavnina bolj južno. Bliskalo je kot za stavo, a kakšnega večjega grmenja ni bilo. Tja od Ljubljane se je nekaj slišalo, a vse skupaj nič.

Nimam čisto nič proti. Pihalo je tudi kar fino, sreča, da sem vse lepo pospravil že prej. Tokrat je še celo stole razmetavalo po terasi, kar se zgodi le zelo, zelo redko. Stisnjeni za hrib in med hiše, smreke, zidove in ostalo, smo dokaj dobro skriti pred vetrom.

Današnji pregled intervencij pa pokaže, da je bilo kar hudo drugod. Veliko dreves tokrat. In taka - skoraj ravna - črta čez celo Slo.

Na Helium-u, seveda.

Pravijo fantje, da bo danes še huje. Hm, upam, da se Krtini uspe izogniti. Upam.

Tako je bilo jutranje vprašanje...

Kakšna izbira pa je to? Če izberem kosilnico, potem kao ne grem na kolo, torej se odrečem tistemu, kar bi rad, če pa izberem kolo, pa je treba tako ali tako pokosit, anede?

Mah, izbira pa taka. Bolj pravilno bi torej bilo: "kolo IN kosilnica". S klicajem na koncu. In tako se je tudi zgodilo.

Kolo je bilo super, ampak sem spet preveč motovilil in se obiral, zato sem odšel kosit šele, ko je bil sonček že visoko na nebu. Kar je zelo povečalo uporabniško izkušnjo same košnje.

Sicer pa saj ni tako težko kosit, če ni klancev. Zato ga pa imamo, enega takega, majhnega, ampak čisto dovolj velikega, da se kar dobro zmatraš. In da ne pozabiš vseh grdih besed, ki jih imaš spravljene ravno za take in tej podobne priložnosti.

In medtem, ko sem z obema rokama balansiral kosilnico v hrib in srčno upal, da mi ne bo spodrsnilo na spolzki pokošeni travi, se mi je na prsi usedel tak lep, pri sosedu dobro rejen obad. Brencelj po domače.

Mislim, da me v zadnjih petintrideset let brencelj ni več pičil. Ko dobiš kot otrok tiste nekaj osnovne motorike, je mnogo prepočasen, da bi ti še kaj mogel. Se še spomnim, da smo jih kot otroci opazovali, kako izvlečejo cevko in jih počili šele, ko so bili že čisto pred tem, da te pičijo.

A kljub temu sem bil danes jaz še bolj počasen kot preklemani dobro rejeni brencelj.

V tistem trenutku so bili namreč moji možgani precej zasedeni, saj sem razmišljal ali ga naj takoj počim in si pri tem nevarno povečam možnosti, da si odkosim nogo, ali pa ga naj pustim na miru, ali pa... Ko tudi pihanje ni pomagalo, je bilo pa že prepozno. Preden sem se postavil v kolikor toliko normalen položaj, da sem lahko spustil kosilnico, me je že užgal in odletel še celo prej, preden sem ga uspel počiti.

Tako, da sem na koncu še počil le samega sebe.

In zdaj imam od kolesa in košnje samo to, da me je pičil brencelj.

No, pa pokošeno travo...

V knjižnico gremo vsakih štirinajst dni. Kot urca smo.

No, ne vedno, ne smem pretiravat. Celo zamudnino plačujemo, ker smo leni in se nam ne da. Ali pa kaj podobnega. Ali pa se skušamo s telefonskim podaljševanjem temu izgonit. Kakor kdaj. Ampak večinoma smo pa kar redni.

Ko tamauček spravi skoz vse knjige, je pa vsekakor treba iti.

In takole težko torbo trogat s seboj:

Vedno je nabasana do konca in še kaj moraš v rokah nesti. In potem vsebino samo zamenjamo, za večinoma enako količino, kot prej.

Ampak ne, druge torbe si pa ne omislimo. TA torba je za v knjižnico in pika! Mogoče jo bomo upokojili, ko bo čisto razpadla. Po količini knjig, ki jih mora prenašati, bo to najbrž kmalu.

Nekaj življenjskih resnic je čisto osnovnih in se nam dogajajo vsak dan.

Včasih se te resnice izenačijo z Murphyjevimi zakoni, a zato so zame še toliko bolj osnovne. In toliko bolj življenjske.

Naprimer vrsta v trgovini. Sosednja vrsta, seveda. Ali pa... no, veliko jih, pa ne bi zdaj dregal v njih. Najraje jih kar na miru pustim.

Včasih pa se je teh osnovnih resnic dobro zavedati prej, in jih mogoče celo izkoristiti.

In danes mi je to uspelo. Ena mojih takih osnovih resnic je namreč: na pikniku je oglje najboljše v tistem trenutku, ko si že vse spekel.

Ker pa smo si danes zaželeli ribe na žaru, mi je v glavo šinila ideja, kako bi lahko tako življenjsko resnico obrnil sebi v prid.

In sem najprej spekel čevapčiče. Potem zelenjavo. In šele na koncu, ko je žar že mislil, da je vsega konec in se je končno ogrel, kot je treba, še ribe! Ha!

Tako so bile končno enkrat ribe spečene kot je treba. No, skoraj, ampak ne bi šel v detalje. Vsi so bili zadovoljni in tako naj ostane, kaj bi bili zdaj pikolovski... Dobre so bile in konec! In spečene, kot je treba! Ha!

Sem pa med žar-enjem razmišljal vse mogoče. Zakaj nisem povabil prijateljev? In čez čas, zakaj nisem povabil prijateljev iz vasi? In še malo kasneje, a čem povabit celo vas in vse prijatelje? Skratka, na koncu sem bil skoraj žalosten, ker nisem povabil celega sveta.

Šele po kosilu sem opazil, da sem nekam veliko zalival s pivom in da okrog leži cel kup piksen. Žar najbrž, anede?

Ma ja, kaj... vroče je bilo ko hudir! Jaz pa žejen in navdušen, kako sem prelisičil osnovno življenjsko resnico.

Včasih se zgodi, da nam tamauček kar naenkrat izgine. Ja, tak lump je, in kar odkolovrati, bogve kam.

In potem ga iščemo in iščemo in iščemo. Upamo samo, da ne bo kdaj odkolovratil skozi vrata ven.

No, čez nekaj časa smo ga tokrat le našli. Lepo zleknjenega v svoji postelji, ko je spal kot polh, ves zmatran. Kako in kdaj je tja prišel, ni bilo nikomur jasno.

Je pa bila Tadeja vesela, ker je na njem ležal tudi njen telefon, ki ga je kar nekaj časa besno iskala.

Nihče ni imel pojma, kako in zakaj, a je pogled v telefon razkril celotno rekonstrukcijo dogajanja!

"Najprej se zapodim po stopnicah navzgor.

Uuu, kako je daleč. Tadeja je lahko srečna, ker tako dobro držim telefon v rokah!

Pa temo se da tudi slikat! Uau!

Težko je slikati in se obenem izogibati oviram na tleh.

Še malo teme, ko pa je tako zanimiva!

Ah, končno, moja postelja. Pa igračke, pa... Olalala.

Še noge stegnem, poslikam vse svoje posterje...

Pa se malo umirim, da ne bo vse tako zabrisano in...

SPIM."

V nedeljo bo moj rekord.

Če mi bo uspelo, ker nisem tekel že od nedelje. Pa do nedelje tudi ne bom.

Ahhhhhh.

Me bo e-kipa srčnih nosila, če omagam?

En majčkeno me je strah...

Tile današnji otroci so čisto nekaj drugega, kot smo bili mi.

Zase vem, da so me mati komaj pripravili do tega, da bi bil doma. Kar naprej sem visel zunaj in izkoristil vse priložnosti, da me ni doma. Še celo takrat, ko sem imel izrecno prepoved. Hja, balkon je bil le v prvem nadstropju, jaz pa trmast.

Dandanašnji pa nič. Kar naprej bi viseli doma, sploh se jih ne moreš znebit. TV, računalnik, ležanje na kavču... Vse tisto, kar bi sam rad počel, pa si nikoli ne vzamem dovolj časa...

Sicer pa, če sem čisto odkrit, sem vesel za risanke in televizijo. Včasih odnese presneto veliko težav, ko otroka posadiš pred njo in da potem vsaj pol ure mir. Kaj čmo, nisem popoln in tudi nikoli ne bom. S pridom izkoriščam dosežke tehnologije, kjerkoli se le da.

Ampak včasih jih pa le nakurimo ven.

Ah, potem je šele zgaga, ko se spomnita kakšne "pametne" igre.

Tole je bila bitka vseh bitk, le da je slikano še na začetku. Čez pol ure so bili okopi že pol metra veliki, kartona pa se je nabralo za cel kup.

In kako je letelo kamenje... Ojej. Raje sploh nisem gledal, ker to je moralo tudi bolet. Začuda ni noben prijokal k meni, k sreči sta oba uporabljala le pesek. Ampak na koncu sta bila vseeno oba potolčena, od skokov v zaklonišče najbrž.

In čisto na koncu jih potem ne moreš spravit noter, dokler ni tema in si že fejst razkurjen.

Iz ene skrajnosti v drugo, kaj?

Končno se je skrivnost razkrila.

Dokončno.

Kakšen mesec nazaj, sem vsakič, ko sem prišel v službo, na oknu zasledil vsaj par muh. In to je trajalo kar kakšen teden ali še dlje. Vsako jutro muhe. Potem sem vedno pol ure porabil, da sem jih spuščal ven, da mi ne brenčijo okoli glave.

Od kje neki so se vzele?

Še slikal sem jih enkrat, ker je to kmalu postala Velika Skrivnost v naši sobi. Označil sem samo dve, čeprav so tri. Ampak to ni toliko važno.

No... danes pa...

Po dolgem času sem se nekaj igral z roletami. Že dolgo, vsaj leto ali celo dve, se jih ni nihče dotaknil. Pof! Čof! Klank! In pade izza rolet...

...eno malo okostje goloba.

Ja, madona, no.

Smo ga hoteli shranit za maskoto, pa je padel še dva štuka nižje in bi ga bilo potrebno najmanj zlepit. Pa mislim, da nima nihče te želje.

Zdaj vsaj vemo, od kje vse te mesojede muhe.

Še nikoli dozdaj mi ni bilo potrebno doplačat dohodnine.

Otroci, pa krediti, pa vse to je naredilo svoje. Olajšave sem seveda vedno izkoristil. Včasih je prišlo nazaj kar nekaj, včasih sem zlezel skozi za mišji rep.

Vse do danes.

Pri celo manjših dohodkih, kot sem jih imel predlanskim, sem plačal kar nekaj več dohodnine. Pa še doplačat bom moral, ker mi ob vseh medletnih spremembah služba seveda ni mogla pravilno odvajati akontacije.

In je šlo morje pa-pa.

Če se ne bomo česa pametnega spomnili...

Včasih se počutim kot molzna krava. Kar najbrž tudi sem. Kot tipični predstavnik srednjega sloja, na katerem vse te pregrešno drage države stojijo. Ampak se ne bom sekiral, ker bi bilo čisto brez veze. Kdo pa je še slišal, da bi se davki zmanjšali? Še v pravljicah tega ni. Mislim celo, da se tega tudi sanjati ne da.

Ni pa vse samo slabo. Končno je mene enkrat država kreditirala, ne pa jaz nje.

Bomo že preživel.

Ja, malo sem šel v Portorož. Si lizat rane po težkih preizkušnjah in se malo nastavljati soncu.

No, pa še kaj bi se našlo, čeprav najraje sedim na Fornačah. Kaj čmo.

Me je pa pričakalo prelepo presenečenje včeraj, ko sem se le privlekel do Portoroža:

a me kdo mal heca????

Že v nedeljo opoldan sem se malce slabo počutil.

Smo si vzeli dan za počitek, po vseh teh napornih praznikih, da bi dali malo mir.

Pa evo miru...

Zvečer sem že bil pokončan, z 38,6 sem padel v posteljo. In prespal večino ponedeljka.

Zdaj je pa že zgleda v redu, tako, da bo treba jutri v službo. Hja.

Če tole ni bilo iz psihičnih vzrokov, pa tudi nič ne rečem...

Prvi vedno pride Simon. Malo je še skuštran, saj je ura zgodnja. Ampak njegov trebušček se že oglaša in treba je izkoristit dan. Malce je tudi sramežljive sorte, zato večkrat sklanja glavico in noče nikoli direktno pogledati v objektiv. 

Rastko je malo bolj obilen in zelo nerad vstaja zgodaj, vendar mu je hrana ljubša in tako mu ne preostane drugega, kot da je pokonci, še preden se dan dobro začne. Res pa je tudi, da mu kolegi radi nagajajo in to mu gre še posebej zjutraj na živce. Zato se raje spoka od doma. Kaj pa veš, kaj dobrega danes najde naokoli?

Filip je večni nezadovoljnež in mu gredo vse stvari preprosto na živce. Še iskanje hrane, pravzaprav mu gre to še najbolj na živce. Ne da se mu. Najraje bi sedel cele dneve v krošnji svoje smreke. Če bi se le dalo!

In potem še ta stari Peter! Kar naprej leta za njim... Filip se že sprašuje ali je morda Petrovo življenjsko poslanstvo, da mu kar naprej teži in ga skuša spraviti na pravo pot. Evo... že pristaja! Ma, kaj je stari nor... a me ne more pustit na miru že enkrat???

Marko je med najbolj samovšečnimi. Kar naprej se ogleduje v objektivu, vsako jutro, ko posije sonček, ga najdeš tu. Morda mu je danes zraslo kakšno novo perje? Mu je jutranji prepir z Robijem pokvaril frizuro? A ne, ne... bo kar v redu!

Franci in Barbara imata polne kremplje dela. Pripravljata namreč novi domek, pa gre tako presneto počasi! Še vejice niso več tisto, kar so včasih bile! Pa ko bi ta Franci že malo zmigal svojo ritko in mi kaj pomagal! A moram res vse sama???

Med fanti se vedno zadnji prikaže Bojan. Je suveren vladar svoje jate in si ne pusti, da bi kdorkoli drug pametoval, razen njega, seveda. Morda je res malo nasilen in nevaren, a v resnici je prava nežna duša. Vladarsko delo je naporno in polno odgovornosti. Jato vrabcev je težko držati skupaj, kar naprej se nekaj kregajo in prepirajo, pretepi se vrstijo en za drugim. Tu pomaga le močna moška roka!

Ah, kot vedno zadnja... Prava dama! Dama, ki ne vstaja zgodaj, perje pač potrebuje svoj čas. Sonce je že dolgo na nebu, ko naokoli prileti Jasna. Njena vitka linija in urejeno perje res izdajajo pravo damo. Vendar pa se pri nas bojimo, da je vitka linija prej pomanjkanje časa za nabiranje hrane, kot pa skrb za telo. Ker pa je Jasna tudi skrajno prijazne sorte, ji vsi radi pogledajo skozi krempeljčke.

Vendar pa to dnevno idilo rad zmoti vladar neba in zemlje, vladar živih in neživih, vladar vsega, kar obstaja: človek.

Tokrat v Leandrovi podobi, malce nagajiv in malce še otroški, a zato nič manj strahospoštljiv. V nekaterih primerih lahko celo še bolj nevaren, kot ostali primerki človeške vrste, saj še čisto nepredvidljiv.

Vendar pa se vrabci ne damo! Treba se je le preselit malce višje in na drugo stran hiše! Naj ti ljudje skrbijo zase, mi bomo pa zase! Edino tisti bazen bi lahko končno spet nazaj vkopali! Saj se že pol leta nismo pošteno okopali! Prosim?

Kako ga vedno zmanjka v najbolj nemogočih trenutkih?

Naprimer ob koncu kurilne sezone... Saj se ne morem odločit, da bi ga šel zdaj kupit tisoč litrov! Kaj naj ga grem zdaj kupovat? Na pomlad? Naj dam zdajle 700€, samo za vodo gret?

Japajade.

Na gorenjskem smo doma. Ni šans.

Čeprav z mrzlo vodo se pa tudi ne gre umivat, anede? Zato lepo sedem v avto, kantice s seboj in hopla na pumpo. Takele lepe kantice:

Prej še niso bile tako lepe, lepe so bile šele, ko so mi prodali ti dve nalepki za tri evre... In smo jih na licu mesta napopal gor, ampak šele potem, ko smo si ogledal ali so kante res prave in sploh in oh. Mater, pa pri njih sem jih kupil! Bi me pognalo v zrak, če bi se spomnil, da rabim kakšne druge za olje vozit.

Še dobro, da nimam treh kant, potem bi moral imet s sabo še gasilni aparat. Huh.

Največje veselje pa je olje spravit iz teh dveh kant v cisterno! Tokrat sem padel na foro, da bi mogoče pa vseeno probal mal s cevjo. Ah, TO je bila ideja! Na koncu sem probaval in probaval, pa vseeno potem kar pretočil, čeprav težko.

Še danes mi sem in tja kaj po nafti zadiši...

Mogoče bi pa vseeno dal tistih 700€, da mi jo pripeljejo, kaj? Po vseh peripetijah...

Pravzaprav je puščanje krvi le izgovor.

Tisto pivo potem, tisto je pomembno.

Torej Had naslednjič oglašuj pivo in čisto na koncu v malem tekstu dodaj, da gremo prej še malo krvi dajat! Najbrž bo prišlo več ljudi.

Saj bi kaj povedal o drugih udeležencih, a ne bom. Nikakor ne bi bilo fer in tudi ne vem, zakaj bi vam delal veselje, osnovano na naši krvi. Če nas hočete spoznati, je najbolje, da pridete tja kar sami. Če vas ni, vas bomo pač z veseljem opravljali in podobne reči, ki jih blogerji radi počnejo. In teh ni tako malo.

Všeč mi je, da pri blogerjih vedno prevladuje pozitiven odnos. Do vsega. Tudi takrat, ko se nad čim pritožujejo. In tudi včerajšnji dan ni bil nobena izjema. Spet sem se narežal za tri mesece vnaprej. Kri pa nadomestil izdatno. Pa še bi jo, če bi bil kje bližje doma in da mi ne bi bilo treba z avtom še do doma.

Hvala Zlobi, Salonitki, Katarini, Sosedu in SiR-u za res prijetno družbo.

P.S.
Ampak drugič se moram res pripravit na vprašanja: "kakšen blog pa ti pišeš?". Ker sam nimam pojma in ker sem vedno zatečen nepripravljen, potem vedno zelo taktno, prijazno in kaj jaz vem kako še, odgovorim: "Pejt brat".

Hm?!

Bogve, od kje se je znašel na avtocesti. Čisto zmeden je bil.

Še sreča, da ga je najprej opazil policaj. Da je vozil za njim s prižganimi lučmi. Nihče od voznikov za njim ne bi bil tako prijazen, skoraj sigurno bi ga povozili.

Tako pa ga je Policija varovala in mu sem in tja spustila tudi malo sirene, ko je bil prepočasen.

Si je pa izbral dolgo pot. Najprej je moral iti čez cel viadukt. Potem skozi cel dolg predor, na koncu se je pa že tako navadil, da se mu ni čisto nič mudilo dol s ceste. Policaj pa ni vedel, kaj naj naredi. Se je enkrat ustavil in izstopil, a mu je seveda takoj pobegnil naprej. Potem je le za njim vozil, saj ni mogel drugega.

Pes pa tudi. Kam pa je lahko zavil... najprej viadukt, sam beton, nato pa še predor, še več betona.

Jaz samo upam, da ni potem več na cesto zavil, revež. In kako bo prišel domov??? Po viaduktih in predorih je bil precej daleč od doma... Samo upam, da ni šel po isti cesti nazaj!

Je bil tako hiter, da ga je bilo težko slikat...

Petek, kakor pač vsak petek, je dan za tabornike.

Tokrat je bil spet cel živžav in rodova liga, kjer je nastopala ena naša punca, pod taktirko druge naše punce.

In so osvojile prvo mesto! Torej bo treba še na državno taborniško tekmovanje. Super!

Letos se je Flori odločila celo za tabor! Ufff, končno ji je postalo všeč, smo že skoraj malce obupali.

Uradni fotografi slikajo od spredaj, neuradni pa od zadaj. Hja.

Na koncu so bile pa še palačinke. In en milijon otrok, ki so jih seveda vsi hoteli! Prav tako naš tamauček. In smo čakali in čakali in čakali. In še malo čakali. Pa še eno majčkeno. Čisto na koncu jo je pa le dobil. Namazano z nutelo, kakor si je želel.

Ampak pojedel pa ni niti cele. Tam nekje pri tričetrt je rekel dost mam.

Hm, vsi smo se sekiral, samo on ne...

Vikend, ja...

je bil malo naporen.

In samo še tole malo napišem in padem spat. Dost mam.

V petek smo se preganjali s taborniki. Čakali na palačinke, ki je potem itak ni mogel cele pojesti. Joj, tamauček!!!

V soboto moji starši na obisku. To je kar precej naporna zadeva, ki - vsaj mene - izpije do konca. Tega, da zraven spijem še kar količino, niti ne štejem.

Nedelja, vstajanje ob 5h in Pohod na Bohor. Smo se privlekli domov šele ob pol osmih zvečer. Čisto nikomur se ni mudilo, v tem prelepem dnevu. Ampak jaz sem bil pa že malo živčen, preveč smo se vlekli.

Jah, naporen, ampak pravzaprav lep!

Ni čudno, da tale čas leti kot sneta s'kira. Saj nimaš časa, da bi ti bilo dolgčas.

Slike za vse še sledijo. Se mi preprosto ne da. Ne. Konec. Šlus. Fertik.

Ravno toliko, za veselje.

Da je bil tamauček v Avstriji. Brez potnega lista tokrat.

Skočil na kopno in nazaj.

Z daljnogledom smo pa opazovali oddaljene bregove.

Je pa bilo meni zanimivo, kako se sam brod fino premika. Samo s krmilom dosežeš, da gre sem in tja. V ravni črti... Vedno sem mislil, da ga mora kabel kar fino držati, da ga ne odplavi navzdol po reki, a temu sploh ni tako. Kar gre. Sam. In to lepo počez.

Saj najbrž je za to čisto pametna fizikalna razlaga, ampak sem bil vseeno fasciniran. Hja.

Hvala pa sladkogorcem za par prijetnih uric in kosilo. Ko sva se že tako - čisto po krtinsko - mimogrede pojavila na obisku.

Malo smo pa le bili lažji kot 7 komadov težke živine!

Zdaj je pa že res nekaj časa preteklo, odkar so začele tele naše - moje! - limone rasti pri nas doma.

Skoraj že preveč. Se mi zdi, da jih čakam že kakšno leto, dve.

Pa sva eno s tamaučkom zadnjič obrala, ko je bil ravno bolan.

Toliko sem mu govoril, da čaj z limono pomaga, da mu je na koncu še res pomagal. Najboljše pa je bilo, da je to povedal še zdravnici, ko je bil pri njej: da je pomagal čaj z očitovo limono.

Zdravnica je malo čukasto gledala, rekla pa ni nič.

Kaj pa če rečt, ni jih čez domače limone, anede?

Sicer je bila res malo manj polna, kot kupljene limone, tudi tako kisla ni bila. Ampak bila je čisto naša in zato slastna. 100% limona. Ne samo 30% limona, kot vse tiste s tržnice v BTCju.

Po celem tednu doma, je današnji dan v službi...

...

...

...

prava MORA.

In to že cel teden!

Zdaj sem bil jaz na vrsti za bolniško. Najprej je zakuhal tamauček, v torek zjutraj pa še Mitja. Oba obležala z angino.

No, obležala... dokler nista dobila antibiotikov. Takoj nato je bilo vse po starem, se pravi v redu.

Je biti zanimivo doma takole, pri angini. So otroci samo prvi dan bolni, potem so pa čisto ok. Le da v vrtec ne smeš in tako ostajamo doma. Tamauček pa energije za izvažat! Pa ga zadrži doma, še posebej če imaš sam ogromno dela.

Saj se še kar dobro rihtamo, nič nam ne manjka. Priznam pa, da malo popuščam, vse ostalo me vleče sem in tja. In potem sem jima pozabil dati zdravilo včeraj popoldan. Ojej. Pa niti ni problem v tem, da sem jima pozabil, ker tega preprosto ne vem. Glavo imam tako polno, da se preprosto zvečer nisem mogel spomniti, ali sem tamaučku dal zdravilo ali ne. Groza. Kaj torej storiti, če ne veš? Dati raje dvojno dozo ali eno spustiti, kaj? Pojma nimam. Še bolj nesrečno pri vsem tem pa je, da se zdajle ne morem spomnit, kaj smo pravzaprav nato naredili...

Jaz upam, da je to samo (pre)polna glava in da niso (že) leta. Da me že ne obiskuje kakšen gospod A ali gospa S. To bi bilo pa res malce prezgodaj.

In to na bolniški! Ko bi morala biti glava prazna, nič službe, nič skrbi, le poležavanje in lenarjenje.

Japajade.

Še tale blog sameva, še toliko časa nimam. Res pa je, da me zdaj bolj prevzemajo tehnične zadeve, ki jih opisujem na drugem blogu. In tisto tudi vzame nekaj časa. Tako ali tako pa sem bil tale čas čisto v kablih, kablih, kablih. Žičke gor, žičke dol, levo, desno, gor in dol. Še sanjal sem jih.

Ampak saj gre. Presneto hitro in naporno, ampak takle mamo, pravijo v naših krajih. Pa v kakšnih drugih tudi najbrž.

Vsi tile so na vodik.

Iz tretjega nadstropja niti niso tako veliki zgledali, a ko si prišel bližje, si videl, da so same zverine.

Vsem našim bmwjevcem so se orosile oči, vsi so zamaknjeno stali in občudovali pločevino.

Na, jaz sem jih pa slikal. Clean Energy.

Nočna potepanja, pravzaprav.

V soboto sva prikolovratila domov ob dveh zjutraj.

Danes pa smo se vsi skupaj privlekli domov šele ob treh. Zjutraj, seveda.

Po vsem tem žuranju pa res ne ostane veliko. Še tak deževen dan, kakor je danes... in bi le in samo še spal.

Saj se človeku nič drugega ne da.

Lahko noč.

In to krompirjev Bonsai!

Kaj si ne spomnijo... Cela umetnost.

Najbolj mi je všeč napis: This Kit contains everything you need except the potato!

Res, samo še krompir potrebuješ, pa si na konju!

Za vse, ki ne morejo čakat. Piše, da je ZEN varianta...

Kaj smo ga danes čakali! Že zjutraj sploh nisem hotel v službo: "me bo zasnežilo!", sem govoril.

No, zdaj pa vidite kaj imamo.

NIČ.

Še tamauček je doma ostal, da bo delal snežake, se kepal in podobno. Pa bi lahko le čofotal po lužah, če bi mu mati pustili. Pa mu niso. Pametno.

Ej, ej, ej, tale Krtina. Brez vetra, brez snega.

Sicer mi pa čisto paše. Naj bo v hribih, tukaj doli samo zmedo dela.

Danes je najbolj primeren dan za obisk banke.

Zadnjega smo.

Čisto jasno je, da sem vse opravil le na pol. Vrsta je bila čisto do vrat. Mi je kar slabo postalo...

Nekatere stvari se nikoli ne spreminjajo. Vrste v bankah so konec meseca popolnoma enake, kot so bile dvajset, trideset let nazaj.

Blazno napredujemo.

Pa kje - madona - sem pomislil na penzije... Zdaj bo pa striček google še nekaj časa obračal svoj - že porabljeni - denar, jaz bom pa bogve koliko časa po žepu vlačil ček, dokler ne bo razpadel. In potem ne bo več razloga za it v banko.

Mater je to dobra ideja, anede?

Kakšnih stvari sploh ni opazit. Jih opaziš šele čez dva tedna. Ali pa še kasneje.

Najprej smo obdolžili soseda, da se z vrtanjem vse toliko trese, da se je vse premaknilo. Pa se je izkazalo, da se je nekdo le zaletel. Samo, da nihče ne ve, kdo.

Ne zgleda veliko, malo strešnikov je odkrušenih na zidu, to je pa tudi vse.

Ampak na naši strani zgleda bolj strašno. Ko opaziš, seveda...

Kako bomo to nazaj spravili, pa ne vemo. Malce zgleda strašljivo, kot da bo zdaj zdaj vse skupaj padlo.

Mogoče bo pa bager, ki bo pri nas naslednji teden, nazaj spravil. Mogoče. Če ne bo le vse počilo in razpadlo...

Sosed se je odločil, da najde nafto.

S tem nimam nobenega problema, če jo bo našel on, bo tudi pri nas.

Je pa mal hudič, ker se naša uboga stara hiša trese cel dan kot šiba na vodi. Vse nekaj šklopota, pleše, šipe žvenketajo, vse se trese in podobno. Za košček ometa, ki je odpadel v kleti pa ne vem. Ali je kdo preveč nasilno zaprl vrata ali pa...

Jaz sem že po petnajstih minutah postal čisto živčen. Hvala bogu, da sem šel tečt, potem jih pa ni bilo več. Huh... Ne vem, kako je Mitja zdržal cel dan doma.

Kolikor je videti delavce, je to sigurno eno bolj čistih del...

Mogoče bi bilo najbolje, da soseda kar vprašam kaj počne, anede? Drugače me bo pobral od firbca... Kaj vse sem si že izmislil!

Mislim, da sta to pomladna in poletna kolekcija.

Ampak ne me držat za besedo. Pojma tudi nimam, katera je katera...

Tole sta ena dva pobalina, ko sta skupaj... Ali sta čisto podivjana in samo skačeta, ali se pretepata, ali pa - sem in tja - popolno sodelujeta.

Pravzaprav Sončni podaljšan vikend.

Čeprav sem imel eno nerodno stvar v soboto, se mi je zdel tale podaljšan vikend dolgggggggggg. Kar je samo super! Končno enkrat, da ne pade vse mimo, še preden se dobro obrneš.

Je pa res, da bi lahko bili malo več zunaj. Imam sicer nekaj izgovorov, ampak vseeno bi bili lahko več zunaj. Končno namreč sonček. Se človek čisto drugače počuti!

Nekaj malega pa smo le izkoristili. Sicer je kar pihalo in je bilo na vetru mraz, v zavetrju pa fino toplo. Sem si kar dobro napolnil baterije. Celo toliko, da danes razmišljam, da bi šel tečt takoj po službi. Pojma nimam ali mi bo uspelo, zaenkrat me še drži, kako pa bo, ko pridemo domov... Ves lačen se mi sigurno ne bo nikamor dalo... potem bo pa že tema... Ah... grrr, tečt pejt!

Smo šli kar na Krtinski hrib, ga imamo čisto pred nosom.

Najprej smo čakali in čakali miške, a nekako ni bilo dovolj vztrajnosti, le jaz sem eno ujel s kotičkom očesa.

Nabiranje regrata je zraven seveda obvezno! Tam nekje, v daljavi...

In čisto vseeno je, ali je blatno ali ne, ali je mokro ali ne, ali je... Kotalit se je treba! Brez tega ni nobenega užitka v sprehodu.

Počasi pa bo pomlad, anede?

Z bankovci imam kar nekaj težav.

Večjih od 50€ namreč še nisem imel. No, v rokah sem jih že držal, ampak moji niso pa še nikoli bili. Še celo z bankovci za 50€ bi bilo isto, če jih ne bi zadnjič našli pri pospravljanju.

Kar naprej sem omejen na tiste desetake in dvajsetake, ki jih pljuvajo bankomati. Vse tako zgleda, da odkar imamo evro, nisem niti enkrat še dvignil denarja kje drugje, kot na bankomatu.

Še nafto plačam z dvajsetaki.

Sicer pa mi je načeloma vseeno, moja denarnica je večino časa takšnale:

Računov se kar tare, o kakšnih bankovcih pa ni ne duha ne sluha.

Denarnica je pri meni nekako spremenila svoj namen oz. pomen. Prej je le shranjevalka računov, ne pa denarja. Račun-nica? Računčica? Oziroma, še najbolj primerno bi bilo: dokumentnica.

Po denarju tudi diši ne. Šmrk...

Saj ne da bi hotel kakšno verigo delat, ampak ne morem si pomagat... čisto tako... iz firbca...: kakšna je pa tvoja?

Pa mu je le uspelo!

Ko sva prišla ponj v vrtec, je bil oblečen. Sam je povedal, da ga ni bilo prav dolgo strah in da se je hitro pokazal kot maškara.

No, še dobro!

Sta pa bila samo v njegovi skupini dva spidermana, po ostalih skupinah pa še ene par. Opazil sem tudi vsaj dva supermana in batmana. Skratka, herojev se je tokrat kar trlo.

Se je pa potem doma oblačil in slačil in hotel it naokrog, ampak na to bo moral še malo počakat. Saj ne more z mamo/očetom hodit in žicat naokrog: "a mate kej za pusta hrusta?".

Ena sovrtičkarka mu je rekla, da ma joške. Se mi zdi, da je bil kar užaljen, s takimi mišicami obdarjen superjunak, tamala mu gre pa nekaj takega rečt! Ojej!

Samo prehrana mu je delala malo težav, drugače je pa z masko na glavi kar dolgo zdržal.

Čeprav meni še vedno ni jasno, kje je pobral tega spidermana... Doma nimamo nič o njem, filma ni gledal, risank ni, stripov tudi nimamo... Samo iz vrtca?