O, tudi to se da! Šteti promet na Veliki Planini.

Na žalost nam vreme ni bilo preveč naklonjeno, nič kaj avgustovsko. Oziroma, glede na zadnja leta: čisto pravo avgustovsko vreme je bilo!

Na Kranjskem Raku smo bili zmenjeni že ob pol sedmih. Kar pomeni, da smo petnajst do šestih že šli. Mitja s svojo punco Teo, Tadeja in jaz. Gremo v hribe, štet promet! Jaz sem bil že prejšnji dan ves navdušen in če povem po pravici, me navdušenje ni minilo vse do večera, ko sem ves skurjen padel spat. Ha, to pa je bila dogodivščina!

Seveda je v nedeljo, ob pol sedmih zjutraj še presneto zlivalo. Ampak se nismo dali: "saj bo boljše, glej, se že kaže sonček!" smo tulili. In mogoče se nas je vreme res usmililo - pa tudi napoved je bila taka - in se je v kaki uri povsem zjasnilo. In smo morali krenit štetju naproti!

Naš vodja Dušan nas je potem vse razpeljal, naša familija je dobila le najvišje vrhove, vsi drugi so ostali nekje spodaj. No, medtem, ko je on druge okrog peljal, smo mi krenili lepo počasi po poti z Rakovih ravni na Planino. Tam pač, kjer gremo vedno. Mogoče bi bilo res bolje, da bi šli s Planine Kisovec, najbrž je bližje. Ampak vseeno, saj bomo gor še cel dan!

Domžalski dom je na žalost še ena od koč, kjer izvedba akcije Očistimo gore precej peša. Marketingu se seveda zdi vse skupaj super, a če ni izvedbe, je vse skupaj precej žalostno. Zelo žalostno! Človeku se zdi, da organizatorja nič ne briga čistoča v gorah, da ga briga le lastna reklama. Kar je najbrž res, a škoda, da se kaže na tak način...

Pri Domžalskem domu smo medtem, ko smo čakali na Dušana, spili en čajček in gledali kako se vse skupaj spet zapira nazaj. Megla je lezla in lezla prav z Gradišča nazaj dol. In če takrat, ko smo prišli na Domžalski dom, ni bilo videti le vrha, čez kako uro ni bilo videti niti ven iz Doma. Malo smo še počakali, a na koncu je bilo treba it.

Res, da prav veliko obiskovalcev na vrhu ne bo, bodo pa sigurno šli okoli in naokoli, vsakoletna maša na petnajstega avgusta pri Mariji Snežni na Veliki Planini pač vedno privabi ljudi, pa čeprav je še tako slabo vreme.

Tadejo smo pustili pri Vetrnicah, na glavni poti, Mitja s Teo je šel k sedežnici, jaz pa sem dobil Gradišče Jug, torej čisti vrh. Šteti pa bi moral obe potki, ki peljeta s tistega nogometnega igrišča na vrhu, na levo in desno.

Kar je bilo v začetku še presneto težko. Videlo se je namreč tole:

Sama megla, pihalo je kot za stavo, vse vlažno, mokro, jaz pa sem moral stati ravno na sredi med potkama, drugače nisem videl ne ene ne druge strani. Ja, prišlo je par ljudi in za njimi sem moral kar tečt, da sem sploh videl, koliko jih je... Kar nekaj ljudi me je prišlo vprašat, kje hudiča sploh so! V tej megli se namreč čisto nič ni videlo. Le sedežnica je brnela ravno tu nasproti, trideset metrov stran! Pa je ni bilo za videt...

Sem bil oblečen kot za na himalajo. Jasno. Pa so otroci mislili, da se hecam s kapo, rokavicami in šalom. Mi je vse presneto rešilo rit! Še posebej hervisova jakna za petindvajset evrov, izkazala se je za več kot odlično!

Ja, tale megla je bila zoprna. Popisovalne liste sem moral imeti v ovitku, vse je namreč takoj postalo mokro. A spravit jih v ovitek pri tistem vetru... ja, to je bil tudi uspeh... In to potem ponavljat vsakič, ko je kdo prišel naokrog. No, ja, dolgčas mi ni bilo prav nič!

Ista slika kot tista zgoraj, le kake tri ure kasneje:

Super, anede? Prej bi rekel, da sem bogu za ritjo, zdaj pa... saj sem sredi civilizacije! Še dobro, da se je začelo vsaj malce jasnit, malce manj je pihalo - a le malo manj! - in vse je bilo ok. Počasi je tudi začelo kapljati vse več ljudi, bližala se je namreč ura maše in kar naenkrat ni bilo nobenega časa več.

Sem pa moral seveda slikat kamne, ki so bili razstavljeni po celem vrhu, vsak se je z njimi hotel podpisat, tale pa je ostal največji:

Pomen mi ni ravno znan, se pa je nekdo pomatral. Že ve, zakaj. Lahko bi sicer tisto lori spremenil v našo Flori, pa nisem bil zloben...

Še malo navala, potem pa se je maša že začela in razen turistov ni bilo več nikjer nikogar. Joj, koliko bi bilo ljudi, če bi bilo lepo vreme! Ojej!

Počasi se je začelo vse bolj jasniti, začeli so se pojavljat razgledi, ob katerih sem potem skoraj pozabil štet... Med mirnimi trenutki sem sedel na stolčku, si namestil daljnogled in raziskoval Gamsov skret. Oh!

Vreme je bilo potem vedno lepše in lepše, lahko sem celo sedel ne da bi zmrznil in celo liste sem lahko položil na tla, ne da bi jih čisto odpihnilo.

Ampak za pretiravat pa ni, ne, ne! Pravzaprav v celem dnevu nisem dal dol niti kapuce, kaj šele kape! Res, da je bil že sonček in kolikor toliko toplo, ampak stati tamle na miru, medtem ko je še vedno malce pihljalo - vse toplo se je še vedno prileglo, bognedaj, da bi se enkrat ohladil...

Takle je bil moj bazni prostor, direktno pod vrhom Gradišča:

Na koncu, ko je bilo res že malo, malo ljudi, sem hodil gor in dol na vrh. In občudoval razglede, Planino, dolino in okoliške vršace. Pa še lepo sem videl, če kdo gre proti meni!

In potem smo pozno popoldan zaključili, na vrhu ni bilo nobenega več. Pa ravno lep dan se je naredil! Je bilo treba priti še do dol, kar nam je vzelo še kako urico, potem še urica vožnje, pivce na črpalki v Kamniku in domov smo se pritepli lačni in zmatrani, da je kaj!

Dan je bil pravzaprav dolg, naporen, dolgočasen in nič posebnega, a jaz... sem se počutil dobro, kot že dolgo ne! Užival sem vsako minuto tega dneva, pa niti sam ne vem dobro zakaj! Mogoče le zato, ker sem bil lahko cel dan v hribih? Ker sem bil v naravi? Ker smo morali priti gor in dol peš in nismo šteli tam nekje v varnem zatočišču avta? Ker smo morali prav vse prinesti s sabo na svojih ramah? Ker...? Kdo bi vedel, jaz ne vem. Ampak toliko veselja, kolikor sem ga imel s tem štetjem... ja, takoj grem še enkrat! Dvakrat!

Zdaj vsaj vem, da knjige, ki sem jo nosil s seboj, prav nič ne rabim! Saj mi ni bilo dolgčas niti za minuto, kje pa!

In - kar je pravzaprav nenavadno - nihče od nas se ni niti malo prehladil ali zbolel ali imel kako težavo! Pa nas je kar precej prepihalo in pomrazilo. Opa!

Jaz se kar povabim. Pridemo in vse pojemo.

No, včasih pa tudi kaj s sabo prinesemo. Tokrat ribe.

Jih je pa moral Rado spečt. A mu je za priznati, da jih je dobro - enkratno - spekel! Najbrž zato, ker sem mu jaz gledal pod prste, Leander pa pomagal.

O, ja, njami so bile! Sem že rekel, da jih je Rado super dobro spekel? Prilagam kar dokaz:

Tako dobro smo se napokal - sem seveda vzel vse ribe v ribarnici, najhuje je, če jih zmanjka -, da smo potem res zavzeto gledal perzeide. Zavzeto! Toliko časa, dokler nismo zaspal. Res... pravi party animali smo v teh letih. Uau.

Jutro je bilo potem malo žalostno, s skakajočimi mački, tigri in podobnim živalstvom, ampak vseeno smo se spokal ven. Je treba iti malo ven, se sprehodit, sploh po taki noči! Jasno, mi smo šli kar tako, nepripravljeni. Saj je Plešivica za vogalom.

A bejž no!

Toliko, da ni deževalo, sama megla in mraz. Oblečeni.

Skozi Boršt je seveda šlo, je kaj za videt!

Pri tabli smo bili tudi še nasmejani, saj ni pisalo koliko kilometrov nas še čaka!

Potem pa smo začeli najdevat gobe! Gobeeeeeee! In vse je šlo potem zeeeeelo počasi. Smo se vlekli in vlekli in še malo bolj vlekli. Ampak gob pa smo imeli nekaj, kar nam je držalo nasmeške na ustnicah.

Hosta je bila enkratna, meni je bila sploh všeč, vse je bilo megleno, zaspano, prvinsko!

Ja, na koncu se nam je že malo vleklo, Tamauček je malce že sitnaril, a smo kar naenkrat prišli na cilj - Plešivica!

Razgled zaradi megle sicer ni bil kdo ve kakšen, je bilo pa tam gor prav luštno!

Dobro, to, da je treba priti še nazaj, se nikomur ni zdelo prav nič groznega. Pa se še jaz nisem sekiral...

Smo pa tudi na poti nazaj našli še marsikaj! Od velikih jurčkov, ki so delali veeeeelike nasmehe:

pa do nerazumljivo odloženih smeti, kar tam nekje ob poti - kako kaj takega sploh komu pade na pamet mi ne bo nikoli jasno!

Pa smo morali še in še hodit. In hodit. In hodit. In čeprav Rado pravi, da ni bilo vse skupaj nič, le ubogih 15km, se mi zdi, da smo jih z gobarjenjem vred naredili kar še nekaj več. Prav VSI smo bili zmatrani:

Ker smo naredili krog, je bilo treba zašpilit še klobaso, kako se to dela, sva tokrat naučila še Radota. Upava, da si je zapomnil!

Po dobrem sprehodu(!) smo bili seveda vsi lačni, zato smo navalili še na čevapčiče in zmazali prav vse. Potem pa smo se morali poslovit od naših gostiteljev, se jim zahvalit za enkraten vikend! Priznam, da meni takole super paše, pa čeprav zaspim mnogo prekmalu in se pol stvari sploh ne moremo pomenit. Se pravi, da se moramo večkrat dobit?!

Hvala, Darja & Rado! Večno hvaležni, saj vesta, anede?!

Seveda pa potem nismo mogli kar domov. Neprevidno omenjanje Krke in bližina mesta, kjer je bil Leander s taborniki, nas je odpeljala direktno v Stavčo vas. Tam ima ŠD enkratno urejeno plažo na Krki, Tamaučku so se kar zasvetile oči, ko je spet ugledal reko.

Še Heleno smo spravili noter, jaz pa sem bil že precej siten.

Najprej ni bilo kje za parkirat. Pa precej zmatran sem bil. Popoldan nisem šel nič spat in tudi ni kazalo, da bi sploh šel. Naslednji dan bom moral biti cel dan v hribih, rabim spanje! In na koncu se je še nad nas vlekel presneto črn oblak, ki je grozil in grozil.

Oblaku je uspelo le napol. Iz Krke smo se pobrali do avta prej, preden je udaril z vso silo, je pa zmagal v tem, da sem moral potem vozit v hudem nalivu celo pot do Krtine. Japorkadušno!

Hah, luštno, enkratno! Pa se vikend še končal ni!

Pa se je vrnila! Moja lučka!

Ko smo prenočevali na Komni, sem jo lepo zataknil pod pograd, nad sebe, da bi jo imela oba s Heleno na voljo, če bo slučajno treba ponoči vstajat. Pa meni ni bilo treba vstajat - je bila Helena večino noči pokonci - niti ni nihče lučke rabil.

Ko kje prespim, sem vedno vesten in vedno pogledam pod posteljo, da ja ne bi česa pozabil! Nisem pa pogledal gor, kar je povzročilo, da sem ubogo, majhno, nebogljeno, prestrašeno, ..., lučko pozabil kar tam.

Kar tam, nad in hkrati pod posteljo. Hm, kje je, če je pod zgornjim pogradom - nad ali pod? Nadpod? Ah, glej: vmes!

Kot da bi bilo to važno, kje. Važno je bilo bolj, kje sem se spomnil nanjo - to pa šele pri Črnem jezeru. Bi šel nazaj? Bi? Hm... Ne, ni šans. Sem pa bentil in metal take pripombe ven, da sem razjezil in zasekiral Heleno in ko je bila enkrat ona v skrbeh, sem jaz potem lahko nehal. Eh, moški... 

Seveda, če ne bi bilo Helene, bi bila lučka tudi danes še kar tam. Jaz sem moškega mnenja, da mora cepec pač odgovarjat, če kaj narobe naredi. Pa mi je bilo za lučko res hudo žal. Ampak kazen je kazen! Bolj ko boli, bolj bom drugič gledal - ne samo spodaj, zgoraj ampak tudi vmes! Še sreča, da se vsi ne strinjajo z menoj... Pa je telefonirala in so lučko vsaj spravili. Kaj z njo naredit, pa mi je ostalo v premišljevanje.

It popoldan še enkrat na hitro gor? Uaaaaaa, japajade! Prav posebej it iz Krtine na Komno, samo po lučko? Ojej... Tam okoli pa tudi zdaj najbrž par let ne bomo hodili. Torej?

Oh, saj rešitev je bila, a je bilo treba prosit druge ljudi, da so popravljali zmedo, ki sem jo sam po neumnosti naredil. Tako so lučko poslali dol z žičnico, jo spravili v Kočo pri Savici, tja pa jo je prišel iskat Andraž, ki mi jo je potem poslal po pošti domov. Dolga pot je bila, a lučka se je na koncu znašla doma. Juhej!

Ker tole ni čisto navadna lučka. (No, saj je, ampak vseeno...) S tole lučko sem ogromno prehodil in velikokrat mi je rešila rit. Celo noč mi je svetila na Primoža. Osvetljevala temačne poti Limbarske. Bogve kolikokrat se je pojala ponoči po Murovici. Tekla po vasi. Me pripeljala na cilj trekinga v Beli Krajini. Našla pot na Šmarno v snežni nevihti. Preganjala temo in utrujenost po Šentiljski. In tako naprej in naprej. Ja, nanjo sem pa res navezan, pa ponavadi do stvari nimam prav nobenega odnosa. A tale kos plastike in diodic mi je zlezel pod kožo...

Andraž, tebi pa lahko rečem le hvala!

Zadnjič nam je pri toujouti malce nagajal akumulator. Še posebno hudo je bilo, ko je bil dež.

Je bilo treba novega kupit in ta sreča je spet zadela moški del družine, čeprav smo za te posle še najmanj sposobni. A zgleda je bistvo v tem, da se pač raje umažemo. Ali se pa zaradi tega manj sekiramo? No, nekaj od tega.

Letos si pač nisem delal (pre)več skrbi, sva šla s Tamaučkom v neko trgovino na brnčičevi (zdajle se pa res ne morem več spomnit, kaj je bila za ena trgovina...), kjer so pogledal in takoj vedeli, kaj in kako. Vse lepo in prav.

Ampak za gotovino dobim 12% popusta! O... o... seveda gorenc ni mogel spustit take dobre priložnosti: "kje pa je najbližji bankomat?"

In sva se odpeljala petsto metrov dlje, našla bankomat, vzdignila ravno prav denarja in sedla v avto in

"klk"!

Klk? Arrrrghhhhh.

"Klk." Nič od njega več! Pa ravno zdaj si moral crknit?!

"Kaj pa zdaj?" sem le izdavil po salvi neprimernih besed.

"Oči", je predlagalTamauček, "kaj pa, če greva kar peš?"

"Kako peš!?" sem rekel, "A ni to malo daleč!?"

"Kaj daleč?" mi odvrne Tamauček, "saj sva pohodnika!"

Avto je v naslednjem trenutku kresnil in midva sva se lahko lepo odpeljala v sončni zahod. Jaz pa še danes razmišljam, da se lahko tudi od tamalih kdaj kaj pametnega naučiš.

Presneto prav je imel.

Res je, naš ta stari šotor je postal kar malce velik. Ko smo notri štirje, ostane še polno prostora, s katerim ne vemo kaj bi. Preveč potratno...

Zato si je bilo potrebno omislit nekaj manjšega, saj z nama hodita kampirat le še tamaučka. Nekaj majhnega, enostavnega, luštkanega...

In sva našla! Quechua ali po domače Kječva.

O, to pa je res nekaj hitrega in enostavnega! Že pri našem "ta-velikem" se nisem pritoževal, pa čeprav se je postavljal kar dobro uro, ampak počasi, pa je šlo, saj na morju nimaš kaj drugega počet. Tale pa je gor - no, v dveh sekundah ravno ne, je pa gor v dveh minutah, to pa ja!

Ja, ja, tokrat sem pustil doma vse, razen šotora. Na kladivo pravzaprav tudi pomislil nisem. Zakaj ne? Hm... kdo bi vedel?

Postavljanje je res hitro in tu sem bil navdušen kot majhen otrok! Najin model je celo XXL - jasno, da nismo mogli vzet nekaj majhnega - in ima kar nekaj predporostora.

Navodila so všita, je že nekdo vedel, kako je, ko imaš navodila s seboj le prvič, s sabo domov jih namreč ponavadi ne prineseš več!

Klini lepo pospravljeni v žepek!

Jah, in potem nimaš kaj pokazat. Še preden sem se obrnil, je bila zadeva postavljena, postavljalci pa na kavici.

To je pa res bilo en, dva, tri.

Smo se lahko potem posvetili drugim, bolj pomembnim zadevam!

Naprimer uživanju!

Pa še otroci so navdušeni, da je kaj! Ko je pa tako pripraven za nošenje.

Končno sem se sploh spomnil.

Pa končno je tudi sploh kolikor toliko toplo, da se sploh kaj naredi. Že tole malo je trajalo dva (hm, ali tri?) dni.

Skratka: sezona se je začela.

Malo sem ga snedel, ostalo pa je ostalo za seme. Za naprej, da se ga bo več naredilo hitreje!

Njami.

Malo sem se pa le spraševal, kako bo... Bodo noge sploh hotele kam?

Ne morem ravno reči, da sem bil zadovoljen z dežjem, smo pa zaradi dežja spremenili naš naskok na Čemšeniško planino. Smo opustili misel, da bi šli iz Trbovelj, gremo raje kar s Prvin, smo rekli! Začuda nihče ni ugovarjal.

Moje noge sploh ne. Sem bil dežju kar malce hvaležen.

Pa še na Trojanah smo lahko imeli zajtrk in kavo. Za otroke slastno!

Do Prvin smo se potem lepo pripeljali. Cesta čisto v redu, tam pa hotel. Huh. Nikjer nobenega, sredi ničesar. Zanimivo.

Pelerine in marele gor in gremo!

Malo je deževalo, malo ni, malo je pršilo, malo ni, skratka tako lepo aprilsko vreme. Smo pa bili zato kar naenkrat gor. Mimogrede. Še ogret se nisem mogel.

Seveda je šlo počasi, a nogice so se prav lepo razgibale, kar pa je bil seveda tudi namen. Lansko leto sva s tamaučkom šla naslednji dan po formaratonu na golaž na Murovico in ni hudir, tudi lani so imeli dež! Jej...

Koča na vrhu se je izkazala za super. Jedli smo take dobrote, da se mi še danes toži po njih. Vsaj po joti, ričeta Helena ni pa ni hotela zamenjat. Pa še izkazalo se je, da streže gospa, ki je pravzaprav Krtinka. Hja, svet je majhen, kaj!

Nekateri so šli pogledat še na vrh, kjer so našli še past za divje svinje. No, ne past, krmilnico. Z veliko mlako zraven. Tamauček je bil čist navdušen. V mlako mu nismo pustili.

Razgleda na žalost ni bilo prav nič.

Tako bo treba še kdaj iti, nama je bilo prav všeč in hočeva videt kje sva sploh bila! 

Čemaža smo spet nabrali celo vrečo. Neverjetno, koliko ga je bilo pa tukaj! Huh, mnogo mnogo več kot na Primožu!

Seveda pa se tak dan ne more končat kar tako. Lahko se konča povsem drugače, le zakaj bi bile zadeve enostavne, če so lahko komplicirane?

No, Tamauček je letel z drugimi otroci dol po blatu in mokrem. Seveda kljub temu, da mu nisva dovolila in da sva tulila naj gre bolj počasi in da... in... in... saj vemo, starševski blahblahblahblah.

Pa ga je kar naenkrat spodkopalo in je res odletel kot ta velik.

Pet šivov je dobil. 5.

Sredi kolena si je odprl precej globoko in 5cm široko rano.

Mislim, da mi ni potem v naslednjih dneh uspelo zadržati tistega znamenitega "A sem ti reku!". Nisem zdržal, priznam. Sem moral izustit, ker je bilo res tako prikladno...

Zdaj bo presneti mulc deset dni doma, jaz pa na bolniški. Hodit in precej pazit mora na nogo, kar je pri skorajsedemletniku skoraj nemogoče...

In ja, je že presneto ponosen, vsakemu, ki ima minuto časa, vse pove in pokaže. Mi smo pa vsi veseli, da ni kaj hujšega, huh.

Včeraj sem šel v ljubljano na spletne urice.

Tam okoli šeste, pol sedme.

Mater je bila gužva. Vsi so se nekam rinili, hiteli in bili živčni.

Priznam, da nisem več navajen. Sem se zalotil, da za vsak premik avta pogledam vsaj parkrat in to bolj natančno kot ponavadi. Sem se tudi zalotil, da mi gre vse precej na živce. Sem se zalotil celo pri premišljevanju kako ljudje zdržijo...

Seveda, saj mi je potem sredi titove padlo v glavo: pa ti si pravi pravcati nedeljski voznik!

Nič več borbe s konicami, nič več milijon semaforjev, gneče, trobljenja, umikanja, izsiljevanja, napetosti do konca... Le še par semaforjev, sto+ vozil in počasnost ruralnih krajev.

Se mi je kar fino zdelo. To je sigurno ena od stvari, ki jih NE pogrešam. Ha!

Se še sploh spomnim, kdaj smo dobili evre? Tolikokrat sem že zamenjal valuto, razmerja itd., da sem že vsega hudega vajen...

Se mi je takrat EuroBillTracker zdel dobra ideja. Saj se mi še zdaj zdi, pa sem jo uporabljal le kakšen mesec, dva, vpisal le nekaj bankovcev in to je bilo to. Več se mi pa ni dalo, nisem imel volje.

Danes pa po dolgem času - treh letih - pride e-pošta:

Hi piskec, this is a hit notification email from EuroBillTracker.com. To
see more information about your hit, please follow the link in the hit
report.

X35507567477 (10e), http://www.eurobilltracker.com/notes/?id=78017384
:.. Louis de France entered this note in 31000 Toulouse (France) on 2010-03-31
:.. You entered this note in 1233 Krtina (Slovenia) on 2007-02-03
### Distance = 1075 km, time difference = 1152 days


Congratulations! By the way, you can increase your chances for getting a
hit by entering more notes, how about entering some right now?


Follow your Euro notes in their tracks
www.eurobilltracker.com

Ni slabo, 1075km! Kar dolgo pot je naredil mali bankovček za deset evrov.

Hja, se mi zdi fino, kako gre to sem in tja po svetu in sem spet navdušen, ampak dobro vem, da spet ne bom nič pisal niti gledal. Do naslednjega hit-a!

Glede na to, da sem zadnjič tekel na Borških 10 (tole poglej!) in da sem zadnjič "dostojno" tekel v začetku decembra na Barbari... je bil to spet eden od salamensko težkih začetkov!

Čeprav si mogoče malo zmišljujem. Prav nič težko ni bilo. Ja, ok, prve tri, štiri km je res muka, ampak to je vedno bila, ne vem, zakaj bi bilo zdaj kaj drugače.

No, saj nisem prav nič matral. Le v četrtek sem tako odlašal s tekom, da sem obljubil, da bom šel tečt v petek. Za prmej! V petek je potem deževalo kot pri norcih, jaz pa nisem mogel besede snet.

In sem šel pač prvič letos tečt. V dež. V mraz. V... eh, čist luštn je blo. Saj vse skupaj ni bilo nič, 5,5km, 35:32, 6:27/km. Sem tekel do telovadnice, na rekreacijo. Sploh ni bila slaba ideja, sem bil že takoj ogret in sem lahko potem še celo uro skakal kot navit.

V soboto smo bili potem v hribih, v nedeljo sem se z avtom vozil na Kum, danes sem pa spet moral ven. In to zvečer! Kdaj sem nazadnje tekel zvečer, se sploh ne spomnim več, kaj šele ob 21h! Pa tudi to mi ni povzročalo nobenih težav. Mi je kar šlo.

Do križišča pri Brezi v Domžalah imam skoraj natanko pet km.

10,15km, 1:02:36, 6:10/km.

Pfuf, dolga sezona bo, že vidim. Ampak MKMja me pa ni več strah. Če me bodo čakal dve uri in pol, se bom že nekako privlekel!

Saj hribi morajo kaj pomagat! Bi bilo pa res žalostno, če ne bi nič, anede?!

Tokrat pa nismo šli trenirat. Smo rekli, da bomo šli bolj počasi, da se bomo fino imeli, zato sva vzela s seboj še tamaučka.

Začelo se je z vožnjo po dolini Črne, ko me je začelo zanašat. Kar ne morem verjet, ampak moje razmišljanje je šlo takole: joj, potres, ne, čaki, kakšna cesta pa je to?... ah, da ni guma počila? in tako naprej v tem vrstnem redu. Dokler ni Mare izjavil, da je kar fino čutit poledico, na to sploh pomislil nisem! Seveda sem se potem skoraj ukakil in smo naprej vozili dvajset. Ampak šele potem, ko mi je nekdo povedal, da je poledica. Jaz bi najbrž še vedno razmišljal, kaj je narobe s kolesi. Eh, brihtne buče.

S Heleno sva bila seveda zmenjena, od kje bomo šli danes. No, izkazalo se je, da sva zmenjena vsak po svoje. Oba sva si namreč svoje mislila, drugemu pa ne povedala ali preverila. Jaz sem - zaradi tamaučka - mislil, da bomo šli od Kranjskega Raka, Helena pa je imela Jurčka za... no, kaj pa vem za kaj! Skratka, takoj, ko sem udaril po mizi (volanu), da gremo seveda od Raka, sem požrl svoj ponos in zavil k Jurčku v Krivčevem.

Eno je to, da sem se s tem znebil poledice, drugo pa je seveda to, da ima Helena ponavadi prav in ji je bolje zaupati kot meni samemu. Malce me je bilo sicer strah, da tamauček ne bi mogel, saj je poti za 2:30-3h, vendar pa se je izkazalo, da je moje poznavanje otroka in njegove kondicije povsem neprimerno. Po domače bi temu rekli: pojma nimam...

Sicer pa smo bili veseli - končno ena pot, po kateri še nismo šli!

Pot se takoj v vasi zagrize v strmino in kako uro sploh ne popusti. Tamauček je hodil z Maretom in držal tempo kot tavelik. Po pravici povedano sem zadaj kar dobro sopihal in nič se ni poznalo, da daje tempo otrok.

Na koncu strmine pa je bilo vseeno treba malo pomalicat, se poslikat in uživat na sončku.

Ampak lepote so nas pravzaprav šele čakale! Sonček v gozdu je že super, ampak koliko ga bo, takrat sploh še nismo vedeli!

Kar naenkrat smo bili nato na planini Podkrajnik. Planina in kmetije niso opuščene, le čez zimo se nič ne dogaja, vsaj tako se zdi. Bo treba enkrat pogledat poleti, najbrž je polno živine.

Tam smo potem začeli na polno uživat, pot se je dokaj položila, sonce je začelo žgat, mi smo pa kar vriskali od vseh lepot!

Zelo hitro smo bili nato na cesti, ki vodi do Kisovca in po poti, kjer smo ta prvič in ta drugič hodili skoraj dve uri, prišli v pol ure do Jarškega doma.

Za anale je seveda treba povedat, da nas celo pot ni nihče prehitel, pravzaprav smo jih mi prehiteli nekaj, dva možakarja pa sta nas lovila že od spodaj, a nista nikoli imela šans. Tamauček je letel kot nor in čisto pri vrhu je še tekal in vriskal in užival, ker se mu ni in ni udiralo!

To, da smo k Jarškem pritekli v lahnem drncu, niti ne bom povedal! Marko je seveda žilav, tamauček je od sončka kar letel, jaz sem pa le trmast...

Tam pa en zilijon ljudi! Res je bil lep dan!

Pravzaprav je bilo vse skupaj praznovanje rojstnega dne. Na malo drugačen način. Markotu smo lahko vsi trije le hvaležni. Za cel dan, kaj šele za dobrote, ki smo si jih privoščili!

Otrok je bil z nama, zato se nama ni nikamor mudilo. Nihče še ni hotel proti dolini, preveč je bilo lepo, zato smo šli še malo občudovat kamniške.

Jej, kaj je še snega! Bo ostal gor do avgusta?

Pa je bilo potem le treba kreniti proti dolini. Da ne bi šli povsem po isti poti, smo hoteli do Kisovca in nato počez do Podkrajnika. Poti so, vprašanje je le, če so shojene.

Izkazalo se je, da niso prav dobro shojene. Skok od Male planine do Kisovca smo morali pravzaprav skoraj v celoti na novo pregaziti! Bilo je noro, tamauček je padel vsaka dva koraka, jaz pa sem svoj nos le enkrat zvrnil v sneg. Nekaj sem skakal in se namatral ko kak star kozel. Ampak užival sem pa vsak trenutek!

Na sliki se vidi, kot da prav brezskrbno hodimo naokoli po snegu... Japajade! Vsaka dva metra je nekdo nogo pustil precej bolj globoko in če bi posnel video, bi se videla tista značilno previdna hoja!

Posledica gaženja v takem spomladanskem soncu je seveda bila, da je bil tamauček premočen skoz in skoz, zato se je moral preoblečt pri prvi smreki. Zato tudi ni bilo za misliti, da bi še kaj veliko tacali po snegu. Toplo je bilo že skoraj kot poleti, sneg pa se je ves spremenil v samo brozgo in takoj si bil moker. Zato smo od planine Kisovec krenili kar po cesti nazaj do odcepa, kjer smo prišli tudi gor. Železničarski dom smo tokrat spustili. Pa drugič!

Strma pot navzdol potem ni bila tako huda, kot sem si predstavljal, je pa bila kar naporna in prvič ta dan smo slišali: A je še daleč?

Pa ni bilo prav daleč.

Zato smo si pri Jurčku privoščili še pivce, dolgo (saj že dolgo ni bilo tako vroče!) že ni tako teknilo! Imeli smo tudi modno revijo, ampak mene ne bo nihče prepričal, da bi takale očala po svetu nosil. Ko kakšen patetičen ostareli frajer zgledam. 

Je že tamauček mnogo boljši!

Evo, to je bilo to. Na kaj takega niti nismo bili pripravljeni in se je večina zgodila precej spontano. Pripravljenost tamaučka in odsotnost vsakršnega jamranja pa je bilo seveda ključnega pomena. Njegova dobra volja in radoživost sta nam pravzaprav dobro popestrila dan!

Marko, še enkrat hvala in Vse najboljše! Še veliko bo treba prehodit, presneto!

5:05h, 11,97km, 980 vm, 2:11 od Jurčka do Jarškega.

O, ja, zvončki so že!

Seveda pa ne še pri nas! Pri nas še vedno sneg leži in ne pusti toploti nikamor...

No, na Krasu pa jih je že vse polno. Na morju jih pa že ni več... Hm, a na obali sploh kdaj so zvončki? Pojma nimam...

Ta vikend sva imela dovolj hribov in snega in mokrote in mraza. Počasi odjuga prijemlje, prijemlje pa tudi nas za bolj toplimi kraji. Do obale ni daleč, pa še študentko peljemo, torej ni problema. Le šest se nas mora za kratek čas zbasat v avto.  Toujouta to pogumno požre.

Res si nisem mislil, da bomo še kdaj vsi skupaj kam šli. Sicer pa smo šli le do Ljubljane vsi, potem smo pa Flori oddali, ta teden je v šoli v naravi. Ostali pa smo jo mahnili proti soncu! Najprej malo pomagati Noni, pojest kosilo, potem pa direkt na morje!

Seveda pa ne moremo kar ostati na mestu, vsaj en dober sprehod se že spodobi! Pa smo šli malo naokrog, pogledat kje študentje pohajkujejo, ko se ne učijo...

V Piranu je bilo polno ljudi. Nedelja, seveda. Najbrž je ponedeljek popolno nasprotje.

Pa vendar najbolj uživajo mačkoni. Vsaj zdi se tako! Njim ni treba lazit naokoli, lepo se spravijo na sončka in dremajo cel dan...

Uf, ko bi jaz imel te živce in me ne bi kar naprej sršeni pikali v rit, jej.

Prisostvovali smo še najhitrejši večerji, kar sem jih videl. V petih minutah je nalovila vsaj deset rib... Tale pa lakote na pozna!

Potem se je pa počasi že zvečerilo, stopit je bilo treba še v klanec, spravit wireless v red in se odpravit nazaj proti snegu, mrazu.

Nazaj smo šli le še štirje.

Pa je prišel tale dež. In bo pojedel ves sneg.

Najbrž bo tudi drug padel, a vseeno: zima se poslavlja, to je enkrat ena.

Ta prvi ptič je že začel med špirovce lest. V dnevu, dveh lahko še kaj naredim, potem bo že prepozno in spet jih bomo imeli v (med?) hiši.

Je pa tudi res, da se snega še ne bom tako hitro znebil, le malo višje bo treba in že se bo vse prijemalo povsod!

Zadnjič se mi je - čim se je pokazalo malo sončka - takoj začelo vse lepit na dereze. Pa sem tam zgoraj pod planino začel padat v sneg kar povprek, kot da bi bil pijan sem se opotekal! Gležnje mi je zvijalo in prav nič hiter nisem mogel bit. Sem se čudil in čudil, kaj je z mano narobe, dokler nisem pogledal pod gojzarje. Heh, ni čudno, z dvajset, trideset cm visokimi stopali pa res ne znam hodit, ni čudno, da se opotekam...

Potem se je to lepilo na dereze kar nekaj časa. Dokler ni bilo že toliko južno, da se je še to nehalo lepit. In je bil mir.

Sicer pa je zdaj čas otrok, njihovih počitnic in tako naprej. Nekaj se trudim delat, ampak ne gre mi najbolje...

Mogoče... mogoče bi bil pa že res čas, da gremo enkrat v naslednjih letih spet v maškare? Naš tamauček je šel dvakrat čez celo vas, v soboto pa še v torek.

Še danes je sladkarije in zapravlja prislužen denar.

Smo že prestari in smo že pozabili kako je?

Saj mi je vseeno, samo da je odjuga... mogoče bom začel še tečt. MKM se bliža, kaj naj grem na 8km???

Pravzaprav je čisto res. Tam na klancu za vasjo je velikokrat precej živo. Sploh pri nas!

Še posebej v teh časih, ko je dovolj snega!

Letos so se domačini kar bolj skupaj vzeli in kmalu so začeli po Krtinskem hribu voziti traktorji

zbirali so se ljudje in sežigalo se je grmovje:

Pravzaprav je bilo vse zelo hitro pripravljeno, še nekaj malega snega je zapadlo tik pred zdajci in je že bilo polno ljudi naokoli...

Imamo celo vlečnico za smučarje, za sankače pa so seveda le noge! Nekaj časa kar gre, potem se pa počasi naveličamo. Dokler pač ni kakšne druge motivacije...

Naleteli smo celo na pležuha in kot je naneslo, ga nis(m)o in nis(m)o hoteli dati stran... Super dobra zadeva! Se mi zdi, da jih bo drugo leto kar nekaj na našem sankališču! Če bo le sneg!

Pa da ne bi kdo mislil, da je tole le en hribček... imamo tudi nočno smučanje! Pa kuhančka, pa šank, pa klobase, pa... Ha, to ni kar tako!

Še par dni potem bo pa vse skupaj odjuga vzela. Še dobro, da je vsaj zdajle sneg, ko so otroci na počitnicah. Se vlečnica kar naprej vrti...

No, jaz sem pa že prehlad staknil, sem premalo vlekel sanke v hrib in preveč šank podpiral...

Občni zbor ŠD Krti smo izpeljali v petek.

Dobro in dolgo sva se pripravljala na tole. Še posebej Helena, ker je po štirih letih predala predsedništvo. Zaradi tega smo bili vsi malce živčni, a na koncu se je vse izšlo kot je treba.

Svoj prispevek sem moral dat seveda še sam. Eno kot inventurna komisija - le zakaj sem vedno jaz v inventurni komisiji? Kot drugo pa sem seveda moral stegovat svoj jezik kot nekakšen vodja tekaške sekcije. Na koncu me je seveda strah ko maričko, a priznam, da kar rad kaj povem. Med člani našega ŠD se počutim povsem domače...

Poročilo za 2009 in plan za 2010. Železni repertoar akcij v letošnjem letu... O, tekli bomo kar dosti in tudi drugih akcij bo veliko! Naporno leto nas čaka!

Drugače pa je bila zadeva resna. Kot se za občni zbor seveda spodobi!

Po koncu uradnega dela se je začel bolj sproščen del, pa tudi hrane ni manjkalo. Le polnih skled nisem slikal, sem šel najprej jest, šele potem sem slikal... Kaj čmo, tudi bog je najprej sebi brado ustvaril! Mnjami, klobase in krvavice!

Par otrok je tudi bilo z nami in čisto nič jim ni manjkalo!

Potem smo še nekaj spili in se za naslednji dan zmenili, da gremo v hribe. In smo res tudi šli. V pravem športnem duhu!

Srečno Krti še naprej!

Bil sem v dvojni vlogi. Bil sem povabljen in bil sem organizator.

Bilo je nadvse luštno, super, enkratno in seveda tudi naporno. Zato se šele zdajle, v ponedeljek, počasi in s težavo prebujam...

Vse se je začelo s tem, da sem bil bolan. No, panika se je začela s tem, ostalo niti ne. Zato sem vso sredo pravzaprav prespal, da bi se ja pocajtal. In mi je tudi uspelo. Hura!

Ker v četrtek je že bilo potrebno iti gor, do koče, pogledat kako in kaj, se zmenit, zakurit, pripravit pač vse, kar se pripravit mora za en tak dogodek. Še malo sva se vozila do Črnivca, vreme je bilo super, le pihalo je kot noro.

Pa se zmenit še v 902, da slučajno ne zmanjka kaj prostora in to je to. Za četrtek bo kar dovolj, vse je pripravljeno, vsi smo v pozoru in čakamo!

Noč na petek ni bila ravno polna spanca. Skozi misli ti roji milijone zamisli, kaj vse si pozabil in kaj vse bi lahko še naredil. Pa pravzaprav nič ne moreš, zadnji dan je zadnji dan in kar je, je.

Lahko le spakiraš,

greš po hrano,  vse skupaj zvoziš gor in upaš, da bo vse ok. Ker robe se potem kar nekaj nabere, take in drugačne...

Medtem pa že v mestu čaka avtobus na prve goste in Helena z njimi.

Midva s Tadejo sva bila tim, ki je bil že v koči in je moral imeti vse pripravljeno, ko pridejo prvi gosti. Par gostov pride celo prej, a to še ni tisti prvi šus. Ko pride večina, ki se mora skozi meglo prebiti do koče, se vsa zadeva šele prav začne!

Kar naenkrat zmanjka panike, saj se ne da prav nič več storiti: to je to! Dolgotrajne in natančne priprave zaležejo, ne moreš verjeti, kako zaležejo! Vse začne teči kot namazano in le par napak se nam prikrade.

Hrane, za katero me je bilo malce strah, da jo bo premalo, je ravno prav! Nekaj še ostane, a to mora!

Golobi letijo v zrak,

puške pokajo,

in vse strelivo se spremeni iz takšne oblike

v parih urah v takšno obliko:

Ljudje se zabavaj(m)o, kuhamo golaž

in ko se dan preveša v noč postajamo vedno bolj razigrani. Snežne skulpture začnejo rasti po okoliškem vrtu.

Nekatere avtobus zvečer odpelje v dolino, vsi se malce bojimo kako bo šlo, ker sneži, vendar je vse ok. Za vse tiste, ki pa so ostali pa se seveda ni za bat: žurali s(m)o ga dobro!

Pa vendar nas to zjutraj prav nič ne moti, da ne bi zagazili v sveže nametan sneg!

Do Črnivca v takemle gaženju sicer porabimo celo uro, smo pa zato potem veliko boljše volje! Škoda le za kakšen sonček!

Na Črnivcu še podoživimo vetrolom 13.7.2008, spijemo par kavic, pa je celotnega dogodka že konec!

To je vedno ta velika svinjarija - vse luštne reči se odvijajo mnogo prehitro! Zakaj mora tako hitro priti konec? Eh... Kakorkoli že, upamo, da so ljudje nekaj doživeli in da jim je bilo vse skupaj ravno tako všeč kot nam!

Helena se vsede na avtobus in jih odpelje nazaj v dolino, jaz jo pa mahnem spet čez hrib nazaj do koče. Tudi samemu mi je pravi užitek spet malce gaziti.

Potem smo še cel dolg dan pospravljali. Helena je pripeljala še Tamaučka gor, da smo ja lahko vse zvozili nazaj. Za en avto je bilo preveč robe. Pa tudi preveč dela za dvoje rok, so bile potrebne kar tri!

Toyota seveda ni Vitara, ki ji sneg ni šel do živega, zato sem se pri njej moral matrat še s temle, da sem sploh prišel s hriba dol:

no, ampak tudi avtomatiki gredo čist lepo po snegu. Če imajo verige gor, seveda...

In ko smo končno proti večeru prišli domov, vsi zmatrani, nas doma čaka še to, da je nafte zmanjkalo! Arghhh.

Zaradi vsega ni prav nič čudno, da smo malce zmatrani in da je šla cela nedelja v pospravljanje in da sva vsaj danes dopoldan zagrizla do Velike planine in se vsaj malo spucala. Tako sem pravzaprav šele zdajle kolikor toliko spet pri sebi. Še dobro za kulturni praznik, anede?!

Mogoče smo pa res tale vikend malce pretiravali. Mogoče.

Petek je že tako od nekdaj poln. Taborniki, prevažanje gor in dol, po Flori na Ig, ena telovadnica, pa druga telovadnica... Ponavadi okrog desetih pademo v posteljo kot ubiti.

Jaz sem pri košarki spet pretiraval in si - spet - načel mečno mišico. Ah. Pa sem si rekel, da se ne bom prav nič sekiral in nič ne upošteval! Briga me pa mišica.

Naslednje jutro smo začeli zgodaj. Najprej Tadeja in Tamauček. V popolni bojni opremi

sta se odpravila s taborniki na sankanje! Za tamaučka enkratno, za Tadejo predvsem naporno!

Odpeljal sem ju v Domžale, potem pa hop mojim hribom naproti!

Res je, bil sem priden! Zelo priden! Na mišico se ne morem prav nič zgovarjat, sem jo kar lepo odmislil in hvala bogu ni prav nič preveč težila. Zagnal sem se v hrib, kot da je zadnjič in teklo je od mene toliko, da sta skozi pore odtekli kar dve konkretni kili!

Vreme je bilo na srečo boljše kot zadnjič! Megla do nekje 1400m, sem se že kar ustrašil...

V megli nisem nič slikal, saj se ne bi nič videlo. Poleg tega pa bi se moral tudi ustavljati. Ha, to pa tokrat sploh ni bilo v planu! Ker sebi samemu sem še najhujši valpet in se ženem in ženem, dokler pač gre.

Sem bil pa na vrhu kar razočaran nad rezultatom: 2:05:33. Celih petnajst minut slabše, kot moj rekord?

Kaj pa sem delal? Sem se prevečkrat zasanjal in pri tem hodil prepočasi? Ali pa je res le to, da sneg vseeno hojo upočasni?

Kaj pa vem, kar malce sem bil jezen nase, ker se nisem "dovolj" potrudil. In zato sem sklenil, da se bom moral pa zato toliko bolj potruditi dol!

Še zadnji pogled na sončka:

in letimo dolini naproti! V snegu gre celo malo lažje dol, veliko bolj naravnost in veliko manj je treba pazit in se izogibat kamnom, koreninam ipd. In sem jo spet gnal in gnal in gnal.

Tam pod Primožem nekje je en tekač mimo mene padel tako hitro, da se mi je kar milo storilo... Ah, kje... zakaj se sploh trudim?!

Pa vendar! 1:01:07! Juhej! To pa je moj rekord! mi je takoj šinilo skozi možgane, v naslednji minuti pa že: pa res nisi mogel spravit pod 1h, a?! Samo ubogo minutko in vse skupaj samo sedem minut in bi prišel gor in dol pod tremi urami! Ah... moramo prihraniti za naslednjič torej?

3:06:40 gor in dol, 13,83km, 1150 vm, 1141kCal. Oja, letelo je! Bolelo kot strela po tistem dolgem klancu navzdol, a je bilo vseeno enkratno! Rekord za dol, rekord za skupen čas. Bo treba drugič še tistih sedem minutk noter spravit, da bo magična meja treh ur premagana.

Mogoče res čudno zgleda, v pehanju za rekordom in čimhitrejšo hojo, pa vendar zagotavljam, da sem se imel povsem enkratno! Opažam, da prav nič manj ne vidim ali opazim, ko sem hitrejši. Sprejemanje se pač spremeni. Skratka - nič bolj ne bi užival v lagodni, počasni hoji.

Domov sem prišel še pred Heleno in Flori, ki sta v meglah Črnivca raziskovali možne prehode. In se kar takoj lotil priprave torte.

In potem ni kaj več veliko časa ostalo, je bilo treba it na pevsko revijo pevskih zborov občine Ig, v Iško vas, kjer je Flori nastopala, zvečer pa proslavit sedemnajstletnika. Sedemnajstletnika! Saj vemo, kako gre, kajne?

Sicer pa rad v stvari se spušča,
o kterih nč ne ve
in ker ter so zlo pogoste
mu vsaj to od rok gre.

Pankrti, Sedemnajst

Zvečer smo nekaj kinkal pred TV in pred knjigo. Huh, pa šele sobota je šla mimo!

Sem pa tja tudi mene prime, da bi se valjal po snegu.

Pa se.

Če sem zdajle povsem pošten, me to vedno prime, ko sem zunaj na snegu, če sem le dovolj oblečen...

Hm. Nedoraslež. Neodraslež.

Ampak preden me ven spravite, tisto pa traja... In nikoli ne grem z veseljem. Le da sem potem ves razigran. Kaj pa vem, čudno je vse skupaj...

Smo imeli obiske zadnjič in je bilo treba it malo ven. Pogledat ali se da na krtinskem hribu tudi kaj sankat. En malo se je dalo.

Itak so na koncu otroci gledali, stari se je pa s sankam fural gor in dol.

Kaj čmo, luštno je pa bilo! Po niti ne tako kratkem sprehodu okoli Krtine in uspešnem sankanju smo bili vsi premočeni in premraženi.

Kuhanček je pasal ko strela.

Letos je treba prej začet. Lani sem začel šele konec januarja, na prvem pohodu s Krti do Miklavža.

Hm, tisti izlet je bil pravzaprav sploh začetek najine bolj resne hoje v hribe. Po tistem sva šele začela lest na Murovico, Primoža itd.

Tako me je lansko leto Stane prvič sploh peljal na Jarški dom in to 15.2. S Heleno sva šla potem prvič skupaj 23.2. Se pravi, da sva letos mnogo bolj pridna!

Vreme nama ni bilo naklonjeno, morala bi it na Sedlo, tam so za mišji rep ujeli sončka, pri nas pa je bila sama megla.

A zaradi tega ni bilo prav nič manj lepo. Ivja je bilo namreč toliko, da ti je kar sapo vzelo!

Hoja je bila kar naporna, snega je seveda povsod dosti. Je pa vse prav lepo shojeno in ni nič kaj hujšega. Sva se pa vseeno kar namatrala.

Zanimivo je, da je potem dol mnogo bolj letelo kot ponavadi. Jasno, z derezami si šel po snegu samo naravnost dol! In sva bila hitra kot strela. Povsem jasno, da sem spet užival kot nor in sem Heleno kar naprej priganjal. Tudi ivja ni smela občudovat! Gremo, gremo, gremo, ne počivat, ne pit, ne jest, ne...

In glej čudo, dva dni so me potem noge bolele.

Nikol se ne bom navadil na te hribe, nikol ne bom imel dovolj kondicije. Nikol, nikol, nikol. Uaaaaaaaaaaa!

14.77km, 3:45:24, 1224 višinskih metrov. Kar 49:46 do Primoža, drugače natanko 2:30 do Jarškega, dol pa 1:15. 0:28 od Primoža. Super hitro dol, čeprav se nama sploh ni zdelo, da greva zelo hitro. Res se pozna sneg in če imaš dereze si lahko res en, dva, tri dol. Če bi še s Primoža dol tekla, pa nisva, ker se nama ni dalo... Eh, pa je šel rekord!

Kaj me vleče v hribe...

Imeti takoj po novem letu rojstni dan, je vedno malce drugače.

Ljudje smo naveličani hrane, pijače, žuranja, dajanja daril, vsega... A čeprav je tako, smo Heleno kar lepo razveselili. Se mi zdi.

Večino je itak pripravila sama, uredila vse, jaz pa sem bil seveda zadolžen za torto. A torto so nam letos prinesli drugi in pravzaprav bi bilo res brez potrebe naredit še eno. Zato sem naredil nekaj drugega. Ker je bila na seznamu francoska kuhinja, mi je preostalo edino tole:

Ne, ne, ni bil golaž, iz tegale je nastala prav presneto slastna čebulna juha! Ampak res! Tudi če čebule človek ne mara, je tole enkratno! Skupaj s kruhki s sirom... ojej, najraje bi jo šel še zdajle delat! Mljask.

Sem pa recept prebral po diagonali - ja, ja, saj vem kaj delam! - in sem seveda pozabil notri vržt še polno stvari. Mislim pa, da ni nihče opazil. Tako sem si pripravil prostor, da ko jo bom naslednjič delal, bo še boljša! Zvito, anede?

Edino to ne vem, kdo jo bo še hotel imet za rojstni dan... Otroci sigurno ne, tam bo treba ostati kar pri tortah!

Smo pa potem žurali, delali skupinske

kjer sem jaz še vedno pod vtisom foto bomb. Ah, včasih se otrok v meni prebudi...

Bilo je skratka super. Še posebno zato, ker se imamo radi!

Pred novim letom smo šli pogledat še IKEA-o v Villesse, baje je to po naše Vileš.

Kaj naj rečem? Da je popolnoma enaka, kot tista v Celovcu? Če že ni, morajo bit pa res take male razlike, meni se je zdela popolnoma enaka.

Še gneča je bila povsem enaka. Povsod sami naši.

Čeprav nismo hoteli nič kupiti, smo na koncu kupili kar nekaj. Resnici na ljubo pa moram priznati, da smo se vsi zelo držali nazaj in da smo lupili resnično malo prčkarij. IKEA je pač taka, da nabereš polno nekih nepotrebnih reči, ker so res luštkane. Saj vemo, kako to gre, ko prineseš domov petstoštirinajst blazinic. Ki so na koncu le dobro strelivo za oba tamaučka ob njunih poušterbojih.

A, ne! Tokrat pa ne! Tokrat so bile same velike stvari. Mize in mizice, predalnik in luči.

Meni - ki se na pohištvo prav nič ne spoznam - se zdijo zadeve poceni. Predvsem pa me vedno prevzamejo nove zamisli, oz. zamisli, ki jih vidim vedno le pri njih, nikoli doma. Že samo sestavljanje pohištva je povsem nekaj drugega! Če že ne maram sploh hoditi po takih štacunah, pa grem pravzaprav v IKEA-o rad. Če ne drugega, se vedno čudim svežim zamislim, kako kaj organizirati, kako nakupovanje pripeljati povsem na drug nivo, kako lahko dobro zgleda čisto enostavna embalaža, kako funkcionalnost vpliva na pakiranje in še milijon različnih stvari.

Če ne drugega, lahko vedno kupim baterije.

Razlike med Celovcem in Vilešem po mojem torej sploh ni. Odvisno kateri jezik in kultura ti je bližje, tja pa greš. Ali pa tja, kjer ti je bližje.

Ja, sklepna prireditev v letošnjem letu je povsem uspela! Nič belega tokrat, nič zmrzali!

Moje tekanje pa ni. Uspelo. Čisto nič. Pravzaprav je bil moj tek popolna katastrofa. Kot da sploh nikoli v življenju ne bi tekel! Vse to se vidi po slikah, ki jih je tako vestno dokumentiral Rajko.

Sicer pa, kaj čmo, včasih se zgodijo krize in podobne nevšečnosti. Po prvem kilometru sem že upehal, noge so me tako bolele, kot da bi v celem življenju pretekel le dva metra. Nekje na pol so mi že silile solze na oči, tako hudo je bilo. Potem pa sem nekaj mutil s supergami in predvsem z nogavicami in zadeva se je počasi začela izboljševat. Zadnja dva kilometra sva tako z Rajkom - ki je ostal z mano zadaj - pravzaprav norela in tiste spredaj skoraj ujela. Torej sem se izvlekel in premagal samega sebe. Vsaj malce, no... Škoda le, ker nismo postavili boljšega rezultata, ampak kaj čmo. Pa drugič! Za vse krivim nogavice! Tako!

Zdaj pa naj neham jamrat in gremo k poročilu, ker za E-kipo Srčnih je to zaključek sezone, ko se delajo inventure in pripravljajo novi izzivi!

Začeli smo s povečevanjem ega - dnevniki prehojene šentiljske poti so naši!

Potem se je pa že začela priprava na štart. Ki je vedno tam nekje v hribih, tako da so nekateri že zmatrani, preden sploh pridejo do tja!

Ali pa je to le taktika kako pretentati sovražnika? Ker zadeva gre na nož. Vedno! No, vsaj start. Letos je organizator celo razkopal asfalt, da bi ja vsi enakopravno startali in da ne bi kdo imel prednosti!

Mi smo potem tekli in tekli. Pa nekateri bolj hodili, pa spet malo tekli. Ostali, netekači, pa so vmes sprehajali psa in podobne stvari. Tamaučka tudi.

In po uri in osemnajstih minutah smo se začeli približevat našemu cilju!

Po mojem sem bil jaz najbolj vesel, da se je vse skupaj končalo. Takšnega trpljenja pa že dolgo ne! Helena pa se je držala ko strela!

No, vsi ostali so se držali, le jaz sem jih vlekel nazaj. Če bi meni šlo, bi bil letos sigurno rekord!

Potem pa smo se - vsaj jaz - do popolnosti prepustil gostoljubju Darje in Radota.

Vmes smo sicer morali nekaj delat, a ravno toliko, da smo lahko potem zavili v klet. Kar je super, ker če bi zavili prej v klet, bi bili avti še danes tam. Že tako smo bili štirje mojstri, ki vse vedo. Avto pa je razkopal pol travnika.

Pa nam je vseeno uspelo. Lopata in pesek delata čudeže!

Sledil je pregled celoletnega dela in tu je bilo pa res veselo! Jaz sem nakladal, da so me imeli že vsi dovolj, zdi se mi, da sem povedal za vsak kamen, ki sem ga letos prestopil. A kaj! Če pa se je res veliko dogajalo na tem področju! Predvsem pa me je veselilo, da smo imeli neverjetno veliko skupnih zgodb!

Lepšega zaključka leta si ne morem želeti.

Obljubljal sem preveč, a na srečo vse pozabil. Verjamem pa, da se bosta sigurno en ali dva našla, ki me bosta dobro in dolgo spominjala na izrečeno... Hja.

Sicer pa... meni se je zdelo, da sva z Radom prav super pela. Sreča pa je v tem, da bil on glasnejši.

Vsak dan žica.

Pa ne samo pri nas! Cela vas je njegova in on je od vseh nas.

Čez zimo se njegov obseg poveča za nekje tri- do štiri-krat! Neverjetno!

Potem se lahko spomladi goni naokrog pol leta skupaj. Da na koncu pride tako shujšan, da ne more sploh niti po stopnicah. Saj ga niti ne prepoznamo!

In čeprav zgleda presneto preveč debel, vseeno še lahko pride na drevo. Priznam, da me je povsem presenetil. Ne bi mu dal pet para, da lahko sploh teče, kaj šele pleza! Mijavkal je kot nor, a na koncu je vseeno čisto galantno splezal dol.

Nekatera mesta začnejo že daleč v novembru.

Nekatera pa so malce bolj pozna. Vsekakor pa so vsi okrašeni do Miklavža.

Tudi pri Krtinski šoli, kjer dobi kraj svoje prve lučke na dan, ko šola prireja Miklavžev sejem.

Zvezdice in repatice in podobne lučke, ki visijo na javni razsvetljavi pa smo dobili šele včeraj.

Kdaj so v našem velikem mestu vključili lučke se ne spomnim več, vem pa, da je bil "prižig" medijsko dokaj dobro podprt. Saj to me nič ne čudi, čudi me to, da sem jaz - veliki ljubitelj tega velikega bližnjega mesta - si šel te lučke že ogledat.

To je precej nenavadno, ker se ponavadi kar dolgo časa otepam, zdaj pa sem podlegel že tako zgodaj decembra. A kar je, je, nima se smisla pritoževat, saj mi je bilo konec koncev povsem prijetno.

Sem se lahko vsaj naslikal s telefonom.

pa sem potem poslikal vsako ulico in vsako drevo in vsako lučko.

Tako pač je, ko pridemo z dežele v mesto. Vsi navdušeni. Kot da bi bili s Krtine doma, pravim.

Smo pa zato doma ponavadi veliko bolj pozni in le na prigovarjanje otrok ponavadi krasimo vse šele kak dan, dva pred božičem. A tudi tukaj smo tokrat pohiteli. 

Je letos nekaj drugače? Kaj le?

Sicer pa je čisto prav. Tile sivi, megleni in ušivi dnevi prav potrebujejo malo veselja, praznikov in lučk.

Da preženemo to mučno sivino. Ko niti mraz ni, madonca. Kaj šele kakšen sneg...

Lučke od lanskega leta celo še delujejo.

Tokrat je bila prva Pixna. Hiša bo sledila, ko bo kaj več časa. Drug teden?

Nismo bili ZADNJI!

Tri minute smo bili hitrejši kot lansko leto!

Je bilo tako veliko razočaranje?

Ali je bilo to le veselje, da (spet) nismo bili zadnji?

Kdo bi vedel? Takele face sigurno ne.

Najbrž bi moral za ovinkom malce počakat, vsaj še tistih šest tekačev bi moral naprej spustit. Pa bi bilo vse po starem. Ah, zdaj pa imamo popotnico in pol za drugo leto! Bo treba še izboljšat rezultat, že vidim!

Kakorkoli že, letos smo se potrudili. Kar vsi! Pa jaz seveda tudi, izboljšal sem rezultat za celih 57 sekund! Uau! 18:40 tokrat proti 19:37 lansko leto in 20:02 predlani. Nekaj pa že napredujem, to si končno moram priznat.

Priznam pa tudi, da sem računal na en velik flop in #fail. Pravzaprav sem cel tek razmišljal o tem, da bom pač slabši kot lani in da bi mi moralo biti vseeno. Da sem to leto že kar nekaj dosegel. Da mam dost. Da... No... še dobro, da se pesimistične želje niso izšle in da sem imel boljši rezultat.

Namatral se nisem toliko, kot kažejo slike, sem pa nekaj seveda se. 182/190 obratov sem naklepal, kar lepo kaže, da se nisem šel turista. Saj klanci so bili naporni in sem sredi njih prav grozno na glas sopihal, ampak konec koncev sem srečal že hujše! Kar čisto lepo pomeni, da mi hoja v hribe in trekingi po okoliških hribčkih presneto pomagajo!

Krti so tokrat nabrali kar dve ekipi, obe sta se odlično odrezali!

Sicer so pa že vsi vse napisali pred mano. Helena. Wega. Rezultati pa tukajle.

Pokrajina je super in celo nebo se je nekam razjasnilo in v našem času ni bilo tako presneto sivo!

Tamaučka sta bila vesela, predvsem pa nismo imeli kaj veliko za pazit na njih. Že vesta, kako gre in vsi so njuni prijatelji.

Seveda se moram zahvalit še Katji, ki je velikooo pomagala in tako dobro spodbujala zadnje metre, da je letelo kar samo! Še napovedovalec ni mogel prav nič rečt, tako sem padel mimo!

Kremšnite so seveda bile, ampak vse se je tako hitro odvilo, da sem komaj eno pojedel. Eno!!! Seveda tudi slike (lastnih kremšnit) nisem uspel naredit. pa če to ni katastrofa!

 (C) Marjetka

So že morale biti dobre.

Na koncu pa še na analizo. Mi smo prišli malce kasneje, ker smo vmes zavili še v neke prelepe konce, tako da smo na koncu v gostilni ostali sami. V navalu navdušenja smo potem naročili še pizzo in se čez dve uri odvlekli domov. Spat.

Pa drugo leto spet. Konec je tudi izgovarjanja na zadnje mesto. Hja, kdo bi si mislil, kaj?

Miklavž pride sicer šele danes, ampak v vasi smo ga pa že praznovali.

Je treba malo prej.

Že v ponedeljek smo Krti postavili stojnice, kjer potem osnovnošolci prodajajo svoje izdelke in polnijo šolski sklad. Zraven spada še tombola, tako da verjamem, da se nabere kar nekaj denarja. No, vsaj naju je Tamauček nažical za kar nekaj tombolskih listkov...

V sredo pa je potem končno prišel Miklavž in še dobro, da tisti dan ni več deževalo...

Najprej angelčki:

potem pa še ta pravi Miklavž s Sv. Antonom:

prej in potem so nam malo zaigrali:

nato pa je imel sam Miklavž nekaj malega programa, bolj za otroke seveda!

So se kar precej drenjali za darila, ki so jih dobili! Tudi naš, jasno.

To leto smo bili torej pridni in smo vsi nekaj malega dobili ali pa bomo, jutri zjutraj, ko bo - vsaj upam - vsaj kaj na krožniku v kuhinji!

Če pa niste bili pridni (karkoli naj že to pomeni!), potem pa vas bodo preganjali parkeljni:

in če še to ne bo zaleglo, se bo na vas spravil ta največji vseh velikih, sam Lucifer in vas preganjal v stvarnem svetu ter tudi v sanjah!!! Na vašem mestu bi se vsekakor poboljšal!

Čeprav za našo Pixno težko rečemo, da je ravno inovacija, pa sva jo vseeno prijavila na Slovenski Forum Inovacij 2009.

Po pričakovanju seveda nisva prišla v finale, sva pa s 600 pikami prišla kar blizu meje - 685 pik, kar se meni zdi enostavno super. Poleg tega sva dobila še par koristnih napotkov in idej.

Sem se tudi zaradi tega potem udeležil foruma, ki je bil 1. in 2. 12. v Ljubljani. Zanimiva druščina! Od jadrnic, avtov pa do programske opreme!

Veliko mladine, so jih kar z avtobusi pripeljali, vsi pa so imeli posebno vrsto predavanj - za mlade. Kar se mi zdi tudi super, saj se tako že mladi spoznavajo s podjetništvom in prakso, ki je v sloveniji.

Sam sem se udeležil parih predavanj, kjer je dvorana pokala po šivih. Ogromno volje vidim ali pa je vse to le posledica krize. Čeprav... kolikor je povsod podobno - povsod se krešejo ideje, povsod mladi strokovnjaki poskušajo uspeti, poskušajo ustvarjati svoje ideje in z njimi prodreti. Na drugi strani pa je polno uveljavljenih strokovnjakov, znalcev in podobnih, ki vsej tej množici svetuje, svetuje in svetuje. Nekateri se držijo, nekateri se ne, nekateri poslušajo, nekateri le sem in tja, nekateri uspejo, nekateri ne.

Meni se zdi ok, da imajo ljudje ideje in da imajo toliko poguma, volje in želje, da to tudi kje prikažejo in spustijo iz lastne glave ven.

Za Pixno mi je seveda takoj pritegnil pogled mobilni električni vir:

Tole pa bolj za dušo in za moje - opustelo - ukvarjanje z avtomatiko in pametnimi hišami...

Pravzaprav bi se moral vsej stvari malce bolje posvetit, se mi zdi, da potem kar spustiš kak mali biser. Pa drugo leto!

Ta vikend je bil pol iskanj!

Najprej sem v soboto na WebCampu jaz iskal znanje, ideje, ljudi in še kaj. Pravzaprav so na takem dogodku prav vsa predavanja super, če pa se zgodi, da te predavanje ne zanima, pa le pomeni, da si se usedel v napačno sobo. Nekateri predavatelji pa so pač dobri, drugi malo manj, a prav vsi se trudijo. Vedno pa je dobro videti poglede iz drugih zornih kotov. Sem pa pobegnil pred zaključkom, me je kar namatralo.

V nedeljo pa je šlo za popolnoma drugo iskanje!

V decembru se nam namreč obeta pohod od Krtine do Črnivca in treba je bilo najti ustrezno pot. Nekaj časa sva mutila, ampak ne preveč, sva kar popokala Tamaučka in smo šli. Bomo že nekako, malo se bomo peljali, malo pa hodili, smo si rekli.

Dan sicer ni bil najlepši, preveč vse mokro, po kakšnih kolovozih se ni bilo za vozit. Čisto lahko bi potem klicali traktorje na pomoč, džip gor ali dol...

Je bilo zato treba it naprej peš, avto pa naokrog. Čeprav, na koncu je bilo tega zelo malo, saj se je izkazalo, da je cesta potegnjena pravzaprav še najboljše. Čim bi hotel malo zavit s ceste, si že v grapah in hodiš samo še dol in gor, to pa je vseeno preveč.

Sva pa zato iskala vsaj čim manj asfalta. Da bomo hodili vsaj po makadamu, to je vsekakor bolj prijetno. In po čimbolj pustih cestah.

Ko bomo prečkali Tuhinjsko dolino, bi se prilegla kaka malica ali pa pivo (ja, ja), zato sva se jo spravila iskat. Seveda sva jo našla takoj za vogalom in ker je treba pač vse preizkusiti... sva preizkusila tudi to.

Na koncu nismo in nismo hoteli it. Gobova juha in gobova juha in še malo gobove juhe in a ne bi še malo gobove juhe? pa še eno gobovo juho preden gremo... itd. itn. Skratka, gobova juha je bila zakon, to res ni težko razbrat.

Smo se kar težko odtrgali od mize in šli naprej, do Črnivca se nam ni zdelo tako blizu. Čeprav na koncu je bilo, ker ni bilo treba prav nič hodit, saj je cesta prav lepo speljana. In še ena gostilna vmes. Mi smo jo spustili, na ta pravem pohodu pa ne verjamem, da jo bomo...

Na koncu nam je že skoraj bencina zmanjkalo, toliko smo se pojali po hribih. Pa nič dosti še hodili, zato sva karto še enkrat preučila.

Tam nekje je bilo še nekaj malega nepoznanega - kaj pa če bi šli malo drugače? Mogoče pa je makadam?

In je bil! Še dobro, ker je bil Tamauček res že povsem naspidiran. No, pa njegov fotr je tudi že imel mevlje v riti.

Zato smo si - čisto nepričakovano seveda - ustregli z nekaj malo brezpotja in z milijonom različnih kolovozov, ki gredo vsak v svojo smer. Po celem dnevu lastnih nepravilnih odločitev, sem tokrat vse pripeljal nazaj pravilno! Sicer je šlo precej vigl-vagl (ta srednja pot počez):

a iz hoste smo prišli ven toliko daleč od avtomobila, ha!:

Ampak moram priznat, da je bilo to edino pametno, kar sem sproduciral ta dan. Vse ostalo mi ni šlo najbolje in sem bil ena velika sitnoba. Še dobro, da imajo žene včasih neverjetno potrpljenje...

Bedne karte so preprosto bedne in me delajo besnega! Ta država res ne more sproducirat kaj boljšega od teh kart, ki jih imamo danes? A se sploh zavedamo, od kdaj so karte 1:25.000? Kriza. Kolovozi so ceste, ceste so kolovozi ali pa tudi to ne, hiše so, hiš ni, hiš je mnogooooo več, le hribi ostajajo takšni, kakršni so. Čudno. Evo, pa sem spet začel... Ne, ne, ne!

Mati in sin sta bila večino časa zatopljena v pogovor, jaz sem se pa sekiral, kje in kako bomo prišli sploh ven... če bomo. Ju pa občudujem, ker mi takole zaupata in se prav nič ne sekirata, kjerkoli se pač že moramo pojati, pa čeprav čez drn in strn brezpotij. Že vesta, da uživam.

Tako.

Pot smo začrtali, za ene sedem uric jo bo. Skupaj s pivom po mojem. Ali pa več. Ali pa manj. Saj je vseeno, pohod je pohod, važno je, da se bomo imeli fajn in da bomo videli, da se da marsikam priti le z nogami!

Avto je potem Helena oprala popoldan. Jaz bi takega pustil, zakaj pa - hudirja - imamo džipa?!

Ja, včasih smo imel take... kako bi rekel... zanimive kape!

Nikoli jih nisem maral nosit. Nobenih kap, pa čeprav mi jih je mama kar naprej na glavo tiščala. Samo, da sem šel za vogal, je šla kapa dol.

Ampak zdajle, nekje čez neka določena leta, mi je pa kar fino imet kapo. No, zdaj so itak prišle rutke in pač z njimi težim, vendar pa - čim je bolj mrzlo - že pogrešam kapo! Pred parimi leti sem celo dobil tisto debelo, tibetantsko, ampak tista je res le za pod minus deset! Drugače pride do samovžiga.

Pravzaprav sem samo hotel povedat, koliko imajo danes velik kap na razpolago. Tokrat jih je predstavil naš najmlajši hud model, ki si ni mogel kaj, da ne bi malo nastopal sredi trgovine in me (nas) motil do konca in še malce naprej. Takšnale je bila kolekcija:

Oranžna z zasanjano bebastim pogledom:

Rdeče siva z nasmeškom:

Belo rumenkasta z vprašanjem?

Modro bela z začudenjem:

In taka brez. Da se vidi razlika.

Ostala je le še ena kapa iz kolekcije, a ta se je nekako čudno pofulila. Kako ji je to uspelo, nam še danes ni jasno!

Lahko bi pobarval na rjavo, pa bi vsi mislili, da se skriva za vrati.

Skratka, kap na tone! Saj bi kako tudi vzel, ampak 40€?! Za kapo, ej? Ok, luštna, super, ampak...  Sem dal nase ene rokavice, joj, se mi je kar ročica stopila noter, tako tople, tako mehke! Tako... fantastične! Jih kar nisem mogel dol vzet in sem jih hotel kar na blagajno vzet. Ampak pri ceni 65€ me je pa kar malo speklo... Bom moral kar še naprej uporabljat svoje stare, ki sem jih dobil za neko novoletno darilo. Jah, kriza je, a ni?

Meni se zadnje čase prav vse zatakne. Še ena taka kao enostavna stvar, kot je sklenitev naročniškega razmerja...

Sem šel na mobitel predrugačit mojega mobija na naročniško razmerje.

Prostor je ogromen, veličasten in povsem v skladu z miselnostjo najlepšega in največjega. Samo kaj, ko je še vedno gneča, vrsta in veliko jeze, ker ne zna nihče porihtat vrst! Komu nuca vsa tista grandioznost, če si lumpenkapitalist in samozaverovan?

In ko enkrat prideš na vrsto...

So najprej hoteli vedet, kje sem zaposlen, pa sem lepo rekel Simbiont d.o.o. Kar je šla potem preverjat v .... uganemo? ... v telefonski imenik! In potem se je seveda začelo komplicirat. "A mi daste še eno številko od firme, da preverimo?" Hm, "mojo?", saj firma nima svoje številke, čemu le? Seveda jim to ni bilo všeč. Pa sem potem dal številko do Helene, ki je pa spet ni v imeniku, ker ima številko od službe... Jej, jej, me je že postrani gledala.

Preverjanje se dogaja na prav zanimiv način - v računalnik vse vnese, potem pa čaka na email, ki je nekakšna avtorizacija. Uau. Najbrž je zadaj en služabnik, ki pač kliče po firmah, če slučajno ne lažemo, da bi ja pristopili k mobitelu, ker tam sprejemajo samo plačilno sposobne. No, zgleda, da sem bil tistemu služabniku še bolj sumljiv kot punci za šalterjem, saj Helene ni poklical, je email prehitro prišel nazaj...

V emailu je bilo nekako rečeno, da moram prinest Potrdilo o zaposlitvi, bojim pa se, da tudi to ne bo pomagalo, saj mi ga bo napisala direktorica, ki je povsem slučajno moja žena, firma je pa itak na istem naslovu kot jaz. Torej? En tak paranoik, ki sprejema le "plačilno sposobne", pa ja ne bo padel na tako finto!

Najbrž bom moral mamo prosit, da mi gre za poroka.

Jebemti, pa to ni res...

Počutil sem se kot tazadnji kreten na tem svetu in za to izkušnjo se mobitelu res najlepše zahvaljujem! Res, ni vsakemu za dat naročnine, lahko jo stegne v argentino/brazilijo in tam naklepa astronomske vsote ko pobere dol cel internet, potem pa noče plačat! Res, ubogi operater lahko še propade.

Ali je to samo diskriminacija naših malih podjetij? Kaj šele, da bi bil jaz direktor in bi si sam podpisal Potrdilo o zaposlitvi? Po mojem bi kar varnostnike poklicali...

Nikakor se mi ne zdi prav, da taka velika firma vali svoje lastne težave na pleča vseh uporabnikov! Na živce mi gredo velike firme, ki si domišljajo, da lahko počnejo prav vse, kar si zamislijo nadvse brihtne buče v bogvekateri notranji službi. Kot da ti ne odklopijo mobilnika čim ne plačaš?!

Sem morda jaz neplačnik? Se je morda že kdaj zgodilo, da mobitelu nisem plačal? Zakaj me torej že vnaprej tretira kot največjega lopova? Če ima mobitel težave z neplačevanjem računov, zakaj to naredi za moj problem?

Pač v skladu z lastno miselnostjo, kajne? Uporabniki so ena sama velika težava, kajne dragi mobitel?

Saj je lažje dobit kredit kot pa sklenit naročniško razmerje!

Linolej? Itison? ...?

Karkoli, saj niti ni važno! Vzorček je važen!

Se ga zelo dobro spominjam! Iz mladih let še, zdi se mi celo, da je imela isti vzorec skoraj vsaka druga družina. Danes se ga seveda težko najde, če ni celo nemogoče. Zadeva je že stara, a v spominu še tako mlada!

Pa sem ga le našel, vzorčka, nekje sredi vipavskih gričev!

O, ja! Obrali smo jih. Do konca.

Pa jih ni bilo tako malo, pravzaprav jih je bilo ogromnooooo!

Večina težko dostopnih in to na takem lomljivem drevesu, kot je kaki, sploh ni smešno! No, jaz sem pri svojih - ne več toliko gibčnih - prekoštiridesetih raje ostal na trdni zemljici in sem plezanje odstopil raje starejši sestri... Pač tistemu, ki to rad počne. Jaz vsekakor ne, čeprav mi ne bi nič škodilo, ker bi moral vaditi višine, da me potem v hribih ne bi bilo strah. Pa sem raje cel božji dan sedel na riti in prebiral in prebiral in prebiral in zlagal in zlagal in zlagal...

In ne moreš verjet - danes sem kar fino polomljen. Noge so vse zakrnele, ker so bile skoz v napol čepenju, da pa zraven sploh ne omenjamo riti. Ta me še najbolj boli, kot da bi šel po letu dni spet kolo vozit!

Tako je šlo cel dan. Pri obiranju smo se posluževali vseh metod, belih in črnih in čisto nič nas ni zanimalo ali so pravilne ali ne! Pred seboj smo imeli le en cilj: pobrati VSE!

No, ene par jih je gor ostalo. Za mušter in za tiče.

Smo se pa potem do pol petih zjutraj zabavali in igrali - v teh časih moderni - Activity. Kaj je bilo to enega smeha!!!

Seveda pa ne primorskem ne gre brez terana in pršuta. Ha, uživancija je bila popolna! Ni čudno, da se nismo hoteli spokat domov...

Se mi zdi, da sem zgrešil poklic.

Čist.

V farmacijo bi moral it.

16,58€ sem dal včeraj za tole. Pa vse skupaj nič ni, le nekaj tablet. Ampak pri tabletih nihče ne špara, anede? Medtem, ko vidim staro teto v trgovini obračat vsak evro, pa iz lekarne prinese celo vrečko. Pa ne verjamem, da tam sprašuje, koliko kaj stane. Samo čudim se lahko, koliko tam denarja pusti.

Še posebej v teh časih jim mora dobro it. Pa še na bolje bo šlo, z vsemi temi gripami na kupu.

Jep, vidiš, če bi bil farmacevt...

Za nekaj časa bo belega prahu dovolj!

Nobenemu ga ne dajemo in ga kar sami porabimo, tako da nismo nikakršni dilerji.

Vzamemo ga pa pri Kralju. Ne vem ali je najboljši, je pa vsekakor dovolj dober!

Vsako leto enako, podobno.

2005, 2006, ups, kam je izginilo 2007?, 2008 in tudi letos.

Še vedno razmišljam enako. Zakaj bi kaj spreminjal?

In še vedno gremo svečke prižgat. Za mrtve, za žive, za druge, za nas.

Za vse.

Kako je ta človek prišel do svojega maratona mi sploh ni jasno!

Vedno je le poležaval. Mi smo trpeli in se matrali, on pa - ležal...

Ata Smrk, a?

Ja, LM je en tak velik dogodek, kjer preprosto moraš bit.

Vsaj do včeraj sem tako mislil. Zdaj pa ne vem več, kako bo vnaprej...

Ampak. Začelo se je včeraj že zelo zgodaj, Helena je vstala že ob 5:15. Jaz sem lahko še poležaval, saj sem imel začetek šele ob pol enajstih. Ampak vseeno je bilo kar nekaj gužve. Bogve zakaj, najbrž tudi vznemirjenost nekaj prinese, bi rekel.

No, Helena je že zdavnaj šla in jaz sem se še dolgo vrtel okrog po hiši, vse že pripravljeno, nič za počet. Pa sva potem končno s tamaučkom šla, nekaj čez osem. Kar se je izkazalo za čisto dobro taktiko, saj pri kinu vič ni bilo več prostora in sva morala iti malo dlje, med ulice. No, pa ni bilo hudega, le proti centru sva jo tako mahala, da je moral imeti tamauček kar svoj maratonček. Saj je bil zadovoljen, ker ga zaradi tekanja ni zeblo. Zjutraj je res še bilo bolj ubogo vreme, le upal sem, da se je Helena dobro oblekla...

Potem sva morala hitet do koornkašev, jih pozdravit, pogledat in zaželet srečno. Tudi kofeta si nisem mogel privoščit, je bilo že treba na cilj čakat in slikat Heleno. Seveda sva bila kar malo pozna, tako da si nisva mogla izbrat kakšnega dobrega prostora, od tule sva videla pa le dolgo, nepretrgano reko tekačev... Kdo pa bi tu koga opazil???

No, tudi midva je nisva! Sem se pa vmes spomnil, da sem doma pozabil...

Jureta!

O, madona, kako so se mi kar zašibila kolena, leden pot me je oblil... direkt na telefon: Jureeeee... Ker ni imel moje številke, me niti klicat ni mogel, še sreča, da ga je potem njegova mama odpeljala v Ljubljano. O, madonca, človeka bi moral pobrat v Dobu, jaz sem pa čisto pozabil. Pozabil. Pozabil. Pozabil.

Injekcija adrenalina. Direkt.

Še sreča, da Jure ni tak paničar in mu je čisto lepo vse uspelo. No, jaz bom imel še dolgo slabo vest. Kar je seveda povsem prav.

Heleno sem potem našel, se preoblekel, dal vse njej, tudi tamaučka in smo šli... proti cilju. Se malo ogrevat, iskat ostale in se psihično pripravljat. In se naprimer - postavit v pravo razdaljo od starta, kar se ogromno tekačev sploh ne zna. Zgužvajo se za ta najhitrejše pa čeprav potem tečejo dve uri dvajset! Ne vem, zakaj so ljudje taki in zakaj mislijo le na lastno rit, za vse ostale jih pa prav briga? Tekači, japajade!

Kar poglejte rezultate - tam, kjer sta neto in bruto povsem skupaj, uvrstitev pa v drugi polovici... Eh. Jaz sem do starta potreboval pet minut in pol. Kar pomeni, da sem se postavil povsem pravilno!

Jah, nič, potem smo pa kar šli... Sem se hotel držat zajčka na 4:30, ampak sem po dveh, treh km odnehal. Je bil za malček prehiter, jaz pa nisem vedel, kako mi sploh bo na tehle 21. Zato se nisem preveč trudil, do konca je še dolga, sem si govoril.

In potem smo tekli... v Dravljah sem jih še imel nekaj zraven:

Potem pa vedno manj... kar naenkrat je bilo vse prazno...

jaz pa sam samcat...

Le sem in tja kdo, sem se že spraševal ali nisem kje kiksnil?

Kakor se vidi, mi je bilo presneto dolgčas. In to kljub navijačem, tekačev, gužvi ipd. Vse skupaj mi je najedalo živce in nič se mi ni dalo, tekel pa sem kot stroj. Sicer počasi, a vztrajno, več ali manj sem tempo držal kar naprej enak. Vmes pa malo sms-jal, slikal, pošiljal slikice na inet in podobno. Kaj pa čem drugega?

Po desetih km je bilo kar lažje in kar naenkrat je bil tu šestnajsti km. Potem so se pa že začele oglašati sirene in še preden sem zavil na bratovševo, so mi že bili za petami:

Komaj, da sem jih videl! Za fotko sem se prav pripravil že prej, ker sem vedel, da bo naredilo le vuuuš!

Potem pa spet tek, pa voda, pa tek, pa voda, pa tek, pa voda, pa tek, pa voda... no, približno. Nekako tako. Kar naprej je bilo nekaj in kar ne moreš in ne moreš izklopit. So navijači potem je že voda. Pa napitki. Pa navijači. Pa ta prva ženska mimo. Pa... Uhhh, na koncu mi je šlo vse že kar malo na živce... pa pojma nimam zakaj!

Po uri sodeč sem potem začel malo hitreje, zadnja dva km sem malo, ampak res malo, pospešil. Dva km pa vem, koliko je to, kajne? Se ni bilo bati, da bi potem na koncu skupaj zlezel. Čeprav sem prišel čisto lepo do 192 obratov, kaj več kot le samega konca v tem tempu ne bi nikakor zmogel.

Postavitev moči je bila torej zame povsem optimalna. Vse, kar bi bilo hitreje, bi že lahko rezultiralo v čisto izčrpanje ali celo kaj hujšega. Morda sem le enkrat, nekje okrog Brda, nekaj zaspal in je padel pulz pod 170. Drugače pa lepo v povprečju 172 obratov. Za 21km kar veliko, a se je izkazalo, da gre!

Zaradi tiste špice na koncu sem pa bil zmatran, ampak kam bi pa prišli, če bi v cilj pritekel kot turist?

Torej sem se čisto lepo potrudil.

Potem pa še na obveznega piščanca pod Šmarno goro. Krti. Letos smo bili res pridni, kar veliko nas je šlo!

Jaz sem seveda najpočasnejši, ampak eden mora tudi to bit, anede?

Sem pa zato več piščanca pojedel. In na koncu nisem vedel ali sem bolj zmatran od teka ali od hrane... Eh, kot vedno! Se pa danes počutim čisto ok, noge so malce res lesene, a nikakor ne preveč. Toliko, da vem, da sem tekel. Kar pa je tudi prav.

In moj prvi polmaraton je bil tako končan. 2:21:44. Obljuba, dana v prednovoletnem času mojim Srčnim pa izpolnjena! Letos moram resnično pazit, kaj govorim in obljubljam, drugače bom gledal dva presneto dolgočasna kroga...

Me pa skrbi par stvari. Takih, čudnih stvari. Prva je ta, da me cestne dirke sploh ne veselijo. Druga pa je ta, da mi tale, včerajšnji maraton sploh ni prišel do živega. Sploh ne. Čisto nič. Na žalost me množica ni navdušila, navijači me niso ponesli zadnje metre... Kako in zakaj? Je tretjič že dovolj? Se res tako hitro naveličam prav vsega?!

Zavedam se, da bi mi bilo bolj všeč, če bi se včeraj podil po našem Ciclju, Murovici, se matral proti Jarškemu, na Sedlo! Kar nekaj pomeni, kajne?

Vendar pa, če pogledam v prihodnost, res je, morda me cestni maratoni ne bodo več privlačevali, a nekaj takih tekem se bo v vsakem primeru treba udeležit. Sladkih6, Formaraton in najbrž tudi 15. LM.

Ja, LM je en tak velik dogodek, kjer preprosto moraš bit.

Zadnje čase bolj malo pišem o svojih treningih in izletih. Bolj jamram (kot pač vedno), kako nič ne treniram in tako naprej.

Pa niti ni to tako res. Le jamrat je fino in sčasoma se kar navadiš. Jamrat. To pa seveda ni fino in počasi bom moral malo pazit, da mi ne preide v navado. Nisem več najmlajši in res ne bi bil rad stara sitnoba. Čeprav se mi včasih zdi, da se prav v to spreminjam. Je pa najbrž res, da sem v teh letih mnogo bolj zahteven in da se ne dam odpravit kar tako. Pri dosti stvareh potem kar težim in težim, ker preprosto nočem samo zmignit z rameni in bit v tem sveti indiferenten.

Ker se mi zdi, da je indifirentnosti in ignorance popolnoma preveč in se stvari dogajajo kar tako. In le zato, ker nihče ne povzdigne glasu. In se nobenemu ne da. In... in... in... Če sem pa zaradi tega siten, pa tudi v redu. Briga me.

Čaki, nekaj povsem drugega sem hotel povedat, pa sem zavil nekam drugam.

Z Wego sva v zadnjem času kar ene dvakrat napadla Gradiško. Enkrat sem celo pritekel tja in potem naredil še dva kroga. Aha, seveda! Vse za kremšnite! No, takrat se je nabralo kar 14km. Zame super. Naslednji teden sva naredila pa dva kroga, je že zadnji teden pred tekmo in je treba počivat... Že to veliko pove, da sem drugič pozabil uro in da mi je bilo povsem vseeno kaj in kako tečem... Hm? No, tale tek mi drugače je kar šel, čeprav bi v začetku dal vse, da mi ne bi bilo treba. Gradiško mi tudi še vedno ne gre in ne gre, ravno odtečem dva kroga, ko se šele dovolj ogrejem za tiste klance, ampak po dveh krogih mi je pa tudi že toliko dolgčas, da se mi ne da več. Kaj torej naredit?

Z otroci smo šli zadnji lepi dan na Primoža. Uuu, še Helena je tokrat rekla, da je prvič, kar se sploh ni poznalo, da imava otroke s seboj. Kar pomeni, da smo kar šibali. Sicer pa res, sem jih kar fino motiviral in smo leteli malo gor in malo dol in spet malo gor. Čisto lahko bi rekel, da je bil to tak intervalni trening. Na koncu smo si zaslužili še manjšo snežno ploho.

Potem pa sem jo v enem od zadnjih letošnjih dni dopusta mahnil spet na Malo planino. Že dolgo nisem bil tam in v ponedeljek sem cincal in cincal in cincal. In ravno, ko sem se odločil da grem (malce preden sem na kavču zaspal), je klical še Mare. Pa sva šla skupaj, tako je sigurno mnogo lažje. Me je pa seveda gnal in gnal! Uuuu, sem se nadihal!

Ampak cel življenje bi si očital, če ne bi tisti dan nikamor šel! Pri takem prelepem dnevu je gor srce igralo in igralo in igralo! Požrl bi se, če bi doma ostal, res!

Jarški dom je bil "v ponedeljek zaprto" (ne moreš verjet, od kdaj pa to?), zato sva zavila v Domžalskega. Na čaj je pa bilo treba it. Tam sva pa zato srečala Roziko, ki sva jo skoraj pohodila, tako majhna je še!

Gor je čisto malo snega, največ ga je bilo na cesti, napihanega:

Kakšno jezero, ki pa se nahaja v bolj zatišni legi, pa je tudi že zamrznjeno:

Ker me je Marko gor gnal ko hudiča, sem seveda naredil rekord, sicer za pet minut, ampak pet minut je pa pet minut! 1:51 torej. Uau, mogoče pa iz tega fanta še kdaj kaj bo! Saj sva se kar trudila, čeprav do Primoža je šlo normalno - 40minut nič manj. Bi se moral najbrž prej ogret.

No, ja, tudi dol sva kar pretežni del poti tekla in prišla super hitro, rekord pa ni padel. Je bilo v zgornji polovici poti preveč listja. Kar je luštno, ampak prav letet pa ne gre po tem, nikoli ne veš, kaj je spodaj!

Ha, luštno je. Res.

Na tele hribe pa res ne smem pozabit. Je treba kar hodit, čeprav se ti ne da spokat ven...

Zdajle sem pogruntal, zakaj tole sploh pišem. Za jutri imam tremo! HA!!!! Hvala bogu, sem že mislil, da me ne bo nikoli strah prijel in da bo kar šlo tako brezveze mimo. To pa ne bi bilo dobro, 21km pa tudi ni čisto malo. V vsakem primeru jih je treba jemat po pameti in ne površno!

IX. Srečanje ZEVSa in vremenskih navdušencev in hkrati II. Občni Zbor vremenskega društva ZEVS.

Tokrat smo se dobili 17.10., v Krtini. Treba je ohranjat zdravo kulturo druženja in upajmo, da bo ostalo vsaj pri treh srečanjih na leto!

Večina odzivov se je seveda že zgodila, jaz sem tokrat zadnji. Kar nekaj sem motovilil in tako sem šele sedaj prišel do tega, da kaj napišem.

V Krtini je bilo to že tretje srečanje, torej sva vremenarjev vsaj malo navajena. Zelo malo pijejo in zelo malo jejo, tako da s pripravami ni bilo kaj zelo hudega. Spomnim se prvega Srečanja, ko sva pripravila toliko hrane, da smo jo potem še sami jedli cel teden... nič niso ne pojedli ne popili!

Začeli smo s prihodi, ko čakamo in čakamo, kdo bo prvi, kdo bo zadnji! Motoristi seveda med prvimi.

Prihajanja so vedno zanimiva, spoznavanja v polnem teku. Kdo pa si bo zapomnil vse te nove face!?

Potem smo pa kar kmalu zapadli v debato in debate, si menjali izkušnje in si primerjali dolžine.

Da je potem prihajalo do tega, da smo poslikali vse kar leze, gre in leti.

Naš pekač je pekel kostanj - še dobro, da sva ga prišparala, anede! Fant ga je celo zelo dobro spekel, talent!

Potem še debate in debate, o vsem in vsakomur. Še posebej pa o tem, kako srečo imamo danes z vremenom! Včeraj dež, jutri dež, danes pa sonček!

Dokler je bilo še dosti svetlobe, je bilo treba narest še skupinsko, to je seveda obvezno! Jaz sem se na prvi sliki trudil, da mi ne bi slikali moje postrani postaje - slike gredo namreč v anale in kam bi potem prišli, predsednik pa ima postrani vetromer...

Na drugi pa so me dobri ljudje rešili... Vremenska hišica pa je naravnost!

Takole zgleda en navaden človek, ki bi vse, kar ima v rokah, najraje pojedel, pa se zaveda, da tega ne sme...

Sem moral pač počakat, da so eni občudovali Pixno, drugi pa motor. Katerih je bilo več, pa ne vem...

Premaknili smo se namreč k sosedu, v gostilno, kjer smo nadaljevali z uradnim programom Srečanja - II. Občni zbor!

Nisem si mogel kaj, da ne bi kar govoril in govoril. Dokler se Helena ni usedla k meni in mi natanko odmerjala čas, ki sem ga lahko porabil za določeno točko. Hm.

Kar veliko stvari smo si povedali, se pomenili, se pogovorili, se odločili in tako naprej. Res, veliko stvari se je nabralo. Še najbolj nas pesti pomanjkanje tehničnih znanj ter pomanjkanje čimbolj aktivnega članstva. Smo še mlado društvo in nas je - aktivno udeleženih - precej malo. Zaradi tega ne moremo pričakovati kakšnih velikih in hitrih premikov.

Smo pa seveda poudarili tudi naše prednosti, ki jih ni malo. Uspehov pravzaprav tudi ne. Vremensko sceno znamo zatresti in zdi se mi, da jo bomo še parkrat, državni organi se na žalost prepočasi odzivajo in nas mnogo premalo upoštevajo! Kličemo in kličemo k sodelovanju, pri čemer načeloma nočemo pobirati skoraj nikakršnih zaslug, pa vendar se nič ne zgodi...

Vse pravzaprav piše v zapisniku.

Smo se pa toliko časa pogovarjali, da je nastala že tema in kljub lepemu vremenu kar precejšen mraz. Se je bilo treba skrit noter!

Hja, na koncu smo bili že kar fino razigrani, saj je Srečanje povsem uspelo in mislim, da smo se spet imeli enkratno!

Pa drugo leto spet!!!

Ne, nazaj ne gre več.

Celih 21km bom moral tečt. Jej, kaj bo dolgčas. No, mogoče pa tudi ne bo. Kolikor tekačev je prijavljenih, bi moral vsaj vsake pet minut srečat kakšnega znanca.

Čeprav tudi bo bolj težka, ker imam predviden tak dober čas, kar celi dve uri in pol. Še dobro, da je zraven tudi 42km, drugače bi se že vsi pobrali domov...

Zdaj samo upam, da me kaj ne prime do nedelje ali pa si spet kaj zvrnem (kakor zelo rad počnem kakšen dan pred tekmo).

Uff, mogoče pa me bo počasi začenjala prijemat trema?!

Saj veste, kaj je foto bomba, anede?

Tale je prišla iz naših krajev in jo je treba malce razumet, če hočeš vedet, zakaj in za kaj gre.

Jaz umiram od smeha, čeprav bi se moral zgražat. Ampak si ne morem pomagat, lumparije so pač lumparije in tudi jaz sem včasih (bil) lump. Dokler ostanemo na ravni zafrkancije in to ne čisto banalne, je kar ok.

Nekateri naredijo 4000 km.

Drugi pridejo le na kremšnite in potem govorijo: Wega in jaz sva pretekla 4500km!

Ha!

Bila sva pa oba mal zmatrana... ker sva morala pojest tudi Rajkotove kremšnite...

Nisem zdržal... fotka je tako fenomenalna... čisto lahko bi igrala v Zombiji se vračajo 7.

Končno sem se tudi jaz zganil in uredil spomine - slike.

Ker pišem zadnji - vsi so že napisali kaj, Helena, Wega, Vreme - mi pravzaprav ne ostaja veliko. Veliko je bilo že povedanega, opisanega, poslikanega. Zato upam, da se ne bom ponavljal in brezveze porabljal prostora. V vsakem primeru pa bo to moj pogled na zadevo, s stališča organizatorja in traserja najbrž tudi malo drugačen.

Vse skupaj se ponavadi začne že zdavnaj prej. Vse tiste poti, ki sva jih že tolikokrat prehodila, so se zdaj končno združile in postale eno. Zato je samega trasiranja pravzaprav malo, večinoma se dogaja doma, s karto na mizi in veliko premišljevanja. A to ne pomeni, da ti ni treba čisto nič več, ja, progo je treba na koncu prehodit, da vidiš še tiste male in skrite reči, ki si jih pozabil. Pa pomerit seveda. Naredit ocene kilometrov, časa ipd. Pa še potem se zgodi, da o nekem delu poti preprosto nimaš pojma...

S tamaučkoma smo šli prehodit pohodniško varianto. Jaz pa sem se enkrat potem zagnal čez celo, kar seveda nisem mogel prav na veliko opisat, le meritve in predvidevanja sem lahko spravil v razpis.

Rezultati, navodila, karte in vse, kar vam lahko pride prav ali pa tudi ne, se nahaja tukaj!

Jaz pa bom začel takrat, ko je Helena skoraj končala svoj sestavek. V polni temi in na začetku Izziva. Najinega.

Nehalo je deževati v istem trenutku ko sem odnesel prvo robo v avto. Že to je bilo olajšanje in pol, prav lahko bi deževalo še uro, dve, tri, cel dan...

Prva KT, KT3 Ultra je bila še v temi, bore malo sem videl, še dobro, da lučke nisem pozabil...

Kakorkoli sva vzela, vse hribe je bilo treba v vsakem primeru prehodit, ni načina, da bi prišel do njih z avtom. Murovica, Cicelj, spust dol s Ciclja in potem čez Komovec, to vse sem moral prehodit in naštimat KTje. Kar nekaj dela, je bilo treba začet pač še v temi.

Na Murovici je bilo že malo bolj svetlo, a v gozdu še vedno temačno, nič mi ni bilo, da bi kaj veliko tekel, v mraku sploh nič ne vidim.

Na Ciclju je bilo pa že kar ok, lučko sem lahko snel, ni več pomagala. Je pa bilo še vse sivo in deževo in mokro in le želel sem si lahko kaj takega, kot je bilo pri trasiranju:

Tudi tokrat me je najbolj skrbel spust s Ciclja, morda celo še malo bolj, saj je bilo danes vse mokro. A sem bil trden, saj moram preizkusit progo, potem vsaj nihče ne bo mogel reči, da nisem trpel prav enakih pogojev! In sem jih! Dričal sem se dol kot nor, tokrat sem šel malo bolj levo, kjer je bilo morda malce bolj blatno, a nisem naletaval kar naprej na neprehodne čistine. Nekje na polovici sem celo naletel na kolovoz, ki sem mu potem sledil povsem do ceste in prišel nanjo celih dvajset metrov desno od KT7. Uau. Sicer je bil tudi kolovoz blaten in počasno prehoden - drseč, a vseeno, v suhem bi bil tule dol še petnajst minut prej...

Postavim KT in že je tu Helena.

Čisto dol do potoka pa tokrat res ne bi hodil, bi moral še kako uro prej vstat... Ja, kompas pomaga, tudi takim, ki večkrat tam okrog hodijo, še posebej, če greš rad vedno kje drugje.

Mimo moje KT me je prepeljala na drug hrib in me spet tam pustila. Pridi kmalu!

Sončka sicer (še) ni bilo (slika je s trasiranja), je pa že dišalo po lepem dnevu. Sem se zapodil še v zadnji hrib, prva in druga KT sta mi povsem znani in vedno pridem do njih na isti način. Kar pomeni skoraj naravnost in hitro. Pa čeprav naprimer zadnja KT nima nobene dostopne poti in je povsem skrita v gozdu. Ni problema, sem si dobro zapomnil kje in kako.

Problem pa je z zadnje KT priti do Cilja. Huh, to mi pa je delalo težav in mi jih še. Res je, da lahko urežeš čisti azimut na zahod in boš prišel, a kaj, ko se takoj za hribom pred teboj znajde hudičeva vrtača. Vanjo ne moreš, moraš okrog nje. In potem sem pa že tam, kjer ni muh. Čeprav tokrat sem prišel lepo, malce vijugal sem in tja, a nazadnje povsem zadel letno gledališče. Nesreča je bila le v tem, da sem se šele v zadnjih metrih povsem zmočil! Cel čas sem zdržal suh, niti enkrat padel, evo, na koncu, tik pred ciljem, pa sem se zapodil skozi listnato podrastje zaradi katerega sem bil popolnoma premočen!

No, s hribov sem se prikotalil ravno ko so začeli ljudje hoditi na start. Ufff, za las! Organizacija, pomoč, pozdravljanje... huh, saj nisem vedel, kje se me drži glava. Poleg tega čisto premočen, rezervne hlače pa sem pozabil doma. Pa sem navalil na šnopček, da se ja ne bom prehladil. No, saj kaj prav groznega ni bilo, le čas je še mnogo hitreje letel...

Pol ure/uro po odhodu prvega tekmovalca pa sem že moral kreniti. Na "živo" KT - pri Vrhpoljski cerkvi.

Malo za dvigovanje morale na sredi poti, malo za spodbujanje, malo za vodo, malo za (dovoljena) poživila in malo za pravilno usmerjanje tekmovalcev, ki se bodo zgubljali na poti s hriba. Da jim bom bližje! Dobra strateška točka na kateri sem sušil predvsem svoje stvari...

Kako sta Srčna dva obdelala progo, je seveda cela štorija, ki je jaz ne bi ponavljal. Morda bi le omenil mojstrstvo, ko izgubiš karto in sotekmovalca pa se vseeno vrneš domov živ! Veliko smo se pogovarjali po telefonu, to je pa res. Na koncu sta le uspela in brez karte, a s sotekomvalcem, prišla do cerkve. In če bi ju potem še čakal, da gresta še čez en hrib in... eeeeeeeh.

Sem se jima raje kar pridružil in ju malo priganjal, kar se sicer čudno sliši, a je res. Jaz, mali počasni tekač na kratke proge priganja velika maratonska mačka... Jej, jej, jej. Pa ne da sta bila utrujena? Ampak gasilsko nam je pa vseeno uspel nardit!

Nekje pri predzadnji KT smo pobrali še Bufota, se mi je zdelo, da ima počasi kar dovolj...

In na tistem zadnjem klančku, v tisti zadnji hosti mi je nato v velikem stilu uspelo najprej zvit gleženj in se nato nekje vmes še zvrniti počez, kolikor sem bil dolg in širok. Grrrrr. Seveda pa sem imel spet težavo s prihodom na Cilj, pa tako sem se hotel postavit pred fanti... ampak, saj vemo, kako je v teh primerih. Namesto velikega samozavestnega peljanja vseh izgubljenih (vam bom JAZ pokazal!) čez hosto, sem se zvrnil, si zvil gleženj in se na koncu še skoraj izgubil. Še danes je moj ego precej ranjen in tole prav težko opisujem... Takoj, ampak res, v istem trenutku, kot mi zraste greben, ga moram takoj porezat. Do konca! Saj povsem razumem, da takšnale nadutost in namišljena superiornost ni prav nič dobrega, ampak včasih bi si jo želel vsaj kakih deset minut! Ne pa, da me življenje takoj (TAKOJ) natepe nazaj... Z gležnjem, padcem in povrhu vsega še z izgubljenostjo. Da si ja ne bi kaj pomotoma domišljal.

Moja prehojena pot je zgledala takole - prejšnje dni, ko sem jo umerjal:

Zdaj točno vem, da je treking ena velika dogodivščina. To je povsem dokazano. Je pa pri tem res, da se največ dogaja tistim zadnjim! Neverjetno veliko, tako našim Srčnim in Bufotu in tako zadnjič na Gorjancih nekomu drugemu! Štorij za celo pest, štorije, ki bi si jih lahko noči dolgo govorili ob tabornih ognjih... Dogodivščine.

Dogodivščina pa je seveda tudi organizirati tako dogodivščino. Že s KTji se je začelo, ki smo si jih sposodili pri Tabornikih RST Domžale. Po dogovoru bi jih dobili 11, po telefonu ob prevzemu jih je bilo le še 9, ko smo pa doma pogledali v vrečko, jih je bilo pa le še 7. Opla.

Saj ni hudega, človek se hitro zateče k improvizaciji, a vseeno so potem kakšne stvari čudne, če ne že smešne. Namesto zastavic potem visijo društvene majice, namesto perforatorja pa je flomaster.

Pa je s tem kar šlo in se nihče ni sekiral. Tudi pri teh zanimivih perforatorjih, ne! Eden je imel zvezdico, drugi pa srčka...

Na vsako KT sva napisala še kartico, da bi ja ktji ostali na svojih pozicijah. Najbolj me je bilo strah, da bi ktje nekdo umaknil, pospravil, zanalašč prestavil. Potem je cel hudič... Ampak je zgleda zaleglo, da pospravimo do večera.

Čeprav nisem bil ravno najbolj priden in obljube nisem držal. Pospravljati sem šel šele naslednji dan. Malo zmatran se mi čisto nič ni dalo spet tam naokoli lazit. Pa sem moral. Spet na Murovico.

Pa spet na Cicelj, v vsem tistem rosenju in pripravah na dež in meglenem vremenu... Sem pa tokrat vsaj spustil tek čez drn in strn in sem ubral nekaj spet čisto novega, kar se je izkazalo za čist ok. Pokazalo se je, da tak treking in poznavanje terena v človeku odstrani ves strah - kako bom pa prišel s točke a na točko b? - prav vseeno ti je, točno veš, da boš nekako in nekje že prišel iz hoste (danes je Helena s svojim tekom, ko je kar mimogrede odlutala prek hribčkov domov, dokazala!).

Sicer le za las. Ravno sem sedel v avto, ko se je ulilo ko iz škafa in kolikor se prej sploh nisem sekiral, da je nekaj padalo, bi pa v tisti nevihti sigurno se! Saj sem kar po hitrem postopku zginil s hriba, preden me zalije ali pa kako drevo pade čez cesto... Tako je sekalo, padalo in lilo.

Doma je bilo treba samo še vse posušit... in to je to...

Na koncu bi moral strnit vtise, pa mi kar nekako ne gre. Nekaj stvari je šlo narobe, nekaj stvari je bilo prav super, ostalo pa je kolikor toliko štimalo. Toliko na zunaj.

Na znotraj pa priznam, da sem mnogo preveč (še vedno!) vznemirjen, da bi lahko kaj pametnega povedal! Kar pa ni čudno... saj sem delal le tisto, kar imam rad in bil le s tistimi, ki jih imam rad! Celotni vtis je zame preprosto preveč, da bi ga lahko še razumel, ponotranjil. Preveč sem bil organizatorsko čustveno vpleten, preveč. Preveč sem si želel, da bi uspelo, preveč upal, da bi bilo tekmovalcem všeč, preveč pričakoval in na koncu tudi "preveč" dobil! Polno malho, ki je nikakor še ne morem prebavit!

Pretirano vznesenost še posebej sam zelo rad in zelo hitro označim za patetično. A tokrat se moram strinjat s Heleninimi besedami, saj bi bil sam najraje le še mnogo bolj vznesen...

Sva popolnoma nora ali ima tole kakšen globlji smisel?

Res je, na koncu je bil to en velik, ogromen Izziv. In velik del njega je bil to Najin Izziv. Za Naju.

Krtinski praznik. Ženski nogometni turnir, vsako zadnjo nedeljo v septembru.

Je že kar nekaj časa od takrat, jaz pa še nič... To pa res ni za nikamor!

Začelo se je seveda že prejšnji dan, a mene ni bilo zraven, sem skakal po Gorjancih in potem še na žuru. Še v nedeljo sem komaj vstal, ves zmatran, utrujen in nažrt. Pa sem se vseeno prikazal na jutranji kavi, ko je bilo treba začet s pripravljanjem igrišča in vsega ostalega.

Lepo vreme pa smo imeli, to pa res! Se zahvaljujem vsem bogovom in Bogovom.

Najprej stvari za tamale, jih je bilo potem res vse polno gor!

Namesto jurčka smo postavili kar klopi in veliko marelo. Se je izkazalo za čist ok. Je pa bilo treba seveda sprobat, kdaj je pivo dovolj hladno!

Za urejanje muzike so zadolženi pa kar Gamsi. Niso ravno zadolženi, jih lepo prosimo in oni nam to prav lepo uredijo in porihtajo ozvočenje!

Mogoče smo bili letos celo malo pozni, kmalu so namreč že prišle prve ekipe malo trenirat!

Potem pa, ravno sem uspel vse klopi znosit s tovornjaka, je že bila prva turnirska tekma!

Tekem je bilo kar nekaj, saj smo imeli kar šest ekip in dve skupini. Tako se je gledalcev kar nekaj nabralo, čeprav bi jih najbrž bilo še več, če bi bilo vreme še boljše.

Otroci so uživali in se šli svoje tekme, naš je bil itak samostojen in je veliko okoli španciral.

In si je na koncu nabral kar nekaj prijateljev. Na mladini svet stoji!

Jaz sem skakal naokrog, pomagal, slikal in poskušal ne preveč pit. Kar mi je tokrat kar dobro uspelo. Bi se moral držat lanske obljube in dogodek izpustit, pa je bilo takole tudi čisto ok.

Ko se je začelo ukvarjati s hrano, sem bil seveda kar naprej zraven. Nikakor ne bi hotel česa takega zamudit.

Česa takega pa sploh ne. Letos smo jih prodajali po 1€, ravno toliko, da si jih ljudje ne nosijo domov...

Kremšnite pa seveda zastonj. Nekje pet do šest minut je trajalo in so šle, kar nekaj pladnjev njih!

Da se punce med kosilom spočijejo, se tačas udarijo Stari in Mladi iz Krtine in bližnje okolice. Vedno napeta tekma, ko mladi povedejo, potem pa starčki pokažejo svojo vztrajnost.

Tokrat so se Stari presenetljivo dobro držali in igrali neverjetno dobro. Tekli so kot nori! Zato zmaga ni bila niti malo vprašljiva! Svojo faco sem moral pomoliti zraven še sam, čeprav nisem bil prav nič zaslužen za zmago...

Potem so bili pa na vrsti le še finalni obračuni, nekaj streljanj enajstmetrovk, a je šlo hitro.

Še zadnja velika tekma in... zmagovalke so tokrat postale... Kelnarce & Krtinke! Torej domača ekipa! Tokrat združeni večni rivalki, Kelnarce in Krtinke so skupaj - pravzaprav povsem nepričakovano - premagale vse ostale in prejele pokal za prvo mesto!

Čestitke!

Zdi se mi, da je njihov selektor dobil tudi kar nekaj (dobrih!) stav. Tudi njemu čestitke, jasno!

Cel dan sem španciral gor in dol, slikal, se pogovarjal, pomagal in eto... kar naenkrat je bilo tudi konec dneva! Kot da bi imel dal le še par ur... A tako je vedno, ko je človeku luštno pri srcu! Pa drugo leto naprej, dvanajstič!

Pa še en milijon slik.

Jutri bo naporen dan.

Najprej morava spravit Mitjo do Tivolija. Nekje ob 5:45. Potem greva naprej v Krško na kavo. Čez nekaj časa še malo naprej do Kostanjevice. Vsaj do pol desetih morava biti tam, še bolje okrog devetih. Da se ne iščemo potem okrog in ne laufamo kot kure brez glave.

Ob 10h pa štart.

Pol pa bo, kar bo.

Morava pa bit hitra, ker morava čimprej hitet v ljubljano na sorodnikovo štiridesetletnico! Čimprej!

V nedeljo pa ne bo nič počivanja. Sledi namreč celodnevni žur v Krtini - ženski nogomet v Krtini v organizaciji Krtov. Ob tem dnevu cela vas raja. In to cel dan. Vključno z mano, zato je ponavadi naslednji ponedeljek precej težak. (Enkrat sem šel na tak ponedeljek v Sarajevo. Ojej, trpljenja.) 

Zato pa pravim, da bo naporno. Najboljš, da grem spat. Hm, takoj, ko se zrihtam!

Dve sta si šli zadnjič malo namakat noge in ostale dele telesa v Strunjan (ok, pa po opravkih tudi), vsi ostali pa smo doma ostal.

Ena taka prosta sobota, ko ni bilo *treba* ničesar. Uuu, take imam rad, na razpolago imaš ravno kar hočeš. Cel svet je tvoj!

Jah, to je sicer lepo, malo manj pa je lepo, če spiš do pol devetih. Sem imel kar slabo vest, skoraj pol dneva je že šlo, a, ko pa je tako pasalo! Pa še noben me sploh ni budil, tamauček se je že ob sedmih prestavil k televiziji, vsi ostali smo pa še drnjohali.

Ampak, ker smo šli naslednji dan na Debelo peč, smo si potem rekli, da moramo vsaj nekje malo noge razmigat. Limbarska gora bo ravno prav. S tamaučkoma sicer ne od spodaj, ker bi morali it že zjutraj, gremo pa z Negastrna, za en tak sprehod bo povsem dovolj. Pa smo šli.

Ampak sta bila lumpa, prve pol ure sta kar naprej jamrala. Saj ne prav močno, ampak jamrala pa sta. Pa smo potem gobe iskal, pa tekli v hrib, pa trenirali, pa... eh, same neumnosti. Meni se vedno tako zanimivo zdi, ko kar naenkrat začnejo taaaako močno noge bolet, v drugem trenutku pa lahko te iste noge šprintajo v klanec, kot da ni nič... Jej, mladina!

Vsaj robid smo se najedli, ni čudno, da smo za vse skupaj potrebovali kar 50 minut!

Potem smo pa cel čas poti navzdol razglabljali ali si privoščimo doma makarone s tuno ali pizzo pri sosedu. Je zmagala na koncu pizza, čeprav so se očijevi makaroni zelo dobro držali skoraj do konca. Če bi imeli kako kokto doma... mater, potem bi sigurno zmagal!

Pa sta otroka zmazala pico, jaz pa solato in vse tisto, kar je njima ostalo. Potem smo se pa samo še zavalili eni v Pixno, drugi pred Pixno. S kavico in knjigo v roki. Oh, ko kaka nedelja, madonca!

Zanimivo, kako človek enake stvari povsem drugače vrednoti.

Kakšen vikend je lahko vsega prazen, pa se nam zdi, da je napet kot strela, drugič pa ti ogromno stvari sploh ne daje vtisa, da se kaj dogaja.

Ta vikend je bil nekaj takega, kar poln, a brez vtisa, da smo kar naprej nekam tekli. Pa se je vseeno kar nekaj dogajalo:

• v petek nisem mogel nazaj v ljubljano, kako pivo je bilo preveč,
• v soboto je reno crknil direkt pred trgovino,
• popoldne na velenjsko na enkraten žur,
• ponoči domov,
• zjutraj ob sedmih sva jo že mahala proti Ciclju,
• po avto, porivanje, kleme in podobne neumnosti,
• ukvarjanje z akumulatorjem,
• in še tisoč stvari, ki jih pač človek počne doma.

No, saj če zdajle pogledam, res ni prav veliko...

Jah, luštno je bilo, ni kaj reči! Tudi trening nama je uspelo vplesti v nedeljsko zaspano jutro.

Jutranje meglice je vedno bolje gledat od zgoraj. Madonca, je že čas, kaj? Jesen je že skoraj tu.

Sicer pa, saj sem se oblekel že skoraj zimsko, zjutraj je bil kar mraz!

Pa ni bilo nič preveč, ravno prav, že tako sem kar naprej težil in priganjal, da me zebe. Zjutraj sem po sobotnih slastnih arcnijah malce težko vstal in sem bil najprej siten ko strela. Zato pa sem potem hotel vso vodo čimprej zamenjat, mijavkanje še najhitreje odženem na silo! Sem letel in hlastal za zrakom in priganjal in priganjal, dokler me ni imela Helena dost. Potem sem se pa malo umiril...

Sva bila kar pridna, od Zaloga na Cicelj in nazaj. Slabe tri urce tekanja gor in dol po hosti, dobrih petnajst kilometrov in čez 700 višinskih metrov.

Ah, pa ne moje delovne navade, kje pa!

Lezeš in lezeš in lezeš v hrib. Ves si zmatran, moker in komaj čakaš vrha.

2558m nad morjem.

Ves ponosen, da ti je uspelo, da si tako visoko, da so te lastne noge prinesle gor! Juhu!!!

Potem pa ti pogled obstane na:

Agregat? WTF???

Še to, da je cel vrh posran od ovc, ni prav nič v primerjavi z agregatom! Potem pa opaziš še polno cevi, vrtalnikov, orodja, železja in podobno. Potem opaziš še par delavcev, ki so to vse skupaj prinesli gor. Kako jim je to uspelo, nimam pojma. Sem probal en njihov rukzak, pa ga nisem mogel niti dvignit, kaj šele, da bi ga uspel nositi... Eh. Kar nekam malega sem se potem počutil. Brez veze.

Upam vsaj, da so potem dobro popravili obstoječ stolpič na vrhu, ki res nikamor več ne paše. Se mi pa zdi, da ga niso, ampak da so naredili še kakšnega zraven. Kakorkoli že, gor na Grintovcu je ravno toliko betona, kot je ovčjih drekcev. Hja, zdaj vsaj vem, zakaj me je Oče vedno vlekel gor v snegu!

Tisto zadaj so mojstri, ki so se lotili dela z vsemi tistimi napravami. Tipa spredaj pa nisem hotel motiti, ker je že zgledal tako lačen, da bi najbrž mene ugriznil. Še usedel se ni dobro, pa je že imel sendvič med zobmi!

To smo delali včasih!

Ko so bili avti slabi, zavore zanič, ročne pa niso niti pol tako prijele.

Ampak to še vedno delajo. Nekateri.

So to le tisti mojih let in starejši? Jaz se namreč še spomnim, da so moji starši še dajali kamne spodaj, kadar smo kam bolj v klanec parkirali.

Ampak tole... tole je čist naravnost. Čemu - hudiča - služi kamen???

Eni dajo celo dva.

Seveda brez največjega paranoika ni šlo. Na ravnem je dal kamen pod vsako kolo. Majčken kamen, tako... za dušo... Ampak kaj veš, mogoče pride medved, pijana srna ali kaj podobnega in ti avto porine v graben. Takole zavarovanega pa ti ga ne more! HA!

Mislim, ljudje... Saj razumem, če je avto parkiran res v hud klanec. Ampak takole, no! Zadnjič je bil en parkiran na sredi luknje, s kolesi zavrtenimi tako, da tudi v teoriji ne bi mogel nikamor odpeljat, pa je dal hudičeve kamne spodaj!

Za vsak slučaj, kaj?

Ma, jaz kar živčen ratam... Arrrrrgrggghhhhhh.

Nobenega problema ni s šolo. Zaenkrat.

Razen tega, da se bodo počasi - spet - začeli nesmiselni roditeljski sestanki, kjer bodo starši - spet - spraševali že stokrat slišane stvari. Ah, na prvega grem, potem me pa ne vidijo več...

Tamauček se je pa že čist vklopil. Sploh zato, ker dobro pozna enga petrčka (iz petega razreda). To zmeri pomaga.

S tem, da noge mal dol visijo, pa ni prav nič narobe.

Zadnjič sem ga vpredel kar med druge zadeve. Krivica.

Mi je kar malo žal, hrib je vseeno spoštovanja vreden, čeprav je morda malo lažje dostopen. Pa vendar, kakor smo videli, lahko tudi tam padeš. Anede!

Čeprav so poleg mene tudi drugi napisali že kaj več, pa vseeno moram tudi jaz še dodat svoje zrno.

Kot naprimer: začeli smo zgodaj. Hja, kdaj pa ne? Ampak tokrat prvič res nismo bili totalno zgodnji. Herezija...

Pa vseeno zgodnja ura pomaga. Prvo pri razgledu, drugo pa pri vročini. Za oboje je bolje prej začet.

Na Kokrškem smo kar hitro - po mojih merilih, najbrž se pa Maretu kar zamalo zdi, ko se mora z nami počasi vlečt. Ura in pol od žičnice. Pač ne gre hitreje, še par let ne. Na Cojzovi imajo Korkško moč, enkrat se moram spravit napisat vse, kar imajo po teh kočah. Vsaka koča ima namreč neke svoje arcnije, s svojim imenom, jasno.

Vreme je še lepo. Seveda to takrat, ko smo še dol...

Preden se spokamo do gor, je vse drugače. In nekateri so laaaaačni!

Na vrhu je polno mojstrov, privlekli so s seboj polno stvari in zdaj delajo. Nas lahko vsaj kdo slika!

Meglice si potem kar podajajo roke tisti dan, šele nekje nad Kokrškim se kolikor toliko vidi naokrog. Mali, kopasti, smetanasti oblački... Bi jih kar v roko vzel in pojedel...

Prvi par metrov nad Kokrškim sedlom je še najbolj zanimivih, ko dom gledaš direktno dol od čisto blizu.

Z Radotom se ne bi čisto strinjal, nismo ravno zmagovalci. Vsaka zmaga prinese s seboj tudi poraz za nekoga in to mi ni nič všeč. Gore tudi ne osvojim, kaj torej sploh počnem? Gora namreč je, ni nekaj kar ti pusti ali ti ne pusti.

Borim se torej sam s sabo. Brez upa na končno zmago.

Ni vsak dan prvi dan!

Ta je čisto poseben in si ga nekateri presneto dobro zapomnijo. Jaz seveda ne spadam mednje, pojma nimam, kaj in kako je bilo prvega dne v šoli. Pa saj to je bilo že stoletja nazaj!

Danes je prvi razred bolj nadaljevanje vrtca in vse se po tem ravna. Za prvi dan je bila dovolj igrica. In to je to.

Potem smo pa šli v Ljubljano. Sicer sem godrnjal, ampak vseeno. Saj sem imel čisto prav, cel center ljubljane je namreč ena sama patetika. Najprej to, da je vse razkopano. Super.

In potem ti bifeji in restavracije in vse mora bit fensi in super in ne vem kaj. Za mene ni čisto nič več v stari lj. Odkar je še Pavla prodala, še na pošten pir ne morem več. Saj niti ne verjamem, da ga majo...

Eh, še tista uboga kava, ki sem jo naročil s smetano, ni bilo smetane... Za zjokat, kot da je smetana nekaj prav posebno hudega in se ne da nikjer dobit? Ma, precej ubogo je vse skupaj, sam blišč brez kake dodane vrednosti. Bebasti bifeji pa vsaka dva metra... Ja, star sem že, nič več me ne vleče v mesta!

Ker sva morala s Tamaučkom Prvošolčkom nekaj časa čakati, sva se namenila na Grad. Tam že dolgo nisem bil, vzpenjače sploh še nisem videl. Igrišče je super, a le, če bi bilo odklenjeno.

Mostovi so kar fajni, so se mi spet malo noge tresle. Tamaučku ni bilo nič. Jasno.

Vhod v dvorano... Jej, kaki spomini na lumparije, ko je bilo vse skupaj še v gradnji...

Pa na vrhu ploščad, najbrž je tukaj kino, anede? Midva sva nogomet s kostanjem igrala.

Vzpenjača. Hja... Super, saj je bila kar polna. Samo ne vem, v čem je fora. A je daleč??? A smo res že take riti?

Razgled me tudi ne pritegne več. Ja, ja, tamle je tole, tisto je to, tamle... Eh, brezveze.

Robbov vodnjak že na daleč zgleda... hja, plastičen.

Sicer pa je itak vse prekopano in se giblješ med kockami, tovornjaki, teptalci in položenimi deskami.

Takole je moje videnje ljubljane. Verjamem, da ni rožnato, sem pač preveč let preživel v njenem srcu, da bi jo še cenil. Morda kdaj drugič, v kakšnem drugem času, ob kaki drugi priložnosti.

Pa mi je na koncu le dala odpustek, kljub mojemu negodovanju in besnenju čez njo... Za to sem ji seveda hvaležen, ampak mnenja ne bom spreminjal.

Za las, tistega pred mano ja, mene ne. Niti položnice.

Bilo je vroče kot pes. Pa sonce je žgalo, smo morali it kar notri potem.

Zadnjič gledam fotke s Teka na Vršič. Pa gledam, se čudim (sebi seveda), a potem nekje v ozadju nekaj opazim.

Ja... ja... nekaj bo na tem.

Le v letih je razlika. V izrazu sigurno ne.

Sicer pa se nisem jaz tega spomnil. Sem tudi jaz podedoval. Prav lahko bi bili vsi trije v vrsti.

Pravzaprav jo je uspelo zaribat Mitju, ne meni.

V bistvu jaz sploh nisem nič kriv.

Ja. Seveda.

Tehnično jo je res Mitja dokončal, njemu je pač umrla med rokami, ampak glavni krivec pa sem jaz. In še to samo zato, ker sem jo zadnjič popravljal. Hm, popravljal sem jo pa zato, ker jo je spet Mitja pokvaril... Hm, začaran krog, anede?

Skratka, zadevi moraš vsake toliko časa preverit olje. Še posebno po tem, ko pol dneva leži na boku, ko se ti matraš s kolesi. Ko jo postaviš nazaj na kolesa, bogve kam je že šlo olje. Najbrž v zemljo...

Dozdeva se mi, da sem to naredil podzavestno. Kosilnica mi je bila že nekaj časa trn v peti. Kolesa ima namreč tako pametno izdelana, da jo komaj porivaš naokrog... Pa še premalo konjev, pa... pa... Ja, ta prav potrošnik sem! Novo rabimo, pa pika!

Zdaj definitivno. Je ne moreš niti malo obrnit več. Ne gre. Zaribano!

Malo mi je pa res žal, veliko smo skupaj dali! Še posnel sem jo med delom, madona! Nekje od 2004 smo bili skupaj... Za mene in moje vzdrževanje naprav je pravzaprav zdržala presneto dolgo.

Bo treba v lov na drugo. In ker nimam pojma, kaj bi rad, bo to še težja naloga! Veliko, močno, z vsemi pritiklinami, ampak lahko! Majhno, nežno, ne preveč glasno, tako, da jo lahko rinem v vsak klanec. Samohodno. Samovozno. Parkovni traktor? Uau! Stranski izmet, ampak s košaro... Eh, vidim, da bo še veselo in bogve kdaj bomo sploh lahko pokosili. Če bom dolgo motovilil, nam bo moral prit sosed s traktorjem pokosit...

Upam, da bo uživala, tam gor v kosilniških nebesih!

Najprej ideja, potem prva izvedba... in šele dolgo nato, druga izvedba.

Najprej sem bil navdušen. Potem sem se spomnil, da sem siten, če mi kdo menja tempo.

In sem bil res siten. Preden smo šli. Potem nisem bil več toliko. Ampak vseeno si nisem dal veliko opraviti, sem kar tekel po svoje.

Na koncu (ko so minili kot vedno štirje težki kilometri) pa je bilo super.

Me je kar zadihal.

Kar pa je tudi prav.

Sicer le dobrih šest km, ampak... če bi le bilo tole večkrat. Vsaj vodo človek zamenja. Saj je trajalo kar slabih petdeset minut!

Če se bomo navadili na take skupne zadeve potem bo super. In bomo vsi zadovoljni.

Mi je pa tudi postalo jasno, da bo rabil novo kolo. Eh, stroški.

Nekateri dnevi prav dobro uspejo.

Naprimer sreda, ko sva se zaprašila na Murovico.

Poznopopoldanski sonček prav lepo osvetli vse naokrog in svet dobi čaroben odsev.

Zelo blizu svojega rekorda, vsekakor pa ga je naredila Helena. Sva kar veliko pretekla, še posebej sem ponosen na klanec od Trojice pa do parkirišča pod Murovico. Niti ne vem, če mi je to kdaj že uspelo. Dobrih 10km.

Potem je bila sobota, ko sva se že zbudila z mislijo na Gradiško. Že dolgo nisva bila tam in, ker vem, da gre Helena rada tja, sem si jo že prejšnji dan zasigural. Drugače sam najbrž ne bi stegnil riti... hm, nog.

Uspela sta dva kroga, sicer nič hitrejšega, vendar kar ok. Nekam visok utrip sem imel za zjutraj... me tole Gradiško že navsezgodaj požene v višave? Obrati so bili namreč 171/190 pri tempu 7:05, kar je še zame preveč. Čudno.

Popoldne smo šli malo pogledat Nono, nazaj grede pa smo še malce raziskovali. Našli smo celo golf igrišče, naselje pa manjše, kot se nam je zdelo, da bi moralo bit. Ampak ni kaj, lepo je imet golf travico pred sabo, razgled je pa res dober.

Nedelja pa... ah, nedelja...

To je pa čisto nekaj drugega... to je pa tisto v naslovu: drugič pa ne.

Ampak čustva so še preveč močna, iskre se še vedno krešejo in zato bom opis prestavil na kasnejši čas. Vprašamo se lahko le: če smo imeli namen it na Grintovec (in smo zato vstali ob 4h), zakaj torej tale slika:

Jah, na dvajsetem mestu sem, tega pa nisem vedel. Niti ni tako slabo!

Kar prijavila sva se.

In to na pohodniško varianto, čeprav sem hotel začet z aktivno. Pa me je Helena prepričala kar v pohodniško.

Zdaj sem pa vznemirjen. Zelo vznemirjen. Mogoče bi lahko temu rekli tudi strah, ampak, ne... je vznemirjenost. Nekaj zaupanja pa le imam lahko, mater, v desetih urah se bom pa že priplazil do cilja...

Že kar nekaj časa spremljam zadevo, se zanimam in preberem vse, kar kdo napiše. Če me po toliko časa še ni spustilo, to mora nekaj pomenit! Saj treniram, več, kot sem vsa ta leta dozdaj! Hodim v hribe, tečem, se pojam gor in dol (raje dol). Še nikoli toliko. Pa me še vedno vse boli, vsak dan sproti. Ampak nekaj kondicije pa sem moral nabrat, letos sva bila pridna že čisto od začetka leta! Časa je seveda premalo, da bi delal kakšne daljše trekinge, zato pa obstaja kanček strahu, kaj pa, če bo teh kilometrov preveč in ne bom zmogel? Za Heleno se prav nič ne bojim, bolj bom jaz problem, ker sem še vedno - in najbrž bom vedno - počasen. Eh...

Zato je treba probat. Mogoče nama pa ne bo všeč, čeprav to ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje je seveda: kaj pa, če nama bo všeč?!

Kaj bova naredila v tem primeru?

Že v soboto nisem mogel nikakor vstat, danes je bila pa sploh kriza.

Seveda, ponedeljek, služba, vrtec, same take, sitnobne zadeve. In se prav nikomur ni dalo vstat. Ne meni, ne Heleni, ne tamaučku. Ta je še posebej izdavil, ko smo ga budili: "sam ne mi rečt, da je treba dons v vrtec!"... Se je potem poznalo, smo se spokali od doma skoraj pol ure kasneje.

Kam se nam pa mudi...

Ja, kam, to tudi mene zanima! Vikend je bil spet tak..., čaki, a je sploh bil? Vikend?

Danes zjutraj sva ugotovila, da je pa bil to pravzaprav vikend, ko nismo imeli nič planiranega. Prazen, nepopisan list. Nobenega opomnika. Nič alarmov, piskanja, listkov... nič. Prazen. Kot že dolgo ne.

Zdaj, ko pogledam nazaj, je seveda popolnoma jasno, da smo si ta prazen list nafilal do konca. Z vsem, česar drugače ne moremo opravit.

Ha! Vsa fora je torej v tem, da se moramo mirkat nesplaniranih vikendov?

Sredi čisto navadnega deževnega dneva ponavadi nimaš kaj počet.

Čas je torej ravno pravi za v trgovino.

In se pripelješ čisto na vrh, kjer pravzaprav sploh nikogar ni.

Le na drugem koncu, kot sredi filma:

Se začneš kar malo ozirat in pogledovat prek rame nazaj. Kaj pa veš, kaj se dogaja...

Najprej sem prišel gor. Že to je bilo veliko.

Potem sem šel pa še dol. To je bilo pa kar malo preveč.

Tako sem zdajle kar fino zmatran, priznam!

Ampak toliko zadovoljstva, kot sem ga dobil danes, ne dobiš prav pogosto. Zato sem zmatran, ampak tudi vesel. Presneto vesel.

Ma, vedno smo pozni! Vedno!

Že prejšnjo nedeljo sva videla poln gozd ljudi. "Ah! Borovnice nabirajo", sva si govorila.

Potem sva tri dni poslušala o gobah in koliko, da jih je in tako naprej. Saj vemo, vsi drugi - nekdo, ki ga nekdo pozna, je domov privlekel 20 kil gob. Toliko jih je! 30 kil. 5 kilske jurčke. Metrske marele. Sploh ne moreš v gozd, ne da bi pohodil kakšno gobo!

Cmokači.

Seveda se midva odzoveva hitro kot strela - torej šele ob koncu tedna - in jo mahneva v gozd. Opremljena z vsem, kar mora gobar imet.

Gozd je lep. In moker.

Gobe pa nobene.

Ops, napaka! Bili sta dve! Ena marela in en takle možic:

In to je bil celoten ulov.

Skupaj s šestimi jajčki sta bili prav slastni!

Če bi mi pa tole ratal, bi bilo pa že preveč, kaj?

No, ampak mi je skoraj uspel! Glede na jutranjo, zgodnjo uro, še dobro, da sem sploh opazil...

Pišuka, malo je manjkalo, da bi se vse poklopilo in bi lahko slikal same 28-ke in izpeljanke.

Ampak medtem ko sem iskal telefon in vse skupaj pripravljal, se je že vse skupaj premaknilo. Pa tudi kar naenkrat sem šel bolj počasi. Ah... kdo pa lahko to vse naenkrat naredi? Superman? Pa še sredi tunela...

Bi bilo fino, če bi bilo 222228, 128, 2:28 in 14 stopinj.

Ampak tak približek je tudi super, kaže na to, da bi se lahko zgodilo. Pravzaprav je meni to povsem dovolj.

Malce čuden smisel za humor, če mene kdo vpraša.

Pa me ni. Vprašal.

Takole je namreč šlo:

ko vidiš tiste dolge, prelepe, mivkaste plaže, te seveda prvo prime: pa ja ne bom v supergah tekel!

Ah, kakšna milina, prav presneto prijetno mi je bilo, moram priznat! Vsake toliko časa si počofotal po vodi, pa spet malo po suhem. Edini problem je nagnjenost obale, ko te hitro začne kakšna noga bolet, ker je preveč pod kotom. Moraš pač malo bolj vijugat, saj ni hudega. Drugi problem pa je, da moraš fino pod prste gledat. Ni, da bi na kaj ostrega stopil, anede!

Vsekakor je bilo luštno, pravzaprav enkratno! Užival sem, Helena malo manj - seveda zato, ker je tekla v supergah! - in sem kar poskakoval in tekal gor in dol. No, na koncu se je skupno nabrala kakšna urica teka. Sva bila na dopustu torej pridna.

Zadeva pa se je zapletla, ko prideva nazaj na izhodišče. Je takole zgledalo:

Nekaj manjka, kaj? JA! Nekaj - hudiča - manjka!!! Ena cela superga manjka... Grrrr.

Res je, da so bile že za stran in da bi šle na koncu v smeti, a dopusta ni še bilo konec! Kar pomeni šoping. Na morju! Ah, kako prijetno... Pa še bos sem moral nazaj do šotora.

Pa sva potem preiskala bližnjo in daljno okolico, pa... Eh.

Takega, s takim smislom za humor, bi pa z veseljem v rit brcnil!

Kakorkoli obrneš, po dvanajstih letih je slovo težko izreči.

Ne gre prav lahko iz ust, srce razbija in noge se tresejo. Je zapuščanje dolgotrajnega partnerja. In to dokončna zapustitev.

Ne bi rad delal kakšnih zaključkov ali pregledov, saj že številka dvanajst govori sama zase. Nekaj je že moralo biti na tem, da sem zdržal toliko časa!

Ampak.

Treba je it naprej, spremembe so potrebne. Človek drugače zaspi, se zaleži, postane mehak in mnogo premalo avtokritičen. Začne branit svoj prostorček, namesto da bi se ukvarjal s pomembnimi stvarmi.

Tega pa zaenkrat še nočem. Nisem še toliko star, da se mi ne bi dalo več delat. Še nekaj energije je v meni, ki bi jo rad usmeril tja, kamor si sam želim.

31.10. zapuščam enkratno situiran položaj, s precej solidno plačo, dobro pozicijo, osemurnim delovnikom in precejšnjo mero ostalih ugodnosti ter ga menjam za minimalca in prav nobene ugodnosti. Telefon, prenosnik, dlančnik, vse to bom moral vrnit.

Pametno?

Najbrž ne, a vsak človek bi se moral zavedati, kaj mu je pomembno in kaj ne. Življenje mnogo raje prilagajam srcu in ne pameti. Se je velikokrat izkazalo za mnogo bolj pametno!

Poleg vsega gremo pa še na dopust. Tko. Zaslužili smo si ga!

Male, drobne, sitne živalce.

Enkrat, v mladih letih, mi je ena že podarila meningitis. Prav nič luštno ni bilo, z vso trdo hrbtenico in pumpanjem vode ven, brrrr...

Ampak, kaj bi se sekiral, mi pa res ne bodo preprečile, da bi hodil naokrog! Se pač malo bolje pregledaš, pa je!

Vitoveljska krožna pot je bila enkratna, zdelo se pa nama je, da sva daleč naokrog edina, ki sva jo v zadnjem času prehodila. Pa ne zaradi urejenosti ali česa podobnega, ne!

Domov sva namreč prinesla prav vse klope, kar so jih imeli tam naokrog! 17 po številu.

Ok, vse lepo in prav, a kako se rešiš tistih miniaturnih, komaj sem jih videl, kaj šele, da bi jih lahko kako prijel ali karkoli z njimi delal! Da ga opaziš, moraš itak imeti prav posebno srečo in veliko potrpljenja, ko petnajstič ugotoviš, da si spet hočeš odstranit materino znamenje...

Zdaj se torej ne več bat! Vse klope sva midva pobrala...

Predstavljajte si tole:

In kje, hudiča, človek dobi 50 hudičevih centov? Ok, če jih slučajno imaš, potem si na konju, a če jih nimaš? Kaj pa potem? Kolikokrat pa se zgodi, da ima človek pri sebi ravno 50 centov?

Ni več kreganja s teto na sredini, ni! Nič ne pomaga trkanje na strune čustev, takih in drugačnih, avtomatika ostaja neomajna. Če nimaš, ti ostane le še temen kot.

Čeprav jaz tega ne razumem najbolje. V današnjih časih dodanih vrednosti, ponujanja tistega "nekaj več", ponekod še vedno omejujemo osnovne, temeljne zadeve. In najbrž se tistemu, ki je uvedel tole nesramno avtomatsko čudo, še smeje. Najbrž je prav ponosen na vse skupaj!

Meni je ideja popolnoma butasta, pravzaprav celo nesramna in ponižujoča.  Res je: wc bo bolj čist, najbrž iz preprostega razloga, da bo notri pač manj uporabnikov. Res je: nekaj stroškov bo povrnjenih, a koliko? Bo kdo obogatel? Ma, dajte... še za papir najbrž ni... Pravzaprav bi bilo res veliko bolje, ko WCja preprosto ne bi bilo. Če ne drugega, bi bilo vsaj nezadovoljnih uporabnikov manj.

Ne pa, da računam točno na ta WC, potem pa pred vrati takale katastrofa!

Res ne vem, kdo se sploh spomne kaj takega? V tej deželici je bistvo v omejevanju, prepovedih, kaznih. Namesto, da bi človeka zvabili noter in mu zraven še kaj prodali. Dodatno. Ampak to je najbrž veliko težje in terja nekaj idej, kar pa je že preveč. Omejevanje je najhitrejše in najlažje. Pa še najmanj stane na kratek rok in na daljši rok sploh ni treba gledat...

Moja zgodba je bila, da teh 50 centov nisem imel in me je rešila Helena, ki jih je slučajno imela! Seveda čisto sluačjno! Takrat se nisem preveč spraševal, letel sem noter, ker se mi je res zelo mudilo. Zelo. Sem že prej računal na tale WC, ker sem vedel, da je tu, le to, da je nov in avtomatski, tega pa nisem vedel!

In medtem, ko sem notri končno pretrpel preizkušnjo in so se mi možgani malo odmeglili, sem že vedel, da si me je nekdo privoščil. Pravzaprav bi bil temen kot mnogo boljša izbira!

Ne, ne morem več zdržat. Danes so me pa razkurili do konca, pa moja mirna narava gor ali pa dol. Dost mam!

Najprej sem jih dal na šalabajzerje. Si čisto, povsem, popolnoma, do konca, do potankosti, v celoti zaslužijo! Še posebej potem, ko sem o tem že pisal!!!

Spet sem ga namreč dobil! Vsak hudirjev dan dobim presnet bebavi listek!

Pri vseh teh ekoloških akcijah, pri ohranjanju našega planeta, pri modrem planetu, zelenem itd. itd. itd.! Vse skupaj je le prevara, ta planet ne briga pravzaprav nikogar, razen parih patetikov. Interspar sigurno ne, ker porabi papirja, kolikor mu le duša da! Vsak dan sproti mi papirček vsiljuje in me niti ne vpraša ali ga čem ali ne! Kar daje mi ga in daje in daje in daje.

In jaz ga pridno izpolnjujem, izpolnjujem, izpolnjujem in mečem in mečem in mečem v skrinjico.

Kaj se potem s skrinjico zgodi, pa na žalost ve - le in samo - Interspar.

Ker - in to je dejstvo - emaila do danes še nisem dobil. Pa sem v parih mesecih izpolnil vsaj štiri kartice.

Ta svet poganja nesposobnost in ignoranca na vseh nivojih. Sicer to ni nič novega, zgodovina se pač ponavlja, a vseeno je prekleto žalostno, da ta presneta egoistično napihnjena civilizacija ni stopila niti enega piškavega koraka naprej! Razen v skrbi za lastno rit...

A mi, lepo prosim, lahko kdo pomaga, da končno DOBIM ta presneti email???

Ko je pretoplo, postaviš šotor.

V katerem je pravzaprav še mnogo bolj vroče. In otroci - namesto, da bi se igrali s šotorom - delajo povsem nekaj drugega.

In zakaj sem ga potem postavljal???

Pa vse smo naštimal, od ležalnikov za goste pa tja do mizic za sok v spalnicah. Ja, z vsem tem sem se matral, da potem na koncu nihče ni hotel biti noter.

Še dobro, da v soboto popoldan ni deževalo in ga ni bilo treba pospravljat do nedelje popoldan. Vsaj to.

Smo tudi malo povadili in malo otroke učili, kmalu bo treba na morje, kjer bo spet treba šotor postavljati - sicer ne ravno tega - vsake tri dni. Pa še tako pesnjansko vroče je bilo čez vikend, najbrž v temle času, ko je spet 13 stopinj, na šotor ne bi niti pomislili!

Pridejo dnevi, ko ti gredo le kozlarije po glavi.

Ampak še največ potem narediš na tak dan. Pa še najboljše ideje imaš tudi.

Škoda, da ne traja...

Jutri je drugi barcamp, sem že kar malo nestrpen!

Obvezno rabim tole naslednjič na kaki preizkušnji!

Ko sem ga srečal, je - po petih, šestih vzponih - tekel navzgor z nasmeškom na ustnicah! Sploh nisem mogel verjet. Kaj se mu je zmešalo??? Pa se tudi ni mogel ustavit, je samo zavpil: madona, mogoče pa ne bi smel cele ampule vzet!!!

Tri kroge je odletel kot na drogah. Potem je zadeva malo popustila...

Ampak je bil dober... kot da bi ga znotraj nekaj gnalo, ves navdušen, z nasmeškom, je kar letel naprej... Sem se bal, da ga bo katapultiralo na Malo planino, kdo ve, ali se bo sploh ustavil na Primožu.

No, nekaj takega bi tudi jaz rabil tam nekje ob devetih dopoldan, ko sem mižal, ko sem hodil dol. Redbull je sicer odprl oči, kaj več pa ni naredil... Tole bi mi pa dalo vetra! Ali pa bi mi zabrisalo srce ven.

Sem mislil, kaka droga je to, kdo ve, kje je to dobil, nekje pod pultom, pa sem šel malo raziskovat. Ampak ne, nič posebnega, le boljše poživilo.

Aaaaa, zaradi povišanega krvnega tlaka moram tole le od daleč gledat. Še na kavo, redbul in podobne stvari previdno gledam, da ne bi bilo preveč. Ker potem sem sky high, kar pa ni prav nič prijetno.

Ampak za tisti pospešek... jej... kaj bi dal!

Dobre šanse ima, da bo mnogo boljši, kakor sem bil/sem/bom kdajkoli jaz.

Vsaj za tek je to sigurno!

Krose in tek sem sovražil že od malih nog. Spominjam se, da sem že v prvem razredu na krosu prav nesramno goljufal. Samo, da mi ni bilo potrebno preteči tistih par sto metrov. In potem se je ta navada obdržala do srednjih let. Še v vojski sem bil *zelo* uspešen pri tem in mislim, da sem v celem letu telovadil približno le okoli desetkrat. Kaj me je potem - v teh srednjih letih - pičilo, da tečem, pa me ne spraševat, ker nimam pojma.

Še nikoli pa nisem bil v kakšnih takih disciplinah peti. Tamaučku je to uspelo iz prve.

Tudi preobleč in preobut se ni imel časa, ker smo ga pripeljali direktno na štart. In potem je tekel kot nor in se ni niti zavedal, da je bil super!

Mogoče bi pa morali malo delati na tem? Zaenkrat kaže, da mu je kar všeč!

Lahko pa jaz - kot oče - skozi njega izpolnjujem lastno željo biti najboljši tekač, kaj?

Peti v domžalski regiji... Huh, dobro smo začeli, ej!

V petek smo leteli torej na praznovanje.

Ja, super smo se imeli. Midva s Heleno sva celo plesala! Ne moreš verjet! Pa nisem veliko spil...

Pa jedli smo. Jedli kot nori. Je pač taka navada. Tole je bil prvi krog. Za drugega sem mislil, da se hecajo. Pa se niso, okrog 23h je prispel. Pa še polno sladkarij. Pa torta. Pa... Huh, držal sem se!!!

Vse nas je pričakalo že prav lepo urejeno. Le še posedli smo.

Saj, plesati je bilo treba, drugače bi od hrane kar posedeli ali celo poležali...

Jaz sem imel telovadbo v tem, da sem skakal naokrog in slikal. Slikal, slikal, slikal. Zakaj pa ne, če pa že imam veselje, anede?!

Sem in tja je celo kakšna slika uspela!

Do ognjemeta smo še počakali

potem smo se pa odpravili domov. Okrog dveh ponoči. Nihče še ni šel spat, so pa zato prav hitro mrknili v avtu.

Takole sredi noči ni prav nič prijetno peljat. Sploh ne s petka na soboto, ko se ti zdi, da so sami čudni ponočnjakarski tiči na cesti! Pa še svinjarija, ko hočeš it na kavo, pa ravno kavomat čistijo... Pa ravno ob treh ponoči?

Pa še kar nekaj megle je bilo, tako za začimbo, da ne bi bilo prelahko.

Ja, dolg dan je bil, čisto do pol štirih, ko smo se končno zavlekli pod odeje v lastne postelje...

In tako je bil danes dopoldan v naši hiši precejšen mir.

Ko sem včeraj prisopihal gor, me je čakalo tole, direkt pod zvončkom:

Po sobotnem dolgem teku bo treba malo raztegnit mišice, če ne, bo boooolelo.

Pa za dober golaž se vedno splača kam it. Sploh, če so to domači kraji in sosednje športno društvo. Že tako, po službeni dolžnosti!

Pred koliko časa sem bil sam na maturantskem plesu? Oziroma, takrat ni bilo mature in je bil zato zaključni ples. Jaz se zaradi ne-mature nisem prav nič pritoževal.

Pa se je zgodilo, da je na vrsti že druga generacija, generacija naših otrok. Nekam hitro je tole minilo. Precej hitro.

Pred plesom sem imel veliko za pripomnit. Na organizacijo, na... ma, na vse skupaj.

Če dobro pomislim, me še najbolj jezi to, da nimaš popolnoma nobene izbire. To je to in toliko stane, dobiš pa to, to in to. Drugače sploh ne gre.

In kaj naj potem narediš, rečeš: "ne, ne gremo na maturanca"? Japajade.

Jasno je, da greš, plačaš pač 42€ za enega udeleženca, se gužvaš, trpiš in na koncu potrpiš. Saj tokrat niti ni tvoj dan. Pritoževanje pustiš doma, saj so maturanti dovolj živčni že brez tvojega prigovarjanja in teženja.

Z enim malo boljšim obveščanjem, organiziranostjo pred dogodkom in z malo posluha tudi za starše, bi lahko delali magijo in bi bili vsi zadovoljni. Pa se najbrž nikomur ne da, zato pač je, kakor je.

Ker nekaj je res, ko je konec, si vesel, zadovoljen in ponosen na svojega maturanta. Še najmanj misliš na organizacijo in vse ostalo!

Se mi zdi, da Poljane niso ravno največja šola, ampak GR postaja počasi premajhno za kaj takega. Smo bili natlačeni ko sardine, saj je bistvo v plesih, takih in drugačnih. Zato maturanti potrebujejo dovolj prostora za ples!

Hrana je bila v redu, kot pravi goren'c sem seveda govoril, da bom za 42€ šel petkrat iskat, ampak sem potem ostal le pri enkrat. Je bilo povsem dovolj.

Je bil pa kar naprej program. Kar naprej. Malo so zavlekli tu, malo tam. Mi pa s seboj tamaučka, jasno. Kar smo tudi planirali, zato je celo popoldne spal, da bi bil zvečer kolikor toliko pri močeh. No, tja do enih zjutraj je zdržal ok, potem pa ga je začelo že malo kriviti. Saj še svojega stola ni imel, revček. A se je vse dobro izteklo, četvorke, torte, plesi, vse smo dali skozi. In smo ob pol dveh krenili domov, maturanti pa na žur.

Seveda ob takem dogodku ne gre, da ne bi človek razmišljal o svojih mladih letih, o staranju, minevanju in vsem podobnem. Pa bi bil lahko kar malo žalosten, ampak ne bom.

Vesel bom, ker imamo še vsi mnogo priložnosti pred seboj! Strast in slast po življenju me prav nič ne mineva, zato prav velike razlike med mano in maturanti niti ne vidim!

Takole je to, če je žur pred koncem dela, zdaj se je treba "le" še za maturo pripravit.

Mi pa odštevamo dve leti do naslednjega...

Šele, ko je popoln kaos, smo v svojem bistvu popolnoma zadovoljni.

Eden je na obisku, ena se uči, trije se pa obmetavajo. Dva, ki se jih ne vidi, pa kričita.

Lepo je, ko je hiša polna. Čeprav je naporno ko hudir.

Pa to nisem bil jaz. Jaz sem ključe samo videl in slikal.

Ampak kaj naredit? Sploh, če ne veš, čigav je avto?

En krog bi moral narest. Ampak ni bil velik, ogromen, škatlast terenec in me zato ni zanimal. Aaaa, sem se spomnil, kaj bi moral narest: njega na cesto zapeljat, pa potem sam parkirat na njegovo mesto!

Hja. Upam, da se je vse srečno končalo.

Je tako zgledalo, kot da so bili v Planici vsi naši helikopterji.

No, obadva, enega so si pa še sposodili.

Vojaški je letal naokrog in si ponavadi dolgo ogledoval skakalnico. Najbrž to pomeni kar precej ogledov, prej turističnih kot vojaških.

Policijski je bil uporabljan precej manj, ponavadi je letal tudi precej višje. Najbrž policija ni imela razpoložljivih sedišč in lepega razgleda.

Tale je bil pa povsem nor.

Najprej sem mislil, da je v težavah in da pravzaprav pada dol. Pa ni. Padel. Delal je pa take vragolije, lupingi so bili še najmanj, da sem pozabil zapreti usta. Saj sem ga celo posnel na telefon, a črna pika na nebu bi lahko pomenila tudi muho, ne pa helikopter, zato brezveze...

Resda, ni bil čisto povsem kot tale, je pa bil kar nekaj zelo podobnega, le da precej večjega.

Kolikor se jaz spomnim, so me učili, da helikopterji ne morejo naredit lupinga. Sicer se ne bi zanašal ne na moj spomin, ne na nauk, ampak vseeno je bilo zadevo prav fino videt. Za drugič bom pač vedel, da temu ni tako.

Šest dni prebitih v Planici, nama je pustilo res eno polno malho vtisov.

Kdo ve, kdaj jih bova v celoti predelala! Zadeva je večplastna in na več nivojih, vse pa se nekako združuje v nama, nekatere stvari bolj, druge manj, nekaterih je mnogo več, drugih mnogo manj, a tudi nekatere mnogo bolj pomembne kot druge.

Poslovni, osebni, prijateljski, športni, domači, družinski, tekmovalni, dogovorni, tehnični... in še mnogo nivojev, ki so bili prisotni v Planici v teh dneh. Od družine, ko so bili z nama naši fantje, pa prek novo pridobljenih prijateljskih vezi, do obiskov iz vasi, pa naprej prek samih tekmovalcev in vrhunskih športnikov, do komercialnega nivoja uporabe same Pixne. Pa tehnične napake in reševanja, pa izvedbe tega in onega, pa... Eh, še dolgo najbrž ne bom mogel niti identificirati vsega, kaj šele, da bi vse (s)poznal.

Pravzaprav bi lahko za vsak nivo napisal prav poseben post.

Če potegnem črto pod vse skupaj, je bilo super. Nadvse super. Pravzaprav je zadeva popolnoma uspela! V vse-zaobjemajočem smislu, seveda. To ne pomeni, da bomo pa jutri že tržili Pixno (čeprav bi bilo to zelo super!) ali kaj podobnega. Ne, zadeve so mnogo bolj kompleksne in vsak človek najdeva svoja zadovoljstva, eni tam, drugi drugje. Midva sva jih tokrat našla v taki meri, da nama je bilo preprosto super! Kar je pa najbolj važno, anede?

Govoriti o tem, da sva se ogromno naučila, je pa najbrž povsem brezpredmetno. Že samo tako učenje in vedenje bi bilo povsem dovolj!

Jaz ponavadi nisem tak, take stvari mi celo niso nič všeč, a biti del takega zanosnega dogodka, je res nekaj posebnega. Res, take množice in evforija me ponavadi odbijajo, a tokrat je bilo potrebno, da se prepustim. Saj hitro postaneš del celote, le majhen delček, skozi tebe pa se pretaka vsa ta energija, evforija, navdušenje in zanos. Je pa res, da moraš biti tam in se prepustiti.

Kreganja, nesoglasja in nesporazumi pridejo na vrsto šele kasneje, nikakor ne med samih dogodkom.

In v tem smislu in upanju sem tistemu tipu, ki je na koncu sunil še naše rožice z naše mize, to tudi pustil. Saj je le hotel vzeti s seboj del vzdušja, del zanosa, del dogodka. Ki ga sicer nosi že s seboj za vedno, a ljudje velikokrat potrebujemo materialno oprijemljive zadeve, da vsemu skupaj sploh verjamemo.

O, ja, še dolgo bomo govorili o tem!

Nekje vmes, med vsem tem polno zasedenim časom, smo šli ZEVSovci še na bowling.

Kar v tuš v Kranj. Kakorkoli že, razgled imajo fantastičen! Pa še prišel sem ravno ob času, ko se je vse svetilo ko zlato!

Planet je ogromen, no, vsaj meni se zdi. Bowling je ogromen, kar je najbrž res, ko je prazen, ko je pa poln, pa je že najbrž gneča. Na eni strani kino:

na drugi bowling:

Prava meka današnje zabave. Od posameznika je odvisno, kako se v takih pogojih znajde in počuti.

Samo kuglanje mi je šlo kar ok, prsti so me pa spet boleli. Sem kuglal z roza štirinajstico, za kar so me seveda vsi hecal. Ne zaradi številke, zaradi barve! Res je, da sem jo komaj držal, ampak je bila pa kot tank! Vse je podirala. Za ciljanje pa devetka, za kaj več moje rokice niso...

Vse žirafe smo pomolzli do konca.

Po AC prek predora sem petnajst minut hitreje doma, kot če grem čez Brnik, Mengeš itd. Ah..

Tole bo treba ponovit, mogoče postane mesečni zborček! Vsaj za tiste, ki so kolikor toliko v bližini!

Slikamo kot nori. Bog ve, kaj bomo naredili z vsemi slikami...

Zadnja runda odpovedana. Zdaj pa se začenja žur.

Res je, da je v Planici veliko alkohola, vendar pa pri nas spet radi pretiravamo. Najbolj pa je zanimivo, da sami sebi zelo radi pljuvamo v skledo. Je morda v Italiji kaj drugače? Na poljskem, avstriji? Je kakšna druga prireditev kaj drugačna? Temu težko rečeš folklora, edino, če rečeš, da je to kar evropska folklora.

Dobro so skakali fantje, vsaka jim čast!

Danes malo slikovnega kolaža. Zanimivo je slikat v množici. Se vse izgubi, a vse tudi najde.

Po pravici povedano imaš na koncu kar malce slabo vest. V množici namreč do konca izostruješ posamezna življenja. Ki v tistem trenutku, vsaj zate, izstopajo. Verjamem, da so novinarji na to navajeni.

Jaz nisem, zato se ne počutim najbolje, sem jih le par naredil, ostale pa naj drugi.

Tole so punce, ki vedno ostajajo na drugi strani ograje. A so povsod tam, kjer so vsi ti mladi skakalci. Preprosto potujejo z njimi in potem tukajle stojijo šest, sedem ur in slikajo. Slikajo, slikajo, slikajo. Grupiji.

Danes je vse veliko bolj resno, tudi mnogo več ljudi. Tekmovalci so resni, trenerji sitni. Smuče se lišpajo in mažejo tako, da nihče ne vidi, kako. In pa polno obiskovalcev, ki hočejo do njih...

Pa se še začelo ni!

Go Planica, Go!

Najprej sem mislil, da bom imel v Planici veliko časa. Bom lahko pisal, delal.

Japajade.

Nič časa ni. Vsi tukaj smo namreč kot ena velika srečna družina. Kreganja med izvedbo ni, vsi se trudijo in vsi se trudimo. Je povsod dovolj drugih, ki iščejo in iščejo, kaj bi bilo lahko narobe. Pa je povsem brezveze.

Ker, vsaj kakor jaz vidim, so ljudje predani in nikomur ni vseeno.

Skratka, zadeva je in bo naporna, a vseeno gre vsa zahvala najbolj samim tekmovalcem. Brez njih... Dobri so, pravi orli. Od prvega do zadnjega.

Včeraj je šlo vse ok, pripeljala sva Pixno, vse uredila. No, danes najvsezgodaj se je pa vse začelo precej zoprno. Nič ni namreč delalo.

Argggghhhh.

Pa smo - povsem jasno, anede? - vse zrihtal. So zrihtal in smo zrihtal. Evo, zdajle vsi mladi fantje stojijo pred Pixno in gledajo TV, kako drugi skačejo. Ko bi le vedeli, koliko živcev me je koštalo najti presneti lokalni program...

Ljudi je danes že kar nekaj. Taka super fina barvasta gmota so.

Uspelo nama je celo postavit svoj plakat in reklamo. Na žalost se je znašla prav med dvema velikanoma... Evo, drugič naredim 10 metrskega, pa bomo videli, kdo ima daljšega!!!

Jaz se imam prav fino. Če ne drugega, so ljudje presneto prijazni!

To je to, prvo poročilo iz Planice. Nekaj časa bom s tem težil, a to je zdaj za nas kar dogodek. Zame, za naju, za nas.

Za kakšen mesec pa bo že?!

Domač. Dober. Slasten. Alkoholennnnnnn.

A glede na to, da se zima počasi končuje in da zato potreba po takihle stvareh počasi jenjuje, se bo treba še kaj drugega spomnit. Kakšne borovničke. Jagodke. Brusničke. Maline. Smrekovi vršički pa ne pridejo (še) v poštev? Ali pač, če še malo počakamo?!

Pa makar zmrznjene. V šnopsu se itak ne pozna.

Ja, ja, nekaj bo, ne se bat.

Nič ni treba, da so počitnice, da imaš podaljšan vikend. Prav nič.

Že običajna dva dni se ti lahko zdita kot dolge počitnice. Če se prav organiziraš oziroma v vikend natlačiš čimveč.

Zaradi tega gre čas vedno mnogo prehitro! Če ti je dolgčas, gre namreč presneto počasi. In bi se starali mnogo bolj počasi, anede?

No, midva greva proti zrelim letom (če že nisva tam) presneto hitro. Ker nama preprosto ni dolgčas.

Začeli smo s petkom zvečer in telovadnico, po rekreaciji pa gremo še kam.

Nadaljevala v soboto zjutraj. Za soboto kar presneto zjutraj.

Popoldan je bilo treba kaj skuhat, pospravit in se zrihtat za večerni koncert.

Terrafolk v kulturnem domu Kamnik. Nisem slikal. Koncert odličen. Pravzaprav cel performans.

Spat smo šli jutri.

V nedeljo smo vstali še bolj presneto zgodaj. Prav nesramno presneto zgodaj. Zato, da sva lahko po 20-25 letih spet stala na smučah. Norca.

Je bilo naporno. Cel dan. Otroci, smučanje in šank.

Spat nismo šli tako pozno, sem pa zato kar glasno žagal. Kar počnem le takrat, ko sem fajn utrujen.

Ampak imam pa vsaj zdaj gradiva za napisat... cel teden lahko morim. Ha!

Ne se prehitro veselit, še vedno je zima.

Morda bo celo še čas, da postavljamo kaj takega?

Kdo ve? No, že tega je pobralo kar takoj naslednji dan. Pa tamauček ni bil prav nič žalosten. Že ve, kako gre... Snežaki pridejo, pa grejo.

Ampak četrtek pa je bil tak dan. Dan za na kavč.

Zunaj pa prelepo sončno vreme. Jaz pa zabubljen pod deko na kavču, z bioritmom čisto v dolini... Kaj naredit?

Hodit bi moral, ampak sem se pripravljal na jutri, pa ni bilo ravno primerno. Zato sem se na koncu spokal vsaj na Limbarsko, pa še zverino sem vzel s seboj.

A mi fotke niso prav nič všeč! Če človek ne zna, pač ne zna, tudi zverine in dobri fotkiči ne pomagajo. Sem pa tudi sam butelj, sem kar mislil, da bo vse v najlepšem redu in se z nastavitvami sploh nisem igral. Samo slikal in slikal. Kot da bo pa potem vse ok. Ah.

Na koncu sva pa poslikala še morje fotk s kamniškega polja, tiste so bile malo boljše, čeprav še vedno nisem prav zadovoljen.

Snega je v hribih enormno! Neverjetno, po mojem bomo na Kamniškega prišli šele tam nekje julija!

Tudi Storžič ima kapo snega, ki mu je omehčala vse ostre robove. Spredaj ena mala pikica, Kališče. Hja, če veš, kje je...

Primoža sem seveda moral slikat in pot na Veliko, po kateri se bom vzpenjal "jutri".

Res je ogromno snega, hribi dobijo kar malce drugačne oblike.

Kakor jaz tisti dan nisem prav nič treniral, so pa drugi. Naprimer tale:

Pravi kasač, ki je moral malo raztegnit svoje dolge noge. In je bil kot kaka zvezda, na koncu se je prav nastavljal fotoaparatu! Voznik pa tudi ni imel prav nič proti.

Ko se ti nič ne da. Ko ne moreš prav nič. Ko najraje ne bi nikamor šel. Ko ne bi nikoli zapustil kavča.

Ko bi se le smilil samemu sebi. Ko bi jedel, spal, jedel, spal, jedel, jedel, spal. Ko bi prav NIČ.

No, danes NI bil tak dan!

Zato grem pa kar lepo spat, drugače me pobere.

Strašansko jih imam rad, čeprav mi delajo en kup težav.

Ampak jih imam vseeno zelo, zelo, zelo rad.

Največji problem je, da sem in tja kakšno zimo preprosto spustim in pozabim na krvavice. Ne moreš verjet. In potem se spomladi tepem po glavi, kako nisem to zimo nobene krvavice pojedel... Hm.

Tako sva zdaj sklenila, da naveževa stike tukajle naokrog, po naših vaseh. Ko malo podrezaš, potem šele vidiš, da vsak ta drugi dela svoje krvavice. Da ne govorimo o gostilnah, pri vsaki imajo svoje. In nekatere so prav božanske!

Jaz imam to dobro navado, da se nikoli ne spomnim, katere so dobre in katere so slabe. Najbrž ne zato, ker se ne bi spomnil, ampak preprosto zato, ker so mi vedno dobre.  In pravzaprav mi je čisto vseeno s kje so, do zdaj nisem še nikoli slabih jedel.

A sem že povedal, da jih imam zelo, zelo, zelo rad? Nisem? No, zelo, zelo, zelo rad jih jem.

Tele so zmrznjene, svežih ni bilo, jaz pa lačen krvavic. Dobil jih pri Sokliču, direktno s treninga z Murovice sva prišla s krvavicami v roki domov.

A ni to super?

Včeraj sem šel iskat pozabljeno kapo, pa sem padel ravno na sredo ustanovitve nove republike.

Ravno toliko, da sem videl postavljanje Strička in predajanje ključa.

Zdaj bo treba s potnim listom v vrtec. So pa zakoni zato bolj fajni.

Škoda, ko je bil tak deževen, siv dan...

Voziček v trgovini je uporabna stvar.

Pravzaprav brez njega sploh nimam kaj početi v trgovini. Ker nas je veliko, je tudi artiklov vedno veliko. Bolj težko jih je potem nosit, jih je mnogo bolje peljat. Z vozičkom, seveda.

Vozički so čisto ok, če odmislimo, da so štorasti, težko vodljivi in da si jih kar naprej butam v noge. Pridejo prav in to še še kako prav, zato jim napake večinoma odpuščam.

Bolj zanimivo pa je, kako ljudje pospravljajo vozičke.

Na sliki je vidno, da si je zadnjih šest ljudi, ki je vrnilo vozičke, prišparalo v povprečju (prvi manj, zadnji že veliko več!) 5,34m hoje! Kakšna funkcionalnost in kakšna poza: "mene že nau noben jebu, da morm hodt 5 metrov dl"!

Pa saj najbrž vsi vemo, da se potem tak trend nadaljuje in da se vrsta, ki je že daljša, pač daljša, dokler gre. Do konca. Avti potem veselo vozijo naokoli, vozniki se jezijo, a na koncu naredijo povsem enako - voziček spravijo v ta dolgo vrsto.

Ta kratka vrsta pa ta čas sameva, kot da bi bila kužna. Pa sem šel preverit, ker sem sam voziček spravil v ta kratko! Čisto nič ni bilo narobe s tisto vrsto, nič pokvarjenega ali čudnega, da bi *morali* spravljat vozičke v ta-dolgo. Spravljali so jih tja zato, ker so jih že drugi prej spravljali tja. Dolžina vrste je pri tem najboljše merilo, anede?!

Ne vem, jaz se trudim z vozički ravnat dobro in lepo. Ne puščam jih tam, kjer mi od riti padejo, pa če imajo evro noter ali ne. Odpeljem jih s parkirišča, pa čeprav se moram zato malo sprehodit. In pri spravljanju uporabim en mali delček svojih možganov. Čisto tako, zaradi lepšega, če že ne zaradi česa drugega.

Saj za voziček je en mali delček povsem dovolj.

Tole kolesarko poznamo vsi v Krtini in bližnji okolici.

Vsaj tisti, ki se vozimo zjutraj v službe, vrtce in podobno.

Skoraj vsak od nas jo je že kdaj - skoraj - podrl. Ker ženska je žilava. Petek, svetek, kadarkoli. Ko padajo prekle, ko dežuje, lije kot iz škafa, ko sneži, ko... Vedno na biciklu. Na biciklu, z otroškim sedežem zadaj. V nasprotno smer, kot kakšen pešec. 

Do Želodnika še gre, ker je vsaj cesta razširjena in ima neke vrste "pločnik". A od Želodnika naprej ni ničesar več. Ne pešec, še manj pa kolesar, se nima kam umaknit. Nima, ni prostora. Pa še cesta je taka fina, ravna, domača, z omejitvijo 90. Ljudje letijo, tudi v dežju.

Pa brez kakšne luči. Lučke. Svetilke. Odbojnega stekla. Morda ga celo ima, a se prav nič ne vidi. In res, enkrat sem jo - v nalivu ko je lilo kot sodnega dne - skoraj zbil. Kar naenkrat se je pojavila ob cesti, njena postava se je kar naenkrat prebila iz teme. Hop, pa je bila tam!

Pravzaprav je bila posredi le sreča, da je nisem zbil, saj nisem niti reagiral.

Evo, zadnjič, med hudim sneženjem, je bila seveda tam. Pa kaj, če je deset, petnajst cm snega ob cesti! Le da se tokrat ni peljala, temveč je kolo potiskala.

Nisem mogel drugega, kot da sem jo slikal...

Super. Saj verjamem, da je nuja, da ljudje v nekaterih primerih ne morejo drugače, a vsakodnevno nošenje glave na prodaj je pa vseeno preveč. Če nekaj iščeš, v veliko primerih to tudi najdeš.

Jaz je ne bi zavaroval v nobenem primeru.

Jaz radio v avtu trpim le, če predvaja glasbo. Čim začnejo govorit, grem na drugo postajo. Brez pardona, skoraj.

Sem poskušal z vsem bogom, mp3-ji, cdji, izmenjevalci, a sem se vsega naveličal. Take naključnosti, kot je živ program radia, ne najdeš nikjer. Na žalost pa pašejo govorjenja potem zraven. S čimer se moraš potem borit kot nor.

A se ne da naredit radia, ki bo prepoznaval govor in reklame in premaknil sam na drugo postajo? To bi jaz takoj imel.

Čeprav je v teh časih to težko. Ker kar naprej nekaj govorijo. Vsi. Eden čez drugega. Nagradno bebave igre. Razdajanje denarja. Šale za jokat. Infantilizmi.

Eh, saj je bolje, da se sploh ne sekiram.

Eni najbolj norih so pa novičarji. Najprej so začenjali ob polni uri. Potem pet do. Potem deset do. Pa nekateri petnajst do. Pa ob pol.

ČEMU hudiča??? In kaj naj bi to sploh pomenilo?

Zakaj ne začnejo kar polno uro pred? Naprimer ob 7h bi imeli novice za ob 8h! Ta prvi bi bili, čisto in totalno prvi! Kako, da se ni še nihče tega spomnil?

Enkrat bom cel tist bedast radio ven iz avta šuknil. Si bom raj sam žvižgal. Bo boljš za živce.

Ko ljudje dolgo živijo skupaj, postajajo vedno bolj podobni eni drugim.

Pa to ne velja le za ljudi, ampak tudi za navezo človek - žival.

Ampak v temle primeru to ne velja. Le obe telesi se podobno razvratno izležavata pred toplo pečjo.

Včasih pridejo pa prav, taki dolgiiiii zimski večeri...

Veliko ponosa, pa malo žalosti.

Ponos zato, ker je bilo njegovo umetniško delo razstavljeno v knjižnici, žalost pa zato, ker je moral ravno tisti dan k zdravniku in ni imel časa, da bi do konca narisal.

In je Parkeljnu res ena noga manjkala.

Ampak nič hudega, se mi zdi, da je bila žalost hitro pozabljena, ponos je pa ostal.

V soboto, nekje daleč nad Tuhinjsko dolino, zelo blizu Črnivca.

Tam, kjer je lani ujma uničevala gozd in tam blizu, kjer se še danes in se še bodo kresale iskre, ali je bil tornado, ali ne.

Tam nekje smo se zbrali, ker za Srečanje pozimi pa potrebujemo sneg, saj to je povsem jasno! In ni nas razočaral, bilo ga je kar nekaj!

Najprej smo malo pojedli in se okrepčali, naloge za vnaprej so bile videti hude, pa še jaz sem izkoristil priliko in na hitro nekaj povedal. Mater, sem zgovoren, če je treba... sem se moral na koncu kar malce krotiti, saj bi kar govoril in govoril...

Takole pa se Zevsovci nastavljajo kameram:

Potem pa ven! Na zrak in na sneg! Saj ne moremo kar počivat, treba je nekaj počet!

Takole smo jo zapodili po hribu navzdol...

pa se je raztreščila prav hitro...

Na koncu pa so le vsi zmagovalci. Še naš tamauček, ki je povsod vtikal svoj nos in prav vsakega okepal. In se prav nič bal. Dokler ga ni Rok zakopal do kolen v sneg in je kar malo pojokcal. Ampak mu ni čisto nič pomagalo... še vedno je bil precejšnja brihtica. No, taka luštkana...

Mislim, da smo kar vsi uživali!

Eni še najbolj v snegu,

drugi pa za mizo...

Še nekaj zanimivih in smeha polnih večernih iger, potem je pa že za nas bil čas, da poberemo šila in kopita. Jih je pa še nekaj ostalo gor in so še naprej žurali, kar je popolnoma prav!

Ves čas je snežilo, kakor je tudi prav, če imajo vremenarji Srečanje! Če je zimsko srečanje, mora pač biti sneg, še bolje pa je, če tudi sneži! In tokrat se res nismo imeli kaj pritoževati.

Samega ZEVSa pa smo naredili skoraj iz ledu in ga zbili skupaj, zato pričakujemo, da bo gor vsaj do maja! Naj naš duh ostane še dolgo v tistih prelepih krajih!

Danes je petek in pred nami je vikend.

Obeti so torej dobri. Vsaj začeli so se precej dobro.

Danes s pivcem po službi. Oh, kako sem tole rabil.

Potem smo šli k Mgan po Šoblne. Oooooooh, že zgledajo za dol past... Zraven je pa naš župan o vodi razglabljal. Edina napaka je bila, da nismo pira naročil.

Zdajle pečemo krvavice. Mljaski, ne moreš falit.

Telovadnica, basket, gremo mal noret, da gremo lahko potem brez skrbi na pivce.

Jutri zjutraj - a se mi bo daaaaal? - se bom matral na Murovico. Ob 7h. Če preživim prvih petnajst minut, bom ves ostali čas užival!

Popoldan gremo do LD Sela, v bližino Črnivca, pedenat moje člane - VII. Srečanje ZEVS!

Če nas zasneži, nas ni dol, z 900m. Najbrž ne bomo kidal, se bomo samo kepal. In Užival.

V nedeljo zjutraj ponovim sobotno jutro. Mi bo uspelo??? Vsekakor je treba tole malo večkrat počet. Ne smemo biti leni!!!

V nedeljo popoldan spim in kaj dobrega jem. Sicer je pa vseeno, to je še tako presneto daaaaleč!

Dogaja se pa, moram priznat!

barcampa sva se seveda udeležila. Imela sva nekaj pomislekov, pa sva vendar zbrala dovolj poguma, da sva tudi midva predstavila svoje zadeve.

Pomisleki so bili predvsem v smeri - ali so najine predstavitve le brezsramna reklama ali ne? Kar nekaj časa sem - vsaj jaz - o tem premleval, a sem na koncu ugotovil, da temu ni tako. Konec koncev je potem čisto vse brezsramna reklama in potem nikamor ne pridemo. Pa še milijon drugih pomislekov je bilo - od tega, ali bo sploh koga zanimalo, pa do tega, ali se bodo noge preveč tresle... Ah.

Saj sva le predstavila tisto, kar delava, Pixno in geoStik. Brez kakšnih olepšav, le navdušena, da imava nekaj za pokazat, tako kot drugi.

Čeprav v veliki meri organizirano ljubiteljsko, so Miha, Jure in Bufo poskrbeli, da je vse teklo kot namazano. Res ni bila tisočglava množica, a tudi za 100+ ljudi je treba kar naprej skrbeti, skakati gor in dol in misliti na tisoč stvari. In to so počeli enkratno, vsaka jim čast! Prav ničesar ni manjkalo, nobenih zamud, nobenih... Skratka, bolje kot velika večina manjših konferenc, na katerih sem bil.

Včasih se sprašujem, kaj počnem med vsemi temi novimi generacijami in ali mi/nama je res mesto med njimi? Prvi slovenski barcamp mi je namreč dal tudi nekaj odgovorov na vprašanja, katera si že dalj časa zastavljam.

Že dolgo časa, slabih dvajset let se ukvarjam s ti. "corporate", "enterprise" računalništvom. To je računalništvo v velikih, bogatih in skrajno (predvsem organizacijsko) zapletenih ustanovah. Stvari se v takih ustanovah odvijajo popolnoma drugače, kot bi se kje drugje. Še posebej finančne ustanove se potem še dodatno razlikujejo. A v vsem tem času, čeprav včasih tudi uživam pri svojem delu (bolj pravilno bi bilo: sem užival), nekako nisem našel stika z večino ostalih računalničarjev. Z nekaterimi seveda da, vendar z večino ne. Kot, da ne bi spadal v ta svet. Pa ne samo zato, ker bi me ta svet zapiral ven, nikakor ne. Prej zaradi samega sebe. Prej zaradi umikanja, nestrinjanja.

Totalen razkorak se je pokazal pred letom/dvema, ko sem na tridnevni konferenci obiskal natanko eno predavanje! Pa sem vseeno lahko naredil popolno obnovo večine... Pa ni bilo to zaradi same obnove ali zaradi tega, da bi vse vedel, temveč iz povsem drugih razlogov. Enterprise zadevščine so posebnega tipa, temu pa se prilagajajo tudi podjetja, ki jim strežejo, ki z njimi služijo. Vsi skupaj pa se enim in drugim prilagajajo na način najmanjšega skupnega imenovalca. Kar daje posebne in neizmerno žalostne rezultate. Ne vedno, da se razumemo, velikokrat pa.

Tokrat je bilo vse povsem drugače.

Entuziazem, strast, volja in veselje se je zrcalilo v vsakem predavanju. Zadeve se počnejo zaradi sebe, ne (le) zaradi denarja. In to se kaže navzven v zelo navdušujoči obliki. Prav zato sva bila tudi sama zelo navdušena, celo vesela, da sva sodelovala. Tudi to, da sta bili najini predavanji precej slabo obiskani, nama ni ugasnilo veselja. V vsakem primeru je bil to za naju velik zalogaj, ki sva ga uspešno izpeljala.

Imela sva tudi precej dobrih razgovorov, dobila milijon idej, napotkov, usmeritev, spoznala zanimive ljudi, se kvalitetno pogovarjala, se imela pravzaprav povsem fino fajn.

Kaj pa bi si človek še želel drugega?

Skupnosti so zanimive stvari in svet je mnogo bolj prijazen skozi njihove oči. Mladi so danes polni idej, nek nov veter je zavel. Ali pa se samo meni tako zdi... Vendar je razlika očitna, očitna je želja po sodelovanju, ne po skrivanju in zafrkanciji, očitna je želja po deljenju in vzajemni rasti.

Ali pa sem samo naiven. Vendar ostajam romantik in se ne dam, v človeka verjamem. Upam pa le, da se ti, danes mladi, ne bodo spremenili v take, kot smo mi, ko bo prišel njihov čas. Ker tudi mi - starejši - smo nekoč bili drugačni. Mladi. Smo bili takšni kot so mladi danes ali ne? Tega na žalost ne znam (raz)ločit.

Slike pa tu.

Prav nihče ni rad zapuščen.

Ves sam, nikjer nikogar, le ti in cel svet, ki se vrti neobremenjeno naprej.

Morda pa tudi avtom ni vseeno.

Čeprav še čisto dobro zgleda, se mu je sredi parkirišča še plug ognil.

Jutri grem tudi jaz na barcamp Ljubljana 2009.

Pravzaprav greva kar oba, Helena in jaz. Helena naj bi predstavila Pixno, meni pa je ostal geoStik. Za predavat. Predstavit. Se pogovorit.

Ko se samo spomnim, kako sem zamrznil zadnjič na ARSO in koliko časa bom še moral prenašat zafrkancije na ta račun... ej, jej. Me kar malo prime, da ne bo kaj podobnega jutri! Ker nič ne pomaga, saj vem, vse vem, vendar pa se take stvari zgodijo, ko se zgodijo. Kar naenkrat. Ko jih najmanj pričakuješ. Najbolj se tega rešiš in obvaruješ, da veliko predavaš in nastopaš. Ampak tega jaz ne delam veliko. Vedno sem mislil, da bi najrajši delal v drugi kleti, kjer me nihče ne vidi ne sliši. In obratno.

Pa sem se vseeno opogumil in bom predstavil zadevo. Kakor sem v začetku tega tedna razmišljal - ah, saj bo časa zmanjkalo, pa se bom lahko izognil predavanju -, je zdaj malo drugače. Zdaj bi bil najbrž že kar malo razočaran, če mi ne bi uspelo geoStika predstavit. Zanimivo, kako se pogled na zadeve skozi čas spreminja!

V začetku se mi je zdela moja predstavitev popolnoma zgrešena. Danes je že tako, da mi je trenutno ful všeč. Bojim se le, da bo jutri spet popolnoma drugače in mi bo spet zgledala povsem mimo.

110+ ljudi.

Naj grem domov vadit pred špegu, al kaj?

Ponavadi je tako, da je lenoba gonilo napredka.

Ker se ti nekaj ne da, narediš kaj popolnoma drugače.

Kot naprimer tukaj:

Hm, ali pa je to umetniško delo? Težko vedeti.

Je pa res, da je povsem drugačen način uporabe.

Če ga slučajno kdo vidi, naj ga usmeri še v naše kraje!

Lahko je tak, lahko pa tudi malce drugačen, važno je, da kaj počne. Na žalost so se danes nekam porazgubili.

Če sem se že v službo vozil eno uro in pol, se pa ne bi rad tudi nazaj toliko časa. Zato bi prosil, da ga usmerite v krtinske konce. Če ga slučajno vidite, ok?

Ampak res, zjutraj sem dal celo dvakrat v drugo! Kaj je letel!!!

UPDATE 1:

Okoli 12h je po Šmartinski prihrumelo kar pet plugov! Ves vesel, ker gredo v pravo smer - proti Krtini, sem skoraj zaplesal. Pa so me razočarali, čez pet minut so pridrsali nazaj, proti centru. So bili zgleda kar ljubljanski.

UPDATE 2:

Ob 12:50 je prihrumelo po cesti kombinirano vozilo (en tak traktor, zamrežen in s plugom spredaj). Zgleda, da se je izgubil.

Ni ga še bilo nazaj.

Prisežem, da sem jih vzel!

S police, tam, kjer so vedno! V voziček sem jih dal in jih potem še nekajkrat prekladal, da se ja ne bi pomečkali.

Oblati namreč. Vzel sem jih, res!

Ampak v nedeljo zjutraj jih ni bilo nikjer. Ne v špajzi, ne v kuhinji, ne v dnevni sobi, ne v kleti, ne v garderobi, ne v spalnici. Niti na računu jih ni bilo. Nikjer.

Ojej. TO pa je nerodno! Kako pa naj zdaj naredim torto?

Pa smo se znašli. Še sreča, da je slavljenka prizanesljiva in da je vedno za nove ideje... In da nas je bilo ravno prav, sedem.

Končno smo lahko jedli samo kremo, pa še vsak je dobil natanko enak delež. In čeprav smo se vsi pritoževali o nasitnosti in koliko je tega veliko, do večera ni ostalo prav nič. Nič.

Vse najboljše, ljubezen moja!

Sicer tale slika ni ravno primerna za ta letni čas, a vseeno.

Takole zgleda pravilno načrtovanje in arhitektura:

Za vsako sobo svoja. Da ne bo kdo slučajno prikrajšan.

Upam, da znajo zdaj - v teh mrzlih časih - tudi greti!

Pravzaprav tega nikakor nisem hotel počet. Sem hotel komu drugemu prepustit.

Sem kar na vodi čutil, da se bo vse skupaj zakompliciralo.

Pa je na koncu tako prišlo, da sem se moral jaz je*at. Grrrrrr.

Seveda nič ni šlo tako, kot bi moralo. Bebasta vinjeta ni in ni hotela dol. Ne z WD40 (od kje sploh ta ideja???), ne s tistim, ne z onim. Dokler nisem na koncu obupal, ko sem že cel avto nasmetil z malimi koščki, bebavi vinjeti se pa še nič ni poznalo.

Ko sem naslednji dan objokoval svojo usodo, sem potem v službi malo pogledal po parkirišču. Ojej, še dolgo nisem spravil nasmeška z obraza! Ma, kje so vse vinjete nalepljene, ej! Vsak ta drugi je imel težav in potem jih ima še dve tretjini nalepljeno še tazeleno! Ene so napol spraskane, druge cele, kakor pride. Ampak točno se vidi, kdo in kdaj je izgubil živce in potrpljenje z bebavo vinjeto. Ah, še danes se režimo...

Čez dva dni sem se oborožil z nasveti s spleta in šel še enkrat delat. Fen, WD40 (ja, spet?!), klinca in krpa so tokrat opravili svoje. Dve sta šli dol po kratkotrajni borbi. Nista zdržali, tokrat sem jih porazil na celotni črti.

Ampak imam pa en drug problem:

takole najbrž nič ne nucajo, če te ustavijo tisti možiclji, anede? Celo če imaš dve, ne?

Bogve koliko časa bo trajal, da jih zdaj nalepim!

Na koncu koncev pa kaj tako hudo bebavega, kot je vinjeta (morda še tista bebava nalepka za registracijo), že dolgo nisem videl! V vsej tej dobi komunikacij, elektronike, blablablabla razvoja in ne vem še česa, se mi jebemo z nalepkami! In to s takimi, pri katerih se je nekdo največ časa trudil ravno s tem, da jih ne bo mogoče ponaredit/dol vzet/prestavit.

Ma, a je ta svet res že čist za luno? A se res noben ne more spomnit nič bolj bebavega??? Saj je fino, da denar kroži, me nič ne moti, naj jih kdo natiska, naredi, ampak dajmo jih potem spravit nekam v trezor, v tretjo klet, mi pa raje uporabljajmo kaj manj bebavega!

Bi se to dalo?

Pa me res prav zanima, kaj počnejo tiste pol ure zjutraj?

Čas za zadnjo nafto letos.

Da ne bi slučajno kaj zmrzovali, medtem ko se bova valjala po kavču s knjigo v roki in uživala!

Se že veselim. Tole pa bo mir in veselje, skoraj nikogar doma. Blaženo.

Še to se moram spomnit, kaj naredit s tamaučkom, da ga ne bo povsem razgnalo, ko bo pet dni doma, mat pa fotr se pa s kavča ne bosta pustila pregnat... Hm.

Kolikor je predbožična zgodba napeta, bo tale prav lepo umirjena. Kot je tudi prav.

Da v novo leto krenemo od začetka, z nule.

Povsem jasno, da smo šli na novoletni tek tudi letos!

Borških 10k v vsem svojem sijaju! Sneg, mraz, rekord proge in ogromno veselja!

Tokrat smo bili vsi trije v pajkicah. Končno tudi jaz. Prinesel Dedek Mraz.

Start je bil tak, kot vedno - čisto nič zadržan! In takoj se vidi, kdo ima največje ambicije in kdo želi biti prvi, premagati vse ostale ipd. ipd. ipd.

Tokrat sta tekla z nami tudi Jasna in Samo, a sta bila za nas prehitra. No, jaz sem bil za njiju prepočasen. Kar pomeni, da ti zmrzne rit.

Na koncu smo ugotovili, da smo se vmes kar veliko slikali, hecali, lulali, ne vem več, kaj vsega boga počeli...

Pa smo vseeno podrli REKORD! Uro in sedemnajst minut v takih nečloveških razmerah je prav za v časopise!

Za v dobrobit človeštva sem sam sebe dokumentiral, da bodo lahko prihodnji rodovi videli, kakšni so ljudje, ki preživijo takšne napore Borških 10000!

Prej - po kakšnem kilometru, dveh - sijaj še vedno v očeh, celo nasmešek je nekako še viden:

Kasneje - po devetih km, ko ustnice ne zmorejo več držati skupaj in se celoten obraz dviga in spušča skladno s tempom:

Tokrat vsaj nismo zaledeneli.

Tole so zadnji metri, prihod v cilj s tempom pod 5km/h! Špriiiiiint.

Preden padem(o) skupaj, še ena gasilska. Wego je najbrž zeblo, se cel čas ni niti ogrel, tako počasi smo šli. Vreme je pa prejšnji dan naredil več kot dvajset km in je bil danes bolj na izteku. Zato jaz zgledam tako slabo, če se slučajno kdo sprašuje.

Tekmovalni del smo torej obdelali in nato smo imeli popoln izgovor za vse nadaljnje dejavnosti. Ki so bile tokrat - tako ko vedno - enkratne.

Eni so se sankali:

drugi pa so sredi noči iskali plažo na Havajih. In jo tudi našli.

Zmrznil tudi tokrat ni noben. Smo pa proslavljali naš uspeh!

Dekleta in fantje, tudi tokrat je bilo enkratno in lahko sem vam le hvaležen! Dogodka na Borštu se pravzaprav ne da povsem opisat. Treba ga je videt, še bolje pa doživet.

Pravzaprav sem ponosen, da sem lahko del te skupnosti.

Smo rekli, da bo letos malo bolj skromno. Pa ravno ne vem, ali je bilo, ali ni bilo.

Daril se je nabralo pod smrekico kar nekaj. Res pa je, da je tudi nas kar nekaj, anede?!

Pri nas nosi Dedek Mraz. Na Božič. Za novo leto se vsi raztepejo, ponavadi le trije ostanemo doma. To pa ni skoraj nič. Zato je Božič prav primeren, ko lahko vse še nekako zadržimo doma. Tudi tiste ta starejše, čeprav jim ponavadi že marca začnem šepetat, da smo za Božič skupaj.

Pravzaprav danes nisem počel prav nič pametnega. Le debelil sem se. Hm, najbrž je bil še kdo tak. Se mi zdi, da ja!

Ker smo ljudje pač takšni, kakršni smo, še posebej fantje in še posebej jaz, si rad kaj zakompliciram.

Pa vedno skušam vzgajat otroke, da to pa že ne gre. Ampak pri meni pa potem vse odpove.

Zadnji trenutek je zoprna zadeva. In potem skačeš naokrog kot v Last Adventure Hero. Zelo podobno.

In sem na vsak način moral skočiti v mesto. Parkiral pred maxijem in šel nekaj kupit. Mislim, da me ni bilo deset do petnajst minut. Nič kaj dlje ni trajalo.

Ampak me je pa stalo. O, ja!

Najprej je obvezen klošar, ki vedno stoji pred kišto za karte parkirišča. Ker sem v centru le parkrat letno, mu vedno dam kaj drobiža.

Potem me je ravno zadnji trenutek, preden sem se uspel skriti v avto, ujel še tisti, ki prodaja knjige. Pravzaprav mi je knjigo že kar v avto vrgel, da ja nisem mogel nič. Sem se ga hotel znebiti le z denarjem, pa ni šlo. Na vsak način mi je hotel prodat knjigo. Za deset evrov, madona!

Pa kaj sem jaz? Socialna služba?

Ampak na koncu sva scenkala na 6,24€, več drobiža pa res nisem imel. Dvajset mu pa tudi nisem hotel dat.

Ker je ravno... no, ta dan... ah, pa kaj. Bomo že preživel. Domov sem torej šel s knjigo pesmi. Super.

Samo še kakšen kralj ulice je manjkal.

Jebela cesta pa trg republike. A je to sploh še čemu podobno?

Ampak od vsega, od čist vsega, sta me še nabolj šokirala dva evra za parkirišče. Za petnajst minut. Dva evra.

Klošarjem dam rad, ljubljani pa čisto nič. A naj bo danes. Za praznike.

Vesele praznike vsem torej!

Tile solsticiji me vedno impresionirajo.

No, pravzaprav me impresionira le eden: zimski. Tega imam mnogo raje, kot tistega drugega, letnega.

Danes je namreč že daljši dan, kot je bil včeraj in obet, da bo vsak dan bolje, mi je dosti bolj pri srcu, kot pa obet, da bo vsak dan slabše.

Bolje, da je slabo in gre na bolje, kot da je dobro in bo le še slabše.

Zato sem ob temle datumu vedno vesel. Pomlad bo kmalu tu!

Ma, ne! Nimamo kolin! Tudi nikogar nisem...

In čeprav se mi srce trga, ker ga gre toliko mimo, se drugače preprosto ne da prelivat iz teh plastičnih kant. So pa dobre za prenašat.

Teranček je pa šel lepo v mali kovinski sod, tako kot je treba. Nekje do marca bo zdržal. Ubogih deset litrov.

A smo pivci, kaj?

Da ne povem, koliko sem moral drgnit! Tole je namreč še stara litoželezna banja. Teran se nanjo prime, kot da je noče zapustit. Ampak v plastično pa tega ne grem delat. Kaj, če se *tam* prime???

V roku.

Brez omembe velikih sredstev. Za "male pare" takorekoč.

Brez dvoma. Boljša kot vsi zidarji skupaj.

Dolga leta me je jezilo in jezilo in jezilo.

Nikoli nisem imel ne trgovine, ne pumpe ob poti. Vedno je bilo potrebno nekam zavit, odvit z začrtane poti, se tja namenit pravzaprav čisto z namenom.

To mi gre strašansko na živce. Rad imam stvari, ki se najdejo ob poti, ki so tam, kjer jih potrebuješ, na dohvatu ruke, smo včasih rekli. Pa nisem ravno razvajen, nikakor ni treba, da je vse v krogu petih metrov, od zdravnika, prek trgovine pa tja do srednje šola. Za to mi je vseeno. Ampak če bi bile pa stvari le "ob poti", bi bilo pa res tako lepo...

Pa najprej dolga leta ni bilo nobene pumpe, ko sem živel na kureščku. Ah, vedno si se moral prav posebej zapeljat nekam, da si šel tankat. Takoj, ko sem se od tam odselil, so na igu naredili pumpo. Huh.

Tukajle naokrog je polno nekih pump, a glej ga zlomka, niti ena ni ob poti! In potem zjutraj ne moreš it po ustaljeni poti, ampak MORAŠ zavit vstran in se potem zafrkavat, da prideš na bedasto avtocesto. zaradi katere si itak šel tankat, ker nikoli ne veš, koliko časa boš tam gor tudi ostal...

Tudi s trgovinami je bilo popolnoma enako. Do zadnjič.

Ko so nam odprli hoferja. Uau! In to na pravi strani ceste, OB POTI torej!

Seveda sva šla s tamaučkom takoj pogledat kako in kaj. Od zdravnika sva se pripeljala, nekje sredi dneva, in ugledala trgovino "ob poti"! Povsem jasno, da sva zavila notri.

Prav nagravžno je deževalo, vse mokro. Vse zasedeno. Prvi dan. Otvoritev. Arghhhhh. Ni dobra ideja, ampak sva bila že tam, nič videla ne naprej, ne nazaj, zlivalo, avti, vsi živčni. Kaj pa čva, greva vsaj po napolitanke, da prideva k sebi.

A sem že povedal, da je deževalo? Ojej, pa kako! Deževalo, deževalo, deževalo. Ena sama beseda lahko opiše ta dež: nagravžno. Bljak.

Tako sva se le prebila do trgovine in vse ostalo je zgodovina.

Pravzaprav ni kaj veliko več napisat, lahko bi se le pritoževal in jamral in pritoževal in jamral. In tako naprej. Opoldne je bila trgovina polna. Polna! Največ je bilo notri upokojencev, ki so večinoma pasli firbec. Nihče ni prav veliko kupil, ampak čisto vsako stvar so vsaj petkrat obrnili okrog. Zakaj, ne vem.

Jaz nisem nobene pametne robe našel, itak sem šel po hrano. Po TV ne grem v hoferja, bog ne daj, pa čeprav je cenejši. Tako ali tako pa moraš biti predvsem točen, ko odpirajo, če hočeš dobiti kaj od tistega, kar piše v letakih.

Takih ljudi preprosto ne razumem. Da bi se šel zjutraj prerivat v trgovino, da bi s tem "prišparal" par fičnikov? Kakorkoli že, ljudem pač nič ni pod častjo. Tudi prav.

Ampak meni pravzaprav zdaj tale trgovina popolnoma nič ne koristi, čeprav je tako preklemano priročno Ob Poti.

Kaj zdaj naredit?

Tokrat je bil Dedek Mraz za otroke. Služben.

Kolikor vem, je bilo celo enkrat glasovanje ali naj pride Božiček ali Dedek Mraz. DM je zmagal.

Letos je bilo vse drugače, kot druga leta. Pa še Flori je že prevelika, tako je bil tokrat upravičen le tamauček. Bogve, koliko časa še. Leto, dve? Ali pa bo kriza poskrbela, da ga že drugo leto ne bo več?

Letos smo šli v pravo gledališče, v Medvode, čeprav zaradi tega predstava ni bila prav nič boljša kot prej. Je pa zanimivo, koliko je teh skupin, grup, ki izvajajo takele predstave. Skoraj na stotine. Saj so kar v redu, me pa zanima, kje so vsi moški? Že zadnjič, ko sva bila s tamaučkom v Domžalah, je bila skupina sestavljena iz samih žensk in nič drugače ni bilo danes: same punce. Niti enega fanta!

Kje pa so fantje? (se) igrajo kako drugače?

Nagnetli so nas spet preveč v eno dvorano, spet je bila totalna gužva. Ampak tega smo že navajeni. Ne navadim pa se na starše, ki kar naprej klepetajo. Saj se vsak dan v službi srečajo, madona... potem pa klepetajo še med predstavo. Grrr. Pa not pa ven skozi vrata, in to celo predstavo. Čemu??? Kar naprej...

Ne moreš verjet. Pa se pritožujemo nad otroci, da ne dajo miru, pa kakšni so, pa... Ah, to ni pravzprav nič, starši s(m)o ta hudi, starši!

Čaka se približno petnajst let. Ampak potem... potem...

Ja, življenje je lepo!

Če slučajno kdo ne razume: na sliki jaz NE kidam. In najbrž dolgo NE bom več kidal. HA! Pa sem prišel do te starosti, ko so otroci končno uporabni. Tralalala.

Ja, življenje je lepo... pa lahko še tako govorimo o lepoti, romantičnosti, ipd. kidanja snega... ne, ne, to govorijo le tisti, ki morajo kar naprej kidat. Meni od zdaj naprej pravzaprav ne bo več treba!

Dokler se otroci ne bodo odselili. Ampak to bo pa še dooooolga.

Včeraj sem kupil še štiri gume. V tej jeseni torej že osem. Neverjetni porabniki gumenih izdelkov smo postali.

Kar nikakor ni dobro.

Še posebno ne za naš žep. Čeprav so Sava stale še enkrat manj, kot tiste za Vitaro. K vragu pa 4x4 (ko je treba kupovat). Super 4x4 (ko je treba vozit po snegu).

Ene so zdržale šest (6)! let, druge "le" dve. Sava zdrži le dve leti.

Vsekakor bi moral letos še dobiti kaj za božička od gumi industrije. Pričakujem.

Če ne drugega, se je vsaj avto nehal obnašat kakor vlak: tum, tum tum, tum, tum tum, tum...

Čisto lahko bi do potankosti ponovil lanskoletni zapis. Izpustil bi le zadnjo željo in niti ne bi kakšne nove dodal. Letos nimam kakšnih oprijemljivih, tuzemskih želja. Je pa dovolj drugih, tistih, ki nimajo oblike in realne vrednosti.

Me je pa stisnilo, kar naenkrat smo že okoli! Še en mesec in bo šlo še celo 2008. Ha!

Nekam hitro gre tole. Mnogo prehitro. Zdaj moram samo še pogruntat teorijo in formulo, kako je dolžina leta obratno sorazmerna s številom let.

Ker to je pa že svinjarija.

Zadnjič sem se razjezil in sem šel kupit nove superge.

Pred Sladkih6, hvala bogu.

Kako sem toliko časa zdržal z zdaj že prejšnjimi, res ne vem. Pa so mi govorili in govorili - pojdi, kupi si nove... jaz pa ne, ne in ne. Škrt. Šparoven. In vse, kar je takega.

Pa še strah me je bilo: kaj pa če bodo natanko iste kot prej? Kaj, če za mravljince sploh ni kriva superga, temveč moja noga? Kaj pa potem, a? A?

Pa sem vseeno šel jih kupit. So mi šle na LM toliko na živce, da ni bilo druge. Malo me je bilo strah zaradi Sladkih6, sem pa oboje s seboj vzel. Slabše res že ne more bit.

Ampak superg ni tako enostavno kupit. Lahko greš tja, saj veste kam, ampak tja jaz ne grem. Se me ne spravi v center samo zaradi superg. Ni šans. Zato grem raje kam drugam, pogledam, katere so nekje v zgornjem rangu po cenah, potem pa probavam, dokler mi ene niso dovolj všeč.

In tako je bilo tudi tokrat.

Da skrajšam štorijo, saj ni prav nič zanimiva, kupil sem pač superge! Doma pa pogledam in evo... v supergi luknja!

Luknja!

Nekje na sredi, prav zanalašč narejena! S peno notri, a še vedno luknja! In še to samo na levi nogi... Kaj so mi pa to naredili, sem si mislil?!! Drugače pa superge čisto ok.

Kakšnih bolj kričečih barv niso imeli, sem se moral kar z rdečo zadovoljit. Tudi v redu, ampak luknja mi pa ni šla v glavo.

Dokler nisem videl... da moje superge podpirajo iPod-a!

Superge???

Ideja je enostavna, ampak meni zelo všeč! Nike+ running shoes morate iskat, pa boste našli.

Kakorkoli že... superge so se obnesle, na Krožniku so imele svoj krst, preživele so Sladkih6, zdaj pa gremo naprej. Tudi te so ene izmed tistih, ki nočejo teči same. Grrr.

Sva šla s Heleno danes do Tosame. Zanimiva in luštna trasa za nočne, kar jih bo vedno več. Ni bilo pa zanimivo, da sva šla prekmalu po hranjenju. Ojej, trpljenja...

7.900m, 56:14, 7:07/km, 789kCal, 164/183 obratov.

Nekam preveč sem zmatran.

Kot, da bi veliko tekel. Pa ne tečem...

Danes sem cel dan odlašal. Od zjutraj... evo, zdajle je pa 20:36 in nisem nor.

Še dobro, da grem jutri v službo, se bom malo spočil.

Ajjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjj. Jutri JE SLUŽBA!

Ma, ne morem verjet.

Moja babica je govorila o vseh svetih. Potem smo imeli dan mrtvih. Zdaj imamo pa dan spomina na mrtve.

Hm, vse se spreminja. Se mi zdi, da se včasih spreminja le zato, da se kaj spreminja. Nobene večje, dodane, drugačne vrednosti ni v teh - različnih - imenih. Ali pa jih preprosto jaz ne opazim. Tudi to možnost dopuščam.

Najbrž ne opazim zaradi tega, ker se mi zdi praznik pravzaprav čuden. Kakšen spomin? Se jih spominjamo le na ta dan? Se jih moramo spomniti le na ta dan? Drugi dnevi niso dobri? Vsak normalen četrtek ni dober? Vsaka druga sreda tudi ne? Kaj šele vsak dan?!

Ali niso smrt bližnjih in bolečina ob izgubi čisto osebna zadeva? Jih je treba razgaljevati do obisti? Jih je res treba kazati navzven, drugim?

Ja, po pravici povedano, mi gre ta dan na živce. Zdi se mi, da ljudi prav spodbuja v hinavskost, na koncu pa jim daje še zavetje in izgovor.

Take vezi je težko razdret. V generacije se vlečejo.

Zato grem tudi jaz danes tja, kamor gredo vsi.

Včasih berem malo več, včasih malo manj.

Sem in tja se celo zgodi, da samo padam v posteljo in ni na vidiku nobenega branja. Pridejo tudi taka obdobja.

Pa do sedaj še nisem pogruntal ali taka obdobja prihajajo zaradi pomanjkanja knjig ali zaradi nasičenosti. Sem in tja se preprosto zgodijo in ni načina, da bi se jim ognil.

Tokrat se jim pa bom! Ker imam kar nekaj čtiva! Kar nekaj... (prva knjiga na sliki ima 1300 strani).

Lepo je, če gre kdo v tujino, pa mi jih prinese. Nikakor se ne morem navadit, da bi take zadeve naročal preko spleta. Ne gre in ne gre. Jih pa vedno kupim, kadarkoli kam grem.

Razen zadnjič v Italiji, so mi knjigarno pred nosom zaprli. Jebela cesta!

Ampak je pa literatura... visoka, a?

Dan je bil lep. Midva s tamaučkom pa sama. Nikjer nikogar, kaj pa čva potem doma počet.

Pa sva šla na Bled. In ne, nisva rabila 1:30h do tja, ne! Do tja sva rabila le 50 minut.

Zato je bilo še veliko mečevanja, preden se je tek le začel. In so me prsti že fino boleli, ker sem jih staknil kar precej...

Veliko je bilo tudi nastavljanja in premišljevanja, od kje neki same superge. Torej, če kdo potrebuje superge, bo sigurno našel kaj zase na Bledu. Tokrat je bilo tam vsaj ducat parov, ni hudir, da ne najdeš kaj zase.

Tekači Karmen, Miha, Matija, Bufo in BigK so se hrabro spustili v borbo z obsegom jezera in priznam, da sem jim kar precej zavidal. En krog bi mi prav fino prišel.

Čeprav smo imeli s sabo uradnega fotografa, se je tudi tamauček trudil s slikanjem. V takem in podobnem stilu - slikanje podporne ekipe - Dana:

Ampak boljših fotk nimam. Ker je napolnil vse, od kartice do pomnilnika. Pravzaprav sem bil kar vesel, da ga je. Je vsaj nehal slikat in bliskat naokrog. Je pa še drugod polno slik.

Matija, tole je pa zate - prav posebej sem ga moral držat, da ga je lahko slikal! Mu je bil prav posebno všeč:

Seveda sem moral na koncu vse pokvarit, ko sem se šel nažret še pice. Čemu neki? Ker sem tekel, morda???

V piceriji sta se nam pridružili še dve punci in you.go.

In ne, Hana, tamauček ni šel čisto nič prepozno spat.

No, eno majčkeno... Čisto majčkeno...

Uff, v nedeljo smo imeli praznovanje. Cela - moja - familija je bila na kupu.

Joj, kaj je to bilo enih priprav, enega pečenja, ene hrane, ene pijače in sploh in oh vsega. Ni čudno, da sem bil v ponedeljek - in še dolgo v teden - čisto na tleh.

Take stvari so precej naporne. Pa čeprav so na obisku pravzaprav le sorodniki.

Že zjutraj se je začelo na polno. Priprave. Vreme je kazalo na dobro, kar je še vse skupaj malo zakompliciralo, ker smo morali pripraviti zadeve tako zunaj, kot tudi znotraj.

Potem pa peka, peka, peka, peka.

Problem pri peki in zalivanju s pivom je le v tem, da na koncu nikoli ne veš, koliko si porabil za zalivanje in koliko je šlo dol po grlu. Se mi zdi, da sem tokrat malo manj zalival in malo več spravljal po grlu. Hm.

Tole pa je fotka, mimo katere ne more niti en fotograf na kakšnem žuru. Ni ga še bilo junaka, ki ne bi slikal mesa na ražnju. Zakaj? Pojma nimam...

Eni so nabijal biljard in druge igre

drugi so poležaval po napornem kosilu

Skratka, povsod jih je bilo polno. Neverjetno.

Pripravili smo celo igro, kjer je bilo potrebno celo igrati. Hvala bogu sem moral igrati samega sebe. To ponavadi ni prav težko, anede? Imeli pa smo en kup pripomočkov, rekvizitov.

Tale rekvizit je bil eden večjih, izpod Tadejine roke, jasno:

Pa še torta, dve za slavljenko:

Ta desna je moja. Ampak vsi tamali so pa na levo torto padali zaradi smartijev. Krivica! Lumpi! Ampak kakorkoli, ostalo ni prav nič. Šmrc.

Na koncu pa še vsem v opomin:

če ti kaj takšnega - dragi bralec - uspe, potem je skrajni čas, da se zamisliš:

Nekaj, nekaj bo treba ukrenit, ker tako ne gre več naprej!

No, hvala bogu, da sem že ukrenil, ampak se bo še malo zavleklo. Nekaj žurov me še čaka, potem pa upam, da bo kamlu prišel čas, ko take fotografije ne bodo več nikakor možne.

Ja, žuri so naporna zadeva. Presneto naporna.

V Krtini se je volilo natanko takole:

Precej zanimivo, bi rekel. No... ali pa tudi ne, saj smo - konec koncev - na vasi. Ampak upokojencev pa ni veliko...

Ja, toliko, da se ve in da imamo spravljeno.

Vsem se opravičujem za izostanek vseh naših spletnih mest z obličja tega sveta!

Dol smo bili od 16.9.2008 14:19 pa do 18.9.2008 13:55. Napako prijavil na Telekom 16.9. ob 16:35.

Izračunajte sami.

Zdajle sem preveč evforičen, da bi lahko pametno razmišljal, ta dva dneva sta me gnala v obup. Marsikdo tega ne bo razumel, a počasi bo čas, ko bomo pri nas tudi živeli od tega, od vseh teh novih storitev.

Vsak tak izpad pomeni izničenje mnogih mesecev truda in dela. In, kakor bomo videli na koncu, zaradi nepomembnega detalja. Neumnosti. Napakice.

In ko bom enkrat živel od tega, kaj bo pa takrat? Presneto nemarno zgleda vse skupaj...

Se opravičujem še enkrat vsem! Iz srca, verjemite mi.

http://www.krtina.com

http://krti.krtina.com

http://helium.krtina.com

http://www.simbiont.si

http://www.pixna.net

http://www.kermauner.net

http://automation.krtina.com

http://weather.krtina.com

Eh, čuden petek, da je bil???

Ko bi le prej vedel, kakšna bo sobota! Potem petek ne bi bil več čuden...

Soboto sem preždel in preživotaril veliko v postelji in veliko na stranišču. Puščal sem iz vseh odprtin.

Sreča, da je to trajalo le en dan, v nedeljo sem bil že malo boljši, toliko, da smo se lahko spokali na MOS.

Ampak, čeprav sem fizično kar v redu, pa me zdaj psiha daje in mi nič ne gre nikamor. Zgleda, da je bil petek točno tak - predbolezensko stanje, zdaj imam pa pobolezensko stanje.

Enkrat bo že bolje, anede?!

Včeraj me je pričakalo doma presenečenje.

Dobil sem googlov ček. Spet.

Hm? A ni tole malo hitro, celo prehitro???

Namesto, da bi se veselil, sem bil skeptičen in nisem čisto nič verjel, da je znesek pravi. To pa zato, ker prvega čeka sploh še vnovčil nisem... Vsak dan ga nosim s sabo, a do banke ne pridem nikakor. No, enkrat sem celo prišel do banke, ampak smo bili prvega. Ojej. Takrat v banko nisem stopil.

Ma, nemogoče, da bi spet dobil toliko denarja! In sem seveda moral takoj gledat. Zaradi tega so otroci skoraj ostali brez kosila...

Ja, ja, seveda, jasno, kaj pa drugega! Ček je čisto lepo zapadel in Google je bil tako dober, da je prištel še vse tisto, kar se je nabralo od pošiljanja prvega, in mi poslal novega.

Lepo, dobra praksa, a jaz že ne bi kaj takega počel. Če človek ne more v toliko in toliko mesecih dvignit denarja, potem ga pa res ne potrebuje! Če pa je tako nemaren, pa naj malo plača!

Uvidel sem, da delam googlu le težave, zato sem danes spokal svojo r*t do banke. Do Mame Banke na TR2. Enkrat sem prebral, da tam ne delajo težav in da znajo take čeke čisto lepo uredit. Saj, če pri Mami ne bodo vedeli, kje pa bodo potem?!

Izkazalo se je, da so imele govorice prav. Le povedat sem moral, da to *NI* pokojnina. In se dekle sploh ni sekiralo, je bilo vajeno vsega hudega.

Denar dobiš takoj, vendar pa moraš podpisat, da boš vse vrnil, če ček ne bo imel kritja. Zraven je še tricky zadeva, da moraš vrnit tudi stroške, ki bi jih imela banka z drugo banko... Huh, teh se pa lahko nabere... Ampak nimaš druge možnosti, podpišeš in upaš, google je pa ja Google, anede?

Bolj sem se - sam pri sebi, saj dekle za šalterjem ni nič krivo - jezil na 4,17€ provizije. Presnete banke... Kakšne cene storitev! In prav nič ne moreš naredit, ker so vse enake, le denar ti trgajo za različne stvari. Eni tu, drugi drugje. Grrr.

Kar naprej jamrajo, da ni in ni donosov, da morajo zategovat pas, da je treba to, da je treba ono, zmanjševanje stroškov, da... Jamr, jamr, jamr. Ko pa pridejo poslovni rezultati, smo pa vsi najboljši, najlepši in sploh in oh, kajne? Dobički segajo v višave, kljub vsemu prejšnjemu jamranju. Ma, je*emti.

Ne vem za ostale, ampak jaz že v samem planu, da je treba v naslednjem letu dvignit dobiček za 20-30%, vidim precejšnjo mero perverznosti.

Se kar razburim, nja...

Nekje so trgatev že imeli, nekje bo pa še.

Pri nas doma je bila kar včeraj. Brez opozorila in brez kakšnega velikega pompa. Nobenih nosačev brent, nobenega kuhanja dobrot, nobene pomoči, nobenega žura do zgodnjih jutranjih ur.

Nekako ni bilo potrebe po pomoči, čeprav je bilo grozdja za okroglo 400% več, kot ga je bilo lansko leto. Torej nekje pet grozdov, od tega je skoraj vse že pojedel tamauček.

Zadnji grozd pa sem pohamsal kar sam.

Mater, je bil dober! Domač.

Samo dva tavelika sta ta čas doma.

Kar pomeni, da je hiša takorekoč prazna, trije zanjo ne pomenijo prav nič.

Torej sem ostal popolnoma brez nadzora.

Ampak, edino, kar mi pade na pamet je, da bi se zavlekel spat, takoj, ko bi prišel domov.

Uau, kakšen lump, ej!

Tamauček je včasih tudi lump. In takrat bi ga najraje iz kože slekel.

"Ušesa potrgal, pa v žepe dal", je govoril moj prijatelj. To vedno pomaga, čeprav tega še nisem nikoli naredil...

Zadnjič pa je bil tak nebogljenček, ves zmatran in zadet po narkozi, s podočnjaki in ves shujšan. No, saj vemo, kako ljudje zgledamo v bolnicah. Tudi, če si čisto zdrav, zgledaš bolan takoj, ko prestopiš prag take ustanove.

In te male rokice:

ves čas nekaj srbi in skomina in nagaja.

Ampak čaja pa ni pustil notri zliti... direkt v žilo...

Operacija je operacija, čeprav rutinska.

Če te uspavajo je vedno tricky.

Ali pa samo jaz ne zaupam. Skoraj nič. Veliki previdnež pač pravi, da ne drezaš tja, kjer se lahko kaj zalomi. Pa bilo rutinsko na kvadrat. Ne drezaš, pa pika!

Ampak včasih je treba sklepat kompromise. In popuščat. In ne poslušat le srca (ki te lahko prevara), temveč tudi razum.

In zaupat.

K sreči je šlo vse ok in je tamauček že skoraj čisto dober po operaciji žrelnice. Pfufff, kakšen velik kamen...

Ampak, čisto po pravici povedano - takega poguma, kot te dni pri tamaučku, pa že dolgo nisem videl!

Sicer je meni čisto vseeno, da je konec počitnic, ampak...

No, po pravici povedano - končno, da jih je konec! Bodo vsaj otroc kaj počel in spet delal! Jih je bilo na trenutke kar malo težko gledat, ko so se borili z dolgočasjem in totalnim razpadom...

Pravzaprav me presune to obdobje, ko je kar naenkrat spet šola. Konec poletja.

In sem nekje globoko v sebi zelo zadovoljen, predvsem zaradi dveh stvari:

• meni ni treba v šolo!
• jesen mi je skrajno všeč!

Novi začetki in takšna obdobja sprememb pa so mi tako ali tako v veselje.

Rutina me ubija, kaos me spodbuja.

Jutri do 14h ne sme bit dežja. Še manj kakšnih neviht.

Za kasneje mi je potem vseeno.

Sploh pa, a se lahko enkrat vreme pokvari med tednom, ko itak čepim v službi, in ne čez vikend? Je to prevelika prošnja?

Včeraj sem tako grozno sikal, da sva na koncu kar tulila en na drugega.

Kar je bilo dobro.

Ker je bilo potem - končno - vse ok.

Človek se mora malo spucat, če ima presneto preveč dela. Evo, samo, da pridem z dopusta, je že vse lop po meni, nama!

V petek se spet obeta vesoljni potop, vse skupaj je treba prestavljati, organizirati, se pripravljati. Avgust je že povsem napolnjen, prav tako September. Oktober bi rad obdržal za naju, a ne vem, če bom zdržal na okopih.

Denarja zmanjkuje, avti se kvarijo kot po tekočem traku, obetajo se žuri in sponzorska sredstva. Ker tako želiva, res je, vendar me je kar malo strah, ker je toliko nepredvidenih stroškov.

Ni stvari, pri kateri bi lahko samo zamahnil z roko, nekaj povedal in bi bilo rešeno. Kje pa! V vsako se moraš vsaj malo poglobit, jo obdelat, da si ne narediš kakšne še večje neumnosti v bližnji ali daljnji prihodnosti.

Otroci imajo povsem svoje probleme. Ogromno njih. Problemov, želja, zahtev. Ljudi, še posebno lastnih otrok, ne moreš kar tako odrajtat...

Služba. Ojej. Pustimo raje to.

Družinsko podjetje. Jejej. Kaj šele to! Nekako na pol se mu posvečava, nikakor ne toliko, kolikor bi bilo potrebno in - navsezadnje - pametno.

Zevs. Mater, me tukajle čaka enega dela v bližnji prihodnosti! Prehod, prenova, nabava itd. itd. itd.

Krti. Uffa, vsak teden nekaj, sem in tja. Hodit, organizirat, se dogovarjat.

Pa še en milijon stvari nekje vmes, odzdad, odspred.

Pa še na Blogijado sva se prijavila. Ko pa je bil ravno edini prosti vikend. Kaj pa čva...

Juhej, juhej! Pravzaprav zdajle ni čas za jamranje, ker se je treba brcnit v zadnjo plat in skušat vse podelat.

Saj na koncu prav dobro veva, da se vsemu temu ne bi odpovedala. Na koncu koncev je prav luštno! Kaj pa bi drugače počel cele dneve? Gledal TV?! Sedel v gostilni?

No, edino mehanikom in registracijam bi se pa takoj odpovedal...

Počitnice so lahko kratke ali dolge.

Pa je čisto vseeno, koliko to časovno znese. Dva meseca, tri tedne, en teden, ali pa samo dva dni. Sploh nima nobene veze.

Nam je tale teden počitnic zalegel. Zelo zalegel.

Nekako si znamo narediti tako, da je prav, tako, da tisti ubogi teden koristno izkoristimo. Saj ne vem čisto dobro, ampak zadeva je taka, da se mi na koncu zdi, da sem bil na počitnicah vsaj dva meseca.

In to je edino, kar šteje.

Ah, saj sva bila celo slikana.

Mojstra s črnimi rokami, ki se delata mehanike. Super, dokazno gradivo, da človek ne odneha kar tako!

Samo škoda, da nisva vedela za kolo!

Japajade...

Ura je 4:14. Malo že gledam. Čisto malo. Sem pa opazil, da lažje tipkam, kot gledam.

Hja.

Gremo v hribe.

Upam, da nam bo vreme naklonjeno in da ne bom spal ravno za vsakim vogalom.

Tale dva dni bo strašanska gneča v Kamniških...

Lahko bi rekli, da smo na prestolonaslednika skoraj pozabili.

Pa nismo.

Samo nekaj časa je trajalo. Se je pa fino še malo kasneje spomniti, kako luštna je lahko kakšna stvar in kako srečne so lahko očke mladih nadebudnežev.

Frizuro si pa sam dela. Zadnjič smo morali celo gel kupiti, da si lahko prčka po glavi. Toliko časa je težil, da sva popustila. Bogve, kje je to pobral, najbrž v vrtcu, tako kot vse neumnosti. Doma ga učimo le pametnih, odgovornih in moralno etično nespornih pravil. Japajade.

Se ve, kam vleče Ojdip, sinčeka v mamino smer in zato ni hotel čokoladne torte. So mu morali Mati narediti maligodno (maline+jagode). Počasi se mi krog odjemalcev moje torte zmanjšuje. Še danes ne vem, ali bi moral biti užaljen ali ne. Vsaj eno majčkeno?

Smo ga hoteli napopati in smo mu dali najprej samo en bonbon. Pa je bil lump tudi s tistim čisto zadovoljen in čisto nič razočaran! Pa se je potem seveda v špajzi našlo - kakor po naključju - še par paketov, ki so romali v njegove roke. Pri tistih iskrenih očkah sem se pa jaz čisto stopil.

Eh, Sine pobaline, nekam hitro mi rasteš! Naj se ti preveč ne mudi, jaz bi se še valjal po postelji s teboj...

Čisto tako, iz ljubega miru. Zakaj pa ne?

Saj ni prav veliko dela. Le v parih potezah lahko prideš do dobrega rezultata.

Prva poteza - zakurit ogenj:

Vmesna poteza, ki ni čisto samostojna - pripraviti meso:

Tale je tudi vmesna, pa tudi najbolj luštna in prijetna:

Druga poteza - vrži gor in obračaj kakor se ti da. Ali pa čakaj, da se naredi samo - glej sliko 3. Zapečeš toliko, kolikor ti je všeč. Ali pa tudi malo manj, če si zelo lačen. Meni se ravno lepo izide - v času enega piva.

Zadnja poteza je pa že na krožniku.

In to je to.

Čisto enostavno, kajne?

Edini problem je, da vse skupaj kar nekaj časa traja. Ampak ne sama peka in priprava! Tisto posedanje in pljuckanje naslednjih piv in pogovarjanje in uživanje na terasi in ... *tisto* traja pa kar nekaj časa dlje. Je bila ura sedem, preden sem se spokal kaj delat.

Ampak bilo je pa tako luštno, uživaško!

Ena taka... čist normalna sreda.

Včasih se zgodi, da tiste - stare - kartice na magnetni zapis ne potegnejo takoj. Jih je pač treba parkrat potegnit, malo spucat ali kaj podobnega.

Ne vem pa, zakaj prodajalke potegnejo in čakajo. In čakajo. In potem še malo čakajo.

Kot da se bo kaj zgodilo??? Samo od sebe?

Se mi dogaja kar naprej, v trgovinah, gostilnah in povsod, kjer mi kaj prodajajo. Sicer res, da vedno manj, odkar so računalniki malo bolj stabilni in preizkušeni, ampak vseeno se še kar dogaja.

Tisti pogled, ko mašina noče narediti nekaj, kar si prepričan, da bi morala. Pa noče. In prodajalec čaka. In ponovi. In čaka. In ponovi. In čaka. Ampak vmes ne naredi čisto nič takega, da bi lahko - vsaj poskus - spremenilo rezultat. Ki je potem seveda neizbežen. Spet ne dela. In spet malo počakat.

Kot, da bo mirno gledanje v aparat stvar kaj spremenilo...

Sem danes naletel na prodajalko, ki je pa bila malce bolj podjetna. Po samo dveh čakanjih je začela razmišljat, da bi bilo potrebno nekaj spremenit. In je vprašala stranko, ali je to tista "ta nova" kartica, s čipom? Seveda je stranka takoj zagotovila, da je! Jasno, saj ima samo najboljšo robo, najnovejšo! In potem sta tlačili kartico v odprtino za čip kartice. In čakali. In še malo čakali.

Dokler se nisem jaz razjezil in jima povedal, da kartica *NIMA* čipa (ker se to opazi vsaj s petih metrov) in da bo treba kaj drugega naredit.

Še sreča, da je potem magnetni zapis prijel, ker sem postajal že presneto nestrpen, pomanjkanje kave se je že močno poznalo.

Pravzaprav ne razumem te pasivnosti ob problemih, ki se najbrž dogajajo kar naprej. Če stojiš in čakaš, da se svet obrne, bo potem problem kar odletel? Ga bo odvilo v drugo smer?

Ampak najbrž je res težko narediti kak preskok.

Pa sem mislil, da je pri nas hudo.

Pa ni bilo nič v primerjavi s tistim, kar je bilo drugod! Jaz sem samo dva škafa moral nastavit. Enega v klet in enega pod dimnik. Eh.

Tokrat je šlo počez,

v nekaterih krajih je bilo precej hudo.

Neverjetne slike škode in sile narave na kamniškem pa na našem forumu.

Včeraj še enkrat.

Tokrat nismo tako dobro prišli skozi.

Če ne drugega, nam je zalilo del kleti. Nekje 2cm vode je pribruhalo skozi jašek za odtekanje vode. Hm. Ampak to ni nobena škoda, se bo že posušilo. Bolj me moti, da je tudi čez dimnik zamakalo in je voda v igralnici naredila take lepe črte na steni pod dimnikom. Črne. Umazane črte. Grrr. Seveda, polno saj iz dimnika, se zadeve ne da niti normalno pobarvati in zgleda, da se bomo morali navaditi s tem živeti.

Veter je pa bil zanimiv, pri nas je namreč zelo lokalen, ker smo dobro skriti med hišami. Odpihnil je kapo z dimnika žara, kako mu je to uspelo, nimam pojma. Pospravil je vse stole na terasi na kup, odpihnil koš za smeti in metlo. Vse ostalo je ostalo tam, kjer je bilo.

Zlivalo je kot noro. Odkar smo v Krtini, še ne toliko. Tudi drugi pravijo tako, še sreča, da v okolici ni padlo nobeno drevo. Jih je pa zato padlo precej povsod drugod. In čisto nič ne zavidam gasilcem, ki so zgleda celo noč delali kot nori. V Zasavju jih je bilo zunaj kar 101!

Včeraj pa je res treskalo.

Ampak spet ne v Krtini, nevihte nas ponavadi obidejo severno, tokrat pa je šla glavnina bolj južno. Bliskalo je kot za stavo, a kakšnega večjega grmenja ni bilo. Tja od Ljubljane se je nekaj slišalo, a vse skupaj nič.

Nimam čisto nič proti. Pihalo je tudi kar fino, sreča, da sem vse lepo pospravil že prej. Tokrat je še celo stole razmetavalo po terasi, kar se zgodi le zelo, zelo redko. Stisnjeni za hrib in med hiše, smreke, zidove in ostalo, smo dokaj dobro skriti pred vetrom.

Današnji pregled intervencij pa pokaže, da je bilo kar hudo drugod. Veliko dreves tokrat. In taka - skoraj ravna - črta čez celo Slo.

Na Helium-u, seveda.

Pravijo fantje, da bo danes še huje. Hm, upam, da se Krtini uspe izogniti. Upam.

Tako je bilo jutranje vprašanje...

Kakšna izbira pa je to? Če izberem kosilnico, potem kao ne grem na kolo, torej se odrečem tistemu, kar bi rad, če pa izberem kolo, pa je treba tako ali tako pokosit, anede?

Mah, izbira pa taka. Bolj pravilno bi torej bilo: "kolo IN kosilnica". S klicajem na koncu. In tako se je tudi zgodilo.

Kolo je bilo super, ampak sem spet preveč motovilil in se obiral, zato sem odšel kosit šele, ko je bil sonček že visoko na nebu. Kar je zelo povečalo uporabniško izkušnjo same košnje.

Sicer pa saj ni tako težko kosit, če ni klancev. Zato ga pa imamo, enega takega, majhnega, ampak čisto dovolj velikega, da se kar dobro zmatraš. In da ne pozabiš vseh grdih besed, ki jih imaš spravljene ravno za take in tej podobne priložnosti.

In medtem, ko sem z obema rokama balansiral kosilnico v hrib in srčno upal, da mi ne bo spodrsnilo na spolzki pokošeni travi, se mi je na prsi usedel tak lep, pri sosedu dobro rejen obad. Brencelj po domače.

Mislim, da me v zadnjih petintrideset let brencelj ni več pičil. Ko dobiš kot otrok tiste nekaj osnovne motorike, je mnogo prepočasen, da bi ti še kaj mogel. Se še spomnim, da smo jih kot otroci opazovali, kako izvlečejo cevko in jih počili šele, ko so bili že čisto pred tem, da te pičijo.

A kljub temu sem bil danes jaz še bolj počasen kot preklemani dobro rejeni brencelj.

V tistem trenutku so bili namreč moji možgani precej zasedeni, saj sem razmišljal ali ga naj takoj počim in si pri tem nevarno povečam možnosti, da si odkosim nogo, ali pa ga naj pustim na miru, ali pa... Ko tudi pihanje ni pomagalo, je bilo pa že prepozno. Preden sem se postavil v kolikor toliko normalen položaj, da sem lahko spustil kosilnico, me je že užgal in odletel še celo prej, preden sem ga uspel počiti.

Tako, da sem na koncu še počil le samega sebe.

In zdaj imam od kolesa in košnje samo to, da me je pičil brencelj.

No, pa pokošeno travo...

V knjižnico gremo vsakih štirinajst dni. Kot urca smo.

No, ne vedno, ne smem pretiravat. Celo zamudnino plačujemo, ker smo leni in se nam ne da. Ali pa kaj podobnega. Ali pa se skušamo s telefonskim podaljševanjem temu izgonit. Kakor kdaj. Ampak večinoma smo pa kar redni.

Ko tamauček spravi skoz vse knjige, je pa vsekakor treba iti.

In takole težko torbo trogat s seboj:

Vedno je nabasana do konca in še kaj moraš v rokah nesti. In potem vsebino samo zamenjamo, za večinoma enako količino, kot prej.

Ampak ne, druge torbe si pa ne omislimo. TA torba je za v knjižnico in pika! Mogoče jo bomo upokojili, ko bo čisto razpadla. Po količini knjig, ki jih mora prenašati, bo to najbrž kmalu.

Nekaj življenjskih resnic je čisto osnovnih in se nam dogajajo vsak dan.

Včasih se te resnice izenačijo z Murphyjevimi zakoni, a zato so zame še toliko bolj osnovne. In toliko bolj življenjske.

Naprimer vrsta v trgovini. Sosednja vrsta, seveda. Ali pa... no, veliko jih, pa ne bi zdaj dregal v njih. Najraje jih kar na miru pustim.

Včasih pa se je teh osnovnih resnic dobro zavedati prej, in jih mogoče celo izkoristiti.

In danes mi je to uspelo. Ena mojih takih osnovih resnic je namreč: na pikniku je oglje najboljše v tistem trenutku, ko si že vse spekel.

Ker pa smo si danes zaželeli ribe na žaru, mi je v glavo šinila ideja, kako bi lahko tako življenjsko resnico obrnil sebi v prid.

In sem najprej spekel čevapčiče. Potem zelenjavo. In šele na koncu, ko je žar že mislil, da je vsega konec in se je končno ogrel, kot je treba, še ribe! Ha!

Tako so bile končno enkrat ribe spečene kot je treba. No, skoraj, ampak ne bi šel v detalje. Vsi so bili zadovoljni in tako naj ostane, kaj bi bili zdaj pikolovski... Dobre so bile in konec! In spečene, kot je treba! Ha!

Sem pa med žar-enjem razmišljal vse mogoče. Zakaj nisem povabil prijateljev? In čez čas, zakaj nisem povabil prijateljev iz vasi? In še malo kasneje, a čem povabit celo vas in vse prijatelje? Skratka, na koncu sem bil skoraj žalosten, ker nisem povabil celega sveta.

Šele po kosilu sem opazil, da sem nekam veliko zalival s pivom in da okrog leži cel kup piksen. Žar najbrž, anede?

Ma ja, kaj... vroče je bilo ko hudir! Jaz pa žejen in navdušen, kako sem prelisičil osnovno življenjsko resnico.

Včasih se zgodi, da nam tamauček kar naenkrat izgine. Ja, tak lump je, in kar odkolovrati, bogve kam.

In potem ga iščemo in iščemo in iščemo. Upamo samo, da ne bo kdaj odkolovratil skozi vrata ven.

No, čez nekaj časa smo ga tokrat le našli. Lepo zleknjenega v svoji postelji, ko je spal kot polh, ves zmatran. Kako in kdaj je tja prišel, ni bilo nikomur jasno.

Je pa bila Tadeja vesela, ker je na njem ležal tudi njen telefon, ki ga je kar nekaj časa besno iskala.

Nihče ni imel pojma, kako in zakaj, a je pogled v telefon razkril celotno rekonstrukcijo dogajanja!

"Najprej se zapodim po stopnicah navzgor.

Uuu, kako je daleč. Tadeja je lahko srečna, ker tako dobro držim telefon v rokah!

Pa temo se da tudi slikat! Uau!

Težko je slikati in se obenem izogibati oviram na tleh.

Še malo teme, ko pa je tako zanimiva!

Ah, končno, moja postelja. Pa igračke, pa... Olalala.

Še noge stegnem, poslikam vse svoje posterje...

Pa se malo umirim, da ne bo vse tako zabrisano in...

SPIM."

V nedeljo bo moj rekord.

Če mi bo uspelo, ker nisem tekel že od nedelje. Pa do nedelje tudi ne bom.

Ahhhhhh.

Me bo e-kipa srčnih nosila, če omagam?

En majčkeno me je strah...

Tile današnji otroci so čisto nekaj drugega, kot smo bili mi.

Zase vem, da so me mati komaj pripravili do tega, da bi bil doma. Kar naprej sem visel zunaj in izkoristil vse priložnosti, da me ni doma. Še celo takrat, ko sem imel izrecno prepoved. Hja, balkon je bil le v prvem nadstropju, jaz pa trmast.

Dandanašnji pa nič. Kar naprej bi viseli doma, sploh se jih ne moreš znebit. TV, računalnik, ležanje na kavču... Vse tisto, kar bi sam rad počel, pa si nikoli ne vzamem dovolj časa...

Sicer pa, če sem čisto odkrit, sem vesel za risanke in televizijo. Včasih odnese presneto veliko težav, ko otroka posadiš pred njo in da potem vsaj pol ure mir. Kaj čmo, nisem popoln in tudi nikoli ne bom. S pridom izkoriščam dosežke tehnologije, kjerkoli se le da.

Ampak včasih jih pa le nakurimo ven.

Ah, potem je šele zgaga, ko se spomnita kakšne "pametne" igre.

Tole je bila bitka vseh bitk, le da je slikano še na začetku. Čez pol ure so bili okopi že pol metra veliki, kartona pa se je nabralo za cel kup.

In kako je letelo kamenje... Ojej. Raje sploh nisem gledal, ker to je moralo tudi bolet. Začuda ni noben prijokal k meni, k sreči sta oba uporabljala le pesek. Ampak na koncu sta bila vseeno oba potolčena, od skokov v zaklonišče najbrž.

In čisto na koncu jih potem ne moreš spravit noter, dokler ni tema in si že fejst razkurjen.

Iz ene skrajnosti v drugo, kaj?

Končno se je skrivnost razkrila.

Dokončno.

Kakšen mesec nazaj, sem vsakič, ko sem prišel v službo, na oknu zasledil vsaj par muh. In to je trajalo kar kakšen teden ali še dlje. Vsako jutro muhe. Potem sem vedno pol ure porabil, da sem jih spuščal ven, da mi ne brenčijo okoli glave.

Od kje neki so se vzele?

Še slikal sem jih enkrat, ker je to kmalu postala Velika Skrivnost v naši sobi. Označil sem samo dve, čeprav so tri. Ampak to ni toliko važno.

No... danes pa...

Po dolgem času sem se nekaj igral z roletami. Že dolgo, vsaj leto ali celo dve, se jih ni nihče dotaknil. Pof! Čof! Klank! In pade izza rolet...

...eno malo okostje goloba.

Ja, madona, no.

Smo ga hoteli shranit za maskoto, pa je padel še dva štuka nižje in bi ga bilo potrebno najmanj zlepit. Pa mislim, da nima nihče te želje.

Zdaj vsaj vemo, od kje vse te mesojede muhe.

Še nikoli dozdaj mi ni bilo potrebno doplačat dohodnine.

Otroci, pa krediti, pa vse to je naredilo svoje. Olajšave sem seveda vedno izkoristil. Včasih je prišlo nazaj kar nekaj, včasih sem zlezel skozi za mišji rep.

Vse do danes.

Pri celo manjših dohodkih, kot sem jih imel predlanskim, sem plačal kar nekaj več dohodnine. Pa še doplačat bom moral, ker mi ob vseh medletnih spremembah služba seveda ni mogla pravilno odvajati akontacije.

In je šlo morje pa-pa.

Če se ne bomo česa pametnega spomnili...

Včasih se počutim kot molzna krava. Kar najbrž tudi sem. Kot tipični predstavnik srednjega sloja, na katerem vse te pregrešno drage države stojijo. Ampak se ne bom sekiral, ker bi bilo čisto brez veze. Kdo pa je še slišal, da bi se davki zmanjšali? Še v pravljicah tega ni. Mislim celo, da se tega tudi sanjati ne da.

Ni pa vse samo slabo. Končno je mene enkrat država kreditirala, ne pa jaz nje.

Bomo že preživel.

Ja, malo sem šel v Portorož. Si lizat rane po težkih preizkušnjah in se malo nastavljati soncu.

No, pa še kaj bi se našlo, čeprav najraje sedim na Fornačah. Kaj čmo.

Me je pa pričakalo prelepo presenečenje včeraj, ko sem se le privlekel do Portoroža:

a me kdo mal heca????

Že v nedeljo opoldan sem se malce slabo počutil.

Smo si vzeli dan za počitek, po vseh teh napornih praznikih, da bi dali malo mir.

Pa evo miru...

Zvečer sem že bil pokončan, z 38,6 sem padel v posteljo. In prespal večino ponedeljka.

Zdaj je pa že zgleda v redu, tako, da bo treba jutri v službo. Hja.

Če tole ni bilo iz psihičnih vzrokov, pa tudi nič ne rečem...

Prvi vedno pride Simon. Malo je še skuštran, saj je ura zgodnja. Ampak njegov trebušček se že oglaša in treba je izkoristit dan. Malce je tudi sramežljive sorte, zato večkrat sklanja glavico in noče nikoli direktno pogledati v objektiv. 

Rastko je malo bolj obilen in zelo nerad vstaja zgodaj, vendar mu je hrana ljubša in tako mu ne preostane drugega, kot da je pokonci, še preden se dan dobro začne. Res pa je tudi, da mu kolegi radi nagajajo in to mu gre še posebej zjutraj na živce. Zato se raje spoka od doma. Kaj pa veš, kaj dobrega danes najde naokoli?

Filip je večni nezadovoljnež in mu gredo vse stvari preprosto na živce. Še iskanje hrane, pravzaprav mu gre to še najbolj na živce. Ne da se mu. Najraje bi sedel cele dneve v krošnji svoje smreke. Če bi se le dalo!

In potem še ta stari Peter! Kar naprej leta za njim... Filip se že sprašuje ali je morda Petrovo življenjsko poslanstvo, da mu kar naprej teži in ga skuša spraviti na pravo pot. Evo... že pristaja! Ma, kaj je stari nor... a me ne more pustit na miru že enkrat???

Marko je med najbolj samovšečnimi. Kar naprej se ogleduje v objektivu, vsako jutro, ko posije sonček, ga najdeš tu. Morda mu je danes zraslo kakšno novo perje? Mu je jutranji prepir z Robijem pokvaril frizuro? A ne, ne... bo kar v redu!

Franci in Barbara imata polne kremplje dela. Pripravljata namreč novi domek, pa gre tako presneto počasi! Še vejice niso več tisto, kar so včasih bile! Pa ko bi ta Franci že malo zmigal svojo ritko in mi kaj pomagal! A moram res vse sama???

Med fanti se vedno zadnji prikaže Bojan. Je suveren vladar svoje jate in si ne pusti, da bi kdorkoli drug pametoval, razen njega, seveda. Morda je res malo nasilen in nevaren, a v resnici je prava nežna duša. Vladarsko delo je naporno in polno odgovornosti. Jato vrabcev je težko držati skupaj, kar naprej se nekaj kregajo in prepirajo, pretepi se vrstijo en za drugim. Tu pomaga le močna moška roka!

Ah, kot vedno zadnja... Prava dama! Dama, ki ne vstaja zgodaj, perje pač potrebuje svoj čas. Sonce je že dolgo na nebu, ko naokoli prileti Jasna. Njena vitka linija in urejeno perje res izdajajo pravo damo. Vendar pa se pri nas bojimo, da je vitka linija prej pomanjkanje časa za nabiranje hrane, kot pa skrb za telo. Ker pa je Jasna tudi skrajno prijazne sorte, ji vsi radi pogledajo skozi krempeljčke.

Vendar pa to dnevno idilo rad zmoti vladar neba in zemlje, vladar živih in neživih, vladar vsega, kar obstaja: človek.

Tokrat v Leandrovi podobi, malce nagajiv in malce še otroški, a zato nič manj strahospoštljiv. V nekaterih primerih lahko celo še bolj nevaren, kot ostali primerki človeške vrste, saj še čisto nepredvidljiv.

Vendar pa se vrabci ne damo! Treba se je le preselit malce višje in na drugo stran hiše! Naj ti ljudje skrbijo zase, mi bomo pa zase! Edino tisti bazen bi lahko končno spet nazaj vkopali! Saj se že pol leta nismo pošteno okopali! Prosim?

Kako ga vedno zmanjka v najbolj nemogočih trenutkih?

Naprimer ob koncu kurilne sezone... Saj se ne morem odločit, da bi ga šel zdaj kupit tisoč litrov! Kaj naj ga grem zdaj kupovat? Na pomlad? Naj dam zdajle 700€, samo za vodo gret?

Japajade.

Na gorenjskem smo doma. Ni šans.

Čeprav z mrzlo vodo se pa tudi ne gre umivat, anede? Zato lepo sedem v avto, kantice s seboj in hopla na pumpo. Takele lepe kantice:

Prej še niso bile tako lepe, lepe so bile šele, ko so mi prodali ti dve nalepki za tri evre... In smo jih na licu mesta napopal gor, ampak šele potem, ko smo si ogledal ali so kante res prave in sploh in oh. Mater, pa pri njih sem jih kupil! Bi me pognalo v zrak, če bi se spomnil, da rabim kakšne druge za olje vozit.

Še dobro, da nimam treh kant, potem bi moral imet s sabo še gasilni aparat. Huh.

Največje veselje pa je olje spravit iz teh dveh kant v cisterno! Tokrat sem padel na foro, da bi mogoče pa vseeno probal mal s cevjo. Ah, TO je bila ideja! Na koncu sem probaval in probaval, pa vseeno potem kar pretočil, čeprav težko.

Še danes mi sem in tja kaj po nafti zadiši...

Mogoče bi pa vseeno dal tistih 700€, da mi jo pripeljejo, kaj? Po vseh peripetijah...

Pravzaprav je puščanje krvi le izgovor.

Tisto pivo potem, tisto je pomembno.

Torej Had naslednjič oglašuj pivo in čisto na koncu v malem tekstu dodaj, da gremo prej še malo krvi dajat! Najbrž bo prišlo več ljudi.

Saj bi kaj povedal o drugih udeležencih, a ne bom. Nikakor ne bi bilo fer in tudi ne vem, zakaj bi vam delal veselje, osnovano na naši krvi. Če nas hočete spoznati, je najbolje, da pridete tja kar sami. Če vas ni, vas bomo pač z veseljem opravljali in podobne reči, ki jih blogerji radi počnejo. In teh ni tako malo.

Všeč mi je, da pri blogerjih vedno prevladuje pozitiven odnos. Do vsega. Tudi takrat, ko se nad čim pritožujejo. In tudi včerajšnji dan ni bil nobena izjema. Spet sem se narežal za tri mesece vnaprej. Kri pa nadomestil izdatno. Pa še bi jo, če bi bil kje bližje doma in da mi ne bi bilo treba z avtom še do doma.

Hvala Zlobi, Salonitki, Katarini, Sosedu in SiR-u za res prijetno družbo.

P.S.
Ampak drugič se moram res pripravit na vprašanja: "kakšen blog pa ti pišeš?". Ker sam nimam pojma in ker sem vedno zatečen nepripravljen, potem vedno zelo taktno, prijazno in kaj jaz vem kako še, odgovorim: "Pejt brat".

Hm?!

Bogve, od kje se je znašel na avtocesti. Čisto zmeden je bil.

Še sreča, da ga je najprej opazil policaj. Da je vozil za njim s prižganimi lučmi. Nihče od voznikov za njim ne bi bil tako prijazen, skoraj sigurno bi ga povozili.

Tako pa ga je Policija varovala in mu sem in tja spustila tudi malo sirene, ko je bil prepočasen.

Si je pa izbral dolgo pot. Najprej je moral iti čez cel viadukt. Potem skozi cel dolg predor, na koncu se je pa že tako navadil, da se mu ni čisto nič mudilo dol s ceste. Policaj pa ni vedel, kaj naj naredi. Se je enkrat ustavil in izstopil, a mu je seveda takoj pobegnil naprej. Potem je le za njim vozil, saj ni mogel drugega.

Pes pa tudi. Kam pa je lahko zavil... najprej viadukt, sam beton, nato pa še predor, še več betona.

Jaz samo upam, da ni potem več na cesto zavil, revež. In kako bo prišel domov??? Po viaduktih in predorih je bil precej daleč od doma... Samo upam, da ni šel po isti cesti nazaj!

Je bil tako hiter, da ga je bilo težko slikat...

Petek, kakor pač vsak petek, je dan za tabornike.

Tokrat je bil spet cel živžav in rodova liga, kjer je nastopala ena naša punca, pod taktirko druge naše punce.

In so osvojile prvo mesto! Torej bo treba še na državno taborniško tekmovanje. Super!

Letos se je Flori odločila celo za tabor! Ufff, končno ji je postalo všeč, smo že skoraj malce obupali.

Uradni fotografi slikajo od spredaj, neuradni pa od zadaj. Hja.

Na koncu so bile pa še palačinke. In en milijon otrok, ki so jih seveda vsi hoteli! Prav tako naš tamauček. In smo čakali in čakali in čakali. In še malo čakali. Pa še eno majčkeno. Čisto na koncu jo je pa le dobil. Namazano z nutelo, kakor si je želel.

Ampak pojedel pa ni niti cele. Tam nekje pri tričetrt je rekel dost mam.

Hm, vsi smo se sekiral, samo on ne...

Vikend, ja...

je bil malo naporen.

In samo še tole malo napišem in padem spat. Dost mam.

V petek smo se preganjali s taborniki. Čakali na palačinke, ki je potem itak ni mogel cele pojesti. Joj, tamauček!!!

V soboto moji starši na obisku. To je kar precej naporna zadeva, ki - vsaj mene - izpije do konca. Tega, da zraven spijem še kar količino, niti ne štejem.

Nedelja, vstajanje ob 5h in Pohod na Bohor. Smo se privlekli domov šele ob pol osmih zvečer. Čisto nikomur se ni mudilo, v tem prelepem dnevu. Ampak jaz sem bil pa že malo živčen, preveč smo se vlekli.

Jah, naporen, ampak pravzaprav lep!

Ni čudno, da tale čas leti kot sneta s'kira. Saj nimaš časa, da bi ti bilo dolgčas.

Slike za vse še sledijo. Se mi preprosto ne da. Ne. Konec. Šlus. Fertik.

Ravno toliko, za veselje.

Da je bil tamauček v Avstriji. Brez potnega lista tokrat.

Skočil na kopno in nazaj.

Z daljnogledom smo pa opazovali oddaljene bregove.

Je pa bilo meni zanimivo, kako se sam brod fino premika. Samo s krmilom dosežeš, da gre sem in tja. V ravni črti... Vedno sem mislil, da ga mora kabel kar fino držati, da ga ne odplavi navzdol po reki, a temu sploh ni tako. Kar gre. Sam. In to lepo počez.

Saj najbrž je za to čisto pametna fizikalna razlaga, ampak sem bil vseeno fasciniran. Hja.

Hvala pa sladkogorcem za par prijetnih uric in kosilo. Ko sva se že tako - čisto po krtinsko - mimogrede pojavila na obisku.

Malo smo pa le bili lažji kot 7 komadov težke živine!

Zdaj je pa že res nekaj časa preteklo, odkar so začele tele naše - moje! - limone rasti pri nas doma.

Skoraj že preveč. Se mi zdi, da jih čakam že kakšno leto, dve.

Pa sva eno s tamaučkom zadnjič obrala, ko je bil ravno bolan.

Toliko sem mu govoril, da čaj z limono pomaga, da mu je na koncu še res pomagal. Najboljše pa je bilo, da je to povedal še zdravnici, ko je bil pri njej: da je pomagal čaj z očitovo limono.

Zdravnica je malo čukasto gledala, rekla pa ni nič.

Kaj pa če rečt, ni jih čez domače limone, anede?

Sicer je bila res malo manj polna, kot kupljene limone, tudi tako kisla ni bila. Ampak bila je čisto naša in zato slastna. 100% limona. Ne samo 30% limona, kot vse tiste s tržnice v BTCju.

Po celem tednu doma, je današnji dan v službi...

...

...

...

prava MORA.

In to že cel teden!

Zdaj sem bil jaz na vrsti za bolniško. Najprej je zakuhal tamauček, v torek zjutraj pa še Mitja. Oba obležala z angino.

No, obležala... dokler nista dobila antibiotikov. Takoj nato je bilo vse po starem, se pravi v redu.

Je biti zanimivo doma takole, pri angini. So otroci samo prvi dan bolni, potem so pa čisto ok. Le da v vrtec ne smeš in tako ostajamo doma. Tamauček pa energije za izvažat! Pa ga zadrži doma, še posebej če imaš sam ogromno dela.

Saj se še kar dobro rihtamo, nič nam ne manjka. Priznam pa, da malo popuščam, vse ostalo me vleče sem in tja. In potem sem jima pozabil dati zdravilo včeraj popoldan. Ojej. Pa niti ni problem v tem, da sem jima pozabil, ker tega preprosto ne vem. Glavo imam tako polno, da se preprosto zvečer nisem mogel spomniti, ali sem tamaučku dal zdravilo ali ne. Groza. Kaj torej storiti, če ne veš? Dati raje dvojno dozo ali eno spustiti, kaj? Pojma nimam. Še bolj nesrečno pri vsem tem pa je, da se zdajle ne morem spomnit, kaj smo pravzaprav nato naredili...

Jaz upam, da je to samo (pre)polna glava in da niso (že) leta. Da me že ne obiskuje kakšen gospod A ali gospa S. To bi bilo pa res malce prezgodaj.

In to na bolniški! Ko bi morala biti glava prazna, nič službe, nič skrbi, le poležavanje in lenarjenje.

Japajade.

Še tale blog sameva, še toliko časa nimam. Res pa je, da me zdaj bolj prevzemajo tehnične zadeve, ki jih opisujem na drugem blogu. In tisto tudi vzame nekaj časa. Tako ali tako pa sem bil tale čas čisto v kablih, kablih, kablih. Žičke gor, žičke dol, levo, desno, gor in dol. Še sanjal sem jih.

Ampak saj gre. Presneto hitro in naporno, ampak takle mamo, pravijo v naših krajih. Pa v kakšnih drugih tudi najbrž.

Vsi tile so na vodik.

Iz tretjega nadstropja niti niso tako veliki zgledali, a ko si prišel bližje, si videl, da so same zverine.

Vsem našim bmwjevcem so se orosile oči, vsi so zamaknjeno stali in občudovali pločevino.

Na, jaz sem jih pa slikal. Clean Energy.

Nočna potepanja, pravzaprav.

V soboto sva prikolovratila domov ob dveh zjutraj.

Danes pa smo se vsi skupaj privlekli domov šele ob treh. Zjutraj, seveda.

Po vsem tem žuranju pa res ne ostane veliko. Še tak deževen dan, kakor je danes... in bi le in samo še spal.

Saj se človeku nič drugega ne da.

Lahko noč.

In to krompirjev Bonsai!

Kaj si ne spomnijo... Cela umetnost.

Najbolj mi je všeč napis: This Kit contains everything you need except the potato!

Res, samo še krompir potrebuješ, pa si na konju!

Za vse, ki ne morejo čakat. Piše, da je ZEN varianta...

Kaj smo ga danes čakali! Že zjutraj sploh nisem hotel v službo: "me bo zasnežilo!", sem govoril.

No, zdaj pa vidite kaj imamo.

NIČ.

Še tamauček je doma ostal, da bo delal snežake, se kepal in podobno. Pa bi lahko le čofotal po lužah, če bi mu mati pustili. Pa mu niso. Pametno.

Ej, ej, ej, tale Krtina. Brez vetra, brez snega.

Sicer mi pa čisto paše. Naj bo v hribih, tukaj doli samo zmedo dela.

Danes je najbolj primeren dan za obisk banke.

Zadnjega smo.

Čisto jasno je, da sem vse opravil le na pol. Vrsta je bila čisto do vrat. Mi je kar slabo postalo...

Nekatere stvari se nikoli ne spreminjajo. Vrste v bankah so konec meseca popolnoma enake, kot so bile dvajset, trideset let nazaj.

Blazno napredujemo.

Pa kje - madona - sem pomislil na penzije... Zdaj bo pa striček google še nekaj časa obračal svoj - že porabljeni - denar, jaz bom pa bogve koliko časa po žepu vlačil ček, dokler ne bo razpadel. In potem ne bo več razloga za it v banko.

Mater je to dobra ideja, anede?

Kakšnih stvari sploh ni opazit. Jih opaziš šele čez dva tedna. Ali pa še kasneje.

Najprej smo obdolžili soseda, da se z vrtanjem vse toliko trese, da se je vse premaknilo. Pa se je izkazalo, da se je nekdo le zaletel. Samo, da nihče ne ve, kdo.

Ne zgleda veliko, malo strešnikov je odkrušenih na zidu, to je pa tudi vse.

Ampak na naši strani zgleda bolj strašno. Ko opaziš, seveda...

Kako bomo to nazaj spravili, pa ne vemo. Malce zgleda strašljivo, kot da bo zdaj zdaj vse skupaj padlo.

Mogoče bo pa bager, ki bo pri nas naslednji teden, nazaj spravil. Mogoče. Če ne bo le vse počilo in razpadlo...

Sosed se je odločil, da najde nafto.

S tem nimam nobenega problema, če jo bo našel on, bo tudi pri nas.

Je pa mal hudič, ker se naša uboga stara hiša trese cel dan kot šiba na vodi. Vse nekaj šklopota, pleše, šipe žvenketajo, vse se trese in podobno. Za košček ometa, ki je odpadel v kleti pa ne vem. Ali je kdo preveč nasilno zaprl vrata ali pa...

Jaz sem že po petnajstih minutah postal čisto živčen. Hvala bogu, da sem šel tečt, potem jih pa ni bilo več. Huh... Ne vem, kako je Mitja zdržal cel dan doma.

Kolikor je videti delavce, je to sigurno eno bolj čistih del...

Mogoče bi bilo najbolje, da soseda kar vprašam kaj počne, anede? Drugače me bo pobral od firbca... Kaj vse sem si že izmislil!

Mislim, da sta to pomladna in poletna kolekcija.

Ampak ne me držat za besedo. Pojma tudi nimam, katera je katera...

Tole sta ena dva pobalina, ko sta skupaj... Ali sta čisto podivjana in samo skačeta, ali se pretepata, ali pa - sem in tja - popolno sodelujeta.

Pravzaprav Sončni podaljšan vikend.

Čeprav sem imel eno nerodno stvar v soboto, se mi je zdel tale podaljšan vikend dolgggggggggg. Kar je samo super! Končno enkrat, da ne pade vse mimo, še preden se dobro obrneš.

Je pa res, da bi lahko bili malo več zunaj. Imam sicer nekaj izgovorov, ampak vseeno bi bili lahko več zunaj. Končno namreč sonček. Se človek čisto drugače počuti!

Nekaj malega pa smo le izkoristili. Sicer je kar pihalo in je bilo na vetru mraz, v zavetrju pa fino toplo. Sem si kar dobro napolnil baterije. Celo toliko, da danes razmišljam, da bi šel tečt takoj po službi. Pojma nimam ali mi bo uspelo, zaenkrat me še drži, kako pa bo, ko pridemo domov... Ves lačen se mi sigurno ne bo nikamor dalo... potem bo pa že tema... Ah... grrr, tečt pejt!

Smo šli kar na Krtinski hrib, ga imamo čisto pred nosom.

Najprej smo čakali in čakali miške, a nekako ni bilo dovolj vztrajnosti, le jaz sem eno ujel s kotičkom očesa.

Nabiranje regrata je zraven seveda obvezno! Tam nekje, v daljavi...

In čisto vseeno je, ali je blatno ali ne, ali je mokro ali ne, ali je... Kotalit se je treba! Brez tega ni nobenega užitka v sprehodu.

Počasi pa bo pomlad, anede?

Z bankovci imam kar nekaj težav.

Večjih od 50€ namreč še nisem imel. No, v rokah sem jih že držal, ampak moji niso pa še nikoli bili. Še celo z bankovci za 50€ bi bilo isto, če jih ne bi zadnjič našli pri pospravljanju.

Kar naprej sem omejen na tiste desetake in dvajsetake, ki jih pljuvajo bankomati. Vse tako zgleda, da odkar imamo evro, nisem niti enkrat še dvignil denarja kje drugje, kot na bankomatu.

Še nafto plačam z dvajsetaki.

Sicer pa mi je načeloma vseeno, moja denarnica je večino časa takšnale:

Računov se kar tare, o kakšnih bankovcih pa ni ne duha ne sluha.

Denarnica je pri meni nekako spremenila svoj namen oz. pomen. Prej je le shranjevalka računov, ne pa denarja. Račun-nica? Računčica? Oziroma, še najbolj primerno bi bilo: dokumentnica.

Po denarju tudi diši ne. Šmrk...

Saj ne da bi hotel kakšno verigo delat, ampak ne morem si pomagat... čisto tako... iz firbca...: kakšna je pa tvoja?

Pa mu je le uspelo!

Ko sva prišla ponj v vrtec, je bil oblečen. Sam je povedal, da ga ni bilo prav dolgo strah in da se je hitro pokazal kot maškara.

No, še dobro!

Sta pa bila samo v njegovi skupini dva spidermana, po ostalih skupinah pa še ene par. Opazil sem tudi vsaj dva supermana in batmana. Skratka, herojev se je tokrat kar trlo.

Se je pa potem doma oblačil in slačil in hotel it naokrog, ampak na to bo moral še malo počakat. Saj ne more z mamo/očetom hodit in žicat naokrog: "a mate kej za pusta hrusta?".

Ena sovrtičkarka mu je rekla, da ma joške. Se mi zdi, da je bil kar užaljen, s takimi mišicami obdarjen superjunak, tamala mu gre pa nekaj takega rečt! Ojej!

Samo prehrana mu je delala malo težav, drugače je pa z masko na glavi kar dolgo zdržal.

Čeprav meni še vedno ni jasno, kje je pobral tega spidermana... Doma nimamo nič o njem, filma ni gledal, risank ni, stripov tudi nimamo... Samo iz vrtca?

Geni so hudir. Včasih pridejo prav, včasih pa niti ne.

Naš tamauček se je že dva tedna veselil pusta. V vrtcu se je s prijatelji že vse dogovoril, kaj bo, kako bo in zakaj bo.

Spiderman, seveda.

Toliko je o tem govoril in bil navdušen, da smo mu na koncu res nabavili spidermansko obleko. Cel dan jo je stiskal k sebi in jo kazal vsem, ki so ravno prišli mimo. Pa tudi tistim, ki niso prišli mimo.

Navdušenju ne konca ne kraja. Še včeraj zvečer je bil čisto navdušen, kako se bo prebudil kot spidermanski mulec.

Ampak, danes... Danes pa čisto drugače.

"Ne grem v vrtec!" je bilo prvo, kar je izustil. Potem je še veliko izustil, ampak se nismo dali. Na koncu je vzel oblekico s sabo v vrečki. Se ni hotel napravit. In ko je videl vse tiste maškare v vrtcu... Joj, toliko nesrečne facke pa že dolgo ne!

S pomočjo vzgojiteljice, prigovarjanja in še česa smo ga komaj spravili noter.

Ojej, cela svinjarija, toliko pričakovanja ti na koncu uniči presneta trema. Res, tile očitovi geni niso čisto nič vredni.

Tamauček, a nisi mogel kaj drugega pobrat?

Samo upam lahko, da je čez čas malo popustilo in da se je na koncu vsaj kaj zabaval! Hja, bomo videli...

Poli je meni najboljša salama. Res. Dobra je ko hudir. Ampak to je problem.

Ker jo lahko pomlaskam v treh minutah.

Punce pri nas pa imajo raje, če je še kaj drugega notri, naprimer zelenjava. Zato sem in tja, ko se omehča moje škrto srce, kupimo tako "z vrtninami". Kot je tale na sliki:

Ok, saj mene nič ne moti, ampak vseeno me zanima, kje so zdaj te "vrtnine"?

Se mi zdi, da je nekdo oblekel salame v napačne oblekice... Najbrž celo serijo.

Mi se nič ne pritožujemo, vendar pa bo to voda na moj mlin, ko bo kdo spet hotel Poli: "ma ne... daj... kaj veš, kaj bo potem notri...".

Ja, všeč mi je Poli, samo, ko ne bi bila tako presneto draga. In potem se raje mučim s kako noname klobaso brez okusa, ki pa je trikrat cenejša.

Kaj češ, v veliki družini moraš sklepat veliko kompromisov...

Čeprav še sam ne vem. Morda je bila sobota prekrasno zafrustriran dan ali pa zafrustrirano prekrasen dan? Kdo bi vedel?

Jasno mi je le to, da je bil dan tako lep, da sem ga večino prespal. Ostali del pa prečepel v kleti s knjigo v rokah. Kadar me tamaučki niso morili.

Lahko je drugim soliti pamet, pri sebi pa si ponavadi bos. In medtem, ko se njim obzorja že jasnijo, si ti v globokem sra*ju.

Pa so me vabili ven, na sončka. Pa se nisem dal. Nekaj je bil omenjen je bil celo tek, ampak jaz sem imel toliko težav sam s seboj, da sem kar pihal. In je šel en lep dan po gobe, tek pa tudi.

Ja, lenoba je gonilo napredka. Se strinjam. Edino lenoba me lahko požene v službo v ponedeljek ob 00:45. Druge sile, kateri bi se uklonil, še ni bilo... Tako pa je lenoba kriva, da vse odlašam do zadnjega, celo malo čez, da dobim odlog, a tudi v drugo ne gre čisto nič bolje. Dokler voda v grlu ni že previsoko. Dokler ne grgram.

Sicer pa sploh ne vem, zakaj jamram. Ura je 6:15 in jaz tole pišem. Kar pomeni, da sem naredil tisto, kar bi moral že davno. Kar pomeni, da je bila nočna čisto uspešna. In če bodo še ostali zadovoljni, se bodo morda tudi meni razjasnila obzorja.

Ostala bo le še zaspanost. Kake tri dni, potem bo pa vse ok.

Če bi dal našo staro hišo za avto, najbrž ne bi bilo dovolj. Še kakšnega otroka bi moral primakniti, potem bi si pa lahko privoščil, tistega, največjega!

Ja, veliki so! Nekateri ogromni. Ampak jaz imam raje malo manjše, luštkane. Pa tudi takih je bilo kar nekaj. Za vse okuse. Tisti veliki so preglomazni, Evropa pa premajhna. Si kar predstavljam, kako priletiš s tisto kišto v kakšno italijansko mestece. Se ne izvlečeš ven cel mesec...

Ker sva kar naprej iskala tamaučka v katerem avtu se skriva, sem bolj malo slikal. Pa še to slabo. Hm, vedno isti izgovori, kaj? Kot vedno, ima boljše slike Helena. Ona slika, jaz dokumentiram.

Tamauček je bil nekaj časa čisto navdušen. Potem je bil čisto navdušen, ko je odkril cevi iz katerih piha. Potem je bil pa navdušen, da bomo kmalu šli. Za njega bi pa res lahko rekel: prišel, videl, odšel. En, dva, tri.

Jaz priznam, da so mi bili kombiji še najbolj všeč. Vendar pa lahko stanejo še malo več kot kakšen avtodom. Na vseh domovih je bil lep napis na debelo osnovna cena. Ta se ti ponavadi niti ni zdela tako visoka. Ampak, ko si videl ceno razstavljenega modela (napisano na manjše), me je pa ponavadi vrglo malo v depresijo. Čisto enostavno je namreč še enkrat višja. In če potem kombi stane 60k...

Na koncu sva se odločila, da še nisva dovolj velika. Da morda bi bil še najbolj primeren Caddy Max. Ah.

Iz prve roke lahko tudi potrdiva, da je bil Chef res priden in deloven. Ne poseda samo ob lanternah in razmišlja o svojem obstoju.

Ah, potem smo se pa odpravili proti domu in se tako zatopili v pogovor, da smo... sva...

... pozabila ta drug avto pred službo...

Mojstra in pol!

Kar je povzročilo enmljon težav, ampak to je pa že druga zgodba.

Ma, Nergač me je napalil. Kaj čem.

No, oba je napalil. In se greva kar danes naslajat in firbce past.

Enkrat sem že preživel en mesec v avtodomu in priznam, da mi je bilo všeč. Huh, kje so tisti časi... Ko smo najeli avtodom kar v Borovljah, Avstrija, drugje jih še niso dajali v najem. Sicer je bil majhen, nas pa pet, ampak vseeno je bilo kul. En stari, majhni Peugeot, ki se je na koncu še pokvaril.

Jej, jej, edina stvar je šla, ki je v Britaniji niso mogli takoj zamenjat. Volanska letev oz. nekaj takega. Saj so imeli vse rezervne dele, le, da so bili za na drugo stran... Potem smo morali pet dni čakati v Gretna Green-u, da je šlo naročilo v Francijo in nazaj. Jasno so bili vsi pub-i naši, saj drugega skoraj nisi mogel počet. Celo Kilkenny sem se naučil pravilno izgovarjat.

In, ker je v vsakem slabem tudi nekaj dobrega, smo tam spoznali enkratno škotsko družino, ki sem jo poštopal, ko se je avtodom s prosto vrtečim volanom ustavil sredi ceste. Potem sem bil še ene trikrat gor, na Škotskem, oni pa trikrat dol. Na žalost smo potem, po dolgih letih, izgubili stike. No, za njimi mi je pa resnično žal. Ena od redkih stvari, za katere mi je žal. In za katero se kar naprej prepričujem, da bo treba nekaj naredit glede tega... Pa še do danes nisem. Lenoba lena.

Ja, z avtodomom se vedno kaj dogaja, ne? Ko smo potovali z drugimi avtodomi, ki so bili vsi še enkrat večji od našega, a sta ven stopila le dva. Mi pa smo kapljali en za drugim. So vsi samo buljili, kam neki so se balkanci stlačili...

Čeprav mi še danes ni jasno, kako sem zmutil, da nam ni bilo treba prav nič plačati. Saj toliko denarja itak nismo imeli. Vse, kar še vem, je, da sem kar naprej visel na telefonu. Od centrale lastnika avtodomov v Nemčiji, prek izposojevalca v Avstriji, do mehanika na Škotskem. Na koncu mi jih je uspelo tako skupaj spravit, da so se med sabo vse zmenili.

In takrat je bilo tudi prvič in zadnjič (upam!), ko sem pozabil denar doma. Še danes si ne predstavljam, kako nisem skočil iz kože. Po avtodom je bilo treba it čez Ljubelj v Borovlje. Ok. Pa ga pripeljat v Lj. Naložit. Super. Potem pa smo krenili, jasno čez Ljubelj - je treba šparat. In - kako posrečeno - natanko pri Borovoljah pogrešim denar. Ojejejejej. Nazaj! Seveda smo potem stali najmanj eno uro na Ljubelju, ker smo bili sumljivi, se kar naprej fijakamo čez mejo... Mi pa na minuto natančno naštiman trajekt čez Rokavski preliv. Kaj smo potem leteli! Celih 100km/h!

Danes bi se mi utrgalo, toliko stvari je šlo takrat narobe. V mladih letih to nekako bolj stoično prenašaš. Po domače: briga te. Na koncu se ti pa še fino zdi...

Ja, gledat gremo, kište velike!

Če sem prej pisal o bremenih, lahko v protiutež napišem tudi kaj lepšega. Vse je namreč nekako izravnano.

In ta vikend je bil totalni odklop. Tridnevni.

Že dolgo nisem bil tako odklopljen, brez skrbi, sproščen in sploh in oh... V družbi samih prijateljev se da presneto uživati.

Recept je pa takle: vzameš dvajset do trideset ljudi. Pelješ jih daleč v hribe, vsaj nad 800m, namatrati se morajo, da pridejo do tja. Najbolje nekam čisto na samo. Nekam, kjer stoji kakšna lovska koča. Poskrbiš za tone hrane in hektolitre pijače, seveda pa si morajo vsaj večerjo skuhati sami! Kakšen program ni obvezen, malo pa pomaga, da ne zaspijo prehitro... Ko enkrat prebrodijo krizo, so pa že v stanju prepevanja...

S tem je poskrbljeno, da ti jih bolj malo pobegne pred jutrom.

Trije smo šli že v petek zvečer malo zakurit. Da ne bo preveč mraz. Seveda smo lepo kurili do ene dveh, skurili pa celo ga... ah... pustimo to. Posledica kurjenja je bila, da smo bili malo skurjeni.

Ampak to nas ni odvrnilo, da ne bi vstali že ob pol šestih. Do enajstih sem šel še domov, odspal eno kitico, naložil vse potrebno v avto, miril slavljenko in bil še enkrat pri koči. Je bilo treba še veliko stvari pripravit preden pridejo gostje. Da ne govorim o tem, da sem moral še enkrat dol in gor. Po meso. In vse tiste dišave slastnih krvavic so me dodobra pozdravile kurjenja prejšnje noči... Pa svež gorski zrak, seveda!

Imel sem celo malo programa za našo žrtev, malo se pa je morala dokazat! Še zdaj ne vem dobro, kako je ta moj program izpadel. Ko bereš vprašanja in kviz pred publiko, se namreč čisto drugače sliši, kot se je slišalo, ko sem pisal v samoti kleti. Bogve, če se je kdo sploh kaj smejal...

Ampak sekiral se nisem preveč.

Sekiral se tudi nisem, ko sem prijel za kitaro. Ker me ni noben ven šuknil, sem seveda postal pogumen in na koncu sem znal zaigrati že skoraj vse. Kar je pri meni zeeeeeelo redko... Ponavadi namreč ne znam nič. Ampak malo je jeger pomagal, malo pa borovničke.

Zunaj se je kuhal golaž, ki je bil na koncu slasten kot že dolgo ne! Seveda smo ga polizali do konca.

Peli smo kar daleč v noč, že dolgo ne toliko. Vsaj meni je bilo super, prav rabil sem nekaj takega, sproščujočega. Žal mi je bilo edino za ruskimi žalostinkami, pri čemer pa smo se naslednji dan strinjali, da se potem ne bi dobro končalo... Ruske so namreč zadnji stadij. Za njimi je samo še postelja...

Sekiral pa sem se, ko sem moral pokazat Aproksimacijo. To sem se pa res sekiral. Sploh, ker sem nekaj zafrknil in najprej deset minut kazal Abstrakcijo. Ampak mi je uspelo. Hm. So pogruntali.

Ja, na koncu smo zdržali do petih s pomočjo pantomime. Družinska igra, kaj čmo. Spet sem bil mali fantiček, ki ni in ni hotel nehati.

Ampak ob petih je bilo pa že vse nekako takole:

in treba je bilo spat. Vsaj do osmih, ko nas je prekrasen dan zvabil ven, na Črnivec. Težka je bila, čeprav je bilo samo pol ure do tja, matral sem se ko hudir. Ampak sonček je bil prekrasen, družba enkratna in potem je bilo vse ok. Nazaj sem prišel spet čisto v redu.

Edino, ko se ne bi spet tako presneto najedel... Ah.

Pa še potem smo se kar obirali, pot v dolino megle ni nobenemu prav dišala. A treba je bilo pospravit, se poslovit.

Sicer pa... spomine in prijatelje sem vzel kar s sabo. In jih imam kar pri sebi. Vedno.

Za dobro sosedskega društva:

Moto klub ROKOVNJAČI, v soboto, 09.02.2008 ob 16h, na smučišču Kandrše, organizira 4. Zimski moto tabor. Gre za srečanje družabne narave, namenjeno predvsem članom moto klubov, lokalni družbi in ostalim navdušencem nad tovrstnim športnim dogajanjem.
 
Rdeča nit dogodka bo tekmovanje s pležuhi oziroma spust s poki. Tekmovalci se bodo najprej pomerili v kvalifikacijah, najboljših 32 pa naprej v paralelnem tekmovanju. Uradni trening bo v petek 8.2.2008 ob 18h na smučišču Kandrše.
 
več pa na --> http://www.mkrokovnjaci.com 
  
ANZE KOCAR, gsm: 041/60 20 36
 
e-posta: predsednik@mkrokovnjaci.com 

Zna biti presneto zanimivo. Kolikor vem, so Rokovnjači prav dobra družba!

Včeraj sem tako hitel z objavljanjem (ali pa sem samo zvečer preveč tekočine nadomestil), da sem svojo krvno sliko preprosto pozabil pripopat.

Moj krvna slika je namreč takšnale:

Hitro teče, brez problema, ena taka, lepa 0. Za vse potrebe.

Je tole napaka ali pravo ime radia? Ali pač samo premalo prostora?

Ker sem zadnjič sprčkal vse programe na avtoradiu, jih zmoram zdaj spet iskati nazaj. No, bolj počasi mi gre, res je, vsaj mesec dni že to počnem, pa sem prišel šele do številke 3. Hm.

No, včeraj pa sem na vožnji iz službe iskal kaj dobrega, ker mi gredo na živce reklame. In glej ga, zlomka! Kar naenkrat je bilo radijskih postaj na kupe. Na kupe! In to same take postaje, za katere sem prvič slišal... Prav presunilo me je. Od kje kar naenkrat taka poplava radijskih postaj? In kako, da jih vsaj polovice sploh nisem poznal?

Ampak tole Lubljano sem pa moral slikat. Hudič je, če ti za eno črko zmanjka prostora. Potem moraš bit pa inovativen.

P.S.
Ljubljana... pa kaj je to sploh za eno ime??? Ponovite si Ljubljana tridesetkrat, pa mi povejte, kaj pomeni...

Hvala bogu, da naši otroci bolje poznajo osnove fizike in podobnih znanosti, kot pa jaz.

Hvala bogu tudi, da se mi vsaj malo svita, za kaj gre, drugače bi jih hitro lahko obtožil čarovništva.

Nič privezani, nič prilepljeni. Kar sami stojijo.

P.S.
Najbolje uspeva puncam z dolgimi lasmi...

Želje rojstnodnevcev je pač potrebno upoštevat!

Redki so, a tudi med nami so taki, ki ne marajo prav posebej čokoladnih tort. Natanko ena je taka, če smo iskreni.

Zato sem ji lahko naredil le tisto drugo: kremšnite. Saj so zgledale kot kakšna torta, torej čisto v redu. Seveda smo bili vsi čisto zadovoljni, od celega pladnja jih je danes bore malo ostalo...

Zamolčano število svečk je naredilo precejšen ogenj:

njihovo pihanje pa cel oblak dima!

Glavno praznovanje nas še čaka, včeraj smo bili zbrani le v družinskem krogu.

Upam, da smo slavljenki pripravili en miren in zadovoljen dan.

Vse najboljše!

Zadnje pol leta hitimo, da na naše smetišče spravimo vse, česar ne potrebujemo.

Odločeno je bilo namreč, da deponija odpadkov v Dobu preneha obratovat s 1.1.2008. Dosegla je že najvišjo višino, ki je bila določena s strani države.

Seveda pa se je vse zakompliciralo. Namen je bil odpadke vozit v Celje, kar pa podraži odvoz za štirikrat, na kar pa država ne da privoljenja. Jasno, ne?

Torej ostajamo pri našem smetišču, o katerem imajo vsi veliko povedat, še najbolj to, da Dobljani živijo od njega na veliki nogi. Tako se sem in tja sliši kaka privoščljiva beseda o tem, kako bo življenje na Dobu po zaprtju deponije. Seveda, saj smo ljudje. Ne maramo, da kdo boljše živi od nas. Za tiste, ki slabše živijo pa nas boli briga... Torej napadamo dokler nismo na vrhu, potem se pa branimo.

Jah, zanimivo. Ampak mene to nič kaj dosti ne gane. Na smetišče sem odpeljal že skoraj vse, kar se je dalo in kar je bilo smetišču namenjeno. Razen salonitk s strehe garaže. Te bodo pa še malo počakale. Da se garaža porihta.

Je pa na smetišču vedno zanimivo, tamauček vedno sili tja, kot, da bi prodajali sveže žemljice. Čeprav smrdi in čeprav je vse usrano, blatno in raztreščeno... kaj pa vem... vedno se mi zdi, da fantki tja radi zahajamo. Polno zanimivih stvari, čeprav odsluženih, razbitih in polomljenih.

Ko jih tam v kotu vidim, prašne, zapuščene in razbite, se mi kar milo stori. Vse, čisto vse, bi vzel s seboj domov...

Jah, včasih dobiš darilo, ki ga sploh ne pričakuješ. Od nekoga, od katerega bi najmanj pričakoval.

Zato pa je bilo to res pravo presenečenje.

Iprom mi je poslal Slovar spletnih izrazov z naslovom: Under construction; v nastajanju.

Zdi se mi čisto kul ideja. S polno praznimi stranmi, kjer lahko vpisujem manjkajoče fraze, besede in podobno.

Ja, meni se zdi prav luštno.

Zdaj ga moram samo še začet uporabljat. Ta bo težja, upam pa, da bo šlo...

Če je kdaj čas, da ste doma, je to danes. In jutri. In pojutrišnjem.

Za vse bo še čas. Naj se te par dni vse skupaj malo ustavi. Nikamor ni treba noret, nikamor ni treba hitet. Vse se bo še dalo postorit.

Sicer pa je zunaj sneg, led in mraz, samo še kaj se vam lahko zgodi.

Bodite srečni in veseli, zato vam Krtinci vsem voščimo Vesele Praznike!

Sem se že navadil. V takih časih se to rado dogaja, človek pa se tudi iz izkušenj veliko nauči. Vsako leto je isto, kot pokvarjena plošča.

Zato sem le stoično odkorakal iskat denar, ko so POSi po celem BTCju prenehali delovati.

Vendar to ni bila lahko naloga. Najprej čisto na sever, do bankomata, kjer sem se na petah obrnil takoj, ko sem videl vsaj petnajst ljudi v vrsti. Potem sem bil pameten in zvit kot lisica in sem šel do drive-in bankomata, čisto na jugu. Ha! Pa vas mam, sem si mislil! Bistre buče, kot sem jaz, ne more nič ustaviti!

Japajade.

Bankomat so popravljali... Ma, ne moreš verjet!

Potem sem se sukal okrog enega bankomata, ampak je bil že prazen, kmalu nato se je to dogodilo tudi drugim. Super. Tako sem samo počasi odšetkal čisto nekam drugam, ven iz BTCja, tam dvignil denar - hura! - in odšetkal spet nazaj.

Kaj pa čem...

Vse za tisto majčkeno prgrišče baterij. Kako bi šele bilo, če ne bi imel še vseh daril... Ojej, si sploh ne predstavljam, najbrž bi komu vrat zavil.

Mrzli smo, ko odpove tehnika, ničesar več ne moremo. Kar pa - pravzaprav - sploh ni slabo. Vsaj ne zapraviš toliko. Morda bi pa moralo to postati pravilo. A ne bi bilo fajn? Naprimer od 20.12. do 5.1. nič ne dela, noben POS, noben bankomat?

Samo še našim otrokom bi moral to nekdo razložit, pa bi bil mir.

Po eni strani se mi pa zdi, da sem samo jaz padel v ta mrk... Nihče se namreč ni pretirano jezil ali razburjal. Kar mi je bilo precej čudno. Ali pa smo že vsi navajeni predbožičnih mrkov, kaj?

Računalničar? Računalnikar? Računalničkar?

Bogve.

Za ženski spol pa še malo težje.

Na Igu ji rečejo računalnikarica:

Super. Samo nekako se ne morem navadit. Še enkrat samkrat nisem prav ponovil. Hm.

Inverzija...

Na živce mi gre.

Zakaj se eni lahko kopajo v sončku, na več kot desetih stopinjah, drugi moramo pa zmrzovat?

Jebela cesta.

Sreča, da smo danes dobili trinajsto plačo, božičnico, whatever. Bo vsaj malo omilila inverzijo v denarnici...

Sicer pa zgleda, da bom vso porabil za kurjavo zaradi te presnete inv... inv... ma, ne!

Sicer komaj, ampak sem.

Novega mesta imam dovolj za nekaj časa. Sploh sem sklenil, da se kar nekaj časa ne bom vozil v tisto smer. Mi gre na živac. Pa še vsi tisti kombiji...

Sicer pa ni problem v delu, problem je v meni. Jasno, ne? Problem je, ker me zadeva zanima in namesto, da bi vse skupaj vzel le kot navadno delo, odrajtal svoje in šel naprej, mene prime in me Zanima. Z veliko začetnico. In se spuščam v podrobnosti. In filozofiram. In dajem notri sebe. In domov hodim z glavo, ki jo komaj spravim skozi vrata.

Pa ne vem ali ima kak smisel.

Po drugi strani pa sem presneto zadovoljen. Spoznal sem nekaj presneto dobrih ljudi, nekaj presneto dobrih strokovnjakov in pri vsem sem se presneto veliko naučil. Pa še presneto zaslužil.

In mi je zanimivo - zdaj ko sem čisto izmučen in samo še čakam, da padem spat -, da sem nadvse zadovoljen. Da mi je uspelo in da je šlo pravzaprav brez problemov. Nisem stisnil repa med noge, suvereno sem se držal ves čas. Nihče me ni izkoristil, izrabil ali kakorkoli obrnil.

S takimi stvarmi mi potem raste zaupanje. Morda pa res nekaj stvari vem. Morda pa res...

Sem in tja je dobro primerjati svoje znanje. In videti kje je tvoje mesto. V mojih letih in mojem fohu lahko hitro zaspiš in te čas povozi.

No, se še držim. Kar v redu, fant.

Trenutki, ko sem ponosen sam nase, so redki, a zato toliko bolj slastni.

Beli kombiji so povsod.

Zjutraj se prebudijo okoli štirih in se načrtno razlijejo po cestah.

Ni jih lahko opaziti, a pozorno oko jih ujame na milijone.

Do sedmih se prevažajo gor in dol, a potem skrivnostno izginejo za par ur.

Nato pa spet odidejo na ulice, vozit in preganjat vse ostale nesrečne voznike.

Lahko jih srečate kjerkoli, na dvorišču, na cesti, pred gostilno, na avtocesti, v hribih, pred trgovino... povsod.

Le pozorni morate bit.

V tisočih oblikah so, skupno imajo le to, da so beli. In da so kombiji. Kar je zelo podobno besedi zombi. Kombi - zombi.

Je to res le naključje?

Nekateri se namreč dobro skrivajo, izogibajo očesu, kot, da jih je sram. Nočejo biti opaženi? Nočejo, da vemo, da so vsepovsod?

Nekateri se plazijo 60 po avtocesti, nekatere opaziš le kot zmazek na svoji levi, ko je že zdavnaj prepozno.

Tudi če niso beli, verjemite... Natanko taki so kot beli kombiji, le barva je drugačna. Skrivači.

In glej čudo, ko pade noč, ko ura odbije sedmo ali osmo zvečer, se vsi poskrijejo. Nikjer nobenega. Zombiji?

Obstaja pa tudi podvrsta, tista najbolj prijazna, tistih se celo jaz ne bojim, tistih me ni strah, ko se pokažejo njihove luči v obsegu mojega pogleda:

Taki beli kombiji so mi všeč.

Za vse ostale milijone belih kombijev na tem svetu, pa bi zgradil poseben svet ali pa vsaj posebne ceste...

Mater, sem v zamudi. Tudi teh, enostavnih slik, preprosto ne morem spravit gor.

Zdajle je pa res že malo pozno, a vseeno.

Miklavž je bil tudi pri nas. Obiskal je krtinsko šolo in vse otroke, ki so prišli na Miklavžev sejem. Tudi našega tamaučka.

Sicer ni hotel nič zapet (naš tamauček, ne Miklavž) - obstal je kot vkopan -, darila je pa vseeno vzel.

Saj potem je prišel tudi k nam domov, ampak to pa že itak vsi vedo.

Pa parkeljni so tudi prišli.

Sedemnajst, sedemnajst,
mlad, perspektiven kader,
sedemnajst, sedemnajst,
namesto glave radar!

Pankrti, Sedemnajst

Včasih smo bili res perspektiven kader. Upam, da je temu tako tudi danes. Mi svoje perspektivnosti nismo ravno najbolje izkoristili, upam, da jo bodo današnje generacije bolje.

Torej, Tady... sedemnajst je pa že kar nekaj. Nekaj naredi iz teh sedemnajstih in naprej, ne kot jaz, ki se jih pravzaprav ne spomnim in so mi ušle med prsti.

Začetek je in bo težak, a verjemi, da bo šlo le na bolje!

Pri sedemnajstih moraš trpet nove recepte za torte:

Pri sedemnajstih dobivaš ultra pomembna in uporabna darila:

Pri sedemnajstih ti stari težijo in delajo govore, za katere itak ne veš, kaj hočejo povedat:

In pri sedemnajstih moraš še vedno pihat svečke, kot takrat, ko si jih imela tri:

Jah, nekatere stvari ljudje vlečemo daleč naprej. Naj ostane preteklost tudi del tebe, kljub temu, da si zazrta v prihodnost.

Tole sicer ni čisto navaden avtomat, ker ima svoje ime: Petromat. Čeprav bi mu - vsaj po mojem - bolj pristajalo Petrolmat.

Kaj vem, kateremu Petru sem zdaj dal denar.

Res je, hitreje je bilo in čisto brez zapletov. Na koncu sem še prišparal, ker nisem nič dodatnega - kakor to vedno naredim - kupil v petrolovi trgovini.

Sem imel pa strašansko slab občutek, ker nisem šel nič v trgovino in ko sem odpeljal, sem kar naprej gledal v vzvratno ogledalo, kdaj bo kdo za mano tekel. Potem sem pa še doma čakal, ali bo kakšen policaj prišel na vrata, češ: "pobegnili ste s pumpe, brez da bi plačali!".

Po mojem bom imel račun spravljen še kako leto... Tako, za vsak slučaj.

Evo, pa smo v veselem decembru. Najbolj napornem delu leta.

Kot, da ni bilo leto že tako ali tako naporno... bo zdaj še višek sezone!

Pa bomo že nekako. Namenila sva se, da bo letos skromno. Skromna darila, skromna praznovanja. Ne sme jih biti preveč. Pravzaprav sva se trem zabavam že odpovedala. Začetek je obetajoč.

Družinsko bomo praznovali dedka mraza za božička, za novo leto pa se nam otroci potepejo. Letos sva vse spustila, naj gredo, saj so že dovolj stari.

Midva pa mir. Bova končno lahko knjige brala. Saj praznikov bo tudi kar nekaj.

Pa tako ali tako imava polno dela, prazniki nama bodo predvsem koristili. Drugo leto se bodo odvijale pomembne spremembe!

Hm, no glede skromnosti morda malce nakladam, vseeno upam, da bo moja želja uslišana!

Odkar pomnim, delam torte za rojstne dneve na isti način.

Bogve zakaj, ampak tako je. Vsi so vedno zadovoljni, še vse torte zmažemo kar se da hitro. Zakaj bi torej nekaj spreminjal, delal drugače? Saj jih je le pet na leto - zase je pač ne delam jaz -, to pa ni toliko, da bi se jih lahko preveč naveličali.

Včeraj pa sem naredil eno majceno napakico.

Heleni sem naročil, kaj naj kupi za torto, ker je ravno šla v trgovino.

Uuuu, napaka, napaka, napakica...

"A veš... sem mislila... a bi ti... kako bi povedala... saj veš...", takole nekako je začela, ko je prišla iz trgovine. In potem iz vrečke potegne neko čisto drugo kremo za torte in zaigra na meni ljubo vižo:

"A veš, da je tale krema mnogo bolj poceni? Jih dobiš pet za ceno ene tiste, tvoje!"

Opala, sem si mislil. Seveda sem takoj videl, kam pes taco moli, toliko jo pa že poznam! Panika, panika, panika!!!!!

"Ja... pa sej... a nismo že mal naveličani vedno iste?... Pa tole tako fino zgleda... Oooo, lej TOLE čokolado!" in potegne ven spet nekaj čisto drugega...

"Arrrgghhhhh...."

No, potem sem se le še malo razburjal, omenjal njena peciva, v katera se JAZ ne vtikam, a vse to bolj zaradi lepšega, ne morem se kar tako vdat! A je bilo takoj jasno, da sem se že vdal. Saj ne morem drugega, ko vidim iskrice v njenih očeh!

Ker punca ima na koncu koncev čisto prav.

Veseli smo, da je praznik.

Še pri nas doma ne vedo vsi, čemu in zakaj ta praznik. Sicer pa tudi ni tak praznik, da bi ga človek lahko kako posebno praznoval, kajne?

Ker pa smo nagnjeni k praznovanju, seveda moramo nekaj praznovat. Je treba it po nakupih, kuhat, se pripravljat, kaj delat in potem smo vsi zadovoljni.

Zato Noč čarovnic pride čisto prav. Imajo otroci vsaj nekaj dela. Pa čeprav s štajersko bučo.

Takale je naša pred hišo. (C) Tadeja, Flori, Leander.

Že tri dni smo jo prižigali zvečer, ker je pač tako tamauček želel. Le včeraj smo jo nekako pozabili. Pa ravno včeraj!

No, bo pa še tri dni potem gorela, nič hudega.

Krtinci smo zelo fleksibilni glede teh stvari...

V Krtini so bile volitve letos precej zanimive...

Volilna udeležba pa kar v redu.

Včeraj sem domačim stisnil tole v roko in vprašal, kaj neki je tukaj narobe?

Pa so gledali... pa gledali... pa gledali...

"No, kaj piše?"

"Ja, za lepše življenje, ne?"

"A!!! A, čaki, čaki... življe--je--nje..."

Res je, težko se opazi, človek skoraj vedno prebere kar tisto, kar si je zamislil.

Ampak jaz težko verjamem, da tole ni šlo vsaj skozi par rok, preden je tisti zadnji dal zeleno luč za tisk. Pa potem še tiskarji, rezalci, razpečevalci, itd...

Prav nihče ni opazil?

Saj sploh ni čudno, da so potem tisti mali listki, deklaracije, napisani tako površno, da se jih da komaj brat.

Morda pa... morda je pa tole zanalašč, pa jaz nisem dobro pogledal? Kakšna zvezdica ob strani?

Danes smo imeli delovno soboto.

Namesto izleta...

No, ja, vreme je bilo res malo zoprno, je bilo res čisto prav, da sva začela z vsem tistim, kar sva se namenila.

Pa smo podirali in žagali kot zmešani.

Ampak nam je vse ratalo, čeprav nismo ravno pričakovali. Je bilo veliko dela, a smo bili pridni. Še odpeljat nam je uspelo vse vejevje. Hura!

Naslednjič kopljemo. Če bo vreme.

Danes je vreme bilo in ni bilo. Vmes smo imeli celo snežno ploho. Zanimivo, celih 7 minut je sneg padal in to kar fino. Potem pa kar naenkrat konec in spet sonček. Se ne more odločit, kaj?

Jah, toliko sem ga uspel slikat, več pa ne...

Jep, tudi pri nas rastejo limone.

Take, ta prave, malo krtinske, ampak še vedno prave.

Danes smo jih dali noter, počasi prihaja slana in zmzral. Nočem, da mi jih pobere, ko se že leto in pol matram, da bi kaj zraslo.

Zgleda pa, da se limonca čisto dobro počuti. Le tega ne vem, kdaj jo moram obrat? Takrat, ko dol padejo? Me prav zanima ali bodo tile trije sadeži imeli kaj okusa... 

No, bomo videli.

Malo je še zelena, anede? Bom še malo počakal, res je...

Zadnjič so imeli pri Flori v šoli razstavo.

Tako, zunanjo, kjer so šolarji poslikali cel pločnik okoli šole. Prav super je zgledalo.

Zanimive pa so bile same slike. Čisto na vseh so bili namreč motivi poletja. Nekje ladjice, nekje plaža, nekje sladoled, sončna očala in podobno. Niti ene same slike ni bilo iz kakšnega drugega letnega časa.

Vsem se malo kolca po poletju, kajne?

Pa sva šla zadnjič gledat še tretji del. D:HN-03, kakor je pravi naslov. V Šentjakobsko gledališče, na premiero. Sicer je že Hana vse opisala, ker pa sem tudi sam stisnil eno slikico...

Priznam, da mi je bila predstava všeč, čeprav mi sama Cinti ni najbolj blizu. Nekako je preveč zmedena, ne uspe in ne uspe ji vzeti življenja v svoje roke in zato kar naprej jamra in vse ji gre narobe. Čudno, ne?

Kar nekaj avtobiografskih zadev sem opazil, pravzaprav žalostnih zadev, saj na koncu zgodba postane precej resna, začinjena s humorjem, a vseeno presneto resna. Življenjske situacije nikogar ne šparajo, tudi Cinti ne.

Ne vem zakaj, ampak drugi del sva spustila, prvega sva videla, drugi pa se je izgubil neznano kam. Pojma nimam kako. Bo treba enkrat nadoknadit.

Jaz sem ena mala, žalostna, sirova štručka. Vsakemu, ki me kupi, ponujam malce užitka in nekoliko energije.

Za zajtrk sem prav dobra. Še posebno za vse, ki imajo radi slano. Morda samo zaradi okusa, morda pa malce tudi zato, da jim dvignem pritisk na normalo. S soljo mi to uspeva skoraj bolje, kot pa prijateljici kavi s tistim njenim kofeinom.

Ampak danes sem žalostna. Podražili so me in to kar precej. Za celih 25%!

Prav dobro vem, da tisti, ki me najraje jedo, zdajle jamrajo in jamrajo. Pridušajo se, da pa njim ni zrasla plača že zadnjih par let, sploh pa ne za 25%. In da jim najbrž tudi nikoli ne bo. Zato sem žalostna. Čisto lahko se zgodi, da me ljudje ne bodo več kupovali in jedli. Vsaj za enega takega vem, ki to čisto resno premišlja!

Sicer je moja proizvodna cena majhna, a moji izdelovalci se ukvarjajo raje z vsem drugim, kot pa s peko meni podobnih. Premalo zaslužka jim dajemo, pravijo. In potem mene in moje prijateljice vozijo po celi državi naokrog, tudi sama prav dobro ne vem, kako se jim splača, da me vozijo z enega konca na drugi. Najbrž zato, ker sem na koncu precej zasoljena. S soljo in s ceno. Ampak to je že težava tistih, ki me pojedo, do zdaj so se kar dobro držali, saj pojedo takorekoč vse, kar jim nastavimo.

Sicer pa ne vem, zakaj se sekiram. Tale moj porabnik... prav dobro ga poznam! Nekaj časa bo jamral, potem bo pa pozabil. Navadil se bo na mojo novo ceno in čez par mesecev sploh ne bo več vedel, da sem se kdaj podražila.

Ker bo zjutraj še vedno lačen in ker bom tako presneto priročna! Ha!

Kadar smo s Krti, je vedno naporno, a tudi vedno lepo.

Tokrat je bil na vrsti orientacijski pohod in kostanjev piknik. Lansko leto je bilo tekmovanje dobro sprejeto, torej smo vse ponovili še letos.

Mislim, da je kar uspelo. Deset ekip je tekmovalo, kar je za našo vas kar dober dosežek. Pomeriti so se morali v različnih veščinah, pa še nahodili so se kar dobro. Tokrat nismo imeli opisa poti, temveč so se morali znajti po karti. In je vsem kar dobro šlo. Zmagovalci isti kot lansko leto, bo treba prihodnjič vplesti še kako dobro ekipo!

Je pa s tem ena cela gora organiziranja, kar ljudje ponavadi sploh ne vidijo. Midva sva zdajle, zvečer, čisto na tleh. Zmatrana, utrujena in brez vsake volje, še dihat se mi skoraj ne da več. Ko cel dan skrbiš za vse ostale, imaš zvečer res polhno kapo vsega.

Ampak veselje ostane, veselje, da ni bilo kakšnih večjih napak, in veselje, da so se ljudje dobro zabavali. To bo pa še dolgo ostalo.

Organizatorji:

Moja pomagača, oziroma jaz sem bil bolj njun pomagač:

Dan je bil prekrasen, kot se za naše akcije pač spodobi, nisem brez veze vremenar!

Kostanj smo zabelili še z odojkom, posledico stave:

Jasno je, da vedno še kaka druga stava pade. Tokrat je bil na vrsti kozliček. Uff, za las je šlo, ampak smo ga dobili. Čeprav je bila igra težka in trda. Edino s takimi potezami se zmaguje!

Enkratno, tako, kot vedno s Krti. Presneto lepa nedelja!

Seveda, jasno! Že vnaprej je bilo določeno, da bom pogrnil na celi črti! Po dobrem razmisleku mi je to popolnoma jasno!

Moja uživaška dušica pač ne pozna mere, ne pozna pravil in ne mej. S tem sem se že sprijaznil, ni druge. Druge še malo presenetim, kdaj pa kdaj, a večinoma ne več, so že vsega hudega navajeni.

Ja, res, sprijaznil sem se, a presenetim sam sebe še vedno. Vsakič.

Takoj, ko sem videl vse tiste solate v jedilnici, mi je bilo popolnoma jasno, da bom kar nekaj naslednjih ur težko dihal, sopel in premagoval spanec. Vedel sem, pa kaj! Biti suženj lastnih želja, je hudič, sploh ni lahko... Saj jih ne morem kar pustiti tam, uboge, same, lepe solatice. Njami, njami.

Na koncu sem nabral za 0,88kg solate, plačal zanjo 5,34€, in pojedel vse, čisto do konca. Še kis sem spil in če bi imel kruh, bi še vse skupaj pomazal.

In zdaj sem točno tak kot, da sem pojedel eno veliko pizzo. Nažrt. Tudi toliko denarja sem dal. Super.

Od solate, ljudje, od solate!!!

Najprej potiho odprem prva vrata, ki vodijo v prostor. Nikogar ni! Super... Pregled ostalih vrat v prostoru kaže, da je vse prazno. Enkratno. Hitro skočim v zadnjo kabino in se dobro zaklenem.

Preverim ključavnico še enkrat.

Olajšano se usedem in nekaj časa prisluškujem. Ventilacija potihem brni, prostor je kar dobro izoliran, vendar napetost ostaja. Iz žepa prav narahlo potegnem škatlico in vžigalnik. Nekaj časa si ga ogledujem, izdajalca. Vedno me pusti na cedilu, njegov zvok je popolno izdajstvo.

Priprave trajajo kar nekaj časa, vse se dogaja v popolni tišini. Šelest papirja, drgnjenje se sliši kot, da bi v bližini vozil vlak. Ustavim se, prisluškujem. Je morda kdo vstopil? Ne? Dobro, gremo naprej.

Vžigalnik trdno primem v roko, potežkam, palec parkrat namišljeno preizkusi svojo pot. Zbiram pogum. Prisluškujem. Je zdaj čas?

Škljssst!

Ma, je*emti!

In vedno, prav vedno, me natanko v tistem trenutku zaboli mezinček. In v istem trenutku se spomnim na oba, na Alfreda v Alfred Hitchcock Presents in Quentina v Štirih sobah. In me boli.

Ni šans, kaj takega ne bi šel nikoli stavit. Izdajalec me vedno izda, še nikoli mi ga ni uspelo vžgati iz prve, takrat, ko je to nujno potrebno...

Disclaimer: Zgodba opisuje namišljeno situacijo neke druge osebe, jaz osebno načelno zanikam vsakršno vpletenost v take in podobne prestopke!

Knjižnice so super. Ne vem, kaj bi brez njih. Vsaka dva tedna si namreč sposodimo goro knjig.

Večina te gore je sicer za tamaučke, sem in tja pa se najde tudi kakšna knjiga za ostale.

Naša - domžalska - knjižnica je prav fina, odkar je v novih prostorih, pa še prav prijetna. Knjig imajo kar nekaj in tako bo še trajalo, preden mi jih začne zmanjkovat. Torej vse super.

Me pa hudo zanima, a tole delajo zanalašč?

Te svoje nalepke zanalašč lepijo tja, kjer piše kaj pomembnega?

Morda imam samo jaz take težave, ker pač prebiram takole robo, ampak vseeno. Do zdaj sem našel natanko eno žepno izdajo knjige, ki je imela nalepko nekje spodaj in s tem ni motila teksta na zadnji strani.

Le eno samcato.

Vsem ostalim so bile napopane direktno čez tekst. Potem se pa slikaj. Ali pa preberi pol knjige kar v knjižnici, če bi že rad vedel, za kaj gre.

Zanimivo pri tem je, da imajo prav vse te - paperback - knjige spodaj pravzaprav rezerviran prostor za take stvari. Tam je vedno original koda, pa koliko knjiga stane, pa tako naprej. Prostor.

Ampak ne.

V naši knjižnici se nalepke popajo v zgornji desni kot in tako bo za vekov veke! In pika!

Ženski nogomet.

Jutri v Krtini. Ob 10h.

Priprave so končane. Začnemo spet ob 7h zjutraj.

Cel vaški praznik. Cel dan dela.

Jep, naporno bo!

Ja, čas je že! Za prvi kostanj.

Zunaj je tema in dežuje. Ravno prav za peko kostanja. Ko se stiskaš pod marelo, si svetiš z lučko, dim ti sili v oči, deževne kaplje pa ti padajo za vrat.

Super.

Potem si pa privoščiš pečen kostanj in spiješ dobro količino kuhanega vina.

In si samo še za spat.

Ko se spusti mrak, mir in tišina. Ko ni več preveč vroče in ko ni že preveč mraz.

Vsaj pri nas se vse tako lepo umiri, malo preden pride luna.

Ko pa pade noč, navalijo nočni tiči, takrat čar izgine.

Noben pameten človek ne reče Mojstru, da se ne mudi. Vedno moraš zahtevati, da je narejeno že včeraj!

Ampak tokrat smo se poslužili motoviljenja: "ne, ne, saj ni treba", "saj se ne mudi", "oh, kakšen dan kasneje...", "ma, nima veze", "jutri, pojutrišnjem, kadarkoli".

Nekako nama ne bi bilo v veselje, da bi tekači na Izzivu skakali čez brvi, ne bi imeli kje parkirat in bi brodili po blatu.

Plinovod je huda reč, Krtina je že dva meseca razkopana. Čisto blizu nas so že.

Me pa zdaj seveda zanima, ali bomo v tem mesecu sploh prišli na vrsto. Ko sem tako (ne)premišljeno privlekel aduta iz rokava...

Danes je bil bolj len dan. Kar je tudi čisto prav.

Sicer bi moral narediti en regeneracijski tek, a sem si rekel, da čisto nor pa še nisem.

Še kosila ni bilo treba kuhat, ker bomo še cel teden jedli ostanke od izziva. Super.

Le pospravili smo vse in popoldne malo odbezljali v gozd, na sprehod, po kostanj, po gobe, po žir in želod. Da bo tamauček kaj v vrtec nesel. Tako, lepo počasi, brez ihte in nervoze. No, slednjega je bilo vseeno kar nekaj, ker je tamauček kar naprej težil. Ampak taki otroci so, anede?

Smo pa kar nekaj gob našli, za eno večerjo je že bilo. Tale je bila ena izmed manjših, a zato lepših.

Veliko sem razmišljal tudi o Izzivu. Gostitelj ni namreč nikoli čisto prepričan, ali je bilo vse ok in ali so se gostje počutili v redu. Vendar je bilo, po odzivih sodeč, vse ok, kar me veseli. Taka srečanja veliko dajejo in to daleč odtehta vse tegobe organizacije in priprav.

In če preštejem le blogerje, je bil Izziv tudi eno od ne tako majhnih srečanj blogerjev, bilo nas je namreč kar 6. Fjuuu, kar ne moreš verjet.

In kolikor se je tek razpasel tudi po blogih in okoli blogerjev, me skrajno veseli, da sem morda imel vsaj nekaj malega pri tem.

Po takih preizkušnjah in veselju in druženju in... moram jutri spet v službo. Madona, direktno v posmeh...

Me pa res zanima, kaj počne traktorist na sredini slike?

Bo pospravil pridelek? Bo pokosil travo? Pregleduje stanje kolovoza? Išče prehod?

Glede na to, da so tole naši kraji, je možakar najverjetneje moj sosed. Malo me ima, da bi ga našel in povprašal...

 (C) TheAnswer, Zevs forum

Vedno me impresionira, kaj vse si ljudje ne izmislijo, da morajo nekatere stvari početi ravno takrat, ko pač mislijo, da jih morajo. Pa če gre cel svet v maloro.

Čemu, hudirja, se je treba vozit sredi poplavljenega polja? Kakšne prav velike koristi od tega jaz res ne vidim. Prej celo kopico težav.

Ali pa samo nisem dovolj pameten.

Na Sončni Strani Alp my ass.

Kar naprej dež. Neurja. Vsake par let povodnji.

Edini narod na katerikoli strani alp, ki je moral pogruntat kozol'c, da mu vsaj trava suha ostane, si je šel zmislit tak slogan.

Ironija pa taka.

Kmalu bomo vsi dobili nove plačilne/kreditne kartice. Razni eurocardi, vise, bančne in podobne kartice, bodo vse - ali vsaj večina - po novem po EMV standardu.

Kar pomeni, da bodo kartice imele čip. Kar tudi pomeni, da jih bo treba v POS vtaknit, ne samo podrgnit po njem.

No, pri nas je vedno nekaj "early birdov", ki take novotarije že imajo in z njimi veselo plačujejo tam, kjer je to mogoče. Na nov način, seveda, z vtikanjem v POS. Prav takega imamo namreč v našem bifeju.

Skrbi me le to, ker so dosedaj še vsi - po plačilu - kartico preprosto pozabili v napravi. In niti osebje ni tega opazilo...

Tole bo še zanimivo. Upam, da je še ne dobim tako kmalu...

Še celo pri nas, kaj šele drugje po Sloveniji... Groza.

Jaz pa hodim v klet in gledam, kdaj jo bo zalilo. In kaj potem počneš? Z vedrom vodo ven vlačiš? Kličeš gasilce? Ma... kot, da nimajo danes povsod veliko dela...

Eh, preveč odnešenih mostov sem videl, ko sem bil majhen, da bi zdajle mirno spal...

Pa pri nas sploh ni hudo. Pač je voda visoka, to pa je tudi vse.

Sem šel pred kako urco malo traso za naš tek iskat. Kakšna pametna ideja! Sem skoraj sredi polja ostal, v jezerčku... Ej, se ni za hecat, polja so poplavljena do konca, tudi džip ne pomaga prav veliko...

Brihtna buča se je potem vrnila lepo domov.

Naš tamauček se je včeraj igral z legokockami. Med legicami imamo tudi motorje, na katere lahko spraviš kakšnega legočlovečka.

Kar naenkrat se začne z motorjem podit naokoli.

"Kaj pa zdaj delaš?"
"Bežim!"
"Bežiš? Pred kom pa?"
"Pred policaji..."
"Zakaj pa???"
"K sm lump!"

No, na koncu ga je policaj vseeno ujel in ga strpal v zapor. In tam je čepel, s človečkom, ves nesrečen v improvizirani hiški-zaporu.

Čisto nič po očiju!

Pa mu kar naenkrat pade na pamet ideja.

K hiški pripelje še enega človečka, spravi ven iz zapora ta prvega, oba posadi na motor in spet začne dirkat po sobi.

"Ja, kaj se je pa zdaj zgodilo?"
"Moja punca me je prišla rešit!"

In sta se odpeljala direkt v sončni zahod.

Čist po očiju. Na ženskah svet stoji.

Tale vikend smo se odvajali od računalnikov na splošno.

Nič tipkanja, nič brskanja, niti razmišljanja skoraj nič. Vsega skupaj sem presedel za tistim, ki mi žre drugače ure in ure mojega življenja, bore malo. Kar je vsake toliko časa tudi čisto prav.

Lep vikend je poskrbel za to. Zraven pa še vse rastlinje, ki nas je že skoraj zaraslo. Tako je bilo potrebno kosit, pa obrezovat, pa strižt, pa spet kosit, pa žagat, pa grabit, pa na koncu še vse pospravit.

Kar dobro smo se nadelali, moram priznat. Sem se pa tudi - končno - naspal. Nič kaj dosti se nisem pretegnil, lepo počasi je šlo. Še celo ležalnik sem kar nekaj uporabljal, kar je skoraj neverjetno.

In tako smo zadovoljni. Precej.

Težko pa je združevat vse svetove. Ko sem enkrat notri, ko sedim za računalnikom, me je skoraj nemogoče spravit ven. In obratno: ko sem enkrat zunaj, ko v možgančkih preklopi stikalo, me pa notri ne spraviš več. Da pa bi vsakega po malem, eeee, to pa ne gre! Eno ali drugo, nobenega polovičarstva.

Kaj čem, naenkrat lahko počnem samo eno stvar...

Včeraj se na roditeljskem našega tamaučka v vrtcu nikakor nisem mogel preriniti v zadnje vrste. Zato sem obtičal v prednjih, kar je že skoraj nezaslišano. Drugič moram priti vsaj deset minut prej! V prednjih vrstah se ne počutim dobro.

Dve uri, ej! Dve uri smo motovilili, gor in dol, levo in desno. In to v vrtcu! Kaj bo šele drug teden na gimnaziji? 8 ur???

Popisal sem cel A4 list papirja, na gosto, na robovih, spodaj, zgoraj, skratka cel list popisan. Da ne bi česa pozabil, oziroma predvsem zato, da bi lahko potem vse skupaj doma lepo spredaval. Kar sem potem tudi naredil, že za samo branje sem porabil okrogle pol ure.

V vrtcu pa je bila seveda okrog vsake stvari debata. In debata. In spet debata. Po večkrat. Vsako božjo stvar smo vsaj dvakrat obrnili okoli. Od spred in od odzad.

Vmes, nekje po uri sedenja na stolčkih za tamale, sem - priznam pri polni zavesti - pomislil, da bi bilo treba mamam prepovedat udeležbo na takih sestankih. Ali pa bi naredili roditeljske za očete posebej in za mame posebej. Ne pa za starše, kar tako, povprek!

Prepričan sem, da bi očetje opravili vse, čisto vse, v slabe pol ure. Zdaj pa smo bili debatni krožek, mislim, da so bile še najbolj zaščitniške mame s fantki. Ojdip je dobro razvit, fantki pa znajo izkoriščat mame do konca in še naprej...

Naš se še s slovenščino matra, kaj rabi še angleščino, križana gora! Pri štirih letih... Da si bo zapomnil kakšne besede, da bo poznal zven jezika? Oh, madona, no... Samo za angleščino smo porabili vsaj 20 minut, saj gredo k angleščini lahko le starejši od petih let. In potem smo razglabljali, kako je svet nepravičen, ker podpetletniki ostanejo brez angleščine, ki bi lahko neprecenljivo prispevala k njihovem razvoju.

In tako je šlo še o rolanju, smučanju... kaj jaz vem, čemu še vsem... Za štiriletnike.

Jaz mislim, da smo že čisto nori. Otroke silimo, da bi čimveč znali že v najzgodnejših letih. Da bi lahko postali uspešni, jim je treba nudit čimveč, čimbolje, od jutra do večera in še ponoči. Od njih nič več ne zahtevamo, le kar naprej jim vse omogočamo in jih silimo v našo, lastno, smer.

Saj ni čudno, da niso več samostojni, saj nikakor ne morejo več biti.

Kdo jih bo pa naučil Življenja? Z vsem, kar spada zraven: solze, smeh, trpljenje, žalost, sreča. Tudi tega se morajo naučit, s tem se bi morali vsaj znati spopadat.

Mi pa za njih skrbimo preprosto preveč. Zavijamo jih v vato, strežemo jih odspredaj in odzadaj, vse jim prinašamo k ri*i, kar naenkrat pa jih potem vržemo v življenje: zdaj se pa znajdi sam! Saj ni čudno, da so pubertete vedno hujše, saj se mladostniku kar naenkrat cel svet spremeni.

Zase mislim, da imam do otrok eno samo nalogo: da jih pripravim za življenje. Ne za lepo, prekrasno življenje, temveč za realno življenje. V njem morajo znati sami najti svoje trenutke lepote in sreče.

Mački že vedo, kako je treba.

Ja, zakurili smo. Ni čudno, kaj?

Najbolj uživa maček, potem otroci, potem pa midva.

Jutri greva na Krn, v sneg, rabiva malo toplote s seboj.

Danes je nekdo rekel, da so lastovke že šle.

Ma, ne........

Zdajle sem sicer malo gledal naokoli, a ko jih rabiš, nobene ni. Zdaj pa me je postalo malo strah.

Če so res že šle, potem zima res ni daleč. Najboljši pokazatelji so.

Samo še po nebu gledam, morda pa le ni res!

Danes je na Gimnaziji Poljane zagorelo!

Nekaj časa sploh noben ni vedel, zakaj gre. Tiste v zgornjih nadstropjih so spravili ven šele čez čas.

Nobenega požarnega alarma. Nikoli nobene vaje. Brez panike, kar je dobro, a se mi zdi, da s premalim zavedanjem, kaj lahko požar naredi.

Kakor zgleda, so bili gasilci edini, ki so stvar vzeli presneto resno, saj so pripeljali vsaj tri gasilske avte.

 (C) by Mitja

Tokrat je zagorelo le v kuhinji in je bilo vsega hitro konec. Mislim pa, da se na teh koncih sveta mnogo premalo zavedamo same požarne varnosti. Ko bo pa kaj hudičevo narobe, bomo pa spet iskali krivce.

A ni to malo brezveze?

P.S.

Ne vem, če bi bila pesmica: "Še nikol se nismo tolk smejal..." zdajle prav primeren. Vem pa, da smo mi na to kar naprej upali, seveda brez zavedanja, kaj to pomeni...

Je pa res, da sta šla naša dva dve uri prej domov.

Poleg tega je bil na šoli tretji rok Mature. Kako bo zdaj s tem? Razveljavljeno??? Polno težav...

Včeraj popoldne je bila pa res ena luštna nevihta.

S Heleno sva jo še pravočasno, deset minut prej, kot ponavadi, popihala iz službe. Kar se je izkazalo za pametno potezo.

In potem stojiva na semaforju, dežja še nič. Kar naenkrat zagledava zaveso, ki se nama približuje. Niti kaplje prej, ki bi zabrisala prehod iz suhega v mokro. Direkten rez, kot ga nisem še nikoli videl.

"Glej, glej!" sva oba tulila. Zavesa je šibala sto na uro in kar naenkrat se je tako ulilo, prav videl si črto, kdaj te bo zadelo, da smo še kar nekaj časa stali pred semaforjem, se ni videlo nič.

Najboljši pa je bil en moški na parkirišču, ki je ravno sedal v avto, a je ves začaran obstal pred njim z odprtimi vrati in gledal zaveso, kako se mu približuje. Po mojem je kar otrpel, nič ni mogel. Samo stal je in gledal, kako ga bo zadelo.

V naslednjem trenutku je bil premočen do kože in še malo naprej...

Takole mojstri zašijejo prebite in poškodovane cevi.

Naredijo jašek in potem vse pošijejo, poštukajo, skupaj dajo in to je to.

Velikokrat je slišati mojstre bageriste, da je dosti hitreje in lažje, če z bagrom kar odkoplješ in potrgaš napeljavo, če je slučajno tam. Se prej poštuka napeljava, kot, da delavci vse na roko odkopljejo.

Pri nas, v vasi, so enkrat fantje ob postavljanju mlaja prebili vodovod in to s tistim, ročnim orodjem za luknje delat. Nekam močni so bili, kaj? Se niso preveč sekiral, so bili vsaj trije vodovodarji zraven. Le ob štirih zjutraj je to malce nerodno počet. Ampak jim je uspelo. Hm.

Ko so razkopali skoraj celo Krtino, so prišli tudi do nas. Da bo fino blato, zdaj, v času jesenskega monsuna.

Pravzaprav so šli že mimo nas, jutri bo treba zgodaj vstat, da nam dovoza ne razkopljejo, še preden prideva ven. Potem bo treba peš v službo. Hm, kaj pa če bi malo zamudila, tako, čisto malo, in bi šla od doma šele ob pol osmih??? Sigurno bi že začeli kopat dovoz. To pa bi bil dober izgovor, anede?

Danes zjutraj smo se že pogajali z delavci, kje naj naredijo priključek. Helena zdaj pravi, da je prav tam, kjer smo se zmenili, jaz ga pa ne vidim. Kako so ga zakopali? Čemu torej priključek, če ga zakoplješ? In kako ga bodo našli čez tri tedne?

Ko se meniš s tistim, ki je pač najbolj glasen tam naokrog. Misliš, da je kakšen preddelavec, čisto lahko je pa tudi voznik tovornjaka, ki gre. Kdo je torej "prave" obvestil, kje naj bi imeli priključek? Hm. Nekako imam slab občutek.

Čeprav, vodo še imamo in elektriko tudi. Telefon bodo kopali z nekje drugje, enkrat drugič. Bomo videli tisto!

Ker cele dneve delam garderobno omaro, ni časa za za nič drugega.

Še dobro, da sta prišla Mitja in Tadeja, je Mitja prinesel s Sicilije prav grozno pošast.

Cele dneve teče v krogu, ne je in ne pije, tako ni potrebno zanjo preveč skrbeti.

Posnel sem jo na skrivaj, v pogojih slabše osvetljenosti, vse to zato, da me ne opazi, bogve kaj bi mi lahko še naredila!

Pri nas v službi imamo polno majhnih teras. Skoraj vsak šef jo ima. Te ne pridejo v poštev.

Potem imamo pa še eno malo čajnico, ki ima tudi izhod na teraso, na vrhu stavbe. Super. Dolga leta že nisem tja hodil, ni bilo potrebe. Zdaj pa - zaradi terase seveda - spet hodim tja.

Si pa tam delimo prostor z mogočnimi klimami, ki so jih naši pred par leti postavili naši vrli mojstri. Prostor se je zdesetkal, ampak ga je še vedno ostalo za kar nekaj tistih, ki zadnje čase ne morejo brez teras.

Te klime so res impozantne, hkrati pa tudi neverjetno zanimive. Bučijo namreč čisto tako kot velike ladje!

In potem stojiš ob mizici, ob kavi, na terasi, gledaš dol v mesto, poleg tebe pa buči dimnik in še lahno žuborenje vode se sliši.

Ej, kot, da se pelješ direkt v Grčijo!

Vsaka stvar ima tudi svojo dobro plat, anede? Sem se zalotil danes, da iščem bazen...