Podkleteno Nebo
Zacetna stran - krtina.com!
# Wednesday, August 25, 2010

Zemljevid je ena boljših človekovih pogruntavščin.

Pri nas jih uporabljamo na veliko. Sploh jaz. Kar naprej nekaj gledam, planinske karte, google karte, najdi.si zemljevide, geopedio, vse, kar mi pač pride pod roke.

Zadeve so uporabne, povedo ti kje si in kako boš do nekam prišel. Pri tem pa ti pustijo povsem proste roke, nič ne omejujejo, nič ne priporočajo, odsvetujejo, niso pametne, le v svojem jeziku ti pokažejo kako je. In to mi je všeč. Zato jih pa uporabljam.

Zadnjič sva na črpalki kupila petrolovo avtokarto Slovenije. 1 proti 270.000 je ravno toliko, da sploh kaj vidiš, a, hej, drugega sploh niso imeli. Midva pa nisva imela pojma kako priti v Osilnico, še manj pa, kako priti iz Osilnice. In sva jo morala vzet.

Karta sploh ni tako poceni, zdaj točne cene ne vem, nekje okrog šest evrov. To me ne bi prav nič motilo, naj bo 20 evrov, če je kvaliteta ok. Ampak, da pa ta jajca razpadejo po pol dneva uporabe...

to je pa že malo preveč.

In, ne, ni to težava prav petrolovih kart! Ne! To je težava vseh kart, ki jih prodajajo pri nas!

Planinske karte PZS, brez katerih se v hribe sploh ne bi smel podat, so povsem iste! Jah, za načrtovanje poti nekje na mizi v kuhinji so že ok, ampak na terenu...

Zadnjič smo imeli na trekingu s sabo planinsko karto Krna. Ojej! Po dnevu uporabe - sicer res da Uporabe - je karta samo še za stran, za v smeti.

Se opravičujem in mi je žal, ampak to je pa vseeno malo preveč. Pekrat jo dam ven iz nahrbtnika, zložim in vse skupaj razpade?! Kaj čem s tako karto?

Pa se na žalost vsa kalvarija teh kart tukaj sploh šele začne. Zadnje dobre karte smo na žalost videli v rajnki jugi. Že v osemdesetih sem kot mulc stopical okrog tiste trgovine s kartami (Borec?) na Kongresnem trgu in sem in tja zapravil drobiž raje za specialko kot za sladkarije. Pa se polovice kart sploh ni dobilo, ker so bile "zaupne" ali pa jih ni bilo na "zalogi" in smo tekmovali, kdo jih bo več nabral...

Do današnjih časov so seveda karte dobile povsem druge oblike, a vsebina je več ali manj ostala. Vsaj zdi se tako. Poskusite nabavit karte v digitalni obliki! Super! Ampak res ne vem, kaj čem s kartami iz prejšnjega stoletja?

Sem in tja se kdo potrudi in izda kakšno karto, ki je osvežena. Pa so te osvežitve res vredne svojega imena? Na Krnu smo imeli staro in novo karto in res ne vem, katera je bila boljša. Na koncu se je izkazalo, da na stari ni vsega, a, hej, tudi na novi ni bilo nič bolje! Osvežen zemljevid Grintovci pa je potencialno celo nevaren?

Eh. Škoda. Dober izum gre zaradi šalabajzerizma k hudiču.

Pa res ne vem ali je danes, v dobi digitalizacije tak problem vse to osveževat in vzdrževat?

Na koncu se še najbolj izkaže bedast in navaden ortofoto zemljevid. Je še daleč najbolj osvežen in ažuren. Bo treba sprintat, ni druge!

 


posted on Wednesday, August 25, 2010 2:32:18 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [5] Trackback
# Tuesday, August 17, 2010

17.8.2004 - 17.8.2010

1501 objava in 3768 slik.

Zakaj sem lani rekel, da je slik "le" cca. 2500 nimam najmanjšega pojma, zdi pa se, da se mi ni dalo štet. Letos sem jih namreč naštel natanko 3768. Pfuf...

Šest let našega življenja, šest let dogodkov, šest let več ali manj rednega pisanja.

V zadnjem letu se je število prispevkov na mesec še malo zmanjšalo, so pa prispevki zato večinoma mnogo daljši in z več slikovnega gradiva. Največkrat seveda s kakšnih poti, hribov, potovanj in podobnega. Sledim svojim občutjem in se ne sprašujem zakaj je ta blog tak, kakršen je. Je del mene in skozi njega se vidi, s čim se ukvarjamo in kaj se nam dogaja.

Nobenih velikih razodetij in preveč pametnih misli, naj se s tem ukvarjajo poklicani. Sam gledam na življenje skozi vsakodnevna opravila, skozi tisti najbolj enostaven - dolgočasen - čas. Takrat se namreč dogaja še največ stvari. In prav nič mi ne bi bilo všeč, da bi šle te ure mimo mene. Presneto moje so, naše, zato jih ne dam!

Ali kakor sem rekel že par let nazaj: lastna razmišljanja opisujem zavito skozi opažanja lastnega sveta.

Velike spremembe so se lani dogodile, a letos ni nič kaj drugače, zdi se, da od sprememb živimo, se na njih pojimo. Kar me - malce paradoksalno sicer - pomirja, daje mi občutek varnosti in zaupanja v prihodnost. Še zmoremo, še migamo, še se nam ljubi! Vse ostalo je pravzaprav postranskega pomena.

Torej, vse najboljše Podkleteno Nebo! Da bi Pot od Sebe in Nazaj še velikokrat prehodil!

P.S.

Nič obljub za drugo leto. Besedici "pravzaprav" se ne bom odrekel. Ni šans.


posted on Tuesday, August 17, 2010 10:46:03 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Thursday, July 29, 2010

Sem o tem že pisal in se že ponavljam, ampak me tako presneto jezi!

Zdaj je blesavi Kindle celo dražji od Hardcover-ja. Ja, pa to ne moreš verjet... Celo če ti celo knjigo nekdo prebere, je še vedno ceneje, kot presneti kindle. Pa čemu sploh ti presneti e-book bralniki? Da bo vse samo še dražje? Ker je fancy it z napravo v posteljo? Ker je *treba* to imet? Ker smo že povsem skrenili s poti?

K sadjarju sploh ne grem pogledat. So obiralci že po naravi.

Ah, nej se gre solit kindle. Pa ipad tudi.

Bom kar na Asus-u ostal. Je edini prijazen do mene.


posted on Thursday, July 29, 2010 11:36:32 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [4] Trackback
# Wednesday, July 28, 2010

Spremembe so edina stalnica v tem ponesrečenem svetu.

Če je to rekel že kak milijon ljudi, pa lahko tudi jaz.

V torek nisem več zdržal. Nič ne tečem, nikamor ne hodim (se mi zdi), nič ne delam. Samo jem, jem in jem. Zato sem moral nekaj naredit.

Kako me je držalo, še največ pove podatek, da sem vstal ob 4:30! Ravno s tanajstarejšim sva si podala kljuko kopalnice - on spat, jaz pa vstat. 4:30, si moraš mislit?! Res je težko, prvi dve minuti, potem me je pa že držalo: gremo, gremo, gremo!

Kakšen teden nazaj me je prešinila misel, da zdaj pa res že dolgo nisem bil na Planini. Presneto dolgo. (Sem šel prav pogledat - sredi maja sem bil nazadnje!) Tako, da sem si prav hudo želel it pogledat gor. Videt zelenilo, videt razgled, videt... kaj jaz vem kaj! Najbrž je dovolj le, da sem hotel iti.

Pa sem šel.

Brez rekorda danes. Brez matrarije, ok? Japajade. Takoj, ko si kaj takega rečem, že vem, kam bo to pripeljalo... V pehanje, sopihanje in matrarijo. Ampak vseeno, vodo je treba v celoti zamenjat in lepot se veliko bolj zaveš, če se malo pomatraš.

Že prej sem seveda vedel, kaj se je zgodilo s potjo od Calcita do Male Planine in me je bilo kar malo strah, kako bo. Nazadnje ni bilo hudega, pot se je od posega že malce obrasla in ne zgleda več tako grozno. Naštimanih je precej ograj, dodane so table za Svetovno prvenstvo, tabla in klopi pri Mojčini bajti, skratka, pot zgleda urejena. A tu je najbrž tudi past - pot je bila tudi prej urejena. In tudi prej je bila povsem ok, vsaj meni, najbrž pa kravam še bolj. Težko razumem, da bi krave potrebovale ograjo, ponavadi je ne. Zdaj pa je pot široka, oh, manjšega džipa bi spravil gor oz. zdaj lahko gorski tekači vštric tečejo po trije...

Čemu sprememba, torej res ne razumem, le par krav gre tukaj gor, ljudje pa - vedno eni in isti. Večina si izbira krajše pristope. A, hej, nekdo si je nekaj spomnil, si zamislil, projektiral in zadevo prignal celo do izvedbe. Zapravil veliko časa in veliko denarja, zraven pa še zanetil ogromno slabe volje, ker se z nikomer ni posvetoval. Malce ponesrečeno, bi rekel...

Res je, zdaj pot zgleda čisto ok, narava pa bo tudi hitro poskrbela, da bo zgledala še bolje. V ne-strokovnost izvedbe se seveda ne bom spuščal, saj nimam pojma, verjamem pa, da se bo le-ta pokazala kar sama. V vzdrževanju seveda. Bolj kot je bila strokovno izvedena, manj bo vzdrževanja... To bomo pa videli, najslabše od vsega bi bilo, da se bo pot zdaj zapustila, da se ograje - ki jih bodo seveda odnesli spomladanski plazovi - ne bodo več obnavljale, da se bo pot začela podirat, da bo šlo celotno delo v nič.

A za to se bo treba kaj pomenit, domenit, zgladit kak spor, podati kako opravičilo in podobno.

Saj tudi narava sama kar naprej nekaj spreminja - razgledi so že ena taka stvar, vedno so drugačni, vedno! Saj bi kar stal in gledal in gledal in gledal:

In potem sem v uri in tričetrt že na Jarškem, zdaj mogoče že verjamem tistim zgodbam o uri in pol... Tega, da tekači rabijo le dobro uro (za še daljši kos poti) pa sploh ne štejem - brez veze, ti so itak z drugega planeta.

Ura še pol osmih ni, pred mano pa dehti svež, svež kruh:

iz koče pa tako božansko diši po ričetu, da se mi cedijo sline. Grrrr, še pol osmih ni, jaz pa že lačen kot volk!!!

Se pa spremembe dogajajo tudi Jarškem domu - gradi se na veliko:

dom postaja premajhen, obiskovalcev nas je zgleda preveč. Nekdo pač izkorišča eno od zamujenih priložnosti, oziroma vsaj delček Velike zamujene priložnosti, ki se ji reče Velika planina.

Ampak meni so spremembe pravzaprav všeč. Res so stalnica in to ne samo v človeškem svetu, kje pa! Narava se spreminja tako hitro in tako pogosto, da to kar radi pozabljamo. Pa se ne spreminja le zaradi nas, večinoma se spreminja kar sama zaradi sebe. Zaradi same drugačnosti, iskanja. In zakaj bi bile potem spremembe nekaj slabega, nedobrodošlega? In nenazadnje je tudi človek del narave.

Skoraj gotovo je, da bo za časa mojega življenja še ostalo zelenilo, kot sem ga vajen. Če ne na Planini:

pa kje drugje, prelepih kotičkov je v tej mali deželi polno. Ga bom že poiskal, ker mi je blizu, ker ga rad iščem in ker rad uživam v njem.

Morda bodo pa enkrat prišle generacije, ki jim to zelenilo prav nič ne pove. Ki jim gore prav nič ne povejo. Ki jim razgledi prav nič ne pomenijo. In zakaj bi jih torej imeli?

 


posted on Wednesday, July 28, 2010 1:18:51 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Monday, July 05, 2010

Zadnjič nam je pri toujouti malce nagajal akumulator. Še posebno hudo je bilo, ko je bil dež.

Je bilo treba novega kupit in ta sreča je spet zadela moški del družine, čeprav smo za te posle še najmanj sposobni. A zgleda je bistvo v tem, da se pač raje umažemo. Ali se pa zaradi tega manj sekiramo? No, nekaj od tega.

Letos si pač nisem delal (pre)več skrbi, sva šla s Tamaučkom v neko trgovino na brnčičevi (zdajle se pa res ne morem več spomnit, kaj je bila za ena trgovina...), kjer so pogledal in takoj vedeli, kaj in kako. Vse lepo in prav.

Ampak za gotovino dobim 12% popusta! O... o... seveda gorenc ni mogel spustit take dobre priložnosti: "kje pa je najbližji bankomat?"

In sva se odpeljala petsto metrov dlje, našla bankomat, vzdignila ravno prav denarja in sedla v avto in

"klk"!

Klk? Arrrrghhhhh.

"Klk." Nič od njega več! Pa ravno zdaj si moral crknit?!

"Kaj pa zdaj?" sem le izdavil po salvi neprimernih besed.

"Oči", je predlagalTamauček, "kaj pa, če greva kar peš?"

"Kako peš!?" sem rekel, "A ni to malo daleč!?"

"Kaj daleč?" mi odvrne Tamauček, "saj sva pohodnika!"

Avto je v naslednjem trenutku kresnil in midva sva se lahko lepo odpeljala v sončni zahod. Jaz pa še danes razmišljam, da se lahko tudi od tamalih kdaj kaj pametnega naučiš.

Presneto prav je imel.

 


posted on Monday, July 05, 2010 7:20:39 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Tuesday, June 22, 2010

Oh, če to ni užitek! UŽITEK!

Končno je nekje tako postavljen, da ga lahko mirne duše pritisnem...

Tale je še boljši kot vsi tisti na italijanskih avtocestah...

Enkrat se moram splazit pozimi do njega in probat... v živo... a sploh kaj prime... a dela?...

Oh, če bi načrtovalci, ki postavljajo take velike RDEČE GUMBE, sploh vedeli kakšne lušte delajo nekaterim... Oh.


posted on Tuesday, June 22, 2010 4:03:39 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [2] Trackback
# Friday, May 14, 2010

Prav neverjetno se mi zdi, kje vse te že znajo pumpat in pumpat in pumpat. Še gate bi potegnili s tebe, če bi le šlo.

No, same države so tu pravi mojstri, ki ji nihče ne pride niti blizu. Se pa zato vsi učijo njihovih prijemov, takih in drugačnih, kar je - spet, kajne? - žalostno.

Načeloma hočem povedat nekaj čisto drugega, ampak mi je spet na koncu ostal grenak priokus, zato sem si moral dušo olajšat v prejšnjih stavkih.

Sem dobil knjigo iz Amerike! Kot jo vedno, ko gre kdo malce naokrog po svetu.

Super lepo, dobro, zanimivo, pravzaprav natanko takšno, kot sem si želel. Sicer pa sem jo kot prvo napisal na vrh listka z željami!

Tile paperbacki imajo seveda zadaj napisano ceno, zakaj točno ne bi vedel, je pa čisto dobrodošlo. Tako veš, da je tale stala 8 dolarjev.

Sem se potem čez par dni zanimal, kaj pa če si zaželim elektronske verzije? Najbrž ni problem, saj bo še ceneje! In ker imam zadnji čas možnost pogledat v sadno trgovino, ki me sicer noče priznat, sem seveda tja pokukal in zadevo primerjal.

Rezultat ni bil prav nič ugoden.

12 dolarjev? Za elektronsko verzijo, ki jo samo dol-poberem... brez tiska, brez... Hm.

Seveda, saj ni čudno, tile sadjarji so sigurno sprijeni do konca, grem jaz pogledat na amazon, tam še niso toliko pokvarjeni!

No, izkaže se, da so tudi tam (že) pokvarjeni. Kindle Edition 10.72$.

V čem je fora? Da moram tako ali tako že veliko odštet za bralnik? Pa naj dam še malce več za knjigo? Saj se ne bo poznalo, anede...

Klinc, se mi zdi, da ne spet nekdo za nekaj vleče in se dela norca iz mene. Kot ponavadi. Mi pa vsi še skačemo v luft in smo navdušeni do konca in še čez. Joj, kako lepo, joj, kako dobro! Kakšni kreteni smo, neverjetno!

Bom kar hodil v tistole knjigarno v sitiparku, tam imajo zadnje čase kar lepe zbirke paperbackov. Na tehle ultra dragih bralnih napravah bom pa še naprej prebiral zastonjskega Medvedka Puja, to lahko prebiram še petindvajset let in se bom še vedno narežal.


posted on Friday, May 14, 2010 12:10:08 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [4] Trackback
# Saturday, April 17, 2010

Ma, nič, bilo je super. Super, super, super.

Mogoče zato, ker je bil lep dan, ali pa zato, ker je bila dobra družba, mogoče pa zaradi tega, ker se mi je teklo.

Zadovoljen do konca in še malo naprej!

26 krogov, 50.258km. Jaj!

Prav posebej pa sem ponosen na naše Krte. 8-mesto med ekipami, 131 krogov, 249.817km! Ne moreš verjet! Čestitke vsem!

Ja, dobro se je teklo danes, že dolgo nisem tako užival, sploh po petintridesetem kilometru. Hehe.

Danes ego le narašča...


posted on Saturday, April 17, 2010 8:12:50 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [12] Trackback
# Thursday, April 15, 2010

Včeraj sem šel v ljubljano na spletne urice.

Tam okoli šeste, pol sedme.

Mater je bila gužva. Vsi so se nekam rinili, hiteli in bili živčni.

Priznam, da nisem več navajen. Sem se zalotil, da za vsak premik avta pogledam vsaj parkrat in to bolj natančno kot ponavadi. Sem se tudi zalotil, da mi gre vse precej na živce. Sem se zalotil celo pri premišljevanju kako ljudje zdržijo...

Seveda, saj mi je potem sredi titove padlo v glavo: pa ti si pravi pravcati nedeljski voznik!

Nič več borbe s konicami, nič več milijon semaforjev, gneče, trobljenja, umikanja, izsiljevanja, napetosti do konca... Le še par semaforjev, sto+ vozil in počasnost ruralnih krajev.

Se mi je kar fino zdelo. To je sigurno ena od stvari, ki jih NE pogrešam. Ha!

 


posted on Thursday, April 15, 2010 5:17:26 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, April 07, 2010

Ena čez drugo se mi zadnje dni vrstijo misli.

O rezultatu na Škofjeloškem trekingu, kjer mi še vedno ne gre v račun, kako sva s progo opravila v 13:43/km, ko pa sva na Približku Moravške, ki je bila kar dobro daljša, nahodila le 12:09/km? Pa je višincev recimo primerljivo, sto manj na približku, vendar pa je bil skoraj 12km daljši... Je ta minuta in pol na kilometer le zaradi orientacije? Pojma nimam... Najbrž paše v tisto: včasih hodim hitro, včasih pa počas?

Saj ne, da bi se sekiral, me pa seveda zanima. Predvsem s stališča, da bom naslednjič vedel kako in kaj. Naprimer v Beli Krajini... tam bo sigurno čez 40km, orientacija bo bolj zahtevna, najbrž pa manj višincev. Limitni čas je že zdaj postavljen na 10 ur. Jaz bi pa rad vseeno vedel, koliko časa bova midva porabila v takšnih pogojih... Bo 10h sploh dovolj? Če bodo postavili časovne omejitve potem se jim vsaj ni bati, da naju bodo morali čakati... Meni pa je načeloma tudi vseeno, saj verjamem, da se bova tudi tokrat nahodila in naužila do konca. In končno enkrat detaljno spoznala belokranjske breze, gozdove in izgubljene vasice.

Včeraj sem šel tečt do Gradiškega. Tisti klanec pred njim me namreč vsakič tako vleče... Pa me je le noga bolela in spet sumim nogavice. Spet tista enaka bolečina, kot da imam votlo nogo. Grrrrr, sedem kilometrov sem porabil, da sem se dostojno ogrel in da me je nehalo vse nekaj bolet. Ali pa je bilo to zato, ker sem zavil v breg in hotel pobegnit v gozd, kamor me kar naprej vleče? Kdo bi vedel, je pa bilo od takrat naprej mnogo bolje, gradiških klancev pa kot da ni več. Saj me zadihajo, seveda me, ampak to ni več to. Sva avto pustila kar gor, na vrhu pri kozolcu, da sva lahko še malo prečila travnik in imela še kakšen klanec več. Ja, malo zmede je bilo včeraj, jaz sem šel tečt do jezera, potem sva skupaj naredila en krog, nazaj pa je tekla Helena. Zanimiva kombinacija.

Le tele nogavice mi gredo na živce. Na koncu koncev imam le ene same, samcate. Take, ki so dobre za vse pogoje. To pa je nekam malo, še posebej, če računam na pralne škrate, ki kradejo nogavice po tekočem traku! Saj jih čuvam, ampak škratje so prebrisani in namazani z vsemi žavbami, proti njim pogorim na celi črti. Kaj bom pa potem, a? Da bi bila ironija popolna, so to tiste nogavice s prvega mojega LM-ja, kratke in zoprne. Pa jih moram imet v vseh supergah, na koncu tudi v gojzarjih, saj so edine, ki ne delajo žuljev. V gojzarjih pa je tak mali, tanki štumfek prav grozno nosit. Še posebej pozimi.

Mogoče bo treba malo sprobavat.

Torej še en treking, pa formaraton, mogoče še tek od Krtine do Primoža, potem je pa že 24-h Primoža! In tega ne gre spustiti za nobeno ceno! Letos se ne morem odločit na koliko bom startal in kaj bo moja skrita želja. 12 in 13x? Problem je, ker se skrite želje kar same postavijo in so velikokrat izven realnih zmožnosti. Potem je pa človek razočaran. Po drugi strani pa spet nočem bit turist in si ne smem premalo zastavit, saj bi moral biti letos dobro pripravljen. Jebela cesta, same dileme... ki si jih postavljam le sam...

Bo pa luštno, v vsakem primeru.

Na Nočno 10-ko se je treba prijavit. Saj bodo vse zapolnil že v aprilu...

Kdaj bom naredil še tisti konček Moravške? Kdaj bom začel - vsaj - razmišljat o Rokovnjaški? Kdaj sploh najti kakšne datume? Še za MC IV. ga bo presneto težko najt, v maju sigurno ne.

Heh, v juliju planiram izvest Naskok na Sedlo. Vsak se hvali s svojim rezultatom, jaz pa (še) nisem prišel hitreje od 2:20... Bomo torej preverili in videli kdo ima prav in kdo si zmišljuje. Me prav firbec matra!

Moram priznat, da mi je animacija trekinga neverjetno zabavna. Pojma nimam zakaj, ampak preprosto se valjam po tleh...

Jah, takole smo nametani zadnje čase. Pa še to samo glede tekaško-treking zadev. Kje je še vse ostalo!


posted on Wednesday, April 07, 2010 11:51:28 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [4] Trackback
# Monday, March 29, 2010

Čez cel vikend nismo nikjer bili.

Čudaki. Pa tako lepi dnevi so bili. Krti smo pohod odpovedali, tako se nisva imela kam dat. No, pa še delo okrog hiše je čakalo in čakalo in čakalo, kdaj bova nehala špancirat naokrog.

Je torej kar prav prišlo, da nismo nikamor šli.

Ampak vseeno je vikend spet tako presneto hitro minil. Nič ne pomaga, delo gor ali dol, veliko zadolžitev gor ali dol, vikend je vedno en dan premalo.


posted on Monday, March 29, 2010 1:47:34 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Thursday, February 25, 2010

Včasih malo brskam za nazaj...

Sem ugotovil, da povprečno enkrat na leto napišem kaj pametnega.

No, danes sigurno ni ta dan.

Sorry.


posted on Thursday, February 25, 2010 9:43:47 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4] Trackback
# Friday, February 19, 2010

Pa je prišel tale dež. In bo pojedel ves sneg.

Najbrž bo tudi drug padel, a vseeno: zima se poslavlja, to je enkrat ena.

Ta prvi ptič je že začel med špirovce lest. V dnevu, dveh lahko še kaj naredim, potem bo že prepozno in spet jih bomo imeli v (med?) hiši.

Je pa tudi res, da se snega še ne bom tako hitro znebil, le malo višje bo treba in že se bo vse prijemalo povsod!

Zadnjič se mi je - čim se je pokazalo malo sončka - takoj začelo vse lepit na dereze. Pa sem tam zgoraj pod planino začel padat v sneg kar povprek, kot da bi bil pijan sem se opotekal! Gležnje mi je zvijalo in prav nič hiter nisem mogel bit. Sem se čudil in čudil, kaj je z mano narobe, dokler nisem pogledal pod gojzarje. Heh, ni čudno, z dvajset, trideset cm visokimi stopali pa res ne znam hodit, ni čudno, da se opotekam...

Potem se je to lepilo na dereze kar nekaj časa. Dokler ni bilo že toliko južno, da se je še to nehalo lepit. In je bil mir.

Sicer pa je zdaj čas otrok, njihovih počitnic in tako naprej. Nekaj se trudim delat, ampak ne gre mi najbolje...

Mogoče... mogoče bi bil pa že res čas, da gremo enkrat v naslednjih letih spet v maškare? Naš tamauček je šel dvakrat čez celo vas, v soboto pa še v torek.

Še danes je sladkarije in zapravlja prislužen denar.

Smo že prestari in smo že pozabili kako je?

Saj mi je vseeno, samo da je odjuga... mogoče bom začel še tečt. MKM se bliža, kaj naj grem na 8km???

 


posted on Friday, February 19, 2010 1:02:40 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Monday, February 08, 2010

Bil sem v dvojni vlogi. Bil sem povabljen in bil sem organizator.

Bilo je nadvse luštno, super, enkratno in seveda tudi naporno. Zato se šele zdajle, v ponedeljek, počasi in s težavo prebujam...

Vse se je začelo s tem, da sem bil bolan. No, panika se je začela s tem, ostalo niti ne. Zato sem vso sredo pravzaprav prespal, da bi se ja pocajtal. In mi je tudi uspelo. Hura!

Ker v četrtek je že bilo potrebno iti gor, do koče, pogledat kako in kaj, se zmenit, zakurit, pripravit pač vse, kar se pripravit mora za en tak dogodek. Še malo sva se vozila do Črnivca, vreme je bilo super, le pihalo je kot noro.

Pa se zmenit še v 902, da slučajno ne zmanjka kaj prostora in to je to. Za četrtek bo kar dovolj, vse je pripravljeno, vsi smo v pozoru in čakamo!

Noč na petek ni bila ravno polna spanca. Skozi misli ti roji milijone zamisli, kaj vse si pozabil in kaj vse bi lahko še naredil. Pa pravzaprav nič ne moreš, zadnji dan je zadnji dan in kar je, je.

Lahko le spakiraš,

greš po hrano,  vse skupaj zvoziš gor in upaš, da bo vse ok. Ker robe se potem kar nekaj nabere, take in drugačne...

Medtem pa že v mestu čaka avtobus na prve goste in Helena z njimi.

Midva s Tadejo sva bila tim, ki je bil že v koči in je moral imeti vse pripravljeno, ko pridejo prvi gosti. Par gostov pride celo prej, a to še ni tisti prvi šus. Ko pride večina, ki se mora skozi meglo prebiti do koče, se vsa zadeva šele prav začne!

Kar naenkrat zmanjka panike, saj se ne da prav nič več storiti: to je to! Dolgotrajne in natančne priprave zaležejo, ne moreš verjeti, kako zaležejo! Vse začne teči kot namazano in le par napak se nam prikrade.

Hrane, za katero me je bilo malce strah, da jo bo premalo, je ravno prav! Nekaj še ostane, a to mora!

Golobi letijo v zrak,

puške pokajo,

in vse strelivo se spremeni iz takšne oblike

v parih urah v takšno obliko:

Ljudje se zabavaj(m)o, kuhamo golaž

in ko se dan preveša v noč postajamo vedno bolj razigrani. Snežne skulpture začnejo rasti po okoliškem vrtu.

Nekatere avtobus zvečer odpelje v dolino, vsi se malce bojimo kako bo šlo, ker sneži, vendar je vse ok. Za vse tiste, ki pa so ostali pa se seveda ni za bat: žurali s(m)o ga dobro!

Pa vendar nas to zjutraj prav nič ne moti, da ne bi zagazili v sveže nametan sneg!

Do Črnivca v takemle gaženju sicer porabimo celo uro, smo pa zato potem veliko boljše volje! Škoda le za kakšen sonček!

Na Črnivcu še podoživimo vetrolom 13.7.2008, spijemo par kavic, pa je celotnega dogodka že konec!

To je vedno ta velika svinjarija - vse luštne reči se odvijajo mnogo prehitro! Zakaj mora tako hitro priti konec? Eh... Kakorkoli že, upamo, da so ljudje nekaj doživeli in da jim je bilo vse skupaj ravno tako všeč kot nam!

Helena se vsede na avtobus in jih odpelje nazaj v dolino, jaz jo pa mahnem spet čez hrib nazaj do koče. Tudi samemu mi je pravi užitek spet malce gaziti.

Potem smo še cel dolg dan pospravljali. Helena je pripeljala še Tamaučka gor, da smo ja lahko vse zvozili nazaj. Za en avto je bilo preveč robe. Pa tudi preveč dela za dvoje rok, so bile potrebne kar tri!

Toyota seveda ni Vitara, ki ji sneg ni šel do živega, zato sem se pri njej moral matrat še s temle, da sem sploh prišel s hriba dol:

no, ampak tudi avtomatiki gredo čist lepo po snegu. Če imajo verige gor, seveda...

In ko smo končno proti večeru prišli domov, vsi zmatrani, nas doma čaka še to, da je nafte zmanjkalo! Arghhh.

Zaradi vsega ni prav nič čudno, da smo malce zmatrani in da je šla cela nedelja v pospravljanje in da sva vsaj danes dopoldan zagrizla do Velike planine in se vsaj malo spucala. Tako sem pravzaprav šele zdajle kolikor toliko spet pri sebi. Še dobro za kulturni praznik, anede?!


posted on Monday, February 08, 2010 7:06:10 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Thursday, February 04, 2010

Ja, sitnoba, kje pa!

Bolan sem, bolan!

Nekaj zanimivega sem staknil, ki sicer ni dolgotrajno, povzroča po popolno odsotnost energije. Tako samo spim, od jutra do jutra. Za drugega nisem. Sem pa v torek z Wego prilezel na Murovico, ampak priznam, da komaj. Res komaj.

Helena se me je doma ustrašila... Tamauček pa je rekel, da je oči zdaj dedi.

Eh, pa mam.


posted on Thursday, February 04, 2010 11:49:22 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [6] Trackback
# Sunday, January 31, 2010

Moja sitnoba je lahko neizmerna.

Začelo se pa je vse s snegom (spet!) v soboto zjutraj. Ko sem se spet ustrašil in ob petih zjutraj pogledal skozi okno in vehementno zaključil: preveč sneži, gremo nazaj spat!

Pa sva šla nazaj spat.

In vse je šlo navzdol. Ker me je bilo kar malo sram, da sem se ustrašil in ker se potem cel božji dan nisem nikamor spokal. Sem se samo po hiši pretakal in težil vsakomur, ki je prišel zraven.

In potem še ta presneti sneg. Sneg, sneg, sneg. Kot da ga ni že dost, kot da ni že dost tega minusa pa te teme pa te... Arghhh.

Pomlad se bliža. Definitivno!

Pa se kljub vsemu temu kar naprej pojam(o) nekje po okoliških hribih. Kljub vsej tej temi pa mrazu pa snegu pa vsem neprilikam. Ampak počas imam pa že dovolj...

In sem še pol današnjega dneva težil in težil in se smilil samemu sebi, dokler me niso vsi skupaj skoraj deložirali in sem se spokal na Primoža. Ehhh. V snegu, sam, sreča vsaj podnevi. Ampak vseeno je bil presnet dolgčas, vedno po enih in istih poteh, drugje si pa ne upam ali pa je predaleč... Saj pravim, neizmerna sitnoba!

A domov sem prišel čisto prerojen. Sitnobo pa je odneslo skozi kožne pore.

Še vedno pa mi je malo žal za sobotnim pohodom, prav luštno bi moralo bit! Sicer res naporno, a edino take največ veljajo!

Eh, pa drugič! Čeprav ne vem, kdaj. Če bo spet minus petnajst, pa sneg, pa tema................

Pomlad, kje si, madonca?!


posted on Sunday, January 31, 2010 8:41:06 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [5] Trackback
# Saturday, January 16, 2010

Imeti takoj po novem letu rojstni dan, je vedno malce drugače.

Ljudje smo naveličani hrane, pijače, žuranja, dajanja daril, vsega... A čeprav je tako, smo Heleno kar lepo razveselili. Se mi zdi.

Večino je itak pripravila sama, uredila vse, jaz pa sem bil seveda zadolžen za torto. A torto so nam letos prinesli drugi in pravzaprav bi bilo res brez potrebe naredit še eno. Zato sem naredil nekaj drugega. Ker je bila na seznamu francoska kuhinja, mi je preostalo edino tole:

Ne, ne, ni bil golaž, iz tegale je nastala prav presneto slastna čebulna juha! Ampak res! Tudi če čebule človek ne mara, je tole enkratno! Skupaj s kruhki s sirom... ojej, najraje bi jo šel še zdajle delat! Mljask.

Sem pa recept prebral po diagonali - ja, ja, saj vem kaj delam! - in sem seveda pozabil notri vržt še polno stvari. Mislim pa, da ni nihče opazil. Tako sem si pripravil prostor, da ko jo bom naslednjič delal, bo še boljša! Zvito, anede?

Edino to ne vem, kdo jo bo še hotel imet za rojstni dan... Otroci sigurno ne, tam bo treba ostati kar pri tortah!

Smo pa potem žurali, delali skupinske

kjer sem jaz še vedno pod vtisom foto bomb. Ah, včasih se otrok v meni prebudi...

Bilo je skratka super. Še posebno zato, ker se imamo radi!


posted on Saturday, January 16, 2010 4:07:35 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4] Trackback
# Thursday, January 14, 2010

Odkar služim mnogo manj denarja in odkar sem mnogo več časa doma in odkar bi lahko pisal bloge dan in noč...

točno od takrat imam vedno manj časa za njih.

A so te presnete stvari vedno take? Zapletene?

 


posted on Thursday, January 14, 2010 2:43:31 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Monday, January 11, 2010

Tehtnica je ena od tistih zanimivih naprav, ki jih najbrž ne bom nikoli povsem razumel.

In najbrž tudi nisem edini. Kakorkoli vzameš, ljudje se vedno čudimo, ko nam pokaže tisto, kar pač kaže. Ne mi rečt, da to privlačnost, težo, maso kdo razume do potankosti, ha!

Prav zadnjič sem se namreč počutil lahkega kot perešček (no, ne ravno kot perešček ampak tu nekje blizu...) in sem v navalu navdušenja pripravil zvežčič, da si bom napisal to - končno rekordno majhno - težo, in stopil na tehtnico. Tehtnica pa se ni prav nič ozirala na moje občutke pereščka ali "tu nekje blizu", ampak me je direktno užgala s skoraj rekordno veliko težo! Le temu, da sem prej (še) izdihnil se imam za zahvalit, da ni bila res povsem rekordna.

No, v takih primerih tehtnice prav nič ne maram. Malo je manjkalo, da se ni "pokvarila"...

Malo sem bil razočaran, pa še prazniki so se bližali, zato sem sklenil, da me prav nič ne briga in da naj kar kaže, kolikor če, ampak jaz bom jedel, pil, žrl in vse, kar se pač dela med prazniki! In jedel sem prav res kar dovolj. Pravzaprav najbrž mnogo preveč. Kot imam pač v navadi. Če že ješ, potem vsaj jej dostojno!

In zdajle, na koncu praznikov in še rojstnega dne, se počutim tako... no, hm... okroglo? Ja, okroglo je taka lepa beseda, ki me prav lepo trenutno definira... 

Zato sem si rekel: glej, od tu bo šlo samo še navzdol, na višje pa boš težko prišel (čeprav se najbrž da, saj vem!)! Zato si zdajle to napiši v zvežčič in potem bo vse ok - samo še dol bo šlo! In sem stopil na to blesavo tehtnico! Sem hotel še škornje prinest, ampak sem se raje premislil, pretiravat pa tudi ni treba! Sem pa vsaj čim več zraka zajel!

In?!

Mal sem čukast gledal, a prav hitro se mi je izvil krik iz prsi: YEAAAAH! Presneto merilo teže je pokazalo manj kot takrat, ko sem bil "perešček"! Kako je to mogoče, se seveda po moško sploh ne sprašujem, saj niti ni važno! Odplesal sem en ples zmagoslavja, to je pa tudi to. Koga pa še briga gravitacija, teža, masa in podobne neumnosti!

Moja tehtnica je moja najboljša prijateljica! Do naslednjič, ker ji čisto nič ne zaupam...


posted on Monday, January 11, 2010 11:31:51 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Thursday, January 07, 2010

Se mi nikamor ne da. Čeprav sem šel zadnjič na Šmarno in to prav z veseljem.

Ampak preden se spokam ven... jej, na koncu se sploh ne. Pa mučilne naprave tudi še nisem sestavil, kar nekaj odlašam in odlašam.

Pa še vedno jem toliko kot pred prazniki. Čemu??? Ko mi pa že vse škodi in sem po vsaki hrani (taki, ki jo imam rad) kot zombi vsaj dve uri.

Zdajle grem pospravljat novoletne okraske. Dost bo.

V soboto se grem pa znoret in sitnobo spravit ven na kakem hribu. Dost mam. Jamranja.


posted on Thursday, January 07, 2010 6:13:40 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [1] Trackback
# Thursday, December 31, 2009

SMS:0, e-poštnih voščil: 1, ostalih voščil: 4. Na manj ne morem spravit.

Če bi za polovico želja ljudje resno mislili, bi moral biti svet mnogo lepši! Tako sem verjel lansko leto in tudi letos ni nič drugače.

Zato sem sam skromen in želim le:

SREČNO!

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz srca.


posted on Thursday, December 31, 2009 6:42:43 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Wednesday, December 30, 2009

Imam kar nekaj slabe vesti, ker tako malo pišem v teh prazničnih dneh.

Pa vendar sem tele praznike prav resno vzel. In v Pixni nisem bil že pet dni. Nobene slike nisem nikamor poslal, le email sem prebiral, pravzaprav večinoma zaradi razdeljevanja ZEVS koledarjev.

Temu torej lahko rečemo prazniki v vsej veličini besede, kaj?!

Videl sem, da znam in da lahko, zdaj pa se bo treba spet mal k sebi spravit, sodelovat v skupnosti, pokazat, da sem živ in tako naprej. Pa še kaj spisat. O Borških 10 me seveda še najbolj čaka! Pa o italijanski Ikei, kamor nas je zaneslo v ponedeljek. Vsaj o tem!

Ta glavno je za nas šlo mimo. Božič je mnogo bolj naporen, pred novim letom pa se vsi razpredejo po svetu in kar naenkrat nikjer nikogar ni več. Se bom lahko v celoti posvetil - še bolj! - branju knjig. V tem času sem uspel prebrati le dve...

 


posted on Wednesday, December 30, 2009 9:41:36 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Friday, October 30, 2009

Takole. Neko - kar dolgo, dvanajstletno - obdobje je zaključeno.

Malo se je že vleklo in konca kar ni hotelo bit. Veliko se je že pisalo in najbrž se še bo. Take odločitve pač okupirajo človekovo razmišljanje in delovanje, ne more drugega bit.

Lahko bi pisal na dolgo in široko, pa zdaj (še) ne bom. Je treba vso stvar pogledati s kritične distance, ki jo lahko zavzameš šele čez nekaj časa. Se je pa nekaj stvari prav lepo poklopilo tale zadnji teden, zato sem prav zadovoljen. Prehod je namreč stekel brez kakršnekoli težave, pa bil sam prehod še tako hud.

Priprave in usmeritev telesa in duha ponavadi pomagajo.

Ne, ni mi žal in - kakor poznam sebe - mi ne bo. Imel sem se fino, nekaj lepih in dobrih stvari smo naredil in sem naredil. Lahko sem popolnoma zadovoljen, vendar pa je prišlo novo obdobje.

Če ne bi poskusil, si nikoli ne bi oprostil. Oziroma: kako naj vem, če ne grem?


posted on Friday, October 30, 2009 7:53:53 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [6] Trackback
# Wednesday, October 28, 2009

En tak dolg spisek imam. Pa milijon podpisov rabim.

Moram kar začet, drugače ne bo nikoli konca.

Zadnjič sem vrnil umts kartico. V ponedeljek dlančnika. Včeraj prenosnika. Danes telefon.

Jutri dam kartico, v petek namizni računalnik. Potem je s tem delom življenja nepreklicno konec.

In jaz se - kljub neštetim strahovom - veselim kot malo dete!

Vse niti mojega življenja so v mojih rokah in edinole jaz sem odgovoren zase. Ovire so le v lastni glavi.

Če to ni vznemirljivo... kdo - hudiča - pa sploh potrebuje adrenalin?!


posted on Wednesday, October 28, 2009 1:42:42 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Tuesday, October 13, 2009

Zdaj končno vem, zakaj imamo pri hiši dva avta!!!

Da je lahko en pri mehaniku!

Ne moreš bloody verjet - pri mehaniku imamo že odprt račun...

In ko enega pripeljeva tja, vzameva drugega in tako vsake dva dni. Kot da imam cajt se zajebavat s temi prekletimi kištami, kupi pločevine?!!


posted on Tuesday, October 13, 2009 6:32:12 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [5] Trackback
# Wednesday, September 30, 2009

Pogruntal sem, da se da z Asusom eee PCjem prav dobro v postelji knjige brat.

Malo je zmede glede različnih bralnikov, a kdo bi izbiral in bil izbirčen?!

Še luči mi ni treba imet prižgane, le svetlobo ekrana si moram lepo nastavit. Procesor dam na šparanje in... po mojem lahko berem celo noč. Mlinček bo že zdržal, zame pa ne vem...

Seveda si ekran obrnem, da res zgleda ko ena knjiga, ki jo držiš odprto.

Mater, sem moderen!

Edini problem je, da sem si že v štartu nabral e-knjig za leto ali dve. Kdaj bom vse to prebral, nimam pojma.


posted on Wednesday, September 30, 2009 2:02:12 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [4] Trackback
# Friday, September 18, 2009

Čisto enostavno vprašanje, na katerega ne poznam odgovora:

zakaj tablete za odvajanje vode delujejo le ponoči?

Zakaj - samo naprimer - ne bi šel lulat podnevi (še) ene trikrat več? Zakaj moram vsak božjo noč tacat na stranišče iz tople in mehke postelje?

Pa mogoče še ni nič narobe, če me prime ob 2h (uff, lahko še spim!), ampak ob 5h (vstani čez pol ure!) je pa res prava svinjarija.

Po mojem bo tisti, ki mu uspe naredit take tablete za odvajanje, ki delajo samo podnevi, heroj in milijonar!

 


posted on Friday, September 18, 2009 1:40:53 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [1] Trackback
# Saturday, September 05, 2009

Začel sem v četrtek.

Do zdajle se še nisem čisto ustavil.

Berem knjige in nič drugega me ne zanima. Heh.


posted on Saturday, September 05, 2009 8:10:29 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, September 02, 2009

Najhujše je, da nikamor ne napreduješ.

Naprimer: kile kar stojijo. No, niti ne stojijo, pravzaprav gredo celo malce gor. Čisto počasi, na skrivaj, a mene ne morejo ukanit! Ne!

Ali pa, da tečeš vedno počasneje in da nikamor več ne moreš in tako. No, hvala bogu, da tole ni res. Sicer vedno zamahnem z roko: aaaahhh, brez veze, nikamor ne gre! Ampak... no, ni čisto tako. Saj se opazi, res da malo po malo, a saj je to dovolj, anede?

Človek je tako presneto neučakan. Vse bi danes, ta mesec, v tem letu! Takoj. Instant.

Saj če dobro premislim, je super, da to ne gre tako hitro. Še dobro, da gre počasi, celo življenje je še pred mano, kaj pa bom počel?!

Danes imam še dopust. Mislim, da se mi je prvikrat v življenju zgodilo, da sem raje sam nekam šel, kot da bi se doma premetaval po postelji. Tamaučka sem peš odpeljal v šolo, potem sem jo pa mahnil v hribe. Sam. Čisto sam. Kar pravzaprav ne počnem. Nikoli. No, zdaj prvič.

Sicer pa sem vedel, da mi bo žal, če ne bom nikamor šel. Vsaj na Jarškega se spokaj! Prva urica je napor, polno poskusov prenehanja in odstopa, a se zdaj že toliko poznam, da moram zdržat vsaj tisto uro in malo čez. Potem telesne droge primejo.

Pa prime tudi lep razgled. Vsekakor.

Ker sem bil sam sem cincal in cincal... sploh ne morem verjet, kak cincaroš sem. Pa saj je ja pot trikrat širša kot pri prečenju tam okoli Hudičevega boršta... Kot da bi bilo tole kaj posebno nevarnega!

Do Primoža sem si prav rekel, da ne smem pretiravat in delat kakega blesavega rekorda, ker bom pregorel. Ja, seveda... Nisem ravno pregorel, sem se pa namatral že v prvih štiridesetih minutah. S skrajnimi napori sem se le malo pod Primožem potem malo umiril in upočasnil korak.

Potem sem tako počasi hodil in hodil in hodil in kar naenkrat sem bil gor.

Razmišljanje o uspehih, veselju, pričakovanjih in uresničitvah me je povsem zaposlilo, tako nisem niti na uro gledal niti se ne ukvarjal s hitrostjo hoje. Zdelo se mi je, da grem počasi, ker pač nisem dihal na ves glas. In tako sem uro ustavil na 1:57. Uhuhuhu, uau. Pol ure boljši???

Sem si ga takoj privoščil. Jejžeš, kako je pasalo, mrzlo...

Gor je bil sonček, brez vetra, skratka, lahko bi se cel dan sončil! Pivo pa dva evra, kar nisem mogel verjet! Bi kar gor ostal, a je postajalo kar prevroče in tudi kako kremo bi rabil. Pa sem jo mahnil dol. Počasi.

Japajade. Počasi sem šel prvih šest metrov in pol, potem me je pa spet nekaj prijelo. In sem šel tečt. Čist do dol, do avta. Vmes sem se ustavil trikrat. No, pa v klanec, ker sem šel po Poti modrega moža (pot mora biti vsaj malo drugačna!) nisem tekel, jasno. Tudi fotko sem si privoščil. Malce kasneje in čisto majčkeno višje, kot je prva. Skoraj isto, kaj? V ta razgled bi lahko buljil ure in ure... Ampak takole na sliki pa ni prav nič posebnega, hm.

Malo je bilo že vroče, jaz pa brez vode. Pametno. Pa še tečem in tečem in tečem. Hm, do avta sem pritekel v 1:10 kar dobro zmatran. 3:07 vse skupaj, kar daje misliti na naslednjič, anede!?

Po mojem sem bil tudi malo dehidriran, ker sem šele zdajle, popoldan, kolikor toliko ok in me ne žeja več tako neznosno. Voda človek, voda!!!

Oddahnil sem si tudi, ker se je oprema (spet) pokazala za vredno in tokrat nisem padel. Gleženj z Grintovca je že povsem pozabljen in čeprav sem in tja hoče še nekaj bolet, se ne zmenim zanj. Zdaj sem pa lahko tekel in noge so se mi zelo dobro počutile, vsekakor je v teh supergah mnogo bolje tečt, kot v gojzarjih. Sem pa imel s seboj palice kot previdnostni ukrep.

Torej, hotel sem povedat, DA napredujem. Zadnjič sem popravil Limbarsko za deset minut, Murovico kar naprej izboljšujem, 10ko sem tekel pod uro, danes sem prišel gor pol ure prej in deset minut prej dol... Ja, napredujem! Sicer rezultati niso ne vem kaj, a so moji. Najbrž tudi nikoli ne bodo ne vem kako dobri, a to mi je povsem vseeno. Letos sem, sva, smo naredili glede tega ogromno in si pokazali pot vnaprej. Jesen bo še dolga in lepa in tokrat se tudi za zimo ni bati, da bi kaj preveč počivali!


posted on Wednesday, September 02, 2009 6:23:35 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Monday, August 31, 2009

Eni gredo v gmajno, drugi v gozd, tretji pa v hosto.

Mi smo šli kar tako. Ker je bil lep dan in ker je bilo treba malo raztegnit nogice. Malo je treba tudi razmislit kako naprej, še posebej zdaj, ko je treking za nama. Prvič greš ponavadi za to, da poskusiš, da vidiš, kako je in če ti je sploh všeč. Če je to to.

Helena je že kar dobro razmislila. Jaz še nisem tako daleč oz. moje misli se še niso povsem izkristalizirale. Mislim pa, da mi JE všeč!

Še preden smo dodobra zapustili civilizacijo (vsaj navidezno!), smo opazovali, kako se je bager kar sam postavil na tla. Heh, še nikoli videl kaj takega!

Načeloma smo šli iskat gobe. Kot vedno, jih tudi tokrat ni bilo. Še mušnic ne, sploh nobene. Zakaj rastejo v Preddvoru, tukaj pa ne? Sicer se pa nismo kaj veliko sekirali, razgledi so bili danes dopoldan fantastični!

Tako lepo je bilo tam sredi trav in neba brez oblačka, da sta še oba tamaučka uživala do konca.  Hosta je bila enkratna, tako fino kontrastna, da bi hodil po njej cel dan. Pa tudi od včeraj se mi ni nič zamerila, čeprav sva precej zoprno in strmo prečila...

In ker ni bilo gob, smo imeli učne ure in nabrali vse drugo! Za vzorce. Le kostanja sta bila dva, da sta si delala družbo.

Včasih se človek sprašuje, kako je sploh lahko tako lepo? Pet minut stran greš in svet postane drugačen. Seveda le, če si sam tega želiš.

Vesel sem in zadovoljen, da nama to uspe in da se tega zavedava. Da to lahko imava in da veva kje najti.

Jutri se začne šola, Tamaučkov prvi dan. Flori gre v razredno stopnjo, Mitjev tretji letnik, Tadejin še en mesec počitnic. Povsem novo obdobje za vse nas.

In svet bo pritisnil z vso močjo!


posted on Monday, August 31, 2009 8:04:20 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Tuesday, August 25, 2009

Človek nikoli ne ve, kam ga pelje pot, kaj?

Sem in tja, ne velikokrat, a vseeno kar nekajkrat, se lahko znajdeš v položaju, ki je na las podoben temule:

Pravzaprav je samo od tebe samega odvisno, kam in kako. Nazaj, gor, levo, dol, desno, naprej... od nikogar ne bi smel zahtevati odgovora, ker si sam samostojen in sam odločaš. Vse ostalo je le prenos odgovornosti.

Včasih pa pomaga tudi malo boljša karta.

Gleženj je že boljši. Skoraj sigurno gremo na Stol, za soboto pa še vidimo, kako bo z gojzarji.


posted on Tuesday, August 25, 2009 8:02:23 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [2] Trackback
# Monday, August 24, 2009

Danes ponoči sem spisal sigurno dvaindvajset postov. Takih in drugačnih, od povsem besnih pa prek zamerljivih, do čisto nedolžnih, celo naivnih.

Še dobro, da se nobenega ne spomnim. Me je preveč gleženj bolel in sem se moral kar naprej zbujat, ko sem se premikal z ene strani na drugo.

Ja, tale vikend je bil spet poln. In spet poln nasprotij. Ko že končno misliš, da si pogruntal večino in da te kaj velikega ne more več pretrest... evo, BAM. Te kar z lajšto čez hrbet! Pa si najprej jezen nase, pa na druge, pa na cel svet, pa na butaste napačne odločitve... pa na... na koncu ti pa ne ostane nič več. Še dobro, da se jeza razkadi, ker ne služi ničemur, le čas in energijo ti jemlje.

Nič, učil se bom še celo življenje, to bi mi moralo biti povsem jasno že v samem začetku! Nekatera učna snov bo šla lahko v ušesa, za drugo bom pač moral malo bolj trpet. Nekatere izkušnje so na žalost boleče in nerodne.

Razmišljal sem in razmišljal, in na koncu se mi ne zdi niti prav niti pravično, da bi bentil in se jezil. Ker, če pogledam bolj neobremenjeno, vikend je bil fantastičen! Prelep. S samimi presežniki pravzaprav. Zakaj bi mi moral nek povsem življenjski dogodek - ki bi se lahko zgodil kadarkoli - to pokvarit? Zakaj bi se pustil ljudem, da mi ga pokvarijo? Tudi sebi ne bi smel tega dopustiti!

Zato zdaj, ko se počasi pomirjam in pač začenjam sprejemati svojo usodo (kaj pa naj drugega!), počasi gledam na vse stvari drugače. Saj ponavadi se izkaže, da so stvari natanko takšne, kot morajo biti. Le človek jih vnaprej ne vidi, ne razume. Zase velikokrat trdim, da znam v vsaki bedasti situaciji pobrati ven vse tisto, kar je vredno. Zakaj bi bilo torej zdaj drugače? Optimist zaenkrat še prevladuje.

Najbrž pa je res, da sem v tem vikendu pretiraval. Veliko pretiraval. Ampak takšna je človeška narava, brez tega preprosto ne gre.

V soboto zjutraj sem dobrih 6km kar odtekel proti 2. TF10ki v Domžale. Ne, ne, me peljat! Grem kar peš, se moram ogret!!!

Kako je bilo na sami TF10ki sem že opisal. Neverjetno, enkratno, a v pretiravanju. Danes sem namreč pogledal še podatke z ure... Povprečni obrati: 184. max obrati: 199. Preveč, mnooooogo preveč. Za čas ure in pet minut bi se namatral petkrat manj. Ampak ne! Je treba Pod Uro!

Potem sem šel doma za dve uri spat, nato pa na družinski piknik. Tam sem seveda spet norel, igral nogomet in sploh ne hodil, temveč vsak korak naredil v "lahnem drncu". Od jutra dobro ogret, zato razposajen in objesten. Super, zvečer smo se še skrivali nekje v Mengšu pred nevihto, ko je vse znake naokrog razmetalo.

Zjutraj pa vstat ob 4:30. Gremo na Grintovec! Kaj pa je to za nas? Po Jalovcu mimogrede... mala malica!

Gor je šlo super, brez problema in brez sitnosti. Dan je bil lep in nič preveč vroč.

Treking čevlji, katere moram uhoditi, se obnesejo zelo super. Za gor.

Sitnosti se začnejo pri poti navzdol. Moji čevlji so - zame - za dol povsem neprimerni. Skale so prevelike in noga kar pleše. Je treba kompenzirat s koleni, kar pomeni kar nekaj bolečin. In potem se naredi še največja sitnost: neprevidno skočim na majav kamen in ... hop ... noga se zvrne, kolikor se le lahko. Da ne bi polomil gležnja se vržem cel, z nogo vred, v smeri največje razbremenitve. Sredi skal to ni nič kaj pametno, lahko sem samo vesel, da tega ne naredim v kakšni steni ali kaj podobnega.

Skratka. Zvrnil sem se kot sem dolg in širok. Pravzaprav širok, ker sem obstal na (zdaj dobro potolčenih) kolenih. O, madona, kako se človeku zgodi ravno tisto, česar se najbolj boji? Morda ravno zaradi tega?!

No, ja. Jokam in stokam, a nič ne pomaga. Še dobro, da je noga ogreta in da pravzaprav (še) nič ne boli. S helikopterjem se ne bi vozil, sploh ne zdaj, ko so lete omejili... najbrž bi me nesli dol. Uffff, me kar zmrazi, najbrž ne bi šel nikoli več v hribe. O tem moram še kaj spisat, čeprav bo težko, takle padec za sabo potegne enih stvari, implikacij, da se ti kar v glavi začne rolat. Vsak naslednji stop je petkrat bolj previden, zraven pa to ne pomeni, da se ne morem zvrnit še enkrat. Heh, pa vedi, kako in kaj!

Potem je šlo dol, kakor je pač šlo. Res, čevlji nikakor niso primerni. Šele potem, dol na gozdni meji, ko postane pot manj skalnata, tam pa postane tak čevelj povsem nekaj drugega! Zato pa je bilo z Velike planine tako fino v njih hoditi! Skale pa zame in za ta čevelj niso. Bo treba kar v gojzarjih ostat. Zaradi takih čevljev začneš tudi povsem drugače hoditi in danes me tudi kolena kar dobro bolijo, pa me niso že sto let bolela...

Na koncu pa si človek, po šestih urah hoje, zasluži malo regeneracije, da malo posedi, spije pivce in malo strne vtise dneva. Pa se nekateri trudijo, da bi mu pokvarili to veselje!

Ampak ne. Ne damo se in ne bi se smeli dati! V nobenem primeru, pa zblojeni gostinci gor in dol, pa zvinjeni gležnji levo ali desno! Gor na Grintovcu smo bili! Na vrhu! Sami smo prilezli, se zato pomatrali, eni več, drugi manj, a nihče ni prišel gor kar tako. In čeprav tudi razgleda ni bilo, mi je čisto vseeno, meni je bilo lepo, enkratno in čudovito!

Za damage control bo še dovolj časa, bo treba pač počakati in videti, ali bodo za treking dovolj gojzarji, da ne bo gleženj plesal, ali pa bo treba odpovedat. Velika škoda, ampak...

P.S. Čisto tako, za firbec - samo to nedeljo je helikopter slovenske vojske z gora spravil dva poškodovana gležnja! Mater, malo je manjkalo, da bi tri...


posted on Monday, August 24, 2009 10:39:13 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [4] Trackback
# Friday, August 21, 2009

Ja, jutri grem tečt. Prva skupina, jasno, med tanajpočasnejšimi. Ne vem, zakaj nam rečejo zen tekači, ker jaz se trudim na vse pretege...

Se mi zdi, da mi ne bo ratalo pod eno uro tečt, ampak po pravici povedano se tudi čisto nič ne sekiram. Bom pa šel pač počasneje, za 1:05 se že mnogo manj matram. Bomo videli, kako bo vreme in položaj planetov. Tako ali tako mislim do tja pritečt, se že spodobi, če sem tako blizu doma. Pa še ogrel se bom. Le to upam, da se ne bom že prej preveč zmatral...

Malo me je tudi skrbelo tistih 25 krogov, a mislim da ne bo problema. Se mi zdi, da bomo klepetali... Spet. Potem pa res ni čudno, da ne bo rezultata, anede? Pa tudi, na prireditvah, kjer čas ni ne vem kako pomemben, se veliko bolje počutim. Sem pač že v teh letih.

A to pomeni, da bi moral delat na vzdržljivosti, kar pa... hm... ne počnem prav veliko. Sicer delam letos veliko, a še vedno premalo. Malo pa me skrbi, da zanemarjam ostale stvari in da mi to postane čisto vse. Nekako bi rad, da bi mi ta tek, hribi, treking, vse to, prišlo v kri in da bi bilo samoumevno. Pa še nisem ravno tam. Še vedno se matram, še vedno - preveč - načrtujem, še vedno gre preveč časa, ki ga seveda ni, v to. Vsekakor upam, da gre na bolje. Letni čas je pač tak, da se veliko v hribe hodi, kaj čem!  

Te dni - danes pravzaprav - začenjam tudi z drugim delom dopusta, kjer sva si zaželela še otroke spravit kam v hribe. Vsaj za enkrat prespat. Naj se malo nahodita, naj malo uživamo nekje visoko, pod zvezdami. Zaenkrat sta na voljo dve varianti, ena obrabljena na semdera jezera in ena (težka?) na Stol. Še kakšna ideja? Samo za dva tanajmlajša, tavelika sta... prevelika!

Ah, že vidim, da bo dopust spet mimo švignil kot strela... Mi je že kar vnaprej žal.

Tamauček je danes zadnjič v vrtcu. Potem pa šola. Ahhhhhh. Kar ne morem verjet... saj je ravno na svet prišel! Jebela cesta, življenje je en sam velik in dolg presing.

Pravzaprav se mi kar nasmešek riše na ustnicah. Mogoče bi šel pa še na pivo, pa da začnemo dopust kot se šika!


posted on Friday, August 21, 2009 1:58:07 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [2] Trackback
# Wednesday, August 12, 2009

Prav rosno mladi pa nismo več, anede?

Razen po pameti, ko se še vedno dogaja, da naredim kaj podobno neumnega, kot sem to delal pri sedemnajstih. Eh...

Saj zaenkrat še ni hudega, sklepi so res bolj zarostani, ampak nič ni še takega, kar ne bi mogel odpraviti z razgibavanjem. Je pač treba bolj počasi začenjat, potem pa že gre.

Ah, pravzaprav gre zelo super! Če se samo spomnim par let nazaj... ja, takrat pa bi lahko jamral! Ko so bile še stopnice problem. Danes je temu neprimerno bolje. Že notranjo pečko sem tako popravil, da sem pol manj zmrzljiv kot prej. Jopice in debelih nogavic že kar dolgo nisem potreboval, včasih pa brez njih nisem mogel živet. Edino še zelena kapa... to bom pa obdržal!

Ampak proti šestnajstletnikom pa nimam šans. Pa čeprav kar naprej sedijo za računalnikom in pravzaprav čisto nič ne naredijo za kondicijo. Od kje jim kondicija sploh, nimam pojma. Zgleda pride kar iz mladosti same.

Tako naš Mitja v hrib kar teče. Mimogrede. Pa na koncu ni niti nič zmatran in nič ga ne boli. Jaz pa, ki pridno kar naprej nekaj treniram in se res matram ko hudir, se matram še potem, ko me vse boli in sem ves bogi, bogi. Saj vem, da se nima smisla pritoževat, ampak včasih sem res prav jezen na to življenjsko nepravičnost.

Zadnjič sta se Mitja in Jure zaprašila s Primoža ko nora. Seveda stari (jaz) ni mogel tega samo gledati. "Jima bom že pokazal!" sem si mislil, saj sem navzdol prav hiter! Po četrtini poti ju nisem več videl. A sem še vedno obdržal upanje: "ja, ja, od začetka gre, ampak potem se bosta pa zmatrala... potem pa ja!".

Od vsega tega jasno ni bilo nič. Trudil sem se res na skoraj vse moči, ampak saj že v štartu nisem imel nobenih šans. Debele tri minute za njima sem prisopihal kot stara parna lokomotiva.

Sem pa pri tem naredil rekord za dol s Primoža: 20:19. Še vedno mi ni jasno, kako lahko hitreje pritečejo gor, kot jaz dol. Ne, ne gre mi v glavo. Nikakor. Res pa zadeva ni več čudna, če pomislim, da smo tisti dan srečali dva, ki sta tekla gor na Malo planino...

Pravzaprav sem vse skupaj spisal samo zato, da povem, da mi gre včasih tudi bolje, čeprav se mi kar naprej zdi, da mi gre vedno slabše.

Izgovor je povsem na mestu.


posted on Wednesday, August 12, 2009 2:18:57 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [1] Trackback
# Tuesday, August 11, 2009

Saj vemo kako gre: za tek pa res nič ne rabiš... Stare superge pa gremo!

Japajade.

Sploh ko tek malo razširiš. Pa bi rad še malo v hribe rinil. Tekel. Bogve kaj vse počel še tam okrog.

Ja, opreme se nabere kolikor hočeš! Pravzaprav še preveč. Mnogo preveč.

Ne moreš pa kar brez bit. Saj vztrajava s takimi in drugačnimi zadevami in si le počasi do-kupujeva kaj pomembnega. Sem in tja. Pa še vseeno se nabere veliko.

Storžič naju malo matra. V gojzarjih pač ni za tečt, v tekaških supergah nama bodo pa noge odpadle. Po treh urah sigurno. Zato sva si kupila novo obutev! Ah, koliko neznank... čista matrarija, saj nikakor ne veš nič, ne tega, kaj bi rad, ne tega, kaj bi rabil. In pač kupiš bolj na pamet. In upaš. In upaš.

Salomonke sem tako zadnjič sprobal. So se obnesle kar v redu. Glede na to, da me nič več ne boli (manj pa tudi ne!), je kar v redu. Sicer le štiri ure in pol...

Žulj je ostal običajen, malce je narasel, se potrgal, ampak ostal približno enako benigno maligen. Pač še eni čevlji, na katere so bo treba navadit...

Ampak na Jalovec jih pa raje ne bom vzel, tja bom raje z gojzarji rinil. Še kaka Murovica, dve za trening, da se noga še utrdi, potem bo šlo pa zares...

Druga stvar od opreme pa je nahrbtnik. Tega sem pa res nad-vesel! Moji prejšnji so bili... hja... so bili... ah, pustimo! Zadnjič sem bil tako moker, da je bilo vse v rukzaku premočeno, ker sem pač pozabil vse skupaj zavit v vrečko. Precej zoprna zadeva.

Zato takale zadeva:

Precej majhen, predvsem zaradi tegale:

Končno imam zadevo daleč od hrbta. Na zadnjem izletu se je izkazal za super! Tako za gor, kot tudi za dol, ko se ga da dobro pritrdit in ne opleta. Edini problem, ki ga vidim, je velikost. Ko pa tako rad vedno vse vlačim s seboj in sem tak zmrzljivež!

Pogrešam pa pri vseh teh nahrbtnikih eno stvar: navodila za uporabo. Zakaj se ljudem zdi povsem jasno, kako se tak rukzak uporablja? OK, to že, kako ga daš na ramo, ampak tole ima milijon zank, tisoč nekih pripravljenih stvari, za katere se mi niti ne sanja, čemu so namenjeni. Naprimer, to že vem, da je nekaj za palice, ampak, hej! kako palice pravilno spravit notri?! Gre lahko cepin kam? Čemu služi trak na naramnici? Itd. Itd. Itd. Milijon vprašanj na katere ni odgovora.

Mogoče je najbolje, da začnem malo bolj gledat pri ostalih. Ali pa jim slikat nahrbtnike. Mogoče se pa kaj naučim!

Na trekingu se bo moralo vse skupaj izkazati. No, še najbolj se bom moral izkazati sam, a oprema mi bo morala biti v pomoč. Ne, da se bom moral z njo ukvarjat nekaj brezveze. Kako bo vse skupaj uspelo, bomo pa videli, anede!


posted on Tuesday, August 11, 2009 7:29:28 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [4] Trackback
# Tuesday, August 04, 2009

Že zadnjič, na Storžič, ko sem lezel na Kališče, sem ga dobil. Takoj, po eni uri hoda. Kako mi je to uspelo, mi ni jasno.

Ampak potem je bil oba dni tam, le še večji je postajal in na koncu je bil že pošteno zoprn.

Prav hitro se potem ne zmanjša. Sem moral z njim še parkrat tečt. It na Šmarno goro z njim. Na Brano seveda tudi.

In tako ga pridno hranim, da ja ni nikoli prav dosti manjši. Me prav zanima ali bo kdaj izginil ali se bova preprosto morala navaditi en na drugega?

Kaj potem? Imaš pač žulj večno ali kaj?!

Dobil sem ga v gojzarjih, mojih gojzarjih. V gojzarjih, s katerimi sem že vse prelezel. V gojzarjih, v katerih sem preživel 24 ur hoje na Sv. Primoža. Težko rečem temu, da čevelj ni uhojen, anede? Zakaj torej zdaj, kar naenkrat? Se je kaj spremenilo, mi je zrasla noga, se je zmanjšal/povečal gojzar? Nogavice?

Porkaduš, malo pa mi gre na živce. Priznam.

Zato bi prosil oba, nogo in gojzar, da se zmenita, kateri od vaju bo popustil in mi dal mir. Eden se bo pač moral privaditi! Po tolikem času najbrž ni za misliti, da bom menjal gojzar. Nogo še manj. Bosta morala zdržat en z drugim, preprosto ne gre drugače!

Prosim, hvala.


posted on Tuesday, August 04, 2009 9:51:36 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Thursday, July 23, 2009

Res je malo vroče.

Še najbolj se pozna po tem, da se mi nič kaj dosti ne da. No, čeprav sem še vedno mnogo boljši, kot nekateri...

Razmišljam o teku, ampak bolj malo tečem. Ugotavljam, da mi je muka samemu okrog špancirat, dokler pa smo takole zdesetkani doma, pa ne moreva niti s Heleno skupaj kam odpeketat.

Že cel dan razmišljam zakaj nisem šel zjutraj tečt in da najboljše, da grem jutri zjutraj. Kolikor se poznam, se bo navdušenost ohlajala do jutri do 5h zjutraj, ko se bom v postelji le obrnil in bogve kaj zabrundal. Zjutraj, muka ježeva...

Kdaj bom delal kake daljše treninge hoje in teka, počasi moram priti na 20km, še zdaj nimam pojma. Malce odlašamo, kaj?!

Murovica, Cicelj, Limbarska, bi morali postati moji malo boljši prijatelji. Saj sem sredi zime več hodil gor. Predvsem pa sem bil hitrejši, lenoba lena!

Prejšnjo nedeljo je bilo tako lepo vreme... jaz sem ga pa skoraj celega prespal/prevegetiral. Še danes imam slabo vest. Še dobro, da se to ne bo ponovilo ta vikend. Gremo s Krti malo naokrog. In čeprav nam vreme precej nagaja, se ne damo. Imam pač Plan B. In tudi C in D in E. Ha! Hribi, prihajamo!

Fronta ne more prit v ponedeljek. Ne more prit v torek. Ne more prit v sredo. Itd. Ne! Pri mora prav vsako je*eno soboto! Kot, da so se tam gor zmenili, da nam zagrenijo življenje.

Predvčerajšnjim smo doma postavili šotor. Neverjetno! Potem smo ga spucali in spet pospravili! Še bolj neverjetno! Spucali, si moraš mislit... In postavljali/pospravljali v tej vročini... Huh, (pre)izkušnja!

Kupujem plinski žar. Pa mi ne rata dobit takega, da bomo vsi zadovoljni. Hudič je, ko zafrkneš in imajo drugi prav. Mogoče bo zamenjana zadeva boljša. Sem pa naredil malo blamaže, ko sem se včeraj v trgovini vsaj pol ure odločal kaj in kako. Potem sem pa itak naslednji dan vse skup nazaj prinesel. Eh, kdo pa še lahko pametno razmišlja v tej vročini...

Danes prideta punci s tabora. Kako se lahko deset dni vleče... je pa res, da je bil doma popoln mir. Trije ali celo štirje v bajti ni pravzaprav nič. Živet začnemo šele, ko smo vsi na kupu. Konec počitnic torej za vse nas.

V tej vročini je hudir, če začneš pit pivo. Ker ne moreš nehat.

 

 


posted on Thursday, July 23, 2009 2:37:14 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [2] Trackback
# Wednesday, July 22, 2009

Mojo glavo napolnjuje približno 90% nepotrebnih podatkov.

Kar je popolna norost, če naj bi že tako uporabljal le mali delček možganov. In še tisto malo, kar ostane, potem skurim s povsem nepotrebnimi podatki!

Naprimer: 262018 naša prastara številka, s katere sem telefonaril v osnovni šoli. 1257037 moja prva številka pri telekomu. 392685 baje prava številka osebne BZ, ko je igral pri O!kultu. 66210 Sežana...

Naprimer: nič ne bo nam žal krvi, nič ne bo nam žal življenj, naše misli bodo s tabo, proleter; on vedno ve kam veter piha, kam je in kam še bo, rad spomine tut obuja na cajte ko ga še ni blo; podnev spi po sob se premetava, tista senca za zaveso je njena glava; sei come la mia moto sei proprio come lei; io credo che a questo mondo esiste solo una chiesa, che parte da che guevara e arriva fino a madre teresa; ed il vento mi sta sussurando not ti fermerai, c'e qualcuno che ti sta aspettando, tu sai dove andrai; tu continui a vivere la vita degli altri, perche tu una tua non ce l'avrai mai; the money feels good and your life you like it well, but surely your time will come as in heaven as in hell; you could never be born under a flag that's like the one of union jack; life is like a fuse short and burning fast...

itd. itd. itd. v vseh mogočih jezikih, v vseh mogočih napevih. Sploh nimam pojma, da znam, pa se potem kar naenkrat zavem, da zraven brundam besedilo. Včasih manj, včasih pa bolj uspešno.

Da bi si pa zapomnil Uvod h Krstu pri Savici, to pa ne! Eh...

In še nešteto različnih podatkov, ki si jih človek kar zapomni, pa si tudi sam ne predstavlja čemu in zakaj si jih je sploh zapomnil. Zakaj mi je treba vedeti, da je Kepa visoka 2143m? Pa še nisem bil na njej...

Torej... kaj sem že hotel povedat...

jah... hm... čaki... jaaaaaa...

EVO! NO! Točno to! Dokazano!

Zaradi ogromne količine povsem nepotrebnih podatkov se ne spomnim ničesar pametnega več.


posted on Wednesday, July 22, 2009 2:50:25 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [4] Trackback
# Monday, July 20, 2009

Se mi včasih zdi, da bi lahko vsak moj peti prispevek naslovil podobno. Vsaj nekaj s sitnobo.

Pa sem siten zaradi tega ali pa zaradi onega. Pa spet zaradi... eh, saj niti sam ne sledim več.

Malo je treba razumet, siten nisem prav ogromno na ven (najbrž se ne bi vsi strinjali), večinoma sem siten do samega sebe, ko ne vem kako in kaj in ko se ne morem odločit. Ponavadi še najbolj zaradi teh presnetih odločitev.

Pa ne, da bi se ne mogel odločiti kaj življenjsko pomembnega, tisto mi ne dela nobenih težav. Težave mi delajo povsem banalne reči. Naprimer ali naj grem tečt ali ne.

O, kako se znam prekladat in prekladat in se skregat sam s seboj! Toliko, da na koncu resnično zmanjka časa, da bi sploh še kam šel. Seveda sem potem še bolj siten.

Zdajle je bilo par dni tako zelo luštnih, jaz pa sem bil vseeno siten.

Petek je kar nekako šel mimo, nič pametnega nisem naredil, vsaj zdelo se mi je tako. Bi pa najbrž moral skakat od veselja, saj so domači šalabajzki končno zapustili (UPAM!) naše dvorišče. To bi bilo pravzaprav čisto dovolj za praznovanje! Pa ni bilo... sem bil vseeno kar malo siten.

V soboto je bil potem dež. In čeprav se je tik pred piknikom razjasnilo, je prišlo bolj malo povabljenih. A kljub temu smo se imeli več kot dobro! Pravzaprav sem v dobri družbi več kot užival in prav nič bi se ne mogel pritoževat!

Jaz pa sem bil vseeno siten.

Sicer ne v soboto, ampak potem v nedeljo. Tudi nosu nisem pomolil ven. Ležal sem ko krava in se smilil samemu sebi. Zaradi česar vsega sem bil še bolj siten, jasno.

Pametno, kajne?

Danes pa je ponedeljek in sem spet siten. Ker je treba v službo in to...

Vse kaže, da bom moral spet v nek hrib sitnobo izganjat. Ker zdaj jo imam pa počasi že dovolj. Kak dan, dva, ajde... ampak cel teden? Ne, ne... to pa ne bo šlo!


posted on Monday, July 20, 2009 1:27:07 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, June 24, 2009

Kakorkoli obrneš, po dvanajstih letih je slovo težko izreči.

Ne gre prav lahko iz ust, srce razbija in noge se tresejo. Je zapuščanje dolgotrajnega partnerja. In to dokončna zapustitev.

Ne bi rad delal kakšnih zaključkov ali pregledov, saj že številka dvanajst govori sama zase. Nekaj je že moralo biti na tem, da sem zdržal toliko časa!

Ampak.

Treba je it naprej, spremembe so potrebne. Človek drugače zaspi, se zaleži, postane mehak in mnogo premalo avtokritičen. Začne branit svoj prostorček, namesto da bi se ukvarjal s pomembnimi stvarmi.

Tega pa zaenkrat še nočem. Nisem še toliko star, da se mi ne bi dalo več delat. Še nekaj energije je v meni, ki bi jo rad usmeril tja, kamor si sam želim.

31.10. zapuščam enkratno situiran položaj, s precej solidno plačo, dobro pozicijo, osemurnim delovnikom in precejšnjo mero ostalih ugodnosti ter ga menjam za minimalca in prav nobene ugodnosti. Telefon, prenosnik, dlančnik, vse to bom moral vrnit.

Pametno?

Najbrž ne, a vsak človek bi se moral zavedati, kaj mu je pomembno in kaj ne. Življenje mnogo raje prilagajam srcu in ne pameti. Se je velikokrat izkazalo za mnogo bolj pametno!

Poleg vsega gremo pa še na dopust. Tko. Zaslužili smo si ga!


posted on Wednesday, June 24, 2009 5:31:36 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [9] Trackback
# Thursday, June 11, 2009

Spomin. Je.

Živ.

 


posted on Thursday, June 11, 2009 10:03:15 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [2] Trackback
# Friday, May 29, 2009

Jaz bi prav lepo prosil, da se vsaj enkrat v škatlo ne natlači papirja čist do konca!

Saj ne moreš dobit papirja ven! Sploh pa ne z mokrimi rokami...

Tako nabutano, da moraš najprej pet listov potrgat... Kljub recesiji.

Ma, ja, jezi me, ker bi lahko tak način dela prav lepo apliciral na mnogo področij dela... Vsak sicer naredi svoj del, nič mu ne moreš oporekat, ampak, ko pa daš vse skupaj, pa postane neuporabno ali pa vsaj nadvse zoprno in - spet - posledično neuporabno.


posted on Friday, May 29, 2009 1:13:31 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [7] Trackback
# Tuesday, May 26, 2009

Pastirci, 1415m visoko. Ampak prav nobene ovire, da ne bi bilo polno svinjarije po tleh.

Najbrž se je povsem odveč pritoževat, ker takih ljudi preprosto nisem zmožen razumet. Od kje ti sploh ideja, da kaj takega vržeš kar na tla? Pa kjerkoli, ne samo v planinah!

Ajde, razumem papirčke, razumem čike, razumem tiste "male" smeti. Ampak flaše, konzerve? Naj pospravi nekdo drug? Čistilka? Gorska čistilka?

Neodgovorni otročaji z dosegom pameti meter in pol.

 

In na koncu koncev sem potem še najbolj jezen nase, ker sem samo slikal. Zakaj pa nisem sam dol odnesel? Lahko se je jajcat, težje pa kaj naredit, anede?!


posted on Tuesday, May 26, 2009 2:34:03 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [4] Trackback
# Friday, May 22, 2009

Nama bo uspelo priti na Kamniško ta vikend?

Lani sva bila prvič gor 31.5.

Letos par dni prej. Vsaj upam. Saj sva letos mnogo bolj pridna, sva vsaj nekaj malega hodila, a sem tako presneto neučakan.

Tako hudičevo si želim skakat po teh hribih... Vsak dan bi kam šel. In potem prebiram ostale bloge, kje drugi hodijo in se smilim samemu sebi.

Upam, da ne bo danes/jutri preveč treskalo in uničevalo, pa da ne bo še kak sneg zapadel!

 


posted on Friday, May 22, 2009 2:02:05 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Saturday, May 16, 2009

Heh, Radenci nikakor niso zame. Vedno med ali celo ob dogodkih, katerih se moram udeležit.

Letos je sicer naneslo, da tale vikend nimam nič, torej bi celo morda lahko še šel. Ampak bi moral na 21-ko, desetke smo nekako preživeli, vsaj mislim. Za 21-ko pa bi se moral kaj bolj pripraviti, anede? Pa še le en teden po Primožu, čeprav sem že čisto pozabil nanj in bi najbrž čisto lahko šel. Sicer bi rabil tri ure, ampak a ni vseeno?

Včeraj sem tako sklenil, da bom pa danes v čast in slavo vsem, ki danes tam tečejo, še jaz odtekel kakšen malo daljši krogec. Sicer ne ravno 21 no, ampak vsaj več kot deset!

Seveda iz vsega tega ni bilo nič! Lenoba, kakršna sem, sem vstal šele ob devetih. Še štart sem skoraj zamudil in ne bi mogel težit živčnim tekmovalcem s SMSji. So mi pa zanalašč nazaj poslali eno gasilsko.

Zdaj mi je pa žal in sline se mi cedijo...

Tri so že odtekle, dva pa bom še nekaj časa moril s SMSji. Upam, da imata telefone s seboj... Bosta drugič pazila, koga ne vzameta s seboj!

Mogoče mi pa še danes kaj rata, kakšen tek? Ah, al pa tut ne...


posted on Saturday, May 16, 2009 11:02:01 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [7] Trackback
# Friday, May 08, 2009

Če se zaletiš v hrib, sicer hitro nekam prideš, a tudi hitro pogoriš.

Tako je bilo lansko leto in tako upam, da NE bo letos.

Vseeno pa mislim, da bom užgal povsem po drugi strani - preveč priprav. Saj se - po svoje sicer - pripravljam na tole že... ah, niti ne bom povedal! S sabo imam cel kufer opreme, celo košaro pijač in hrane ter še nedoumljivo število stvari, ki ne spadajo med hrano in pijačo.

Pa sem jih lani naredil osem in to kar tako, da sem samo šel. En rukzaček, kjer je bilo notri za preobleč (kar se sploh nisem), trije redbuli, lučka in nič drugega. Pa sem jih naredil osem. Brez priprav. A greš? Grem!

Letos pa motovilim, kot da bi hotel rekord podirat. Ali čem počivat (ker časa je zame dovolj) po drugem spustu ali po tretjem?! Koliko časa pa naj počivam? Eno uro? Kdaj bom pa jedel? Kdaj it spat? In še milijon podobno neumnih vprašanj. AHHhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhh.

Pa približno že vem, kako bo šlo. Hodili bomo, dokler bo šlo. Potem pa ne bomo več. In če bo še kaj moči ostalo, bomo potem spet malo hodili. Dokler bo šlo ali dokler ne bo kdo lušte po pivu dobil...

Evo, iz ene skrajnosti v drugo.

Kaj pa, če bi nekje vmes? Verjamem, da je sigurno bolje, če vse skupaj vzameš bolj preudarno, tako da vmes tudi počivaš, ne samo letaš gor in dol, dokler te ne zmanjka!

Ma ne moreš verjet, mene itak že zdajle vse boli. Si pa nikakor ne morem pomagat, da se ne bi kar malo nasmihal, ker se nervoza ne plazi samo okrog mene! Sem takoj bolj pomirjen...

Sicer pa, kakor zgleda, nas bo kar malo morje. Vsi bodo vse poznal.

No, ja. Bomo že nekak, anede!? Srečno meni in vsem nam!


posted on Friday, May 08, 2009 12:24:45 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Wednesday, April 29, 2009

Saj ne vem, ali sem bolj siten ali bolj len.

Obojega enako, najbrž.

Nič mi ne gre, le dnevi letijo, jaz pa brez idej, brez volje do dela, brez volje do teka, brez volje na splošno. Peti dan praznikov se šteje, jaz pa sem jih sprčkal, kot da... Presneto velika škoda.

Čisto nič ne (z)morem, le s stola na stol in kavč se premikam cel dan. Še filmov se mi ne da gledat. Nič. Niiiiiič.

Bedno. Bi bilo bolje, če bi bil v službi, škoda dopusta za take bedne dni. Eh.

Le apetit me ni zapustil, kvečjemu je še večji postal. Pojedel bi cel hladilnik. No, saj tudi ga, vsak dan ene petkrat.

Ah... mi gredo na živce te doline bioritma.

 


posted on Wednesday, April 29, 2009 8:56:00 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [6] Trackback
# Friday, April 24, 2009

Zdajle gremo na petdeset-letnico.

V teh zadnjih trenutkih se skrivam pred puncami, ki panično letajo gor in dol. Bolje je ostati skrit, kot da si česa - mimogrede - kriv.

Žalostno sem zamišljen nad seboj. Obleke počasi postajajo premajhne. Jebela cesta, pa zakaj jest tečem? Še ene dve, tri xx-letnici dam skozi, pa se ne bom več stlačil v tele hlače... Groza.

Na, zdaj me je še lakota popadla. In to preden bomo šli tja, kjer bo hrana, hrana, hrana. Čudna so pota možganska.

Se pa tudi sprašujem, ali se za triinštirideset-letnico sploh kaj dela? Piknik? Eh, za 33, 40, 50 ajde, ne pa za 43! Kaj pa je to, triinštirideset?! Je kdo že videl kakšen mlaj za 43? Ni, ne! Saj bi, če bi znak za omejitev obstajal...

Eh, najbolje da vse to prestavim na jutri. Ali celo pojutrišnjem. Saj so prazniki pred nami!!!


posted on Friday, April 24, 2009 4:23:51 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Tuesday, April 21, 2009

Malo so se mi tresle noge. In še kaj drugega...

Ampak na koncu sem se le poslovil od ene četrtine moje modrosti. Spuljena je bila prav brez vsake ceremonije.

"Ah, to bo pa lahko", je rekel kirurg.

Še sreča, da je, preden sem šel noter, prišel en ven: "oh, tole je bilo pa tako... sploh nisem nič čutil...".

Čeprav je uporabljal vesoljske klešče in polno nekega orodja, za katerega nočem niti vedeti, sem bil tudi jaz tak, ko sem prišel ven: "kaj... kje... a da sem že???"

Ja, danes je to malo drugače. Hvala bogu. Ali pa samo injekcije bolje in hitreje primejo. Vseeno, briga me.

Ampak zdaj sem pa malo siten. Boli me stopalo (še vedno), v glavi pa imam eno veliko luknjo, ki sicer ne boli eksplicitno, je pa občutek praznine v čeljusti zoprno boleč.

Najbrž bo jutri bolje. S čeljustjo in stopalom.

Stopalo me bolj skrbi.

Aja, dobim pa dva dni bolniške! Ej!

 


posted on Tuesday, April 21, 2009 8:37:49 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Friday, April 17, 2009

Pa naj si bodi mercator, spar, lidl, tuš, eurospin... itd., saj niti ne poznam vseh.

Nad velikimi trgovinskimi verigami nikakor nisem navdušen in vedno se mi zdi, da me prinašajo naokrog. Eni s postavitvijo blaga, drugi s ceno, tretji z odnosom, četrti s kvaliteto, peti pa s čim drugim. V realnem svetu je tako, da ste itak postavljeni na vsaka dva metra in mimo vas človek sploh ne more, tudi če ne bi hotel. Po drugi strani bi bilo to povsem butasto, ker tudi male, pristne in domače trgovine niso prav nič od muh. Ko pri njih vidiš enak izdelek za 30% dražji, te pač vse mine...

Naš kos denarja je prav lepo razpršen. Skoraj vsak, ki je kolikor toliko okrog poti, ki se nam križajo, dobi svoj delež. Eni pač prisegajo na nekaj, drugi na kaj drugega, vsi pa, gledano v celoti, so skoraj isti.

Ko sem v službi, hodim zadnje čase jest v spar. Poceni, dobro, brez pripomb ni kaj. Dobimo pa tudi tole:

Ha, sem si rekel prvič, mogoče pa res, mogoče pa res. Ko so mi dali listek že stotretjič, sem ga - kljub pomislekom - vseeno izpolnil. In oddal v lično skrinjico.

Čez kakšen mesec sem postopek ponovil. Sem se zbal, da sem narobe napisal svoj email, čeprav bi bilo to skoraj neverjetno. In listek spet spustil v lično skrinjico.

Danes sem pa spet dobil listek.

Zdaj pa prosim tistega, ki krade skrinjice z emaili, da naj prepiše tiste emaile, potem naj pa skrinjico vrne nazaj!

Lahko bi seveda prosil tudi spar, da bi kdaj pa kdaj spraznil skrinjico in vpisal te maile, kamor jih pač mora! Lahko bi, pa se mi dozdeva, da to ne bi imelo haska... Imam namreč čisto svojo teorijo, kako so se zadeve odvile!

Ker sam delam v precej veliki ustanovi, kjer vlada predvsem človeška neumnost in lenoba, bi predpostavljal naslednje: morda si je nekdo v marketingu lepo zamislil stvar (to je sicer malo verjetno, najbrž je tega nekoga spomnil na to en od njegovih znancev) in si rekel, HA! kaka dobra ideja. Dobil je celo denar za to, cel projekt, natiskanih milijon obrazcev, obveščena poslovna mreža za razdeljevanje, nabavljene lične škatlice za spravljanje obrazcev, vse. No, skoraj vse.

Na IT del pa je najbrž nekdo pozabil... Kot vedno, anede?!

Kdo bo pa zdaj vnašal te emaile? IT pravi: A STE NORI??? NIMAMO LJUDI! PREVEČ DELA! Marketing seveda noče niti slišat. Torej bo to najbrž predano hordi študentov. In ko bodo vse vpisali, še vedno ne bo nič, a korak bo le naprej. Potem se bo nekdo spomnil, da je treba spisat aplikacijo, ki bo pošiljala emaile, saj jih ne bo nihče ročno pošiljal!

No, ponudbo za kaj takega bi pa tudi jaz lahko dal! Če bi si dovolil pa še nekaj malega herezije, bi pa mogoče lahko kar vse skupaj naredili na spletu! Potem še študentov ne bi potrebovali. No, počasi... taki nasveti so pa že skoraj del ponudbe. Mene tudi nihče nič ne vpraša v trgovini, na koncu moram vedno plačat!


posted on Friday, April 17, 2009 2:05:44 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Tuesday, March 31, 2009

Ravnokar je bilo novo leto, evo... zdaj pa že konec marca.

Pa od kje???

Povsem se potrjuje teorija, da se v drugi polovici leta spomniš le začetka leta, potem pa prvega maja. Kam pa gredo - hudiča - štirje meseci vmes?

Spet smo zasedeni. Pre-zasedeni. Ko stvari začenjajo postajati zaradi hitrosti motne. Ko se začnejo stvari počasi izgubljat. Ko postajata oblika in forma vsem zadevam tega sveta popolnoma enaka.

Ko ne narediš več tega, kar od tebe pričakujejo. Ko se začneš upirat. Na najbolj bedastih področjih. Ko preprosto ne gre več. Ko bi se ustavil, zaspal, prespal tri dni, teden, mesec. Pa saj si ga, cele tri mesece je šlo, le kam?

Ko začneš jamrat.

Takrat je mogoče čas, da kaj narediš, anede?

Ostaneta le še dve nepomembni vprašanji: kaj in kako.

S tem se bomo pa kdaj drugič ukvarjali. Zdajle nimamo časa.


posted on Tuesday, March 31, 2009 3:10:07 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Tuesday, March 17, 2009

Pravzaprav dvojčici. Nikoli še čisto od blizu. Vsaj jaz ne. Nikoli ni bilo v bližini nobenega dvojčka. Hm, čudno.

Ni dvojno delo, ampak kar malo več. Je pa zanimivo, kako se človek hitro in pravzaprav enostavno prilagodi. Ni problema...

Naš tamauček je bil seveda sila ponosen. Še posebno pa mu je bil všeč voziček, čeprav je komaj čez videl. Fant, kaj čmo. Dirkat ni smel.

Jih bo prav zanimivo opazovat skozi odraščanje! Saj rastejo ko gobe.


posted on Tuesday, March 17, 2009 12:31:03 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, March 11, 2009

Tako, pa sva - končno - zmenjena!


posted on Wednesday, March 11, 2009 1:21:32 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Tuesday, March 10, 2009

Ker se dr. Wega že dolgo, dolgo ni oglasil z nobenim komentarjem in ker tega ne zdržim več, sem se odločil, da napišem prav poseben prispevek.

Prispevek, za katerega obljubim, da ne bo vseboval niti enega hriba, niti ene gore, niti enega griča, kaj šele kuclja! Sploh nič nad 10m višinske razlike! Tudi mosta čez avtocesto ne bo! Niti krtine! Obljubim!!!

S tem Wegi ne bom več delal slabe vesti in skoraj sigurno bo prispevek prebral! In potem tudi kaj komentiral.

Torej...

hm.

V teh časih je težko ne omenjat ......, sploh meni. Torej! Niti ...... ne smem omenit? Kaj pa sneg zadnjič na ......? Ne? Pa ........ res ni ne vem kakšen ....! Tudi ne? Huh!

Argh, potem pa nič! Najbolje, da prispevek ostane prazen, tako bo lahko povsem sam izbral temo komentarja! Nič sugeriranja, popolna svoboda komentatorju!

Če to ni inovativen pristop h komentiranju, pa tudi nič ne rečem.

Če se ne posreči, bom jezen in bom samo še o ...... pisal!


posted on Tuesday, March 10, 2009 8:42:00 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [12] Trackback
# Friday, January 30, 2009

Kakor so bili prejšnji teden dobri obeti, se ta konec tedna vse obrača na slabše.

Saj vem, včasih pač mora tako prit. Ampak vseeno je zoprno. Depresivno, žalostno, jamrajoče in duha ubijajoče. Včasih se ti zdi, da je vse delo preprosto zaman. Čemu neki se sploh trudimo?

Najbrž se je začelo že z bedasto napovedjo, da bo sonček, vse, kar smo dobili, je pa... ma, da sploh niti ne začnem jamrat!

Najraj bi šel na pivo, dva, tri, potem pa direkt v posteljo. Do takrat, ko bi šel lahko v hribe.

Če mi bo ta vikend sploh kaj uspelo...

Jada, jada, jada, jada.


posted on Friday, January 30, 2009 1:12:12 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, January 21, 2009

Ah. Kakšni prelepi spomini...

Pivo, čik, lepo in toplo vreme, klopca, prekrasen večer, posedanje.

Čist prava uživancija.

 


posted on Wednesday, January 21, 2009 3:16:27 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Monday, January 05, 2009

Danes zjutraj, takoj, ko sem vstal.

99,2.

Jebemti. Še malo, pa bo stotka.

Zdaj gledam v nebo, vijem roke in tulim. Čakam, da prime HUI-SHI metoda. Pa še nič od nje.

Ma ja, nekaj bo treba narest, anede?!


posted on Monday, January 05, 2009 2:25:12 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Wednesday, December 31, 2008

Letošnji prehod v drugo leto je bolj skromen.

Voščil je bilo malo. Želja in blablabla še manj. Najbolj pa sem ponosen na - SMS: 0!

Če bi vsaj za polovico vseh izrečenih želja resno mislili, bi bil ta svet lepši, kot je. Zato nima kakega velikega smisla preveč želeti.

Helena je poslala lepo čestitko, jaz pa želim le

SREČNO!

Tebi, meni, njemu in vsem bitjem tega vesolja.

Čisto dovolj bo, anede?


posted on Wednesday, December 31, 2008 4:05:37 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Friday, December 19, 2008

Ko sva se danes zjutraj s tamaučkom peljala od zdravnika, sem doživel videnje.

Krvavec, hribi nad Kamnikom in del Velike planine.

Oh.

Kar srček mi je poskočil.

Ne, hribov še niso podrli. Upanje, da svet ni le zmes umazano sive barve pod pokrovko, se je okrepilo.

Hvala Bogu.


posted on Friday, December 19, 2008 11:06:44 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Monday, December 15, 2008

Danes imam zobarja.

Če se ne vrnem, vedite, da sem vas imel rad.


posted on Monday, December 15, 2008 2:23:23 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [6] Trackback
# Thursday, December 11, 2008

Kar naenkrat je izginila. Tukaj, čisto pred nami. Kar tako, mimogrede, najbrž za vedno.

Islandska krona, RIP.

Pa se noben ne sekira. Niti članka nobenega nikjer. Ali pa je tako skrit, da je popolnoma vseeno, da sploh je. Meni se zdi, no... tako, vsaj malce čudno, če ne drugega.

Res je, da delam v Banki, ampak z denarjem in valutami imam opravka toliko kot s frtajler kapo v avtu (a to sploh še obstaja?) in zato sem na to naletel povsem nenamerno, nehoteno. Mimogrede, pravzaprav.

Pojma nisem imel. Pa bi se mi to zdela, no, nekako ena taka zanimiva novica... Ampak mi je ni nihče povedal. Ali pa je ni povedal dovolj naglas, da bi jo slišal. Ali bi pa moral biti finančni svetovalec vsaj v 23. nadstropju. Ali pa bi moral biti broker. Ali pa... Ah.

Zgleda je bolj važna kajža, kdo je s kom in ostali kretenizmi, kot pa kaj takega.

A ni to super?

Koga pa briga ena kriza? Koga pa briga nek tuj denar? Ena tuja valuta? Pha.

Vidim, da bom moral pripreti pipico tudi ostalim medijem. Če jih zaprem povsem, se lahko bojim le tega, da pač ne bom vedel, kdo je koga ubil in kdo nosi kake čevlje. Pa smo spet pri frtajler kapi...

 


posted on Thursday, December 11, 2008 9:10:17 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Monday, December 08, 2008

Če že hodite na pevske vaje, nikar ne pozabite:

če pa greste pri tem še slučajno mimo skladovnice, pa morate predvsem paziti!

Takile listki so meni zelo pri srcu. Pravzaprav ne pomenijo ničesar velikega, a se mi vedno zdi, da je v njih skrito življenje.


posted on Monday, December 08, 2008 8:04:20 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Thursday, November 20, 2008

Ker že pišem o mojstrih...

tudi jaz se včasih prelevim v kaj takega. Še posebej takrat, ko je treba popravljat neumnosti po tapravih mojstrih.

Mater, samo še koledar z velikimi... no, saj vemo kakšen... si moram obesit na steno.

Pa bo prava delavnica s pravim mojstrom.


posted on Thursday, November 20, 2008 1:39:27 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [7] Trackback
# Friday, November 07, 2008

Ne, res nisem zaspal. Pa tudi len nisem. Nikakor ne!

Edino, kar mi zdajle pade na misel, je jamranje. Pa pojma nimam zakaj. Pri tem tudi nimam nobene želje po jamranju. Sploh nikakršne. Ker v tehle časih se mi, nama, vse dogaja tako hitro, da kar ni... hm, a čem rečt? ... časa.

Seveda to ni čisto res, časa je vedno dovolj, če bom lahko jutri cel dan na Sladkem vrhu in bom tekel v krogih, ki jih bom najbrž hitro klel, potem ne morem reči, da nimam časa. Če sem včeraj ponoči tekal eno uro po k-rožniku, med nalivi, tudi ne morem reč, da nimam časa. Zdajle grem na pivo, torej imam čas.

Ja, časa imam pravzaprav na pretek! Vse ostalo je pa stvar interesa. Če komu rečem, da nimam časa, potem se mu opravičujem, ker to le pomeni, da imam v paci kakšne bolj zanimive, interesantne, "pomembne" stvari. Pa nisem samo jaz tak, anede da ne?!

V organizaciji samega življenja najbrž še kaj peša. Prenehanje kajenja ni taka enostavna reč. Predvsem glede organizacije ne. Kar naenkrat imam namreč toliko lukenj, ki jih nimam s čim zapolniti. Zjutraj mi ni treba porabit pol ure za kavo. Po hrani mi ni treba letet nekam na čik. Nič, zjutraj lahko kar direkt planem v kopalnico. Direkt! Na koncu mi še kave ni treba pit. Le zakaj bi jo? Brez čika nima smisla...

Zato pa bilo fino, da se navadim jesti zajtrk, ki sem ga v prejšnjih 25letih spuščal na račun kadilskega zadevanja. Hja, to pa je mnoooogo težje. Kaj sploh jest za zajtrk? Kdaj? Zakaj? Kako? Sama vprašanja, ki se razrešijo počasi in z obilico razumevanja.

Kontraprodukt tega je, da sem v teh časih nekako naspidiran, kar skačem in skačem in se sploh ne ustavim, le zvečer padem. Ker pa nisem ravno človek, ki bi hitro živel, mnogo bolj so mi všeč počasna prebujanja, počasno življenje, imam s tem skakanjem kar nekaj težav. In potem nimam cel dan pojma, kaj bi lahko sploh pisal na blogu in kar naenkrat mine tri dni, jaz pa nisem še nič spisal.

Pa včasih nisem imel teh težav, za vsak dan je bilo dovolj materiala. Kar ga je najbrž še vedno, le da se ne potrudim dovolj.

POTRUDIM DOVOLJ.

Ja, sklanjam glavo in priznam! Ne trudim se dovolj, trenutno je moj interes povsem drugje. Kratko-kratko-kratko ročno danes pri košarki, malo dlje-ročno pri Sladkih6, malce malo-dlje-ročno pri Geostiku, potem je pa tu že drug teden. Uauuu, kje je pa šele to!

Kdo pa ve, kaj nam bo prinesel, anede?!


posted on Friday, November 07, 2008 1:52:27 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4] Trackback
# Wednesday, October 29, 2008

Clive Cussler je simpatičen možakar, ki piše hudo adrenalinske knjige.

Uspešnice, bestsellerje in njim podobne knjige.

Gospod ima zanimivo razvado - v nasprotju s Stephenom Kingom, ki nastopa v vsakem filmu po lastni predlogi, tale Clive nastopa kar v vsaki svoji knjigi. No, vsaj v tistih, ki sem jih jaz bral. Sicer v obstranskih vlogah, pa vendar.

Njegova najhujša serija - najhitrejša in naj, naj, naj - je A Dirk Pitt Adventure.

Tale Dirk Pitt je šele možakar! Kaj kakšni junaki! Superman, Batman, whatever-Man so proti njemu le patetični mali možički, ki nimajo za žemljo.

Ni ga junaka, ki bi bil bolj sposoben, bolj precizen, bolj... ah... vse bolj, kot je tale Clivov Dirk.

V tejle zadnji knjigi, ki sem jo dobil iz Londona je bil vsaj dvaindvajsetkrat na robu smrti. Parkrat se je celo že sprijaznil z njo. Ampak ne. Ne, ne, ne, ne. Kje pa! Ni mogoče!

Takole po domače povedano, je tole že tako za lase privlečeno, da je že kar hudo.

Ampak... glej ga zlomka... meni je čist všeč. Se vsaj še pošteno narežim zraven.

"Cussler is hard to beat" Daily Mail.

 


posted on Wednesday, October 29, 2008 5:47:25 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [6] Trackback
# Friday, October 17, 2008

Ne vem, ali se mi samo zdi, da so naslovi novičarskih portalov vedno manj v skladu z vsebino?

Danes sem kliknil in se tako nasmodil pri vsaj treh člankih. Kar postaja že alarmantno!

Verjamem, da se novičarji borijo za vsakega bralca, a neka linija "normalnosti" pa naj bi obstajala, ali pač ne?

Vsaj kar se mene tiče, so si naredili slabo uslugo. Res, da so me privabili na ogled člankov kar dostikrat, a zdaj jih imam dovolj. 24ur in dnevnik gresta pri meni v pozabo. Od danes naprej se bom trudil po svojih najboljših močeh, da njihovih strani ne odprem več! Odvajanje bo težko in počasno, a verjamem, da mi bo uspelo!

Tako.

Pravzaprav mi je vseeno, če se delajo norca iz lastnih bralcev. Zdaj mi je res vseeno, kar naj se, iz mene se ne bodo več.


posted on Friday, October 17, 2008 11:37:03 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [7] Trackback
# Wednesday, October 15, 2008

Pisati o revščini je nehvaležno delo. Vedno.

Že tako ali tako, ker je tema pač občutljiva in te vsi kar hitro narobe razumejo. Poleg tega pa je tudi zame osebno zelo nehvaležna. Ker vedno postanem žalosten, zamišljen in kar malo zagrenjen. Ker o človeku ne mislim prav nič dobrega, saj sama človeška dejanja kažejo, da človeku ni mar. S čimer pa se sam ne strinjam, se borim, a posameznik je le delček v mozaiku in uspeh je malo verjeten in precej daleč. Zato zagrenjen.

Pravzaprav bi lahko o revščini pisal le tisti, ki revščino pozna. Tisti, ki jo dobro pozna, tisti, ki ji je že gledal v oči. Vse ostalo je nakladanje, mlatenje prazne slame. Večinoma pokroviteljsko in brez kakšnega daljšega angažmana.

Večini ljudi je za revščino prav malo mar. Revščina je vedno nekje drugod in nikoli pri nas. Če obrneš glavo stran, je sploh ni potrebno opaziti, mimo greš lahko popolnoma mirne vesti.

Ne briga nas.

Sami se nočemo odpovedati ničemur, za druge nam je vseeno. In to vedno bolj. Vedno bolj smo tudi pripravljeni hoditi čez druge. Koga pa briga, če je kdo reven? Naj se znajde sam! Naj gre delat! Naj zanj poskrbi država!

Zgube pač ostajajo zadaj. To nam govorijo in tlačijo v glavo kar naprej, ogromna večina marketinga deluje na ta način!

Najbolj od vsega pa me skrbi in žalosti naša poraba. Zahodna, evropska, državna in - ne na koncu - tudi domača. Priznam in me je pravzaprav kar malo sram: doma porabimo en velik kup denarja.

Kam gre? Pojma nimam... Kje ga porabimo? Ne vem... Vse smo že počeli, pisali stroške, šparali, bili razsipni, levo, desno, gor in dol, vse sva poskusila... nič. Spolzi. Oziroma bolj natančno: spolzeva.

Pa nimamo ogromne vile. Pa nimamo fancy avtov. Pa nimamo oblek po zadnji modi. Ne hodimo ven jest kar naprej. Ne igramo iger na srečo... Sploh nič takega. V trgovini striktno kupujem najcenejše stvari, kakšne blagovne znamke! Le tiste, trgovinske...

A na koncu ostane preprosto dejstvo, da bi z denarjem, ki ga porabi naša družina v mesecu, lahko nekje drugje po svetu živelo kar nekaj ljudi precej dlje časa. In da porabimo preveč. In da živimo preko lastnih potreb.

In potem naj govorim o revščini?

Saj ne gre... saj imamo vse! Pa še več! Še vse tisto, česar ne rabimo in še več. Imamo polne riti in za revščino nam je malo mar. Ker kar naprej jamramo, da nimamo nič, da je vse drago, da so nam vse vzeli, da nam bodo vse vzeli, da nimamo ne tega, ne onega, ne nič. Nimamo, nimamo, nimamo. Življenje da je težko in zagamano.

Res ne vem, ali smo tako zaslepljeni, da verjamemo že sami sebi, ali smo že totalno nori, ali pa smo le tako popolno hinavski?

Ker nimamo pojma, kako bi sploh lahko pomagali revnim, bi bilo mogoče bolje, da bi se sem in tja malo zamislili in porabili mogoče malo manj. Mogoče pa bomo kdaj zmanjšali razliko. Že samo to bi bilo ogromno.

Posameznik ne reši sveta, a vendar svet stoji na posamezni osebi. Na življenju posameznika in na vsem tistem, kar ta posameznik lahko da temu svetu.

Lansko leto pa tole.

 


posted on Wednesday, October 15, 2008 9:04:24 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Thursday, October 02, 2008

Obeti za vnaprej so dobri.

Pravzaprav enkratni!

He, he... jutri imam dopust.

Poležavanje, here I comeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!


posted on Thursday, October 02, 2008 9:45:20 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Wednesday, October 01, 2008

Če ti takole kradejo cele vikende, se pa res čas začne zgubljat.

Pred-prejšnji vikend - celo soboto v Gradišču, celo nedeljo sorodniki na žuru.

Prejšnji vikend - celo soboto Boršt, celo nedeljo nogomet v Krtini.

Od vseh teh zabav sem se le na eni vzdržal piva. Ni čudno, da sem potem zmatran kot pes in da se mi zdi, da gre vse mimo. Saj še tega bloga ne morem spisat v doglednem času. Kaj šele kaj drugega.

Naprimer porihtat portal, ki so ga napadli turki.

Zraven pa še zabijam čas s takšnim jamranjem, kot je tole. Jah, to je pa res super.

Ampak danes pridem domov in greva direkt tečt. Potem pa le še pod vodo in direkt na koornk srečanje. In potem spat.

V sredo imamo sestanek Krti. Pa spet gre večer.

V četrtek še ni nič. Ampak to se zna spremenit. Skoraj sigurno se da spremenit. No, najbrž se bo. Spremenilo.

V petek imava pa dopust. HA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Ležal bom in gledal v luft toliko časa, dokler se ne bom začel zvirat in tulit, da mi je dolgčas. Pa pika!


posted on Wednesday, October 01, 2008 2:30:27 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [6] Trackback
# Sunday, September 21, 2008

Norimo. Iz dneva v dan.

Kot da je ostalo le še malo, do tistega neizpodbitnega konca. Kot da zmanjkuje.

Časa. Prostora. Vesolja.

.

Petek priprave, sobota ZEVS piknik, nedelja piknik celotne družine.

Ja, pet - šest kil bo šlo gor.

Couldn't Care Less.


posted on Sunday, September 21, 2008 10:47:12 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Friday, September 12, 2008

Tale petek je zares nekam čuden.

Bi šel na pivo, pa ne grem. Bi se veselil, ker je petek, pa se ne. Pravijo, da bo dež, pa nič ne zgleda. Jutri je vikend, a me ne briga kaj dosti. Sem še v službi, pa ne grem še domov. Pa še IKE prihaja, sicer na drugi strani sveta, a vseeno.

Tak, zmeden petek in se počutim čisto... no... ja... zmedeno.

Kar pa ni v moji navadi, zato sem še bolj zmeden.

Ni druge, nekaj bo treba narest čez vikend!


posted on Friday, September 12, 2008 2:20:01 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [2] Trackback
# Friday, September 05, 2008

Seveda sine, kar vzemi.

Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak.

Takole lahko dela ure in ure. Ne vem, kako mu rata.

In potem rata tole - stvari, ki jih imam rad:

tole - stvar, ki so moje ali pa sem to celo jaz:

in tole - opisa te kategorije še nisem pogruntal, najbrž pa spada pod Razno:

A ni super?

In ko hočem jaz kaj poslikat, ko gre ravno kaj zanimivega mimo in bi bil pravi greh, da tega ne slikam za blog...

kaj se takrat zgodi?

A?

MEMORY FULL!

)#&#/&%$&%$%"#=???**#


posted on Friday, September 05, 2008 1:15:08 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [1] Trackback
# Thursday, September 04, 2008

Moj politični manifest je kratek.

Prepričan sem, da je človek svoboden in avtonomen in da sam v popolnosti odgovarja za vsa svoja dejanja. Odgovarja tako sebi, kot odgovarja tudi drugim.

Višjih ciljev ni. Zastopanja, prenosa in prevzema kakršnekoli odgovornosti ni. Je le posameznik, svoboden, avtonomen, živ. Najvišja vrednota.

S tega stališča bi bil nor, da bi pooblastil nekoga, da me zastopa v smislu nekih višjih ciljev. Ali pa v kakršnem koli drugem smislu. Sploh ne v takem, kjer je govora o tem, kako in na kakšen način naj živim.

Zato je vsakršna politika popolnoma skregana z mojimi prepričanji. Tudi tista, ki bi mi "godila", oz. bi mi bila prav, blizu.

Pa naj zmagajo beli, rdeči, zeleni, modri, pošteni, lopovi, diktatorji, lepotci, cepci, zverine, kurbe, mladci, gospodinje... Me ne gane, nihče nima pooblastil, da upravlja z mojim življenjem. No, vsaj jaz mu takega pooblastila pri polni zavesti ne bom dal.

Na sumu imam lastno mater, ki je položila besede v usta Jonasu, da je v mojih rosnih letih samo-zavedanja na odru MGLa glasno tulil: "Črni in Rdeči, vsi ste isti!"

Kot bi bilo včeraj.

Zato me ne spraševat, koga bom volil. Ker ne bom. In ne bom volil, dokler ne bo obvezno in še takrat bom volil neveljavno, dokler pač ne bo kdo volil namesto mene.

Kdo bo vodil namišljeno tvorbo (državo) je pač njegova/njihova odgovornost, v nobenem primeru ni moja.

Seveda sem dovolj realista in sem dovolj pragmatičen, da s takimi prepričanji v tem svetu preživim. Ker je pač treba nekaj v usta dat, ker je treba nekje živet, ker je treba otroke nahranit, ker je pač treba tudi včasih kako pivo spit. Z državo se ni prav nič pametno bost, zato se z njo ne bodem. Pa vendar skušam lasten svet prilagajati sebi, ne pa prilagajati svojih stališč in načel svetu.

Le trudim se, skušam, pravim. Iz dneva v dan.


posted on Thursday, September 04, 2008 9:03:46 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [9] Trackback
# Thursday, August 28, 2008

Te čase se ukvarjam predvsem sam s seboj.

Zato še vedno nimamo ne tople vode, ne sproščenega odtoka v kuhinji.

Večino časa sebi in drugim namenjam vloge, ki bi me popeljale na tako zaželjen kraj, kjer bi na miru...

...enga skadil...

...pa se ne pustijo. Pa take fine vloge so to, celo biblične! Svetovnonazorske, grandiozne, itn. itn. Pa NIČ.

Čist prav jim je! Se bom pa zredil za dvajset kil, pa naj me potem prenašajo! Saj bodo sami krivi! Ha!

Še prosil me bodo... še prosil...

 

P.S.

Saj je čist brez veze, da karkoli napišem, ker itak samo o tehle zadevah razmišljam... Brrr...


posted on Thursday, August 28, 2008 3:01:25 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [16] Trackback
# Monday, August 25, 2008

Presneto, kako leti čas!

Kako že spet!?

Aha, vidim, da moram še ostale cevi menjat. Ja... super, anede?

Poleg tega je crknil še gorilec za peč, da imamo le mrzlo vodo.

Še bolj super.

Prej je bil v popravilu avto.

Kaj je torej naslednja stvar v razpadanju?

JAZ?!?!?!?!?!?!?!?!

Mi je prav žal, ampak naj gre vse v tri krasne.


posted on Monday, August 25, 2008 8:00:32 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [2] Trackback
# Thursday, August 21, 2008

V soboto neham kadit!

.

.

.

Evo, pa sem povedal! Najprej sebi, potem domačim, zdaj pa še celemu svetu.

.

.

.

Zdaj se je treba tega samo še držat. Ha!

V nasprotnem primeru bo osebna, domača in svetovna blamaža... (Mogoče bo pa to malce pomagalo.)


posted on Thursday, August 21, 2008 12:31:33 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [10] Trackback
# Wednesday, August 13, 2008

Včeraj sem tako grozno sikal, da sva na koncu kar tulila en na drugega.

Kar je bilo dobro.

Ker je bilo potem - končno - vse ok.

Človek se mora malo spucat, če ima presneto preveč dela. Evo, samo, da pridem z dopusta, je že vse lop po meni, nama!

V petek se spet obeta vesoljni potop, vse skupaj je treba prestavljati, organizirati, se pripravljati. Avgust je že povsem napolnjen, prav tako September. Oktober bi rad obdržal za naju, a ne vem, če bom zdržal na okopih.

Denarja zmanjkuje, avti se kvarijo kot po tekočem traku, obetajo se žuri in sponzorska sredstva. Ker tako želiva, res je, vendar me je kar malo strah, ker je toliko nepredvidenih stroškov.

Ni stvari, pri kateri bi lahko samo zamahnil z roko, nekaj povedal in bi bilo rešeno. Kje pa! V vsako se moraš vsaj malo poglobit, jo obdelat, da si ne narediš kakšne še večje neumnosti v bližnji ali daljnji prihodnosti.

Otroci imajo povsem svoje probleme. Ogromno njih. Problemov, želja, zahtev. Ljudi, še posebno lastnih otrok, ne moreš kar tako odrajtat...

Služba. Ojej. Pustimo raje to.

Družinsko podjetje. Jejej. Kaj šele to! Nekako na pol se mu posvečava, nikakor ne toliko, kolikor bi bilo potrebno in - navsezadnje - pametno.

Zevs. Mater, me tukajle čaka enega dela v bližnji prihodnosti! Prehod, prenova, nabava itd. itd. itd.

Krti. Uffa, vsak teden nekaj, sem in tja. Hodit, organizirat, se dogovarjat.

Pa še en milijon stvari nekje vmes, odzdad, odspred.

Pa še na Blogijado sva se prijavila. Ko pa je bil ravno edini prosti vikend. Kaj pa čva...

Juhej, juhej! Pravzaprav zdajle ni čas za jamranje, ker se je treba brcnit v zadnjo plat in skušat vse podelat.

Saj na koncu prav dobro veva, da se vsemu temu ne bi odpovedala. Na koncu koncev je prav luštno! Kaj pa bi drugače počel cele dneve? Gledal TV?! Sedel v gostilni?

No, edino mehanikom in registracijam bi se pa takoj odpovedal...


posted on Wednesday, August 13, 2008 3:10:56 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [7] Trackback
# Thursday, July 17, 2008

Danes goduje Aleš.

To sem jaz.

Še dobro, da sem se spomnil, zdaj si lahko pivo odprem brez slabe vesti.


posted on Thursday, July 17, 2008 9:13:32 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [2] Trackback
# Friday, July 11, 2008

Tole je pismo, ki sem ga Staršem pisal nekje v 2002, predvsem Očetu. Iz tega pisma je nastal Forum, ki smo ga poimenovali Naša pisma.

Naša pisma so pravzaprav resnična pisma, ki smo si jih člani družine izmenjevali med seboj. Na koncu je prišlo do štirinajstih pisem in nato še drugega dela Foruma.

V mojih pismih sem predvsem obdelal svoj odnos z Očetom. Če sodim po času, ki smo ga skupaj preživeli po teh pismih, lahko rečem, da uspešno. Ker je bil to najin zadnji "spopad" in točka od katere sva naprej lahko živela neobremenjeno - vsaj jaz - čutim, da ga moram objavit, čeprav so zame hudo osebno izpovedna. 

V in za Spomin. Njegov in moj.

[Aleš – Tarasu in Alenki, 12.12.2002]

Ljubljana

 

Enkrat je treba začeti, pravijo, čeprav je moj moto: prestavi na jutri, kar lahko storiš danes! (He, he...) S temle pismom sem se precej potrudil, zakaj, bo vidno na koncu. Je hudo osebno izpovedno, kar mi povzroča občutke ranljivosti. Tudi ta zakaj bo pojasnjen na koncu. V mislih sem imel serijo takih in podobnih pisem, če le bosta Vidva za to. Jaz sem pripravljen.

Moje življenje zaznamujeta in oblikujeta dve osnovni stvari: ljubezen in svoboda. Vsa ostala mnenja, načela in podobno so podrejena tema, prvima dvema. Iz prvega prehajam do romantike, iz drugega do anarhizma. Verjamem v popolno ljubezen in verjamem v popolno svobodo. Vse svoje sile in delovanje svojega življenja usmerjam v tej smeri. Preprosto verujem. Lahko bi ti dve besedi označil kot Boga, a jih raje ne. Vendar verujem.

Iz prejšnjega odstavka sledi nato vse ostalo.

Trudim se ostati zvest samemu sebi v prvi vrsti. Se ravnati po svojih mislih, po svoji glavi. Včasih trmasto, z glavo skozi zid, a v veri, da delujem prav. V veri, da se ne izneverjam samemu sebi. Osebno sem svoboden, sebi lasten, edina stvar, ki jo imam za vedno na tem svetu, so moje misli, moja svoboda. Tega mi nobeden ne more vzeti, tega nikomur ne dam. A nikakor ne mislim, da sem samozadosten, z velikim veseljem pobiram iz okolja, vse, kar mi to okolje skuša dati. Vsak nasvet upoštevam, vsako dobro idejo, vsako misel. Skušam rasti na vseh teh vplivih, se z njimi oplajati, jih vplesti v svojo lastno miselnost. Odločitve na tej podlagi pa so samo in čisto moja stvar. Jasno je, da včasih na svoji poti tudi koga ranim, koga poškodujem. Temu se na žalost ne morem ogniti. A odgovornost nosim vedno. V vseh primerih se jasno zavedam posledic svojega dejanja in jih tudi odgovorno sprejemam, se pred njimi ne skrivam. Včasih sem potisnjen v kot, iz katerega drugega izhoda ne vidim.

Tako, na drugi strani, tudi od ljudi pričakujem, da so svobodni, samostojni. Ne smem in nočem se odločati namesto njih, njihove odgovornosti ne smem in nočem nositi jaz. Ker s tem prepuščam delček osebne svobode drugemu, prepuščam svojo samostojnost in se odgovornostno navezujem na drugega. Čeprav je ta drugi sam sposoben tega. Nikoli nikomur ne vsiljujem svojega mnenja, svojih misli. Rad povem, kaj in kako mislim, a tukaj se vsa stvar konča. Odločitve zase sprejemam jaz, kdo drug pa zase. Ljudi celo ne prepričujem v svoj prav, raje zasejem seme dvoma, raje pogledam na zadevo z druge plati. Delujem tako, ker se to obnese tudi pri meni samemu. Z direktnim napadom pri meni ne prideš daleč, že samo zato ne, ker je napad. Kakor ne dovolim, da drugi sprejemajo odločitve v mojem imenu, tudi jaz nočem sprejemati odločitev v drugem.

Svet, ljudi okrog sebe, ljudi, s katerimi komuniciram, skušam preprič(ev)ati s svojimi dejanji, s tistim, kar delam in kako delam. Sem kamenček v mozaiku, ki ga sestavljam. Delam po svojih močeh tisto, kar (z)morem, tako kot zmorem. Seveda se lahko takoj vprašam: ali ni že ta mozaik največja oblika nesvobode? Sem zaradi svojih prvih dveh načel vedno znova omejen na samo določen izbor obnašanja, delovanja? Sem zaradi tega jaz še najbolj vpet v neke smernice? Navidezno svoboden, v resnici pa zasužnjen že od začetka? Pa vendar se mi zdi, da v pojem svoboda spada tudi pojem odgovornost, da svoboda ni samo tisto, da lahko počneš, kar te je volja. Je veliko več od tega. Med drugim tudi pravica nositi svojo lastno odgovornost. In v tem ni nesvobode. Na drugi strani pa je razkroj, nič, z njim pa nesvoboda.

Ne bežim pred dolžnostmi, pred izzivi življenja, ne bežim pred življenjskimi problemi. Nikoli ne pobegnem (razen iz kakšne dolge vrste...) pred njimi. Ne obrnem jim hrbta, vedno jih skušam rešiti, kolikor le je v moji moči. Vedno se odločim za takšno pot, kot se mi zdi prav. Za takšno, ki je v skladu z mojimi verovanji. Temu se ne morem odreči. Ponavadi je to dosti težja pot, kot se zdi na prvi pogled. Pa sem zadovoljen, sem zvest samemu sebi. Se pa le zgodi sem in tja, da sem stisnjen v kot, da imam problem, problem, ki je nerešljiv. Je nerešljiv v skladu z mojimi načeli. Moral bi postati nekdo drug, da bi ga rešil, moral bi spremeniti nekoga drugega. Kar pa ne gre.

V meni je ogromna življenjska s(i)la. Kaj bi vse še rad počel, kaj bi vse rad še doživel! Zanima me tisoč in ena stvar, rad bi se ukvarjal z najmanj stotimi naenkrat. Rad bi imel 127 otrok (no, ja...), rad bi zaznaval vsak njihov trenutek tega življenja. Življenje je nekaj najlepšega, vsak dan je nov dan, nov začetek, novo življenje. V tem se pojim, to mi daje energijo. Vsakega dneva sem zjutraj neskončno vesel. Ker je možnost. Je možnost za karkoli. Že samo to, da je samo možnost, je čisto dovolj. Lahko jo izkoristim, lahko je ne, lahko jo prepustim, lahko... karkoli mi pač pade na pamet. Seveda spet skupaj z odgovornostjo in zavedanjem tistega, kar delaš. Ni to nekaj velikega?

Vem, da je življenje zakomplicirano, polno težav, pasti, prepadov, vzponov, padcev a se jih ne bojim. Skušam ga po svoje obvladovati, se boriti z njim, ga srkati, ga preprosto živeti. Življenje ni moj sovražnik. Od njega pa ne pričakujem prav veliko. Najbrž se zato lahko veselim tudi majhnih stvari. Tudi o vzgoji bi lahko tukaj govoril, o vzgoji, ki mi je dala veliko tega, veliko preprostih stvari, za katere se splača potruditi, veliko preprostih stvari, za katere je vredno. In za vse te sem in bom hvaležen.

Zelo pogosto me moj romantični del opominja, da nisem ne na pravem mestu, ne v pravem času na tej zemlji. Tudi anarhistični del zelo rad pritegne k temu. In se večkrat sprašujem, kakšna je pravzaprav moja vloga. Sploh obstaja kakšna vloga? Tukaj, po pravici povedano, ne pridem daleč. Ustavim se nekje v sredini, sredi morja vprašanj, brez enega odgovora, a najbrž je tako tudi prav. Čudi pa me le, da s svojo naravo, ki res ne paše na ta svet, kolikor toliko uspešno delujem v tem družbeno socialnem okolju. Nisem (še) skregan z realnostjo, nisem odmaknjen nekam čisto na rob, nisem preziran ali kako drugače zavrže(va)n. Po eni strani sem romantik, ki si slika svet ravno obratno sorazmeren od tega, kar je v resnici, po drugi strani pa že dolgo ni bilo realne stvari, ob kateri bi bil hudo presenečen. Zavedam se, da je v tej realnosti prav vse mogoče, da ljudje so in bodo naredili še vse, kar je mogoče, in tudi tisto, kar je nemogoče.

Ja, v sebi opažam nekaj paradoksov, stvari, ki jih razumsko še ne morem rešiti. Delujem na več nivojih. Eno se včasih izključuje z drugim, včasih dopolnjuje. Spoznavam samega sebe, vrtam po sebi, se (včasih) tudi mučim, če je treba. Spoznanja so vedno zanimiva.

Helena vpliva name neznansko dobro. Spoznal sem, da mi daje mene samega nazaj. Vse, kar ji dam, se oplemeniteno z njeno ljubeznijo vrne. Ob njej imam občutek, da lahko rastem in da rastem. Da se razvijam in da ne stagniram in stopicljam na mestu. S svojim razumevanjem in svojo ljubeznijo me spodbuja, odkriva v meni še neslutene globine, me zna obrniti iz znotraj na ven. Daje mi energijo in moč, daje mi zaupanje v samega sebe, daje mi preprosto mene. In tako sem se po dolgih letih, tam nekje od sedemnajstih, ko sem se začel izgubljati, spet lahko našel. In me spet ima, da bi pisal. In pišem. Pišem o sebi, pišem o ljubezni, pišem o naju, pišem pa tudi o težavah.

Ena od takih težav so moji starši. Koliko stvari bi jim rad povedal, pa ne gre in ne gre. Koliko stvari razložil... Kako včasih čisto drugače deloval... A to je eden od nivojev, kjer delujem drugače. Kjer se ne spoprijemam s težavo, kjer vedno obračam hrbet, kjer vedno bežim. Kjer nosim odgovornost nekje v zadnjem žepu. Ne upam? Ne smem? Kakšne zavore imam v sebi? Kaj me vedno tako dotolče, da se nisem zmožen pogovarjati, da nisem zmožen sodelovati? Preprosto povedano: ne vem. Je to njuna intelektualna (pre)moč? Je to samo to, da sta starša, da sem in bom vedno otrok, ki mora poslušati? Pred vsakim človekom lahko nastopam kot samostojen človek, pred njima nikakor. Pred njima sem vedno njun otrok. Otrok, ki so ga zasačili, ko je kradel marmelado. Je vsa stvar v (pre)veliki hvaležnosti, ki jo imam do njiju za svoje življenje, za njuno vzgojo, pa si tega ne upam povedati, ne znam pokazati? Velikokrat se trudim, a vedno izzveni v prazno, se porazgubi.

In, seveda, na koncu, zakaj sem, hudiča, rabil skoraj 37 let, da sem Vama lahko kaj takega napisal?

Rad Vaju imam!

Aleš


posted on Friday, July 11, 2008 5:13:17 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, July 09, 2008

Zakaj najmanj naredim v tistih časih, ko imam največ za narediti?

Kot zakleto se mi to kar naprej dogaja.

Pa razmišljam o tem že dolgo časa: zakaj? So to morda "le" stvari, ki mi "ne ležijo", so zoprne, sitne in kako drugače nerodne? Takih stvari se jasno največ nabere nekje na koncu kakšnega obdobja. Ko si vse ostalo, kar je bilo zanimivo, že podelal, sitnosti pa ostajajo. Pa ni to. Ni samo to, če se pravilno izrazim.

So tudi stvari, katerih bi se moral lotit z nasmeškom, z veseljem, da jih sploh lahko počnem! Pa kar stojijo in čakajo in čakajo. Se medijo.

Morda pa je ravno v tem vsa skrivnost! V medenju. Vsaka zadeva se mora prvo "zmedit" v glavi, se preuredit, povezat in ponotranjit. Sama izvedba je potem le nekaj trdega dela in bruhanje idej in kode/teksta/whatever. Ampak do tja prit! Do tja prit pa je težko.

Priznam, da to počnem na zelo neroden način, ki najbrž nikakor ni pravi. Če prav pomislim, včasih naredim kakšne stvari tudi presneto hitro, čeprav so mi zoprne. In potem se čudim sam sebi.

V svoj način dela in delovanja bi moral vnesti malce načrtovanja, vendar je to - vsaj meni - najtežje. Sem človek kaosa, ki se nekontrolirano razpase po moji glavi. Stvar je nared šele, ko vse kocke padejo skupaj.

Se je že zgodilo, da sem za kakšne stvari potreboval tudi pol leta "zlaganja kockic", potem pa vse skupaj vrgel na plano v dveh urah. Čemu, hudirja?

V tem trenutku čakam na vsaj pet zadev, da se sestavijo. To pa je malo veliko, se mi zdi, da bom na prvo še dolgo čakal.

Ali pa bom uvedel nekatere spremembe.


posted on Wednesday, July 09, 2008 5:35:00 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Sunday, July 06, 2008

Danes sem siten kot driska.

Bolje, da se me niti ne pogleda. Ugriznem takoj.

Ne, ni nizek pritisk. Jutri moram - po enem mesecu - spet v službo.

Juhuhuhuhu. Grrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr.


posted on Sunday, July 06, 2008 6:31:50 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Friday, July 04, 2008

Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, da videa sploh ne bi bilo. Niti kamer, niti fotoaparatov, nič slikovno zapisljivega.

Včeraj sem namreč po nesreči gledal TV. Ravno med dnevnikom. Napaka.

In ko gledaš ljudi, zdaj so, zdaj jih ni več... Še zadnja, ultimativna zasebnost same smrti, jim je bila odvzeta. In stotisoči gledalcev v tistem trenutku ve nekaj več, kot vedo sami. Vedo vse tisto, česar se prikazovani niti najmanj ne zavedajo.

V interesu obveščanja so jim ukradli še tisti zadnji trenutek, da ga lahko gleda cel svet. In če bi se dalo, bi posneli še kaj več. Do konca.

Nisem mogel več, obrnil sem se in se zaklel, da bo spet preteklo mnogo časa, preden bom spet gledal kakšen dnevnik.

Ne uživam v trpljenju, ne v trpljenju drugih, ne v lastnem.

Zasebnosti že davno ni več. So samo še posamezni delčki celote, da ne pogruntamo, da nas je nekdo že zdavnaj povlekel za nos. V imenu Javnosti. Ali v imenu Varnosti. Ali v imenu Države. Ali v imenu Whatever.

Klinc, po mojem smo že čisto degenerirani. In čisto nič bolje ne bo, ne se bat.


posted on Friday, July 04, 2008 2:00:09 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, July 02, 2008

Nisem povedal, da sem zadnjič pri zdravnici dobil še ena zdravila, anede?

Sem hotel skrivat, ampak danes sem opazil nekaj neverjetnega in moram to zapisat v svoj ti. tekaški dnevnik. Da ne bo potem pomot in nesoglasij.

Zakaj mi je predpisala še ena zdravila, kot da že drugih nimam dovolj? Ker še vedno nimam tlaka na 60/40. No, ja, malo pretiravam.

Ampak jaz začnem šele živet pri 140/100, mater. Sem ji pa šel zadnjič priznat, da je moj največji problem sol. Ja, sol. Pojem, popijem jo, kolikor hočeš. Ker me spravi k sebi. Človek ne bi verjel, da lahko en šljukec Maggi omakice ali pa en mali košček jušne kocke pomaga mnogo bolj kot kava!!! Ma kaj, kava... po kavi me vedno spat. Po Maggiju pa letim! Letim!

Torej, dobil sem še ene tablete za odvajanje. Vode, odvajanje vode.

In danes končno gledam, kaj so to sploh za ene tablete in kaj bi mi bilo lahko, če se me ne primejo. In piše tole, dobesedno:

"Pri športnikih lahko jemanje tablet povzroči lažno pozitivne rezultate testov za jemanje nedovoljenih poživil."

O, mater... pa sem v ri*i.

Kaj pa zdaj?

Kaj, če me pregledajo na Gradiškem, pa na Barbari, na Nočni 10ki, na MKM? In na koncu si predstavljam največjo blamažo vseh blamaž, Mamo blamažo na Ljubljanskem Maratonu:

"Aleš K, 42, tekmovalec številka 4539, diskvalificiran z 3856-ega mesta zaradi jemanja nedovoljenih poživil"

Saj si ne bi nikoli več upal tečt.

Nekaj pametnega si moram spomnit, kako bom to prikril. Nekaj *zelo* pametnega!


posted on Wednesday, July 02, 2008 11:42:45 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [4] Trackback
# Saturday, June 28, 2008

Pa je padla dokončna odločitev:

še en teden.

Mater, sem že zdajle žalosten, ker je *samo* še en teden. Kar verjeti ne morem, kako hitro je šel cel ta mesec. Mimo je švignil kot nor.

In jaz sem se navadil. Čisto navadil. Do konca navadil in pa še malo naprej. Kako naj se spravim po celem mesecu in še malo v službo? Kaj bom tam počel? Kako bom sploh živel???

Končno sem prebral tudi vseh tistih šest knjig. Sicer je trajalo še enkrat dlje, kot sem se namenil, a prve tri tedne nisem prav nič bral, tako sem bil navdušen nad tem, da sem doma. Zadnja dva tedna je pa šlo bolje, malo sem že prišel k sebi.

Na, zdaj pa samo še en teden.

Bom že. Nekako. Kaj pa vem.

Vse skupaj je ena velika priprava za nadaljnje korake in za ta podarjeni čas sem svoji mišici presneto hvaležen. Skoraj bi lahko verjel, da se je strgala namerno. Dvakrat.

Ja, zadeve gredo svojo pot in vse je tako, kot mora biti. Spremembe v življenju so pravzaprav dobrodošle in jaz jih vedno pričakam odprtih rok. Še toliko bolje, če ima človek pri vsem tem še čas zase in za ponotranjenje svojih misli in razmišljanj. Še toliko bolje...

Pixna bo namreč v tem tednu čisto pripravljena. Na koncu se je izšlo še bolje, kot če bi vse skupaj prej dolgo načrtoval.


posted on Saturday, June 28, 2008 9:08:53 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [4] Trackback
# Thursday, June 26, 2008

Žalost je, da vstaneš ob pol petih, si ob pol šestih že na izhodišču,

potem pa...

ne moreš gor!

Jebela cesta pa bolniška! Včasih mi gre na živce, čeprav mi takole - overall - pride kar prav, kaj bom tajil.

Zgleda bo tale sezona izpuščena. Na žalost.

Sem pa dosti drugega dela naredil, kar pa tudi šteje in bo enkrat še prav prišlo. Kakor sam verjamem, vsaka stvar pride še presneto prav in ponavadi je natanko tako, kot mora bit.

In ja, na punco sem presneto ponosen!


posted on Thursday, June 26, 2008 3:16:35 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Sunday, June 22, 2008

Zdajle bi se moral lepo voziti proti Veliki planini.

Pa se ne.

Doma sem ostal, kot kakšen zapečkar bom spal, počival in si tlačil led na nogo.

Nič ne bo z izletom... Pa tak lep dan se obeta! In kako enkratno bi bilo spet prehoditi vsa tista prostranstva Velike planine z vso njeno gorsko zeleno travo. Ahhhh.

Ampak od včeraj me tale moja uboga mišica, zaradi katere sem na bolniški, spet malo zafrkava. Pa prav včeraj je spet začelo boleti! Pa prav včeraj! Kot zanalašč, kaj?

In čeprav je takole ostati doma seveda najbolj pametno, me vseeno še bolj boli srce, ker ne morem tja gor. Mater, če bi vedno delali samo po pameti, kam pa pridemo? Me ima, da bi se kar usedel v avto in zletel za njimi, pa kar bo, pa bo!

Pa se ne bom.

Mogoče je pa res tako bolje. Kdo pa bi skrbel zame, če me začne fino bolet? Bi naredil še vsem ostalim samo še škodo. Kdo bi me pa nosil dol? Helikopter?

Ja, še tega bi se manjkalo...

Pa tako fino smo organizirali: Napad na Veliko planino! S treh koncev se podajajo na njo, s Stahovice, od Jurčka in s Kisovca. V planu sta bili še dve poti, a ni bilo dovolj zanimanja. No, tudi s treh poti, se bo dobro videlo, ko se bodo združili na koncu, čisto pri vrhu. Upam samo, da je timing pravi.

Torej, danes bo na Veliki planini vse oranžno in veselo. Če pa gre kdo slučajno danes gor - poiščite zastavo, tam nekje bodo.

Samo mene ne bo.

Bodo pa trije naši, iz družine. To pa tudi nekaj šteje, anede?


posted on Sunday, June 22, 2008 7:39:20 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [2] Trackback
# Wednesday, June 18, 2008

Takole si jaz predstavljam življenje na Veneri.

Ščije od jutra do jutra.

Še malo, pa dobimo plavalno kožico...


posted on Wednesday, June 18, 2008 7:09:12 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Tuesday, June 17, 2008

Čisto tako, eno majčkeno, smo bili na morju.

Samo za pokušino.

In da boste vedeli: tam mnogo manj dežuje kakor tu. Čeprav tudi tam. Dežuje.

Ampak na morju je to čisto nekaj drugega.

Ko se sestavim (po najprej lepi pol-avtocesti, kjer ni žive duše in sončku, priletimo v nalive, v 15 stopinj in v kolonnnnnne tovornjakov) pa kaj več.

Zdajle grem gledat fuzbal. Ne moreš/m verjet. Ampak bolje ne morem vegetirat.


posted on Tuesday, June 17, 2008 8:29:45 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, June 11, 2008

Očetu!

Veš, takega Očeta ni bilo prav lahko imeti. A sem ti za to presneto hvaležen.

Dolgo, dolgo sem potreboval, da sem se sprijaznil, dolgo, da sem spoznal in dolgo, da sem se osamosvojil in se nehal boriti proti tebi. Da sem lahko postal sin, ki ne izključuje Očeta, temveč ga vključuje in ga ima preprosto rad. Zaradi njega - Očeta - samega.

Tudi Ti bi rekel, da je to čisto naravna pot in da je pravzaprav dobro, da mi je sploh uspelo.

Nekaj lepih, mirnih in plodnih let sva imela v zadnjem času. Kar nekaj stvari sva naredila skupaj, še posebej sem ponosen - saj sem lahko, kajne? - na Naša Pisma. Ponosen sem na Veliko družino, ki sta jo ustvarila z Materjo, ponosen na to, da si bil zadnje čase zadovoljen z menoj in da sem te - celo! - presenečal. Saj veš, sinovi, vedno se trudimo ugajati Očetom, pa čeprav niti približno ne zgleda tako...

Tvoja zapuščina je velika, ogromna, tudi če se omejim samo na osebno, kaj šele na tvojo delovno zapuščino. Helena namreč ob pogledu na Leandra velikokrat vzklikne: lej ga, Fotrček! In tudi sam se velikokrat ustavim, ko me zapustijo besede, ki veliko bolj spominjajo nate, kot name. Vendar sem v zadnjih letih na to sila ponosen in tega prav nič ne skrivam, zatiram.

Tvoje plodnosti ne bom nikoli dosegel, pa tudi če bi jo lahko, sem mnogo prepozno začel. A obljubim, da se bom trudil, v svoji smeri seveda, a s podobno gorečnostjo. S svojim zgledom sta bila z Materjo najboljša vzgoja, kar jih je bilo lahko. To danes dobro vem in sem Vama obema hvaležen, kljub temu, da sem se prvih petindvajset let upiral na vse pretege.

Preveva me občutek, da si še veliko nisva povedala, da je ostalo še toliko neizrečenega, da bi bilo potrebno doreči še toliko stvari in težko se je strinjati z dejstvom, da je zmanjkalo časa. Pa vendar:

naučil si me, da verjamem in jaz Verjamem, da se bova še sreč(av)ala.

Dokler je živ Spomin.


posted on Wednesday, June 11, 2008 4:00:26 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [18] Trackback
# Tuesday, June 10, 2008

Tole nima nič opraviti s tekom. Sem še vedno na bolniški in še vedno šantam...

Ne vem pa, kam se tem otrokom tako mudi. Kar naenkrat smo že pri desetki. Pa ravnokar je... Ah, pustimo to...

Res se po otrocih najbolj pozna, da gre tale čas precej hitreje, kot bi bilo lepo, da gre.

Še malo nazaj je bila taka mala žaba, zdaj ji pa kaj takega človek ne more več reči, anede?

Počasi bo potrebno popuščat prijem, še dobro, da me je Tadeja dobro preparirala.

Vse najboljše, Flori!


posted on Tuesday, June 10, 2008 9:33:03 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [2] Trackback
# Wednesday, June 04, 2008

Zakaj na bolniški človek nima nikoli časa???

To je cela svinjarija.

Pa sem se v bistvu kar veselil, ko sem se enkrat sprijaznil, da bom ostal doma kar nekaj časa. No, bolniško imam do konca naslednjega tedna, ugotovil sem pa tudi, da moram do konca junija porabit še pet dni dopusta. Kar mi nikakor ne gre v glavo, ampak če tako pravijo, jim ne bom oporekal. Kdo pa sem jaz, da ne bi hotel dopusta, anede?

Skratka...

Iz knjižnice sem si nabavil šest (6!) knjig, da jih bom zdaj, ko imam predpisan led in počitek, prebral.

Japajade. Do zdajle, pa je že sreda, sem prišel le do 72 strani prve knjige. Hm, težka bo.

Kaj pa vem, kaj počnem?! Nič. Zgleda že vsaj tako.

Se bo treba organizirat, drugače bo tale bolniška čist brezveze!

 

 


posted on Wednesday, June 04, 2008 8:44:57 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [13] Trackback
# Monday, June 02, 2008

Tole je slovo od teka, slovo od hoje, slovo od planin, slovo od kamniškega in slovo od e-kipe Srčnih.

Pa ravno dobro sem začel. Šmrk, šmrk.

Ampak tri do šest tednov ne bo nič. Nič več.

Kakor je v navadi, se bo še kaj zakompliciralo, potem še zavleklo in podobne neumnosti. Potem bo treba počasi začet in spet od začetka. Se že veselim. Je*emti, če bom v jeseni dober, bo še ok.

Zgleda, da sem rojen za nove začetke. Kar naprej in naprej se mi dogajajo. A bom že preživel. Še bolj žilav, kot prej!

To je pa tako, ko stari jarci špilajo fuzbal. Problem nastane, ker NISO debeli in zamaščeni. Tam se nima kaj strgat. Če pa nekaj mišic imaš, pa včasih naredi:

PAAAAAK...

In si na berglah.

Prokleto sranje.

Natrgana leva mečna mišica. Do zdravnikov, fizioterapevtov in podobnih, grem jutri. Upam, da mi kdo kaj drugega reče, kot samo: "počitek in led".

Pa sploh nisem nič kaj takega počel. Samo za žogo sem zalaufal in to niti ne tako močno. Uff, kako me je usekalo...

Sicer se pa že počasi prebijam iz stadija samopomilovanja, počasi se prebijam v stanje še večje zagrizenosti in trme. Saj mi drugega tudi ne preostane. Edino, če postanem lep in debel. O tem bom pa še razmislil...

Verjamem pa, da je vsaka stvar za nekaj dobra. In čeprav temu morda ni tako, je pa res, da mora človek znat iz vsake situacije potegniti najboljše, kar se pač da. S tem situacijo obrneš sebi v prid in vse je natanko tako, kakor mora bit.

Zato lahko le ponovim arnijev stavek:

I'LL BE BACK.


posted on Monday, June 02, 2008 4:37:25 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [7] Trackback
# Friday, May 30, 2008

En majhen nasvet samemu sebi:

ne pusti si brade rast več kot tri dni.

Četrti dan boš namreč trpel muke. In trajalo bo več kot pol ure, kar pomeni, da se ti bo v kopalnici zmešalo.

Če nisi navajen in če ne znaš, pusti raje vse skupaj...

To je pa tako, če si doma in ti ni treba ven hodit, ja... Pa se zapustiš in misliš, da bo vse bolj fino in fejst in da si dobro skoz prišel.

Japajade.


posted on Friday, May 30, 2008 4:52:48 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [2] Trackback
# Saturday, May 24, 2008

Ura je 4:12. Zjutraj.

Jaz sem pa zombie.

Saj se ne da nič počet. Najbolje, da grem nazaj spat.

Takle mamo, če sem se pa "samo malo ulegel" ob 18h.


posted on Saturday, May 24, 2008 4:10:47 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [4] Trackback
# Monday, May 19, 2008

Tudi kurilno olje se bo jutri podražilo.

Še dobro, da ga imamo 20l na zalogi.

Tako vsaj vem, da ga ne bo jutri zmanjkalo. HA, pa sem enkrat dobro skoz prišel!

Tistim, katerim se pa da čakat na pumpah, pa vsaka čast.

Hm.

 


posted on Monday, May 19, 2008 9:51:05 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [2] Trackback
# Thursday, May 15, 2008

Zadnje čase najbolj slišim stavek: "nimam časa".

Kar naprej, ob vsaki priložnosti, za vsako stvar, povsod ga uporabljamo. Saj sem ga že neštetokrat slišal, ampak zadnjič sem se ga ponovno zavedel, ko sem ga sam izrekel. Sicer mi je bilo potem takoj žal in želja po zaobljubi je v trenutku zrasla.

Stavek mi gre namreč precej na živce in se ga poskušam odvaditi.

Ker preprosto ni resničen. Nima niti malo stika z realnostjo in je samo odganjanje tistega, kar te ne zanima ali pa ti gre na živce.

Res je, ljudje imajo veliko dela in obveznosti in kaj jaz vem vsega, ampak čas je pa res tak relativen pojem. V gostilni nikoli ne slišim: "ne, ne, ne bom še enega, nimam časa!". Nikoli. Tam je kar naenkrat čas... In kolikor se je prej mudilo in brzelo, se kar naenkrat vse ustavi. V tem imamo pri nas malo prednosti. Ko mi kdo teži, da nima časa, samo večkrat na dan pogledam na gostilniško dvorišče. Kavica, malica, kosilo, spet kavica, pivo... saj niti ni čudno, da ni časa.

In imam kar nekaj ljudi, ki me kar naprej prepričuje, da nima časa. Ok, saj razumem, ampak, a jaz sem pa... kaj? Za vse, kar bi bilo potrebno narest: "nimam časa". Drugi ga pa imamo? Celo pometamo z njim ali kaj? Pa morda kakšnega še razumem, družina, otroci, služba, hobiji, obveznosti... ampak, ko ti to mladi fantje govorijo, brez družin, le s službo in brez tisočerih obveznosti? Priznam, takrat pa dobim malo pikic. Kako ljudje vidijo le sebe, na druge pa niti ne pomislijo? Briga jih, vseeno jim je.

Ja, tudi sam bi lahko kar naprej jamral. Sploh mi ne bi bilo treba nehat, ker imam res kar nekaj stvari na grbi. Ampak brez veze, tudi pošteno ne bi bilo do drugih. Še prevečkrat se zalotim v mrtvem teku, še prevečkrat se odločim za kakšno stvar, ki mi jemlje čas, z njo imam pa le jaz veselje. Torej mi časa še vedno kar nekaj ostaja, kljub vsemu.

Zaradi vsega naštetega sem že dolgo nazaj prišel do zame edino sprejemljive ugotovitve: Čas je le stvar Interesa.

Zdaj moram le še pazit, da mi "nimamčasa" spet kje ne uide.


posted on Thursday, May 15, 2008 1:29:27 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [6] Trackback
# Friday, May 09, 2008

42.

To je To.

Odgovor na življenje, vesolje in vse.

(Le v ameriki... google.si in najdi.si najdeta presneti uradni list.)

Kaj čmo, veliko se jih je že nabralo.

So pa zato luštna. Leta.

Presenečenje je bilo veliko, kar se tudi lepo vidi po tem, kako čukasto gledam.

In toliko svečk je presneto težko pihnit, zato se mora človek dobro pripravit.

In danes grem še na 24 ur Primoža. 24 - 42... 24-42! Ja?

Kakšen numerolog bi iz tega še celo znanost naredil, jaz je pa ne bom. Ker je bila tale torta že prejšnji teden.

Kar pomeni, da sem zdajle že 0,016438356164383561643835616438356 leta starejši. Tako.

 


posted on Friday, May 09, 2008 10:51:17 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [7] Trackback
# Thursday, May 08, 2008

Vsakovrstni pripomočki vedno pridejo prav.

Če jih znaš uporabljat, seveda.

Tak lep primer uporabnega pripomočka je seveda mobilni telefon. S fotoaparatom. Da lahko ovekovečiš svoja videnja, dejstva, lepote, vsega boga skratka. A tudi, da včasih poslikaš kaj takega, kar bi potem preveril doma. Uporabno. Funkcionalno.

Hja. Niti ni tako enostavno.

Zadnjič nakupujem v enem od BauMjau zadev in hopla!, pojma nimam, kateri je pravi. 10 ali 12 mm? Tisti večji zgleda bolj pametna izbira, ampak, a ni malo predebel? Ma, vse mere so lepo zraven spisane, poslikam jih, potem pa doma zmerim, pa da vidimo, kateri bo!

Kar malček ponosen sem bil na lastno iznajdljivost.

Hja. Niti ni tako enostavno.

Domov sem namreč prinesel gornji zmazek.

Najprej malce *(#&/#?*, potem pa spet dobil super genialno idejo: naredil bom kot v filmih naredijo! Vzel bom en PhotoProShopPaint Pro Pro Pro program in zadevo izostril! Če lahko tisti v filmu izostrijo obraze iz treh pikslov, ni hudir, da ne bi jaz samo malo izostril tistih blesavih mer!

Hja. Niti ni tako enostavno.

Na koncu sem poslal vse v tri krasne. Od vsega se je videlo le 10 in 12, kar pa sem itak vedel. Le, da je bilo to edino, kar sem vedel.

Klinc pa pripomočki, če se ti roke tresejo.


posted on Thursday, May 08, 2008 11:36:47 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Wednesday, April 16, 2008

Saj ne vem ali bi se jokal ali smejal...

Kt bloody princ Valiant... Ene 27 let nazaj.

Tega tipa sploh ne poznam. Več.

P.S.

Rajko, preden padeš s stola od smeha, pa pokaži še ti tisto tvojo sliko, če upaš!


posted on Wednesday, April 16, 2008 9:16:50 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [2] Trackback
# Sunday, April 06, 2008

Upam, da si Tam, kjer je veliko stopnic in polno malih igračk.

Upam, da si Tam, kjer boš imela veliko ljubezni.

Upam, da si Tam, kjer ni cest in brezvestnih voznikov.

Pa kjerkoli že Tam je.

Radi te imamo!


posted on Sunday, April 06, 2008 10:05:33 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Thursday, March 27, 2008

Mater, v Sežani so čist napredni.

E-šola? Jaooooj, kaj bi jaz dal, da bi bile take šole v mojem času!

Mogoče bi bilo to super.

Mogoče bi mi bila šola bolj všeč.

Mogoče bi se celo učil.

Mogoče bi v šolo celo rad hodil.

Japajade...

Pa e- gor ali dol. Šola je šola.


posted on Thursday, March 27, 2008 2:45:09 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Thursday, March 20, 2008

Danes, nekje ob 7h zjutraj se je začela letošnja pomlad.

Nas pa, skupaj z njo, kar malo meče.

Ker je takole zgledalo:

Zdaj bo pa nekaj časa zgledalo takole:

Malo motimo pogled na cerkev, upam, da nam bodo oprostili. Ampak ne gre drugače. Smo pač direkt pod cerkvijo.

Je pa seveda Helena mnogo lepše ujela dogodek, kot pa so ga tele moje slikice naših testnih kamer.

Pomlad, Pixna in zadeve iz službe, ki so mi dale razmišljati skoraj preveč, so povzročile, da je bil današnji tek bolj ubog. Po enem krogu sem kar lepo Stanetu rekel, da imam dovolj. Sicer se ni čisto nič upiral, tako, da sva raje naredila dva kroga v bližnji gostilni. Nekako je bilo danes to bolj primerno.

4.010m, 27:21, 6:49/km, 399kCal, 170 avg/184 max obratov, 270m gor in dol.

No, ja, lahko bi bilo slabše.

Ampak, če v glavi ni miru, potem tudi tečt ne moreš. Preveč vznemirjenja in preveč vsega.

Končno si doma, Pixna! Srečno!

 


posted on Thursday, March 20, 2008 8:46:17 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [7] Trackback
# Wednesday, March 19, 2008

Zadnje dni sem kar nekam zmeden. Na tak, čuden način. Polno dela, pa vendar, kot da vse spolzi med prsti.

Dela imamo čez glavo, kar naprej se nekaj dogaja, skrbi, hitenje, po drugi strani pa nek mir in zadovoljstvo. Vse se odvija s svetlobno hitrostjo, lovimo dneve brez dežja, delamo, prčkamo in mečemo čas stran.

Vse od vsega. Zato pa najbrž tak občutek.

Stvari se bližajo začetku, mnogo malih podrobnosti je potrebno urediti, ki pa ne dajejo občutka, da si kaj naredil, čeprav se z nečim ukvarjaš kar naprej. Veliko hitimo in veliko čakamo. Zanimivo, anede?

Skrbi me, kaj bo z ZEVSom, nič ne zgleda, da se bo kaj premaknilo.

Skrbi me, a bo sneg v nedeljo. Bomo zmrzovali na Krasu? Kako se bomo vozili na dolenjsko, če bo toliko nametavalo, kakor pravijo?

Skrbi me, ker ne tečem dovolj. Osem km bom že zmogel, ampak čas bo porazen. Čeprav me ne briga, me pa vseeno skrbi. Ah, človek.

Skrbi me, ali bomo uspeli plato pobarvati do petka? Ali bo dež in nam bo vse spral?

Skrbi me še milijon stvari.

Čeprav, takole, po drugi strani... me pa čisto nič ne skrbi. Ker nisem človek, ki bi skrbel. Zato pravzaprav ne vem, zakaj sem zapisal, da me skrbi. Če me pa ne.

A zdaj razumeš, zakaj sem zmeden?


posted on Wednesday, March 19, 2008 8:06:52 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Monday, February 25, 2008

Počasi se življenje vrača vame. Počasi.

Pravzaprav nisem nič kaj boljši, kot sem bil prejšnji teden, ampak večno pa ne morem biti doma in nič delat. Še zdravnici sem lepo rekel: "če bi bilo to pet let prej, bi najbrž šel v službo in se delal, kot da nič ni, ampak zdajle... ne, preprosto povedano: ne da se mi več."

"Oh, potem pa ostanite do petka doma!", je rekla.

Pa sem. A ni fajn imet take dobre zdravnice? Res pa je, da me vidi samo takrat, ko je res kaj narobe. Drugače raje ne grem k njej, ker me kar naprej krega. Če ne zaradi cigaret pa zaradi pritiska. Jaz pa se počutim tam kot paglavec, ki ga babica zaloti, ko krade marmelado. Eh...

Pa teden sploh ni bil nič prazen. Veliko se je dogajalo, še posebej potem čez vikend, tako sem danes spet dodobra skurjen. Ampak treba se je pobrat, mogoče grem celo tečt danes. Bi bil (že spet!) skrajni čas. Počasi tudi kaj spišem tukajle gor. En kup slik sem nafotkal, bomo videli, kdaj jih spravim gor.

Pravzaprav pa sploh ni bilo tako slabo. Take - cele - počitnice, kot otroci, kaj?


posted on Monday, February 25, 2008 10:09:43 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4] Trackback
# Monday, February 18, 2008

Kot taka, naluknjana vreča sem. Iz povsod teče...

Jebela cesta, k ne maram bit bolan!

Vedno si tako želim, da bi bil bolan in bi potem lahko delal, kar bi hotel. Japajade. Na koncu še pred tv ne morem vegetirat, kaj šele, da bi kaj bral.

Čist zguba časa.


posted on Monday, February 18, 2008 4:56:20 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Tuesday, February 12, 2008

Če se ti razbije ta velika Nutella, je to velika škoda.

Ampak, če ti pa pri tem otroci ostanejo celi, pa take škode sploh ne opaziš. Še ena priložnost bi lahko rekli.

Nekateri ljudje se izkažejo v nesreči. Ohranijo trezno glavo in delujejo pomirjujoče, stvarno in efikasno. Znajo stvari vzeti v svoje roke in iz vsega potegniti največ.

Kaj vse se skriva v nas, kam nas vse vodi pot in kaj nam je vse namenjeno, kaj?

Včasih je najboljše se potuhnit, se nekomu zahvalit in it naprej. Čisto nič drugače ne bi bilo, če bi skakal, se sekiral in karkokoli norel.

Za drugič. Za poledico.


posted on Tuesday, February 12, 2008 8:15:34 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Friday, February 01, 2008

Mogoče bi moral dati v naslovu v oklepaj črko r. Kaj pa vem.

Kakor že Hana piše, so tile časi res ena sama zabrisana sled. Glave so polne, mnogo prepolne. Dogaja se nam in prav malo manjka, da bi spet jamral.

Čeprav sem v teh časih jaz nekako v prednosti. Sem ravno na meji, ko me ne preplavi jamranje, ampak vse počnem z velikim zadovoljstvom in energijo, za katero ne vem, kje jo črpam. Ampak ponavadi je tako, s Heleno sva pač usklajena, ne moreva biti oba na tleh, to preprosto ne bi šlo. En drugega vlečeva naprej, danes jaz njo, jutri ona mene. Dokler se tele stvari ne umirijo vsaj malo.

Po drugi strani pa priznam, da sem nad takim stanjem navdušen. No, navdušen je morda malce neprimerna beseda, a nekaj takega. Zdi se mi, da živim, da nekaj naredim in zdi se mi, da moje življenje ni čisto za preč. Projektov je v glavi kolikor hočeš, dela preveč, časa premalo, ampak počasi gre vse naprej. Škoda le, da nisem multitasking za vse te stvari.

Moja razmišljanja so namreč prav posebna. Kar naprej se nekaj pretaka po glavi, a kakšnega konca ponavadi ne doseže. Večinoma ni nikoli časa, da bi se usedel, stvar premislil, jo zastavil in jo kot tako sploh definiral. Tako je vse sestavljeno iz nepreglednega števila posameznih koščkov, ki lebdijo v moji glavi in čakajo, da se usedejo na pravo mesto. Zato vse to le povečuje mojo zmedo, polni glavo, hkrati pa ne prinaša nikakršnih zaključkov.

Stvari si hočem seveda olajšati, delam si elektronske dokumente, imam beležnice, uporabljam listke, a vse je bolj klavrno. Že dolgo razmišljam, da bi uporabljal telefon kot diktafon in bi vanj govoril. A se mi ideje in razlage idej porajajo na vseh mogočih - in nemogočih - mestih. Ko nimam s sabo listka. Ko ni pri roki računalnika. Ko sedim na stranišču, tam pa res ne morem govorit v telefon. Ko... Ah, povsod. In včasih je zadeva mimo, še preden bi lahko potegnil telefon iz žepa. Hop, pa že pozabim, kaj sem si zamislil.

Možganski zapisovalnik bi potreboval, to je to!

Ampak vem, da to ni čisto to. To bi le prestavilo problem v druge sfere. Potem bi potreboval še dodatni čas, da bi vse to pregledal, preposlušal, prebral. In kdaj naj bi bilo to?

Zato ostaja pač tako, kot je. Zmedeno in razpršeno.

S čimer konec koncev ni prav nič narobe. Dokler se lahko borim z zmedenostjo in dokler ne vpliva na čisto funkcionalne stvari, je vse še čisto v redu.

Opažam, da mi pri tem najbolj pomaga dovolj spanja. Zvečer se raje odtrgam eno uro prej iz kleti, pa sem zjutraj kot nov. Koščki v sanjah padajo skupaj, se združujejo, nepotrebni pa odletijo proč.

In na koncu je točno to način, na katerega razmišljam: spanje. Saj veš: zvečer se uležeš v posteljo in si rečeš: "no, tole bom zdajle razmislil... no, da vidimo, tole bomo naredi... ". Cak, pa že spiš. Ampak najlepše je zjutraj, ker ti je vse jasno. Vse! Sicer ne vedno, včasih moraš zadevo večkrat prespat, ampak na koncu se vse vsede na pravo mesto! Ha!

Upam, da nas zasneži čez vikend. Bomo *morali* ostat doma.


posted on Friday, February 01, 2008 10:04:04 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Tuesday, January 29, 2008

Enkrat sem se že o tem razburjal. Ampak ni čisto nič pomagalo. Še vedno se namreč razburjam.

Kar naprej, pravzaprav.

Evo, zadnje čase sem spet napisal kar nekaj emailov, kjer sem ljudi nekaj spraševal. Nič kaj težkega, nič zapletenega. Vprašanja, na katera bi dal lahko vsak odgovor.

Ampak ne. Ne. Odgovarja se pač ne. Sploh ne po elektronski pošti. Koga briga. Saj se vedno lahko izmažeš, da pošte sploh nisi dobil.

Ma ja, čisto se razkurim. Čakam teden, dva, pa pošljem še enkrat. In eto, pošiljal bom celo življenje, če bo treba, hudirja! Razmišljam, da bi jih pošiljal na vsake pet minut, mogoče se me bo kdo potem naveličal in tudi kaj odgovoril.

Pa, jebela cesta, saj tale email ni tukaj od včeraj, da ne bi vedeli, kako se z njim ravna! Da ne bi vedeli, da bi bilo pa mogoče lepo kaj odgovorit.

Ma res, že pri pisanju tega sem se spet razkuril... in najbolje, da kar končam in grem spet prepošiljat vsa tista pisma. Grrrrrrrr.


posted on Tuesday, January 29, 2008 12:58:46 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Wednesday, January 23, 2008

Mater, še danes sem ves zmatran...

Kar naprej me grabi zaspanost in ves sem nekaj zarjavel... Včeraj sem igral košarko... ma, bolje, ko je sploh ne bi. Sicer pa sem imel namen, da je sploh ne bi igral, a potem nisem mogel le gledat. In sem se šel štulit zraven. Zadel sem itak katastrofalno, le zmatral sem se.

En vikend ga žuram in kaj... bom imel še tri tedne posledice?

Nič kaj pametnega ne morem narediti, če sem zaspan. Večinoma potem samo o tem razmišljam. Kje, kdaj in kako bom položil glavo na blazino. Čimprej.

Pa sem vedno mislil, da bo z leti prišla tudi potreba po manj spanja.

Japajade. Še več ga mora bit, se mi zdi...

 


posted on Wednesday, January 23, 2008 2:56:47 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Wednesday, January 02, 2008

2008 se je zame začelo čisto drugače, kot se je končalo 2007. Od celodnevne vročine starega leta, v novem letu ni ostalo prav nič!

Čeprav z vročino, sem zdržal do 4h, preden sem padel spat. Malo me je matralo, kako bo v 2008, ali se bom prebudil spet ves zmahan in pretepen.

Pa ni bilo nič od tega. V sredino prvega dneva novega leta sem se zbudil kot prerojen.

Ni kaj, dobro sem začel! Že iz tega razloga je popolnoma razumljivo verjeti, da bo 2008 zelo dobro leto!

Seveda upanja in želje so in so zelo pomembne, vendar si z njimi noben od nas ne more prav nič pomagati. Lepo je, da ljudje mislijo na nas, a šibanje SMSov v novem letu vidim le kot vodo na mlin mobilnim operaterjem. Voščilnice so voda na mlin pošti in podobnim. Veliko raje se z ljudmi, ki mi kaj pomenijo, dobim, pomenim, kakšno rečemo, si pogledamo v oči... saj človek ve.

Kaj čem z voščilnico, ki mi vošči vse vse vse vse najboljše, če človeka nikoli ne vidim, ne slišim, nimam z njim stika? Tako ali tako je vsako leto samo čas, ki teče, 1.1. je le meja, ki si jo je zadal človek sam.

Čisto vsak navaden dan je dober za dobre želje in voščila. Zakaj ravno novo leto? Zakaj je takrat *treba* to počet?

Ker gre meni to počasi res na živce, smo letos večino voščil opustili.

Leto 2008... Polno planov, a nič zaobljub. Čemu zaobljube?

Doma imamo en kup planov. Velikih planov, ki se počasi že uresničujejo. Te bo treba speljat, tako ali drugače, le od nas samih bo odvisno. Prav nobena zaobljuba, želja ali voščilo ne bo pomagalo. Pomagalo bo le trdo delo, dobra organizacija in nič drugega. Zato gremo počasi, korak za korakom. Vem, da je pred nami polno preprek in težav, a te so ravno in samo zato, da se premagajo, da se rešijo. Niso tam zato, da obupaš in da vržeš puško v koruzo. So le izzivi, ki jih moraš prebroditi, se z njimi spopasti. In tega me pravzaprav prav nič ni strah.

Navdušen sem celo. Tako, kot sem navdušen nad samim življenjem. Ker ga rad živim, brez tega, da bi vedel vnaprej, kaj se bo zgodilo. Pot mi je presneto važna, pot. In zato se podajamo na novo pot polni zanosa, idej in veselja. Nihče ne reče, da ne bo naporno, naporno bo kot hudir, a, hej, brez vložka ni nagrade! Bolj kot se matraš, večja je nagrada, ko uspeš nekaj narediti.

Zato sem prepričan, da bo 2008 uspešno! Ker se ne bomo dali!


posted on Wednesday, January 02, 2008 7:27:23 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4] Trackback
# Monday, December 31, 2007

V zadnji dan leta 2007 sem se zbudil, kot, da bi me nekdo celo noč pretepal.

Prav super za kakšne novoletne aktivnosti in ponočevanja!

Vročina le še raste, pri 38.1 se je zdajle ustavila. Počasi bom začel govorit nesmisle in to bo moje praznovanje. Prav enkratno.

Se pa vlečem že cel dan kot megla, jasno, z vročino, slabostjo in glavoboli ne morem prav veliko počet. Še za v klet se oblečem, kot, da bi šel ven, ker me kar naprej zebe.

Še dobro, da nisem moral česa velikega danes počet. Pa sva s tamaučkom pazila en na drugega. Oziroma on bolj name, kaj čmo.

Kakorkoli mi je tole leto zdaj zagodlo, sem vseeno z njim zadovoljen. Zelo zadovoljen. Čisto lahko, da je nekako prelomno, kar nekaj idej se je rodilo v tem času. Sicer bodo izpeljane v naslednjih letih, a pripišemo jih lahko dvatisočsedmemu.

Veliko dela je bilo opravljenega, veliko. Nič kaj dosti nismo zabušavali, zelo malo časa je šlo v nič. Zato pa je minilo, kot bi mignil. In tako je tudi prav.

Veliko raje gledam naprej, kot nazaj. Zato lahko 2007 rečem le: adijo!


posted on Monday, December 31, 2007 8:18:06 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [8] Trackback
# Monday, December 10, 2007

Zadeva je vsaj malo nerodna, če moraš vzet dopust, da greš lahko potem nekam drugam delat.

Še najmanj nerodna! Cel jajc je tole...

Kaj vse ne delamo za ljube denarčke, anede?

Ah, ta teden sem cel v Novem mestu. Prav super se je vozit gor in dol. Že po enem dnevu imam dovolj.

Pa še delo je zelo naporno. Ampak mislim, da bo šlo. Bomo že nekako.

Nekako.

 


posted on Monday, December 10, 2007 9:17:23 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4] Trackback
# Thursday, November 29, 2007

Danas je Dan Republike
I stari je popio malo
Na televiziji Lepa Brena
I stari se sjeća ratnih vremena...

Zabranjeno Pušenje, Dan Republike

Še ne v sto letih se je na mestu, kjer stojim, zamenjalo najmanj pet držav.

Za vsako od njih so se ljudje borili, jo častili in zanjo umirali.

Domovina. Z velikim D.

Enkrat največja, drugič osovražena, enkrat pozabljena, drugič ljubljena.

Država.

Zgrešeni pojmi. Popolnoma.

Sem otrok sveta in svet je moj dom. Upam, da bo človek zmogel toliko volje, da bo prerasel okvire svoje zaplankanosti. Čeprav se ni za bat, da bi bilo to kmalu...


posted on Thursday, November 29, 2007 2:40:00 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Friday, November 23, 2007

Kar ne morem razumeti.

Ljudem pišeš po elektronski pošti, a ti preprosto ne odgovorijo. Ne pa ne.

Kako? Zakaj? Čemu?

Zadnje čase sem napisal kar nekaj emailov, različnim ljudem, tudi državnim uslužbencem, podjetjem in tako naprej. Od enega samega podjetja sem dobil odgovor. Drugi so modro(?) tiho. Pa nič takega nisem napisal, nekaj vprašanj, to je pa tudi vse.

Preprosto ne zmorem razumet, kako ni nobenega odgovora. Ljudje zbrišejo moj email? Kaj si rečejo? Jim stoji moj email nekje zgoraj, a se ne upajo odgovorit? Ne znajo odgovorit?

Ni čudno, da gre vse tako počasi in se nikamor nič ne premakne, če se še na en email odgovarja več stoletij...

Kaj pa vem, mogoče sem pa jaz čuden???


posted on Friday, November 23, 2007 5:58:48 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [14] Trackback
# Friday, November 09, 2007

Vedno, ko pridem prej domov kot Helena, se takoj spravim kuhat.

Sicer je to bore malokrat, saj večinoma hodiva skupaj v službo. Ampak sem in tja pa se zgodi.

Skoraj v večini primerov so potem makaroni na sporedu. Res, skoraj vedno. A pri nas se nihče ne pritožuje, vedno jih z veseljem pomlaskajo, pa kolikor jih že skuham.

Makarone je seveda najhitreje in najlažje naredit. Pa še veliko jih je, se lahko najemo tudi kot pujsi. In edino, kar potrebujemo doma, so makaroni. Omako pa znam narediti iz česarkoli. Magari samo iz začimb. Se ne sekiram ali je kaj doma ali ne, preprosto uporabim vse, kar imamo.

Je pa nekaj res. Karkoli uporabim, vedno, ampak res vedno, imajo makaroni isti okus.

Hm.

Pa lahko uporabim ribe, meso, nič, whatever: okus je vedno enak.

Hja, dokler bodo lačna usta zadovoljna, svoje taktike ne bom spreminjal.

Pa da ne bi kdo mislil, da ne znam kaj drugega skuhat, ha! Ko sem bil na porodniški, sem vsem lačnim ustom vsak dan kuhal. In to vedno nekaj drugega. No, ja. Malo sem vrtel pet, šest jedi, saj niso opazili...

Pa še eno lepo lastnost ima moje kuhanje: vedno pomijem vse za sabo.

Ja, ja, res je... zdajle sem lačen kot zverina... Huaaa.


posted on Friday, November 09, 2007 12:47:23 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4] Trackback
# Thursday, November 08, 2007

Ker je prvi november že mimo. Ker sem že konec oktobra na dveh mestih opazil novoletne lučke. Ker sem bil lansko leto - vsaj zgleda tako - prepozen.

Dragi Miklavži, Božički in Dedki Mrazi!

Meni je čisto vseeno, kdo mi tole prinese. Zmenite se med seboj sami.

Letos nimam liste želja, ki vas je - po mojem skromnem prepričanju - lansko leto malce zmotila in se niste mogli odločiti. Letos je želja ena sama.

Velika.

Veeeeeeelika.

Največja.

Je pa tudi draga, to je res.

Ampak glede na to, da sem bil letos priden in da bom priden še v prihodnje, bi mi morda lahko pogledali skozi prste.

 

Sicer pa je to mučilna naprava, z njo bom namreč moral še mnogo bolj tekati naokoli. Kar pomeni, da mi namenjena užitkom, temveč napornemu in dolgotrajnemu delu. To sigurno odtehta nekaj denarja...

Ker bi brez GPSja živeti ni, je Garmin Forerunner 305 najbolj primerna izbira.

Sam sem preveč škrt, da bi si jo privoščil, sem pa videl, da je ponavadi v http://www.hartlauer.si/ za dvajset evrov cenejša. Poglejte še na http://www.bolha.com, včasih se morda kaj najde.

V upanju, da nisem bil spet prepozen in da se ne bodo stvari zakomplicirale,

vaš piskec.


posted on Thursday, November 08, 2007 1:40:09 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [8] Trackback
# Thursday, October 11, 2007

Blogi kar dobro prosperirajo, kajne? Tudi pri nas doma, tudi pri nas...

Od začetka je bilo kar veliko pomišljanja in cincanja, nezaupanje in strah pred neznanim in takorekoč javnim, je velik. Ampak počasi, počasi je pa šlo. Strah je bil premagan, prvi koraki so se naredili, blogi so začeli živeti svoje življenje.

In kakor pri drugih, tudi pri nas. Ko enkrat padeš noter, si noter.

Helena je dolgo pomišljala, a ko je videla, da sem jaz še vedno živ in pravzaprav čisto ok, se je v to spustila tudi sama. Seveda sem bil (in sem še) vesel tega. Od začetka nisem niti pomišljal na kakšne težave, ki bi bile možne, glede na to, da bi oba pisala.

Potem pa počasi se začnejo stvari razvijat. Helena piše vedno več, padla je noter. Kar je super. Vendar pa večinoma hodiva skupaj na prireditve, dogodke, stvari počneva skupaj. Tamauček naju oba muči, otroci naju oba zaposlujejo. Torej sva oba na istem, obema se - več ali manj - enako dogaja. Vsaj podobno. Kar seveda velikokrat pomeni, da bi oba rada pisala o isti temi.

Kdo ima torej predkupno pravico?

Ja, malo sem se zamislil zadnje čase. Nekaj časa me ni bilo in je prav lepo poprijela. Piše vedno več in prav v zadnjem času mi je "sunila" kar tri prispevke.

"Uuuu, tole bom pa slikal!"
"Ne, ne, sem že jaz slikala!"
"Ah, ampak jaz sem se prvi spomnil!"
"Ne, nisi! Prva sem bila jaz!"
"Bom pa prej objavil kot ti, lalalala!"
"Sam probi!"

In tako je blog postal predmet spora v družini. Lepa reč.

Ne me prav resno jemat, saj ni tako hudo. Malo tekmovanja in prerivanja prav nič ne škodi. Sicer sem pa tako mnenja, da lahko čisto lepo oba opiševa isti dogodek. Saj ga vsak opiše na čisto svoj način. Zna biti, da bi bilo to morda celo dobro. Vsaj nama, ko bova brala tole čez trideset let, starčka zleknjena na zofi, in se smejala različnim pristopom. Ja, zna biti zanimivo...

Še Tadejo bomo malo vzpodbujali, pa mi res ne bo nič več ostalo... Potem mi ostanejo samo še tehnične zadeve. Brez veze.


posted on Thursday, October 11, 2007 8:02:00 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [6] Trackback
# Wednesday, October 10, 2007

Pa sem nazaj.

Od 29.9. nisem bral blogov. Niti pisal. Niti surfal. Nič. Pa še tri dni dopusta sem vzel v službi.

No, edino mail sem bral. Čisto izginil pa vseeno nisem.

Se pa je prileglo. Samo knjige sem bral. Bral in bral in še malo bral.

Po pravici povedano imam že malo dosti posedanja in počivanja. Zdaj me je spet začelo srbet.

Ko me spustijo z uzde v službi - če bo sreča - bom šel bloge čekirat. Za vse nazaj. Ojej.

Kar nekaj dela me čaka, anede?


posted on Wednesday, October 10, 2007 11:05:16 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [6] Trackback
# Sunday, October 07, 2007

Večinoma hodim od sebe navzven, kakor je že v podnaslovu bloga napisano, sem in tja pa je potrebno priti tudi nazaj, nazaj do sebe.

Soočati se sam s seboj, je en najtežjih problemov, uspeh nikoli ni zagotovljen. Avtokritika in avtorefleksija bi morali biti stalno prisotni, a obeh se je preprosto potrebno naučiti. In jih aplicirati na svoja dejanja sproti in venomer.

Kakor kaže, jaz še nisem tam. Nisem še toliko dozorel, avtokritika morda še deluje sproti, avtorefleksija pač na žalost ne. A ko naraste občutek pomanjkanja ogledala preko mej, je čas, ko je potrebno kaj ukreniti. Čas, ki ga je potrebno nameniti samemu sebi, se pogledati in se pregledati. Se spremeniti ali spremeniti interese, prioritete in določiti načelna stališča nadaljnjih dejanj.

Zato svoj svet ustavim. Zreduciram na osnovne potrebe in čakam.

Spremembe me ne motijo. Do sedaj sem naredil že kar nekaj temeljitih življenjskih sprememb, takrat, ko sem mislil, da je to potrebno in nujno. Za njih mi ni žal, vedno se na koncu izkaže, da so bile edino pravilne in da so vsem vpletenim mnogo več dale kot vzele.

Vendar pa sedaj ni čas za spremembe, čas je predvsem za postavljanje prioritet, za opredelitev svojih hotenj, svojih želja, seveda pri tem tudi želja in interesov drugih. Kako se vpeti med vse možne silnice, da me ne bo razneslo. Kako se zliti s celoto, da ne gre energija v prazen nič. Kako si zagotoviti nadaljnji razvoj. Kako živeti.

Samoslepil je v tem življenju več kot preveč. Na vsakem koraku nas čakajo, nas vabijo in nas zapeljujejo. Kako naj človek resnično ve, kaj želi, kaj hoče in kaj mora? So vse naše želje le kriki po nečem drugem? So naša hotenja le slepe ulice in ali je naš razvoj pravzaprav pot nazaj k izvoru? Kako vedeti in kako biti prepričan?

Spoznanje, da si sam ravno tisto, kar najbolj črtiš, je boleče. A je spoznanje in samo zavedanje tega je lahko že preskok za naprej. Začetek problema, začetek reševanja. Če ga za začetek vsaj vidiš, se lahko tudi z njim spoprimeš. Za začetek.

Je bloganje tisto, kar si res želim? Je to res TO? Je razvoj programskih zadev nekaj, v čimer uživam? Je postavljanje na lastne noge nekaj, kar bi rad počel? Je služba? Je Družina? Biti član Zevsa, biti član Krtov, biti član skupin? Je to, je vse skupaj, je nič?

Preveč sem si zadal. Preveč me je zadalo.

Brez dobrega premisleka sem padel noter. Kot najbrž vsi mi, ki jih življenje pripelje nekam, jih potisne na rob, takrat šele se začnemo spraševati: kje sem? Kaj počnem? Kaj sploh sem?

Ko postane glava polna in težka, ko se stvari odbijajo od tebe samega, ker preprosto ne morejo več vate, takrat je skrajni čas, da se ustaviš. Da pogledaš, da razmisliš. Da ugotoviš, kje in kaj si. Da ne bi olesenel, da tvoji čuti ne omrtvijo, da se ne obrneš sam vase in izgoriš v plamenu, ki ne najde poti navzven.

Nadaljevati popolnoma enako nima nobenega smisla. Če se problema vedno lotevaš na enak način, ne prideš nikamor. Še propad je vedno enak. Karte je potrebno dobro premešati, jih vleči na drugačne načine. Uspeh pa seveda ni zagotovljen, morda bodo tudi premešane prioritete pripeljale v prazno, temno in slepo ulico, a poskusiti ni greh. Skozi izkušnje se človek marsičesa nauči, tudi čas dolaga svoje, nova spoznanja in nove izkušnje bodo naslednjič dodale svojo težo.

Pravzaprav bitka s samim seboj. Težka in nedoumljiva tudi samemu sebi.

Borba, v kateri ni zmagovalca. Si edinole sam. Ti. Poraženec in zmagovalec hkrati. Ni prvih in drugih, tretjih mest, prostora je le za enega samega. Zate. Ni zmage, ni poraza. Je le pot, pot, po kateri lahko hodiš z dvignjeno glavo in srečo v srcu ali obratno: s sklonjeno glavo in sovraštvom v srcu. Ali pa v nešteto možnih vmesnih oblikah. Na meni samemu je, kaj, kje in kako si bom izbral potovanje.

Z mojega stališča neznansko zanimivo, neznansko privlačno in neznansko vznemirljivo.

En teden odklopa, tri dni dopusta. Branje knjig in nič drugega.

Življenje se počasi vrača vame, rit me počasi začenja srbet, rad bi kaj počel. Še dva dni pa sem tam.


posted on Sunday, October 07, 2007 2:08:57 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Friday, September 28, 2007

Ko gre vse narobe, ga ponavadi še sam biksneš. Tako, da je celota lepo zaokrožena.

Zato sem, sebi v opomin, sestavil navodila, kako se v takih situacijah obnašaš.

  • Ko prideš domov iz službe, so vsi lačni, zato se spraviš takoj, skoraj v paniki, kuhat kosilo.
  • Čeprav že od včeraj veš, da plina ni, si to pozabil. Ko hočeš torej zavret vodo, obupano viješ roke in govoriš pred otroci neprimerne besede.
  • Ker so VSI presneto lačni, mučeniško spraviš plinsko bombo izpod korita in se spokaš v avto.
  • V avtu imaš končno mir, zunaj pa dežuje, torej se lepo odpelješ do prve bencinske. Naša je na Viru.
  • Na mobilca ne odgovarjaš. Pha, nimaš časa ukvarjat se z nepomembnimi zadevami.
  • Na bencinski kupiš plin, sebi pa čokoladko. Ker si bil priden in si rešil družino.
  • Šele zdaj pokličeš ženo nazaj. Ponosen, ker si že vse opravil.
  • Ko te vprašajo, kje hodiš toliko časa, se začni razburjat, da je to težko in da opravilo ni primerno za vsakogar! To lahko počnejo samo izkušeni!
  • Stavek: "sem te hotela prej samo spomnit, da plin že celo leto prodajajo v Krtini. Si pozabil?" gladko preslišiš.
  • Popraskaš se po glavi, če ti slučajno rastejo oslovska ušesa, a se vseeno z dvignjeno glavo odpelješ proti domu.
  • Doma se pretvoriš v "low profile". Še maček te ne opazi. Hitro zmontiraš bombo in še hitreje skuhaš. V tišini.
  • Če boš dobro skuhal, ti bo vse oproščeno.

Pa res ne bi bilo treba, da v časih, ko gre vse že tako ali tako narobe, še zrno dodajaš zaradi lastne pozabljivosti in neumnosti! Res ne...


posted on Friday, September 28, 2007 10:07:23 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [6] Trackback
# Wednesday, September 26, 2007

Enkrat, davno nazaj, je Roza na neki predstavi prav v znanstvenem stilu razložil, da jam'r ni enako jarem.

S tem se načeloma strinjam, vendar pa me sem in tja začne glodati črv dvoma.

Tako, kot danes. Ko mi postane jamranje res en velik jarem, ki se ga ne morem znebit. In jamram gor in dol in levo in desno.

Vse jamranje seveda spremlja velika količina neopravljenega dela in včasih se mi zdi, da je prav to tudi glavni vzrok. Več kot je dela, bolj jamram. In potem toliko jamram, da imam - jasno! - še manj časa, delo se seveda nič ne zmanjša, kvečjemu le poveča. Seveda to povleče za seboj še malce več jamranja.

Ko bi šel ven, na okno, balkon, in se zadrl: "Pejte vsi skp lepo u ku*ac!"

In tako sam sebe preganjam sem in tja. Že vnaprej vem, da brez izhoda, brez rešitve. Pa si ne morem nič. Najraje bi jo stisnil domov, pod odeje, spat, se skrit, izginit.

Mogoče je pa krivo le to je*eno vreme. Pa mir.

 

 


posted on Wednesday, September 26, 2007 12:46:06 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [6] Trackback
# Thursday, September 06, 2007

Včeraj sva zamenjala posteljnino.

Poletne odeje so šle globoko v omaro, na posteljo pa je prišla ena velika, zimska, topla odeja.

Strah, da se zimska posteljnina ne bo ujemala z novo podobo spalnice, je bil odveč. No, jaz tako ali tako tega ne bi opazil. Bistvo je, da je toplo, ne pa da se ujema...

Danes zjutraj sem že resno razmišljal o tem, da bi vsaj zjutraj začel kurit. Prav fin občutek je, ko se zjutraj umivaš z ledenimi rokami. Bljak.

Še na terase se mi ne lušta več hodit. Sssseeee nnneeee mmmmooorrremmm vvveeeččč pooogggooovvarrrjjjat nnnorrrrmmmalnnno...

Ah, cela je*a.


posted on Thursday, September 06, 2007 10:00:50 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [4] Trackback
# Tuesday, September 04, 2007

Tole današnje vreme je pa čista žalost. Dobesedno.

Vlaga, tema, mraz, mokrota, gneča, jajcanje, dežniki...

Že vidim, da bodo tole čisto depresivni dnevi.

Morda bi res lahko uzakonili, da moramo v takih dnevih obvezno ostati doma, lepo zaviti pod odejo, na toplem.

Nikakor si ne predstavljam, da bi moral zdaj v šolo. Še v temi, ves moker v noge do avtobusa, kjer bi eno uro stal do postaje, prišel ves premražen v šolo, kjer bi me še kak prfoks, enako depresiven zaradi vremena, mučil in svoje travme lomil na meni.

Ah, sreče, svoje sem že dal skozi... Davno, davno, a poškodbe še vedno ostajajo, vsaj tako zgleda.

Potem me pa še razjezijo takile kreteni. Verjamem, da imajo poln kufer razlogov, zakaj in čemu so pametnejši od vseh nas, a me to čisto nič ne briga. Takim bi jaz avto zaplenil za tri mesece, pa naj se jim mudi, kolikor hoče. Seveda se je malo za njim pripeljala še cela četica. Medtem, ko nekatere razumem, ker so šli pač pri naslednjem izhodu dol z AC, čeprav je bilo do tam še par km, pa bi nekaterim res kaj grdega storil, ker so odstavni pas izrabili le za to, da se spet zgužvajo na naš pas. Ne moreš verjet, da so lahko ljudje tako brezobzirni, preprosto ne moreš verjet... Pa grem stavit, da so jih polna usta o brezobzirnosti drugih voznikov in o tem, kako drugi ne znajo peljat in o slabi kulturi vožnje in in in in.   

Najbolj zanimivo pa je, da to vedno drugi počnejo, kaj?

Saj ni čudno, takle dan, kako pa naj bi bilo drugače...


posted on Tuesday, September 04, 2007 9:52:33 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Sunday, September 02, 2007

Po eni strani, se mi zdi, da smo bili še včeraj na dopustu. Kar zame pomeni, da se je ravnokar končala šola.

In zdaj evo, je že konec počitnic. Nekam hitro gre vse tole.

Kakšnih velikih priprav nismo imeli, otroci se kar sami lepo pošlihtajo. Dva srednješolca, ena šolarka in en vrtičkar. Najbrž bo še največ dela, ko bo šel tamauček v šolo. Sicer bi šel najraje že zdaj, a bo moral še dve leti počakat.

Uff, dva srednješolca... Ta bo še težka.

Danes smo po Krtini še lepili plakate Šolska pot. Kar nekaj smo si jih spravili, da jih bomo še lepili med letom. Naše krtinsko križišče je namreč prijazno kot strela, še posebno za šolarje. Še jaz grem s strahom čez, kaj šele taki mali pikci...

Upam, da nam rata kdaj krožišče uvest.

Sicer pa: končno! Spet malo discipline in reda. So se že kar malo razvadili, nobenega dela, kar bluzenje in izguba časa. Ha, zdaj bo pa vse drugače!


posted on Sunday, September 02, 2007 9:16:58 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Friday, August 31, 2007

Ah, petek.

Pravzaprav sem hotel sprobat bogokletno teorijo o tem, da mnogo hitreje tečeš z mačkom, ampak je vse skupaj padlo v vodo.

Še kitare se mi ne da nažigat.

Pa še MK mi sledi po temule refererju sodeč: https://mail.mkz-lj.si/exchweb/bin/redir.asp?URL=http://www.krtina.com/blog/. Bogve, kaj si vse dopisujejo glede mojih postov o njih. Obveščevalne službe jim zgleda dobro delujejo. Morda pa bom vključen še v kakšno nagradno igro? O, to bi bila ironija, anede?

In še omara je končana, skupaj z elektriko. In sem čisto na tleh, nimam kaj počet. Ležim na postelji, gledam omaro in se vedno bolj čudim samemu sebi. Vedno bolj. Saj še ne verjamem, da mi je uspelo in kar čakam, kdaj bo privid izginil.

Ampak zgleda, da je res: kar se človek loti, to človeku tudi uspe. Na nek način že.


posted on Friday, August 31, 2007 9:22:56 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Thursday, August 30, 2007

Ker sem dr.Wegi pokvaril presenečenje, ker me je pravzaprav začelo zanimat, kaj vse je notri, in ker sem eden izmed samo 4% srečnežev, sem naredil neumnost.

Odprl sem kuverto, ki mi jo je poslala spamerska Mladinska knjiga. Velika, največja nagradna igra. Super.

Evo, predstavljam ves material, ki ga človek dobi, ko odpre takole kuverto. Nešteto papirčkov. Za samo to, da jih zložiš, potrebuješ kar nekaj časa. Kaj šele, da bi jih urejal po vrsti!

Najprej me pozdravi Eva.

Častna članica komisije. Super. Čestitam. Upam, da tole ni višek kariere.

Dve kuverti, ena z NE, druga z DA. Po pravici povedano se nisem preveč spuščal v tekste. Če bi hotel kaj poslat, bi pa bilo najbrž dobro, da bi se. Ker NE lahko pomeni čisto nekaj drugega. Ali pa tudi ne.

Poleg glavne nagrade in nevemkolikoše podnagrad, lahko dobite še nagrado za ekspresni odgovor:

pa nagrado za darilo leta:

in na koncu še nagrado za prve izžrebance.

Poleg tega dobiš še par papirjev, ampak sem s slikanjem odnehal, polno je nekih letakov z uradnimi zagotovili, podpisi, šiframi in podobno.

Skratka, težko fališ. Pravzaprav se mi čudno zdi, da bi kdorkoli sploh lahko ostal brez kakšne nagrade.

Najboljše pri vsem tem je, da sem se tudi jaz, kljub svoji ultraskepsi, na koncu že precej navdušil. Ko vse tole prebereš, te potegne noter, v mislih pa že zapravljaš denarčke in nakupuješ. Samo še malo je manjkalo, pa bi vse vestno izpolnjeval.

Sem se moral oborožiti z močno voljo, da sem lahko na koncu vse te papirje - z zelo težkim srcem - le šuknil v star papir.

In še danes mi je malo žal. Na, pa so šle nagrade...

Vse to pa le zaradi prodaje ene same knjige.

Mislim si, da MK ne more biti tako nepreračunljiva, da bi naokrog pošiljala kar nekaj v tri dni. Skoraj sigurno je zadeva premišljena in skoraj zagotovo tudi deluje. Drugače bi prišli v MKju že na kant. Le predstavljam si ne, kako deluje. Kljub temu, da sem si prebral marketinške prijeme in, da zdaj vem, da zadeva deluje, mi je vseeno malce tesno pri srcu.

Ob takih in podobnih reklamah se namreč počutim, kot, da se delajo norca iz mene, skoraj sem užaljen. Preprosto se mi zdi, da me žalijo. Zato takih reklam in pošiljk v nobenem primeru ne maram in najbrž se ne bo nikoli zgodilo, da bi sploh kupil kakšen zbudite se nasrani, kozmodrisk, knjigo od MK v nagradni igri, ali kaj podobnega. Pa če je še tako dober in znan izdelek.

In če se bo kdaj zgodilo, da bi moral oglaševati kakšen svoj izdelek, iz vsega srca upam, da me ne bo prijelo, da bi se posluževal takih prijemov. Pa čeprav gre vse skupaj zaradi tega v maloro. Je*eš TV prodajo...

Eno spoštovanje do sebe in drugih pa človek - konec koncev - mora imet.


posted on Thursday, August 30, 2007 2:06:17 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [5] Trackback
# Tuesday, August 28, 2007

Kar naprej poslušam, berem, gledam, o predsedniških kandidatih, o njihovih promocijah, o celotni tekmi za predsedniški stolček. Kolikor vem, se bo vse samo še stopnjevalo.

Ne morem si pomagat, ampak vse to me zanima ravno toliko kot lanski sneg. Oziroma še manj, za lanski sneg se moram namreč zanimat, iz profesionalnih razlogov, medtem ko mi je pa res čisto vseeno, kdo bo predsednik te naše republike.

Politika je meni nekako nerazumljena. Enkrat eni, drugič drugi, danes ti, jutri on. Vse je stvar konsenza, stvar kompromisov. Predsednik bo torej nekdo, ki bo pobral največ konsenza, kompromisov, nekdo, ki bo vplival na največjo množico ljudi. Ki jih bo uspel prepričat, da pa je on res tisti, ki bo naredil nekaj več. Ali pa tudi ne. Morda bo volivce prepričal samo s svojim izgledom. Morda mu bodo nekateri dali svoj glas le zato, ker ima štajerski naglas. Morda...

S čimer je seveda rečeno, da na stolček ne bo nikoli sedel najboljši, morda le najbolj primeren. Kar pa je le patetičen približek tistemu, kar bi radi. Po drugi strani pa je to ravno dovolj prav za politiko. V vsakem primeru bo približno tretjina aktivnih prebivalcev te dežele prišla do svojega prav. Druga tretjina bo jeznih in nasprotovalnih, v zadnji tretjini pa si bom jaz delil prostor z ostalimi, ki se niso mogli/hoteli/uspeli opredeliti.

In čez pet, deset, petdeset let bomo postopek spet ponovili. In tako naprej.

Mene vsi kandidati približno isto navdušujejo. Eni imajo že od daleč ničelne možnosti, a se še kar trudijo. Zakaj pa, konec koncev, ne? Skoraj sigurno je, da bo prav vsak dobil vsaj nekaj glasov, kar pomeni, da se bodo določeni volivci identificirali z njim. Kar pa ne kaže na »smešnost« samih kandidatov, ampak na to, da taki preprosto smo. S tem bi se bilo dobro čimhitreje sprijaznit.

Eni imajo Predsednika za novega boga, drugi ga sovražijo iz dna duše. Kako lahko en človek doseže toliko različnih pogledov? Zdi se, da je vse skupaj le stvar osebnih, lastnih interesov volivcev in mnogo manj programa samih kandidatov. Ki je tako ali tako le program, program za katerega ne odgovarjajo in za katerega ne polagajo računov.

Večina ima v demokraciji prav. In večina se bo odločila.

Ker pa sem sam le posameznik, se te izbire preprosto ne grem. Sebe predstavljam sam.


posted on Tuesday, August 28, 2007 2:53:58 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [8] Trackback
# Sunday, August 26, 2007

Katera barva mi je najbolj všeč? Kaj najraje jem? Katera igralka/igralec mi je najbolj všeč? Moj najboljši film? Kje sem se najbolje imel? Kaj je bilo najslabše? Najbolj beden trenutek v življenju? Najljubša stvar? Kaj imaš najraje?

...

Teh vprašanj je lahko še na tisoče.

Problem je le v tem, ker niti na enega od njih ne znam odgovorit.

Stvari me tako ali tako ne definirajo, pridejo in grejo. Dogodki so, bolj ali manj prijetni, nemogoče je reči, kateri je "naj". Stvar trenutka, volje in položaja planetov. Okolje si uredim sam, da se v njem dobro počutim, pa kamorkoli me že daš.

Nekje v osnovni šoli smo imeli vedno tista vprašanja: katera je tvoja najljubša igralka? Prav spomnim se, da sem vedno iz topa odgovarjal: Elizabeth Taylor. Pojma nimam zakaj, pač sem si jo izbral, ker tudi, če sem še tako tuhtal, vedno jih je bilo več dobrih, nobena najboljša. Ampak takrat tega še nisem čisto razumel, pa še game brejker bi bil...

Še danes imam težavo vse to otrokom razložit, ki sprašujejo: Očččii, kaj pa ti najraj ješ? Potem začnem pa naštevat, pa naštevat, pa naštevat..., pa se vsi naveličajo.

Rdeča je ravno tako lepa, kot modra ali pa zelena ali pa rjava ali pa siva. Vse so za nekaj dobre, včasih pašejo v kontekst in so tam preprosto lepe. Zakaj bi bila ena "naj"? Filmov je kot listja in trave, kako naj bo en "naj"?

Edino vprašanje, na katero znam odgovorit pa je: česa pa ne maraš jest?

Vedno, direkt iz topa: rdeča pesa pa vampiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!

Vsake toliko časa jih poskusim, ampak so še vedno bljak...


posted on Sunday, August 26, 2007 12:01:53 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [2] Trackback
# Friday, August 24, 2007

Ponoči me je prijelo dokončno spoznanje. No, ni čisto dokončno, tista čista dokončna spoznanja niso prav nič zanimiva, meni so boljša ta, malo manj dokončna.

Z jedilnika moram črtat kavo in sol.

Ne gre drugače. Včerajšnji pritisk je bil res malce previsok. Kaj se torej matram s tabletami, če jih potem, po drugi strani, izničujem?

Kavica je torej le še brezkofeinska, torej tista doma. Drugje pa nič več.

Druga, morda celo težja stvar, pa je sol. Še posebej Wurze začimba. Te namreč spijem (spijem!) kar deci, dva na teden. Zraven jo pa še tlačim čisto povsod, še v puding bi jo stlačil, če se ne bi doma zgražali.

Danes sem že začel. Toplo mleko namesto kave. Ojejej. Cel ljubi dan se borim z zaspanostjo in nikakor ne pridem niti v pogon. Bolje, da grem čimprej, preden me pomanjkanje pritiska čisto položi v spanec.

Zdaj razmišljam ali je bolje živeti še N let in se nenehno boriti z zaspanostjo ali pa živeti N/2-y polnih let?

Najbrž se bom odločil kar za prvo varianto brez polovičk, zraven bom pa upal, da se bom enkrat že navadil na znižanje pritiska...

O, mater, pejt, gremo spat............................................................................................. Ups.


posted on Friday, August 24, 2007 1:50:34 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [7] Trackback

Se opravičujem, ampak tale post nima kakšnega velikega pomena. Ostali posti imajo pomen vsaj zame.
nina+osenar žana saša+lendero sanja+grohar petra+slapar bradavice sex naga+saša+lendero
Hm, kar ni čisto res. Tale post ima pomen samo zame in prav nobenega za bralce.
lendero dremelj rebeka+dremelj natalija+verboten+se+je+slekla jonas+žnidaršič grohar osenar
Ideja, s katero se poigravam je pravzaprav že stara in obrabljena. Pa nisem nikoli prišel do tega, da bi jo preizkusil. Zdaj me je pa končno začelo toliko matrati, da moram poskusit. Pa kar bo, pa bo, kljub vsemu.
alma+brdžanovič jan+plestenjak porno+strani pornografija anžej+dežan severina severina+vučković
Bomo videli, kako bo testiranje uspelo in če se bo sploh kaj poznalo. Me res zanima.
ceca werner ronaldinho ronaldo greenday mp3 muzika torrent atomik+harmonik turbo+angels pesmi
Hvala lepa, da ste v poskusu sodelovali!
britney+spears maria+sansone bill+murray bette+midler limewire kimberly+elise eddie+griffin naruto nfl jessica+alba president
predsednik volitve big+brother


posted on Friday, August 24, 2007 11:32:55 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Thursday, August 23, 2007

Zadnjič sem se takoj navdušil in hitro, morda celo prehitro, stisnil prijavo.

Zdaj me pa malo stiska. Priznam, kaj čem...

Nazadnje sem dal kri pred ene dvajsetimi leti. Malo dolga je od takrat.

No, ja, malo se tolažim, da me ne bodo vzeli, ker sem na tabletah za visok pritisk.

Po drugi strani pa to nima nobene veze, samo bolj počasi bo šlo...

Mah, s strahovi se je najbolje spopast, anede? Grem.


posted on Thursday, August 23, 2007 3:33:58 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [6] Trackback
# Thursday, August 16, 2007

Sam sebi pa res lahko voščim. Za tri leta miganja, za tri leta vztrajnega pisanja. Kar je – predvsem zame – ena velika reč. Ponavadi pri teh, tehnoloških zadevah, ne zdržim prav dolgo. Tri leta je tako že kar ogromno časa.

V tem času se je moj blog kar dodobra razvil, profiliral. Od začetka so objave kapljale bolj po kapljicah, večina jih je bila čisto na osebni ravni dnevnika. Kaj in kje smo kaj počeli. Z veliko slikami, ki sem jih popal kot linke. Na komentarje sem preskočil šele konec lanskega leta, zakaj je temu tako, najbrž nekje piše. Seveda sem zato moral spremeniti tudi obliko bloga in vsega, kar paše zraven.

Velikokrat sem se spraševal, in se še vedno, ali je pomembno, da me ljudje berejo. Pa še zdaj nisem daleč prišel. Včasih me teži, ker imam malo obiskovalcev, včasih pa mi je to prednost. Včasih bi bil rad znan, po drugi strani pa bi bil rad nekje zadaj, na robu. In tako se enkrat nagibam v eno smer, drugič v drugo. Glede na to, da ne pišem o aktualnih temah in da skoraj nikoli ne postorim nič takega, da bi mi dvignilo nivo, sklepam, da se prej nagibam v tisto, drugo smer, na rob.

Svoj krog bralstva sem dobil, to bi mi moralo biti dovolj. Sem previdnež in počasnež, vsega se lotevam na hitro, a potem obsedim in kuham v sebi dolgo časa. Dokler nisem prepričan, da je to tisto pravo. Sam sebi torej ne zaupam preveč, sem samo človek, z vsem, kar paše zraven. Samoslepil me je strah in se jih skušam na ta način odrešiti.

Eno je gotovo, na blogu skušam ostajat jaz jaz. In nič drugega. Ne slepim bralcev in ne slepim sebe. Skušam se držati svojih načel in skušam ostajat zvest samemu sebi ter posredno tudi drugim. Kar pa ne pomeni, da sem tak, le trudim se. Trudim se popravljati svoje napake in trudim se iti naprej, tja, kamor jaz mislim, da bo za moje celotno bitje bolje.

Poboljšanje je torej subjektivna reč in le moja lastna odločitev.

Hotel sem navesti še polno goro podatkov o svojem blogu. Ko pa sem se jih spravil nabirati, sem – presenečen - ugotovil, da lahko navedem le tri. Najbrž bi lahko še sestavil listo najbolj zlorabljanih besed, naprimer »pravzaprav« bi najbrž zasedla prvo mesto, s 1687-imi ponovitvami. Ali pa število manjkajočih vejic. Ali pa številko, kolikorat začnem stavek z »In«. Pa taki podatki ne zanimajo niti mene samega. Zato sem se jim odpovedal, s težkim srcem, jasno.

17.8.2004 – 16.8.2007
727 objav,
1331 slik.

Jah, srečno, anede? Pa da bi še dolgo trajalo!

 


posted on Thursday, August 16, 2007 1:33:14 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [14] Trackback
# Saturday, August 11, 2007

Kolikor jaz razumem, vsega tega ni več?

In so namesto tega avtomobili in avtomobili in avtomobili?

Srčno upam, da temu ni tako. Ker drugače smo pa res tepci, se ne da drugače povedat. Za ljubi denarček pa človek res vse naredi, kaj? Dokler se ne bomo sami sebe požrli. Kar pa bo edino pravilno.

Si ne upam gledat na spletne strani Luke Koper, morda pa imajo kaj napisano o Družbeni Odgovornosti. Ali pa tudi ne.

V vsakem primeru bom samo slabe volje.


posted on Saturday, August 11, 2007 11:33:05 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Tuesday, August 07, 2007

Uvodnik Sabine Obolnar v Oni, z 7.8.2007, me je najprej šokiral, nato razjezil, potem zelo užalil, na koncu pa še prizadel.

Sam se imam za blogerja, zato je Uvodnik naslovljen tudi name, besede letijo direktno v mojo notranjost in krepko bolijo. Ne morem drugače, kot da se odzovem in ji na njen Uvodnik odgovorim.

Niti ne toliko pozorno branje Uvodnika pokaže zanimivo in predvsem povsem novo sliko komentatorke, ki se do sedaj ni kazala v taki luči. Njeni komentarji in uvodniki so večinoma premišljeni in iz sveta, na katerega se spozna. Čeprav je dostikrat kar ostra, pa še nikoli nisem zasledil nesramnosti, opazne vzvišenosti in nadmoči nad življem tega sveta.

Tokrat povsem drugače. Postavila se je v vlogo razsodnika, Pravičnega, celo malega boga, ki nas bo odrešil vseh muk. Odrešila nas bo alkoholikov, kadilcev in na koncu še tistega, najbolj izprijenega na tem svetu: bloganja.

Ker je v samem Uvodniku toliko stvari, ob katere se moram obregniti – navsezadnje govori tudi o meni -, pojdimo kar lepo po vrsti.

Že sam naslov: »Nehajte, prosim!« je milo rečeno, presenetljiv. Res, da se v svetu blogerjev še vedno govori o MM, pa vendar. Tole je njen tretji Uvodnik, kjer tudi sama govori o MM. Kdo naj torej neha? Po njenih besedah je svet blogerjev tako ali tako čisto drug svet, ki z realnim nima nobene zveze, pa vendar sama, v svojem »realnem« svetu, torej v svetu revij in časopisov, v dosegu, ki je nekajkrat večji, kot blogerski, to isto tematiko vleče na plano že tretjič. Če ji je res do tega, da se o tem ne piše več, res ni potrebnega nobenega Uvodnika več na to temo. Se povsem strinjam!

Jasno pa je, da je MM tokrat v drugem planu. Je samo dobra iztočnica za dokončen obračun z blogerji. S svetom, kjer se je »v zadnjem času dvakrat odpravila po sledeh blogerjev...«. Celih dvakrat!

Sabina Obolnar ima neverjetne psihološke in bogvekatereše prednosti pred vsemi drugimi. V dvakratnem prebiranju blogerske scene, je prišla do slike vseh blogerjev, do slike celotne scene. V dvakratnem prebiranju je prišla do mnenja, katerega mora nujno deliti s celotnim bralstvom One. In zdaj ve o vseh blogerjih vse. Pa o komentatorjih. Pa o življenjih blogerjev. Pa o njihovem jeziku. Skratka, ve vse.

In zato nam vsem sporoča, da smo bolni in prazni. Da smo jezni na ves svet, polni gnusa, o sebi ne pišemo sploh nič, vsepovsod samo svinjamo, kritiziramo in pljuvamo. Smo zafrustrirani in nesocializirani. Pa še kaj bi se našlo, a proti ostalim ni omembe vredno.

V dveh dneh priti do take ocene, je neverjetna sposobnost. Vsaka čast.

Vendar take ocene ne morem kupiti. Z blogerji se spoznavam že dolgo časa, moja ocena je čisto drugačna. Zato verjamem, da gre pri njej predvsem za nepoznavanje tematike, površnost pri obdelavi videnega in posploševanje v največji mogoči meri.

Zgleda, da Sabina Obolnar že dolgo ne sledi več tehnološkem napredku, drugače ne bi še vedno mislila, da so računalničarji dolgolasi bradači, ki se sredi noči bašejo s pizzami in »znanimi in neznanimi substancami«. Že dolgo ne več. Morda v kakšnem filmu iz osemdesetih let, vseeno pa ji priporočam gledanje kakšnega novejšega filma, če že ne gre drugače.

In ko smo že pri tehnologiji, blogov ne omogoča sodobna tehnologija. Blogi niso od včeraj. Tudi od predvčerajšnjim ne. Morda so zdaj bolj popularni in moderni, a obstajajo že kar nekaj časa. Že od nekdaj je lahko posameznik objavljal lastna mnenja. Pravzaprav je bilo takih kar nekaj.

»Razglabljati o vsakomer, samo o sebi pa – nič.« Blogi imajo posebno kategorijo, ponavadi je to Osebno, kjer blogerji velikokrat razmišljajo o sebi, o svojih dejanjih in o odnosu do prenekaterih stvari. Pri slovenskih blogerjih je to celo ena bolj priljubljenih kategorij. Veliko več se ukvarjamo sami s seboj, kot pa z drugimi. Seveda pa se vsega tega ne da ugotoviti v dveh dneh, kajne?

O jeziku ne bi preveč razpravljal. Res je, pojavljajo se vse možne različice, od pisanja v hieroglifih, do »visokega« knjižnega jezika. Platforma omogoča vse možnosti, od posameznika je odvisno za katero se bo odločil. Posplošiti oceno, da je vse spakedranščina, na vse blogerje, pa je boleče. Pri prenekaterem blogerju je opaziti, da dela mnogo lepše z jezikom, kot vsi novinarji in javne osebnosti skupaj. In to brez lektorjev in brez celotne podporne ekipe, katero najbrž premore tudi Ona.

V dveh dneh je bilo tudi ugotovljeno, da so naša življenja prazna in pusta. Vsi smo bolno jezni na svet, le da, ker nimamo za psihiatre, za lajšanje psihiatričnih težav uporabljamo bloge.

Me res zanima, koliko ve gospa Obolnar o mojem življenju? O meni? In četudi nekaj ve (seveda si lahko vse prebere, ker sem oseben, čeprav sama pravi drugače), kako lahko sodi, da je moje življenje pusto in prazno? Kako lahko to sodi o kateremkoli blogerju? Pozna koga od blogerjev? Ga RES pozna?

Zdi se mi, da je to precej arogantna sodba. Sodba s pozicije doseženega, sodba s pozicije moči: mi, uvodnikarji, smo carji, vi, blogerji, pa ščeneta, ki ne znajo niti živeti. Nesramnost brez primere in pripravljanje teritorija za Spopad Svetov. Ogroženost.

Celoten uvodnik kritizira blogersko sceno z natanko istim načinom, kot ga odgovorna urednica sami blogerski sceni tokrat očita: nepoznavanje, posploševanje in nesramnost. Vsemu temu se doda še aroganca nad našimi življenji obrobnih in nezaželenih osebkov ter na koncu še zakrit klic k pravno formalni odstranitvi vseh nepravilno govorečih ali pa k vsaj nujno potrebnem zdravljenju.

Cinizem? Provokacija? Ne morem verjeti, da urednica ne bi pomislila na to, da utegne tak Uvodnik pretresti blogerje. Tega preprosto ne morem verjeti, za takšno je res nimam. Torej je lahko le provokacija ali pa utišanje, grožnja s stališča močnejšega. Kar pa spet ni v skladu ne z naslovom Uvodnika, ne s samim pisanjem. Pritoževanje in očitanje natanko istega, kar počneš tudi sam, je... je... saj niti ne vem, kaj bi rekel. Ne gre mi v račun.

Najbrž je to zato, ker sem samo bloger. Nisem šolan za novinarja in ne pišem Uvodnikov. Sem človek, ki piše v spakedranščini, večinoma časa pa preživim po gostilnah, se nalivam z alkoholom in kadim (zunaj), moje življenje pa je prazno, pusto in polno jeze. Ni čudno, da ne razumem...

In ker sam Uvodnik že tretjič vpleta MM v celoten in ponoven »spor«, ki bo nastal tudi ob tej priliki, je prav, da povem nekaj tudi o njej.

MM je kriva. Kopičiti zavajanje svojega poslušalstva je seveda še hujša oblika, ki je bralci ponavadi ne odpuščajo. Res je, strinjam se, da je nekaj komentarjev nesramnih, žaljivih in tudi drugače neprimernih. Vendar pa še bolj neprimerno to posplošiti na vse blogerje. Kar nekaj jih je pisalo o zadevi, veliko od njih jih ni bilo nesramnih. Človek pač najde le tisto, kar mu je povšeči.

Tuliti, da so blogerji prav posebni, ker tako udrihajo po MM, tudi ni čisto korektno. Prav vsak udriha, ljudje udrihajo. V vsaki skupnosti se to zgodi, ko te nekdo vleče za nos. Čisto človeška lastnost. Bi si kdo upal trditi, da med novinarji ni takih primerov? Da v drugih skupnostih ni tega? Japajade. Obračunavanja, takšna in drugačna, poznajo vse skupnosti, novinarji pa najbrž še najbolj. Zakaj smo torej nekaj posebnega? Ker se obnašamo kot vsi drugi ljudje?

Na zadnje vprašanje lahko odgovorim pritrdilno: da, naslednjič bo kdo drug na vrsti. Ravno tako kot v Oni. Enkrat blogerji, drugič... lovci? Pa ribiči bi bili tudi primerni. Oh, pa mesarji, ti so lumpi! Pa...

Problem vidim le v tem, da blogerji čakalne vrste nimamo, ker »hudodelci« sami padejo vanjo, pri odgovorni urednici pa o tem nisem prepričan. Čakalna vrsta je po mojem že kar presneto dolga.

Do konca tega sestavka se mi je jeza že zdavnaj polegla, ob sprotnem prebiranju Uvodnika me počasi prijemlje smeh. Žalosti me le to, da bom od zdaj naprej Uvodnike bral s čisto drugačnimi očmi. Pravzaprav bi moral Uvodnike preverjat, ker zdaj vem, da morda niso spisani s poznavanjem teme. A za to pa kar že vnaprej vem, da se mi ne bo dalo.

In ker jih ne bom več bral ali pa jih bom bral le še počez, bo moje življenje spet prazno in pusto.

Še sreča, da me bo odrešila Ona, Sabina Obolnar, ali pa kakšen njej bližnji junak, ki bo zakonsko prepovedal tudi vsa »tovrstna blogovstva«. Ker smo »geta, ki potrebujejo pomoč.«

 

 


posted on Tuesday, August 07, 2007 3:41:55 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [16] Trackback
# Friday, August 03, 2007

Kar nekaj časa je že, kar je izšlo glasilo naše, Krtinske šole, a šele včeraj je prišlo tako, da sva se skupaj z glasilom znašla na kavču.

Zanimivo branje, moram priznat. Narežal sem se kar dobro.

Mi je pa dala misliti rubrika "Moj oči", ki gre v stilu: "Moj očka veliko dela. Ko pride domov, gleda TV. Včasih kriči name, a ga imam zelo rad. Potem gre v gostilno."

No, ni bilo čisto tako, a jaz sem si tako predstavljal. Še malo, pa bo tudi naš tamauček take pisal v šolska glasila.

Me prav zanima, kaj bo napisal, zraven me je pa seveda strah. Le kako me on vidi? Kaj se plete po njegovi glavi in kako me sprejema?

Ah ja, karkoli bo že, bo dobro ogledalo. Ki je sicer zoprna stvar, a koristna. Bo torej treba kar lepo počakat. Še prekmalu bo tam...


posted on Friday, August 03, 2007 8:07:39 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [5] Trackback
# Thursday, July 26, 2007

Ker je bil današnji post malce naporen in dolg, je tale le za hec.

Da vidim, ali bom ujel sredo ali četrtek.

Ampak sem se pa danes vpisal na agregat v blogos. Uffa, kakšno uro so bili gor samo moji prispevki. Čudno imajo to narejeno, jaz nič kriv!

Me je pa celotna stvar bolj ziritirala, kot bi si mislil. Bogve zakaj.

Pojma nimam, kaj počnem še pokonci. Človek, pejt spat!

P.S. Četrtek je že. Zato moram datum popravit, če ne pade na prejšnji dan...


posted on Thursday, July 26, 2007 12:02:10 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Friday, July 20, 2007

Pri nas se blogerji množijo hitreje kot zajci.

Ne verjamem, da je to ravno zaradi mojega vpliva, a nekaj bo le na tem. Morda pa res, lepo bi (mi) seveda bilo...

Naša najstarejša se je torej končno odločila, da tudi sama stopi v svet pehanja za pozornost, kakor temu sama pravi. Res, da jo prepričujem, da tu ne gre le za ali samo za to, vendar nisem čisto prepričan ali mi verjame ali ne. Kakorkoli, odločila se je za pisanje, zdaj ostane le še vztrajnost. Bomo videli, kako bo s tem.

Potem so tu še teme, o katerih se ne govori, pa da ne bi tega povedal, pa onega, pa tistega... Kar nekaj pregovarjanja je glede nekaterih stvari, za katere posamezniki nočejo pisanja o njih.

Pravzaprav je celotna stvar presneto zanimiva. Jaz sem precej odprt človek in večinoma nimam problema pri objavljanju osebnih tem, niti slik. Res je, da sam objavljam in pri tem razpolagam tudi z življenji drugih v družini, a ne bi imel čisto nič proti, če bi to kdo drug počel. Me ne moti, če me slikajo od zadaj, iz profila, od spodaj, od zgoraj, kakor pač pride. Pretirano ne izbiram slik in jih ne lepšam, takšne kot so, so. Tudi kakšno svojo butasto objavim.

Vendar pa niso vsi takšni kot jaz. In potem pride do trenj, do tega, da se začnemo pregovarjat, kaj je primerno in kaj ne. Heleno sem že kar dobro prepariral (tako se meni zdi, najbrž pa se je le navadila ali pa obupala nad mano), Tadeja pa je bolj hud zalogaj. Zdi se mi hecno, od najstnika bi pričakoval, da ga briga drug svet - ali pa je bilo to samo pri meni? -, ampak ne, Tadeja zna biti zelo (samo)omejujoča glede teh stvari.

Od kje sploh potreba, da se drugim kažemo lepši, boljši, drugačni, kot smo v resnici? Smo takšni kot smo, olepšavanje nas ne bo pripeljalo daleč. Če smo drugim taki, kot smo, všeč, potem ok, če pa nismo, pa tako ali tako nima smisla. Vedno se jih najde nekaj, katerim ne bomo v nobenem primeru všeč, pa če se bomo še tako trudili. Čemu torej?

Nihče ni popoln, pa tudi čisto nobene potrebe ne vidim po tem, da bi bil kdo popoln. Po pravici povedano sem vedno sumnjičav do ljudi, ki so preveč naj-naj-naj. Sumnjičav do "popolnih" ljudi, parov, družin. Vse prevečkrat se rado pokaže, da je vse skupaj le fasada za zunanje opazovalce.

Da se ne bom preveč oddaljil od teme, čeprav sem se že, hotel sem le povedati, da po novem tudi Tadeja piše svoj blog. Za svoj prvi prispevek je določila naše potepanje po Azurni obali. In potem zginila na tabor. Za nadaljevanje bo torej potrebno še počakati.

Srčno upam in želim, da bi ji uspelo s pisanjem nadaljevati.

Torej: Tadeja srečno!


posted on Friday, July 20, 2007 8:47:18 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Saturday, July 07, 2007

Verig se ponavadi ne grem. Tudi o tej nisem hotel pisat.

Če pa bolj pomislim, je načela tako lahko kršiti, zarečen kruh smo tudi že jedli, o trdnosti značaja ne bi preveč govoril, in če je enkrat ali večkrat nekaj povedano, še ne pomeni, da je zabetonirano. Ljudje se spreminjamo in včasih kaka ideja pravo mesto najde šele čez čas. V neskladju s pričakovanji.

Poleg tega me je na zapis povabil dr. Wega, tako stvar pa je potrebno vzeti resno.

Na, pa pejmo, izbral sem si jih natanko sedem. Nič več in nič manj. Ene so bolj pomembne, druge manj, vse pa so zelo osebne.

1)
Sem ena večjih sitnob na tem svetu. To sicer ne bi bilo nič nenavadnega, nenavadno je le, da mi gredo od vseh ljudi prav sitnobe najbolj na živce. Seveda samemu sebi ne grem.

2)
Potrpljenja imam na tone. Kolikor češ. Lahko bi ga prodajal. A le, če sem naspan in je z mano vse v redu. Ko se počutim slabo, potrpljenje izgine neznano kam. Včasih se zalotim, da ga besno iščem, a se skrije predaleč. Takrat najraje pobegnem v klet in preždim čas čimdlje od ljudi. Jutri je vedno nov dan.

3)
V vsak dan se zbujam z veseljem. Prinaša mi življenje. Prav vsak dan sem vesel, da sem še tu. Vsak nov dan je novo življenje in vsakič bi ga lahko začel čisto na novo. Parkrat sem to že naredil. Življenja me ni strah, napajam se z njim.

Odločitve sprejemam brez težav, velike – življenjske – spremembe mi ne predstavljajo ovir. Imam svobodno voljo in to izkoriščam v polni meri. Zavedam se, da sem za lastno življenje odgovoren sam, le samemu sebi in v tem vidim celo slast. Seveda za to nosim polno odgovornost, ki se je ne branim, v njej celo uživam.

Nekateri temu rečejo trma.

4)
Sočloveka imam rad in mu zaupam. Načelno. Zato me vedno lahko peljejo na limanice, te cene se zavedam. Od nekaterih načel človek pač ne more odstopiti. Že od nekdaj si imam namen izdelati značko: »Pozor! Naiven!« Pa ne za zaščito mene, prej za zaščito drugih vpletenih. To, da me nekdo zlorabi, je njegova odgovornost, nikakor ne moja.

Ne poznam sovraštva. Še nikoli ga nisem in upam, da mi ga ne bo potrebno spoznati.

5)
V odnosih z ljudmi sem slab. Prijateljev imam strašansko malo, a tiste imam strašansko rad. Prijateljstvo je osebna in strahotno naporna reč, saj temelji na obojestranski predanosti, odprtosti in odgovornosti.

Površnih vezi ne maram in pravzaprav z njimi nimam kaj počet. Zato sem v večjih skupinah ponavadi tiho, sedim v zadnjih vrstah in se ne vključujem v debate.

Pa vendar najraje debatiram in se ure in ure pogovarjam, rešujem svet in podobno. A to le z ljudmi, ki jih imam rad. Pivo pomaga.

Ljudi ne sodim in jih ne razvrščam. Nekateri so mi blizu, drugi pač ne. Sem odprt in iskren, vendar tega ne zahtevam od drugih. Ljudje, ki so mi blizu, so mi pač blizu. Nihče ne ve zakaj, tudi sam ne.

Po dolgi in vijugavi poti sem sem v Heleni našel človeka, s katerim se dopolnjujem in s katerim rastem. Zaljubljen sem. Še vedno.

Nimam idolov in ne priznavam voditeljev. Še za nobenega nisem nikoli rekel, da je car. Še sebe ne poznam, kaj šele koga drugega.

6)
Ne maram institucij. Še najmanj institucijo države. Svet je moja domovina, zato na državo nisem vezan ne domovinsko ne nacionalno. V jugovojski sem med zakletvo prebrundal tisti »i umrem«. To bi naredil tudi zdaj in vedno. Posameznika postavljam pred skupino, grupo, maso.

Cilj ne opravičuje sredstev. Nikoli in nikdar. V nobenem primeru.

Vsak nosi svojo odgovornost sam. Odgovornost je osebna, lastna in po mojem nikoli ne kolektivna.

Ne volim. Demokracija ni oblika družbe, ki bi mi ustrezala. Zavedam se, da je morda najboljša med slabimi, a to še ne pomeni, da je dobra. Iz teh razlogov se nad politiki in politično situacijo ne pritožujem. Če ne sodelujem, se nimam kaj pritoževat.

Zrasel sem ob punku, zaznamovala me je Pod Prešernovo glavo, kjer je eden od znanih blogerjev že davno risal kljukast križ, čezenj rdečo zvezdo (hm, ali pa ravno obratno?), vse skupaj prečrtal in zraven tulil: črni in rdeči, vsi ste glih!

7)
Globoko verujem. V ljubezen in svobodo. S čimer se v neki meri skladajo Nova zaveza, Evangeliji, Jezus. Stare zaveze tu raje ne bi omenjal. Cerkev spada pod institucije in kot taka zapade pod številko 6.

(Katoliške) zakramente sem dobil na lastno voljo, sam, nekje okrog 25-ih let. Tako naj bi bilo tudi z mojimi otroci. Če bodo sami hoteli, to naj bi bila njihova želja in njihova volja.

Ogromno cerkva sem že videl in vedno rad zavijem vanje, ker imajo v sebi nekaj tistega, v kar verujem. Vendar se maši raje umaknem, ker je že tuzemska, stvar institucije in stvar pripadnosti.

Ne pripadam, preprosto sem.

Morda sem zgrešil, ampak, a ni v tem fora?

Spremna beseda:
Priznam, da sem človek in kot tak največja zverina, ki je kdajkoli hodila po obličju zemlje.

Uničujem in se samouničujem, najbrž sem izvršil tudi že veliko grehov, ki jih človek lahko. V svojem bistvu torej nikakor nisem dober.

Vendar se trudim. Trudim se ko hudir, iz dneva v dan. Ne uspe mi vedno, velikokrat zafrknem, priznam, a za vse svoje napake nosim odgovornost.

Sem povprečen, nič posebnega, in se, tako kot vsi ostali, trudim po svoje preživeti.

Želim si in se trudim, da bi temu svetu dodal čimmanj žalosti in čimveč pozitivnega. Pravzaprav preprosto: temu svetu bi rad nekaj dal nazaj. V okviru svojih zmožnosti.

Ker mi je dal življenje in ker mi je dal možnost.


posted on Saturday, July 07, 2007 9:14:21 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [6] Trackback
# Wednesday, June 20, 2007

Jaz sem en tak lump.

Luštkan lump.

Prejšnji teden in malo tega je bil fant doma. Je imel angino in je mami kravžljal živčke.

Ker noče zamudit ničesar. Ker vedno tuli: ne mooooov (ne domov), vedno naj bi šli še kam, naj se dogaja, naj se dogaja!

Midva sva pa že rahlo zmatrana.

Ampak luštkan je pa vseeno. Še dobr, da je naš.


posted on Wednesday, June 20, 2007 3:00:34 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Tuesday, June 05, 2007

Danes je en tak lep dan. Pa čeprav ni šlo vse tako, kot bi moralo. A, če se zaradi tega ne sekiraš, te to na koncu sploh ne moti. Zanimivo, a ne?

In je pač en lep dan. Zakaj pa ne?

Dela je veliko, dela je preveč, dela je ogromno. Vseeno pa si človek lahko vzame sem in tja kak dan, ko vse te skrbi pusti zunaj, izven sebe.

Hudimana, da pomaga!

Ja, res je en lep dan. In ni ga še konec...


posted on Tuesday, June 05, 2007 5:11:16 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Thursday, May 31, 2007

Danes smo 31. maja. Enaintridesetega maja!!!

Kam je šlo vseh teh pet mesecev, me ne spraševat, pojma nimam.

Ravnokar je bilo tukaj še novo leto, eto, zdaj pa kar konec maja. Mater, kako vse leti. Še malo pa bo šel sonček spet dol.

Starejši kot sem, hitreje gre. In brzina čisto nič ne popušča, kvečjemu sem in tja zaznam le pospeševanje. Kje se to neha? Ob Koncu?

Včasih si prav želim, da bi bil dva dni doma in da pod milim nebom ne bi imel kaj počet. Da bi mi bilo dolgčas in to prav prekleto dolgčas. Pa se po drugi strani zavedam, da ne bi šlo. Čez dve uri bi me začela rit srbet in bi bilo konec dolgčasa. Ampak, če bi bil dolgčas potem bi se čas vleeeeekel, kajne? In bi šlo počasi. No, vsaj zdelo bi se mi.

Pa kaj čem, v življenju mi še nikoli ni bilo dolgčas. Čisto nikoli, čeprav sem presedel v prazno kar nekaj časa, a dolgčasa nisem občutil nikdar.

Ko bi vsaj, zdaj že malce v letih, kaj manj potreboval spanja. Pa nič, še vedno sem ves matast, če ne spim 8-9h. Kar pomeni, da sem kar naprej matast.

Sem vsaj včeraj celo popoldne bral knjigo, odganjal vse stran od sebe in jo na koncu le prebral. Grishama pač ne moreš nehat, še dobro, da v knjižnici nimajo prav vseh njegovih knjig, bi bil doma čisto odtujen.

Ko pa je toliko zanimivih stvari na svetu, ki bi jih rad počel, se z njimi ukvarjal. Na tone jih je. Poleg vsega pa se še najraje ukvarjam s stvarmi, ki niso ne nujne, ne potrebne. Tisto, kar je nujno in kar se *mora*, tisto je pri meni zadnje na lestvici. Ampak mori me pa vseeno. In to je tak zanimiv dead-lock, ki ga težko odpravim.

Najbolje bi bilo, da neham jamrat in spravim svojo rit k delu, anede?


posted on Thursday, May 31, 2007 10:58:49 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Tuesday, May 29, 2007

Vse se je zakompliciralo, zdaj, ko pri nas dva piševa blog.

Vsak s svojim fotoaparatom na telefonu in enim skupnim fotkičem. Oba ponavadi na istih dogodkih.

Čigav torej je dogodek? Kdo ima moralno pravico do njega prvi? Bo drugi le še odmev prvega ali kaj drugega?

Če se pogovarjaš o stvareh, ni hudič, da se potem zgodi, da hočeva oba pisat o isti stvari. Kako rešiti ta vozel?

Čigave so fotografije, kdo lahko kakšno vzame in predvsem kdaj: prvi, drugi?

Potem pa še športno društvo. Kdo lahko in kdo mora poročat in kdo lahko kaj naredi?

En fajt sva že imela, rezultat je bil, da sem užaljeno brisal svoj prispevek. In zraven užaljeno tulil, da: ne, nikol več ne bom o tem pisal, kr ti dej! Na, mej vse!

No, ja.

Se bova pa kdaj ponavljala, kaj 'čmo. Bova pa kdaj isto pisala, saj vsak piše s svojega stališča. Morda pa zna bit zanimivo, morda.

Me prav zanima, kolikokrat se bo to zgodilo. Hm.


posted on Tuesday, May 29, 2007 7:05:31 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [5] Trackback
# Thursday, May 24, 2007

V avtu vstaviš mp3, naštimaš na 24 (are you nuts?) in gremo!

Svašta nam se događa,
mozgove nam tupe,
u život kreće samo dio nas.

U životu prolazi samo vjeran pas.

(Termiti, Vjeran pas)

Po šestindvajsetih letih poslušanja še vedno enako močno, in še vedno isto zadane.

Tako ti vedno lebdi pred očmi: successful=vjeran pas. In se nočeš it tega. Če imaš pa še genske predispozicije takšne, potem pa itak drugače ne more bit. Obrobje, rob, tam mi je mesto.

Klinc, enkrat panker, zmeri panker.

Še dobr...


posted on Thursday, May 24, 2007 5:47:27 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback

Avtorske pravice mi gredo vedno bolj na živce.

Vedno bolj je namreč vse zakomplicirano. Zdaj moraš že za vsako stvar pazit, da ne boš koga "oškodoval". Človek je spet vse to zavil v neštevno število zakonov, uredb in smernic, da se noben več ne znajde. Vsak si že kaj lasti, povsod moraš pisat in navajat kdo je kaj rekel, napisal, slikal, kaj jaz vem kaj še vse.

Prej ali slej bo tudi osnovna programska koda intelektualna lastnina in če boš napisal "If p=0 Then", hop, plačaj 5 centov. Če boš rekel "čurimuri", hop, 2 centa. Bog ne daj, da daš na svoj blog kakšno tujo sliko. Najprej je potrebno vprašat, navest vir, plačat itd.

Saj razumem zakaj vse to. Razumem tudi, da veliko ljudi od tega pač živi. Razumem tudi to, da so med nami taki, ki se s tem potem okoriščajo na račun drugih. Pravzaprav vse razumem, a mi gre tudi zelo na živce.

Skrbi me, ker je vse tako zapleteno, in skrbi me, da se bo zapletlo le še bolj. Ljudje nikoli nobene stvari ne poenostavimo, kvečjemu jo še bolj zakompliciramo. In kaj bomo potem?

Samo še kregamo se, kdo je komu kaj vzel, ukradel in čigavo je kaj in kdo bi moral zaslužit, pa ni. Itd. Itd. Itd.

Zato se z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu lahko prosto razpolaga. Povedati s kje je vzeto, je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na svojo odgovornost.

Stojim na stališču, da nikakor ni moj problem, če mi kdo kaj "ukrade", temveč samo njegov.


posted on Thursday, May 24, 2007 8:44:46 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Saturday, May 19, 2007

Ah, knjige.

Bral sem do pol treh in sem danes zaradi tega malo uničen.

Potrebno je bilo ogromno volje, da sem sploh šel ob pol treh spat, sem hotel kar še brat.

Sem pa naredil popoldanski spanček, da ne bo jutri, na Golici, kdo tam naokrog spal.

Ah, knjige.


posted on Saturday, May 19, 2007 6:24:39 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Friday, May 18, 2007

Zadnje dni sem spet malo zmeden. Opažam, da to pride vedno, ko se kak posel konča in preden se česa novega lotim, sem v stanju totalne zmedenosti.

Ideje se kar vrstijo, vse bi rad naredil naenkrat, a se vse skupaj sprime v veliko črno kepo in ne naredim nič. Časa nikoli nimam toliko, da bi v miru razmislil, če pa si čas že vzamem pa vedno prej zaspim, preden sploh kaj razmislim. No, saj vemo, kako moški razmišljamo, a ne? Samo naspat se moramo. To pa je malo težje.

In potem se ta velika črna kepa motovili po moji glavi in se vrti gor in dol, ravno toliko, da je ne morem zgrabit. In potem par dni ni nič od mene. Vlačim se naokoli kot kak zombie in nisem od nobene koristi.

Čudno je vse skupaj. Vendar se ponavadi vse dobro izteče. Ideje se skristalizirajo, slabe odpadejo, neuresničljive gredo spat, uresničljivih in hkrati dobrih pa se hitro lotim. Veliko lepše bi bilo, če bi vse to lahko počel pri polni zavesti, ne da moram čakat, dokler se stvari same ne pošlihtajo. Grrr.

Sicer pa me te dni pestijo zanimive stvari. ZEVS forum je v polnem pogonu, a je ostalo še na tone dela. Helium čaka na boljše čase, je že navajen. Prijavil sem se na Blogres pa pojma nimam zakaj in kaj naj bi tam sploh počel. Isti dan imam še IV. Srečanje ZEVSa. Včeraj nisem šel tečt, ker so švigale strele ko nore, a imam vseeno slabo vest. Priprave na Golico vzamejo tudi nekaj časa. Na tablo nisem še nič narisal. Kaj naj s krtina.com? Notri je vse od vsega, niti najmanjšega pojma nimam, kako bi jo uredil, da bi se kaj našlo. Služba? Ah, pustimo to. Vsaj blog pišem. Pa še Hano sem končno uspel napalit. Ha.

Saj niti ni tako hudo, anede? Saj je petek vendar, človek!


posted on Friday, May 18, 2007 10:08:39 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [5] Trackback
# Saturday, May 12, 2007

Sem že povedal, da imam rad paperback knjige, a ne? Najbrž bom še kdaj.

Tile dve sta popolnoma novi, sveži, dišeči po tiskarni, direkt iz Amerike. Helena prinesla. Skupaj s posvetilom!

Kar solzice sem dobil na oči, tako sem se raznežil...

In predvčerajšnjim sem se po dolgem premoru, ko nisem mogel čisto nič brat, končno lotil Ludluma.

Problem je, ker zdaj ne morem nehat...


posted on Saturday, May 12, 2007 12:33:37 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Thursday, May 10, 2007

Pa mi vi povejte, kako naj imam normalen pritisk, ko je pa treba:

- skočit iz službe med delom,
- se prebijat med totalno gnečo z avtom do Metelkove,
- se tolažit, da: saj to ni toliko denarja, ko parkiraš v garažni hiši,
- se tolažit, da boš čakal le pol ure, ker pred ordinacijo čaka danes samo 249 tetk,
- se tolažit, da morda te pa zdravnica danes ne bo vlekla za ušesa.

Seveda je narasel na 148/110. In potem me je še hecala, da ni tam nobenih belih halj. Jaz sem pa zavijal z očmi in si prislužil kontrolo čez tri tedne. Spet.

Ampak šel sem pa tja z namenom, da ji povem, da tečem! Vedno me je palila z njenim tekom in podobno, jaz pa sem vedno zatrjeval, da sem raje mrtev, kot da tečem. O tem, da sem požrl ponos in vse tone zarečenega kruha in vse ostalo, raje ne bom govoril, in sem se, meni nič, tebi nič, na veliko hvalil z mojih tekom.

Pa je bila zadovoljna! Končno... Sem si oddahnil, evo, končno sem jo pomiril, končno me bo spustila iz krempljev!

Japajade.

Po malce hvale in navdušenja, malo utihne, me pogleda, dvigne desno obrv in izstreli: "Ste kdaj pomislili na kolo?"

Ma, pejt u &%$"#%#/(()"&/"%"$#&%#(#()... Arggghhhhhhhhhhhhh. K moja mama, nkol zadovolna... Vedno se da malo več, malo višje, malo hitreje, malo..., kaj? Grrrrrrrr.

Ah, kaj bi govoril. Tole še dolgo ne bo pošlihtano. Najbolje, da se kar navadim. Metelkova, Hir Aj Kam, Hir Aj Go.

Presneto moram pazit, kaj pri njej govorim, včeraj je celi ordinaciji prebrala, kaj zapiše v moj list: "dobil kolo za rd. Po pol ure kolesarjenja se je moral kar uležat." Ma, madona, cela ordinacija v smeh, skupaj s študentom. Še sreča, da so vrata debela, drugače bi se smejalo še vseh 248 tetk pred vrati.

Mislim... take stvari imam v svoji kartoteki.

Potem pa mej normalen pritisk.


posted on Thursday, May 10, 2007 1:30:40 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [4] Trackback
# Tuesday, May 08, 2007

Ker sem rojen ljubljančan in sem se po Lj tudi klatil okroglih 25-30 let (pojma nimam, koliko zares), sem vedno zagovarjal domačo pivovarno. Union seveda.

Potem pa se je to nekje pri 35-ih spremenilo. Zaradi enega samega malega, zakotnega bifeja. Od takrat sem Laško fan, kaj čem.

Večkrat smo že gruntali zakaj in kako, a do kakšne posebne ugotovitve ne pridemo. Oba piva sta se v vseh teh spremenila, spremenili smo se sami. Nekoliko pa doda vsemu temu tudi to, da ima ta dotični bife samo male sode s pivom, da pridno pomiva instalacijo in da je frekvenca obiska visoka. Kar pomeni, da je pivce vedno sveže in ravno prav ohlajeno. Vedno.

In tako te zavrtijo čisto v drugo smer, kaj? Ko ne bi niti pomislil, se prikradejo izza ogla in te: hop! Pa te majo in si njihov.

Kje je ta bife ne povem, ker je majhen in je že tako ali tako v petkih preveč gužve. Pa še pivca bi lahko zmanjkalo.

Natanko ta:


posted on Tuesday, May 08, 2007 1:19:40 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Thursday, May 03, 2007

Eni smo že malce stari, ampak se še vedno bolje držimo kot naša uboga Vitara.

Še malo pa bo tudi mene počasi začel hudič takole jemati...

P.S.
Guma levo je stara šest let. Šest let, cca 70.000km. Kar dobro zgleda, kaj? Neuničljiva, neuničljiva, vam rečem!


posted on Thursday, May 03, 2007 9:06:10 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [3] Trackback
# Wednesday, April 18, 2007

Ker sem zadnje čase malce zmeden in ker se mi zdi, da sem za vse sam, so se moje misli začele čudno spreminjat. Po več naenkrat jih je namreč strašansko težko obdelat, vsaj jaz poznam le FIFO sistem. Paralelno procesiranje mi je popolnoma tuje in se v skupni vlogi očeta in matere ne počutim najbolj domačega. Le upam lahko, da se bom navadil...

Zato je tole danes bolj nametano. Kakor so tudi moje misli:

- danes sem uspel zamenjat baterijo v uri! Jupiiiii! Po dveh mesecih. Vzelo mi je natančno 6 minut. Ah.

- spet sem kupil pedala za Mitjevo kolo. Drugič. Morda mi uspe. Pri vseh mogočih specialnih štacunah s kolesi, sem moral na koncu pedala kupit v sparu.

- kupil pumpo za kolo in vse ostale pritikline. Na elektriko, dost mam pihanja in zafrkancije. Tudi v sparu, vse ostale pumpe so vesoljske ali pa moraš imeti orožni list.

- TV je popravljen. Dobil SMS od serviserja, skupaj s ceno. Tale serviser je faca, vedno popravi hitro in dobro. Pa še prijazen je. Zato malo reklame: http://www.gorosan.com/! Čeprav bi rajši videl, da je totalno fuč... Zdaj se namreč lahko poslovim od kakšnega LCDjčka...

- zakaj gredo počivalni dnevi brez teka tako hitro mimo? Bom danes tekel po-noči in po-dežju? Super.

- včeraj je šla prva kila pomfrija. Več moram nabavit, sem pozabil, kakšni jedci smo.

- ne morem verjet, ampak včeraj mi je uspelo za eno uro mrknit na kavču. Pojma nimam, kako.

- zdravniki so nevarna vrsta. S tamaučkom bil včeraj na ORL, ker se nam zdi, da malo slabše sliši. Ti bi mu kar žrelnico odstranili, križana gora! Saj ni čudno, da ne sliši, če ima pa polno glavo smrklja! Zdaj mu moram pol litra slane vode v nos zlivat. Dnevno. To bo veselja!

- res sem si kupil uro za tek. Ne vem zakaj, ampak Casio mi je najljubši. Samo, da sem ga videl, sem bil mrzel. Kakšni Polarji neki... Casio, plastik fantastik, to je to! Mladostne poškodbe. Skupaj s heartbeatom seveda. Bom videl, če ga sploh znam uporabljat.

- s Heleno se pogovarjava kar prek gmaila. Sploh ni slaba ideja. Ta svet je toooolk majhen, ona pa je vseeno taaaako daleč...

- tamauček se danes sploh ni privlekel v taveliko posteljo. Tudi vstal je sam in pricapljal dol v dnevno. Seveda bos in napol nag ampak en korak je že!

- Mitja se je vpisal na šolo, kjer jih je 10 preveč. Ja, mater... Malo ga bo treba rinit k dobrim ocenam, kar pomeni veeeliko dela!

- kaj pa Tadeja sploh počne???

- če ne bom kmalu pokosil trave, bom moral ročno delat, kosilnica ne bo več potegnila. Morda me danes reši dež?!

- juh, kaj bi šel rad na kako pivo! Ki bi dobilo mlade...

- ja, ja, najprej bo treba perilo do konca oprat!

- pišem dva članka, ki mi gresta "super" od rok. Grrrrr, borim se, borim... nekako mi ne gre. Ni volje, ni časa, ni miru. Bom, bom, bom, obljubim!

- lobiram pri radioamaterjih, ki imajo kar nekaj vremenskih postaj. Morda pa kaj uspe.

- delam na super tajnem projektu, ki je pravzaprav preizkus/poskus. Rezultate bom dal na plano čez pol leta. Kar nekaj začetnega dela in veliko sprotnega. Problem je, ker se mi ideje porajajo, stvar tudi okvirno naredim, potem me pa zanimanje mine... In mnogo reči potem sloni kje zapuščeno, v kakšnem kotu spletnih strani. Lep primer je Helium, ki bi bil čisto super storitev, a da ga prevajam že dva meseca??? Ojej. Potreboval bi kakšnega vzdrževalca.

Najbolje, da grem počasi domov kuhat kosilo. Bom naredil več uporabnega, kot da tukaj izvajam paralelizem.


posted on Wednesday, April 18, 2007 2:57:12 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [4] Trackback
# Tuesday, April 17, 2007

Za kazen dvajsetkrat napiši: Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač!

Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač.

Včeraj sem delal majhen poskus. V trgovini sem si kupil enga sharka, da bom preizkusil ali res kaj pomaga pri naporih. Se bom bolje počutil?

Najprej sem se spraševal ali na ga srknem pred ali po teku? Mitja mi je svetoval po. No, pošteno bi bilo PO, sem si rekel, da ne bom slučajno preveč tekel in da se bom PO teku nato bolje počutil in hitreje prišel k sebi.

Poskus je USPEL!

Malce sem namreč pozabil - no, nisem pozabil, a mislil nisem prav veliko -, da sem tekel ob 23h. In sem presnet zvarek spil okrog polnoči. In potem spat. Ja, seveddddaaaaaa.

Do dveh sem bil zombie.

Dokazano v prvi osebi, da poživlja. Če ne nič drugega pa vsaj spat ne moreš. Počutil pa se nisem nič bolje. Edino zdajle, zjutraj, sem - spet - ves zmahan in zaspan.

Pa je lahko človek še bolj butast??? Križana gora.


posted on Tuesday, April 17, 2007 8:30:04 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [5] Trackback
# Thursday, April 12, 2007

Zamenjava. Tokrat uspešna.

Enkrat lansko leto sem se odločil, da zamenjam svoj stari brivnik. Takrat se je vse skupaj slabo končalo, saj sem po treh dneh začel spet uporabljati starega. Malce prepozno, sem že bil povsod porezan. Braun pač ni moja firma, če se enkrat navadiš na Philipsa, si celo življenje njihov. Zamenjava firme se torej ni obnesla.

Vendar pa puljenja dlak ob britju nisem več zdržal, nekako raje imam, da jih brivnik reže. In s težkim srcem, res težkim, stari mi je služil nekje 10-12 let, kdo bi se spomnil?, sem ga šel zamenjat. Zdaj sem kupil spet Philipsa, ne nasedam več, in ne niti najcenejšega. Ker pa nisem mogel iz svoje kože, sem vzel takega, ki je bil vsaj v akciji! No, res pa je, da je imel vse tisto, kar sem hotel in da svojih zahtev nisem nižal samo zaradi akcije, kar se meni sicer rado dogaja.

Stari je pa šel direktno v smeti. Da si slučajno ne bi (spet) premislil.

Obstaja pa en problem, kateremu še ne vem rešitve. Brivnik je namreč strašansko tih in kar naprej pritiskam gumb za vklop. Stari se je drl na vse pretege in te je zjutraj prav fino zbudil. Pa še vsi so vedeli, da si v kopalnici. Zdaj pa je vsega tega jutranjega bujenja konec. Res, vsake par minut pogledam ali sploh dela, a je treba napolnit baterijo? Pa še vse je tako mehko, upam, da ne bom vsega polomil.

Tale mehki, nežni "hrsk, hrsk, hrsk" res ni prav nič v primerjavi z veselim "BZZZZZZZZZZZZZZZ" starega.

Za brauna pa sploh ne vem, kam sem ga spravil. Ga iščem že par dni, morda se je v zemljo vdrl. Saj obljubim, da ga ne bom več uporabljal, našel pa bi ga vseeno rad. Z dolgimi koraki za mano prihaja naš Mitja, ki ga bo že znal ponucat. Počasi bo kar moral svoj puhek postrgat dol.

Jasno, da sem ga slikal, a nede?


posted on Thursday, April 12, 2007 7:32:03 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [6] Trackback
# Wednesday, April 04, 2007

Vsak od nas najbrž nekje zadaj v sebi misli, da je čisto drugačen od drugih ljudi. Da je nekaj posebnega. Seveda pri tem tudi jaz nisem nobena izjema.

Z malce razlike: proti temu se vsakodnevno borim. Prav nič posebnega nisem. Sem čisto navaden človek, z nič kaj posebnimi razmišljanji, z nič kaj posebnimi zmožnostmi. Sem le eden izmed mnogih. To si vtepam v glavo sproti.

Drugačno razmišljanje v človeku vzbudi napuh, postavi ga nad in pred druge, česar pa zase nočem. Tudi v drugo stran ne maram, v manjvrednostne komplekse, tudi ti niso nič kaj blagodejni za človekovo psiho. Kot tolikokrat, sem tudi tu izbral nekje vmes, povprečje, sivino, nezanimivost.

Skušam živeti življenje. Vsak dan sproti. Vsako uro. Ne potrebujem ekstremov, ne potrebujem dokazovanja, dokazujem se v tem, da zdržim sivino, dolgočasnost, povprečje. In če znam iz navadnega povprečja iztisniti zadovoljstvo, čemu potem ekstremi? Za še večje zadovoljstvo? Kaj pa jutri? Do kam pa gre to zadovoljstvo? Stare civilizacije so pokazale, da je finale pri malih dečkih. Ljudje smo že šli čez to, dekandenca nas požre, ugriznemo se v lastno r*t.

S porastjo blogov seveda narašča tudi množica osebnih, notranjih mnenj. Ogromno jih je že, čez vse se jasno ne da prebiti. Pa vendar opažam, da je čedalje več zapisov v stilu: "ne, ne, jaz sem drugačen! Tole bo čisto nekaj posebnega!". Ponavadi zdržijo od enega tedna do meseca potem različnosti in drugačnosti zmanjka.

Vsi s(m)o frajerji, (skoraj) nihče ne napiše v profilu, da je dober, pošten, iskren in še kaj takoimenovanih "dobrih" lastnosti. Vsi bi radi bili "lumpi", "hudički", "odrezavi", "napadalni", "zlobni", "je*ivetri", skratka frajerji, nekaj posebnega.

Je to samo najstniška fora? Tudi jaz sem v tistih časih na ves glas tulil: "Ne razumete me! Mama, jaz sem drugačen!" Ah, japajade.

Zadovoljen sem z malimi koraki, z malimi rečmi, stvarmi, dejanji. V njih je čar in čeprav na ven zgledajo sivo in nezanimivo, jih jaz vidim v barvah in skozi njih spoznavam lepote ter strahote sveta.

Ali pa je to samo pomanjkanje osebnih ambicij na celotni črti?

 


posted on Wednesday, April 04, 2007 10:33:55 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Monday, April 02, 2007

Dve muhi na en mah?

Četrti tek okoli Gradiškega jezera IN stava? Dopoldan okrog Gradiškega, vožnja do Mure in potem popoldan stava? Vse se je nabralo 26.5. Pa še dan po Dnevu mladosti.

Mah, najbolje, da naenkrat opravim z vsem skupaj. Mi potem ne bo treba nikoli več tečt. Edino, če me ne prime, v kar pa nekako ne verjamem.

Sem še vedno v fazi načrtovanja. Kdaj, hudirja, naj tečem? Zjutraj? Zvečer? Popoldan? Oh, res čudno, noben čas mi ni pri srcu. Če tečem zjutraj, se moram odpovedat kavici, hudičevim smotkam in še vsaj pol ure prej vstat. 4:45?! Tole mi ne diši najbolje. Zvečer bom imel pa same težave z lužami, blatom in podobno nesnago na poljskih poteh. Po asfaltu se mi pa nekako ne da premikat nogic.

Kakorkoli že, danes moram najti rešitev, ker jutri začnem. Drugače ne bo nič, drugače ne bo stave in ne slave.


posted on Monday, April 02, 2007 10:58:11 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [4] Trackback
# Saturday, March 31, 2007

Vedno sem govoril, da ne bom, NE BOM, tekel.

Japajade.

Vedno tudi pravim, da ima vsak človek svojo ceno. Čeprav je to grdo, je resnično. Najlepši primer sem zdaj sam. Svojo besedo, svoja načela, svojo hrbtenico sem prodal. Za gajbo.

Za eno majhno, ubogo gajbo.

Vreme me je sprovociral, Urša se je ponudil za sodnika, Mati za zapisničarja, jaz pa... Ja, kaj pa čem? Stava je padla in jaz grem tečt. TEČT! Ojoj, prejoj.

Vendar je 176m malo. Natančno jih lahko vidim. In vsakih 176m en pirček zacinglja v žepu. 176m pa res ni veliko, štiriindvajsetkrat toliko pa sem na koncu! No, tako sem si to predstavljal...

Je pa zadeva čisto drugačna, ko se naslednji dan zbudiš in razmišljaš o tem, koliko je 4,4km. Porkaduš, sploh ni tako malo. Da bi tekel naprimer do Doba. Ali pa cel krog okrog Gradiškega jezera. Tega si pa ne znam predstavljat, še shodit ga skoraj ne morem...

Kar pomeni, da moram vadit. VAAAAADDDDIIIIIT, če ne ne bo nič z gajbo. Samo poraz, sram in obup. Ojej.

Ampak stava je stava, fantje smo trmasti in tako bo. Vadil bom in pretekel bom tistih 176m x 24! Vreme pa bo prišel na svoj račun...

Seveda pa bo tudi Vreme kaj za to naredil. Če ne drugega, bo kupil žar in ta čas, ko bom jaz tekel, pekel čevapčiče. Mati bodo zapisnik delali in - upam - da bo Urša res sodnik. Če ne drugega, bo vsaj dober žur.

Do 26.5. imam čas. Takrat je tudi sobota in datum je prav ugoden, tako za tek, kot za piknik na parceli v zgornjem kotu Slovenije.

Seveda na moj prvi maraton vabim vse, ki vas dogodek in tek zanimata. V prvi vrsti dr. Wego! Wega, če bom jaz, boš pa tudi ti! Bosta vsaj Mati in Vreme morala malo več čevapčičev spečt za vse nas!

Torej smo zmenjeni, 26.5. Sladki Vrh. Pridite pogledat, kako se človeku obrestuje dolg jezik in 4,4km zarečenega kruha! Jaz grem pa vadit in pisat še en tekaški dnevnik. ;)

 


posted on Saturday, March 31, 2007 7:18:42 AM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [11] Trackback
# Tuesday, March 27, 2007

Ja, v našem vrtcu lepo skrbijo za naše tamaučke.

Nič peskovnika in nič igranja. Še dobro, da je bil sneg, kaj?

Včasih se mi zdi, da malo pretiravamo, vsaj na nekaterih straneh. Druge pa imamo čisto zanemarjene. Hlapi, izpusti, svinjarija, s tem se nihče ne ukvarja.

Avto, naprimer, je najboljše sredstvo za ubijanje. In tudi ubija. Pa ni za misliti, da bi bilo kdaj kaj drugače, ker ga preprosto vsi rabimo. Nafto tudi. Pa še vse kaj drugega.

Jaz se vedno znova sprašujem, zakaj hudiča so pred velikimi trgovinami ceste speljane tik ob trgovinah? Ne gre mi v glavo nikakor. Tako pa moram vedno pazit kot zmešan, preden pridem noter in preden grem ven. Zakaj ni ob trgovini vsaj malo cone potem parkirišče in šele nato dovoz?

Ljudje za lasten interes naredimo vse. Preprosto vse. Če pa damo zraven še inkompetentnost pa je krog lepo zaključen. In smo na koncu vsi v ri*i. Super. 


posted on Tuesday, March 27, 2007 5:47:36 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback
# Friday, March 16, 2007

Pravzaprav je tole res čudež. Tudi, če bi se presneto matral, kaj takega ne bi mogel kar tako najti.

Sredi neke plaže, čisto tako, brez iskanja in brez namena, se je tole znašlo v rokah:

Kamenček.

Kamenček v obliki srca. Na eni strani je vanj morje in njegovo živalstvo izdolblo čisto lepo črko A. Na drugi strani pa čisto lepo črko H.

Takemu naključju pa res lahko rečeš le čudež.

Od takrat naprej je to strogo varovan amulet, svetinja in vse, kar paše zraven!


posted on Friday, March 16, 2007 11:31:57 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Sunday, March 11, 2007

Včeraj zvečer sva si vzela večer zase. Tadeji tamaučka, midva pa hop, ven, v life.

Za kulturno umetniški program sva si izbrala mladinsko gledališče s predstavo Visoka pesem. Jaz imam sicer o SMG kar visoko mnenje, a velikokrat so predstave težke, odštekane in včasih tudi negledljive. Helena se je kar malo bala.

Ne maram preveč skomercializiranih zadev, tistega, kar vsi gledajo. Ne diši mi pomp, scena in multimedijske predstavitve, ki me, po mojem mnenju, samo odvračajo od bistva. Predstave nočem videti in jo čez pet minut pozabiti, mora mi dati kakšno snov za razmišljanje. Od take predstave potem nekaj odnesem.

In tudi tokrat je bilo tako. Helena je prišla ven vsa prestrašena, evo, kar naprej mi je govoril, da ne mara odštekanih predstav, zdaj pa tole! Jaz pa sem bil, čisto nepričakovano, navdušen. Zakaj, ne vem niti sam. Včasih je tudi odštekano dovolj dobro, še posebno če človek nima najmanjšega pojma o čem je šlo. In tako sem dobil snov za razmišljanje in tako mi je ta predstava nekaj dala. In tako sva potem še veselo čebljala, za kaj, hudimana, je sploh šlo.

Za kulinarični program pa sva si izbrala Manno. Oh in ah. Res je, da s prazno denarnico ni dobro iti tja, vendar pa so jedi res božanske. Dolgo že nisva tako uživala. Hrana, ambient in presneto dobri in prijazni natakarji, ki se znajo smejati tudi mojim bedastim šalam. Vse je nekako "high" ampak jaz tako "high" preprosto ne znam bit. Po vseh litrih podmiznega rdečega v življenju res ne vem, zakaj bi vino poskušal in se delal, da se na vino spoznam. In da naj izbiram letnike? Japajade.

O večernem programu pa ne bom nič povedal, nekaj stvari pa mora ostati tudi skritih.

Skratka, bilo je super.

Heleni sem lahko le močno hvaležen, saj je ona vse skupaj organizirala, jaz sem pa v tem tednu s popolnoma polno glavo le nemočno opazoval, kako vse drvi okoli mene. Če bi kdo mene vprašal, bi samo spal, spal, spal. Od česa pa ne bi nikoli toliko dobil, kot sem zdaj. In potem bi šlo življenje res čisto mimo mene.


posted on Sunday, March 11, 2007 8:49:24 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Friday, March 09, 2007

Leta 1999 sem šel prvič na porodniško. V naši službi so se kar križali, ker nihče ni vedel, kako naj bi to sploh speljali. Pa nismo tako majhna organizacija, tritisoč nas je bilo takrat. Na kadrovski so se le medlo spominjali, da je nek moški to nekoč že naredil, bolj iz zdravstvenih razlogov, a nihče o tem ni vedel nič več.

Pa sem šel na socialo v Lj-Center, kamor sem takrat spadal. Kot, da bi tam kaj več vedeli... Ah. Sreča pa je bila, da mi je bila dodeljena mlada punca, ki si ni delala težav: "bova pa skupaj pogruntala, kako se to dela, kajne?" je rekla in potem smo nekako vse speljali.

Takrat le za en mesec. Res škoda, da nisem vzel več...

Leta 2004 sem vzel štiri mesece in pol. Tokrat so v službi že vse vedeli, kako in kaj. Tudi na sociali - tokrat sicer drugi - ni bilo več nikakršnih problemov. Samo še običajen uradni postopek.

S Heleno sva se borila do konca, kot dva branjevca na trgu sva cenkala, koliko bo kdo dobil. Šlo je za pet ali štiri mesece, dokler se nisva dogovorila čisto na pol. Štiri in pol. Pošteno.

Na obeh porodniških sem užival. Še posebno na drugi, predvsem zato, ker je bila daljša. S tamaučkom sva se podila naokrog, kuhala kosila vsem ostalim, in upam, da sva lepo skrbela en za drugega in tudi za vse ostale. Resnično sem užival, nisem si delal skrbi, vse je šlo le po zdravi pameti.

Je pa res, da je bilo v vsem tistem času natanko deset dni, ko me niso klicali iz službe. Sem si prav pisal dnevnik klicev (morda jim pa lahko zaračunam!) in ga še danes hranim. Vem, da sem prvič, ko niso poklicali kar tri dni, vanj vpisal: "Nič ne kličejo... Noben me ne mara!!!!". Z veliko mero sarkazma, seveda. Hm, parkrat pa so bili celo pri meni... Ojej.

Edino, kar je bilo zoprno, je bil dež. Deževalo je čisto vsak dan! No, vsaj danes se mi zdi tako.

Če bi se kdaj slučajno še zgodilo, da bi spet dobil priložnost za porodniško, se me ne bi rešili samo s štiri in pol. Najmanj sedem bi zahteval!

Resnici na ljubo pa se tega ni za bat. Otrok sicer nikoli ni dovolj, a še štirih ne moreva spraviti v red, kot bi želela.


posted on Friday, March 09, 2007 8:45:09 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Thursday, March 08, 2007

Lahko bi kaj čestital za 8. marec. Pa ne bom.

Sem bil vzgojen v duhu: če bi bili moški in ženske enakopravni potem ženske ne bi potrebovale praznika.

Celo svoje življenje že gledam, kako se za ta t.i. praznik zabavajo predvsem moški. Oh, seveda sem nekaj let tudi jaz aktivno sodeloval v teh zabavah. Vsaka prilika za zabavo je bila izkoriščena do konca. Osmi marec ni bil nikoli nobena izjema. In ko prideš domov v zeeelo veselem stanju, je dovolj, da prineseš rožico, opravil si svojo dolžnost in vse je v najlepšem redu.

Ja. Seveda.

Zadnja leta sicer opažam vedno več ženskih družb, ki se tega dne veselo zabavajo po gostilnah. To najbrž niti ni slabo. Upam le, da se na ta način lahko zabavajo tudi kakršnkoli drug dan v letu. Včasih mi vse skupaj bolj zgleda kot: "danes je vaš praznik in dobite odpustek, pojdite žurat, ker jutri je nov dan in delo vas bo počakalo..."

Po mojem mnenju smo moški in ženske enakopravni. V vseh pogledih. Vsaj jaz nimam nikakršnih težav s tem, da so ženske moje šefice, da mi ženske govorijo, kaj naj naredim, da so ženske na višjih položajih, da imajo ženske višje plače, da so nekatere tudi preprosto boljše od mene. Meni se to ne zdi prav nič čudnega in prav nič groznega. Eno tako pri nas doma celo podpiram, v vseh pogledih. In to z veseljem.

Smo različni. Popolnoma različni. In v tem je bistvo. Če se znamo odpreti en drugemu, lahko oboji samo pridobimo. Vse, kar nam manjka, lahko nadomesti druga stran, skozi sodelovanje obeh različnih umov lahko šele nekam pridemo. Ujet v lastno razmišljanje in lastne vzorce, človek sam ne more splezati izven sebe. Vedno potrebuje nekoga, ki ga čez njegov rob prepelje. Popolnoma drugačen način razmišljanja lahko mnogokrat daje presenetljive rezultate. Le odpreti se je potrebno, vzeti svojega bližnjega popolnoma in v celoti. S takimi vezmi lahko taka celica dveh, moškega in ženske, le napreduje. Vsak od njiju lahko od drugega vzame manjkajoče dele. Kaj lepšega, kot imeti jih v popolni bližini!

Najbrž sem že ena bolj začetnih generacij moških, ki se počasi spreminjamo. Velikokrat sem obnašam mnogo bolj feministično kot same ženske. Že doma se večinoma jaz borim za ženske pravice pa čeprav velikokrat v mojo neposredno škodo. Ob izjavah, ki kažejo na še tako malo podrejanje, skačem do stropa. Moški se namreč znamo precej hitro privajati na razvajanje. Trikrat nam dajo kosilo pred nos, četrtič bomo že tulili "kje je kosilo, madona!" če bo prišlo do zamude. In tega ne bi rad.

Dober tak "domač" primer je pranje perila. Helena namreč prav čuti za svojo dolžnost, da pere perilo. Pa ga pri nas nikakor ni malo in je to kar precej naporna in zamudna stvar. Že par let se trudim, da bi ji dopovedal, da to NI njena dolžnost. Da smo ji hvaležni, da to počne, a da to ni njena dolžnost. Če se ji ne bi dalo, ji preprosto ni treba. Pa ne pridem pravzaprav nikamor. Občutek krivde dobi vedno, ko kdo česa nima za obleč, ker je še vedno v pranju. Zakaj? Kdor bi si kaj takega želel, si lahko prav enostavno sam opere. Vsi smo pismeni in vsi znamo upravljat s pralnim strojem, če kdo ne zna, se pa nauči. Nihče se še ni rodil, da bi kar vse znal. Vse smo se naučili. Tudi pranje perila ni nikakršna izjema.

Čeprav je to "samo" perilo pa lahko kaže na določene vzorce obnašanja v prihodnosti. Ljudje se namreč hitro "razvadimo" in pozabimo na to, da nam nekdo dela pravzaprav uslugo, ker nam samim ni potrebno določenega opravila počet. Čez nekaj časa se že jezimo, če zadeve niso urejene tako, kot pričakujemo. Seveda se druga stran temu upira in prepir in razdor je hitro v hiši. Zato sem Heleni že dolgo nazaj prav prepovedal likanje mojih stvari. Seveda jo potem vedno prosim, če mi kaj zlika, kar potrebujem, a v tem je ogromna razlika. To ni njena dolžnost. To je njena dobra volja, ki lahko je, lahko pa je tudi ni. Tega bi se morali vsi zavedat. Pa je perilo samo ena od mnogih stvari, kjer so vzorci podobni.

Seveda so tudi pri nas doma opravila nekako ločena. Morda tudi čisto po moško-žensko, čeprav ne vsa. Oba sva se odločila, kdo bo kaj počel. Nekatere stvari gredo Heleni mnogo bolje od rok, nekatere pa meni. Ponavadi določena opravila počne tisti, ki mu je opravilo manj zoprno ali pa tisti, ki se mnogo bolj znajde v dani situaciji. Seveda pa ni problem kdaj tudi kaj zamenjati, če se komu ne da.

Vendar pa zunaj, v svetu, ni vedno tako. Tega se zavedam. 

Zavedam se, da je ta naš svet poln trpljenja. Nasilje, diskriminacija, zatiranje. Ja, obstaja, pravzaprav ga je zelo veliko. Vendar mislim, da smo vsi v isti godlji, moški in ženske. Človek sam, ne moški ali ženska, je nasilno bitje. Sam sebe in svojega bližnjega uničuje z največjim veseljem. Vedno in povsod. Vsak od nas nosi del krivde, da je ta svet pač takšen kot je. Nasilen do samega sebe. Če bi vsak opravil svoj del, bi nam bilo mnogo lepše.

Zato se dostikrat sprašujem, zakaj pa že ni lepše, če že vsi tako tulimo, da bi lahko bilo lepše? Odgovor se ponuja kar sam od sebe: ker v samem človeku ni pravega interesa. Vse so le lepe besede, a dejanja nas izdajajo.

Moški ne zatiramo žensk kar tako, povprek. Ženske tudi ne zatirajo moških kar tako, povprek. Človek je tisti, ki zatira svojega bližnjega, sočloveka. Moški, ki doma pijan pretepa svojo ženo, se spravlja nad cel svet. Poln sovraštva je do celega sveta, ne samo do svoje žene. Žena je v tistem trenutku le najbolj primerna za tako dejanje, saj je najbližja in najbolj ranljiva. Človek, ki sovraži sočloveka, ker sam ne zmore nositi odgovornosti. Vsi drugi, cel svet je kriv za njegovo situacijo. Lastno trpljenje najhitreje spereš s trpljenjem sočloveka.

Tako menim, da smo prav vsi ljudje enakopravni, ne delim sveta na črne, bele, moške, ženske, delim ga na človeka. In ker nisem človek velikih dejanj in ker sem prepričan, da je že veliko, če vsak v svojem osebnem svetu opravi svoj del, se lahko do žensk obnašam le enakopravno. In zato žensk nimam za manjvredne, za manj sposobne, za manj-karkoli. In zato preprosto ne razumem, zakaj bi imele praznik. Kot da bi te cel svet opominjal: "prinesi danes rožico! Boš imel potem eno leto mir...".

Zato, Helena, danes ne boš dobila rožice, kar sicer že veš. Vsak dan je za rožico dovolj dober, le ta dan ne. Z namenom. Zanalašč.


posted on Thursday, March 08, 2007 11:27:02 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4] Trackback
# Wednesday, March 07, 2007

V službi same težave. Majhne, velike, vseh vrst, nobena se noče zaključit ali izvenet, samo nove in nove prihajajo.

Doma imamo španca. Vozimo se gor in dol, sem in tja. Jemo ob 23h. Si sploh ne upam pomislit, kakšna bosta petek in sobota. Na koledarju namreč ni več niti malo prostora, da bi še kaj vpisal.

Jaz se ukvarjam z idejo, kako združit kamere, helium in vremenske postaje v en skupen servis. Ker sem včasih kot malo dete, nepotrpežljiv, sem ves slabe volje, ker nimam časa, da bi zadevo razvijal. Pa prekladam in se matram ob poznih urah, ko seveda samo še zgubljam čas, ker sem že tako zmatran. Prav včeraj me je ena taka butasta zadeva tako grozovito matrala, tja do 1h zjutraj. Samo zato, ker tudi gledat nisem mogel več... Hm, trma.

Potem je pa bila še rekreacija včeraj. O, mater! Igrat košarko proti sedemnajstletnikom, ki skačejo kot naviti, je pa res malo težko. Po treh minutah sopiham kot konj. Ves trd, počasen in s tresočimi rokami po petih minutah pa res ne morem pričakovati, da bom še poleg tega kaj zadel. Saj je že samo premikanje telesa napor. Ej, ej, ej. Ampak bilo je pa super, tako hudo se še nisem namatral. Morda, res samo morda pa mi bo kdaj uspelo kaj kondicije nabrat, kaj? Potem bo pa že lažje...

In zaradi vsega tega še bloga ne morem pisat, kot bi si želel. Tudi, če imam kako idejo, je vse skupaj nepovezano in razprčkano na vse konce. Ravno tako kot moje misli.

Pa ne mislit, da samo jamram, čeprav najbrž tako zgleda. V nekem kotičku svojih misli sem pravzaprav zelo zadovoljen, da je tako. Se nekako počutim živega, življenje, ki se odvija že z vrtoglavo hitrostjo, ne gre čisto brezveze mimo. In ne delam le mimohoda.

Čeprav je naporno kot strela je ravno v tem poanta. Le to daje zadovoljstvo.


posted on Wednesday, March 07, 2007 11:01:36 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Monday, March 05, 2007

Mater, mi gre ta besedna zveza na živce.

Vendar pa glede nje nisem ravno najbolj pošten. Ne do drugih, še manj do sebe.

Začnem lahko kar pri tem, zakaj sploh pišem blog? Seveda je prvi odgovor pri roki: zaradi sebe. Vendar to ni čisto natančen odgovor, ali je sploh resničen pa bom ugotavljal zdajle.

Dolgo časa sem blog res pisal predvsem zaradi sebe. Na to sta kazali predvsem dve stvari: nisem imel omogočenih komentarjev in blog ni bil skoraj nikjer zaveden. Dokler se nisem enkrat spomnil in celo prešel na blog na Delu. Čemu in zakaj, mi je še danes uganka, ki je ne znam prav dobro razrešiti. Vendar kaže na neko smer, usmeritev kam grem. Na Delu sem sicer kmalu odnehal, preveč težav, prevelik vrtec, preveč odgovornosti. Potem sem komentarje uvedel tudi pri sebi in se vpisal na par imenikov. 

Prehod v "javnost" je bil neboleč, vendar pa je mene kar nekaj časa bolelo. Najbrž zato, ker sem se izneveril svojemu "pisanju zase". Drugače si ne morem tega razložiti. Pahnil sem se v to definicijo "javnosti" pravzaprav sebi navkljub. Kot da ne vem, kaj delam, z vsemi mogočimi izgovori: "saj to ni nič...", "saj me itak nihče ne bo bral..." itd. A svoje načelno stališče sem podrl in ga spremenil, skoraj nevede. Seveda je to nemogoče narediti nevede, človek le išče izgovore in opravičila, da se mu s takimi stvarmi ni potrebno ukvarjati.

Zavlačuješ, se izmikaš in iščeš duševni mir v vseh drugih rečeh, za pereče vprašanje "kje in kaj je pa zdaj moj blog?" pa nikakor ne najdeš časa.

Priznanje samemu sebi na koncu ni tako težko. No, ni ravno problem v samem priznanju, nastopanje v taki ali drugačni "javnosti" pač lahko prinese nekaj stvari zraven, ki se jih moraš zavedati. Lahko prinese ali pa ne, odvisno, kakšen blog imaš. V komentarjih te lahko raztrgajo, lahko pa ti pojejo hvalnice, oboji so lahko nevarni. Po eni strani si lahko hitro ranjen in se le še kam zavlečeš in odnehaš, po drugi strani pa te hvalnice lahko enostavno povzdignejo visoko nad sebe, kjer realnih tal ne opaziš več. Hvalnice so lahko na koncu koncev še celo hujše, odmaknejo ti tla izpred oči in kmalu ne dohajaš več ne sebe ne drugih. Pišeš mašila, skušaš ugajati vedno bolj. Ego se namreč nikoli ne zapolni do konca, več kot daješ vanj, več bo požrl in več bo zahteval. In postal bom samozadosten. Tega me je pravzaprav še najbolj strah.

Nekaterim se je nekaj podobnega že zgodilo.

Torej priznam, da bi rad videl, da bi me brali, da bi bil cenjen, da bi bil zanimiv, da bi me imeli radi. Kot si najbrž želi prav vsak bloger.

Tu pa nastajajo precejšnje razlike. Kaj sem pripravljen za to, da bi bil cenjen itd., narediti? Sem pripravljen pisati tako, da bom privlačil čim več ljudi? Sem pripravljen pisati o političnih temah? Sem pripravljen delati copy-paste zanimivih dogodkov, vicev s spleta? Sem se pripravljen "prodati" za obisk in privlačnost?

No, tu se moja razmišljanja odvijajo v drugo smer. Ničesar od tega namreč nisem pripravljen narediti. Še navodil za boljšo obiskanost bloga nisem pripravljen prebrati...

Da bi jaz ostal jaz, moram najprej ostati zadovoljen sam s seboj. V tem vidim bistvo. Pa čeprav me ne bo nihče bral, pa čeprav ne bom nikomur všeč, pa čeprav ne bom zanimiv. Vedno pa ostaja upanje, da se bo na svetu našla sorodna duša, ki bo tako kot jaz, z veseljem kaj takega, o čemer pač pišem, prebirala. Čisto osnovne, navadne, osebne in življenjske teme vsakodnevnega življenja. Take teme ne spreminjajo sveta, nimajo niti najmanjšega namena, so pravzaprav čisto povprečne in vsakdanje. Nič posebnega torej, a vendar so moje. So del mojega življenja in le to lahko dam. Več ne morem dati, niti nočem, hitro bi se pokazalo, da se pretvarjam in da želim nekaj povsem drugega. Spreminjam lahko le svoj, omejeni osebni svet.

In tako le pridem do tega, da sem, hočeš-nočeš, del neke družbene mreže, ki je v nastajanju. S svojim blogom iščem sorodne duše, berem druge blogerje, jim včasih kaj komentiram in se pogovarjam z njimi. Sodelujem. Sodelujem v tej družabni mreži kot njen del. Majhen del, a vseeno njen.

Vendar se ne počutim del te mreže. A korenine teh občutij segajo dlje in bolj globoko. Tako, kot se ne počutim del naroda, tako kot se ne počutim del skupnosti, tako kot se ne počutim del države... Težko me je spraviti v kakršnokoli skupnost, čimvečja je, tem slabše. Hočem biti individualec, hočem biti samosvoj, hočem biti preprosto svoj. Večinskih sistemov ne odobravam, saj so vedno na račun posameznika. Imam lastno voljo in lastno odgovornost. Včasih, sem in tja, v trenutkih slabosti, me sicer prešine: kaj pa če hočem biti le drugačen? Drugačen od ostalih? Kaj če hočem le povedati: "Mama, jaz sem drugačen!"? Karkoli od tega je res, bo pokazal lahko le čas.

Zato se ne počutim del blogerske skupnosti, čeprav bi se najbrž moral počutiti tako. Nisem solidaren. Ne grem se blogerskih akcij pa čeprav bi se jih včasih rad šel. Ne pišem o tistem, o čemer se skupnost trenutno pogovarja. Ne dajem linkov. Ne linkam vsake druge besede, ne komentiram tam, kjer nimam nič komentirati. Ne puščam svojih odtisov povsod, kjer bi jih lahko. Nočem in ne vidim pomena.

Delam si torej svojo malo, notranjo, osebno družbeno mrežo znotraj te velike razpršene mreže. Mojo lastno, svojo. Brez ozira na druge mreže, brez ozira na takšne in drugačne povezave v tem medmrežju. Ustvarjam si svoje poglede na ostale in ne - vsaj upam - ne podlegam mnenju večine. Seveda se kdaj pa kdaj z večino tudi strinjam, vendar to ne spremeni stvari. Včasih pa se ne, večinokrat pa zapeljem svoja razmišljanja malo drugače. Spletam svojo mrežo, in v njej sem solidaren in vse, kar paše zraven.

Vse to povzroči, da se moram sem in tja držati nazaj. Ne morem, naprimer, podpirati Pediatrične klinike takrat ko to počnejo drugi. Če bi jo rad sam osebno podpiral, zakaj je ne podpiram že vsaj deset let? Ne morem se pridruževati željam večine samo v primerih, ko je v mojem interesu, drugače pa tuliti v drug rog. To je zame že preveč interesno.

Če počasi zaključim, bi torej lahko rekel, da sem del Social Networkinga, a tako kot je vedno pri meni, na malce drugačen način. Predvsem na osebni ravni. Nekje vmes, torej. Pa smo spet tam...

In zato si še vedno pridržujem pravico, da mi gre ta besedna zveza globoko na živce.

P.S.

Ni problem veliko napisat, če je le tema prava, kaj?


posted on Monday, March 05, 2007 1:50:55 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [12] Trackback
# Thursday, March 01, 2007

Odkar imamo takšen napis na vratih našega vrtca,

prav vsi zdaj zapiramo tudi zatiče na zunanjih vratih.

Pa se je morala res zgoditi tragedija, da zdaj to delamo? Prej smo res samo v redkih trenutkih to počeli. Kot da so nesreče vedno stvar drugih.

Neodgovorno in čisto človeško.

Jaz seveda resnično upam, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo. A v realnosti je za pričakovati, da bomo zatikanje zatičev prej ali slej opustili. Prej ali slej bomo spet zapadli v lažno varnost, v brezskrbje.

Koliko časa še torej?


posted on Thursday, March 01, 2007 10:43:17 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [6] Trackback
# Wednesday, February 28, 2007

Mašila so zelo pripravna zadeva. Ravno zadnjič sem poslušal nekoga po radiu: "misl'm... u bistvu... misl'm... u bistvu". Govoril je pet minut, povedal pa toliko, kot bi govoril trideset sekund. Ali pa se je samo meni tako zdelo, ker sem že na začetku izklopil možgane.

Zame sta dva "u bistvu..." že mnogo preveč, moje misli odletijo drugam in ne poslušam več s pozornostjo.

Naš Mitja je v teh letih čisto ta prav. Eno uro se pogovarja po telefonu, a ne vem, če se kaj zmeni. Že če hoče meni kaj povedat, potrebujem kar veliko mero potrpljenja, da ga uspem poslušat.

Seveda pa sem bil pri njegovih letih sam čisto enak. Mašila gor in dol, takrat smo imeli najbrž kakšna druga, a verjamem, da sem jih uporabljal kot po tekočem traku. Pri govorjenju zelo rad pograbim kakšno stvar, ki mi je blizu in jo že naslednji dan vpletem v svoj jezik. In si ne morem prav nič pomagat.

Se je pa moj fotrček enkrat odločil, da mi iz glave izbije tele "misl'm" in "u bistvu". Joj, kaj me je zafrkaval... A se je kar namatral, ker se nisem dal kar tako. In šele takrat sem spoznal, koliko teh mašil sploh uporabljam! Mnogo preveč.

Tako mi je enkrat uspelo, da sem se teh dveh rešil. Hura!

Ampak kaj si morem, če sem vse skupaj nadomestil s "pravzaprav". Tlačim ga prav povsod, tudi tja, kjer ga ni treba in mu sploh ni mesto. Vse kaže, da ga bom še kar nekaj časa uporabljal.

Edino, če se ne bo kdo spet spravil nadme.


posted on Wednesday, February 28, 2007 12:10:17 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Tuesday, February 27, 2007

Kako prav se napiše post? Ne post ampak pōst. Al nekako temu tako...

Kakorkoli že, šele par dni je posta, meni se pa takele stvari luštajo:

Kot, da bi se res postil. Ravno danes sem jedel meso in tudi drugače grešil. Prijela pa me je neznanska želja po žaru.

Žar, žar, žar. Njami. Komaj čakam, kdaj bo čas, da odpremo sezono z našim kaminom.


posted on Tuesday, February 27, 2007 9:10:10 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Tuesday, February 20, 2007

5:34.

Sedim na prvem lulanju v zgornji kopalnici. Vsaj mislim, se še ne zavedam dovolj, da bi sploh kaj videl ali vedel.

»tup, tap, tup, tap...« (hitri in težki koraki po stopnicah).

»Kljuk, kljuk«, »Tok, tok«, »A je notr acetonnnn?«

acetonnn... acetonn... ace... kaj sploh je to??????

 

A se tile otroc' sploh zavedajo, da zjutraj ne vidim?

 

 

23:27.

Spalnica. Midva končno v postelji. Taka romantična noč se nama zdi. Hmmm.

»kljuk«, »Nooočko...«, »tlesk« (se vrata zaprejo).

»šlap... šlap... šlap.. šlap. šlap« (koraki po hodniku med sobo in kopalnico).

»kljuk«, »Nooooočkoooo...« »tlesk« (spet vrata).

.

.

.

»kljuk«, »Nooooočkoooo...« »tlesk« (spet vrata).

Mater, kako mu je pa to ratal, brez »šlap, šlap«???

 

Počasi postaja v postelji vroče, na vratih pa nevarno.

.

.

»klju«,

»AAAAARGGGHHHHHHHHHHHHHHHHH... PEEEEEJT ŽE SPAAAAAT!!!!!!!!!«

»tllllesk«, »šlap,šlap,šlap«.

 

A tile otroc' mislijo, da jih je štorklja prinesla?

 

Sami zombiji v naši bajti...


posted on Tuesday, February 20, 2007 2:32:31 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Monday, February 19, 2007

Zanimiv vikend, precej, že v petek se je začelo, najprej otroke spravit k tabornikom, so šli v kino in celo tamaučka smo jim podtaknili, se je peljal z avtobusom, bil v Koloseju, gledal risanko, jedel kokice, pil kokakolo in... preživel, midva s Heleno pa po nakupih, oblekli smo me od glave do pet čisto na novo, se nisem nič upiral, sem se že psihično pripravil tri tedne nazaj, ko sem obljubil, da zdaj bo pa res že čas, potem domov, videti otroke ali so še živi, pojest na hitro sendvič in naprej na bowling, ravno po koncu kliče Tadeja, da ima tamauček 38,8 vročine, ja, fino, Tadeja kliče mene, ker ve, da če bi klicala Heleno, bi ta hotela takoj domov, ampak mi se ravno peljemo z avtom na pijačo in Helena vse sliši, a vseeno zdrži še pol urce, preden odletimo domov, gledat kaj je spet s tamaučkom, od kje spet vročina? Kolosej - mesto bolezni, kaj? sobota je bolj mirna, pozno odhajanje spat se pozna tudi na vstajanju, po Flori letim ob desetih in čeprav smo mislili, da bi vse naredili sproti, se v Krško lahko odpravimo šele po enajsti, vremensko postajo smo, hvala bogu, spravili skupaj, zadeva deluje, potrebuje pa še veliko dela, glavno, da so podatki, veliko jemo, domov se priklatimo ravno ob pravem času, da samo še poberem opremo in hop na rekreacijo, tam je bolj malo ljudi in se ne morem znoret do konca, kar bi mi zelo prav prišlo, še na pivo ne gremo, tako pa sem samo polomljen, prav tako kot vedno, še nekaj dobro odmerjenih žog dobim v stegna, da me še danes vse boli, grrr, Flori je še budna, ko pridem domov, spat dam njo in sebe, na živce mi gre knjiga, ki me vsakič lopne po nosu, ko zaspim, v nedeljo se ne morem naspat, ne delam nič in cel dan samo bluzim, spal bi noč in dan, tja do pomladi, Tamauček je že napol dober, zgleda, da bo šel v ponedeljek v vrtec, s Flori norita, se kregata in več ali manj tulita, gledamo Florin nastop, ki se ga nisem mogel udeležiti, smo pa dobili posnetega, uuu, vedno bolje pleše, punca! spečem jim 25 palačink, tamauček poje eno (1), Flori tri (3), oh, kako sta ješča! še dobro, da ostanejo, vsaj še nekaj jih dobita za večerjo, ampak maškar na Viru pa ne vidimo, ker je tamauček še vedno malo čuden, a brez vročine, Flori odpeljem, spet na koncu noriva, ker sva pozna, vsakič isto, hm, ker sem lenoba, se Helena jezi name, in ima čisto prav, Tamauček je danes šel v vrtec, sicer precej nerad, upam, da zdrži še kak dan, preden bomo spet ostali doma, jaz pa sem siten, na tretjo potenco siten, najraje bi poslal tale blog v tri krasne, ugasnil krtina.com, službi pokazal osle in se odpravil kam na samo ovce past.

Potem pa se zavem, da bi moral tam paziti na volka pa na prepade pa na... ah, isti šit.

Ne se bat, jutri je nov dan. Upam, da sončen...

P.S.
........................................... (pike dodajaj po želji)


posted on Monday, February 19, 2007 9:30:53 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Friday, February 16, 2007

Z blogrolo in linki na druge bloge imam že od nekdaj težave. Nikoli ne vem, koga naj linkam.

Problem je v tem, da ne maram kar tako linkati naokoli, v stilu: krneki. Vedno se mi zdi, da se potem hočem preveč reklamirati. Ampak tega pa nočem. Dolgo že pišem tale svoj blog, tudi druge bloge berem že kar dolgo, ampak prav veliko blogerjev pa ne poznam. Prvega, ki ga poznam, Marako, sem že linkal.

V svojih tekstih tudi ne uporabljam veliko linkov, edino takrat, ko je to nujno potrebno. Ne vidim smisla v pisanju: tu sem videl to, da sem potem napisal to, čeprav je oni napisal tole, oni drugi pa tole. Vse podkrepljeno z milijonom linkov. Jaz se v takih tekstih zgubim in jih nikoli ne preberem do konca. Prej obupam. 

Zato mi tudi velikokrat obširna in dobra navodila, kako pisati blog, da boš znan, nekako ne pridejo do živega. Včasih si seveda tega želim, a ne naredim nič na to temo. Ker pravzaprav nočem. Pišem pač tako, kot znam, pišem o tistem, kar mi pade na pamet, pišem o... brez kakšnega master plana, brez določenega cilja. Ravno zato pa mi je weblog način všeč.

Že to, da sem šel na komentarje, je zame velik skok. 

Veliko blogov prebiram, a na zelo redkih kdaj kaj komentiram. Površnost mi ni blizu in kaj naj "priznanim" blogerjem komentiram? Komentarji v stilu: "čao mama, tukaj sem tudi bil!" niso zame. Jonas (ali pa kdo drug) lahko naprimer napiše samo BU! pa bo imel 100 komentarjev. Čemu taki komentarji?

Da bi karkoli pokomentiral, moram najprej celega blogerja spoznati po njegovih postih. Kar je precej naporna zadeva in vzame kar nekaj časa. Nerad se oglašam kar tako, brez veze, čeprav najbrž potem tudi se, ko se enkrat na "plac" navadim. Hja.

Sem torej samo sramežljiv?

Dolgo me je torej držalo, da moram jaz tudi kakšno uslugo vrnit in da bom moral prej ali slej koga linkat. Mene ne bo konec pa tudi tistemu drugemu ne bom naredil prometa - se ni za bat. Pa sem se odločil za tri bloge, ki jih redno prebiram in kjer celo kdaj kaj komentiram.

Tam nekje, na desni, pod Koga berem?

Mogoče sem pa samo ljubosumen na vse druge, ki imajo več prometa, več linkov, daljšega...? Precej kompleksna tema, konec koncev, čeprav zgleda na prvi pogled čisto enostavna. Linkal bi vse,pa ne bi imel več problemov, kajne?

Eh, grem raje na kofe...


posted on Friday, February 16, 2007 9:51:52 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [5] Trackback
# Wednesday, February 14, 2007

Naša družina je sestavljena. Z vseh vetrov smo: en otrok je primožen, dva priženjena, en je pa skupen. Zapleteno, a v zadnjih časih precej pogosto tudi v naših krajih.

 

Enkrat enega mrzlega, a lepega, sončnega dne, sva s Heleno rekla: danes je pa čas. In smo se vsi selili. Na skupno. Vsi smo morali obrniti list na novo, vsi smo začeli znova, skupaj.

 

Vsi smo se morali kar naenkrat začeti prilagajati, otroci, Helena, jaz. Ko danes gledam nazaj, je bilo to prilagajanje pravzaprav enostavno. Ne rečem, da je bilo čisto lahko in brez težav, a bilo je enostavno. Vse je precej pogojeno s tem, kako človek gleda na zadevo: kot na problem ali kot na novo preizkušnjo, kot na novo priložnost.

 

Vloženo je bilo veliko dela, večinoma prav prijetnega dela, včasih res tudi malo manj prijetnega, a to spada pač zraven. Meni se ni lahko jeziti in tudi uživam ne v tem, a včasih je to nujno potrebno. Postavljanje mej. Korenček in palica, oboje v sožitju.

 

S tavelikima se načeloma dobro razumem, nikoli nismo imeli kakšnih večjih težav. To je sicer moje osebno mnenje, otroka bi lahko povedala vse malo drugače. Sodim pač po tem, da se težave niso izkazovale ne v naprimer prepirih, ne v kakršnikoli drugi obliki, kot se to rado kaže pri otrocih. Na vse to sva s Heleno seveda bila zelo pozorna, a na srečo do tega ni prišlo.

 

Pravzaprav lahko rečem, da smo se presneto dobro ujeli. Ne vem čisto natančno kako in zakaj, je to kemija?, je to moč volje in dober vpliv zaljubljencev, naju s Heleno? Najbrž vse to in še marsikaj več. Težko je poznati, kaj šele videti, vse vzroke.

 

Vem le, da sem se vedno trudil biti pošten. Biti pošten predvsem do samega sebe. To daje podlago, da lahko razumeš otroke, to daje podlago, da se jim lahko opravičiš, ko ga biksneš, to daje podlago, da te vzamejo takega kot si. Ker ne skrivaš, ker se ne delaš lepšega, ker si samo človek. Človek, ki se trudi. Neverjetno veliko stvari smo pripravljeni odpustiti človeku, za katerega menimo, da se trudi.

 

Otroci so zelo dobri poznavalci ljudi, veliko bolj, kot si mislimo. Sicer se svojih sposobnosti ne zavedajo, a vsak poskus pretvarjanja, vsak poskus biti kaj drugega, je takoj spregledan. V trenutku. Včasih se tudi starejši zmotimo, včasih tudi kaj naredimo, kar ne bi radi, da nas otroci v tem posnemajo, zato se moramo znati opravičiti, zato moramo znati tudi take stvari razložiti, pojasniti, prepričati. To ni vedno lahko, a otroci so sposobni razumevanja in zaupanja. Le izkoristiti ga ne smemo.

 

Največ trenj je bilo med Heleno in Flori. Pri Flori je namreč malo drugače. Dokler še ni hodila v šolo, je bila pri nas vsak drug teden po en teden. Vzgoja je bila enotna in celovita tudi za njo. Odkar pa hodi v šolo, je za vse premalo časa. V petkih je kaos, v soboto norimo, do nedelje zvečer se vse normalizira, naslednjič pa isto. Zelo težko je vzgajati otroka, ki ga vidiš le par vikendov na mesec. Težko je vplivati v svojo smer, take stvari gredo počasi. Še dobro, da smo v treh letih naredili kar veliko in so te težave, problemi majhni. Pa tudi punca hitro odrašča.

 

Zanimivo je, da se zelo dobro razumeta, ko mene ni doma. Čim pa sem še jaz doma, je vse drugače. Priznam, da sem najbrž tudi jaz malo kriv, a vseeno manj, kot to trdi Tadeja, ki vedno pravi, da jo mnogo preveč razvajam. Kar najbrž jo, kdo pa jo bo?, a se mi zdi, da jo čisto nič manj kot Tadejo. Seveda sem vedno razdvojen, saj otroka vidim poredko, takrat bi ji najraje polagal rdečo preprogo in pometal pred njo. A vem, da ne smem, zavedam se tega in se presneto trudim, da jo obravnavam prav tako kot ostale. Kar je včasih zelo naporno.

 

Po drugi strani pa je res, da je pri nas doma tudi Ojdip, ki prav nazorno pokaže, da jaz velikokrat puncam gledam skozi prste, fantkom pa Helena. Tega se oba zavedava in tako ni problema, sistem je v porazdeljenosti in sodelovanju. Če nastopava skupaj in sodelujeva, so otroci neverjetno bolj zadovoljni, čeprav to ni njim nič v dobro. Vendar pa ljudje potrebujemo jasna, glasna in dobro začrtana pravila, da smo zadovoljni. Otroci, pa tudi starejši nismo nič drugačni.

 

Tamauček pa je čisto druga pesem. Mlajši za 12, 10 in 5 let je čisto v svojem razredu. Verjamem, da se tega tudi sam dobro zaveda. Včasih tudi izkorišča, a vseeno ne preveč. Ker je četrti in čisto najmlajši imam vedno občutek, da mu namenjam (pre)malo časa, kar pa najbrž ni res. Pri vsakem naslednjem otroku si bolj utrjen, stvari se drugače lotevaš, obnašanje otrok ti je znano, nekateri problemi, ki so te čisto okupirali pri prvem otroku, pri zadnjem že čisto izginejo. Veliko manj stvari si ženeš k srcu in to povzroča slabo vest. Zdi se ti, da mu ne namenjaš dovolj pozornosti, resnica pa je v tem, da je tvoja percepcija čisto drugačna ter z nekdanjimi problemi opraviš zdaj z levo roko.

 

Bo pa to, da je zadnji v vrsti, tudi dobrodelno vplivalo nanj. Že zdaj kaže močne znake samostojnosti. Oba s Heleno se bova trudila, da ga spraviva v pravo (za naju, seveda) smer, da ne bi samostojnost postala samovolja, svoboda pa neodgovornost. Težka, a tudi prekrasna naloga.

 

Vsi ti štirje otroci so, navkljub vsej biologiji, najini otroci. Brez pardona, vedno in povsod!

 


posted on Wednesday, February 14, 2007 3:18:27 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [9] Trackback
# Monday, February 12, 2007

Ja, zgleda, da se je začelo. Jaz se sicer malce kasneje zganem, kot matere, a se mi zdi, da bo naslednje dni in mesece rompompom po hiši.

Naš Mitja se namreč letos vpisuje v srednjo šolo.

Ah, miline! Vse se je sicer dobro začelo, že zdavnaj je vedel kam in kako. Na Vegovo. Vedno. Ampak...

V petek sta šla s Heleno na informativca. Na Vegovo. Helena je od dolgočasja skoraj skupaj padla, Mitja pa je sicer zadevo stoično prenesel, vendar se mi je zdelo, da ga niso prav prepričali. Osebno sem prepričan, da delajo to zanalašč. Zanalašč postavijo takega govornika, da bi le odgnal prve bodoče dijake, še preden se borba sploh začne. Saj jih je tako ali tako vedno preveč.

Potem je zadevo vzela v roke njegova starejša sestra. In ga je peljala na Poljane. Kjer se imajo resnično fino. No, vsaj za Tadejo zgleda, da se ima včasih prav krasno. Jaz se sigurno nisem imel nikoli desetinko tako dobro v šoli, kot se ima zdaj ona. Jasno je, da mu je zadevo prikazala bolj iz svojega zornega kota, a fant je bil kar navdušen. Se mi zdi. Škoda le, ker je prijav preveč, pik pa premalo.

Zato ga je peljala še na Ledino, od tam pa je prišel tudi kar navdušen.

In zdaj je fant v precepu. Ki mu ga prav nič ne zavidam.

Po eni strani taka strogo tehnično fantovska šola, kjer se nič ne dogaja, po drugi strani pa s predmeti, ki bi jih rad imel. In potem so tu gimnazije, kjer ne bo nič računalniškega in bo moral svojo strast zadovoljevati šele na faksu. Če bo takrat seveda možnost. Bogve, kaj bo do takrat... pri našem šolstvu se nikoli ne ve. Mature, eksterci, višja, visoka, strokovna, blablabla... vobl, vobl, vobl.

Zase priznam, da nimam več pojma. Niti o osnovni šoli ne več. Kaj šele srednji! Pa taki pa drugačni programi, vsako leto malo drugače. In če greš to poslušat, greš lahko na faks, ampak samo na tega in tega. In to ob tem letu, drugače moraš delat še en letnik. Morda pa tudi ne, če imaš to in to in to. Ahhhhhh. Že zdavnaj sem se izgubil... Dvo, tri, štiri letni programi, sem in tja, levo in desno.

Če bi se moral jaz sam zdajle odločiti, se ne bi mogel. Pri mojih štiridesetih niti pod razno ne bi vedel kam in kako. Sploh pa ne zakaj. In kako naj se štirinajstletnik odloča, kaj bo v življenju počel? Da bo šel po tej in tej smeri natanko na en faks? Po vseh reformah je itak še to vprašljivo... Kaj, če ga takrat, čez štiri leta, sploh ne bo več? Res, nikakor se ne bi mogel odločiti!

Ampak naš Mitja se bo moral. In to kar kmalu. Potem bomo pa videli. Ali bo kaj skakanja naokrog po šolah, prenašanja prijave z ene na drugo, beleženja omejitve vpisa, gledanja števila točk.

Pravzaprav zabava za vso družino!

Ker imamo planiran dopust za konec junija, bo najbrž tudi to vse skupaj padlo v vodo... Ravno takrat je namreč največja gužva okoli vpisa. Ejhata, jejhata.

P.S.
Pri vseh vrstah šol se mi že od nekdaj krči želodec. Ne prenašam jih, odkar so me tako lepo poučevali v usmerjenem izobraževanju. Pa ni bil tisti sistem prav nič slabši od vseh ostalih. Zdi se mi, da smo mi vsi in vsi naši otroci samo žrtve travm posameznih odgovornih ljudi, kjer vsak preizkuša svoje "edino prave" modele na živih ljudeh. To, da bi se kdaj kdo česa naučil v šoli, je samo lep pamflet, ki mu že dolgo ne verjamem več. Večje neumnosti od tega, da ti v šoli rečejo, da se učiš zase pa itak nisem še nikoli slišal. In z neverjetno hitrostjo sprememb šolskega sistema se dela zgago še naprej. Skratka, ves svoj čas opažam, da nikakor in nikjer ni važno znanje temveč vse prej kaj drugega.

Slabi postajajo malce boljši, dobri postajajo slabi, najboljše pa je potrebno vkalupiti in omejiti, dokler ne postanejo samo svoja bleda senca.

Šele takrat smo zadovoljni.


posted on Monday, February 12, 2007 11:00:27 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Friday, February 09, 2007

Nekam mirni so tile dnevi. Morda celo preveč. Ali pa imam samo tak občutek, ker nič pametnega ne počnem. No, res je, da tudi nič ne(s)pametnega ne počnem.

Kar je sem in tja sicer čisto v redu.

Vendar me tam nekje zadaj gloda, kaj hudimana je narobe. Kot da sem nekaj pozabil, kot da je nekaj narobe. Prevelika mir in tišina nista nikoli dobra. Človek se hitro razvadi in se nekako poleni. In potem je spet težko začet...

Še po zvončke sta šla samo Helena in tamauček, jaz sem pa na kavču ovčke štel.

Nimam pa čisto nič slabe vesti, ker sem na kulturni praznik spal le tri ure in sem si spanje zaslužil, ker sem navsezgodaj rinil v službo.

Tako si včasih želim mir in tišino, a priznam, da zdaj s tem nimam kaj počet. Vsi so nekam šli, jaz pa samevam doma in se prekladam sem in tja ko kaka mona. Jebela cesta, samo kako idejo bi moral dobit pa sem spet mrzel za kakšen dan ali dva... Samo kakšno? Ko se mi pa nič ne da.

Najbolje, da grem gledat kamere kaj drugi delajo...


posted on Friday, February 09, 2007 11:15:35 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, February 07, 2007

Včeraj sva šla s Heleno na poslanski večer z Varuhom človekovih pravic.

Pa ne bom govoril o tem, zakaj sva šla tja ali o tem kaj je govoril. Ocene so subjektivne od človeka do človeka. Kakor je sam povedal, ni postal Osebnost leta zato, ker bi ga vsi tako čislali, temveč zato, ker se plusi in minusi seštevajo. Torej je postal to zato, ker so ga ljudje ravno toliko ljubili kot sovražili. Kar je itak vedno v tej naši državi, kajne? Nekje smo na pol. V vsem, še najbolj pa v politiki in z njo povezanimi zadevami.

Mene je bilo predvsem zanimivo to, kakšni vse ljudje se zberejo tam. In kaj vse hočejo povedat. In kaj vse so sposobni za to naredit.

Pravzaprav hočejo vsi reševat le svoje osebne probleme. Na to znajo naplesti vse, od šikaniranja pa tja do svetovne zarote. So taki, ki sprašujejo ali jih bo Varuh zaščitil pred sosedi, so taki, ki imajo desetminutni govor o ekološki ogroženosti planeta, kar je seveda temeljna človekova pravica, so taki, ki dajejo kar naprej medklice za vsako stvar, so taki, ki zdrdrajo svojo kritiko in jih potem ne zanima odgovor, so taki, ki se samo zahvalijo v svojem imenu, skratka, vse vrste ljudi.

Od teh sta izstopala le dva. Ena gospa, ki je imela konkretna vprašanja na konkretno in pravilno izbrano temo ter invalid, ki je v tistem kratkem času, ki ti je na voljo, zelo dobro zafilozofiral o temi človekovih pravic. Na žalost je zelo nerazločno govoril in sem spustil pol njegovega razmišljanja, a tisto, kar sem uspel ujeti, je bilo dobro in bi si želel le še več.

Tista, ki pa je zaroto videla v vsem mogočem pa je morala sedet ravno za nama. Seveda je za vsako stvar - čisto za vsako stvar! - imela na voljo vsaj eno ali dve zgodbici, ki jih je veselo razlagala ob, med, pred in zad.

Sem vedel, da bi moral sedet v zadnji vrsti...

Po pravici povedano je bil občutek sedenja in poslušanja ljudi na srečanju pravzaprav strašljiv. Brez poslušanja drugega, brez vsakršnega občutka, brez kakršnekoli kulture. Kar tako, povprek in počez. Vsi s svojimi osebnimi problemi, ki jih strastno razlagajo vsem naključnim, mimoidočim poslušalcem.

Brez vsakršnega razumevanja druge strani. Brez vsaj poskusa razumevanja sočloveka.

In potem se čudimo zakaj je ta svet tak, kot je? A ni to malo hinavsko?


posted on Wednesday, February 07, 2007 12:23:15 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Thursday, February 01, 2007

>>Leta so se izgubila v brezdelnem sedenju v gostilni, kjer se klapa na koncu sploh ni več pogovarjala. Ker se ni imela več kaj. Fucanje vžigalic v prazen kozarec piva je bil dogodek dneva.<<

Takšna je bila moja puberteta. Seveda sem zraven veselo tulil, da se samo enkrat živi in da je potrebno zato življenje uživati. In nikakor ne delati.

Pravzaprav mi je škoda vseh tistih zafuranih let. Danes mi časa primanjkuje, takrat pa sem ga imel na pretek. Ves čas na tem svetu sem imel, a nisem vedel kaj naj z njim. Pogruntal sem le nešteto načinov za njegovo izgubljanje. Eh, res škoda... Ne morem reči, da mi je žal, a let in življenja je vseeno škoda.

In zato danes postanem kar pikčast, ko nekdo omeni uživanje... Da se samo enkrat živi. Ojej. Saj ravno zato! Škoda je tega enega življenja za nešteto žurov, za zgubljanje časa, za norenje, za skrbenje edino za lastno r*t. In zato smo kar naprej v disku, gostilni, smo brez otrok in bogve še česa. Ker je treba uživat!

Ja, to je pa res super...


posted on Thursday, February 01, 2007 12:59:36 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [6] Trackback
# Tuesday, January 30, 2007

Tamalčki so naporni ko hudir.

Vzgoja je ena taka naporna stvar. Pa saj to že vsi vedo, a ne? Pravijo, da večji otroci, večji problemi. To je morda res, čeprav jaz ne opažam ravno tako.

Jaz imam težave s tamaučki. Tja do štirih let so v svoji trmi in iskanju meja neverjetni. In me spravijo čisto s tira. Ne znajo in nočejo še razumeti in kako jim naj potem kaj dopovem?

Ko padejo še v histerijo pa je vsega konec. In dokler se ne razjezim čisto do konca, probavajo in probavajo, morda pa jim le rata. Pa jim ne. Ampak meni nič ne pomaga, ker se moram resnično razjezit. Vsako hlinjenje jeze je takoj spoznano in kot neresnično neupoštevano. Stvari se umirijo šele ko se resnično razjezim. To sicer vem in svojo jezo brzdam v mejah znosnosti, a vendar je to zame napor. Čez pet minut je za njih vse v redu, meni se pa še tri ure roke tresejo, da o pritisku ne govorim.

Ojej, kaj me je razkuril tamauček danes... Joj, joj. Deset minut sem rabil, da sem ga spravil v sedežek v avtu. Pa potem dvakrat ustavljat avto, ker se je zmuznil ven. Ojej. Najraje bi mu ušesa v žepe dal pa sem raje samo tulil do neba. Drugače me itak ni slišal, ker je tudi on tulil od besa in histerije.

In zdaj se spomnim, da je bilo z našo tamalo čisto podobno. Tja nekje do štirih let, ko je znala že poslušat in se odločat in, čudno, a resnično, biti malo odgovorna.

Včasih pač ni pardona, za vsako stvar se pa ne da zmišljevat, kakor komu paše, tja do neslutenih mej. Meje obstajajo in včasih naleti na njo. Moje meje so nežne v primerjavi z mejami v krutem, resničnem svetu. Življenje tamaučku vodim jaz, ne on mojega. In tako bo še nekaj časa ostalo. Jaz pri tem nisem nič srečen ali zadovoljen, preprosto mislim, da je to moja dolžnost in moja odgovornost. Dokler ne bo pokazal, da zna sam sprejemati odločitve in biti za njih odgovoren, mu bom jaz vodil življenje.

In polagoma prijem popuščal.


posted on Tuesday, January 30, 2007 9:07:28 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Wednesday, January 24, 2007

Ker vem, da boš sebe zjutraj bral, ti polagam na srce:

- danes imaš navsezgodaj zdravnika, kamor moraš priti popolnoma tešč,
- zato zlij kavo stran, če si si jo slučajno skuhal,
- pripravi se na dolgo čakanje in ne pomisli na to, da boš brez kave vsaj do 11h,
- pripravi se na to, da ti bodo rekli da si bolan,
- pripravi se na dodatne tablete, ene so pri štiridesetih premalo,
- pripravi se, da te bodo vsaj malo za ušesa. Si predebel, premalo se giblješ, preveč piješ in kadiš,
- pripravi se, da te bodo prav vsi pomilovalno gledali, ker si tak kot prej opisano,
- pripravi se na špikanje, tapkanje in šlatanje vseh vrst,
- pripravi se na tiho zmajevanje z glavo,
- čisto lahko te zadane še sladkor, holesterol in ostale prijetne stvari,
- nikar ne priznaj, koliko piva popiješ, zaslužil si boš samo presenečen dvig obrvi in celotno preiskavo jeter ter vprašanja o alkoholu v družini. Potem boš šele v ri*i,
- ker kajenja ne boš mogel skrivati, se pripravi na celotno preiskavo pljuč,
- če ne boš šel na rentgen, ti bodo dali pa za pihat v tisti veliki lonec; norčevali se bodo iz tebe, ker ne pihneš kot dvajsetletnik,
- sem že napisal, da bi moral shujšat?
- ker je tvoja zdravnica lauf junkie, nikar ne reci, da se ne ukvarjaš s športom; sem in tja igraš košarko, povej po pravici, tisto pivo potem pa spusti,
- vsem razlagaj, da imaš doma štiri otroke, ki ti ne dajo miru in zato zgledaš tako zmatran. Nikar ne priznaj, da je povezano z zgodnjo uro.

Če se boš vsega držal, si lahko za nagrado na koncu privoščiš dvojno kavo s smetano in tremi cukri. Pa še kak masten krof. Mogoče boš do 13h v službi. To te naj ne bi skrbelo, a nede?

P.S.
Nikar se ne pozabi stuširat! K zdravniku greš, človek!!!

 


posted on Wednesday, January 24, 2007 10:26:54 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [8] Trackback

Prepovedim se skušam, kolikor se le da, izogniti.

Za kršenje potrebuješ nadzor. Za prekršeno prepoved potrebuješ kazen. Za izvedbo kazni potrebuješ zapor ali rablja.

Meni pa te vloge zakonodajalca, policaja in rablja niso pisane ravno na kožo.

Lahko pogledam naprimer kajenje. Dobro, prepovem ga lahko. To je najlažja stvar. Tudi kazen bi si najbrž lahko izmislil, a že tu bi se zakompliciralo. Ne bi mogla biti enaka, če se dejanje ponavlja oz. ali bi bila ista, če bi pokadil 1, 5 ali 10? Hm. No, nadzor pa je nemogoč. Pri temu bi čisto odpovedal. Edino, če bi nadzorovanim naštimal kamero na rame. Eh, pa še to bi me lahko enostavno okrog prinesli.

Iz tega, vsaj meni, sledi, da je taka prepoved brezpredmetna. Je samo prepoved zaradi prepovedi. Za kar mislim, da ne prinese nič dobrega.

Najbrž bi lahko našel še veliko podobnih primerov. V nekaterih odpove nadzor, v nekaterih pa kazen. Kaj, če se zadeva ponavlja? Kazen bi bilo potrebno stopnjevati. Do kam? V nedogled? Dokler otroka ne zakleneš v klet? To pa ne gre, kajne?

Spomnim se, ko sem enkrat bral o angleškem najstniku, ki se je pri štirinajstih odločil, da ne gre več v šolo in da ga nič ne briga. Ko ga ja mama zjutraj prišla zjutraj zbudit, je preprosto rekel: ne. Štirinajstletnik je bil najbrž že pol metra višji od mame, spoštovanje nobenega in eto... Reva ni mogla narediti nič. Prav NIČ.

Življenje ima določena pravila, ki se naj bi jih držali, da sploh lahko živimo med seboj. Že na prvi pogled je jasno, da ljudje ne zdržimo ob vseh teh pravilih in da jih - včasih manj, včasih več - radi kršimo. Vprašanje torej ni ali jih bomo kršili ali ne, vprašanje je samo kdaj jih bomo kršili. Torej morajo biti kazni temu primerne. Tukaj ni zaupanja, da nekdo nečesa ne bo naredil, pravila in kazni morajo biti jasna in glasna. Odgovornost porazdeljena.

Včasih nam ta pravila kaj pomenijo, včasih pa tudi ne. Kdo še ni zapeljal skozi rdečo luč? Kdo še peljal hitreje od dovoljene hitrosti? Se nam je zdelo, da smo ga fino us*ali, smo imeli slabo vest? In če nas je nadzor slučajno dobil, smo se jezili nase ali na policaja? Večina najbrž objokuje svojo nesrečo: "ja pa glih mene je moral ustavt!" Pomanjkanje nadzora nam včasih reši kožo, nekateri vse to celo vzamejo za šport in zabavo. Nekaterim pa tudi druga pravila pomenijo zabavo oz. se jim skušajo izogniti. Najbrž to velja prav za vsa pravila.

Včasih pri otrocih prepovedujemo stvari, ki nam osebno niso všeč, medtem ko drugih, takih ki so nam bližje, celo ne prepovemo ali pa jih celo spodbujamo, čeprav niso v otrokovo dobro. Najbrž iz več razlogov, iz ljubega miru, iz nezanimanja, iz... whatever. Težko se je odločit za vsako stvar.

Jaz pri prepovedih ponavadi gledam z druge strani. Iščem pametno razlago zakaj česa ne bi dopustil. Če jo najdem, jo tudi otrokom razložim in jim skušam dopovedati razloge za in razloge proti. Če mi slučajno zadeva sploh ni povšeči in če je nadzor mogoč, določim še kazen v primeru kršitve. A odločim se ne jaz. Odločitev za ali proti prepuščam otroku. Dam mu svobodo odločanja, kar včasih sicer težko nosi, a vedno ponudim tudi možnost, da se jaz odločim v njegovem imenu, če seveda to prepusti meni.

Starši vse prevečkrat prepovedujemo stvari, ki jih samo s pridom izkoriščamo. Otrokom kar naprej tumbamo, kaj je prav in kaj ne, a sebe ne vidimo. Svojih kršitev človek ne opazi ali pa ga preprosto ne zanimajo. Ko nas zasačijo, se sklicujemo na svoje odgovornosti, na svoja leta, na svojo avtoriteto. A otrok je zaradi tega lahko le zmeden. Še posebej, če vse pride brez razlage. Zato se tudi trudim, da bi otrokom svoje vzgibe, svoje interese in svojo dolžnost in odgovornost tudi razložil.

Koliko staršev se pokesa pred otrokom, ker so sami naredili nekaj narobe? Kolikokrat se jim opraviči zaradi krivice, neprimernih besed ali česa drugega?

Če vzamem spet primer. Jaz naprimer v srednji šoli nisem bil ravno cvet pridnosti, špricanja je bilo kar veliko, celo preveč. Otroci to seveda vedo, čeprav kategorično zanikam. ;) Kako naj jim torej špricanje prepovem? Kar tako: "jaz lahko, ti pa ne smeš!"? Jaz mislim, da tako ne smem niti ne morem. Torej moram vzeti drugačen pristop. Kar pomeni, da se spravim na dobre in slabe strani samega špricanja, o tem razglabljam, a ne delam velikega pompa, kako je to grozno. Mogoče je tudi fino. A za sabo potegne določene posledice, ki bi jih moral otrok nositi. Moja naloga je, da otroka spravim skozi osnovno, srednjo šolo in s stališča moje odgovornosti ne morem špricanja podpirati. Moja starševska dolžnost se je torej nestrinjati s samim špricanjem. Pa če mi je (bilo) še tako všeč.

Se mi zdi, da otroci tako razločijo različne naloge in vloge, v katerih nastopamo ljudje in me - vsaj mislim - poskušajo razumeti tudi takrat, ko se ne strinjam z njimi. Je pa to seveda naporno in dolgotrajno.

Uspeh pa na žalost nikakor ni zagotovljen....


posted on Wednesday, January 24, 2007 1:44:39 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [9] Trackback
# Tuesday, January 23, 2007

Leander steče iz vrtca in hop: "glej oči, glej!" Nekaj začne prčkati po tleh. Seveda nisem zelo natančno gledal, kaj ima, lačen kot sem bil, se mi je mudilo domov, kar samo od sebe mi je ušlo: "pa daj, ne pobiraj stvari s tal!".

Ker je fant lepo vzgojen, je seveda tisto pustil, čeprav se mi zdi, da je bilo bolj zaradi nezanimive oblike stvari kot pa zaradi lepe vzgoje. A pustimo to, ker ni predmet današnje razprave.

Ampak v meni je spodbudil razmišljanje, zakaj sem mu jaz to sploh tako rekel. Kaj si bo otrok mislil? Aha: "stvari ne smem pobirati s tal" ali kaj hudo podobnega najbrž.

In naslednjič, ko bova šla malo na sprehod in bo Oči zagledal 5 evrov, ali kaj drugega nadvse uporabnega na tleh, bo to seveda hitro pobral. In kaj si bo ubogi otrok takrat mislil? Aha: "stari laže, on lahko, jaz pa ne! Nič mu ne bom več verjel...".

Nekaj ne štima, a ne?

Potem sem našel solomonsko rešitev, naslednjič bom rekel takole: "Pust' svinjarijo pr' mer!" Seveda bom pri tem načrtno pozabil omeniti kaj svinjarija sploh je. In če bo slučajno vrtal naprej in z velikimi očki spraševal, kaj je to "svinjarija", se bom moral nekako zmazati ven, a to ne bi smelo biti pretežko.

In ubogi otrok si bo mislil: "uff, stari me je dobr' okrog pr'nesu. Nej mu bo za dons, bo že še na mino padu...".

Potem si pa misliš, da si faca, ko si se pa taaaako dobro spomnil. Japajade...


posted on Tuesday, January 23, 2007 6:19:37 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Monday, January 22, 2007

Jaz imam svoje mnenje. Pa ti imaš svoje mnenje. Pa on ga ima seveda tudi. Ja, in tisti tam, ki kuka izza vogala, ga ima tudi. Skratka, če skrajšamo štorijo: vsi imamo svoja mnenja.

To je pravzaprav lepo. Mogoče ni čisto res v čisto vsakem primeru, malo pa le lahko poenostavim. (Eto, sem že začel...)

Lepo je tudi, če svoja mnenja zagovarjaš. Vprašanje pa je, do kam jih zagovarjati? Do konca? Do bridkega konca ali do triumfalne zmage? Ali nekam vmes, dokler se ti da?

Je moje mnenje pravilno? Je moje mnenje pravilno za vse? Najbrž ni. Celo zelo verjetno je, da ni.

No, moja mnenja so o vseh zadevah zelo raznolika. In so prilagojena meni. Jasno, a ne? Dolga leta sem jih zlagal na kup, kdaj pa kdaj pa tudi kakšno kupil, priznam. Z vsem se mi pa res ne da ukvarjat... In koliko sem jih pripravljen zagovarjat? Težko reči, najbrž do takrat, dokler me kdo ne prepriča v kaj drugega. Včasih se pustim prepričevati, včasih pa kar lepo stisnem rep med noge in si mislim: "ti kar govori... kaj me briga... jaz mislim pa tako!" V tem ne vidim nič slabega, mnenja so lahko različna pa se ni treba zaradi tega požreti.

Mojo napako, če temu tako rečem, vidim predvsem v tem, da dam vsem mnenjem po svoje prav. Prepričan sem namreč, da moje mnenje povsem velja le zame osebno. Za nikogar drugega. Seveda se kdaj tudi jaz poslužujem prepričevanja, a v tem imam natanko toliko možnosti, kot jih imajo drugi pri prepričevanju mene. Vendar pa ponavadi tega ne počnem v tej smeri - v smeri prepričevanja. Povem kako jaz mislim, kako jaz gledam na stvar in kako bi se jaz odločil. Nočem, da moje mnenje obvelja zaradi sile, zaradi prepričevalne spretnosti, rad bi le videl, da se moje mnenje upošteva. Nič drugega.

Tudi zato svojih mnenj ne zagovarjam preveč na silo in nikakor ne pravim, kaj je prav.

Na vsako stvar se da pogledati na več načinov. Nekateri načini so nam skriti, medtem ko jih drugi vidijo. To se mi zdi enkratno. Le tako se lahko kdaj kaj naučim in grem naprej. 

Kar naprej se nekaj polariziramo, eni beli, drugi črni, eni za to, drugi proti temu. Debate privedejo do vrhuncev, ko se vsi samo še zmerjajo. A nihče ne pogleda vase in se vpraša ali res popolnoma stoji za svojim mnenjem. Razlike med tem, kaj mislimo in tistim, kar delamo, so vedno večje. Vse je vedno narobe, pri tem pa pozabljamo, da svet stoji na nas. Da smo mi tisti, ki ta svet vrtimo. Da mi vzgajamo svoje otroke in jih učimo. Pa jih? Da bo svet lepši?

Japajade.

Svet je v barvah, kajne?


posted on Monday, January 22, 2007 8:04:37 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4] Trackback
# Thursday, January 18, 2007

Uspeh, taka lepa beseda, kajne? Po pravici povedano mi gre na živce. Zelo na živce.

Ali pa naprimer beseda zguba, luzer po "domače". Ta mi gre na živce še bolj kot prejšnja.

Kako sploh definirat uspeh in, nasprotno temu, da je nekdo zguba? Skoraj nemogoče bi rekel. Je dovolj, da imaš bogastvo? Zmaga na olimpijskih igrah? Naziv dolg kot presta: dipl.ing.uni.dr.mr.fr.mag.?

Preveč relativno zame. Vsakomur nekaj drugega pomeni. Morda niti ne, morda je samo odnos do samega uspeha pri vsakomur različen. Meni naprimer, to, da je nekdo uspešen, ne pomeni prav nič. Ali pa še manj: pa naj bo uspešen, sam mora s tem živet, njegov problem.

Denar je pomemben le toliko, da kolikor toliko dostojno preživiš. Kar ne pomeni, da se ga branim, a za to, da bi ga imel še več, ne naredim prav veliko. In sem s tem čisto zadovoljen.

Dolgega naziva nimam. Tudi če bi ga imel, ga ne bi obešal na vrata. Čemu? Da bi si pridobil spoštovanje? Če si ga ne morem dobit kot človek potem tudi naziva ne potrebujem.

Zmaga? Vsak zmagovalec prinese s seboj dolgo vrsto poražencev. Kaj pa z njimi? Jih streljat? In na koncu se bolj ukvarjam s poraženci kot z zmagovalci. Edina zmaga, ki mi kaj pomeni, je življenje samo. Živeti sebe s seboj. Boriti se in se premagati. Zelo osebna zadeva.

Vsak od nas ima svoje vzpone in padce. Nihče ni iz tega izvzet. Enkrat si uspešen, drugič si luzer, pot pa je presneto dolga. Da pa je vse še bolj zakomplicirano, ima vsaka medalja dve plati.

Ravno zato so mi bolj pri srcu luzerji. Pri njih obstaja velika možnost, da je kaj svetlega na drugi strani medalje, medtem ko pri zmagovalcih ostaja le še temna plat. Med luzerje večkrat prištevam tudi sebe. Tako, v opomin in za zgled.

In tudi zato ljudi preprosto ne sodim.

 


posted on Thursday, January 18, 2007 8:42:07 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Friday, January 12, 2007

Ladica, k šiba:

je dal Leander temule naslov. Hm, sem si mislil, zanimivo... Zanimivo. Z malce domišljije morda pa res.

In če dobro pogledam v samo sliko, in se poglobim, pa res vidim ladico, k šiba. V veselih barvah bi še dodal.

Fant ima čisto prav. Dovolj je le malo domišljije in pripravljenosti in svet je lahko takoj čisto in popolnoma drugačen!


posted on Friday, January 12, 2007 2:22:34 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, January 10, 2007

Me prijemlje dilema.

Ali te Zaupanje v nekoga ali nekaj odreši lastne, osebne odgovornosti?

Mislim, da zaupanje večkrat preveč izkoriščamo. Najenostavneje je v imenu zaupanja odgovornost prenesti v celoti na drugega.

Problema seveda ni, če se to zaupanje nikoli ne podre. A kakor je v tem polnem življenju navada, gre vedno kaj narobe. Izdaje zaupanja se vrstijo po tekočem traku, to zanikati bi bilo čisto brez pomena. Tudi ni rečeno, da se take izdaje vršijo samo zaradi slabih stvari, mnogokrat so ljudje v precepu, ne vedo kaj bi naredili, odločijo se pač tako itn. Zakrivati si oči pred tem, v stilu meni se to že ne more zgoditi!, je torej še veliko bolj neodgovorno. Ker vsi vemo, da se to dogaja. Dan in noč. Meni, tebi, njemu.

Kaj torej v mejnih situacijah, takrat ko se zaupanje podre, ko je treba nositi posledice svojih dejanj? Ne sprašujem se kdo je kriv, krivda ima tisoč obrazov in tisoč zornih kotov, vse je stvar dokazovanja. Sprašujem se ali se lahko človek, ki je zaupal in je bilo to zaupanje izdano s strani drugega, izmakne posledicam, ki jih bo nosil, ker je preveč zaupal?

Nekatere od dilem so lahke:
- pogledate levo in desno preden greste čez prehod za pešce? Večina bo odgovorila seveda. Čeprav vas avto ne sme povozit imate toliko odgovornosti, da vseeno pogledate. Vam najbrž to, da on tega ne sme ne bo nič pomenilo, ker vas ne bo več.
- zaklenete avto, ko ga pustite samega? Seveda! Celo prekršek je, če ga pustiš odklenjenega. Delaš skomine.
- prepustite vse svoje premoženje partnerju? Večina bi danes rekla ne, nikakor. Kaj veš, kaj ga piči. Nočem brez vsega ostat, a ne, se opravičujemo. Mnenja so že deljena.

Potem pa so malo težje:
- seksate s kondomom? Bolezni, zanositev so čisto vsakdanje posledice. Jah, od začetka ja potem pa ne. Tu smo že na pol.
- sem sodi tudi ta, ki je povzročila tale post: moški, ki noče imeti otrok, seksa brez kondoma. Ko ga žena izda, ker si sama otroke srčno želi, jo zapusti. Do tu vse v redu, ga razumem. Ampak on zapusti tudi otroka, ker ga itak ni hotel. To pa je meni že nerazumljivo. Kako? Ga bo zbrisal? Ker ga nisem hotel, ga ni? Otrok je pravzaprav posledica njegovega dejanja. Je torej dopustno otroka zapustiti, ker te je partner izdal? Ali zato, ker ga preprosto nisi hotel? Si naredil vse, da se to ne bi zgodilo? Res vse?

V imenu zaupanja torej naredi nekaj še bolj hudega. Otroku, ki ne more drugega kot da zaupa svojim staršem, odreče to zaupanje in gre.

Obstajajo seveda podobne, a še mnogo hujše dileme, ki pa niso rešljive brez tega, da damo tako izkušnjo skozi. Kar pa nobenemu ne privoščim. Prav nobenemu. O skrajnih mejnih situacijah lahko razpravljajo le ljudje, ki so to dali skozi.

Seveda vsi več ali manj zaupamo, temu in onemu, drugače bi bilo preprosto težko živeti. Ne bi se mogli niti premakniti, ne  bi se vozili v avtobusih, vlakih in kajvemčem še. Na tisoče stvari ne bi mogli početi. Pa seveda tako ne gre.

Vendar pa so odzivi na porušenje zaupanja velikokrat zanimivi. Kakor opažam so v veliki meri odvisni od čustvene vpletenosti, poznavanja razmer in interesa. Nikakor niso načelni in nikakor niso za vse enaki. Človek meri krivdo drugih kar naprej, sebi pa jo odmerja v majhnih količinah. Če sploh jo. Svet je priročna zadeva za prevzemanje krivde, ostali, drugi, ti so vedno krivi.

Vse je pravzaprav v tem, kako delovati po porušenju zaupanja. Kako nositi posledice, ki nastanejo bodisi zato, ker smo mi rušitelj tega zaupanja bodisi zato, ker smo mi oropani zaupanja? Po mojem mišljenju bi bilo nujno potrebno že prej definirati odnos do takšnega problema. Sploh zato, ker se moramo zavedati, da do tega pride vse prevečkrat pa če se še tako trudimo. Ves svet ni odvisen od nas, drugim moramo prepustiti njihovo odgovornost.

Je v tem primeru pobeg prava rešitev? Tuljenje nad svojo nesrečno usodo in krivljenje celotnega sveta? Ali pa se je s svetom potrebno spopasti in ga gledati v oči? Nobena varianta ni lahka, nikakor ne. A skoraj vse težave so rešljive. Tega bi se bilo dobro zavedati, se spoprijeti in živeti naprej. Iskanje krivde in maščevanje ne prinese prav nič dobrega. Nam ne bo dalo nikarkšnega zadoščenja, še manj pa nas bo rešilo problema.

Jaz sem torej prišel do sklepa, da se je potrebno zavedati svoje lastne odgovornosti, in da je potrebno nositi posledice svojih dejanj, kakorkoli že do njih prišlo! Še posebno pa se je potrebno zavedati, da otrok v nobenem primeru ni ničesar kriv in da ne sme postati figura na šahovnici boja med starši. Tega bi se morala zavedati tako oče in mati in oba delovati v dobro svojega otroka pa če se še tako ne marata ali če je to še tako težko. Če sta ga naredila dva, morata tudi oba nositi posledice. Pa čisto vseeno čigava je krivda! Zato se ne bom nikoli strinjal z moškimi, ki nočejo slišati za svoje otroke kot da se jih ne tičejo. Pa če jih imajo radi ali ne.

Ne morem, sorry.

Povod za zanimanje za temo, skupaj s komentarji:
http://katarina.blog.siol.net/2007/01/02/zanimiva-zivljenjska-situacija ter
http://katarina.blog.siol.net/2007/01/09/pridejo-plesat-in-odplesejo-v-smrt


posted on Wednesday, January 10, 2007 11:57:08 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Tuesday, January 09, 2007

Komunikacija peša. Močno peša. Še posebno in predvsem v osebnih odnosih. To videvam povsod in kar naprej.

Ljudje se preprosto ne znajo več pogovarjati. Raje kuhajo mulo in so sitni, kot da bi se pogovorili. Ko pa enkrat mine preveč časa, je pa itak za vse prepozno. In vedno težje se je pogovorit.

Je tako težko spraviti svoja občutja iz sebe? Povedati svojemu bližnjemu kaj te teži, kaj ti ni všeč ali kaj ti je všeč? Se pogovorit kaj kdo pričakuje in kaj kdo lahko sploh daje? Je tako težko biti TI? Saj ni drugega kot da odpreš usta in poveš, kaj misliš, kaj čutiš, kaj pričakuješ, kaj želiš, kaj ne maraš... Jaz tega ne (z)morem razumet. Preprosto ne.

Zame je edini možni odgovor, da še sam ne veš, kaj bi rad in kako. To pa je težava, ja.

Kot da nimamo ust in jezika prav za to, da se pogovorimo! Kot da je bolje biti siten in zoprn... Ah.

Ja, tudi jaz sem včasih siten. Priznam. Si preprosto vzamem pravico do tega, ker sem samo človek, a si v opozorilo drugim prižgem vse rdeče luči, kar pomeni, da je takrat brez veze komunicirat z mano, ker ne prideš nikamor. Potrebno je samo počakati, počakati dokler ne mine. Nikoli se ne drži prav dolgo in sitnoba crkne sama od sebe.

Če ne moreš ali nočeš biti odprt do svojega bližnjega, kako lahko pričakuješ kakršnokoli ljubezen? Le odprtost te bo spravila v njegovo bližino, popolna odprtost obeh strani pa vaju bo povezala kot vaju ne more povezati nič drugega.

In verjemite mi, da je to več kot lepo.


posted on Tuesday, January 09, 2007 11:43:08 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4] Trackback
# Monday, January 08, 2007

Človek odpove v najbolj enostavnih trenutkih. Bolj ko je enostavno, bolj zna zakomplicirat stvari. Ali pa samo meni to ne gre... eh.

Včeraj sem, po parih dneh, doma vključil svoj prenosni disk. Pa nič od njega. Noče se pokazat. Nikakor. Menjam kable. Vkluči izključi metodo tudi probam, večkrat seveda. Restartam vse skupaj. Nič. Se razburim in grem razdret kištico. Opaaaaaa!

Nekaj mi notri manjka! Gledam in gledam in na koncu vidim, da ni kabla! Aha! Glej ga, zlomka, nekdo mi je pajsnil kabel, ki gre od diska do vmesnika, si rečem. Kakšen šaljivec je pa to bil? Kdo pa bi sploh rabil tak kabel??? Sem že začel razmišljati koga bi lahko obtožil te predrzne kraje.

Doma imam na tone kablov, seveda pa noben ni bil dober. Moško-ženski flat, takih ni, a ne? In sem bil jezen na šaljivca, kaj vse mu bom naredil!, sem se že naslajal.

Ker me je potem skrbelo ali je to sploh še isti disk, sem usposobil še en računalnik in vse skupaj povezal prek IDE. Olala, če mi je šaril po ohišju, mi je lahko tudi disk zamenjal. Ampak ne! Še sreča! Hitro sem skopiral vse skupaj, da ne bi šlo kaj v maloro. Zato sem porabil vsaj dve uri, če ne še več, kopiranje namreč vzame kar nekaj časa, še posebej slik, ki se jih je nabralo za kar 25GB.

Danes pa pridem v službo, grem najprej pregledat prenosni disk od kolega. Ja, on ima kabelček, ja. Sicer malo drugačen model, a kabelček pa, ja, seveda, ima!

Potem pa gledam noter, v svojo kišto in razmišljam, kako neki je lahko kabel kar izpuhtel. Bogve zakaj sploh dajejo kabel noter, če pa gre tole kar skupaj... In hop, disk in vmesnik se prav lepo združita...

O, je*emti. WTF?

Ko mi kapne, skačem pol ure naokrog in govorim grde besede. O sebi.

Kabla sploh ni, vse skupaj sem toliko pretresel (ker nikoli nič ne prišraufam), da se je disk pač snel dol z vmesnika.

Še zdajle nisem prišel čisto k sebi... Me je sram do neba pa še malo čez ampak tole moram napisat. Da bom vedel in da si bom zapomnil za vse večne čase. Da bom padel na realna tla. Če pričakuješ kabel potem kabel *mora* bit, kaj? A?

Zdaj lahko cel teden okličem za Teden Sklonjene Glave.

Še dobro, da sem vsaj malo počakal in (še) nikogar nisem obtožil, da prčka po mojih stvareh! Zdaj pa le upam, da bo šola zalegla in da bo ves pripetljaj dober primer kako lahko človek odpove na celi črti...

In jaz nisem pri tem nobena izjema.


posted on Monday, January 08, 2007 1:00:19 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Wednesday, January 03, 2007

Dolga leta nazaj sem se smukal tam okrog Poljan, takrat je bila še Srednja šole Poljane. Enkrat smo imeli tam na dvorišču skoraj koncert pa nam je Habič vse skvaril, a se nismo sekirali. Vem le, da nismo bili ravno najbolj pridni... Kar naprej so našo šolo, polno fantov, tlačili s Poljanami, polno šolo punc. Še zaključni ples smo imeli skupaj, prej in kasneje pa seveda ogromno prežurali.

In danes, več kot dvajset let kasneje, ko sem šel na roditeljskega, sem s strahom opazoval, od kje neki bo skočil ravnatelj... Oh, čeprav sem že siv in za mlade že starejši gospod, sem v sebi še vedno paglavec, ravno tak kot takrat. Me je prav imelo, da bi kakšen gasilni aparat sprožil, zavoljo starih časov.

A sem se raje premislil, na roditeljskem sedel čisto v zadnjo klop, lepo poslušal, vse napisal in se nato tiho pobral. Tadeji pa že ne bom delal blamaže.

Ja, šole mi res ne gredo najbolje. Še vedno ne. Ampak fotko sem pa le stisnil. Poljane, z gasilnim aparatom vred.


posted on Wednesday, January 03, 2007 8:21:16 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4] Trackback
# Monday, January 01, 2007

Pa je prišel tudi dan streznitve. Novo življenje in tako naprej. Nič več Veselega Decembra, razvrata in dekadence. Spet se bo treba streznit, poprijet za delo, hodit v hribe in otroke vzgajat. Gostilne ne bodo več tako polne kot so bile prejšnji mesec, ne bomo več rajali kar naprej.

Končno.

Malo sem imel že dosti tega. Preveč je bilo, preveč... pa sem bil bolj med umirjenimi, samo ene par žurov smo dali čez. Ampak celoten duh praznikov je več ali manj samo še razvrat. Tak ali drugačen. Z alkoholom pa največji. Pa vsi se mamo radi pa voščila pa želje take in drugačne. One Big Happy Family.

Japajade.

Je svet kaj boljši? Tudi danes ni. In težko, da bo jutri. Pa čeprav smo si vsi zmetali v glave na milijone želja, uspehov in sreče. Priznam, meni se zdi to čudno in mi gre počasi na živce. Kot da so pa prazniki čisto nekaj drugega, ko živiš eno drugo življenje, ki z realnim nima nobene zveze. Nekje drugje.

Dovolite pokati petarde svojim otrokom? Ste jih vi pokali? Ko ste bili mlajši ali tudi danes ponoči? Težko je reči, da jih kdo ni pokal, cela ljubljanska kotlina se je tresla od raket in petard. Pa ne mi reč, da so jih metali samo otroci... Kako naj Mitju prepovem pedarde, če sem jih jaz enako veselo metal v njegovih letih? In če bi jih tudi danes metal, bi mi sploh še kaj verjel, da so nevarne in podobno? No, jaz jih že kar nekaj časa ne mečem več. Je preglasno, itak za vse poskrbijo sosedje.  Mitja pa je o petardah začel razmišljati že oktobra. Oktobra, ej! In jih je nabavil eno goro... Tako goro, da je bilo mene strah, da jih sploh ima v hiši. No, Helena se je spomnila salomonske rešitve in sva mu jih odkupila. Tako je imel samo še sedemdeset možnosti, da se mu kaj zgodi, proti prejšnjih tristopetdeset. Izboljšanje v vsakem primeru. Preprečit mu pa ne moremo. Če jih bo začel skrivat, bo samo še slabše. Kot da jih ne more v šoli dobit... Vse se danes lahko kupi, kajne?

No, upam, da bosta oba cela in zdrava. Do 12h morata biti doma. Pa da vidimo, kako se ima mlajša generacija!

Midva sva pa imela en tak neverjetno miren večer, da je kar za v zgodovino. Oba zadovoljna in srečna. Brez odvečnega rompompoma. Brez stvari, ki zamegljujejo pogled. Brez skušnjav.

Enkratno. Morava ponovit.

Po praznikih pa Novo življenje! Sicer pa spet ostajam doma, tamauček še vedno ne sme v vrtec. Ojejejejejejej.


posted on Monday, January 01, 2007 10:45:11 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Sunday, December 31, 2006

Še malo pa otroci gredo na žur. Midva pa ostajava doma. Končno malo miru! ;)

Vsem Vam želim, da bi bili v prihodnjem letu bolj prizanesljivi do drugih in malček bolj trdi do sebe. Delajte na sebi, delajte dobro sebi in drugim. Ampak v vsakem primeru se mejte fajn.

Pa pustite kak komentar sem in tja...


posted on Sunday, December 31, 2006 6:28:39 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Thursday, December 28, 2006

Moj blog največ bere Helena. Za kar sem ji zelo hvaležen. Se pa vedno sprašujem, a me tudi kdo drug bere? Najbrž ne.

Pravzaprav sam ne vem čisto dobro ali bi rad, da me berejo ali ne? Po eni strani bi seveda rad, po drugi pa to prinaša kar nekaj dodatnih težav. Že v sedanjo obliko bloga sem šel ravno zaradi možnosti komentiranja. Pa smo spet tam. Pa bi rad komentarje pa jih ne bi rad...

Saj vem, zdaj bo Vreme skočil, da bi spet bil rad na sredini in da se to ne da... itd. itd.

Morda pa ima človek prav.

Ali pa tudi ne. Odločit se ni bilo težko, odločil sem se že zdavnaj za blog in odločil sem se za komentarje. Ampak, kaj bi si pa želel, si pa nisem čisto na jasnem. Blog pišem že dolgo, veliko stvari iz svojega življenja, vse zelo na osebni ravni, ne spuščam se v trenutne politične situacije, v komentiranje trenutnih dogodkov doma in v svetu. Če bi se, bi me najbrž bolj brali, če bi seveda kaj pametnega napisal. A sem prepričan, da se o takih stvareh itak ne da napisat nič pametnega. Če pa je že pametno pa je čez dva dni zastarelo. In tako lebdim na svoji osebni ravni, s čimer sem v bistvu zadovoljen. Saj pišem tale blog zaradi sebe, si vedno govorim.

A me vsake toliko časa malce napuh daje, malo mi greben raste in podobne stvari. Sem pač samo človek in ne superman, skušnjave so velike, vsake toliko časa jim podležem. In si želim, da bi me brali, da bi bil na vseh mogočih listah in da bi imel milijon komentarjev!

Potem pa vzamem zdravilo, kar pomeni, da grem na Technorati pogledat status svojega bloga. Ponavadi piše takole: krtina.com, Rank: 2.399.655 (No blogs link here yet). In vedno ko pogledam, je številka malo večja. (Čez kako leto bom že na 3 mio!) In sem ozdravljen...

In se lahko le zahvalim Heleni, Vremenu in Urši, da me kdaj obiščejo. Kaj pa si še želim drugega, hudiča?

 


posted on Thursday, December 28, 2006 10:01:08 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [10] Trackback
# Wednesday, December 27, 2006

A vi tudi radi delate rezime lanskega leta? No, jaz ga pa ne delam rad. Lansko leto je bilo in ga več ne bo. Who bl**dy cares.

Buldožer je že zdavnaj ugotovil: svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem.

Čemu in zakaj bi se oziral nazaj? Da bi se matral? Svoje izkušnje sem ponotranjil in nimajo več zveze z 2006. Čas in njegov čar je minil. In del mojega življenja z njim. Še pomaham mu v slovo in grem naprej... Kmalu.

 


posted on Wednesday, December 27, 2006 11:12:42 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Wednesday, December 20, 2006

Včasih sem prehiter, mnogo prehiter, še posebej v medsebojnih odnosih. Zaznavam stvari, ki jih drugi še od daleč ne vidijo, ne slišijo, ne občutijo. In zato se jim vedno zdi, da nergam takrat, ko to ni niti najmanj potrebno. Pa vendar sam zelo hitro občutim spremenjena stanja, zven besed, poglede, ki odstopajo od povprečja.

In ne morem si kaj, da tega ne bi izrazil, da na to ne bi opozoril. Vsekakor mislim, da je mnogo bolje kot čakati, da se odnosi poslabšajo do točke, ko to že vsi opazijo, vendar pa je njihovo reševanje takrat skoraj že onemogočeno.

Ja, in potem sem nergač. Nergam in sem siten in zoprn. Vedno potrebujem nekaj časa, tako kot vsi, da prepoznam težavo, da jo izdvojim od vseh ostalih namišljenih težav in stranpoti. Zaenkrat mi gre to kar dobro, le v vmesnem času je z menoj precej težko. Za resne pogovore pa tako ali tako vedno manjka časa, čeprav bi se jim morali vsi mnogo več posvečati. Zapoznele težave in nerešeni problemi sami nočejo nikamor, le čakajo na pravi trenutek, ko lahko z vso silo udarijo na plano.

Velikokrat se pokaže, da so težave notranje, zunanje so večkrat le izgovor. Res je, da je zelo težko vedeti, kje te težave so, vendar se je za njihovo rešitev priporočljivo potruditi.

Trenutno imam sam kar nekaj težav s to svojo razdrobljenostjo trenutnega življenja. Ne čutim, da bi bil komurkoli potreben, komurkoli pomemben. Ker trenutno ne zmorem delati ničesar, se ta občutek le še krepi. In sem potem ljubosumen na vse, ki si polno življenje odgovornosti in dela lahko privoščijo. In sem tečen tudi zaradi tega. Kaj hujšega kot da dnevi letijo mimo čisto brez veze. Posebej močno je to v mojih letih, ko se mi že zdi, da vsak dan šteje. Pa vendar, zakaj čuvanje tamaučka ne bi bilo pomembna zadeva, ravno tako kot delo v službi? Zakaj moški mislimo, da biti gospodinja (kar trenutno pravzaprav sem) ni povsem enako tistemu, pravemu delu? Jaz sem prvi, ki nisem takega mnenja, vendar pa vedno rabim kakšen teden vživljanja, nekaj časa, da se prilagodim. Da se sprijaznim. Saj na koncu koncev prav uživam.

Lahko pa bi iskal umik v službi, se v vedno istem okolju skrival in sploh ne hodil domov. Kot mnogo, mnogo moških. In če mi taki pravijo, da delajo ali zato, ker je treba ali zato, ker potrebujejo denar, jim nikakor ne verjamem. Služba je le umik, umik v okolje, kjer je vse v mejah vedno istega, vsak dan problemi, vendar vedno enako rešljivi. Dom, družina pa prinaša vedno nove in nove izzive, vsak dan prinese kaj takega, s katerim se nikakor ne znaš boriti, vsemu se moraš posvetiti od začetka. Naporno. Precej.

In kakor si torej človek lahko predstavlja idealno življenje? Pravzaprav nikakor drugače, kakršno je zdaj! Bi si želel imeti vse, delati samo tisto, kar bi rad, brez vsakršnega truda, se za vse nič ne truditi? Oh, to bi bil pa skoraj pekel. Veliko raje imam to, kar je. Je naporno, grozno in težavno, priznam, a edino le trud daje vsemu temu pravo vrednost.

Zdaj, ko je problem najden in idetificiran, bo vse veliko lažje. O njem se lahko pogovorim, ni več okrogel strah, je samo še lupina, ki jo lahko pogledaš z vseh strani in je na koncu preprosto rešljiva.

Jutri je pa itak nov dan. Itak.


posted on Wednesday, December 20, 2006 1:20:11 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [5] Trackback
# Tuesday, December 19, 2006

Še vedno doma s tamaučkom. Zgleda ne bo nič bolje tja do 2007. Se menjavava s Heleno predvsem zaradi službenih zadev. Evro pa to...

Po eni strani prav luštno, po drugi moreče. Vedno padem v neko vrsto depresije, ker si ne znam narediti načrta, ne znam najti smisla. Vsaj v tej razdrobljenih dnevih ne. Mogoče v daljšem času to ne bi bil problem, v takih kratkih intervalih pa je. Kar naprej mislim, da sploh ni možno karkoli narediti in zato tudi nič ne naredim. In se vlečem in se igram s tamaučkom. Vsaj on je zadovoljen, si mislim.

Službene zadeve so razdrobljene in ne vem, kje se me glava drži, ZEVS je še bolj razdrobljen, pojma nimam, kaj se dogaja, domače strani in delo so postavljene čisto ob stran. Pravzaprav narobe svet. Interesi so se čudno zamenjali.

Tile dnevi niso nič kaj veseli pa čeprav je vse skupaj praznično. Zapiram se in upam, da jih ne bo več veliko. Da bo z novim letom tega konec, čeprav se mi zdi, da je to le utvara in da bomo potem spet juhej, naprej. Z enakim tempom in enako strastjo...

Eh.


posted on Tuesday, December 19, 2006 5:30:40 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Friday, December 08, 2006

Dragi Dedek Mraz,

letos Ti pošiljam moje prvo pismo s svojimi željami (prej še nisem vedel zate):

V upanju, da mi boš izpolnil željo, Te lepo pozdravljam,

Tvoj Leander

Sporočilo je seveda šifrirano posebej za Dedka Mraza oziroma Božička (Leandru je vseeno), z malo domišljije pa lahko preberemo:

letos si nadvse želim tisti velik avto z lučkami, ki sem ga videl v domžalskem Sparu! Božička je pomagala Mami narisat zato ne biti name jezen, če ti slika slučajno ni všeč.

Hm, tole sploh ni slaba ideja, je pomislil tudi Očka... Nikoli ne veš, kaj je res in kaj ne. Kaj pa če je res in potem ostaneš z dolgim nosom? Pa se boš nato sekiral, da nisi izkoristil ponujene priložnosti?

Zato je Očka sklenil:

Dragi Dedek Mraz,

tole najbrž ni moje prvo pismo Tebi, lahko pa tudi je (se ne spomnim, sorry), ampak če boš slučajno, čisto slučajno, kaj metal skozi naš dimnik tudi zame, bi Te lepo prosil, da vržeš kaj izmed tega, kar si želim. Spisek ni predolg, ker sem ga že močno oklestil, stvarem nad 30kg sem se pa popolnoma odrekel, ker vem, da težko nosiš. Pa jih je bilo veliko... Joj, kaj vse sem spustil, ko bi Ti le vedel!

Lahko mi prineseš tole ali tole ali tole ali tole.

Vse ALI v prejšnjem stavku seveda lahko enostavno zamenjaš z IN, če ti je to lažje. Ne bom nič jezen.

Listo sem na hitro sestavil in ti jo poslal, vendar vem, da vedno slišiš prav vsak moj vzdih: Oh, kaj bi pa tole imel! in da točno veš, kaj si želim!

Tvoj - Leandrov Očka

P.S.

Helena, če tole bereš: ne goljufaj! To NE velja zate ampak za Dedka Mraza!


posted on Friday, December 08, 2006 10:47:05 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback

Pranje perila je pri nas zahteven projekt. Za šest ljudi se ga kar nabere. Včasih ga je težko prat sproti potem pa se ga kar nekaj nabere. Priznam, da to v celoti prepuščam Heleni, jaz samo sem in tja kaj pobarvam, ponavadi na rdečo oziroma nežno roza. Spodnje hlače s pridihom nežne roza so potem zanimiva stvar, Mitja jih sigurno ne bi hotel nosit...

Ne vem pa čisto dobro, zakaj si je Tadeja raje izbrala zlaganje perila kot pa pomivanje kopalnic. Za takle kup kar porabiš nekaj časa.

Da bi pa tole še likali? A ste čist nori???


posted on Friday, December 08, 2006 8:06:05 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Saturday, December 02, 2006

Vse, kar lahko počneva, je tole:

Celo višji je od njega! V naslednjem trenutku stolpa ni več bilo... Zgradi in podri, poznate to igro?


posted on Saturday, December 02, 2006 1:44:34 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, November 29, 2006

Ma, ne moreš verjet! Tamaučk ima pljučnico. Bronhopneumonia ali nekaj temu podobnega... Se je moral danes še slikat. Jutri pa nazaj k zdravniku in zgleda, da še ene parkrat...

Kje je pa to staknil?

Še dolgo bomo doma. Zgleda.


posted on Wednesday, November 29, 2006 5:56:34 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback

Včeraj sta se naključno zgodila dva zanimiva dogodka, ki sta me prestavila, hm, za 22-25 let nazaj.

Najprej sem na Zanki našel stare posnetke iz Diska FV, nato sem se pa še tam mimo peljal, v Šiški. Diska ni več, tudi hiše ne, pojma nimam od kdaj. Tam se peljem enkrat na pet let. Naključje ali kaj drugega?

Seveda sem pobral vse posnetke dol in v njih iskal meni podobno faco. Posnetkov ni prav veliko ampak kolikokrat sem hodil tja, bi se že moral nekje videti, sem si rekel. Pa se nisem našel. Našel pa sem polno znanih fac: gigi, božo, štamcar, košak, esad, frankenštajn, bitenc, zorman, aldo, čao pičke in še mnogo več takih, ki nimajo imen, samo blede slike v spominu. Študent, Union, FV, Škuc, K4, Plečnik je bila prehojena pot. Včasih si rečem, da je bilo vse skupaj samo izguba dragocenega življenjskega časa, po drugi strani pa sem le zrasel na izkušnjah.

Vendar pa je po 25 letih še vedno ostalo pankersko prepričanje in a v krogu, pol pesmi znam še vedno na pamet, na N80 pa zvonijo O!Kulti. Da ne govorim o tem, da cifre 392685 nisem nikoli spustil iz spomina. Za vsak slučaj. In Za ljudi.

25 let, križana gora...


posted on Wednesday, November 29, 2006 2:48:09 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback

Pa bom še jaz delil bolezen z Leandrom. Jutri, pojutrišnjem ostanem doma, na bolniški. Mora Helena v službo. Čeprav me vedno najprej to precej zmede - kaj moram še vse narediti! - pa se na koncu izkaže kot zelo ugodno. Res je, da se je treba z bolančkom kar naprej ukvarjati, a nekaj časa pa si vseeno lahko utrgaš. Te čase se zna že tudi sam nekaj zabavati in se te ne drži kar naprej za kiklo.

Poleg tega sem na strogi dieti. Ah, to je nekaj luštnega! Včeraj so se mazali s pico, jaz sem pa prepečenec gulil in donat pil. O, vnebopijoče krivice! Bogve s čim se bodo mastili danes???


posted on Wednesday, November 29, 2006 11:49:00 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Tuesday, November 28, 2006

Bolezni tudi nas zadanejo sem in tja. Tako sta zdaj Leander in Helena doma, bogi mali pišek z visoko vročino.

Danes sem tudi Očeta iz bolnice pripeljal, po taki operaciji se dobro drži!

Ampak jaz sem slabe volje ko hudič... Brez motivacije in kakršnegakoli interesa...

Bljak, bljak, bljak.


posted on Tuesday, November 28, 2006 9:12:50 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback

Regrat, poljska rožica, ki raste praktično povsod. In kar naprej. Rastlina, ki je tudi dobra kot hrana, poleg tega pa je zastonj. Z nožkom se odpravite na bližnji travnik in videli boste sami! Nekateri jo poveličujejo v nebesa, predvsem zaradi snovi, ki jih vsebuje. Še malo pa bomo delali zdravila iz nje...

Mi pa smo vam pripravili družinski napotek, kako regrat sploh pravilno jemo:

Res je, da zdajle ni ravno pravi letni čas, po travnikih ga je premalo. Če imate živce, da počakate do pomladi pa se boste lahko napasli po mili volji!

Pa dober tek.


posted on Tuesday, November 28, 2006 7:06:59 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Monday, November 27, 2006

Temule našemu vrtičkarju se kar naprej dogaja. Včasih me prav drži, da bi šel tudi jaz malo v vrtec... Pa ne zato, ker se jim veliko dogaja, saj se meni tudi, ampak preprosto zato, ker lahko po kosilu spijo. O, miline!

Doma pa ob vikendih Leander skoraj ne spi več popoldne, še posebno ne, če je Flori pri nas. Takrat nima časa in je zvečer že tako utrujen, da samo pada in je siten ko strela. Zaspi pa takoj.

Kolikor se jaz vrtca spomnim, smo se imeli tudi fino. Še posebno v soboto, takrat je bil vedno gris za kosilo. S čokolado oziroma bogve kakšnim nadomestkom...


posted on Monday, November 27, 2006 3:24:12 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Sunday, November 26, 2006

Šele zdaj sem opazil, kako smo izpadli na tisti zadnji sliki od prejšnjega posta. Mitja je namreč, medtem ko je slikal, zakričal: Mirno!

Jaz sem seveda planil v pozo, kot so mi to pač vklestili v mojo dušo. Ob vsakem času in na vsakem mestu. Seveda sem pri tem pozabil, da tega ne smeš delat (roke k glavi dajat), če nimaš kape. Oh, kdo se bo tega spomnil, nekatere stvari ostanejo v tebi, druge pa ne...

Tadeja se je postavila v čisto pravo pozo za mirno, sicer z nasmehom, ampak vseeno. Taborniška vzgoja, se pozna. Novodobno taborniško, resno, a ne preveč.

Helena pojma nima, kaj je to Mirno!...

Leandru je pa čist vseen, kdaj se drugi derejo...

Kaj vse iz ene slike pride! Res pa je, da sem že pri naslednji fotki kazal fotografu jezik, čar trenutka je že izginil. Ampak dobil pa me je na limanice...

 


posted on Sunday, November 26, 2006 9:09:23 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [5] Trackback
# Friday, November 24, 2006

Pa še res je bilo to, kar sem včeraj napovedal. Privoščili smo si pohanega purana in dve kili pomfrija. Dve kili! Iz ušes mi gleda, če mi bo kdo samo omenil pomfri v naslednjih parih tednih, ga pobruham...

Tadeja je morala na žalost jest mrzlega, ker je bila precej pozna, v mikrovalovni pa od krompirja nič ne ostane. En tak čigumi rata, bljak. Da bi ga pa spet grel na olju, po vsem dvokilskem pečenju in litru porabljenega olja, japajade.

Seveda sem se najedel ko zverina, na koncu me je pa še Leander dal spat ob pol desetih. Pa sem mu lepo rekel, da ne bo mogel danes vstat, in, glej ga zlomka, celo prav sem imel! No, pa tudi z mano ni bilo nič drugače, tudi po tolikšnem spanju sem čisto enako - težko - vstal. Mitju je pa itak ura piskala 38 minut, za kar sem mislil, da je rekord. Pa ni. Rekord ima uro in pol. Ojej... tista ura mrtvega zbudi, po celi hiši jo slišimo in se nerviramo, a Mitja ob njej sladko spi... A mislite, da je to kaj povezano z radostjo hoje v šolo???

Pa se res pozna, da Helene ni doma!


posted on Friday, November 24, 2006 9:53:38 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Thursday, November 23, 2006

Helena je šla danes zjutraj na Infosek. Vsaj dva dni si vzame sem in tja, za več si skoraj (še) ne upa. Mislim, da ni stvar v (ne)zaupanju, da bi šlo vse narobe, mame so pač take. Težko zapustijo svoje otročiče in jih kar naprej skrbi, kaj se vse dogaja doma. Pa se imamo vedno fino, celo spohamo lahko kaj, ker Helena pohanja ne mara, bognedaj, da bi pekli pomfrit. Tako pa si, ko Helene ni doma, privoščimo pomfrit in ob večeru, ob filmu, še kokice. Čisti razvrat, vam pravim! No, ja, malo jih pa moram razvajat. Kdo pa jih bo? Sicer je pa vedno naslednji dan služba pa vrtec pa šola pa obveznosti pa itd.

Včeraj sva se morala skoraj skregat, ker je hotela postoriti vse za ta dva dni, ko je ne bo. Kot da se vse ustavi, ko je ni. No, majčkeno se res, priznam... Če bi pa hotela še skuhat za dva dni, bi pa iz kože skočil! Kot da sem ne znam sam! Pa vem, da ne misli tako, a si ne more pomagat. Iz mater veje nekakšna odgovornost, da preprosto "morajo" poskrbet za vse. Pa jo prepričujem že dolgo časa, da temu ni tako, rezultati so že vidni, a gre počasi, počasi.

Mamice in sinčki pa Očiti in hčerke... Ojdip je včasih zelo izrazit. Po mojem je vse v poznavanju sebi lastnega spola. Za našega Mitjo dobro vem, kdaj hoče Mamo okrog prinest in na kakšen način deluje. Sem bil natanko tak in sem svoji Mami počel zelo podobne stvari. In zato ga nič ne šparam. Hčerke pa so čisto nekaj drugega, pojma nimam kako razmišljajo. In me vrtijo potem okrog prsta... Priznam. A sreča, da sta starša dva in se porazdeli, Helena pazi name, jaz pa nanjo, da ne zabredeva predaleč v premalo ali preveč trdo/mehki vzgoji.

Šele zdaj sem pogledal program konference, kamor je šla Helena. Zanimive teme, zanimive. Pričakovati je rast različnih Honeypotov zato se pazite, kaj počnete. Nekdo vas kar naprej opazuje! Že nekaj časa razmišljam o lastnem Honeypotu, a koga naj v Krtini lovim? Bi moral stanovati nekje v mestu, v bloku, tam okrog je komunikacij, kolikor hočeš! Najbrž pa se tudi tega, da ljudem prisluškuješ, kaj se po Skype-u pogovarjaju, naveličaš prej ali slej, a ne?


posted on Thursday, November 23, 2006 10:32:12 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Tuesday, November 21, 2006

Pisanje emailov in elektronsko komuniciranje je prava mala umetnost. Še po tolikih letih uporabe se mi zgodi, da ga včasih pihnem in napišem zadevo tako, da me narobe razumejo. Oziroma razumejo me drugače, kot bi jaz hotel. Obrazna mimika v pogovoru nas reši marsičesa, pomene dodajamo z lahkoto, v elektronskem komuniciranju pa temu ni tako. Nekak približek so znakci (smiley-i), a jih jaz ne uporabljam prav pogosto. Kar je mogoče napaka.

Še posebno se mi to dogaja, ko se mi mudi ali pa z "levo" roko pišem odgovore. Vsebine niti ne preveriš, ne prebereš je še enkrat, se ne vživiš v vlogo bralca, ki ne ve vsega, kar si si ti sam zraven še mislil. Bralec prebere samo tvoje besede. In... hop... nesreča je tu. No, kakšne hude nesreče nikoli ni, vendar pa prihaja do nesporazumov in tega, da je mogoče kdaj kdo užaljen. Čisto po nepotrebnem. Odnosi se takoj in vidno postavijo en nivo nižje in samo hitro opravičilo pomaga, da se ne poslabšajo v celoti. Morda.

V veliki večini primerov vsak tekst vsaj še enkrat preberem, če ne drugega, vsaj zaradi očitnih pravopisnih napak, ki mi gredo precej na živce. Ponavadi izkazujejo pisanje na hitro, kot da se človeku ne da pogovarjati s teboj. Kar v nobenem primeru ni lepo. No, ja, ampak vseeno se mi še kar dogaja, da sem včasih preveč hiter, zmatran ali pa se mi res ne da. In si sam luknjo skopljem in tudi vanjo padem, takoj ko pride odgovor z druge strani. In potem se vlečeš nazaj, se opravičuješ in razlagaš na dolgo in široko, počneš vse, čemur si se hotel ogniti v prvem sporočilu. Medvedja usluga, ne?

Ah, sorry Rajko! Imam slabo vest, najbrž ti to ne pomaga ampak vseeno...


posted on Tuesday, November 21, 2006 9:50:24 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Friday, November 17, 2006

A je mal navihan, a ne de?

Mali navihanček zna biti sem in tja tudi naporen. Da nam pove, da ni kar tako na tem svetu ampak da ima določeno vlogo in da ga moramo upoštevat. Kar je čisto prav.


posted on Friday, November 17, 2006 10:32:46 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Monday, November 13, 2006

... naša kaminska peč! Tako, da sva jo še malo poslikala. Helena je priredila cel kot, s stolom, kjer je tako fino toplo... Takole zdaj zgleda in najbrž bo kar nekaj časa, ker smo zadovoljni!

DUHOVI, DUHOVI v naši hiši! Sem vedel! Taka stara hiška pa ne bo imela duhov! Sreča, da so prijazni duhci.

Vendar se ne muckamo kar naprej ob ognju ampak včasih še kam skočimo jesenske barve pogledat!

Krtinski hrib seveda. Za jesenske šopke in polnjenje baterij na sončku. Eni pa tacajt v kleti sedijo in pišejo. Šmrc...


posted on Monday, November 13, 2006 7:50:46 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback

Dva naša lumpa, ki kar naprej skačeta, se podita, se skrivata, strašita, norita, skratka, delata vse, da bi nas spravila s tira.

Včasih sta pri tem uspešna, včasih malo manj. Ker sta luštkana in se imata fajn, jima radi pogledamo skozi prste, čeprav visita z vseh najbolj norih mest v hiši. Če se da s kje viset, potem se s tam visi, obeša in skače!

That's life.


posted on Monday, November 13, 2006 9:47:56 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, November 08, 2006

Tele tri dni sedim v prostorih S&T in sem na tečaju CP SA II. Edina žalost je, da nimam dostopa do ineta.

Drugače pa je fino začeti šele ob pol devetih. Prav luštno, brez kakršnekoli gneče zjutraj. Pol ure pa sem oddal Leandra v vrtcu in prišel na tečaj. Oh, ko bi tako bilo vsak dan. Res pa je potem malo žalostno priti domov, ko cerkev že bije za mrak... Sicer pa bo kmalu pomlad in življenje se bo začelo na novo!

Zjutraj srečala še lisico. Povoženo, na žalost. Ne vem, kako ljudem to rata... Po drugi strani pa to vsaj pove, da lisice so, čeprav jih že dolgo ne vidim več...

Zimska utrujenost me prijemlje. Najraje bi se zavlekel pod odejo in spal do marca. Hm, po drugi strani pa tudi ne... Uff, danes je en tak dan, poln nasprotij.


posted on Wednesday, November 08, 2006 7:48:50 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Monday, November 06, 2006

Seveda. Jasno. Kakor, da ne bi vedel. Jebela cesta...

Danes opolnoči se bo pocenilo kurilno olje. Pa je šlo 4.200 sit v meglo. Čisto tako, brez veze. In tudi pritoževat se ne morem kaj. Nič.

Ah, doma pa lahko skačem do stropa... Pa kako, hudiča, vedno kupim pred pocenitvijo??? Če pa bi čakal, bi se pa sigurno podražil! Oh in Ah in Sploh.


posted on Monday, November 06, 2006 7:55:29 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Friday, November 03, 2006

Včasih, še posebno ob jutrih, se svetloba tako rada prav lepo poigra. In ker je kar naenkrat tako lepo, me vedno zaskrbi, da zdaj je pa res konec sveta.

Narava še celo umira v lepoti.

Nenavadni dnevi. Sonce, črni oblaki, sneg, dež, vse skupaj, naenkrat. Kot da se nekdo ne more odločiti.

Naj še počaka do pojutrišnjem, jutri gremo na kras malce gledat rdeči ruj in uživat. Ob ruju in teranu. In pršutu. Zgleda, da bo tudi razgled s Trstelja, če se bo le vreme takole držalo.

 


posted on Friday, November 03, 2006 1:26:22 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Friday, October 27, 2006

Danes sem šel sam na pivo. Kar že doooolgo nisem naredil.

No, saj ne, da ne bi šel na pivo ampak sam, sam že dolgo nisem šel na pivo!

Matral sem se najbrž okoli pol ure, da sem uspel sploh tole fotkat. Me je bilo preveč sram. Da ne bi kdo mislil, da njega slikam. Jaz sem pa hotel samo pivo slikat...

Pa sem se prej hotel pripraviti, ugasniti izdajajoč zvok in podobno. Na koncu pa sem ugotovil, da se N80 sploh ne da zvoka za kamero izklopit, samo enega bolj kratkega sem dal, poleg tega pa vedno lučka zasveti, ko slikaš. Na, pa sem se moral skrivat. Privacy pa to... Vsi vidijo, ko slikaš. Hm.

No, pivo je bilo dobro, jaz pa sem končno v miru lahko malo razmišljal. Seveda sem imel takoj 504 ideje, zamisli in podobno. O blogu, o krtina.com, o HeliUm in podobno. Kaj vse me še čaka in kako bom vse to naredil. In tako sem odšel s polno glavo. Spet.

 


posted on Friday, October 27, 2006 8:54:28 PM (Central Europe Daylight Time, UTC+02:00)  #    Comments [0] Trackback