Podkleteno Nebo
Zacetna stran - krtina.com!
# Thursday, November 20, 2008

Ker že pišem o mojstrih...

tudi jaz se včasih prelevim v kaj takega. Še posebej takrat, ko je treba popravljat neumnosti po tapravih mojstrih.

Mater, samo še koledar z velikimi... no, saj vemo kakšen... si moram obesit na steno.

Pa bo prava delavnica s pravim mojstrom.

 |   |   | 

posted on Thursday, November 20, 2008 1:39:27 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [1] Trackback
# Friday, November 07, 2008

Ne, res nisem zaspal. Pa tudi len nisem. Nikakor ne!

Edino, kar mi zdajle pade na misel, je jamranje. Pa pojma nimam zakaj. Pri tem tudi nimam nobene želje po jamranju. Sploh nikakršne. Ker v tehle časih se mi, nama, vse dogaja tako hitro, da kar ni... hm, a čem rečt? ... časa.

Seveda to ni čisto res, časa je vedno dovolj, če bom lahko jutri cel dan na Sladkem vrhu in bom tekel v krogih, ki jih bom najbrž hitro klel, potem ne morem reči, da nimam časa. Če sem včeraj ponoči tekal eno uro po k-rožniku, med nalivi, tudi ne morem reč, da nimam časa. Zdajle grem na pivo, torej imam čas.

Ja, časa imam pravzaprav na pretek! Vse ostalo je pa stvar interesa. Če komu rečem, da nimam časa, potem se mu opravičujem, ker to le pomeni, da imam v paci kakšne bolj zanimive, interesantne, "pomembne" stvari. Pa nisem samo jaz tak, anede da ne?!

V organizaciji samega življenja najbrž še kaj peša. Prenehanje kajenja ni taka enostavna reč. Predvsem glede organizacije ne. Kar naenkrat imam namreč toliko lukenj, ki jih nimam s čim zapolniti. Zjutraj mi ni treba porabit pol ure za kavo. Po hrani mi ni treba letet nekam na čik. Nič, zjutraj lahko kar direkt planem v kopalnico. Direkt! Na koncu mi še kave ni treba pit. Le zakaj bi jo? Brez čika nima smisla...

Zato pa bilo fino, da se navadim jesti zajtrk, ki sem ga v prejšnjih 25letih spuščal na račun kadilskega zadevanja. Hja, to pa je mnoooogo težje. Kaj sploh jest za zajtrk? Kdaj? Zakaj? Kako? Sama vprašanja, ki se razrešijo počasi in z obilico razumevanja.

Kontraprodukt tega je, da sem v teh časih nekako naspidiran, kar skačem in skačem in se sploh ne ustavim, le zvečer padem. Ker pa nisem ravno človek, ki bi hitro živel, mnogo bolj so mi všeč počasna prebujanja, počasno življenje, imam s tem skakanjem kar nekaj težav. In potem nimam cel dan pojma, kaj bi lahko sploh pisal na blogu in kar naenkrat mine tri dni, jaz pa nisem še nič spisal.

Pa včasih nisem imel teh težav, za vsak dan je bilo dovolj materiala. Kar ga je najbrž še vedno, le da se ne potrudim dovolj.

POTRUDIM DOVOLJ.

Ja, sklanjam glavo in priznam! Ne trudim se dovolj, trenutno je moj interes povsem drugje. Kratko-kratko-kratko ročno danes pri košarki, malo dlje-ročno pri Sladkih6, malce malo-dlje-ročno pri Geostiku, potem je pa tu že drug teden. Uauuu, kje je pa šele to!

Kdo pa ve, kaj nam bo prinesel, anede?!

 |   |   | 

posted on Friday, November 07, 2008 1:52:27 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4] Trackback
# Wednesday, October 29, 2008

Clive Cussler je simpatičen možakar, ki piše hudo adrenalinske knjige.

Uspešnice, bestsellerje in njim podobne knjige.

Gospod ima zanimivo razvado - v nasprotju s Stephenom Kingom, ki nastopa v vsakem filmu po lastni predlogi, tale Clive nastopa kar v vsaki svoji knjigi. No, vsaj v tistih, ki sem jih jaz bral. Sicer v obstranskih vlogah, pa vendar.

Njegova najhujša serija - najhitrejša in naj, naj, naj - je A Dirk Pitt Adventure.

Tale Dirk Pitt je šele možakar! Kaj kakšni junaki! Superman, Batman, whatever-Man so proti njemu le patetični mali možički, ki nimajo za žemljo.

Ni ga junaka, ki bi bil bolj sposoben, bolj precizen, bolj... ah... vse bolj, kot je tale Clivov Dirk.

V tejle zadnji knjigi, ki sem jo dobil iz Londona je bil vsaj dvaindvajsetkrat na robu smrti. Parkrat se je celo že sprijaznil z njo. Ampak ne. Ne, ne, ne, ne. Kje pa! Ni mogoče!

Takole po domače povedano, je tole že tako za lase privlečeno, da je že kar hudo.

Ampak... glej ga zlomka... meni je čist všeč. Se vsaj še pošteno narežim zraven.

"Cussler is hard to beat" Daily Mail.

 

 |   |   | 

posted on Wednesday, October 29, 2008 5:47:25 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [6] Trackback
# Friday, October 17, 2008

Ne vem, ali se mi samo zdi, da so naslovi novičarskih portalov vedno manj v skladu z vsebino?

Danes sem kliknil in se tako nasmodil pri vsaj treh člankih. Kar postaja že alarmantno!

Verjamem, da se novičarji borijo za vsakega bralca, a neka linija "normalnosti" pa naj bi obstajala, ali pač ne?

Vsaj kar se mene tiče, so si naredili slabo uslugo. Res, da so me privabili na ogled člankov kar dostikrat, a zdaj jih imam dovolj. 24ur in dnevnik gresta pri meni v pozabo. Od danes naprej se bom trudil po svojih najboljših močeh, da njihovih strani ne odprem več! Odvajanje bo težko in počasno, a verjamem, da mi bo uspelo!

Tako.

Pravzaprav mi je vseeno, če se delajo norca iz lastnih bralcev. Zdaj mi je res vseeno, kar naj se, iz mene se ne bodo več.

 |   |   | 

posted on Friday, October 17, 2008 10:37:03 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [7] Trackback
# Wednesday, October 15, 2008

Pisati o revščini je nehvaležno delo. Vedno.

Že tako ali tako, ker je tema pač občutljiva in te vsi kar hitro narobe razumejo. Poleg tega pa je tudi zame osebno zelo nehvaležna. Ker vedno postanem žalosten, zamišljen in kar malo zagrenjen. Ker o človeku ne mislim prav nič dobrega, saj sama človeška dejanja kažejo, da človeku ni mar. S čimer pa se sam ne strinjam, se borim, a posameznik je le delček v mozaiku in uspeh je malo verjeten in precej daleč. Zato zagrenjen.

Pravzaprav bi lahko o revščini pisal le tisti, ki revščino pozna. Tisti, ki jo dobro pozna, tisti, ki ji je že gledal v oči. Vse ostalo je nakladanje, mlatenje prazne slame. Večinoma pokroviteljsko in brez kakšnega daljšega angažmana.

Večini ljudi je za revščino prav malo mar. Revščina je vedno nekje drugod in nikoli pri nas. Če obrneš glavo stran, je sploh ni potrebno opaziti, mimo greš lahko popolnoma mirne vesti.

Ne briga nas.

Sami se nočemo odpovedati ničemur, za druge nam je vseeno. In to vedno bolj. Vedno bolj smo tudi pripravljeni hoditi čez druge. Koga pa briga, če je kdo reven? Naj se znajde sam! Naj gre delat! Naj zanj poskrbi država!

Zgube pač ostajajo zadaj. To nam govorijo in tlačijo v glavo kar naprej, ogromna večina marketinga deluje na ta način!

Najbolj od vsega pa me skrbi in žalosti naša poraba. Zahodna, evropska, državna in - ne na koncu - tudi domača. Priznam in me je pravzaprav kar malo sram: doma porabimo en velik kup denarja.

Kam gre? Pojma nimam... Kje ga porabimo? Ne vem... Vse smo že počeli, pisali stroške, šparali, bili razsipni, levo, desno, gor in dol, vse sva poskusila... nič. Spolzi. Oziroma bolj natančno: spolzeva.

Pa nimamo ogromne vile. Pa nimamo fancy avtov. Pa nimamo oblek po zadnji modi. Ne hodimo ven jest kar naprej. Ne igramo iger na srečo... Sploh nič takega. V trgovini striktno kupujem najcenejše stvari, kakšne blagovne znamke! Le tiste, trgovinske...

A na koncu ostane preprosto dejstvo, da bi z denarjem, ki ga porabi naša družina v mesecu, lahko nekje drugje po svetu živelo kar nekaj ljudi precej dlje časa. In da porabimo preveč. In da živimo preko lastnih potreb.

In potem naj govorim o revščini?

Saj ne gre... saj imamo vse! Pa še več! Še vse tisto, česar ne rabimo in še več. Imamo polne riti in za revščino nam je malo mar. Ker kar naprej jamramo, da nimamo nič, da je vse drago, da so nam vse vzeli, da nam bodo vse vzeli, da nimamo ne tega, ne onega, ne nič. Nimamo, nimamo, nimamo. Življenje da je težko in zagamano.

Res ne vem, ali smo tako zaslepljeni, da verjamemo že sami sebi, ali smo že totalno nori, ali pa smo le tako popolno hinavski?

Ker nimamo pojma, kako bi sploh lahko pomagali revnim, bi bilo mogoče bolje, da bi se sem in tja malo zamislili in porabili mogoče malo manj. Mogoče pa bomo kdaj zmanjšali razliko. Že samo to bi bilo ogromno.

Posameznik ne reši sveta, a vendar svet stoji na posamezni osebi. Na življenju posameznika in na vsem tistem, kar ta posameznik lahko da temu svetu.

Lansko leto pa tole.

 

 |   |   | 

posted on Wednesday, October 15, 2008 8:04:24 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Thursday, October 02, 2008

Obeti za vnaprej so dobri.

Pravzaprav enkratni!

He, he... jutri imam dopust.

Poležavanje, here I comeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!

 |   |   | 

posted on Thursday, October 02, 2008 8:45:20 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Wednesday, October 01, 2008

Če ti takole kradejo cele vikende, se pa res čas začne zgubljat.

Pred-prejšnji vikend - celo soboto v Gradišču, celo nedeljo sorodniki na žuru.

Prejšnji vikend - celo soboto Boršt, celo nedeljo nogomet v Krtini.

Od vseh teh zabav sem se le na eni vzdržal piva. Ni čudno, da sem potem zmatran kot pes in da se mi zdi, da gre vse mimo. Saj še tega bloga ne morem spisat v doglednem času. Kaj šele kaj drugega.

Naprimer porihtat portal, ki so ga napadli turki.

Zraven pa še zabijam čas s takšnim jamranjem, kot je tole. Jah, to je pa res super.

Ampak danes pridem domov in greva direkt tečt. Potem pa le še pod vodo in direkt na koornk srečanje. In potem spat.

V sredo imamo sestanek Krti. Pa spet gre večer.

V četrtek še ni nič. Ampak to se zna spremenit. Skoraj sigurno se da spremenit. No, najbrž se bo. Spremenilo.

V petek imava pa dopust. HA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Ležal bom in gledal v luft toliko časa, dokler se ne bom začel zvirat in tulit, da mi je dolgčas. Pa pika!

 |   |   | 

posted on Wednesday, October 01, 2008 1:30:27 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [6] Trackback
# Sunday, September 21, 2008

Norimo. Iz dneva v dan.

Kot da je ostalo le še malo, do tistega neizpodbitnega konca. Kot da zmanjkuje.

Časa. Prostora. Vesolja.

.

Petek priprave, sobota ZEVS piknik, nedelja piknik celotne družine.

Ja, pet - šest kil bo šlo gor.

Couldn't Care Less.

 |   |   | 

posted on Sunday, September 21, 2008 9:47:12 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Friday, September 12, 2008

Tale petek je zares nekam čuden.

Bi šel na pivo, pa ne grem. Bi se veselil, ker je petek, pa se ne. Pravijo, da bo dež, pa nič ne zgleda. Jutri je vikend, a me ne briga kaj dosti. Sem še v službi, pa ne grem še domov. Pa še IKE prihaja, sicer na drugi strani sveta, a vseeno.

Tak, zmeden petek in se počutim čisto... no... ja... zmedeno.

Kar pa ni v moji navadi, zato sem še bolj zmeden.

Ni druge, nekaj bo treba narest čez vikend!

 |   |   | 

posted on Friday, September 12, 2008 1:20:01 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Friday, September 05, 2008

Seveda sine, kar vzemi.

Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak.

Takole lahko dela ure in ure. Ne vem, kako mu rata.

In potem rata tole - stvari, ki jih imam rad:

tole - stvar, ki so moje ali pa sem to celo jaz:

in tole - opisa te kategorije še nisem pogruntal, najbrž pa spada pod Razno:

A ni super?

In ko hočem jaz kaj poslikat, ko gre ravno kaj zanimivega mimo in bi bil pravi greh, da tega ne slikam za blog...

kaj se takrat zgodi?

A?

MEMORY FULL!

)#&#/&%$&%$%"#=???**#

 |   |   | 

posted on Friday, September 05, 2008 12:15:08 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [1] Trackback
# Thursday, September 04, 2008

Moj politični manifest je kratek.

Prepričan sem, da je človek svoboden in avtonomen in da sam v popolnosti odgovarja za vsa svoja dejanja. Odgovarja tako sebi, kot odgovarja tudi drugim.

Višjih ciljev ni. Zastopanja, prenosa in prevzema kakršnekoli odgovornosti ni. Je le posameznik, svoboden, avtonomen, živ. Najvišja vrednota.

S tega stališča bi bil nor, da bi pooblastil nekoga, da me zastopa v smislu nekih višjih ciljev. Ali pa v kakršnem koli drugem smislu. Sploh ne v takem, kjer je govora o tem, kako in na kakšen način naj živim.

Zato je vsakršna politika popolnoma skregana z mojimi prepričanji. Tudi tista, ki bi mi "godila", oz. bi mi bila prav, blizu.

Pa naj zmagajo beli, rdeči, zeleni, modri, pošteni, lopovi, diktatorji, lepotci, cepci, zverine, kurbe, mladci, gospodinje... Me ne gane, nihče nima pooblastil, da upravlja z mojim življenjem. No, vsaj jaz mu takega pooblastila pri polni zavesti ne bom dal.

Na sumu imam lastno mater, ki je položila besede v usta Jonasu, da je v mojih rosnih letih samo-zavedanja na odru MGLa glasno tulil: "Črni in Rdeči, vsi ste isti!"

Kot bi bilo včeraj.

Zato me ne spraševat, koga bom volil. Ker ne bom. In ne bom volil, dokler ne bo obvezno in še takrat bom volil neveljavno, dokler pač ne bo kdo volil namesto mene.

Kdo bo vodil namišljeno tvorbo (državo) je pač njegova/njihova odgovornost, v nobenem primeru ni moja.

Seveda sem dovolj realista in sem dovolj pragmatičen, da s takimi prepričanji v tem svetu preživim. Ker je pač treba nekaj v usta dat, ker je treba nekje živet, ker je treba otroke nahranit, ker je pač treba tudi včasih kako pivo spit. Z državo se ni prav nič pametno bost, zato se z njo ne bodem. Pa vendar skušam lasten svet prilagajati sebi, ne pa prilagajati svojih stališč in načel svetu.

Le trudim se, skušam, pravim. Iz dneva v dan.

 |   |   | 

posted on Thursday, September 04, 2008 8:03:46 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [9] Trackback
# Thursday, August 28, 2008

Te čase se ukvarjam predvsem sam s seboj.

Zato še vedno nimamo ne tople vode, ne sproščenega odtoka v kuhinji.

Večino časa sebi in drugim namenjam vloge, ki bi me popeljale na tako zaželjen kraj, kjer bi na miru...

...enga skadil...

...pa se ne pustijo. Pa take fine vloge so to, celo biblične! Svetovnonazorske, grandiozne, itn. itn. Pa NIČ.

Čist prav jim je! Se bom pa zredil za dvajset kil, pa naj me potem prenašajo! Saj bodo sami krivi! Ha!

Še prosil me bodo... še prosil...

 

P.S.

Saj je čist brez veze, da karkoli napišem, ker itak samo o tehle zadevah razmišljam... Brrr...

 |   |   | 

posted on Thursday, August 28, 2008 2:01:25 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [16] Trackback
# Monday, August 25, 2008

Presneto, kako leti čas!

Kako že spet!?

Aha, vidim, da moram še ostale cevi menjat. Ja... super, anede?

Poleg tega je crknil še gorilec za peč, da imamo le mrzlo vodo.

Še bolj super.

Prej je bil v popravilu avto.

Kaj je torej naslednja stvar v razpadanju?

JAZ?!?!?!?!?!?!?!?!

Mi je prav žal, ampak naj gre vse v tri krasne.

 |   |   | 

posted on Monday, August 25, 2008 7:00:32 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Thursday, August 21, 2008

V soboto neham kadit!

.

.

.

Evo, pa sem povedal! Najprej sebi, potem domačim, zdaj pa še celemu svetu.

.

.

.

Zdaj se je treba tega samo še držat. Ha!

V nasprotnem primeru bo osebna, domača in svetovna blamaža... (Mogoče bo pa to malce pomagalo.)

 |   |   | 

posted on Thursday, August 21, 2008 11:31:33 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [10] Trackback
# Wednesday, August 13, 2008

Včeraj sem tako grozno sikal, da sva na koncu kar tulila en na drugega.

Kar je bilo dobro.

Ker je bilo potem - končno - vse ok.

Človek se mora malo spucat, če ima presneto preveč dela. Evo, samo, da pridem z dopusta, je že vse lop po meni, nama!

V petek se spet obeta vesoljni potop, vse skupaj je treba prestavljati, organizirati, se pripravljati. Avgust je že povsem napolnjen, prav tako September. Oktober bi rad obdržal za naju, a ne vem, če bom zdržal na okopih.

Denarja zmanjkuje, avti se kvarijo kot po tekočem traku, obetajo se žuri in sponzorska sredstva. Ker tako želiva, res je, vendar me je kar malo strah, ker je toliko nepredvidenih stroškov.

Ni stvari, pri kateri bi lahko samo zamahnil z roko, nekaj povedal in bi bilo rešeno. Kje pa! V vsako se moraš vsaj malo poglobit, jo obdelat, da si ne narediš kakšne še večje neumnosti v bližnji ali daljnji prihodnosti.

Otroci imajo povsem svoje probleme. Ogromno njih. Problemov, želja, zahtev. Ljudi, še posebno lastnih otrok, ne moreš kar tako odrajtat...

Služba. Ojej. Pustimo raje to.

Družinsko podjetje. Jejej. Kaj šele to! Nekako na pol se mu posvečava, nikakor ne toliko, kolikor bi bilo potrebno in - navsezadnje - pametno.

Zevs. Mater, me tukajle čaka enega dela v bližnji prihodnosti! Prehod, prenova, nabava itd. itd. itd.

Krti. Uffa, vsak teden nekaj, sem in tja. Hodit, organizirat, se dogovarjat.

Pa še en milijon stvari nekje vmes, odzdad, odspred.

Pa še na Blogijado sva se prijavila. Ko pa je bil ravno edini prosti vikend. Kaj pa čva...

Juhej, juhej! Pravzaprav zdajle ni čas za jamranje, ker se je treba brcnit v zadnjo plat in skušat vse podelat.

Saj na koncu prav dobro veva, da se vsemu temu ne bi odpovedala. Na koncu koncev je prav luštno! Kaj pa bi drugače počel cele dneve? Gledal TV?! Sedel v gostilni?

No, edino mehanikom in registracijam bi se pa takoj odpovedal...

 |   |   | 

posted on Wednesday, August 13, 2008 2:10:56 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [7] Trackback
# Thursday, July 17, 2008

Danes goduje Aleš.

To sem jaz.

Še dobro, da sem se spomnil, zdaj si lahko pivo odprem brez slabe vesti.

 |   |   | 

posted on Thursday, July 17, 2008 8:13:32 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Friday, July 11, 2008

Tole je pismo, ki sem ga Staršem pisal nekje v 2002, predvsem Očetu. Iz tega pisma je nastal Forum, ki smo ga poimenovali Naša pisma.

Naša pisma so pravzaprav resnična pisma, ki smo si jih člani družine izmenjevali med seboj. Na koncu je prišlo do štirinajstih pisem in nato še drugega dela Foruma.

V mojih pismih sem predvsem obdelal svoj odnos z Očetom. Če sodim po času, ki smo ga skupaj preživeli po teh pismih, lahko rečem, da uspešno. Ker je bil to najin zadnji "spopad" in točka od katere sva naprej lahko živela neobremenjeno - vsaj jaz - čutim, da ga moram objavit, čeprav so zame hudo osebno izpovedna. 

V in za Spomin. Njegov in moj.

[Aleš – Tarasu in Alenki, 12.12.2002]

Ljubljana

 

Enkrat je treba začeti, pravijo, čeprav je moj moto: prestavi na jutri, kar lahko storiš danes! (He, he...) S temle pismom sem se precej potrudil, zakaj, bo vidno na koncu. Je hudo osebno izpovedno, kar mi povzroča občutke ranljivosti. Tudi ta zakaj bo pojasnjen na koncu. V mislih sem imel serijo takih in podobnih pisem, če le bosta Vidva za to. Jaz sem pripravljen.

Moje življenje zaznamujeta in oblikujeta dve osnovni stvari: ljubezen in svoboda. Vsa ostala mnenja, načela in podobno so podrejena tema, prvima dvema. Iz prvega prehajam do romantike, iz drugega do anarhizma. Verjamem v popolno ljubezen in verjamem v popolno svobodo. Vse svoje sile in delovanje svojega življenja usmerjam v tej smeri. Preprosto verujem. Lahko bi ti dve besedi označil kot Boga, a jih raje ne. Vendar verujem.

Iz prejšnjega odstavka sledi nato vse ostalo.

Trudim se ostati zvest samemu sebi v prvi vrsti. Se ravnati po svojih mislih, po svoji glavi. Včasih trmasto, z glavo skozi zid, a v veri, da delujem prav. V veri, da se ne izneverjam samemu sebi. Osebno sem svoboden, sebi lasten, edina stvar, ki jo imam za vedno na tem svetu, so moje misli, moja svoboda. Tega mi nobeden ne more vzeti, tega nikomur ne dam. A nikakor ne mislim, da sem samozadosten, z velikim veseljem pobiram iz okolja, vse, kar mi to okolje skuša dati. Vsak nasvet upoštevam, vsako dobro idejo, vsako misel. Skušam rasti na vseh teh vplivih, se z njimi oplajati, jih vplesti v svojo lastno miselnost. Odločitve na tej podlagi pa so samo in čisto moja stvar. Jasno je, da včasih na svoji poti tudi koga ranim, koga poškodujem. Temu se na žalost ne morem ogniti. A odgovornost nosim vedno. V vseh primerih se jasno zavedam posledic svojega dejanja in jih tudi odgovorno sprejemam, se pred njimi ne skrivam. Včasih sem potisnjen v kot, iz katerega drugega izhoda ne vidim.

Tako, na drugi strani, tudi od ljudi pričakujem, da so svobodni, samostojni. Ne smem in nočem se odločati namesto njih, njihove odgovornosti ne smem in nočem nositi jaz. Ker s tem prepuščam delček osebne svobode drugemu, prepuščam svojo samostojnost in se odgovornostno navezujem na drugega. Čeprav je ta drugi sam sposoben tega. Nikoli nikomur ne vsiljujem svojega mnenja, svojih misli. Rad povem, kaj in kako mislim, a tukaj se vsa stvar konča. Odločitve zase sprejemam jaz, kdo drug pa zase. Ljudi celo ne prepričujem v svoj prav, raje zasejem seme dvoma, raje pogledam na zadevo z druge plati. Delujem tako, ker se to obnese tudi pri meni samemu. Z direktnim napadom pri meni ne prideš daleč, že samo zato ne, ker je napad. Kakor ne dovolim, da drugi sprejemajo odločitve v mojem imenu, tudi jaz nočem sprejemati odločitev v drugem.

Svet, ljudi okrog sebe, ljudi, s katerimi komuniciram, skušam preprič(ev)ati s svojimi dejanji, s tistim, kar delam in kako delam. Sem kamenček v mozaiku, ki ga sestavljam. Delam po svojih močeh tisto, kar (z)morem, tako kot zmorem. Seveda se lahko takoj vprašam: ali ni že ta mozaik največja oblika nesvobode? Sem zaradi svojih prvih dveh načel vedno znova omejen na samo določen izbor obnašanja, delovanja? Sem zaradi tega jaz še najbolj vpet v neke smernice? Navidezno svoboden, v resnici pa zasužnjen že od začetka? Pa vendar se mi zdi, da v pojem svoboda spada tudi pojem odgovornost, da svoboda ni samo tisto, da lahko počneš, kar te je volja. Je veliko več od tega. Med drugim tudi pravica nositi svojo lastno odgovornost. In v tem ni nesvobode. Na drugi strani pa je razkroj, nič, z njim pa nesvoboda.

Ne bežim pred dolžnostmi, pred izzivi življenja, ne bežim pred življenjskimi problemi. Nikoli ne pobegnem (razen iz kakšne dolge vrste...) pred njimi. Ne obrnem jim hrbta, vedno jih skušam rešiti, kolikor le je v moji moči. Vedno se odločim za takšno pot, kot se mi zdi prav. Za takšno, ki je v skladu z mojimi verovanji. Temu se ne morem odreči. Ponavadi je to dosti težja pot, kot se zdi na prvi pogled. Pa sem zadovoljen, sem zvest samemu sebi. Se pa le zgodi sem in tja, da sem stisnjen v kot, da imam problem, problem, ki je nerešljiv. Je nerešljiv v skladu z mojimi načeli. Moral bi postati nekdo drug, da bi ga rešil, moral bi spremeniti nekoga drugega. Kar pa ne gre.

V meni je ogromna življenjska s(i)la. Kaj bi vse še rad počel, kaj bi vse rad še doživel! Zanima me tisoč in ena stvar, rad bi se ukvarjal z najmanj stotimi naenkrat. Rad bi imel 127 otrok (no, ja...), rad bi zaznaval vsak njihov trenutek tega življenja. Življenje je nekaj najlepšega, vsak dan je nov dan, nov začetek, novo življenje. V tem se pojim, to mi daje energijo. Vsakega dneva sem zjutraj neskončno vesel. Ker je možnost. Je možnost za karkoli. Že samo to, da je samo možnost, je čisto dovolj. Lahko jo izkoristim, lahko je ne, lahko jo prepustim, lahko... karkoli mi pač pade na pamet. Seveda spet skupaj z odgovornostjo in zavedanjem tistega, kar delaš. Ni to nekaj velikega?

Vem, da je življenje zakomplicirano, polno težav, pasti, prepadov, vzponov, padcev a se jih ne bojim. Skušam ga po svoje obvladovati, se boriti z njim, ga srkati, ga preprosto živeti. Življenje ni moj sovražnik. Od njega pa ne pričakujem prav veliko. Najbrž se zato lahko veselim tudi majhnih stvari. Tudi o vzgoji bi lahko tukaj govoril, o vzgoji, ki mi je dala veliko tega, veliko preprostih stvari, za katere se splača potruditi, veliko preprostih stvari, za katere je vredno. In za vse te sem in bom hvaležen.

Zelo pogosto me moj romantični del opominja, da nisem ne na pravem mestu, ne v pravem času na tej zemlji. Tudi anarhistični del zelo rad pritegne k temu. In se večkrat sprašujem, kakšna je pravzaprav moja vloga. Sploh obstaja kakšna vloga? Tukaj, po pravici povedano, ne pridem daleč. Ustavim se nekje v sredini, sredi morja vprašanj, brez enega odgovora, a najbrž je tako tudi prav. Čudi pa me le, da s svojo naravo, ki res ne paše na ta svet, kolikor toliko uspešno delujem v tem družbeno socialnem okolju. Nisem (še) skregan z realnostjo, nisem odmaknjen nekam čisto na rob, nisem preziran ali kako drugače zavrže(va)n. Po eni strani sem romantik, ki si slika svet ravno obratno sorazmeren od tega, kar je v resnici, po drugi strani pa že dolgo ni bilo realne stvari, ob kateri bi bil hudo presenečen. Zavedam se, da je v tej realnosti prav vse mogoče, da ljudje so in bodo naredili še vse, kar je mogoče, in tudi tisto, kar je nemogoče.

Ja, v sebi opažam nekaj paradoksov, stvari, ki jih razumsko še ne morem rešiti. Delujem na več nivojih. Eno se včasih izključuje z drugim, včasih dopolnjuje. Spoznavam samega sebe, vrtam po sebi, se (včasih) tudi mučim, če je treba. Spoznanja so vedno zanimiva.

Helena vpliva name neznansko dobro. Spoznal sem, da mi daje mene samega nazaj. Vse, kar ji dam, se oplemeniteno z njeno ljubeznijo vrne. Ob njej imam občutek, da lahko rastem in da rastem. Da se razvijam in da ne stagniram in stopicljam na mestu. S svojim razumevanjem in svojo ljubeznijo me spodbuja, odkriva v meni še neslutene globine, me zna obrniti iz znotraj na ven. Daje mi energijo in moč, daje mi zaupanje v samega sebe, daje mi preprosto mene. In tako sem se po dolgih letih, tam nekje od sedemnajstih, ko sem se začel izgubljati, spet lahko našel. In me spet ima, da bi pisal. In pišem. Pišem o sebi, pišem o ljubezni, pišem o naju, pišem pa tudi o težavah.

Ena od takih težav so moji starši. Koliko stvari bi jim rad povedal, pa ne gre in ne gre. Koliko stvari razložil... Kako včasih čisto drugače deloval... A to je eden od nivojev, kjer delujem drugače. Kjer se ne spoprijemam s težavo, kjer vedno obračam hrbet, kjer vedno bežim. Kjer nosim odgovornost nekje v zadnjem žepu. Ne upam? Ne smem? Kakšne zavore imam v sebi? Kaj me vedno tako dotolče, da se nisem zmožen pogovarjati, da nisem zmožen sodelovati? Preprosto povedano: ne vem. Je to njuna intelektualna (pre)moč? Je to samo to, da sta starša, da sem in bom vedno otrok, ki mora poslušati? Pred vsakim človekom lahko nastopam kot samostojen človek, pred njima nikakor. Pred njima sem vedno njun otrok. Otrok, ki so ga zasačili, ko je kradel marmelado. Je vsa stvar v (pre)veliki hvaležnosti, ki jo imam do njiju za svoje življenje, za njuno vzgojo, pa si tega ne upam povedati, ne znam pokazati? Velikokrat se trudim, a vedno izzveni v prazno, se porazgubi.

In, seveda, na koncu, zakaj sem, hudiča, rabil skoraj 37 let, da sem Vama lahko kaj takega napisal?

Rad Vaju imam!

Aleš

 |   |   | 

posted on Friday, July 11, 2008 4:13:17 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, July 09, 2008

Zakaj najmanj naredim v tistih časih, ko imam največ za narediti?

Kot zakleto se mi to kar naprej dogaja.

Pa razmišljam o tem že dolgo časa: zakaj? So to morda "le" stvari, ki mi "ne ležijo", so zoprne, sitne in kako drugače nerodne? Takih stvari se jasno največ nabere nekje na koncu kakšnega obdobja. Ko si vse ostalo, kar je bilo zanimivo, že podelal, sitnosti pa ostajajo. Pa ni to. Ni samo to, če se pravilno izrazim.

So tudi stvari, katerih bi se moral lotit z nasmeškom, z veseljem, da jih sploh lahko počnem! Pa kar stojijo in čakajo in čakajo. Se medijo.

Morda pa je ravno v tem vsa skrivnost! V medenju. Vsaka zadeva se mora prvo "zmedit" v glavi, se preuredit, povezat in ponotranjit. Sama izvedba je potem le nekaj trdega dela in bruhanje idej in kode/teksta/whatever. Ampak do tja prit! Do tja prit pa je težko.

Priznam, da to počnem na zelo neroden način, ki najbrž nikakor ni pravi. Če prav pomislim, včasih naredim kakšne stvari tudi presneto hitro, čeprav so mi zoprne. In potem se čudim sam sebi.

V svoj način dela in delovanja bi moral vnesti malce načrtovanja, vendar je to - vsaj meni - najtežje. Sem človek kaosa, ki se nekontrolirano razpase po moji glavi. Stvar je nared šele, ko vse kocke padejo skupaj.

Se je že zgodilo, da sem za kakšne stvari potreboval tudi pol leta "zlaganja kockic", potem pa vse skupaj vrgel na plano v dveh urah. Čemu, hudirja?

V tem trenutku čakam na vsaj pet zadev, da se sestavijo. To pa je malo veliko, se mi zdi, da bom na prvo še dolgo čakal.

Ali pa bom uvedel nekatere spremembe.

 |   |   | 

posted on Wednesday, July 09, 2008 4:35:00 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Sunday, July 06, 2008

Danes sem siten kot driska.

Bolje, da se me niti ne pogleda. Ugriznem takoj.

Ne, ni nizek pritisk. Jutri moram - po enem mesecu - spet v službo.

Juhuhuhuhu. Grrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr.

 |   |   | 

posted on Sunday, July 06, 2008 5:31:50 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Friday, July 04, 2008

Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, da videa sploh ne bi bilo. Niti kamer, niti fotoaparatov, nič slikovno zapisljivega.

Včeraj sem namreč po nesreči gledal TV. Ravno med dnevnikom. Napaka.

In ko gledaš ljudi, zdaj so, zdaj jih ni več... Še zadnja, ultimativna zasebnost same smrti, jim je bila odvzeta. In stotisoči gledalcev v tistem trenutku ve nekaj več, kot vedo sami. Vedo vse tisto, česar se prikazovani niti najmanj ne zavedajo.

V interesu obveščanja so jim ukradli še tisti zadnji trenutek, da ga lahko gleda cel svet. In če bi se dalo, bi posneli še kaj več. Do konca.

Nisem mogel več, obrnil sem se in se zaklel, da bo spet preteklo mnogo časa, preden bom spet gledal kakšen dnevnik.

Ne uživam v trpljenju, ne v trpljenju drugih, ne v lastnem.

Zasebnosti že davno ni več. So samo še posamezni delčki celote, da ne pogruntamo, da nas je nekdo že zdavnaj povlekel za nos. V imenu Javnosti. Ali v imenu Varnosti. Ali v imenu Države. Ali v imenu Whatever.

Klinc, po mojem smo že čisto degenerirani. In čisto nič bolje ne bo, ne se bat.

 |   |   | 

posted on Friday, July 04, 2008 1:00:09 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, July 02, 2008

Nisem povedal, da sem zadnjič pri zdravnici dobil še ena zdravila, anede?

Sem hotel skrivat, ampak danes sem opazil nekaj neverjetnega in moram to zapisat v svoj ti. tekaški dnevnik. Da ne bo potem pomot in nesoglasij.

Zakaj mi je predpisala še ena zdravila, kot da že drugih nimam dovolj? Ker še vedno nimam tlaka na 60/40. No, ja, malo pretiravam.

Ampak jaz začnem šele živet pri 140/100, mater. Sem ji pa šel zadnjič priznat, da je moj največji problem sol. Ja, sol. Pojem, popijem jo, kolikor hočeš. Ker me spravi k sebi. Človek ne bi verjel, da lahko en šljukec Maggi omakice ali pa en mali košček jušne kocke pomaga mnogo bolj kot kava!!! Ma kaj, kava... po kavi me vedno spat. Po Maggiju pa letim! Letim!

Torej, dobil sem še ene tablete za odvajanje. Vode, odvajanje vode.

In danes končno gledam, kaj so to sploh za ene tablete in kaj bi mi bilo lahko, če se me ne primejo. In piše tole, dobesedno:

"Pri športnikih lahko jemanje tablet povzroči lažno pozitivne rezultate testov za jemanje nedovoljenih poživil."

O, mater... pa sem v ri*i.

Kaj pa zdaj?

Kaj, če me pregledajo na Gradiškem, pa na Barbari, na Nočni 10ki, na MKM? In na koncu si predstavljam največjo blamažo vseh blamaž, Mamo blamažo na Ljubljanskem Maratonu:

"Aleš K, 42, tekmovalec številka 4539, diskvalificiran z 3856-ega mesta zaradi jemanja nedovoljenih poživil"

Saj si ne bi nikoli več upal tečt.

Nekaj pametnega si moram spomnit, kako bom to prikril. Nekaj *zelo* pametnega!

 |   |   | 

posted on Wednesday, July 02, 2008 10:42:45 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4] Trackback
# Saturday, June 28, 2008

Pa je padla dokončna odločitev:

še en teden.

Mater, sem že zdajle žalosten, ker je *samo* še en teden. Kar verjeti ne morem, kako hitro je šel cel ta mesec. Mimo je švignil kot nor.

In jaz sem se navadil. Čisto navadil. Do konca navadil in pa še malo naprej. Kako naj se spravim po celem mesecu in še malo v službo? Kaj bom tam počel? Kako bom sploh živel???

Končno sem prebral tudi vseh tistih šest knjig. Sicer je trajalo še enkrat dlje, kot sem se namenil, a prve tri tedne nisem prav nič bral, tako sem bil navdušen nad tem, da sem doma. Zadnja dva tedna je pa šlo bolje, malo sem že prišel k sebi.

Na, zdaj pa samo še en teden.

Bom že. Nekako. Kaj pa vem.

Vse skupaj je ena velika priprava za nadaljnje korake in za ta podarjeni čas sem svoji mišici presneto hvaležen. Skoraj bi lahko verjel, da se je strgala namerno. Dvakrat.

Ja, zadeve gredo svojo pot in vse je tako, kot mora biti. Spremembe v življenju so pravzaprav dobrodošle in jaz jih vedno pričakam odprtih rok. Še toliko bolje, če ima človek pri vsem tem še čas zase in za ponotranjenje svojih misli in razmišljanj. Še toliko bolje...

Pixna bo namreč v tem tednu čisto pripravljena. Na koncu se je izšlo še bolje, kot če bi vse skupaj prej dolgo načrtoval.

 |   |   | 

posted on Saturday, June 28, 2008 8:08:53 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4] Trackback
# Thursday, June 26, 2008

Žalost je, da vstaneš ob pol petih, si ob pol šestih že na izhodišču,

potem pa...

ne moreš gor!

Jebela cesta pa bolniška! Včasih mi gre na živce, čeprav mi takole - overall - pride kar prav, kaj bom tajil.

Zgleda bo tale sezona izpuščena. Na žalost.

Sem pa dosti drugega dela naredil, kar pa tudi šteje in bo enkrat še prav prišlo. Kakor sam verjamem, vsaka stvar pride še presneto prav in ponavadi je natanko tako, kot mora bit.

In ja, na punco sem presneto ponosen!

 |   |   | 

posted on Thursday, June 26, 2008 2:16:35 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Sunday, June 22, 2008

Zdajle bi se moral lepo voziti proti Veliki planini.

Pa se ne.

Doma sem ostal, kot kakšen zapečkar bom spal, počival in si tlačil led na nogo.

Nič ne bo z izletom... Pa tak lep dan se obeta! In kako enkratno bi bilo spet prehoditi vsa tista prostranstva Velike planine z vso njeno gorsko zeleno travo. Ahhhh.

Ampak od včeraj me tale moja uboga mišica, zaradi katere sem na bolniški, spet malo zafrkava. Pa prav včeraj je spet začelo boleti! Pa prav včeraj! Kot zanalašč, kaj?

In čeprav je takole ostati doma seveda najbolj pametno, me vseeno še bolj boli srce, ker ne morem tja gor. Mater, če bi vedno delali samo po pameti, kam pa pridemo? Me ima, da bi se kar usedel v avto in zletel za njimi, pa kar bo, pa bo!

Pa se ne bom.

Mogoče je pa res tako bolje. Kdo pa bi skrbel zame, če me začne fino bolet? Bi naredil še vsem ostalim samo še škodo. Kdo bi me pa nosil dol? Helikopter?

Ja, še tega bi se manjkalo...

Pa tako fino smo organizirali: Napad na Veliko planino! S treh koncev se podajajo na njo, s Stahovice, od Jurčka in s Kisovca. V planu sta bili še dve poti, a ni bilo dovolj zanimanja. No, tudi s treh poti, se bo dobro videlo, ko se bodo združili na koncu, čisto pri vrhu. Upam samo, da je timing pravi.

Torej, danes bo na Veliki planini vse oranžno in veselo. Če pa gre kdo slučajno danes gor - poiščite zastavo, tam nekje bodo.

Samo mene ne bo.

Bodo pa trije naši, iz družine. To pa tudi nekaj šteje, anede?

 |   |   | 

posted on Sunday, June 22, 2008 6:39:20 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Wednesday, June 18, 2008

Takole si jaz predstavljam življenje na Veneri.

Ščije od jutra do jutra.

Še malo, pa dobimo plavalno kožico...

 |   |   | 

posted on Wednesday, June 18, 2008 6:09:12 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Tuesday, June 17, 2008

Čisto tako, eno majčkeno, smo bili na morju.

Samo za pokušino.

In da boste vedeli: tam mnogo manj dežuje kakor tu. Čeprav tudi tam. Dežuje.

Ampak na morju je to čisto nekaj drugega.

Ko se sestavim (po najprej lepi pol-avtocesti, kjer ni žive duše in sončku, priletimo v nalive, v 15 stopinj in v kolonnnnnne tovornjakov) pa kaj več.

Zdajle grem gledat fuzbal. Ne moreš/m verjet. Ampak bolje ne morem vegetirat.

 |   |   | 

posted on Tuesday, June 17, 2008 7:29:45 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0] Trackback
# Wednesday, June 11, 2008

Očetu!

Veš, takega Očeta ni bilo prav lahko imeti. A sem ti za to presneto hvaležen.

Dolgo, dolgo sem potreboval, da sem se sprijaznil, dolgo, da sem spoznal in dolgo, da sem se osamosvojil in se nehal boriti proti tebi. Da sem lahko postal sin, ki ne izključuje Očeta, temveč ga vključuje in ga ima preprosto rad. Zaradi njega - Očeta - samega.

Tudi Ti bi rekel, da je to čisto naravna pot in da je pravzaprav dobro, da mi je sploh uspelo.

Nekaj lepih, mirnih in plodnih let sva imela v zadnjem času. Kar nekaj stvari sva naredila skupaj, še posebej sem ponosen - saj sem lahko, kajne? - na Naša Pisma. Ponosen sem na Veliko družino, ki sta jo ustvarila z Materjo, ponosen na to, da si bil zadnje čase zadovoljen z menoj in da sem te - celo! - presenečal. Saj veš, sinovi, vedno se trudimo ugajati Očetom, pa čeprav niti približno ne zgleda tako...

Tvoja zapuščina je velika, ogromna, tudi če se omejim samo na osebno, kaj šele na tvojo delovno zapuščino. Helena namreč ob pogledu na Leandra velikokrat vzklikne: lej ga, Fotrček! In tudi sam se velikokrat ustavim, ko me zapustijo besede, ki veliko bolj spominjajo nate, kot name. Vendar sem v zadnjih letih na to sila ponosen in tega prav nič ne skrivam, zatiram.

Tvoje plodnosti ne bom nikoli dosegel, pa tudi če bi jo lahko, sem mnogo prepozno začel. A obljubim, da se bom trudil, v svoji smeri seveda, a s podobno gorečnostjo. S svojim zgledom sta bila z Materjo najboljša vzgoja, kar jih je bilo lahko. To danes dobro vem in sem Vama obema hvaležen, kljub temu, da sem se prvih petindvajset let upiral na vse pretege.

Preveva me občutek, da si še veliko nisva povedala, da je ostalo še toliko neizrečenega, da bi bilo potrebno doreči še toliko stvari in težko se je strinjati z dejstvom, da je zmanjkalo časa. Pa vendar:

naučil si me, da verjamem in jaz Verjamem, da se bova še sreč(av)ala.

Dokler je živ Spomin.

 |   |   | 

posted on Wednesday, June 11, 2008 3:00:26 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [18] Trackback
# Tuesday, June 10, 2008

Tole nima nič opraviti s tekom. Sem še vedno na bolniški in še vedno šantam...

Ne vem pa, kam se tem otrokom tako mudi. Kar naenkrat smo že pri desetki. Pa ravnokar je... Ah, pustimo to...

Res se po otrocih najbolj pozna, da gre tale čas precej hitreje, kot bi bilo lepo, da gre.

Še malo nazaj je bila taka mala žaba, zdaj ji pa kaj takega človek ne more več reči, anede?

Počasi bo potrebno popuščat prijem, še dobro, da me je Tadeja dobro preparirala.

Vse najboljše, Flori!

 |   |   | 

posted on Tuesday, June 10, 2008 8:33:03 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Wednesday, June 04, 2008

Zakaj na bolniški človek nima nikoli časa???

To je cela svinjarija.

Pa sem se v bistvu kar veselil, ko sem se enkrat sprijaznil, da bom ostal doma kar nekaj časa. No, bolniško imam do konca naslednjega tedna, ugotovil sem pa tudi, da moram do konca junija porabit še pet dni dopusta. Kar mi nikakor ne gre v glavo, ampak če tako pravijo, jim ne bom oporekal. Kdo pa sem jaz, da ne bi hotel dopusta, anede?

Skratka...

Iz knjižnice sem si nabavil šest (6!) knjig, da jih bom zdaj, ko imam predpisan led in počitek, prebral.

Japajade. Do zdajle, pa je že sreda, sem prišel le do 72 strani prve knjige. Hm, težka bo.

Kaj pa vem, kaj počnem?! Nič. Zgleda že vsaj tako.

Se bo treba organizirat, drugače bo tale bolniška čist brezveze!

 

 

 |   |   | 

posted on Wednesday, June 04, 2008 7:44:57 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [13] Trackback
# Monday, June 02, 2008

Tole je slovo od teka, slovo od hoje, slovo od planin, slovo od kamniškega in slovo od e-kipe Srčnih.

Pa ravno dobro sem začel. Šmrk, šmrk.

Ampak tri do šest tednov ne bo nič. Nič več.

Kakor je v navadi, se bo še kaj zakompliciralo, potem še zavleklo in podobne neumnosti. Potem bo treba počasi začet in spet od začetka. Se že veselim. Je*emti, če bom v jeseni dober, bo še ok.

Zgleda, da sem rojen za nove začetke. Kar naprej in naprej se mi dogajajo. A bom že preživel. Še bolj žilav, kot prej!

To je pa tako, ko stari jarci špilajo fuzbal. Problem nastane, ker NISO debeli in zamaščeni. Tam se nima kaj strgat. Če pa nekaj mišic imaš, pa včasih naredi:

PAAAAAK...

In si na berglah.

Prokleto sranje.

Natrgana leva mečna mišica. Do zdravnikov, fizioterapevtov in podobnih, grem jutri. Upam, da mi kdo kaj drugega reče, kot samo: "počitek in led".

Pa sploh nisem nič kaj takega počel. Samo za žogo sem zalaufal in to niti ne tako močno. Uff, kako me je usekalo...

Sicer se pa že počasi prebijam iz stadija samopomilovanja, počasi se prebijam v stanje še večje zagrizenosti in trme. Saj mi drugega tudi ne preostane. Edino, če postanem lep in debel. O tem bom pa še razmislil...

Verjamem pa, da je vsaka stvar za nekaj dobra. In čeprav temu morda ni tako, je pa res, da mora človek znat iz vsake situacije potegniti najboljše, kar se pač da. S tem situacijo obrneš sebi v prid in vse je natanko tako, kakor mora bit.

Zato lahko le ponovim arnijev stavek:

I'LL BE BACK.

 |   |   | 

posted on Monday, June 02, 2008 3:37:25 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [7] Trackback
# Friday, May 30, 2008

En majhen nasvet samemu sebi:

ne pusti si brade rast več kot tri dni.

Četrti dan boš namreč trpel muke. In trajalo bo več kot pol ure, kar pomeni, da se ti bo v kopalnici zmešalo.

Če nisi navajen in če ne znaš, pusti raje vse skupaj...

To je pa tako, če si doma in ti ni treba ven hodit, ja... Pa se zapustiš in misliš, da bo vse bolj fino in fejst in da si dobro skoz prišel.

Japajade.

 |   |   | 

posted on Friday, May 30, 2008 3:52:48 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Saturday, May 24, 2008

Ura je 4:12. Zjutraj.

Jaz sem pa zombie.

Saj se ne da nič počet. Najbolje, da grem nazaj spat.

Takle mamo, če sem se pa "samo malo ulegel" ob 18h.

 |   |   | 

posted on Saturday, May 24, 2008 3:10:47 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4] Trackback
# Monday, May 19, 2008

Tudi kurilno olje se bo jutri podražilo.

Še dobro, da ga imamo 20l na zalogi.

Tako vsaj vem, da ga ne bo jutri zmanjkalo. HA, pa sem enkrat dobro skoz prišel!

Tistim, katerim se pa da čakat na pumpah, pa vsaka čast.

Hm.

 

 |   |   | 

posted on Monday, May 19, 2008 8:51:05 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Thursday, May 15, 2008

Zadnje čase najbolj slišim stavek: "nimam časa".

Kar naprej, ob vsaki priložnosti, za vsako stvar, povsod ga uporabljamo. Saj sem ga že neštetokrat slišal, ampak zadnjič sem se ga ponovno zavedel, ko sem ga sam izrekel. Sicer mi je bilo potem takoj žal in želja po zaobljubi je v trenutku zrasla.

Stavek mi gre namreč precej na živce in se ga poskušam odvaditi.

Ker preprosto ni resničen. Nima niti malo stika z realnostjo in je samo odganjanje tistega, kar te ne zanima ali pa ti gre na živce.

Res je, ljudje imajo veliko dela in obveznosti in kaj jaz vem vsega, ampak čas je pa res tak relativen pojem. V gostilni nikoli ne slišim: "ne, ne, ne bom še enega, nimam časa!". Nikoli. Tam je kar naenkrat čas... In kolikor se je prej mudilo in brzelo, se kar naenkrat vse ustavi. V tem imamo pri nas malo prednosti. Ko mi kdo teži, da nima časa, samo večkrat na dan pogledam na gostilniško dvorišče. Kavica, malica, kosilo, spet kavica, pivo... saj niti ni čudno, da ni časa.

In imam kar nekaj ljudi, ki me kar naprej prepričuje, da nima časa. Ok, saj razumem, ampak, a jaz sem pa... kaj? Za vse, kar bi bilo potrebno narest: "nimam časa". Drugi ga pa imamo? Celo pometamo z njim ali kaj? Pa morda kakšnega še razumem, družina, otroci, služba, hobiji, obveznosti... ampak, ko ti to mladi fantje govorijo, brez družin, le s službo in brez tisočerih obveznosti? Priznam, takrat pa dobim malo pikic. Kako ljudje vidijo le sebe, na druge pa niti ne pomislijo? Briga jih, vseeno jim je.

Ja, tudi sam bi lahko kar naprej jamral. Sploh mi ne bi bilo treba nehat, ker imam res kar nekaj stvari na grbi. Ampak brez veze, tudi pošteno ne bi bilo do drugih. Še prevečkrat se zalotim v mrtvem teku, še prevečkrat se odločim za kakšno stvar, ki mi jemlje čas, z njo imam pa le jaz veselje. Torej mi časa še vedno kar nekaj ostaja, kljub vsemu.

Zaradi vsega naštetega sem že dolgo nazaj prišel do zame edino sprejemljive ugotovitve: Čas je le stvar Interesa.

Zdaj moram le še pazit, da mi "nimamčasa" spet kje ne uide.

 |   |   | 

posted on Thursday, May 15, 2008 12:29:27 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [6] Trackback
# Friday, May 09, 2008

42.

To je To.

Odgovor na življenje, vesolje in vse.

(Le v ameriki... google.si in najdi.si najdeta presneti uradni list.)

Kaj čmo, veliko se jih je že nabralo.

So pa zato luštna. Leta.

Presenečenje je bilo veliko, kar se tudi lepo vidi po tem, kako čukasto gledam.

In toliko svečk je presneto težko pihnit, zato se mora človek dobro pripravit.

In danes grem še na 24 ur Primoža. 24 - 42... 24-42! Ja?

Kakšen numerolog bi iz tega še celo znanost naredil, jaz je pa ne bom. Ker je bila tale torta že prejšnji teden.

Kar pomeni, da sem zdajle že 0,016438356164383561643835616438356 leta starejši. Tako.

 

 |   |   | 

posted on Friday, May 09, 2008 9:51:17 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [7] Trackback
# Thursday, May 08, 2008

Vsakovrstni pripomočki vedno pridejo prav.

Če jih znaš uporabljat, seveda.

Tak lep primer uporabnega pripomočka je seveda mobilni telefon. S fotoaparatom. Da lahko ovekovečiš svoja videnja, dejstva, lepote, vsega boga skratka. A tudi, da včasih poslikaš kaj takega, kar bi potem preveril doma. Uporabno. Funkcionalno.

Hja. Niti ni tako enostavno.

Zadnjič nakupujem v enem od BauMjau zadev in hopla!, pojma nimam, kateri je pravi. 10 ali 12 mm? Tisti večji zgleda bolj pametna izbira, ampak, a ni malo predebel? Ma, vse mere so lepo zraven spisane, poslikam jih, potem pa doma zmerim, pa da vidimo, kateri bo!

Kar malček ponosen sem bil na lastno iznajdljivost.

Hja. Niti ni tako enostavno.

Domov sem namreč prinesel gornji zmazek.

Najprej malce *(#&/#?*, potem pa spet dobil super genialno idejo: naredil bom kot v filmih naredijo! Vzel bom en PhotoProShopPaint Pro Pro Pro program in zadevo izostril! Če lahko tisti v filmu izostrijo obraze iz treh pikslov, ni hudir, da ne bi jaz samo malo izostril tistih blesavih mer!

Hja. Niti ni tako enostavno.

Na koncu sem poslal vse v tri krasne. Od vsega se je videlo le 10 in 12, kar pa sem itak vedel. Le, da je bilo to edino, kar sem vedel.

Klinc pa pripomočki, če se ti roke tresejo.

 |   |   | 

posted on Thursday, May 08, 2008 10:36:47 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3] Trackback
# Wednesday, April 16, 2008

Saj ne vem ali bi se jokal ali smejal...

Kt bloody princ Valiant... Ene 27 let nazaj.

Tega tipa sploh ne poznam. Več.

P.S.

Rajko, preden padeš s stola od smeha, pa pokaži še ti tisto tvojo sliko, če upaš!

 |   |   | 

posted on Wednesday, April 16, 2008 8:16:50 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2] Trackback
# Sunday, April 06, 2008

Upam, da si Tam, kjer je veliko stopnic in polno malih igračk.

Upam, da si Tam, kjer boš imela veliko ljubezni.

Upam, da si Tam, kjer ni cest in brezvestnih voznikov.

Pa kjerkoli že Tam je.

Radi te imamo!

 |   |   | 

posted on Sunday, April 06, 2008 9:05:33 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)