San Marino je svobodna država.

Na vsakem metru ti to dopovedujejo. Liberta gor in liberta dol.

Zato imajo nekaj posebnosti, še posebej parkirni avtomati.

Mnogo več možnih kombinacij je takole, anede?

Skrivnost oranžne majice je razkrita! Ugotovljeno je, da je oranžna majica precej vandrovske narave. Rada potuje naokrog in ji je čisto vseeno na kakšen način. Na ljudeh, na avtu, peš, s kolesom, z letalom... vseeno. Samo, da se gre.

In rada sedi v dobri družbi in pije kavo.

To je pa tudi vse, kar človek rabi vedet o takšni oranžni majici. No, poleg tega, da jo lahko dobi le pri ŠD Krti.

Vsako leto oktobra si privoščimo en mali izlet.

Natanko tako, kot smo to naredili lani novembra.

Letos smo bili pa precej neorganizirani. Še zjutraj sva vedela le približno smer - Zahod, Juhozahod - kaj več pa ne. Niti do kam, niti kje, niti... niti nič.

Pa smo vseeno šli. Ker oktobra je pač treba iti, da se nam ne zmeša.

Ker nas je mraz že malo dotolkel, smo sicer šli proti zahodu, ampak nas je vleklo vse bolj proti jugu. Tam je kazalo na sonček in na toploto.

Pa smo si prvo malico privoščili šele malo pred Chioggio, nekje v lagunah, ki so bile urejene, kot bi bili kje v avstriji, ne pa v italiji.

Od kdaj neki se Italijani sekirajo, kdo, kje in kdaj vozi? Tale vratca je bilo kar fino zadet... No, sreča, da sem jih zadel iz prve.

In potem smo vozili ob lagunah čisto do Ravenne, kjer smo se seveda morali ustaviti. Tako ali tako se lahko v vsakem italijanskem mestecu ustaviš in boš kaj videl. Z imeni piazza del'Italia ali pa del Popolo ali pa Unita vedno zadaneš. Znajti se pa - kljub pregovorni neorganiziranosti - ni čisto noben problem.

Ravenna je pravzaprav krasna, mi smo pa le skočili iz avta, parkirali pred parkiriščem (po balkansko jasno, kdo bo pa plačeval!), se sprehodili po mestu, spili kavo, se natekli in odbrzeli naprej. Škoda, ker bi si Ravenna sigurno zaslužila več, a nekdo ni naredil domače naloge in o Ravenni ni imel pojma! Kje, kaj in kako. Le to je vedel, da so nekje rimljani naokoli in da bi bilo treba videt mozaike. Hja, to pa ni ravno dovolj.

Je pa na koncu tudi res, da z otrokoma ne hodiva rada v muzeje, ni nekakšnega užitka. Ne za naju, ne zanju. Najraje imata kartice. Hja, morda čez dvajset let, ko bosta z nahrbtnikom na rami potovala kje naokoli...

Potem smo pa že prišli na plaže. Na tiste neskončne kilometre mivke..., nekje okrog Riminija, Cervia.

Prav super zgleda, a mene vseeno kar zmrazi, ko si zamišljam, koliko ljudi mora to brbotat po tej mivki sredi poletja! Ufffa, brrrr. Že količina hotelov, penzionov, sob in vsega tega, je prav neznanska. Ma ne vem, najbrž ne bom šel pogledat. Ne, raje ne!

Ampak odprt hotel je bilo pa težko najt. No, ne zelo težko, ampak malo težko pa vseeno. Še posebej, če si gorenc, ko je vse preveč. Tale je bil 105€ z zajtrkom za nas štiri. Priznam, da je bilo kar več, kolikor sem mislil, da bo. Me je Helena opozarjala,  pa nisem verjel. Ah, kje, 50-60 evrov bomo dal, saj ni sezone... Japajade.

Ampak na potovanju se ne razburjaš. Raje greš zjutraj tečt po neskončnih plažah - Helena, ali pa spiš kot polh - Aleš. Hm, tole sem malo zafrknil, najbrž bi bilo bolje it tečt, anede?

Po vsej tisti količini školjk, rakov in vsega boga morskega... pa že ne grem tečt, no...

Naslednji postanek je bil seveda jasen - San Marino, saj je čisto blizu, na prvem gričku.

Za katerega se izkaže, da je poseljen skoraj do zadnjega metra.

Lahko bi kupila iPhone-a za 499€ - 17% pa ga nisva. Kaj ga pa rabiva! Ampak me je prodajalka lepo prepričevala, da je UMTS drag kot žefran in da je 499€ presneto drago za en čuknen telefon, pa apple gor al dol. Skratka njej se je zdelo drago kot pes. Nama pa na koncu tudi.

Zato smo raje tokrat plačali parking in se nismo šli balkancev. Ampak za gondolo pa tudi nismo dal.

Sicer pa ne razumem teh turističnih naprav. Ne bi rekel, ko spodaj ne bi bilo treba plačat za parking - bi najbrž bilo tudi uporabno. Tako se pa le voziš gor in dol za par evrov. Hja.

Vreme je bilo čudno, oblačno, pihalo je pa, kot da hoče celo trdnjavo odpihnit. A se nismo dal.

Je pa drugače cel stari del sila luštkan, prepreden s prehodi, potkami, stopnicami, podhodi, nadhodi in kaj jaz vem še s čim. Zanimivo in luštno.

Zadekani kot v sibiriji. Še dobro, da smo imeli bunde s sabo.

Je pa res, da je bilo tole potovanje v japonskem stilu - prideš nekam, vse poslikaš kot nor in doma potem gledaš, kje si bil in kaj pomeni kakšna zgradba. Hja, tudi to se zgodi, pa naj tisti brez ____ prvi vrže kamen.

Ko smo bili vsi prepihani podolgem in počez, sva nabutala otroke spat v avto, ker sva se odločila, da je treba it čez hribe. Proti jugu!

Kar je trajalo kar nekaj časa, ker je bila cesta ovinkaaaaaasta kot še nobena do zdaj. Je bilo pa nepreštevno število gradov povsod naokoli. Ene par sva jih obdelala kar iz avta, drugi pa so le slike v najinih glavah...

Na koncu do Perugie sploh ni bilo taaako daleč, vseeno pa se je večerilo, preden smo našli dostojen hotel. Za kar smo se seveda zapeljali vsaj petindvajsetkrat skozi center in bližnjo okolico. Vprašal sem najmanj v desetih hotelih, a so bili vsi nekam dragi, ali pa zasedeni. Nekam več ljudi je bilo, kot sem si predstavljal, da jih bo.

Hotel smo seveda našli in ker imamo tudi malo sreče, smo ga našli prav fino blizu centra, čeprav ni zgledalo. V delu Monteluce, sedem minut oddaljenega od Duomo-ta. Super.

Seveda smo takoj planili v mesto. Dokler se še kaj vidi. Tam pa se ni nič videlo, ker so bili na ulici popolnoma vsi mladi iz Perugie in vseh okoliških krajev. Pa še kaj so jih uvozili, se mi zdi. Joj, kaj je bilo živo, neverjetno. Žur!

Kaj veliko nismo mogli, kot si privoščit nekaj za jest, ker nas je že dajalo - in sploh ni bilo drago, čeprav sredi centra - in poslikat malo nočnih. Postrani fotk, ker lahko le postrani postaviš fotkiča na tla. Super ideja.

Zjutraj je bil zajtrk in seveda še enkrat izlet v mesto. Jaz, pametna buča sem kar naprej govoril, da pa v nedeljo že ne bo nikogar v mestu, saj bodo ja vsi spali. Kje pa italijani pogledajo izpod odeje ob 8h. No, ob 8h je bilo res bolj malo ljudi, ob 9h je bilo pa že vse polno. Sami turisti, mater!

Nisem vedel, da stopnice vplivajo blagodejno na otroke! Jih ne spraviš dol! So pa neverjetni, noben ni niti enkrat padel... ah, ne, lažem... tamauček se je enkrat zvrnil počez, ampak tudi glasu ni dal od sebe, čeprav ga je bolelo. Je bil preveč ponosen. Midva sva se pa tudi vzdržala slavnega: "a sem ti rekel!". Pa smo se le gledali in vsak jedli svoj cmok v grlu.

Je bil pa tak lep dan, povsod naokrog megla,

da smo šli še na kavico, v katakombe pod mesto, potem smo pa vzeli pot pod noge. Ura je bila že nekje 11, naslednji dan pa vrtec, šola, služba.

Še pljunek v Tibero, naj ga odnese vse do Rima! Le nekih 150km nas je še ločilo. Hja, enkrat ko bo več časa...

In piči proti domu.

Kar je tudi - čeprav žalosten - del potovanja, zaključek. Čas, ko urediš razmišljanja, premelješ vtise, obujaš spomine in podobno.

Ja. Vsako jesen je TREBA it nekam. Anede?

P.S.
Vse ta dobre fotke so pri Hani in v Galeriji!

Čeprav nisem imel namena, sem se vseeno spomnil na mojega starega iPaq-a, ki zaprašen stoji nekje na polici in se ne more nikakor upirat Garminu.

Pa sem ga vzel s sabo, saj za vsaj okvirno navigacijo in videt, kje si, je pa mnogo boljši.

Seveda potem nisem mogel drugega, kot da sem vse posnel, obdelal ipd.

Takole smo šli dol na morje:

Na Pag in nazaj:

Kje smo vse hodili po Paklenici:

In še z drugo karto:

Potem pa še pot nazaj domov:

Tisti konček, ki štrli tam nekje v Slo, je pa tole:

Kje smo se ustavili?

Tole je pa zdaj res čisto konec našega dopusta. Le deset dni sem v zamudi. Kar je čisto super.

Neurje, ki nas je skoraj ujelo, niti ni bilo kako neurje. Je pa bil tisti petkov sistem, ki je delal štalo doma, potem je pa še k nam, pod Velebit prišel.

Smo vsi hiteli pritrjevat šotore in to v tla, kamor nisi mogel pošteno zabit klina. Ma, kaj pošteno! Sploh ga nisi mogel zabit! Sem jih polomil najmanj deset. Kriza. Pa še sosedom smo pomagali pospraviti gadafija, ki ga je čisto polomilo. V trenutku!

Sistem je bil velik in precej bliskajoč. Pravzaprav toliko bliskajoč, da sem vse tri napokal v avto, kjer smo lepo počakali, da je šla zadeva naprej. Kaj pa veš, kdaj strela kam trešči. Jaz sem pač veliki previdnež. Sem pa naslednji dan bral v časopisu, da je strela enega ubila na plaži nekje pri Splitu, medtem, ko je opazoval neurje.

Naslednji dan je bilo pa brez oblačka! Problem je bil le v tem, da je pritisnila burja. Ah, to pa je bilo zoprno! Sicer ne preveč, ampak pihalo je pa zoprno. Vse čisto, prelep dan, niti ne tako vroče, malo shlajeno, ravno prav za na morje... pa piha burja. Grrr.

Pa smo šli iskat svojo plažo in smo jo tudi našli. Čisto sami smo se lahko kopali! Pa še pihalo ni nič kaj dosti, smo bili skriti pod hribom. Le sonce je žgalo, po vsem tistem spucanem in opranem nebu. Uff, prav čutil sem na koži, da se je cvrla... Je bilo pa luštno!

Zvečer sem vsaj malo mislil, da bo burja ponehala, pa ni. Čisto nič ni popustila, le sunki so postajali močnejši. Še ponoči sem potem okrog šotora skakal, gledal drevesa, a se kaj preveč nagibajo in si grizel nohte ali jih čem spet spokat v avto, ali ne. Pa sem malo privezoval, malo držal, večinoma se pa sekiral. Dokler ni končno vse malo popustilo in sem lahko zaspal.

V nedeljo smo imeli potem vsega dost. Tako ali tako je bilo konec z dopustom, malce pa sem le priganjal, da ne bi bilo preveč gneče na cesti. Pri predorih nikoli ne veš. Petek, svetek, vedno je gneča. In če smo se že na poti na dopust tako lepo ognili gneči, ne vem, zakaj se ji ne bi tudi zdaj. Odločitev je padla, da gremo kar na avtocesto in na Črnomelj, še najbolj zgleda naravnost. Še enkrat se pojat po jadranski magistrali se mi pa ni dalo.

Potem sem pri pospravljanju šotora opazil, da nam je zlomilo eno palico in potrgalo eno špago za napenjanje spodnjega dela. Za palico mi ni žal, ker se jo da zalepit ali pa novo dobit, tisti zapenjalec pa bo malce bolj neroden in pojma nimam, kako bomo tole sanirali.

Pa smo šli. Gneče nobene, le pred Sv. Rokom smo stali celi dve minuti. Jaz sem že skakal in bil živčen, a se je izkazalo, da čisto brez razloga. Živc.

V Črnomlju smo bili en, dva, tri. Le malo pred njim sva zavila na kavico, kjer se je izkazalo, da imajo ogromno otroško igrišče! S ta velikimi trampolini!

Joj, tamaučkovega veselja!

In to čisto zastonj, za igrat. Smo bili vsi trije začudeni, presenečeni in zelo veseli. Seveda je skakal kot nor, midva pa sva vsaj v miru spila tisto kavo.

Potem se je cesta malo vlekla, a nekje okrog Dvora sem dobil noro idejo. Halo, Wega, pristavi kavo!

In potem smo dobili še za pit (no, to smo si šli sami iskat :) ), pa za jest, pa na koncu smo se priklatili domov natanko pravi čas, da smo lahko pobrali še ta velika dva. Vedno na uro!

Čisto tak, enkraten zaključek dopusta.

Ah, kaj, zjutraj smo krenili. Navsezgodaj, kot je le mogoče to narediti na morju.

Kar pomeni, da smo točno ob sedmih začeli hoditi.

Oh, miline, nikjer nikogar, le pet, šest avtomobilov! Tako smo se lahko zapeljali še do končnega parkirišča, kar nam je za dva kilometra asfalta skrajšalo pot.

Stene se začejo kar takoj zatem. Plezalne stene, za vse starosti in vse zahtevnosti. Le varovala se vidi v stenah, popikana na vseh mogočih in nemogočih mestih. Nekatere smeri so označene z barvicami, nekatere pa so zgleda le bolj pomembne in uradne:

6a je že kar presneto zahtevno, anede? Vsi tisti previsi, pojma nimam, kako se kdo tam čez prebije. Ah.

Mi smo jo pa mahnili kar proti kočam, nekje v osrčju gora. Lepo počasi je šlo. Tamauček je začel kar od začetka že jamrat, a sem ga že pogruntal. Naslednje par ur se je bilo pač treba malo več ukvarjat z njim in je šel, da niti sam ni vedel. Pa sva štela plezalce v steni, pa mami sva hotela napopat, da stopi v konjski drekec, pa malo sva plezala, pa malo brala, pa malo rožice trgala, pa malo vodo točila in pila, pa malo... Kaj pa vem, kaj še vse. Ampak motivacija je čisto lepo uspela, tamauček sploh ni opazil, da je hodil gor kar dobre tri ure...

Pa še dokaz smo našli, kdo je resnični Čuk! In kdo je Veliki in kdo Mali.

Še, ko smo prišli do Lugarnice, je bil tako dober, da smo jo mahnili še naprej do Planinskega doma.

Dol je bilo malo težje, bil je res že zmatran, treba je računat, da smo tudi dol hodili približno tri ure, če ne še dalj. Zato je bil tudi malo nošen, predvsem tam, kjer je bil dolgčas. Ko so se začeli pojavljati ljudje, je bilo pa itak že spet zanimivo.

Zanimivo je bilo pa tudi za naju. Ko srečuješ že na koncu, pred dolino, čisto izmučene obraze, v šlapicah, ko te sprašujejo, če je še daleč... Ja, madona, kaj naj mu pa rečem? Da še začel ni dobro??? Seveda, vročina je že pritisnila, ljudje pa v obutvah, da te kap! Tudi s plastičnimi šlapicami rinejo gor. Jasno je, da so po desetih minutah kot da bi jih kdo pretepel. Joj, tisti izmučeni obrazi... Skoraj sva že stavila, kdo bo sploh kam prišel in kdo bo obupal kar takoj.

Na koncu pa toliko plezalcev, da se je kar temnilo pred očmi. Vse je žvenketalo, iz vseh lukenj in sten so se slišali glasovi. Kot sredi osjega gnezda... Stari in mladi, azijci, evropejci, vsi plezajo. Od petletnikov pa tja do sedemdeset. Plezajo, plezajo, plezajo. In ko jih vidiš, vse tiste uživače, bi se še kar sam povzpel nekam gor.

Ampak potem sem videl tegale in me je vsa zadeva povsem minila...

Po pravici povedano, me je Helena opomnila, da pa tole ni zame. Toliko špage nosit s seboj, toliko špage, ki se lahko zaplete, zmeštra, zvije, zvozla. To pri meni pa že ne bo šlo!

Sem se moral čisto strinjat, na žalost.

Še en meter špage ali česarkoli podobnega, se meni zvozla v trenutku. Pa se lahko še tako trudim, v vsakem primeru bo na njej ostal kakšen vozel. In imeti na grbi toliko vrvi, od katere celo zavisi tvoje življenje, da se ti pri tem vsa zvozla in zaplete... Ni načina, da grem plezat. Šmrc.

Čisto na koncu doline pa le opazimo, da je okrog nas vse črno! Iz same soteske se nič ne vidi. Mi pa odprt šotor! Ojej!

Letimooooooooooo. In smo leteli, hvala bogu, da je bilo blizu in da smo pred šotorom zavrli ravno v trenutku, ko so začele padat prve dežne kaplje! E, tole je pa res bila sreča! Za nas. Ne pa za vse tiste, ki so brezskrbno začenjali v soteski in vse tiste, ki so bili še globoko v osrčju. Uff, te pa je moralo naprat, ker se je zadeva pomikala presneto hitro, padalo je pa tudi ko iz škafa.

Kam pa bi sploh šli naprej? Ne preveč daleč, ne preveč blizu. Nazaj ne, le naprej. Ampak tam je potem Zadar, kaj čmo tam? Tam od Zadra do Splita pa smo tudi že bili skoraj povsod...

Glej, glej, tule pa še nismo nikoli bili! Pa polno je kampov naokrog. Le enkrat smo se peljali mimo, sredi noči, ko je bilo še vse živo.

Paklenica.

Hitro gre to pri nas. Tamauček je pa itak vedno navdušen.

Morje, hribi, kaj češ boljšega?

Ljudi je bilo le malo manj, kot na Pagu. Morda le dva, trije. Sem pa takoj opazil, da so tu dopustniki v povprečju za 10-20 kil težji. Neverjetno! Ampak mi je to vlilo upanja, da bo tukajle mogoče malo ceneje, škrt gorenc pač ne more iz svoje kože.

Pa niti ni bilo. Ampak kaj čmo, važno je, da je tamauček splaval! Splaval! Sicer res še ne preplava rokavskega preliva, a drugo leto bo že pravi mojster!

Fant je to naredil čisto brez problemov! Brez strahu, z navdušenjem. Je pa previden in brez črva ne gre v globoko vodo! Niti ga ni strah, le tako - po očiju - je previden... Ah, ko pomislim na vse kolobocije pri Flori in njenem plavanju...

In tudi tukaj nam je bilo luštno. Dober plac, med dvemi drevesi, ki sta mi še dali vetra,

ter gradbene mojstrovine obdobja XV-XX. stoletja:

Za vsakega nekaj, torej...

Hladilniki nikakor niso bili takšni, kot so jih imeli nekateri:

je bila pa trgovina čisto blizu, zato je mrzlo pivo tako pasalo, da je bilo tudi morje kdaj pa kdaj postrani.

Tamauček je bil tokrat edini otrok, a ga to ni nič motilo, da se ne bi zabaval in zmetal polovico plaže nazaj v morje. Če bi mu pustila, najbrž ne bi nehal prej, preden ne bi zmetal notri čisto vsega.

Bili pa so v bližini tudi hribi! Hribi! Seveda ni bilo druge, kot da se odpravimo tudi tja. V osrčje Velebita, nihče od naju tam še ni bil.

Pa smo šli prvi dan proti večeru le malce pokukati naokrog, da se naučimo in da se pripravimo. Pa srečaš tam pod začetkom hribov, sredi ničesar, že vse mogoče.

V hribe se gre pa zjutraj, ko še ni vroče. In to se je tudi tokrat pokazalo za zelo pametno idejo!

Nekam je treba it, kjer bomo tamaučka naučil plavat in bo potem mir in bomo lahko hodili kamorkoli!

Tole je bil začetni aksiom. Ki smo se ga držali.

Pa smo šli. Z dvema tamaučkoma, tavelčki pa tačas v nemčiji, na taboru. Tole poletje smo res čisto mimo usekali z organizacijo. Težko je uskladit tri družine, še težje jih je pa uskladit, če jih edino ti usklajuješ, drugi pa nimajo skoraj nikakršnih obveznosti. Drugo leto naredimo plan za celo leto vnaprej že januarja, pa bo!

V petek popoldan se mi ne hodi na morje. Za v soboto dopoldan nisem toliko nor, zato smo planirali kar sobotno noč, da smo zjutraj dol. Pa je zvečer že tako črno kazalo pri nas doma, strele so švigale in treskale že v bližini, tako da smo se pobrali iz Krtine že kakšni dve uri prej. Proti morju in stran od strel!

Seveda smo jih morali notri prinesti nekje drugje. Nismo čakali v koloni, ampak na trajekt. Hja, pa še to smo bili deseti v vrsti, ne moreš verjet.

Seveda smo bili potem zgodnji ko strela in iskat plac po kampu, ko vsi še ali pa so ravnokar šli spat, ni ravno prijetno. Je pa dobro, ker še ni vroče! Ampak to tamaučkom ne preprečuje, da ne bi hoteli kar takoj: "A GREMO PLAVAAAAAT????"

Kakšen šotor, pa plac, pa... Plavat! Takoj!

Iz tega sledi - ker sem že star maček takih in podobnih zadev -, da se kopalke vedno zakoplje na najbolj oddaljen konec prtljage v avtu. Na vsak način moraš prej vse ven vzet, preden prideš do kopalk. Potem je vsaj malo miru.

Konec koncev je bilo v Straškotu kar luštno. Kamp je urejen in ima vsega boga, tisto, kar želiš in tisto, česar ne. Pa še kaj zraven. Naprimer ljudi. Milijone ljudi. Nepreštevno množico, ki se sprehaja, tuli, pije in se kopa od jutra do jutra. Niti trenutka ni, ko bi jih ne bilo povsod dovolj. Vodka & redbull sta definitivno hit tega kampa. Pri malo manj premožnih ali pa tistih bolj žejnih, pa redbull zamenja shark.

Sreča je le v tem, da pred enajsto še malo spijo in, če greš na plažo ob osmih, se ti zdi, da si car. Ker ni nikjer nikogar. Ampak čez dve uri si pa že kot salamica, stisnjen z vseh strani. Včasih ne moreš ne v vodo, ne iz vode, ne da bi moral pri tem stopiti na kakšno tujo brisačo.

Ej, še v življenju nisem videl toliko ljudi na kupu! Ampak je bilo vseeno luštno, mogoče zaradi tamaučkov, ki sta uživala, mogoče zato, ker sem se končno spucal, mogoče zato, ker je bilo tako vroče, da je šlo vse počasi, mogoče zato, ker je res dobra plaža, kjer še starčki postanejo otroci... No, eni pa so uživali čez mero:

Že dejstvo, da smo šli samo štirje na morje, nam je dalo poleta, da sva vlekla s seboj stvari, ki jih ne bi s seboj vlekel nikoli. Pa sta šla še ležalnika noter. Pa ono, pa tisto, pa tretje. Preveč prostora je vedno jajec. Človek se razvadi in postane nemaren. Saj ni bil avto čisto nič manj nabasan, kot je to v navadi, ko nas gre šest. In več kot je prostora, bolj si nemaren... Ah.

Nisem se mogel upreti niti sodobnim brezveznim turističnim atrakcijam in nedolžnim ter prosečim otroškim očem. Sicer sem se dobro držal, ker takih in podobnih stvari je na tone in kilometre, a sem sem in tja le popustil.

Hodili smo še malo naokrog, ampak ne preveč. V parih dneh ne moreš ravno veliko, še posebno ne, če tamaučka res učiš plavat. Sem in tja pa smo šli obiskat še kakšno drugo lepo plažo. Ki jih na Pagu pravzaprav niti ne manjka. Še posebno ob sončnih zahodih dobijo tako enkratno barvo, število ljudi pa se drastično zmanjša.

Tole kar se vidi na sliki, je namreč zanemarljivo število ljudi v tem letnem času!

Ampak po treh dneh nas je začelo pa že malo srbet. Vse skupaj se je kar poklopilo, ker je bilo itak treba Flori oddat (sem že rekel, da smo to poletje čisto zmešani, ane?). Skoraj se je dogodilo, da bi Flori oddali na eni strani trajekta in da bi sama šla čez, kjer bi jo pričakali. To bi pa bilo predajanje otroka in pol! Že veliko čudnih mest smo dali skozi, ampak takega pa še ne!

Pa noben ni bil ravno navdušen, tudi Flori ne, zato se je vse fajn poklopilo: Gremo pa drugam, če že moramo na trajekt! Huh, super!

Biti zmenjen nekje na uro, ko si odvisen še od trajekta in še od mnogo dejavnikov, na katere ne moreš vplivat, je zanimiva stvar. Še posebej, če si zadnji v vrsti in nikakor ne veš, ali prideš gor ali ne.

No, pa smo vseeno prišli. Pa še cel klanec za nami. Zgleda, da fant, ki je urejal promet, ni bil ravno vešč v tem, koliko avtov gre na trajekt...

In tako smo se od Flori poslovili, odšla je navzgor, naprej čofotat nekam okoli Opatije, mi pa smo jo mahnili navzdol! Novim dogodivščinam naproti. Jasno, anede?

T-mobile HR ima zanimivo ponudbo, da se lahko zastonj naročiš na vremensko napoved, medtem ko si pri njih.

Kot vremenar sem se seveda dolžan na kaj takega naročiti. Pa sem se.

Ampak napovedi pa so res zanimive.

Naprimer, tole sem dobil na Pagu:

"SEVERNI JADRAN: Ves dan sončno, dopoldan delno do zmerno oblačno, popoldne pa jasno ali malo oblačno. Dopoldne zmerna, popoldne pa rahel burja. Morje malo vzvalovano do zmerno vzvalovano. Jutranja temp..." (Pravopisne napake niso moje!)

Hm. Nekaj časa sem tole gledal, pa mi ni bilo čisto nič jasno. A bo sončno al ne bo? Kaj bo oblačno al ne? Na koncu sem bil zmeden in sem si rekel, da itak mora bit sončno.

In je tudi bilo.

Pri naslednji napovedi sem se tudi malo zamislil, saj so pravilno ugotovili, da sem se preselil. Mi sledijo, kaj? In sem dobil že drugo:

"DALMACIJA: Ves dan sončno. Na severnem delu jasno ali malo oblačno, a na južnem jasno. Povsod rahel severozahodnik. Morje mirno ali rahlo vzvalovano..."

Opla, točno vejo, kje sem, anede? No, pa saj to je fino, pravzaprav čist super.

Ampak naslednji dan sem dobil sporočilo spet za Severni Jadran. WTF? Pa se nisem nikamor premaknil.

Je bila pa ta napoved zanimiva, saj je najbolj obljubljala vročino in sonce. Na koncu so pa pozabili omeniti tisto popoldansko nevihto, ki smo jo prebili kar v avtu, ker je bliskalo ko pri norcih. Vsaj 3strele/s. In še večerni dež. Smola pa taka z napovedjo.

Sumim jih, da so mi zanalašč poslali napoved kar za Severni Jadran, da jim ne bi pobegnil, če bi mi napisali, da bodo popoldan nevihte. Ker naslednji dan je čisto lepo spet prišla napoved za Dalmacijo. Tokrat z napovedjo burje, pri čemer se pa niso zmotili. Cel božji dan je pihalo in premetavalo ubogi šotor. Še ponoči sem dežural in ga držal. Grrrr.

Uporabnost je torej vprašljiva, je pa luštno vsak dan dobit sporočilce. Seveda je pa najboljše, da bi kar naprej pisalo: "Ves dan sončno." Če si že na morju, pa res z dežjem nimaš kaj počet.

Če pa bi se še kdo potrudil in bi spisal napoved, ne da bi dobesedno prevajal, bi pa sploh bilo fino. Še posebej "mestimice", ki jo tako radi uporabljajo pri napovedih, se je kar nekam izgubila pri prevodu. Me prav zanima, kakšne napovedi dobivajo potem drugi narodi?! Najbrž nekaj podobnega...

In potem se ni čudit hordi turistov, ki hodi zmedeno naokrog in pogleduje v nebo in se sprašuje: "a bo sončno, al oblačno, al kaj?"

Pravzaprav sploh ni tako težko. Junija sploh ne.

Še posebej ne, če malo dežuje in če vreme ni najboljše.

Naprimer semle:

No, mi smo se tokrat semle. Čisto lahko pa bi šli tudi kam drugam. Skoraj sigurno bomo šli drugič kam drugam. Pa ne zato, ker ne bi bilo v redu, ampak zato, ker ne moreš biti večkrat na istem mestu. To nikakor ne gre, začne rit srbet. Morda po petih letih, ko vse pozabiš, pa je spet nekaj novega.

Hrvaška je pač blizu in kolikor je bolj grozen/socialističen/neurejen kamp, bolj nam je všeč. Tam namreč ni ljudi. Tako ali tako nimamo nobenih zahtev, samo po prostoru čimbolj na samem. Vsa iterakcija z ostalimi je naročanje sladoleda.

Pa še cena je, kakorkoli obrneš, še vedno manjša od Francije. Čeprav jih kar hitro lovijo in jih bodo prav kmalu ulovili.

Letos so nas v kampu, bogu za hrbtom, presenetili žetoni! Žetoni za toplo vodo! To pa je višek obiranja. In se mora potem človek založit z žetoni ter se - čisto po domače - jebat z njimi, ko mu med tuširanjem kar naenkrat zmanjka tople vode. Do kam gre še človeška neumnost?

Pa podražite kamp za pet evrov, pa se noben ne bo sekiral, to, da je drago, se itak že kar naprej pritožujemo. Ne pa žetone za vodo, pa kdo je to še videl!

Ah, sem kar noter padel... Oziroma ven.

Malce več časa smo iskali prostor za naš mega šotor, a smo ga na koncu vseeno - jasno, ne? - našli. Seveda na samem, nekje med parimi praznimi prikolicami. O, junij je presneto lep!

Je pa zanimivo, da smo edini, kolikor toliko lep dan, porabili za pohajkovanje po Rovinju, da nam je bilo res kar vroče. Sem pa vsaj sina kaj naučil. Najbrž spet kakšno neumnost...

Mi jo je pa zato ta veliki zagodel, tako, kot on to zna. In ker zna to kar v redu, in ker pojma nimam, kako me ujame v takih pozah, moram fotko kar poknit gor:

Da se linija izravna, je vsaj naslednik bolj fotogeničen:

Vsi skupaj smo pa vedno isti. Ko se naštimamo.

Škoda le, ker Flori ni mogla z nami, kdo si pa spomni šolo v naravi konec junija?

No, ostale dni, ki niso bili tako sončni, smo se pa kopali. Oziroma: so se kopali. Jaz sem samo noge namočil, saj nisem nor. Dokler ne bo morje imelo 26 stopinj, ne grem noter!

So mi kar naprej govorili, da je v vodi topleje, kot zunaj! Kot, da mi to kaj pomaga? Enkrat je treba prilest ven, kaj pa takrat? Brrr.... Še zdaj me zazebe, samo, da pomislim, kako so čofotali.

Za tegale pa ne vem, kaj je počel, zgleda, kot da se je levil. In ni hotel nikamor, še šotora nisem mogel pospravit. Sem ga moral na koncu prav odnesti, gospoda! Ker nimam pojma, kaj je ta žuža, se mi še najbolj zdi, da bi bil lahko škržat. Ne me pa za besedo držat.

No, tako. Pobegnili smo in se tudi vrnili. Nekateri srečni, ker so spet doma, nekateri malo manj. Zame je vsekakor par dni mnogo premalo. Si bo treba še časa vzet.

Včasih bi se mi čudno zdelo, ampak prav nič ni treba, da je vroče!

Tale krtina.com me pa košta...

Te dni sem dobil še zadnje pozdravčke z Azurne obale. V obliki doplačila za telefon.

191,20€.

191,20€! Madonca. To pa je veselje, ne morem drugega rečt.

In to za parkratno javljanje iz Francije. Da sem lahko malo pogledal ali krtina.com še dela in se parkrat javil na blog. Jasno, takrat še nisem vedel, da obstaja lopovsko evrogostovanje, ki ga moraš sam vključit, drugače ni nič.

Kaj, če bi bil povsod internet tako drag, kaj? Da bi za vse to naše surfanje toliko plačali? Zdaj mi je žal, da se nisem bolj potrudil in iskal kakšnih prostih wlan točk. Še v kak iCaffe bi bilo mnogo lažje it, še posebej ceneje. Ampak po toči zvonit...

Sicer, če malo razmislim, niti nisem bil tako malo na netu, štiri, pet objav. In čas hitro mine, pol ure je hitro naokoli, ko se zabubiš pred računalnik. In čeprav sem vedno hitel, se vse skupaj kar nabere.

Računa sicer ne vidim - cenika se mi, zdaj po toči, tudi ne da iskat -, sumim pa, da sta glavna krivca gprs in umts. Najbrž bi bilo mnogo ceneje, če bi kar na 181818 klical. Res da bolj počasi, a vseeno ceneje.

Ah, u r*t. Pa bo minus še malo večji.

Ko se ne morem odločit ali bi:

šel v hribe?

se basal s sladoledom kje na plaži?

morda bi se igral?

užival v razgledu?

spakiral in kam šel?

Ker eno, zdajle, ko je manj vroče, vem: delat in garat se mi ne da!

Zdajle se je začel drugi teden, kar moram v službo po dopustu.

Nekako se ga moram odvadit. Dopusta seveda.

A mi ne gre mi najbolje. Sicer pa, zakaj bi se sploh ga odvajal? Veliko bolj prijetno bi bilo, če bi še več razmišljal o njem.

Kot da ne bi imeli pri nas na vasi že kar nekaj traktorjev, smo jih videli še na morju.

Nekako mi niso pasali med vse tiste hotele in fancy plaže, najbrž pa so se tudi zato po plažah sprehajali le v zgodnjih jutranjih urah.

Po pravici povedano je tole drugič, da sem videl, da nekdo res čisti plažo. V nam bližjih predelih sem to videl le enkrat, pa še to je bilo v letovišču za visoke vojaške oficirje, kjer je taka dela opravljala vojska.

Takole bi lahko vsak dan užival.

Če bi se vsa jutra takole začela... Uff, bi z veseljem hodil v službo.

No, ali pa tudi ne...

Včasih je tako lahko biti pameten. Še lažje je biti preveč pameten.

Če slediš oznakam za letališče, pač prideš na letališče. Nobene znanosti.

Ampak mi nismo imeli tam kaj počet, sredi Francije, kaj pa čmo z letališčem? Pa smo vseeno pristali tam, ker je bil voznik brihta in se je "spoznal" na vse.

Hja, so rekli, zdaj se pa slikaj!

Pa sem se.

Kaj sem pa hotel drugega???

Tako, naš dopust se je iztekel, čas je za poročilo. Malo statistike, opažanj, nekaj gpsjevskih kart in kakšna slikica.

Jaz opisujem bolj na hitro, vse, kar mi pade na pamet, Helena pa bo še naredila kakšno galerijo, dala notri ta lepe slike in morda tudi kaj opisala. Mogoče nahecamo celo Tadejo, da kaj spiše, cel dopust si je namreč pisala dnevnik. Nekaj pa bi že lahko, anede?

Pri ta zadnjem javljanju sem se seveda zmotil, ko sem napisal, da se ne bomo več selili. Kamp nam preprosto ni bil všeč, in ko sem zjutraj vstal, sem že videl tisti Helenin pogled, ki kaže v daljave. Seveda sem se takoj strinjal: gremo naprej! Zakaj pa ne, šotor in vso kramo spakiramo v eni do dveh urah, kaj pa je to. Naj ležim na plaži in se rdečim? Ah.

Pa smo šli naprej.

In se ustavili nekje v bližini Frejusa, kjer smo dobili res enkraten kamp. Bolj na samem, na travici, sicer 10minut do morja, a za zadnje kopanje je že bilo. Bazen, igrišča za otroke in vse, kar paše zraven.

Jasno, da nismo ostali na miru, poslikati je bilo potrebno še rdeče skale, Corniche d'Esterel. Enkratno.

Kako smo se torej imeli v Franciji? Jah, meni je bilo enkratno. Taka potovanja so zame pravi balzam. Šotor, avto pa gremo za nosom, kamor nas odnese.

Res je, nekaj poguma je bilo potrebno, da spokaš v avto vse štiri otroke in greš šotorit in se selit po neznanih obalah. A če vzameš vse bolj  na izi, brez spiskov, brez nepotrebnih skrbi, potem res ni problema. Malo smo imeli gužve, to je res, šest ljudi na kupu, od jutra do jutra, je pač kar naporno. Sem in tja smo se seveda tudi kaj sporekli, a hujšega ni bilo. Pravzaprav mnogo manj, kot sem pričakoval, in sem kar ponosen na vse nas, da nam je šlo tako v redu! Le upam lahko, da bomo to še kdaj ponovili, vendar bo najbrž težko. Tadeje ne vleče več z nami, Mitja še kako leto, dve. Bova pa s tamaučki hodila naokoli, to bo tudi čisto v redu!

Šotor se je obnesel enkratno, niti malo ga nismo ne potrgali ne pokvarili. Kar je pravzaprav malo čudno, nekateri med nami so namreč pravi mojstri v pokvarjanju stvari. No, tudi zlaganje in postavljanje ne vzame prav veliko časa, z današnjimi materiali je vse čisto drugače. Šuk, šuk pa je stvar postavljena, še par klinov in je končano. Njegova velikost potem odtehta vse težave, končno imamo dovolj in še več prostora, da lahko človek normalno spi.

Nova zložljiva miza se je tudi pokazala za enkratno, dobro se zloži in tudi dobro stoji. Morda je malce majhna za vse nas, a saj se radi stiskamo. Stola smo polomili dva, enega starega in enega novega. Še dobri so, da zdržijo mene in Mitjevo guncanje...

Domov smo prinesli kile mivke, prvi dan doma smo morali že postavljati sušilni stroj na glavo, da se je malo spucal. Se mi zdi, da jo bomo še dolgo videvali vsepovsod.

Azurna obala je lepa, a turizma je ogromno. Ogromno. Če so ti bližje samotni kraji potem tja sigurno ne greš, samotnih krajev tam ni. Vse je lepo, spucano, bleščeče in spolirano. Bogastvo se kaže v vsej svoji veličini. Ker pa zraven blišča vedno hodi tudi beda, sem jo morda pričakoval več. A je nisem veliko opazil, in ne vem, ali jo dobro skrivajo ali pa je res preprosto ni.

In vse skupaj ni prav nič daleč.

Je pa vse drago. Ne vem ali je cela Francija tako draga, ali pa so to samo vplivi turizma. Kepica sladoleda po 2€, kampi tudi po 58€, hrana draga, bageta od 0,75 do 1€, rogljički od 0,55 do 1€, bencin od 1,3 do 1,5€, za pivo pojma nimam, nisem šel, predrago, zunaj jest je najbrž nočna mora za denarnico, kava 2-2,5€. Skratka, drago. Vse skupaj smo zapravili 1300€, kar pa ni tako hudo. Šest ljudi kar nekaj poje in popije, pot je dolga, bencin teče v potokih, čeprav je naš espacek porabil le 9,5l/100km, kar je za polno naloženega kar dober rezultat.

Kampi so nas prišli po 40€,  27€, 35€ in 58€ (že visoka sezona) na dan seveda. Kakšne vzporednice med številom zvezdic in ceno nisem opazil. Kakor se komu zdi, kaotično.

Še avtoceste so drage, cestnin imajo pa francozi ravno toliko kot mi, na vsakih 20 km. A če se greš vozit po obalnih cestah, ustavljaš pešcem vsaka dva metra in ne prideš nikamor. Pa še počasi vijugaš po štiripasovnici na površini dvopasovnice, kar zna biti precej zanimivo. In ker nihče ne nori, vsi vozijo počasi, še manj, kot so omejitve, si na koncu srečen, ko drobiž spustiš v avtocestni avtomat. Lahko vsaj kam prideš.

Ker smo gorenjci, smo šli le dvakrat v gostilno, na kavo z rogljički. Nas je pač veliko in če si vsak privošči sok, pridemo hitro na kant. Že samo za kavo in rogljičke pustimo po 20€.

Drugače pa so vsi prijazni, prijazni, prijazni. In še enkrat prijazni. Pa še malo prijazni in še čisto majčkeno prijazni. Toliko prijaznosti imajo. Kul.

Tadeja je obvladala francoščino, Helena je urejala stvari, tako, da sem opazil, da meni ni bilo potrebno opraviti prav nič od komuniciranja z ljudmi. Za kar sem jim seveda neskončno hvaležen, meni je pač to muka. Če se mora potem ni problem, a če imam na izbiro... potem sem vesel, da mi ni treba.

Sem opazil, da mi francoščina ne dela prav posebnih težav. Ni se zgodilo, da ne bi česa razumel, tako, da sem na koncu postal že malo prevzeten in si skoraj kupil knjigo v francoščini. No, skoraj, na koncu je le obveljala pamet.

Še gpsji, pot čez Italijo (cestnine 39€):

V iskanju Sivke po visoki Provansi:

Obalna iskanja. Po AC do konca, pa potem nazaj.

Takle mamo torej. Najbrž bom sčasoma še kaj odkril, da sem pozabil ali pa naredil še kako statistiko česa, ampak za zdaj naj bi bilo to to.

Jah, pravzaprav bi šel še!

Pa še en lep krtinski pozdrav dopustnikov:

Pa smo odpeljali našega Mitjo na tabor Rašiškega Rodu.

Zjutraj smo se odpravili proti Gornjem gradu, v grdem, sivem jutru. Zgledalo je, kot da sonca nikoli več ne bo. Vzeli puloverje, jakne in vso šaro, ki si jo človek obleče, ko je zunaj 12 stopinj.

Ampak po Stahovici pa lepo presenečenje! Sonček. Prekrasno, jasno nebo, skoraj brez oblačka. Hecno, kaj?

Tabor smo našli od prve. Prav enkraten prostor imajo, jim kar malo zavidam, še en takle tabor bi se mi prav prilegel.

In ker se je nazaj grede naredil še prav lep dan povsod, sem moral slikat še posledice včerajšnjih neviht. Kar tja do 1600-1700m se je sneg spustil...

Seveda sem gpsjal pot do tja. Da se ne izgubim in da najdem nazaj, enkrat čez deset dni.

Spet doma. 2:00.

Žalostno, a po drugi strani veselo!

Tretjič preseljeni. Zdaj bo zgleda dovolj.

Tale kamp se nam sicer prav nič ne dopade, a vse ne more biti kot v sanjah, anede?

St. Tropez, bogataši, plaže, povsod ti pobirajo denar, denar, denar. Največ dobrih avtomobilov na kupu, a nekako ne pridejo do izraza ob večjih in še večjih jahtah. Bogastvo se primerja v jahtah in avionih, avti so za plebejce.

Dekadenca, skratka.

Ampak na plaže Pampelonne pa smo morali it. Vsaj pogledat, malo rdeče barve dobit, kakšnega Lamborghinija pogledat (Porsche-ov sploh ni več opazit) in se malo skopat.

Stacionirani v Port Grimaud-u, nekakšne male Benetke. Lepo.

St. Tropez s trdnjave, desetine jaht se trudi priti v zaliv, kaj šele v privez!

Seveda pa nismo mogli brez hribov. Tam je pravzaprav mnogo lepše. Vsaj meni. Mesteca so - vsaj zgledajo - bolj pristna, čeprav še vedno vsi živijo od turistov.

In ne moreš verjet, danes je celo deževalo. Dve minuti. Nihče se ni sekiral pa se nismo niti mi.

Azurno morje, peščene plaže, mivka, palme, tržnice polne barv in prekrasni večeri s polno luno.

Ah, vse to imamo, ja!

Enkrat smo se že selili. Jutri se naslednjič. Tri dni bo kar dovolj. Prišli smo nekje do Toulona, potem pa obrnili nazaj. Hyeres nam ni bil všeč, zdaj smo nekje 50km od St. Tropeza. Naprej tudi ne gremo več, smo že kar fino daleč. Torej jutri nekam proti vzhodu. Ampak ne prav veliko, si moramo še kar nekaj stvari ogledat tukaj naokrog.

Slik na milijone.

Natanko 10 ur vožnje ter 800km. Direkt do Francije.

Cote d'Azur.

Sonce, gneča, ogromne jahte, helikopterji, privat jeti (5/h) in vse, kar v mondene predele paše. Ne vem pa, kaj mi tu počnemo, s svojim "malim" avtom, šotorom in štirimi otroci, kar nekako ne pašemo sem.

Nobene princese nismo videli. Samo turiste.

No, ja, meni je kul! Končno malo potovanja in malo potepanja po svetu.

Mislim, da bomo vsi še fino navdušeni.