Zadnjič sem se razjezil in sem šel kupit nove superge.

Pred Sladkih6, hvala bogu.

Kako sem toliko časa zdržal z zdaj že prejšnjimi, res ne vem. Pa so mi govorili in govorili - pojdi, kupi si nove... jaz pa ne, ne in ne. Škrt. Šparoven. In vse, kar je takega.

Pa še strah me je bilo: kaj pa če bodo natanko iste kot prej? Kaj, če za mravljince sploh ni kriva superga, temveč moja noga? Kaj pa potem, a? A?

Pa sem vseeno šel jih kupit. So mi šle na LM toliko na živce, da ni bilo druge. Malo me je bilo strah zaradi Sladkih6, sem pa oboje s seboj vzel. Slabše res že ne more bit.

Ampak superg ni tako enostavno kupit. Lahko greš tja, saj veste kam, ampak tja jaz ne grem. Se me ne spravi v center samo zaradi superg. Ni šans. Zato grem raje kam drugam, pogledam, katere so nekje v zgornjem rangu po cenah, potem pa probavam, dokler mi ene niso dovolj všeč.

In tako je bilo tudi tokrat.

Da skrajšam štorijo, saj ni prav nič zanimiva, kupil sem pač superge! Doma pa pogledam in evo... v supergi luknja!

Luknja!

Nekje na sredi, prav zanalašč narejena! S peno notri, a še vedno luknja! In še to samo na levi nogi... Kaj so mi pa to naredili, sem si mislil?!! Drugače pa superge čisto ok.

Kakšnih bolj kričečih barv niso imeli, sem se moral kar z rdečo zadovoljit. Tudi v redu, ampak luknja mi pa ni šla v glavo.

Dokler nisem videl... da moje superge podpirajo iPod-a!

Superge???

Ideja je enostavna, ampak meni zelo všeč! Nike+ running shoes morate iskat, pa boste našli.

Kakorkoli že... superge so se obnesle, na Krožniku so imele svoj krst, preživele so Sladkih6, zdaj pa gremo naprej. Tudi te so ene izmed tistih, ki nočejo teči same. Grrr.

Sva šla s Heleno danes do Tosame. Zanimiva in luštna trasa za nočne, kar jih bo vedno več. Ni bilo pa zanimivo, da sva šla prekmalu po hranjenju. Ojej, trpljenja...

7.900m, 56:14, 7:07/km, 789kCal, 164/183 obratov.

Jah, šele zdajle sem uspel tole spisat. Lenoba lena!

Takole je pa šlo:

Kurnkovci Miha, gregorc, Katja, BigK in piskec so se šli nočni tek. Da vidijo ali se da pretečt tale Rožnik tudi ponoči.

No, ugotovili smo, da se ga da. Sicer je šlo poooočasi, pa ne zaradi Katje, ki je sicer nekaj jamrala, da je počasna, a zgleda, da še ni videla Velikega počasneža - mene. Tale počasnost ima veliko nians!

Problem je bil v tem, da sem edinole jaz vedel, kje je proga k-rožnika. Pa so me moral čakat. No, pa še prijazni fantje in punce so in me niso hoteli zapustit.

Še posebej zato, ker mi je po prvem kilometru crknila luč. Enkratno! Grrrrr.

Nekaj je vsem deževalo, ampak jaz nisem prav veliko opazil! Sem se trudil, da bi me vsaj malo manj čakali, zato sem se matral ko hudir. Tile klanci mi res ne sedijo, kaj šele ležijo...

Ampak na koncu koncev smo pa čisto lepo odtekli, naredili še malo ano-lizo pri kresnički, kjer se nam je pridružil še yougo in to je bilo to.

Ja, mal sem bil zmatran. No... velik.

So me še do sobote bolele tace. Čeprav se mi zdi, da je bilo to kar ok, drugače bi bilo mogoče na Sladkih6 še huje.

9,32km, 1:09, 7:24/km, avg 179/max 190, 891kCal.

Pa je res en tak lušten krog!

Kdaj gremo torej še? Jaz sem ZA!

P.S.

Šele zdaj vidim, da smo naredili tale krog malo po svoje. In to v drugem delu, takoj, ko se je začelo spuščat, smo šli po daljši poti. In potem pred bevijem direktno gor po serpentinah in smo se potem držali raje malo bolj v desno. Sicer je čisto vseeno, poti je dovolj, zgubit se nikakor ne moreš. Je pa tole malo drugačna varianta kot uradni K-Rožnik.

E-kipa Srčnih je tokrat napredovala iz Norcev v Ultra Norce!

Prvih osem kilometrov me vse boli.

Potem pojma nimam, kako mi gre. Najbrž tečem.

Pri devetnajstem kmju vidim luč na koncu tunela, ki pa takoj žalostno sproži pomanjkanje volje.

Po 22 krogu se ustavim, zadovoljen, ker sem odtekel svojo prvo polovičko. Čas je sicer popolnoma porazen, ampak jaz sem vseeno zadovoljen.

Preoblečem se in mislim, da imam vsega dovolj. Plan je izpolnjen.

Ampak po eni uri me začne kljuvat, da nisem prišel sem počivat. Da me že itak vse boli, torej je vseeno, če me še kaj ali če me malo bolj. Pa še zeblo me je, stati se mi ni dalo, hodit pa nisem hotel, ker je prav sitno deževalo.

Pa sem šel spet tečt.

Tja do 31 sem zdržal, počasi ko polžek sem se vlekel, potem mi je pa zmanjkalo volje. 30 km je pa RES dost, no! Saj že takrat prav dobro vedel, da mi bodo naslednji dan noge odpadle...

Je pa mnogo bolje teči proti koncu, ker začnejo ljudje bolj navijat, ker se bolj ustavljajo in je vedno kdo, ki sproži kako spodbudno besedo. Ne moreš verjet, kako take besede pomagajo! Ko balzam so za lačno dušo polno pretečenih krogov in krogov in krogov...

Skratka, na koncu sem zadovoljen! Ne z rezutatom, ker nikamor ne paše - sem počasen in nevzdržljiv, ampak to se da popravit, če bo volja. Zadovoljen sem s tem, da sem se pomatral, da sem se potrudil in dal od sebe, kar sem mogel! To je tisto, s katerim sem osebno najbolj zadovoljen - da se znam potrudit, ko je treba in da se mi sploh da! Hitrost in vzdržljivost bosta pri takem anti-športniku pač morali še malo počakati!

Pri podelitvi sem skorajda potočil solzico, prav nič čudnega ne bi bilo. Ko vidiš vso tisto množico, ki se veseli z vsakim posameznikom vred, je neverjetno doživetje! Pravzaprav se že zaradi tega splača pomatrat tistih šest ur! Zaradi samega vzdušja, zaradi toliko pozitivnih misli, ki so nas napolnile za kar lep čas!

Zato se lahko le vsem skupaj zahvalim! E-kipa srčnih je itak ultra nora, prav vsak posebej si zasluži čisto posebne čestitke, saj je dal vse od sebe!

Vreme je poleg vse organizacije še dosegel svoj cilj - maraton!

Wega je... mater... 50km??? A tistih 300m si si pustil za drugo leto?!

Spominčica jih je naredila 38,295km! Pa sploh pojma nimam kdaj! Nje in

Hana, 37,26km, sploh nisem mogel ujet! Dobri sta, vsaka čast!!!

Marjetka - čeprav ni tekla, pa se mi zdi, da se je vseeno nabralo kar precejšnje število kilometrov, anede? Pa še tako lepo je skrbela za vse nas!

Classix - ej... polovička je prišla in padla mimo! Zdaj pa gremo naprej!

Torej E-kipa Srčnih! - čez en mesec se dobimo na Barbari. V čisto drugi vlogi... Kratki in polni presnetih klancev!!!

Ponosen in vesel sem, da sem sploh lahko v taki ekipi! Pa čeprav je polna norcev. Hm, ali pa točno zaradi tega?

Rajku in še posebej Ani in Marjetki, ki morata potem zaradi njegovih idej trpet in delat, pa prav posebne čestitke! Veselje, zavzetost, prijaznost in seveda srčnost so opazni na daleč, kar da celotni prireditvi prav poseben prijateljski čar!

Zase lahko preprosto rečem, da se bom še šel matrat kot hudir!

Zaenkrat še ne-uradni rezultati: 

piskec - 7,8,6,1,7,2 Skupaj 31 krogov = 32,085km.

Z uro sem kar naprej nekaj mutil, zato je tudi par stvari "zmanjkalo". Hm.

30,65km, 3:51:51, 7:34/km, avg 164/max 173, 12.318kCal. Pulz sem torej čisto lepo držal, čas teka je skupni čas "le" teka. Uro sem nekje vmes naštimal, da ni štela časa, ko sem se ustavil, vendar se mi zdi, da je imela nekaj težav tudi pri mojem "teku", ko pa grem tako počasi...

Največ poročil bo najbrž tukajle!

Takle sem bil na začetku. Na koncu pa ne več...

...preveč lep za tek.

Takole je šlo: NI ŠLO.

Zjutraj sva s Heleno vstala, videla meglice in sva takoj vedela, kam naju bo nosilo! Na Gradiško greva, kar takoj zdajle!

Pa sva šla. Vsa jutranja, še pred osmo. Jej, kaj je bilo lepo, prečudovito, fantastično! Meglice in sonček, kaj bi lepšega.

Ampak tek... tek... tek... ta pa ni šel. Nikakor. Nekje sredi prvega kroga sem se moral kar ustavit, tako hudo je bilo! In potem ni bilo več rešitve in poti nazaj, na koncu ne vem ali sem več hodil ali več tekel. Čim enkrat popustim, ni nobene volje več.

U tri krasne!

In to tale ubogi teden pred Sladkih6? Kaj sem čisto nor? Kaj pa bom tam delal, če ne morem pretečt niti 8,4km?

Saj vem, natanko vem, kaj je bilo narobe in sploh ne vem, zakaj se pritožujem, ker sem si čisto sam kriv za tole! Po ljubljancu nisem šel nič tečt, to je bilo to! Nobenega izteka, nobene vadbe v celem tednu. Moje noge pa zakrnijo v štirih dnevih, to je že dokazano!

In tako sem danes tekel, kot da bi bilo prvič! Super ideja in še bolj super izvedba.

Zdaj moram samo še vse skupaj zašuštrat in prit na Sladkih 6 pripravljen ravno tako kot danes. Grrrr.

Pravkar sem spisal hudo kritičen post do samega sebe.

Pa je - kot strela z jasnega - crknil cel računalnik. Kar se ne zgodi prav pogostokrat, vendar se mi zdaj zdi, kot, da me je hotel nekdo opomnit.

Morda ima celo prav.

Obtoževanje in tuljenje samega nase in bogve kaj še, ne bo nič pomagalo. Dve minuti resda nista nikakršen napredek, ampak življenje gre dalje. Tekli bomo najbrž še in to vedno hitreje.

Bo pač šlo bolj počasi. Saj sem se že davno nazaj sprijaznil z resnico, da nisem prav nič športni tip.

Po drugi strani - lahko pa na Sladkih6 poizkusim z 21-ko? Jej, jej, to bi pa prineslo nekaj navdušenja, ki sem ga na včerajšnjem dnevu pri sebi kar malo pogrešal, ker pač nisem naredil nič novega... Pa še tam lahko tečem ravno kolikor čem, tudi po treh urah me ne bodo ven vrgli!

13. LM pri meni ne bo šel ravno v anale, pravzaprav prej razočaranje, čeprav niti ne vem zakaj. Najbrž bi si želel bolj napredovati, a - hej -, če ne bo vadbe, tudi rezultatov ne bo, anede?!

Plan je bil dosežen, čeprav najprej sploh ni tako kazalo. Garmina sem si namreč nastavil na 6:11/km, na koncu pa je presneta elektronika izračunala tempo 6:14! Le kako, če sem si nastavil 1:05:00, tekel sem pa 1:04:45.

Za tale problem sem porabil kar nekaj časa, ker sem - zgleda - tudi v matematiki bolj počasen. Na koncu sem le ugotovil, da je Garmin nameril razdaljo "le" 10.350m, odtod pa ravno toliko razlike. Zato me je tudi Virtualni partner za večno pustil 198m zadaj in se ne bo dal prepričati, da sem bil boljši od njega! Boljši za 15s!

No, ja... to le pomeni, da sem se lepo držal plana. Čisto natančno.

Garmin je torej naračunal, Sportstrack pa je vse skupaj še malo obdelal in spremenil. Kako, ne vem, in me zdajle pravzaprav niti ne zanima. Takole je naračunala elektronska zadeva:

10.41km, 1:04:48, 6:14/km, min 4:34/km, avg 176/max 188 obratov, 1055kCal.

• 1km - 6:12,
• 2km - 6:37,
• 3km - 6:27,
• 4km - 6:22,
• 5km - 6:06,
• 6km - 6:21,
• 7km - 6:22,
• 8km - 6:21,
• 9km - 5:57,
• 10km - 5:46,
• 10.5 - 5:38.

Garmin je neusmiljen s podatki - 7,49km sem joggal, le 2,92km sem sploh tekel... Grrr.

Pa saj na koncu koncev sploh ni *tako* slabo. Pač nisem talent, trudil pa sem se! To pa je tudi tisto, kar šteje! (Evo, pa imam izgovor!)

Ja, takole, 13. Ljubljanski Maraton je bil danes.

Sem tekel le 10.5km. Kar pa je zame čisto dovolj. Do 21 in 42 bom prišel, ko bo čas. Morda bo, morda ga pa ne bo. Kdo bi vedel, zaenkrat ga še ni. Bom kar pri rekreativnem ostal.

Bruto čas: 1:07:35, kar je celih 22 sekund bolje od lanskega leta! Kar ni pravzaprav nič.

Neto čas: 1:04:45, kar je 2:09 bolje od lanskega leta! Kar pa je že nekaj!

Torej sem letos napredoval! Kar je dobro. Slabo pa je, da nisem napredoval več. Saj vemo, kako gredo taka vprašanja potem čez glavo: sem se dovolj potrudil? Sem dal vse od sebe?

No, ja. Trudil sem se. Tekel sem kolikor toliko enakomerno in s tempom, držal sem se plana in sem ga tudi izpolnil, čeprav si nisem mislil, da ga bom. Premalo treninga, preveč hrane...

Vzemimo na znanje, da je ravno na današnji dan, naša preljuba tehtnica zjutraj pokazala natanko 96,6kg, ko sem stopil nanjo. Še nikoli v življenju ni pokazala toliko. Torej je danes dan, ko sem v celem življenju najtežji. Zdaj pa naračunaj, 96,6kg v 10,5km, koliko je to energije, in koliko bi jo bilo, če bi bil 10kg lažji... &%"/(#&%%"?"*#(#/#.

Plan je bil 1:05:00. Sem ga izpolnil in sem zadovoljen.

Še bolj pa sem zadovoljen s Heleno! Čestitke prav zares!

In vsem ostalim tekačem, ki so se trudili sami s sabo in niso obupali, tudi!!! Se vidimo naslednje leto!

Kakšen bo jutri kaj tek?

Pojma nimam. Lahko, da bo šlo dobro, lahko, da bo šlo slabo. Po podatkih sodeč je zelo težko, da bi ujel lanskoletni dosežek! Po drugi strani, pa sem bil tudi lansko leto povsem presenečen ob takem rezultatu. Štrli pač preveč ven.

In zdaj ne vem, kaj narest... In kako se odločit... In na kaj štartat...

Kaj, če je bilo s podatki nekaj narobe? Kaj, če je bilo res nekaj takega, neponovljivega?

Jasno je, da se bom na LM matral, ampak ne bi pa rad duše spustil. In če si zadam, da bom tekel kakih pet minut bolje, kot lansko leto, smo že tako blizu ene ure, da je kar sumljivo.

Pa še v življenju nisem tekel niti 4km pod 6min/km. Iz tega sledi, da torej spustim dušo.

No, se vidi ta dilema, anede? Ker duše vseeno in še vedno ne bi rad spustil. In je tudi ne bom.

Zato bom šel bolj počasi.

Uro sem si naštimal, izbral čisto druga polja za prikaz, da ja ne bom vedel, pri čem sem, izbral virtualnega partnerja, si ga naštimal na nekaj (na koliko pa ne povem), in tako sem pripravljen.

No, bom pripravljen, ko me neha zbadat v desnem kolenu, ko me neha špikat v levem stegnu in ko neham kar naprej sedeti na stranišču.

To bo pa jutri. Zjutraj. Ob pol devetih.

Pa smo začeli letos.

V čisto drugi telovadnici, na parketu. Da naše - z emšom obdelane - nogice ne trpijo preveč.

Na žalost le enkrat tedensko po eno uro, ampak nekaj pa je le.

Smo se že danes znoreli ko norci, pri zadevanju pa nobene razlike od lani - popolnoma enako, torej skoraj nič. Pa to še ni najhujše, najhujše je, ko si tako presneto počasen, ko tvoji gibi prihajajo za tvojimi mislimi precej počasneje. Precej počasneje. In potem se tudi kam zaletiš.

No, ja. Do marca bomo ravno dobri.

Čeprav je bil najprej podnaslov Plešivica vrača udarec, pa smo potem vseeno odtekli en klasični Borški krog. S čimer seveda ni prav nič narobe, klanci me itak vedno zdelajo. Bolje, da jih je manj, kot preveč. Vsekakor.

Tokrat smo spoznali še jesenski krog, poletnega in zimskega smo že dali skozi. Naslednjič je torej pomladni? Najbrž huje ne more biti, kot je tekati ravno med trgatvijo, anede?

Izkazalo se je, da smo postali tekači prav vsi... Hja, kdo bo pa slikal, a??? Zato nimam prav nobene slike. Ne, niti ene. Nič, niente, nada, ni, ni.

Mi je pa letos k srcu prirasel ta dolgi klanec. Pojma nimam zakaj, ampak gre ravno prav navkreber, da ni preveč, a vseeno je nekaj. Za počasi, jasno. Hm, čudno, ponavadi me klanci odbijajo, ampak ta mi je pa prav všeč postal! Še mu bom mero jemal!

Podatki pa seveda so:

10.850m, 1:18:10, 7:12/km, 1014kCal, 167/190. Ni bil ravno rekord proge, ampak vseeno! Dolžina je malo daljša, ker sem malo sem in tja tekel.

Vse čestitke vse udeleženim, še najbolj pa spominčici in Hani! Fantje smo šlo tale krog že tretjič, pa še nikoli hitreje... Jej, jej, kdo je pa bil len?

Na koncu pa še enkratna papica in poslavljanje od pivca. Le da je zgledalo, kot da se jaz poslavljam od pijače in da nikoli več ničesar ne dobim. Hm.

Heh, pa je res brez slik težko kaj povedat...

Sicer pa, saj se ve! Naši teki so enkratni in kakor sem se zadnjič matral pri štirih kmjih, tako sem to soboto pravzaprav užival. Kot vedno na Borštu. Zato se lahko vsem trem organizatorjem le iz srca zahvalim!

Najprej sem vedno vesel. Oooooo! si mislim, zdajle bom pa počel vse tisto, kar normalno ne morem!

Ulala, gledal bom filme, šel bom v gostilne... bral knjige... kaj pa vem, se ne spomnim, skratka, užival bom do konca.

Ko mačke ni doma, tudi pri nas plešemo.

Do neke mere.

Na koncu je vedno isto... Ko sem sam, najraje berem knjige in spim. Nobenega filma, nobenih gostiln, nobenih pohajkovanj. Pravzaprav nič drugačno, kot če ne bi bil sam.

Tako sem tudi včeraj, moj zadnji frej dan, ko bi *res* lahko končno šel v gostilno, kakšno fejst moško rečt, naredil neumnost.

Poslal sem SMS vsem okoliškim tekačem, da se dobimo ob sedmih na Gradiškem. Da si malo pregledamo formo.

Jaooooj, pametne ideje! Norc. Debil. Cepec. Idiot.

In so kar po vrsti vsi odpovedovali, malce se mi je že nasmihalo, a na koncu niso vsi odpovedali. In sem moral it, kaj pa čem. Drugače me nikoli ne bo več nihče jemal resno, tega pa si ne bi rad privoščil.

In kdo je edini potem prišel? Ha! Wegaaaaaaaa! Jej, kako sem ga bil vesel! Hvala, prijatelj!

Potem sva res odtekla dva lepa krogca, mogoče za Wego malo počasna, zame malo hitra, a - saj sem že povedal, anede? - s člani E-kipe Srčnih je vedno veselje tečt.

Če na koncu še klanca nisem opazil, ker sva toliko klepetala...

8.080m, 58:16, 7:13/km, 777kCal, 172/191(! uff, pazi na klepetanje!), +150/-150m.

Ni bogve kaj, ampak hej!, se še uvajam.

Kateri ponoven začetek je to? 243-ti?

Sicer pa je vseeno, jaz sem vesel! Spet sem začel!!!!

In ko se matram, ko se potim, ko trpim, ko me napor zdeluje, ko komaj diham... takrat sem neverjetno vesel. Čudno, ampak resnično. Če bi čisto tako, na površno, pomislil, bi lahko rekel, da je to celo sprevrženo.

Mi je pa popolnoma vseeno, meni, oziroma nama - sva šla danes kar skupaj s Heleno - je bilo super! Pa sem poplesoval in poskakoval in sploh bil malce razigran in razposajen.

Boljš tečt okrog Gradiškega, kot pa ribe lovit v njem. Vsekakor.

3.950m, 28:34, 7:13/km, 384kCal, 163/186 obratov.

Za ponoven začetek, po tolikem času, je to neverjetno super. Mišica še vedno zateguje, še posebej od začetka, in celo pot se ti zdi, da imaš eno nogo krajšo od druge, ker je pač ne stegneš toliko. Zanimiv občutek, a se počasi potem izgubi, ko se vse fino razgiba. Moram pa še iti počasi, pri prevelikem zaganjanju me še malo zašpika. A se že vidi, da bo šlo in da bo tek spet na sporedu!

Škoda le, ker bom moral spet čez tole sedmico in bom najbrž letoš še slabši na LJM, ampak po pravici povedano, mi je čist vseen. Briga me. Važno je, da jaz tečem. Ha!

P.S.

Da ne omenjam kajenja... Hej, je pa zdaj - pa čeprav po šele dveh tednih - mnogo lažje!

Uau, kaj bomo letel čez desetletje ali dva!!!

V nedeljo se je izvedel 2. Krtinski Izziv v organizaciji E-kipe Srčnih!

Prireditev je popolnoma uspela in verjameva in upava, da ste bili vsi zadovoljni!

S tekom na 15km se je tokrat spoprijelo kar 7 tekačev, dve tekačici sta pretekli 5km, trije kolesarji so prevozili 15km, ena izgubljena duša pa se je šla duatlon, ker ni zdržala pritiska.

Zelo smo veseli E-kipe Srčnih, ki se je izkazala in se prišla pokazat v skoraj polnem številu. Nihče tudi ni pozabil majice doma! Manjkajoči člani pa bodo izostanek nadoknadili, anede?!

Fantje in dekleta so že prišli našpičeni in obetal se je dober tek. Vreme je bilo za tek odlično, zjutraj še celo malce sveže! Zato sem uspel dati le zadnje napotke, da se mi kdo ne izgubi:

in smo šli na štart, vsi kar malo živčni:

Jaz sem bil vodonosec, na biciklu seveda. Z mojo mišico si nikakor nisem upal niti pomisliti na kakšen tek. Kako sem se motil, bomo pa še videli...

Pa smo šli - eni tekli, drugi kolesarili, tretji (jaz) pa šibali naprej in nazaj.

Na začetku je šlo seveda čisto ok, čeprav so že tam spraševali, če je že dovolj in če lahko zavijejo nazaj proti domu...

Ja, s Krtinci sem imel težave, ker vse potke poznajo in sem jih moral kar dobro mirkat, da mi niso kje zgasnili, da jih ne bi videl!

Po klancu, kjer so me tekači skoraj ujeli, a sem iztisnil zadnje atome moči in jih prehitel po klancu navzdol, da sem jih lahko slikal.

Ponujal vodo gor in dol, a niti en ni hotel pit. Niti en! Pa zakaj tovorim vodo s seboj potem??? (Mentalni zapisek: drugo leto NOBENE vode!)

Pri Sokliču se je vrsta malo raztegnila, tu smo imeli celo nekaj navijačev!

Krti so pobegnili naprej, naša dva sta se pa nekaj zaklepetala, se mi zdi.

Pa so le potem hoteli nekaj pit, in sem jih končno spet skupaj dobil. Kakor se vidi, so bili kar vsi še prešerne volje. Po desetih kilometrih še vedno z nasmeškom na ustnicah! Ma, to so tekači!

Tule pa moram vplesti čisto svojo osebno zgodbo tegale Izziva. Ker je ravno moj blog, mi to ne bo težko. No, takole je šlo: jaz sem s temi vsemi tekači bicikliral zraven. Pa spred, pa zad, pa vmes, pa gor, pa dol, pa levo, pa desno.... A je kdo žejen? A je kdo lačen? A bi kdo tole? A bi kdo tisto? Pazi, levo! Pazi, luža! Pazi, desno... Skratka, kar naprej sem jih mučil. Oni so pa tekli.

Pa tekli. Pa tekli. Pa tekli.

Se mi je kar malo milo storilo. Priznam. In me je poprijela ena velika neumna ideja. Preprosto nisem zdržal več pritiska!

Ko smo na desetih kilometrih pobirali še dve preostali tekačici, smo zraven pobrali še mene. Bicikl pa je ostal v grmovju...

In ko sem tako tekel, me je začelo bolet, pa bolet, pa še bolj bolet! Miišca, seveda! In sem jamral in jamral in nato shodil po dveh kilometrih. In sem hotel že vse skupaj vržti v koruzo, a sem takoj dobil napad trme in tako sem - le bolj počasi - odtekel naprej. Kar se je potem pokazalo za čisto super! Tako nisem odnehal niti takrat, ko sem spet prišel do bicikla, ampak sem ga samo poprijel, pa sva skupaj tekla naprej, do cilja.

Tako, pa sem povedal. Ni bil duatlon zanalašč, ampak čisto "silom prilike". Kakorkoli že, tega, da mi manjka volje, mi pa res ne more nihče rečt!

Potem je bil slikan le še cilj, ker sem jaz seveda tekel nekje zaaaaadaj. In so me morali presneto čakat, da smo se skozi cilj zapodili skupaj:

S podelitvijo nagrad in priložnostnih daril, se je uradni del zaključil. Mislim, da so bili vsi več ali manj zadovoljni, prav lepo smo tudi tokrat odtekli!

Ma ja, kakor vedno! Ni besed, ki bi opisale - vsaj moja - občutja! Ko sem obkrožen s prijatelji in se počutim odlično! Zato raje ne bom postal sentimentalen, vsi prav dobro vedo, da sem jim presneto hvaležen!

Potem smo pa postavili še par rekordov - največ ljudi naenkrat v naši dnevni sobi (medalja je naša):

ter najglasnejše kruljenje po vasi tisto nedeljo:

Spet sem iskal, izgubljal, mečkal in pojma ne imel... Eh.

Ampak vsaj v gostilni so bili potem cel ljubi dan tiho kot miške!

In če sem čisto iskren: v dneh priprave na Izziv, sem že parkrat vrgel puško v koruzo in tulil, da kaj takega se pa ne grem nikoli več! A na koncu koncev sva bila tako zadovoljna in presrečna, da sem na vse tegobe že pozabil.

Zato lahko le rečem: seveda se vidimo drugo leto! Pa Srečno!

Še proga 2. Krtinskega Izziva - 15km - tokrat skoraj v celoti okrog Krtine:

Pa moj duatlon - najprej kolo, 10,2km, 1:03:00, 398kCal, 126 obratov, max 162:

nato še tek, 5,06km, 37:24, 7:23/km, 490kCal, 167/180 obratov. S tem, da sem - pametna buča - prvi krog v klanček začel z 6:33! TO pa je bilo pametno, jasno, da me je skoraj minilo... Noga in volja. Saj tako hitro nisem tekel niti v časih najboljše pripravljenosti! No, čim sem pa upočasnil na - po dveh, treh mesecih netreniranja čisto dovolj dober tempo - 7:20, je bilo pa mnogo bolje!

Bicikl zraven porivat niti ni tako napačno! Se lahko naslanjaš nanj...

Na, pa so me spet naštimali in *SPET* bo treba tečt!

Ma ja, takole se tole dela!

Ni čudno, da smo še danes veseli!

In kake fine tekaške majice, kaj?!

Seveda sem bil tam.

Vendar le v organizatorski in podporni vlogi. Na žalost.

Mater, me je imelo, da bi se tudi sam zapodil za vsemi temi tekači... ej... pa noga ne pusti. Z železno voljo jo šparam za v hribe, kar je še dva tedna. Morda bo do takrat ok, če pa ne, sem pa res v riti. Sploh za tek letos...

Zanimivo je, da ko si na Bledu, se ne moreš izognit slikanju že milijonkrat prežvečenih motivov. Tudi jaz nisem nobena izjema, vendar pa to naredim na hitro, mimogrede. Jasno so tudi rezultati takšni.

Pa seveda postrani otoček. Nisem jaz slikal postrani, cerkev res postrani stoji! Matere mi!

Pa še nočna, po teku...

Ampak fotografije niso bistvo, bistvu včerajšnjega večera je bilo v teku! In to je v popolnosti uspelo!

Dekleta in fantje, vse čestitke! Prav vsem!

Seveda pa se moram dati kar kapo dol pred Heleno, ki jo je tako pogumno užgala čez celotno progo! Toliko težav, kot jih je imela, a vseeno ni obupala! Čestitam! Upam, da sem tudi sam kaj pripomogel k temu uspehu...

Jasno pa čestitke tudi Spominčici in Wegi, tako ponosno sem opazoval te naše majice E-kipe Srčnih! In se zraven malo smilil samemu sebi... no, majčkeno.

Ogledali smo si vse teke, zabeležili morje fotk,

se gužvali za dober prostor pri slikanju,

in na koncu obsedeli na plaži. Niti ne zmatrani, predvsem pa presneto zadovoljni!

Domov smo se priklatili šele ob pol tretji zjutraj. S tamaučkom vred, seveda. Lumpi.

Nekaj slik in rezultatov še na Krtih, katere sem organiziral. Pa rezultati pri Vitezih - moški, ženske.

Ja! Drugo leto grem tudi jaz!!!!! Moram!

Nisem povedal, da sem zadnjič pri zdravnici dobil še ena zdravila, anede?

Sem hotel skrivat, ampak danes sem opazil nekaj neverjetnega in moram to zapisat v svoj ti. tekaški dnevnik. Da ne bo potem pomot in nesoglasij.

Zakaj mi je predpisala še ena zdravila, kot da že drugih nimam dovolj? Ker še vedno nimam tlaka na 60/40. No, ja, malo pretiravam.

Ampak jaz začnem šele živet pri 140/100, mater. Sem ji pa šel zadnjič priznat, da je moj največji problem sol. Ja, sol. Pojem, popijem jo, kolikor hočeš. Ker me spravi k sebi. Človek ne bi verjel, da lahko en šljukec Maggi omakice ali pa en mali košček jušne kocke pomaga mnogo bolj kot kava!!! Ma kaj, kava... po kavi me vedno spat. Po Maggiju pa letim! Letim!

Torej, dobil sem še ene tablete za odvajanje. Vode, odvajanje vode.

In danes končno gledam, kaj so to sploh za ene tablete in kaj bi mi bilo lahko, če se me ne primejo. In piše tole, dobesedno:

"Pri športnikih lahko jemanje tablet povzroči lažno pozitivne rezultate testov za jemanje nedovoljenih poživil."

O, mater... pa sem v ri*i.

Kaj pa zdaj?

Kaj, če me pregledajo na Gradiškem, pa na Barbari, na Nočni 10ki, na MKM? In na koncu si predstavljam največjo blamažo vseh blamaž, Mamo blamažo na Ljubljanskem Maratonu:

"Aleš K, 42, tekmovalec številka 4539, diskvalificiran z 3856-ega mesta zaradi jemanja nedovoljenih poživil"

Saj si ne bi nikoli več upal tečt.

Nekaj pametnega si moram spomnit, kako bom to prikril. Nekaj *zelo* pametnega!

Me prav zanima, kaj sploh bi, če ne bi imel take prve prestave:

Podaljšana prva, super-low, whatever...

Ne morem verjet, kako mi prav pride. Ampak bo pa to cel praznik, ko bom enkrat uspel prevozit kakšen klanec, ko mi je ne bo treba uporabit. Cel praznik.

1:03:20, 19.72km, avg. 18.7km/h, max. 35.7km/h, 869kCal, 162/181, 320m gor in dol.

Nič, prav vsak dan bom moral it, ni druge!

Zdajle bi se moral lepo voziti proti Veliki planini.

Pa se ne.

Doma sem ostal, kot kakšen zapečkar bom spal, počival in si tlačil led na nogo.

Nič ne bo z izletom... Pa tak lep dan se obeta! In kako enkratno bi bilo spet prehoditi vsa tista prostranstva Velike planine z vso njeno gorsko zeleno travo. Ahhhh.

Ampak od včeraj me tale moja uboga mišica, zaradi katere sem na bolniški, spet malo zafrkava. Pa prav včeraj je spet začelo boleti! Pa prav včeraj! Kot zanalašč, kaj?

In čeprav je takole ostati doma seveda najbolj pametno, me vseeno še bolj boli srce, ker ne morem tja gor. Mater, če bi vedno delali samo po pameti, kam pa pridemo? Me ima, da bi se kar usedel v avto in zletel za njimi, pa kar bo, pa bo!

Pa se ne bom.

Mogoče je pa res tako bolje. Kdo pa bi skrbel zame, če me začne fino bolet? Bi naredil še vsem ostalim samo še škodo. Kdo bi me pa nosil dol? Helikopter?

Ja, še tega bi se manjkalo...

Pa tako fino smo organizirali: Napad na Veliko planino! S treh koncev se podajajo na njo, s Stahovice, od Jurčka in s Kisovca. V planu sta bili še dve poti, a ni bilo dovolj zanimanja. No, tudi s treh poti, se bo dobro videlo, ko se bodo združili na koncu, čisto pri vrhu. Upam samo, da je timing pravi.

Torej, danes bo na Veliki planini vse oranžno in veselo. Če pa gre kdo slučajno danes gor - poiščite zastavo, tam nekje bodo.

Samo mene ne bo.

Bodo pa trije naši, iz družine. To pa tudi nekaj šteje, anede?

Dvajset km je pa zame že kar nekaj.

Moje nogice so bolj iz putra in ne prenesejo kakšnih velikih obremenitev. Sploh na kolesu, ko se mi zdi, da nikamor ne gre.

In kot naročeno, sem se moral še zaplezat v mega-klanec, ki sploh ni imel izhoda. Ha! Sem moral kar lepo nazaj, potem, ko sem skoraj sapo izgubil na tistem klancu.

Ena uboga mimoza sem, ki kar naprej jamra. Ampak sem žilav in verjamem, da bo sčasoma bolje. Tudi na kolesu. Kako bo pa s tekom, bomo pa še videli. Zaenkrat se noga še kar dobro drži in je vedno manj v napoto. Kar je dobro in zato polagam velike upe, da mi bo julij bolj naklonjen in da bom zmogel tisto nočno desetko. Da bi se zdajle premislil, si še misliti ne morem, čeprav še nimam pojma, kako bo šlo.

Če bo šlo.

1:11:45, 21.28km, avg 17.8km/h, max 34.1km/h, 1033kCal, 156/183, 470m gor in dol.

Tisti konček, tam pri Češnjicah je tisti mega klanec. Upam, da se ne bom več nikoli zmotil. Se mi pa itak zdi, da so po celi poti sami klanci. Kako jih v avtu nikoli ne opazim, madona? Pri biciklu so pa kar naprej...

Ma ja, za kondicijo bo čisto ok, anede?

Spet me rešuje kolo.

Včeraj sem bil pri zdravniku, povedal, da poškodba ni več tako huda, da samo še malo šepam, da me motijo le klanci, a da lahko lepo vozim kolo, ker me tam čisto nič ne boli.

Pa me zdravnica gleda, gleda in še malo gleda. Na koncu pa reče: "Se vidiva konec meseca. Led in počitek!"

Nekaj sem začel jecljati, a sem bil na koncu raje lepo tiho. Bo že zdravnica vedela, ne pa jaz! Izustil sem le še "OK!" in se pobral, no, odšepal, kolikor so me nesle noge.

Sem upal, da bom dobil bolniško vsaj še za en dan, da mi ne bo treba kar sredi tedna v službo. Na kaj takega pa nikakor nisem bil pripravljen.

Pravzaprav se na bolniško prav lepo navadiš. In kupa knjig še vedno nisem prebral. Torej?

Sem pa zato potem skočil na kolo. Tokrat prvič z Garminom! Neverjetno, toliko časa je že preteklo, jaz pa ga še nisem sprobal na biciklu. Ojej.

Seveda sem bil mega počasen, ampak za trening bo super. Le malo večkrat se ga bom moral lotit, ne samo takole, sem in tja.

41:26, 13.180m, avg 19,1km/h, max 49,8km/h, 561kCal, 167/183, 306m gor in dol. Vse skupaj nič, a za začetek bo že.

Garmin se je super izkazal, če pa bom večkrat to počel, si bom kmalu omislil nosilec. Ker na roko gledat mi ne gre najbolje.

Se je pa malo manj izkazala moja rit. Hja.

Morda pa mi vseeno rata tečt na Blejski desetki... Upanje še imam!

Tole je slovo od teka, slovo od hoje, slovo od planin, slovo od kamniškega in slovo od e-kipe Srčnih.

Pa ravno dobro sem začel. Šmrk, šmrk.

Ampak tri do šest tednov ne bo nič. Nič več.

Kakor je v navadi, se bo še kaj zakompliciralo, potem še zavleklo in podobne neumnosti. Potem bo treba počasi začet in spet od začetka. Se že veselim. Je*emti, če bom v jeseni dober, bo še ok.

Zgleda, da sem rojen za nove začetke. Kar naprej in naprej se mi dogajajo. A bom že preživel. Še bolj žilav, kot prej!

To je pa tako, ko stari jarci špilajo fuzbal. Problem nastane, ker NISO debeli in zamaščeni. Tam se nima kaj strgat. Če pa nekaj mišic imaš, pa včasih naredi:

PAAAAAK...

In si na berglah.

Prokleto sranje.

Natrgana leva mečna mišica. Do zdravnikov, fizioterapevtov in podobnih, grem jutri. Upam, da mi kdo kaj drugega reče, kot samo: "počitek in led".

Pa sploh nisem nič kaj takega počel. Samo za žogo sem zalaufal in to niti ne tako močno. Uff, kako me je usekalo...

Sicer se pa že počasi prebijam iz stadija samopomilovanja, počasi se prebijam v stanje še večje zagrizenosti in trme. Saj mi drugega tudi ne preostane. Edino, če postanem lep in debel. O tem bom pa še razmislil...

Verjamem pa, da je vsaka stvar za nekaj dobra. In čeprav temu morda ni tako, je pa res, da mora človek znat iz vsake situacije potegniti najboljše, kar se pač da. S tem situacijo obrneš sebi v prid in vse je natanko tako, kakor mora bit.

Zato lahko le ponovim arnijev stavek:

I'LL BE BACK.

Čeprav sva vstala ob 4h in začela hodit ob 5:15, sva bila še mnogo prepozna. Ni bilo tistega bujenja novega dneva.

Zato je treba drugič vstat ob 3h. Ni druge.

Ah, kako je lepo tam gori. Ko si ob osmih že na vrhu, zadnji čas, preden se pritepejo oblaki. Vsaj nekaj razgleda v teh dneh.

Pot je ravno pravšnja za trening. Kar dolga, ne preveč strma, razen v začetku, vseskozi pa prijetna. Zato zadnji teden tudi nisem nič tekel, je bilo tole čisto dovolj. Tokrat sem prišel gor in dol mnogo lažje, kot takrat, ko smo šli s Krti. Navzdol je sicer hotelo nekaj koleno bolet, a mu nisem pustil in se je kar hitro umirilo.

Marko naju je dohitel na Pastiricah, midva nisva nič hitela. Lepo, s svojim ritmom sva šla. Ki je sicer počasen, a za naju in za prvič v "malo bolj" hribe, čisto v redu. Kondicija torej je, treba je le še delati na njej.

Tukaj sva naredila prvo pavzico, ob stanu skoraj ne moreš, da se ne bi ustavil. Seveda sem ga jaz tukaj pa prav fino ukakil. Uro sem lepo ugasnil, češ: ko stojiva pa že ne bom meril... A ko bi jo potem nazaj prižgal! Japajade.

Nekje tik pod kočo sem se spomnil, ko sem gledal cifre, da nekaj ni čisto v redu. Ahhh, grrrrrr.

Ampak to mi ni vzelo veselja. Gori je bilo enkratno! Kar malce hladno, a sonček je prav lepo svetil. In skale, ej, skale... Srce mi začne igrati, ko vidim skale. In najraje bi se zapodil med njih in cel dan španciral med njimi.

A bo treba na kaj takega še malo kondicije dobit in malo počakat. Vse ob svojem času.

Logarska se je kopala v soncu, Rinka je bila polna, kot je že dolgo nisem videl, na Okrešlju pa še kar nekaj snega. Bo treba še počakat, da ga povsem pobere.

Potem pa kar veselo dol, seveda po melišču. Upam, da mi bodo gojzarji razpadli, ker mi gredo presneto na živce. Saj niso slabi, a tiščijo me prav povsod. In če bom hodil malo več v hribe, bo to prava muka.

Ker ure nisem imel prižgane, težko dam natančne podatke. Sem moral potem iz programov malo ven izluščit, kaj se je dogajalo in koliko mi manjka.

2:30 za gor, 1:40 za dol. Čisto ok za naju.

Heleno sem sicer prepričeval, ej, do desetih bova že doma, ampak to se je malo sfižilo... Nisem ravno računal še poti, pa postankov, pa piva na koncu, pa skoka v lekarno, pa občudovanja narave, pa... In tako sva bila nazaj doma "šele" ob 12h. Ampak tudi to je čisto ok. Če vstaneva še uro prej, pa res samo lepo hodiva in ne počivava preveč in brez piva na koncu, bi sigurno skrajšala do, ajde, 10:30. Mah, ja, čas je samo stvar interesa.

Upam le, da bova še takole hodila. Tole je pa najboljše polnjenje baterij, kar se ga lahko spomniš. Še posebej zato, ker greš tako zgodaj!

Porkaduš, enkratno je bilo! Še bo treba gret.

Zadeva je vsaj malce nepravična, če ne že zelo veliko nepravična.

Temle Challenge-om, Izzivom in Borškim desetkam delam namreč krivico. In to je najmanj nepravično.

V vseh teh naših Izzivih je namreč mnogo več, kot potem vsi skupaj napišemo.

Na koncu ostane le še čas, da se spiše statistika, zahvale in nekaj malega vzdušja, a tistega pravega, tistega bistva samih Izzivov, ne znamo in ne (z)moremo zadeti. Kako bi tudi lahko? Vse skupaj ni prav nič lahko, vezi in vzdušje se dogaja na neki drugi ravni, ki je neoprijemljiva, nedoumljiva in - konec koncev - nerazumljiva. Težko jo je izluščiti iz realnosti, težko jo je sploh zadeti in še težje opisati.

Enkrat sta šla dva stavit...

V letu dni smo prišli... kam? V enem samem letu. Kar vemo, da ni nič, pih vetra okrog vogala, pa je leto naokoli. Po drugi strani pa leto matrarije, leto znoja, leto takšnih in drugačnih težav, poškodb, uspehov in neuspehov, a vseeno samo eno samcato leto.

MC 1 je prinesla za trojico pretečenih 4,4km, potem se je zgodilo Borških 10.450, nato Krtinski Izziv, s 15-imi km, kjer smo bili že štirje tekači, jeseni 12. LM, pri Teku Sv. Barbare se je že rodila E-kipa Srčnih, nato pa še Borških 10.000l, z desetimi kmji in temperaturami fino pod ničlo. Pa še MKM v letošnjem letu in za konec prvega leta še MC 2 s slabimi šestnajstimi kilometri. Pa še vmes kup enih in drugih tekov, kakor je komu uspelo - Blaguško, Sladkih 6, Radenci, Blejska 10ka, Gradiško...

Ne vem... meni se zdi veliko. Ogromno.

E-kipa se počasi veča, tudi to nekaj šteje. Od treh, štirih, smo zdaj že na sedmih članih. Navdušujejo se tudi tisti, ki so dolgo ostajali neprepričani. Kar pomeni še več.

Jaz sem lahko samo hvaležen. Vem, da capljam za fantoma daleč zadaj. Nimam kakšne velike volje za tek, niti kakšnega pretiranega veselja, a - še vedno - tečem. Morda le zato, da bi jima lahko sledil, morda le zato, da bi lahko sodeloval pri takih dogodkih. Težko bi jima kdaj tekel ob boku, a se na takih - naših - dogodkih ravno to dogaja. Tečem z njima, pravzaprav - tečemo skupaj.

In v tem je tisto "nekaj", kar drugje ne moreš izkusiti, kar drugje ne dobiš. Ko se čutiš povezanega, ko se navdušenost, polet, pa tudi utrujenost, krize preprosto porazdelijo med vse. Ko si - kljub svojemu individualizmu - "le" del celote.

Kaj pa vem... saj tudi sam ne znam opisat. To je treba probat in izkusit, šele potem veš.

Zato je vsaka zahvala mnogo premalo. Le trudim in potrudim se lahko, da bom tudi jaz dajal kaj nazaj, za vse tisto, kar sprejemam.

Le s tem se sam lahko izkažem.

Pa je padel moj rekord! In to na najboljši možni način.

Brez težav.

Z novo majčko to seveda ni bil nikakršen problem.

Takole smo se odpeljali čez in potem začeli. Jaz kar z malo treme, kar pa se je izkazalo za čisto nepotrebno. Fanta znata krasno odpravit vsakršno tremo, res pa je, da pojma nimaš, kaj te vse čaka po poti vnaprej, ker ti preprosto ne povesta.

Ampak ob toliko režanja, vsak tek, pa čeprav 16km, hitro mine.

Pa smo bili že od začetka zmatrani. Še dobro nismo začeli...

Proti koncu smo pa že leteli, punce nas niti v objektiv niso mogle več ulovit.

Skratka, leteli smo. In to resnično. No, vsaj zame je bil to eden boljših tekov. Niti nisem bil preveč zmatran in skozi celo progo nisem imel ene krize. Enkratno, ne morem drugega reči!

Sem imel pa krizo potem na pikniku. Ufff, še danes ne vem, ali ni bil piknik celo težji del celotnega dneva! Seveda sem se takoj najedel in hitro spil dva pira in hop... sem bil nabutan kot zverina. Tudi dihat nisem mogel več normalno. In potem sem se celo popoldne selil s stola na stol in iskal najboljši položaj. Mislim pa tudi, da drugi niso bili nič boljši kot jaz...

Tokrat so sodelovale tudi punce, vse čestitke! Prav dobre so bile! Smo se morali kar potrudit, da smo jih ujeli...

Tekli smo večinoma po Avstriji, kjer imajo res vse zeeeelo zrihtano, zame je vse celo preveč sterilno. Jim pa dam plus, da na oni strani ni bilo nobenih klancev, na naši pa kolikor češ. In tako sem proti zadnjim kilometrom že malce hitreje dihal.

Smo pa vsi skupaj postavili tudi svojevrsten rekord, ko smo zadnjih 900m odtekli s tempom 5:35/km, zadnjih tristo metrov pa kar z 4:09! Kar pomeni, da je še ostalo nekaj zaloge, anede? Ni čudno, da sem na koncu nabil pulz na 191...

15.910m, 1:47:56, 6:47/km, 1619kCal, 168/191, 800m gor in dol.

Vsem sotrpinom bi se najlepše zahvalil za spodbudo, sladkogorcem pa še posebej za enkratno organizacijo in skrbenje za naše riti! Hvala!

Uff, pa ko bi videli, kaj smo še vse dobili! Sponzorji, pa to... Ufffa!

Naslednji je torej Krtinski Izziv!

Rezultati - za vse, ki to iščete, ker vem, da vas je veliko...

Sobota ni bil ravno dan za vrhunske rezultate. Vročina niti ne, sopare pa kar precej. Cel čas se je pripravljalo na dež, ene dvakrat je celo padlo par kapljic, vendar pa moje molitve, da bi se ulilo, niso bile uslišane.

Bi kar rabil malo dežja nekje na sredi.

Jasno je, da sem pretiraval. Čisto jasno. Ampak konec koncev je tekma in se je treba malo namatrat. Ni, da bi šel na tekmo kar tako, enako kot na trening, anede?

Ampak vseeno mi ni nič pomagalo. Lahko se matram še kolikor hočem, še vedno sem samo ena počasnela. Sicer pa sem se že navadil, nisem ravno tip tekača, sploh športnika ne. Bom pa še kar tekel, kaj pa čem, saj je luštno. Pa še drugim sem lahko v vzpodbudo: "kaj boš šel samo en krog??? Še Aleš gre dva!". "Ja, no... pol grem pa dva, noooo."

Evo, taka je moja vloga, pa me čisto nič ne moti. Dokler premagujem samega sebe, mi je to bolj pomembno. Kaj bi se boril z drugimi, s sabo se moram, s sabo! To je mnogo težje...

Hana, vse čestitke! Predvsem za pogum in voljo!

Karmen, s poškodovanim gležnjem je tvoj rezultat super! Nekateri nimamo poškodovanih okončin, pa vseeno naš rezultat ni kaj prida boljši...

Krti, malce si lastim zasluge, da ste letos takole množično tekli. In priznam, da sem kar malo ponosen. 29 tekačic in tekačev je pobralo devet medalj. Super.

Čestitke tudi meni samemu. Sem naredil vsaj svoj rekord okoli jezera. Sicer sem se res namatral kot zverina, prehitro začel in hitro gorel, vendar le prisopihal do konca. Po prvem krogu sem se hotel kar ustavit, sem imel čisto dovolj. Pa nisem imel dovolj poguma. Predzadnji kilometer, v tisti bloody klanec sploh nisem mogel, me je kar ustavljalo in prvič sem dihal 1-1, pa še to je bilo premalo. Moram si omislit kakšen kisik na pritisk...

8.100m, 51:32, 6:25/km, 818kCal, 180/188, 650m gor in dol. Rezultat je torej super, obrati pa niso. 180 povprečje kaže, da sem šel res vseskozi na polno, čeprav se meni samemu ni zdelo. Tokrat so noge držale, problem je bil pri zadihanosti. Preprosto hitreje ne gre v vse te klance, ne gre dihat. Ampak 6:25/km je zame že super. To je skoraj kot LJM, vendar je tam vse ravno.

Morda pa le napredujem? Ali pa se znam samo bolj pomatrat? Kdo bi vedel...

Same ideje so me.

Polno glavo jih imam kar naprej. 

Problem je le v tem, da imam z vsemi temi idejami večinoma težave. Spadajo namreč natanko v dva razreda:

• Razred A: ideje, ki povzročijo še večje količine dela, od katerega ni kakšne večje ugodnosti,
• Razred B: ideje, ki povzročijo lastno trpljenje.

Naprimer: moj tek je tipična ideja Razreda B. Trpim.

TRPIM.

Že celo leto trpim in nič ne kaže, da bom kmalu nehal. Sem se pač sprijaznil, da sem mazohist ali nekaj temu podobnega. Morda pa le še vedno upam, da bo enkrat skočilo na plano tisto "zadovoljstvo", o katerem vsi govorijo. Zaenkrat še čakam.

Tako me je danes, med vožnjo domov spet spreletela ena od idej Razreda B. In sem se, namesto, da bi šel lepo domov, kavico pit in na kavč ležat, odpeljal eno cestninsko postajo naprej.

Kjer leži - sicer umetno -, a zaradi tega nič manj lepo jezerce, obdano s širnimi gozdovi in lepimi sprehajalnimi potkami.

Kjer pa je bilo tudi HUDIČEVO vroče.

Ma, je*emti, a mi je tega res treba bilo???

Po prvem kilometru sem mislil, da mi bodo noge odpadle, pri drugem sem... hm, kaj?... ah, najbrž sem odbluzil, pri tretjem pa so mi resnično silile solze na oči. SOLZE! Zato sem četrtega odtekel, kolikor sem mogel hitro, z očmi pa sem fiksiral avto kot absolutno odrešitev vsega...

Drugi krog sem odmislil že po prvih šestnajstih metrih in mu p&$%#&""%# vse bližnje in daljne sorodnike. Še dobro, da labodov nisem srečal, ker bi jim kaj naredil.

Pojma nimam, kaj bom delal v soboto na Gradiškem teku... Hodil? Če bo šlo takole, bo to največja blamaža v življenju nekega tekača. Le upam lahko, da me bodo organizatorji čakali, dokler ne prisopiham v cilj. Če mi bo sploh uspelo. Mogoče je res najbolje, da se izgubim kje v širnih moravških gozdovih in postanem gobar ali kaj podobno nenapornega.

Tale Primož me je čist uničil. Dotolkel. Pokončal. Danes me bolijo še kolki. Ampak samo med hojo. Čudno. Med tekom imam pa z mečami toliko težav, da mi je čisto vseeno: pa naj bodo še kolki. Briga me.

3.980m, 27:26, 6:53/km, 389kCal, 165/182, 240m gor in dol.

Prvič me je zbudilo ob petih.

Pa sem uro preštimal na petnajst minut kasneje.

Drugič... ma ja, kaj bom nakladal, vstal sem šele ob šestih.

Sicer je pa to tudi nekaj. Na morju, ko ti sploh ni treba, ko te nihče ne sili, ko te nihče ne gleda, ko ti nihče nič ne more.

Sem šel tečt. Ah.

Malo z mačkom, malo ves nabasan od vse te hotelske hrane, malo bogi, skratka.

Do Fiese sem pretekel potem pa ni šlo več. Počutje je bilo slabo, ampak to ni bil glavni vzrok. Glavni vzrok so še vedno noge. Mater, nič ne zgleda, da se bodo unesle tja do sobote, za na Gradiško... Še vedno stopam kot kak upokojenec, pred vsako stopnico se mi še vedno izvije vzdih in grimasa na obrazu.

A bo sploh kdaj boljše?

Že vidim, da bo Gradiško cela polomija. Če bom sploh zdržal dva kroga. Mogoče pa zbežim nekje na sredi v gozd, ves osramočen...

Nikol več ne pijem, nkol več ne jem! Pa pika.

5.570m, 40:17, 7:13/km, 550kCal, 160/180, klanec gor v Piranu je hudičev, še dobro, da je kolikor toliko kratek. Do Fiese potem nisem mogel normalno zadihat.

Na, ja. Šel sem pa le. Priden.

Pojma nimam, kaj mi je bilo, da sem se tega udeležil. Moja pripravljenost in moje dosedanje športno udejstvovanje ni ravno na ravni takih preizkušenj. Ampak nekaj me je vleklo, najbrž norost, ker se nič bolj pametnega ne spomnim.

Začeli smo v petek, 9.5. spodaj, pri vratarnici Calcit-a. Okrog štirideset nas je bilo na začetku, vendar se jih je še skozi čas nabralo še nekaj, končna cifra vpisanih je bila 53.

Ja...

Pa prvič, pa drugič, pa tretjič, pa četrtič, pa petič... potem pa ni šlo več. Počutje sicer enkratno, nič zmatran, samo noge, noge... Te pa so odkazale poslušnost. Na vsej črti.

Prvi tri kroge sem začel mnogo preveč optimistično. Jasno, pri prvi taki preizkušnji, si nisem niti mislil, kako bo vse skupaj šlo. No, trikrat je šlo kar v redu, celo preveč v redu. Predvsem dol sem šel mnogo preveč hitro.

Drugi krog je šel celo najbolj v redu, 45min gor in 29min dol. Potem je šlo vse bolj počasi. V tretjem spustu me je tudi začelo boleti koleno. Super.

Četrti krog je bil že 53/42. V spustu pa je začela boleti še desna noga, nekje zadaj za kolenom, takšne in drugačne vezi.

V petem krogu pa je bilo že precej matranja, ponoči gre tudi malo težje - 1:01/55. Počasi...

In potem sem odnehal. Noge preprosto niso več držale in če bi že prišel gor, bi najbrž ne prišel več dol. Tako sem klical Heleno, jo zbudil sredi noči, ura je bila nekje pol treh in je prišla po svojega polomljenca.

Spanje ni čisto nič pomagalo, zbudil sem se še bolj polomljen. Preden sem se kolikor toliko ogrel, da sem sploh pomislil, da bi šel naprej hodit, je bila že debela ura mimo.

Ampak potem mi žilica ni dala miru, kar nervozen se postajal, vsaj enkrat, dvakrat mi mora še uspeti. 

In sem šel v šesti krog nekje ob pol poldne. Upal sem na osem, vzel sem si ravno dovolj časa, da mi uspejo še trije vzponi in dva spusta, tudi, če grem silno počasi. Vendar nisem bil čisto nič prepričan ali mi bo uspelo, ali ne.

Šesti krog torej 47/50 - dobra taktika zame - dol bolj počasi, kot gor! Gor sem spet srečal Staneta, s katerim sva vseh pet krogov prehodila prejšnji dan. In sva šla naprej, kaj pa čva.

Glavna skrivnost je bila, koliko časa bom rabil za dol in kako bodo noge zdržale. Od tega je bilo za naprej vse odvisno. Pa so kar v redu zdržale, 50 minut za dol se je izkazalo za ravno prav - noge ne trpijo preveč.

Sedmi krog je bil potem super, 52/57, počutje enkratno, polomljenost sicer malo večja, a še nič hujšega, se je dalo še hodit.

Osmi vzpon je bila le še formalnost, za zadnjega smo si vzeli dovolj časa, kar uro in pol in ni hudir, da ne bi prilezel gor! 1:04 za gor kaže, da sem šel res počasi, a tokrat se ni nikamor mudilo!

Ej, osemkrat, OSEMKRAT!

Nase sem ponosen, kot že dolgo ne. Pa ne zaradi številke, ampak predvsem zato, ker sem se moral presneto potrudit in ker mi je uspelo zdržat kljub bolečinam, naveličanosti, utrujenosti, vsemu navkljub!

Seveda pa mi ni niti približno jasno, kako je lahko zmagovalec naredil 20, zmagovalka pa 18 ponovitev! In to oba s precejšnjo suverenostjo od začetka do konca! Vse čestitke obema!!! In jasno vse čestitke tudi vsem ostalim udeležencem! Prav vsak se je presneto trudil po svojih močeh in edino to šteje!

Je bilo prav luštno se kar naprej srečevati, tolikokrat, kolikor sem izrekel živijo v tem dnevu, najbrž še dolgo ne bom več! Ponoči si videl le lučke in si moral kar po glasu spoznavat, kdo je kdo. Kar nas je vse pohodnike, ki smo uživali in trpeli v pohodu, kar nekako povezalo.

Ja, enkratno je bilo! Naučil sem se - iz lastnih napak seveda - ogromno! Morda, če si jih bom le zapomnil, mi bodo v pomoč drugo leto. A kakorkoli že, za take preizkušnje je tek, vsaj tak, kot ga izvajam sam, mnogo premalo. Premalo kilometrov, premalo moči, premalo klancev. Tek in taka preizkušnja nikakor ne gresta prav nič skupaj. Sicer nekaj kondicije je, a po tridesetem kilometru se začnejo z nogami dogajat čisto druge stvari. Višinski metri, še posebno navzdol prinašajo svoje tegobe. V hribe bi bilo potrebno it, v hribe! Hodit pet, šest, sedem ur, to bi bilo že nekaj!

11ur, 55minut čiste hoje. 51,23km, 13:57/km, 3848kCal, 142/178 obratov, 6067m gor in 5640m dol.

Izmerjena pot je bila približno 3,5km, od 3 pa do 3,8, odvisno po kateri poti greš in koliko bližnjic usekaš. Lahko torej rečemo 3.5km v eno smer, kar da 7km na krog. Spodaj je približno 450m, Primož pa je na 850m, torej 400m višinske. Zame enkratno!!!

Danes podiram druge rekorde: za 15 stopnic potrebujem natanko 4:27... Jebela cesta bom še trpel par dni...

- iz grafa se lepo vidi, kako je zelena (elevation) vedno bolj razmaknjena. Temu se reče: bolečina!

Natanko osemkrat mi je uspelo!

Gor na Sv. Primoža, v 24-ih urah.

Pravzaprav sem kar ponosen nase! Preizkušnja in pol.

3200 višinskih metrov gor in tudi še hujših 3200m dol. Circa 55 km prehojene poti in 12h čistega hoda.

Zdajle bom še en teden polomljen...

Zmagovalec 20-krat in Zmagovalka 18-krat!

Sami norci.

Jutri pa kaj več, če bom uspel priti sploh do kleti. Stopnic nekaj časa ne bom maral.

To je bil vzrok moje vročine, rota virus.

Vsaj tako je zdravnica napisala.

Je pa cela svinjarija, da sem dobil le dva dni bolniške. Grrr.

Ampak sem bil pa res včeraj že čisto ok, zato sem res previdno naredil en mali sprehod, morda bi lahko temu rekel intervalni trening. Vse sem počel, od hoje pa do šprinta. Tudi v klanec, kar pa se ni pokazalo kot najbolj pametna ideja.

Ker me ni nič špikalo, nič zbadalo in ker sem se čisto ok počutil, sem zadnjih deset minut kar lepo tekel domov.

No, bolj tako na izi, ampak čisto luštno.

4.710m, 43:59, 9:20/km, 145/181, 427kCal, 198m gor in dol.

Res na izi. Zaradi rote...

Pa je padla še zadnja trdnjava.

V nedeljo zjutraj.

6.530m, 44:58, 6:53/km, 166/176, 249m gor in dol.

Zdaj sem pa mrzel.

Oziroma, najbolje, da se še spomim, česa ne bi počel nikoli v življenju. Kakor sem zadnje čase malo čuden, bi šel natanko to počet.

Ah, starost že malo vpliva na tele spremembe, anede?

Jah... sem že navajen, nič kaj dosti se ne morem več pritoževat.

Danes sem bil zunaj lepo po planu: 5:10. 5:14 sem že lepo tekel.

Srečal samo eno srno. Ampak ta me je čakala in se delala norca iz mene: "ej, stari, kaj pa tako počasi tečeš?". Tako sem že začel razmišljati, kaj pa bom naredil, če se mi ne umakne? Kaj pa veš, danes so še srne čudne... Najbrž bi se ustavil in bi se potem gledala tja do večnosti.

A je v varni razdalji tridesetih metrov samo zastrigla z nogami in je že ni bilo več.

6.320m, 42:05, 6:39/km, 646kCal, 164/179, 221m gor in dol.

Čist v redu. Danes sem bolj počasi začel, da ne bi spet kakšne nove mišice v stegnu odkril. Pojma nimam, kako in katero sem zadnjič odkril, ker je sploh nikoli ne potrebujem. Ne pri hoji, ne pri teku. Boli me samo, ko sedim in stol pritiska na stegno. Čudno.

Nekaj se definitivno dogaja z mano.

Pa sam ne vem čisto natančno kaj.

Ok, vedno sem govoril (kako izrabljena fraza, še posebej pri meni, anede?), da v nedeljo zjutraj pa ne bom tekel.

Ne, ne, tudi nisem. Saj nisem nor.

Sem pa toliko nor, da sem šel tečt v ponedeljek zjutraj. PONEDELJEK ZJUTRAJ!!! Kar je še mnogo bolj noro, pravzaprav se mi zdi celo malo perverzno. Zato ne okol govort.

Ne, nimam pojma kdo sem in kaj počnem. Sigurno je to kriza srednjih let in me meče. Ampak namesto, da bi za mladimi kiklami letal, jaz letam ob petih zjutraj po polju. Ajejejjjj.

Ja, vstal sem deset čez pet (deset minut sem rabil, da sem sploh uro slišal), dvajset čez pet sem bil že na laufu. Brez kave, brez cigaret (no, eno samo, majčkeno, da sem se ogrel.