Sem in tja nam preprosta okoliška raziskovanja prinesejo mnogo več, kot bi pričakovali.

Še posebej, če se zgodijo na kak čisto navaden četrtek, brez kakšnih velikih pričakovanj.

Tokrat smo hoteli pogledat še tisto malo, kar nama manjka od Moravške poti. Pa se ni ravno posrečilo, ampak zdaj veva, kje je treba zavit desno in ne levo! Nisva pa se nič sekirala, saj je vseeno, kje gremo, danes je važno le, da gremo!

Malce smo pa le pokukali v Tuštanjski grad. Lepo zrihtano!

Malce po cesti, da razgibamo nožice, preden se zaženemo v hrib!

No, potem sva hitro zavila levo - ravno tam, kjer bi morala desno - in smo jo potem mahali proti levi in še bolj proti levi. Kar naenkrat so bile pod nami že Moravče. Hm, malce preveč levo sva midva, da bi lahko prišla na Murovico, tole bo težko! Kaj pa, če gremo tule kar naravnost gor? Nekje tukajle bi moral biti Cicelj.

In je tudi bil. Direkt naravnost čez hosto, čez drn in strn smo šli. Uživali in lomastili!

Tamaučka je kar naprej nekaj strah, da ne vemo kje smo, da se bomo izgubili in tako naprej. Pa mu tokrat nisva mogla bolje predstavit, kako dobro veva kje sva, ali pa se vsaj presneto dobro delava!

Dol smo jo mahnili po kolovozih, seveda po takih, kjer še nismo hodili. Sva poskušala priti čimbližje na izhodišče. In res - gor smo šli na levo, prišli pa smo dol z desne:

Bolj ne bi mogla zadet, sva se kar še čudila nekaj časa.

Večerni sonček je v svoje čudovite barve ravno obarval celotno pokrajino in tudi grad je postal kar nekam mehkejši.

Mi trije pa smo bili po nenadejanih lepotah slabih dveh ur in pol kar malce zasanjani in presneto dobre volje. Lepa pot je bila za nami, košček naše okolice pa malce bolj spoznan!

Četrta ali peta?

Pravzaprav čisto vseeno, Jubilejna!

2007 sem šele začel tečt, ni bilo niti za mislit, da bi pretekel deset kilometrov. 2008 sem bil le v podporni ekipi - poškodovana mišica, 2009 sem odtekel z veseljem 1:04, 2010 pa...

Začelo se je že v petek, ko sva s Tamaučkom krenila na dolenjsko, k Radotu in Darji. Na obisk.

Seveda se je končalo super. Za naju seveda, ne pa super za bit spočit oziroma bit pripravljen za izzive teka. Ene dvakrat sva se le vprašala, "ti a jutr pa tečeva?", ampak prav veliko naju pa ni skrbelo.

Bolj naju je skrbelo naslednje jutro.

Še sreča, da je to "nočna" desetka in smo lahko mačke, tigre in podobno živalstvo preganjali naokrog cel dan.

Izkazalo se je, da smo na Bled vsi prišli zzzzzzzzzgooooooddddaaaaaj. Čeprav... če zdajle pomislim, kam pa so šle tiste tri ure? Saj jih sploh ni bilo, kar naenkrat je bila že devet! Malo sem in malo tja in se je bilo že treba pripravit, dat Tamaučka Darji v varstvo, mi pa na start.

Rado se je izgubil nekje v hosti, že na poti do starta, da bi se potem še kdo našel pa ni za mislit. 2010 tekačev ali pa še celo več pač naredi svoje. Največ pa naredi gužve in prvih nekaj kilometrov je bilo treba teči zelo pazljivo.

Še tega bi mi manjkalo, da kje užgem po tleh...

Je pa gneča naredila to, da se nikakor nisem mogel prebiti v ospredje in tako je želja po stopničkah splavala po jezeru že v prvih kilometrih in...

Japajade. Dejte no... ni treba ravno vsega verjet.

Bilo je mučno, tako kot je pač mučno vedno. Vsaj prvih šest kilometrov. Ali pa osem, tu nekje. Potem pa zgleda primejo tisti *fini in tek rata užitek. In sem spet sam sebi dokazal, da je vse skupaj le droga. Za dva kilometra užitka sem se jih pripravljen prej osem matrat. Hja.

Saj mi je kar šlo. Tekel sem in tekel in niti enkrat nisem pogledal na uro. Pravzaprav se nisem upal, ker sem pričakoval, da mi ne gre in da se bom kar poslovil, če slučajno vidim nek slab rezultat. In potem nisem in nisem gledal, ampak kar tekel. Bilo je vroče, a hvala bogu za pozno uro, je bilo vsaj znosno. Skrbeli so me le vsi trije klanci, ki so bili letos kar dobri, a se je izteklo kar v redu, nobenega mi ni bilo treba shoditi in tudi nikogar nisem prestrašil z glasnim dihanjem. Zadnji kilometer pa sem se le še malo bolj potrudil in jo mahnil malce hitreje, tja do 5:15 je celo šlo! To samo pomeni, da sem se prej malo nazaj držal in da me je skrbelo kako sploh bo... Torej nič novega, kot po navadi, bi lahko rekli.

In na koncu? Skozi cilj sem prišel v - pogledam na uro: 1:00!, Uuaaau, super! Ampak takoj naslednji trenutek: a pa nisi mogel pod ENO URO??? Jebemti... samo par zadnjih metrov, par sekund, pa bi bilo, no... Ojej, ojej, ojej, pa zakaj nisi gledal na uro???!!!

In potem čez čas, ko sedimo na hladnem pivu in obujamo spomine... gredo otroc pogledat uradne rezultate in prinesejo nazaj:

0:59:59.

Tralalalalalala. Popoln zadetek!

Vitezom se je treba seveda zahvalit, če kdo ve, kako se zadeve organizira, potem so to oni. Zato pa tudi vedno radi pridemo na Bled, ko kaj počnejo tam naokrog! Jasno se vidimo tudi drugo leto! Srečno, Vitezi!

Je pa res, da imam za letos Bleda kar dovolj. Natanko deset krogov sem naredil, ne sicer v enem dnevu, v celem letu, ampak vseeno: dost bo!

Ob 0:40 se s Tamaučkom posloviva in odideva proti zgodnjem jutru v nove zgodbe.

Tudi tokrat je zadeva - seveda - uspela!

Moj drugi - tradicionalni - vzpon na Vršič je bil tudi tokrat poln napora, veselja in zabave. In tako je tudi prav.

Letos ni bilo tako vroče kot lani, smo startali tudi malce bolj zgodaj, tako datumsko kot tudi ob bolj zgodnji uri, 10h. Kar sploh ni slaba ideja!

Pa je vseeno vse skupaj zgledalo še tako presneto, presneto daleč!

Sem imel kar nekaj treme, kaj pa če mi ne bo šlo? Kako je že s tem klancem? A sploh bom? A? A? In tako naprej, saj vemo, kako to gre... Sem pa sklenil, da se letos ne smem toliko matrat, če pač ne gre, ne gre. Bom pa hodil, saj gre to včasih celo hitreje! Lepo bi le bilo, če bi bil hitrejši kot lansko leto, to bi bilo res lepo, potem bo vse ok in se ne bom žrl zaradi kakšnega nazadovanja ali česa podobnega.

Pa smo krenili proti vrhu. Vsak pravzaprav po svoje, s svojimi mislimi in težavami. Letos sem mogoče progo bolj poznal, me je pa hitro presenetilo, da se nisem kaj dosti trudil in da sem s tekom prav hitro odnehal, čim je postalo pretežko. Ja, najprej sem se kar (za)čudil, pa sem potem uvidel, da če se bom matral čez vsako mejo, pač ne bo šlo nič bolje in nič hitreje. Trma je že lepa stvar, a prišparaj jo za konec!

Zadihanost je tako postala hitro problem, pravzaprav še pred ta prvo serpentino. Nekaj ni čisto v redu z mano, nekam mnogo prehitro se zadiham, mnogo prehitro izgubim dah. Že na Bledu me je matralo, v klanec pa se to seveda še mnogo hitreje pozna. In nato lahko vse skupaj le še zmanjšujem, dokler ne (s)hodim. A bistvo je priti čimprej gor in letos se nič ne sekiram zaradi hoje. Briga me, važno je, da sem hitrejši!

Seveda vsi skušajo pretentat in zmanjšat tvojo motivacijo, a jaz se ne dam! Pred Mihovim domom namreč piše že kar lepih 1150m:

potem pa jo mahaš gor v presneti klanec kar par minut, do naslednje serpentine, kjer pa je kar naenkrat tabla 1042m! Aaaaaaaaa! Sem se spuščal morda? Za sto metrov??? Kdo je zdaj tukaj nor?!

Ne, če slučajno koga daje motivacija, jo bo tole sklestilo do konca. Zato ni treba verjeti nobenim tablam, mogoče je še najbolje verjeti cestarskim, na vsaki serpentini. Verjamem, da kdaj tudi še kak kolesar iz besa tuli na tem ovinku, jaz vsekakor sem...

Še sreča, da se kmalu pokaže ravnina, na kateri pa je treba tečt, a na koncu ravnine čaka mrzlo, mrzlo pivo! Do njega se letos primajem za celih šest minut prej kakor lani! In pivce me že čaka! Včasih sploh ni slabo biti zadnji!

A časa ni prav veliko, fino je malo posedet, a nikakor ne preveč! Pejmo, da se ne polenimo!

Po Koči na Gozdu se seveda šele začnejo serpentine, prej jih je šele šest ali nekaj takega, čaka pa nas jih še 18 ali 19. Ampak nič hudega, tukajle sem že ogret in klanec se postavi bolj v hrib, kar pomeni, da seveda sploh ne morem več tečt, lahko pa jo prav fino maham. Kar mi je všeč in mi gre čisto super.

Res, tiste serpentine do gor so potem milina, ne vem čisto zakaj, morda ima kaj opraviti razgled in hribovsko okolje in ajdovska deklica in to, da mi je začelo igrati srce. In to kljub temu, da sem spuščal iz nosa več tekočine kot z znojem. Madonca, kaj vse je teklo ven in koliko! Če bi uporabljal robce, bi jih moral imeti s seboj za cel tovornjak. Tako pa še dobro, da sem tekel sam, tistega šmrkanja in pihanja ne bi nihče hotel poslušat... Zgleda da res ni vse dobro z mano in da ni čudno, da sem tako hitro zadihan... Ampak vseeno, Vršič je Vršič in treba se je mal pomatrat! Joj, če bi imel palice in bi si dajal takt! Saj sem proti koncu že kar dobro letel, pa čeprav le s hojo!

In kar naenkrat konec, vrh!

Le da je letos nekdo ukradel tablo... Zgleda je bil še bolj navdušen od nas...

Yeaaaaaaah, veselje je bilo seveda neizmerno. Pa kaj potem, če sem še enkrat slabši kot vsi tisti, ki tečejo Andrejčkov tek! Do vrha sem pridobil še šest minut napram lani in lahko sem več kot zadovoljen!

Sem pa malce žalostno pogledoval proti hribom. Me vleče, vleče!

No, letos ni bilo Helene in ne podporne ekipe, zato sva jo kar oba z Radotom mahnila dol. Saj je to tudi veselje!

Tokrat sem bolj pazil in pri Koči na Gozdu nisem krenil v desno dol, ampak sva jo mahnila kar po cesti do dol. Morda malce dlje, a se je vsaj celo pot spuščalo. Že tako je potem zoprno odteči ves tisti del od Erike pa do Kranjske gore. Tista dva kilometra se vlečeta kot kaka čreva.

Vmes sva našla še precej nesrečno znamenje/kapelico/? To pa je res smola, da se je ravno to podrlo.

Vsakemu kolesarju sva seveda prijateljsko pomagala z vzkliki spodbude: "še malo, še malo! Saj bo šlo!"  No, zgoraj je bilo to še povsem sprejemljivo, proti koncu (ko sva midva postajala počasi že objestna) pa najbrž vedno manj. In tisti kolesar pri Eriki, ki je ravno zagrizel v pedala in sva mu rekla, da ima le "še čisto malo", si je najbrž mislil svoje in naju je samo čukasto gledal. A najbrž je enkrat, ko je prišel dol, točno vedel, kaj pomeni bit malo objesten in navdušen nad tem, da si bil gor.

Jah. Tako hitro gre to!

Na papico smo šli na isto mesto kot lani - kolesarji lahko tja kar odkolesarijo:

letos sem bil nad hrano bolj navdušen, ričet je mnogo bolj sedel kot lani, čeprav je v teh turističnih krajih vse drago kot bi bilo iz zlata...

Najbrž ima pri tem veliko to, da sem bil pol manj zmatran kot lani! Čisto nekaj drugega je, ko še lahko normalno živiš, ne pa da komaj hodiš in te vse boli...

To je to. Nič profesionalno organiziranega, le sproščeni posamezniki, ki se podajo na skupno pot. Enkratno! Pravzaprav komaj čakam naslednjega leta!

Gor: 11.4km, 1:40:15
Dol: 12.2km, 1:07:46

1003 višinski metri, 2026kCal. Še vedno brez pulza, si še vedno ne upam nosit traku s sabo. Najbrž ga je tako ali tako preveč.

Skupaj: 23.63km, 2:48:01. Drugo leto bo težka, letos je bilo dvanajst minut izboljšanja za gor in tri minute za dol, pri daljši poti. Sploh ni slabo!

ALBUM!

Takele odprte in neporavnane račune je treba enkrat poravnat, zadeve ne moreš pustiti odprte v nedogled.

Te žre in žre in žre.

No, ali pa tudi ne. Se pa vseeno dobro sliši, če ti uspe enkrat zadevo pospravit pod streho.

Trekingi pa tole mestno tekanje ne gre ravno skupaj. Treking me uči, da moram biti čim bolj učinkovit, da moram na vsak način pot krajšat, iskat bližnjice, tolčt diagonale in podobno. V mestu, po PST pa tega ni nič! Nič! Točno po trasi, niti metra gor niti dol, ne levo ne desno.

Ojej. Še na semaforjih sem moral čakat in direktno po zebri hodit... Saj sem hotel malo goljufat, pa me je Rado takoj za ušesa nazaj vlekel... Eh.

Wega tole naredi vsakih štirinajst dni, zame pa je bil kar presneto dober zalogaj. Še dobro, da sem sploh zdržal, na koncu sem imel res že vsega polno kapo.

Po pravici povedano sem si čisto sam kriv, lovil sem namreč štiri ure. Zakaj sem jih pravzaprav lovil, ne vem niti sam, ampak najbrž nekaj moraš lovit, anede? Drugače bi bil turist in bi preveč užival, tako pa sem le moral dati skoraj vse od sebe, da sem vseh 32 km sploh zmogel. No, človek si mora vedno kaj naredit, da lahko trpi, drugače na koncu ni užitka...

Tek je šel kar dobro, do Golovca je šlo odlično, na Golovec počasi, dol malo hitreje, po Golovcu pa sem malo potegnil in spravil Radota malo naprej iz krize. Tja nekam do Murgel je šlo, potem je pa mene začela prijemat kriza in se je ustavilo. Ni se mi dalo. Vroče mi je bilo za znoret, izotonik v nahrbtniku je bil topel, nikjer nič osvežujočega, prav hudičevo sem si želel, da bi začelo liti kot iz škafa! Kaj bi dal za dež takrat! Šele na viškem pokopališču sem se lahko kolikor toliko osvežil, tista mrzla voda je bila pravi balzam za moje telo. Je pa hudir, ker je ne moreš veliko spit, saj je bilo še kar par kilometrčkov pred nama in klonkanje v trebuhu ne naredi nič dobrega. Tako sem se več ali manj potem vlekel do konca, Rado me je podil, jaz sem pa težil. Tudi cukr ni več pomagal, dost sem imel vsega. Najbrž bi moral okrog polovičke pojest kakšno ploščico, to bi bilo bolje... ampak, kaj, ko nisva imela nobenega časa, je bilo treba lovit tiste zagamane štiri ure!

Je bil pa tole tudi dober test, ki zaenkrat kaže na to, da na LM ne bom šel na maratonsko razdaljo. Tako najbrž ne bom uspel obdržati obljube, ki sem jo ob koncu lanskega leta tako nespametno dal. Niso tele tekaške zadeve zame, vedno bolj me vleče treking, višinci in hoja v menjavanju s tekom. Saj sem vztrajen, a počasen, ne verjamem, da bom kdaj uspel maratonsko razdaljo preteči pod petimi urami. Vsaj zaenkrat ni še čas, nad pet ur se pa ne grem, saj takrat že vse pospravijo in gredo vsi domov... Nima smisla, je drugih ciljev kolikor češ!

Drugače pa je tole zanimivo. Popoldne odtečeš 32km in greš na pivce. To se mi je vedno zdelo ena taka... nemogoča zadeva! Za 32km bi se ja moral pripravljat cel teden, bit živčen, bit... ne pa kar takole, skoraj mimogrede. Pa še dolgo nisem tekel, nazadnje sicer v torek 10km ampak prej pa... Formaraton sredi aprila? Jep.

In ko sem danes še Tamaučka spremil v šolo, malo s trdimi nogami, je bilo nazaj grede že vse ok, muskelfibra pa nič. Kako pa to? Niti meča, za katera sem se tako bal, da ne bo spet kakih krčev, nič glasu od njih. Saj ne rečem, danes res ne bi šel nikamor, v celoti sem kar utrujen in se mi nič ne da, ampak... se poznajo vsi ti kilometri, ane? Jaz sem vedno znova presenečen in se mi zdi super in fino in fajn.

32.05km, 3:49:27, 7:10/km, 3333kCal, 201vm.

Evo, zdaj znam it popoldan kar en krogec okrog ljubljane.

Najine face so zato vesele, ker sva se slikala šele na pivu. Kako je pa to pasalo! Že samo zaradi tega se je splačalo it...

Helena je že vse napisala pred menoj ampak jaz se zaradi tega ne sekiram, sem že z vseh teh trekingov navajen, da je vedno kdo (vsi?) pred mano...

Vse skupaj se je začelo super. Prišla nas je pogledat Mateja in zdelo se je, da bo tokrat pa vse ok! Nič izgubljanja!

Start je bil seveda povsem enak kot vedno! V prvih desetih sekundah smo bili zadnji, nato pa je bilo treba le še zadržati mesto do konca. Kar nam je prav lepo uspelo in smo seveda vsi zadovoljni.

Skratka, nič novega: počasni smo, mislim, da edini "pohodniki" med druščino ultrašev. Ampak po drugi strani se pa ne damo in ne damo. Rinemo vztrajno naprej, pri tem pa se imamo neznansko fino. Kar pa je najbrž povsem dovolj!

Časa imamo ponavadi dovolj. Tudi za kakšen hlev, kjer pa smo jo raje hitro odkurili, drugače bi dobili vse koze za nami, le malo je manjkalo, pa bi vse pobegnile...

Je pa bila zato prva KT - pravzaprav pa tudi vse ostale! - na presnetem klancu, ki se kar ni hotel nehat. In ko že misliš, ah, končno! se vse skupaj samo še bolj postavi pokonci... In to takoj od začetka, ojej... jaz potrebujem vsaj uro do dve, da pridem malo k sebi in da se ogrejem!

Drugo KT smo že morali malo več iskati. Nikakor se nam ni izšla karta, ki je z 1:50000 seveda premajhna. Jaz skoraj nič ne vidim, bo treba res začet lupo s sabo nosit.

Par metrov prekmalu smo zavili, pa tak lep kolovoz je bil! Nerodno je bilo le to, da je šel rahlo navzdol, kar seveda pomeni, da smo prej ali slej morali nazaj gor. No, za ovinkom je šel počasi gor, nekje na sredi pa smo srečali še lovca. Ki nas je takoj nadrl, kaj hudirja počnemo po hostah v času, ko gamsi kotijo... Eh, tile lovci, včasih so tako zaščitniški, da bi najraje kar vse gozdove zaprli, kaj? Marko se je kar dobro razburil, sem ga moral kar hitro oddaljit. Konec koncev je imel človek puško...

Ampak vrh smo pravzaprav hitro našli, saj smo šli le po poteh. Težko je reči, da smo tu kaj izgubili, mogoče le par minut. Kako pa smo prišli dol s hriba do Bučenika pa mi je pravzaprav skrivnost. Najprej smo šli po sledeh v travi, potem pa kar po poteh naprej, nihče ni gledal karte, samo nekaj smo klepetali... Še sreča pravzaprav, meni se zdi, da smo mislili priti ven precej bolj vzhodno.

Smo pa našli lovsko kočo, skrito na taki lepi lokaciji, kot jo pač ponavadi imajo lovci!

Potem je sledil dolg počasen vzpon do Kremžarjevega vrha. Vmes sta nas ujela Markuša, mi smo hodili že dve uri in pol, onadva pa le uro in pol. Ojej sta hitra, v parih minutah ju ni bilo več na spregled... Ampak srečam ju pa vedno, kaj?

Na vrhu Kremžarjevega vrha pa se je počasi začelo slabo vreme, pihalo je že kar dobro, vse skupaj je začelo dišat po dežju.

Od tam naprej je bilo potem kar v redu, vsaj kar se navigacije tiče, spremljala pa sta nas megla in veter. Smo pa rabili uro in četrt do naslednje KT na Kopnikovem vrhu.

Na karti Pohorje 1:50000 je prav lepo narisano, da gre pot E6 prav prek Kopnikovega vrha. No, to ni čisto res, pot gre takoj po cesti že bolj v desno in se vrhu izogne. To smo takoj pogruntali in se zapodili v strmino direktno naravnost in tudi res lepo prišli na vrh.

Se mi pa zdi, da nas je nenatančnost karte malo vrgla s tira. Poleg tega štiri ure hoje ponavadi že malce prispevajo k utrujenosti in napakam, tako da nama z Markom tole študiranje karte ni prav nič pomagalo.

Pot, ki smo jo zapustili s skokom v levo, bi najbrž morala iti po desni strani, kajne? No, mi smo s hriba šli naravnost, se držali desno, a nikakor nismo prišli do poti E6, ni in ni je bilo.

In potem je začelo deževat, lit kot iz škafa. Super.

Ne moreš verjet, kako je to potem fino, ko kot kakšna kura začneš bezljat, samo zato, da bi kam prišel, karte itak ne moreš več gledat, začneš se ukvarjat sam s seboj... In napaka je takoj tu!

Po karti sodeč smo šli kar dovolj v desno, da bi morali srečati pot, čudno se mi zdi, da bi jo tako na polno zgrešili. Ampak smo jo, tako smo E6 potem še kar nekaj časa fino kleli.

V največjem nalivu smo jo drli mimo kmetije Progat potem je pa mene nekaj prijelo in kar naenkrat me je začelo skrbet, da smo na napačnem hribu. In smo se obrnili, čeprav nismo imeli pojma kje smo, takrat seveda še nismo vedeli, da je kmetija, mimo katere smo potem v nalivu šibali še navzgor (upam, da nas niso gledali skozi okna...) Progat.

Potem pa se je le malce odprlo okno med vsemi oblaki in... kaj? Ja, Sv. Anton se je pokazal. Nekje daleč, daleč naprej.

Na drugem hribu.

Arghhhhhh! Kaj nas je to pogrelo... Čeprav, če zdajle pogledam, smo potrebovali od vrha do pravilne poti štirideset minut, kar pomeni, da nismo izgubili več kot petnajst - dvajset minut. Nam pa se je zdelo, kot da ne bomo sploh nikoli več prišli domov, ah! Vendar pa je vedno vse le stvar trenutka, naša slaba volja ponavadi ne traja prav dolgo. Ko smo namreč spet našli E6 po kateri bi morali priti enostavno dol, smo se seveda nastavili fotoaparatu! Nič kaj kislih fac ne vidim tule... pa čeprav po vsem tistem ko smo se izgubili in kljub zlivanju z neba in kljub..., le nekdo se skuša delat, da mu je hudo, najbrž pa ima le slabo vest, ker ga je tako bedasto biksnil.

Ne moreš iskati poti v levo, če si jo prej zapustil tudi v levo! To ne bo šlo, bučman! Desno, desno!!! Enkrat bom šel nazaj pogledat, me prav zanima kje smo to presneto E6 zgrešili!

Do Sv. Antona se je potem vleklo po cesti. Večinoma je deževalo, bolj kot smo se bližali cerkvi pa je še pihalo zraven. Na koncu smo le prišli, kar lepo po cesti smo šli, tam pa... nikogar več! Uff, to pa nas je malce pogrelo, čeprav je bil presnet mraz.

Računali smo na to presneto vodo, ki je bila obljubljena, zdaj pa gor nikogar in nič!

Take organizatorske napake so hude in težko jih je popraviti, kar najbrž organizatorji dobro vedo. Tam sredi nepoznanega terena se namreč počutiš izigranega, zapuščenega in jeza zelo hitro raste. Če ne gre drugače, naj organizator določi čas, do katerega bodo točke žive, ne pa da kar zapusti točko ko ima vsega dovolj in se mu ne da več čakati. Nekateri smo še na progi! Organizator ima namreč vse številke in bi lahko točno vedel kdo, kje in kdaj, a se ljudem to ponavadi ne da delati drugje kot na cilju.

Če bi takrat koga srečali... se mu ne bi dobro pisalo, Marko je kar skakal in se tudi po telefonu ni hotel več pogovarjat. Jaz sem nekaj živcev še imel, pa sem to prevzel jaz. Skratka, bili smo kar dobro razkurjeni, deževalo je, pihalo kot za stavo, mi pa smo moral dol s hriba, najti pravo cesto.

In tu smo ga drugič usračkali. In to precej kolosalno, v tistem vetru in dežju nihče ni prav dobro gledal karte, dokler ni bilo že... prepozno, ja. Kaj nam je bilo, da smo nekje čisto blizu ceste zavili tako ostro v desno in se potem znašli v tistem presnetem grabnu iz katerega se nismo potem znali rešiti?

Kar naenkrat smo bili vsi zmedeni, nič več ni klapalo, hiše na karti so postale neke druge hiše, mi pa dolgo časa sploh nismo imeli pojma, kje smo. Saj vemo, kako to gre - nazaj ni umika, še posebej, če si kar nekaj časa (preveč) hodil navzdol. Tako pa je globoko v grabnu še GPS začel kazat po svoje in zmeda je bila popolna.

Zakaj se prej nismo ustavili in krenili nazaj? Bi bilo bolje...

Posrkal nas je Polnarjev graben in potok pa še to, da je to sploh ta potok, nismo vedeli skoraj do konca. Ko smo hoteli nekje šiniti mimo Zimana, ga namreč nikjer ni bilo... nikjer. Hiš, ki so narisane na karti ni bilo, bile pa so hiše, ki jih na karti ni bilo. Zmeda, totalna.

Šele na koncu ko smo prišli do ceste, smo končno zagotovo vedeli kje smo. Zavedeli smo se tudi, da bo treba kar povprek, povsem naravnost, če hočemo danes sploh še priti do cilja! Tam naju je rešila Helena, ki je kar naenkrat oživela in naju - ki sva že izgubila vso voljo in bi jo kar stisnila domov - pognala direktno v hrib!

O, ja! Tam pa je bil hrib, kolen nismo grizli, grizli smo gležnje, madonca! Tisti graben je bil najprej ena prav lepa pot, potem pa se je nenadoma spremenil v kanalizacijski potok, katerega smrdljivo blato nas je hotelo na vsak način sezut. Ampak nam je uspelo prit direktno naravnost! Marko je izumil tudi novo spodbujevalno frazo: "povsem na frišno uhojena pot". Seveda smo potem to "frišno uhojeno pot" uporabljali v vse mogoče namene, najbolj pa v to, kako smo lahko srečni, ker smo prvi izbranci, ki sploh smejo po njej... K frazi "kvalitetno izgubljanje" lepo paše.

Do Sv. Vida je bilo potem lahko, tam pa sta nas čakala kar dva organizatorja, zgleda so imeli fantje malce slabo vest. Napolitanke, rozine, samo na žalost spet brez vode... Jej... no, malce pa smo bili le potolaženi.

Kako smo prišli do zadnje točke mi ni čisto jasno, saj smo kar nekaj lebdeli, nihče ni prav dobro gledal karte le Naberžnika smo vprašali, ki nam je opisal celo pot do konca. Vsi so bili že pri njemu, saj je točno vedel kdo smo, kaj se gremo in kam gremo. Sicer smo si zapomnili le tisti kolovoz, za daljnovod pa smo že vedeli. In to je bilo to. Malce sreče pa tudi lahko imamo!

Skok čez Dravo in neverjetno hitra hoja v zadnji klanec do Mute in hej... smo že na cilju! Na predzadnji KT sta bila fanta raje tiho, ko smo vprašali ali pridemo v uri in pol do konca. Nam nista hotela vzeti upanja in sta raje gledala v tla in se nasmihala. Najbrž res nismo zgledali kot da bi nam lahko uspelo, sploh po sedmih urah, premočeni kot cucki, ne.

Pa nam je uspelo! Juhuhu, do časovne zapore, še celo deset minut prezgodaj smo prišli.

In potem smo vsem (ki so nas hoteli poslušat) govorili: "saj je pisalo da moramo prit ob 17:30. Mi smo se tega držali. A vi ste prišli prej? Zakaj pa, a je to kaka fora?"

37.52km, 8:17, 2043 višincev, 13:19/km, kar je pravzaprav super pri teh višincih. Bolje od Škofjeloškega! A napredujemo al kaj?

Pa še eno skupinsko s sotrpini, ki so oddelali pohodniško za na koncu!

Za tolažilno nagrado smo dobili še prekrasno knjigo, kar je našo jezo do organizatorja že skoraj zmanjšalo na ničlo, čisto dokončno pa je jeza izginila na golažu... in to, da smo dobili še pivo, je bila poteza in pol! Ene tri ure sem si ga že želel...

Muto smo potem zapustili skupaj z glasbeniki! Z velikim pompom so pospremili še zadnjo ekipo!

Edino za avtoportret mi je škoda. Nekaj je telefon štrajkal in je le črna slika. Nikoli si ne bom odpustil, naše face so sigurno morale biti nekaj posebnega, po vseh kvalitetnih izgubljanjih, frišno uhojenih poteh, nalivih, trpljenju in sreči, da smo sploh prišli na cilj.

O, ja! Luštno!

GALERIJA

Končno sem odprl sezono!

Nekam dolgo sem čakal in zaradi snega odlašal in odlašal. Pa bi šel lahko gor že dolgo prej, a se kar nisem in nisem zbrihtal.

Predlani odprla sezono 31.5., lani "že" 24.5., letos bi ja morala biti prej gor! Jaz pa še vedno doma...

Potem pa je prišel tale lep teden... Ojej, tokrat se pa nisem mogel več obirat in iskat izgovorov! Je bilo treba kar it, izbral sem si torek, da bo ja vreme držalo in da spet ne bo kaj vmes prišlo.

Heleno (na žalost) v službo, Tamaučka v šolo, jaz pa ves opravljen v napad!

Na, že v Bistrici, ko sem parkiral, sem se skoraj stopil...

Pred Kamniškim imam vedno malce treme. Bogve zakaj, ampak imam ga za nekaj bolj "visokogorskega". Saj še sam ne vem zakaj, morda samo zato, ker ne grem večjkrat gor. S Planino takega izleta sploh ne morem primerjat pa čeprav se izkaže, da sta povsem primerljiva, vsaj po času in vloženi energiji. A pred Kamniškim še vedno vlada nek rešpekt.

Sicer je pa tako prav. Drugače izgubim strah in ga potem vedno kaj biksnem. Se mi vseeno zdi, da se na Kamniškem ni za hecat, najbrž ima kaj veze z zimo, snegom in podobnim, v snegu me tja gor ne spraviš...

Še preden sem se potem odločil, kako bom pa kaj hodil danes, sem že letel v ta prvi klanec do spodnje postaje žičnice. Meni ta najhujši klanec, takoj od začetka, jaz pa napadam kot nor.

Ojej, sem si rekel, sem že videl, kam bo vse tole šlo. No, potem sem si celo pot prigovarjal, da ni fora v tem, da se namatraš do konca, ni fora v tem, da vedno delaš neke lastne rekorde, da...

Pomagalo ni nič.

Studenček sem le pogledal, nič iz njega zajel. Še za fotko - ki jo naredim VEDNO - sem se moral prav prisilit, da sem se ustavil nekaj metrov naprej!

Ampak sonček je pa bil! In to kakšen! Vreme kot iz škatlice, meni je pa srce igralo.

Igralo in razbijalo. Jasno, ko sem pa kar gnal in gnal.

Na Pastircih... eh, kaj bi... letimo naprej!

Zadnja strmina mi je pa potem končno dala mislit. Snega na srečo ni bilo skoraj nič in si šel lahko mimo (spomin na padec je še živ!):

Po temle pa sem se začel počasi ustavljat. V glavi je začelo zvoniti, da sem totalen cepec, ker se takole matram, v čemer sem takoj prepoznal pomanjkanje sladkorja. Ampak ni bilo časa, da bi kak sladkorček sploh spravil po grlu... Ojejžeš. Kako je človek sam sebi še največji valpet...

Kar naenkrat sem bil potem pri Domu, kjer se je že sončilo kakih 6-7 ljudi, prava gneča! Jaz sem jo pa mahnil kar do sedla, če bi se tukajle zasedel, se ne bi več spravil do vrha. Tisti mali konček mi vedno povzroča težave, ko je treba začet in je glava naštimana za dol. Tokrat sem to torej obrnil. Dobra ideja.

Potem je bilo pa tako lepo gor, da nisem mogel drugega, kot da sem zasanjano strmel in slikal. Slikal in slikal. S telefonom, na katerega se seveda v takem soncu nič ne vidi. Pa me ni motilo, sem kar slikal.

Večina fotk je bila torej takihle:

Nekaj jih je pa na srečo vseeno uspelo! Obvezno je treba slikat Rinko, kaj veš, kaj se ji lahko zgodi...

in seveda koliko je kaj snega na Brani. Preveč zame! Sicer nekoga poznam, ki bi me rade volje teral tamle čez, ampak... ne, ne, raje ne. Tisti klanec mi že daleč vzbuja strah, še poleti se po melišču ne počutim najbolje.

In še zatrep Logarske, Savinjsko sedlo, Rinke in ves ta okoliš:

In NE, nisem pozabil na avtofotko, zdaj je ta že postala obvezna! Seveda sem se spet mrščil. Najbrž zaradi sonca, anede?

Ker pravzaprav nisem bil nič zmatran, sem vase vrgel eno ploščico in jo mahnil dol.

Kar je bilo spet svoje veselje, ker - jasno - spet ni šlo počasi. Kot da bi koga lovil ali pa kot da bi se mi mudilo.

Tale slika je zanimiva, ker je ponavadi ravno obrnjeno - gor grem v serpentinah, dol pa naravnost. No, tokrat je bilo ravno obratno, pa še to samo zato, ker se za dol še nisem ogrel, drugače bi šel direktno.

No, ja, mali fantki nikoli ne odrastejo, objestnost pa izkazujejo na mnogo načinov. Ta je še kolikor toliko dober. Kriza srednjih let, definitivno!

In en, dva, tri sem bil dol. V dolini srečal še Markuša, ki tudi vadita po okoliških hribih, tako kot vedno. Skratka nič novega.

Izlet je uspel. Saj v tako prekrasnem vremenu niti ne bi mogel drugače!

Zame tudi enkraten rezultat, za katerega bi še pred mesecem trdil, da je znanstvena fantastika. 1:55 gor, 1:10 dol. Glede na to, da sem zadnjič postavil najboljši rezultat na Planino, ki je zdaj 1:50/1:06, sta zadevi povsem primerljivi. Na Kamniško malce več višincev, na Planino malo dlje.

Kako dober začetek sezone, več kot zadovoljen! Zdaj lahko pa tudi bolj počasi hodim...

To naj bi bil zimski izlet! Pa se nikakor ni izšlo.

Večinoma vreme ni bilo naklonjeno in niti ni veliko manjkalo, da bi jo še to nedeljo vreme zagodlo. No, saj jo je, pa se nismo prav nič sekirali, dosti dolgo smo čakali na ta presneti Porezen.

Že v začetku marca sva šla z Markotom na oglede, gor pa smo uspeli priti šele konec maja. Ojej.

Šlo naj bi za družinski izlet, možni poti pa celo dve: iz Hudejužne in s Petrovega Brda. Za ta močne Hudajužna, za ostale Petrovo Brdo. Marko je bil dodeljen kot poznavalec poti tistim, ki bodo šli s Hudejužne, jaz pa ostalim.

No, od družinskega izleta je ostalo bolj malo, številna premetavanja in prestavljanja izleta pač naredijo svoje. Poleg tega je še čas opravil na poljih, tako da je bilo vsega skupaj le osemnajst Krtov. Ampak zato ni bilo prav nič manj luštno.

Mi smo s Petrovega Brda krenili bolj počasi, naša pot je kar krajša in manj naporna. Da ne bomo preveč čakali, smo si rekli in se počasi odpravili.

Počasi pač toliko, kolikor je bil počasen naš vodnik:

Jasno, da sem ponosen, celo pot je namreč hodil prvi, jaz pa sem ga moram bolj bremzati kot ne, saj bi drugače kar zbezljal in odtekel gor... Kondicijo torej ima, presneto dovolj kondicije! Pa še svoj nahrbtnik je nosil, skratka pravi pohodnik!

Nam se pa vseeno nič ni mudilo, le mene je malce skrbelo - kdaj me pa ne, anede? - kako bo kaj vreme zdržalo. Pozno smo začeli s hojo, prepozno!

Medtem ko smo mi počasi uživali in prav mirno hodili, se je druga skupina malo bolj trudila! Seveda, tam je pot kar nekaj daljša in bolj naporna. So pa po nji šli sami taki, ki imajo dovolj kondicije. Tudi Helena. Jasno!

Potem sem najino marčevsko strmino gledal le po fotografijah, zdaj se mi zdi še presneto bolj strmo!

Razgledi med potjo so seveda prekrasni, Črna prst me že matra! Triglav kot na dlani, na žalost že skrit v oblakih.

Naša skupina je potrebovala do vrha dve uri in četrt zmerne hoje, vreme pa se je ravno na grebenu začelo počasi kisati.

Ravno toliko, da malce posedimo

potem pa se bo treba skriti pred prihajajočo ploho:

Ravno, ko smo bili na vrhu, smo spodaj pri razpotju zagledali našo drugo skupino! Kot da bi bili nekje daleč, daleč spodaj! Strmine vršnjega dela so mi kar dale malo misliti, vedno sem si mislil, da bo zdaj v travi zgledalo manj strmo kot pozimi, pa je ravno obratno!

Zato jo je naša skupina kar mahnila skrit se pod kočo, za katero sploh nismo vedeli, da je odprta! Jaz tega, da je odprta nisem opazil niti, ko smo šli proti vrhu mimo nje, ne moreš verjet! Pričakoval sem, da bo zaprta, ker so nam v marcu tako rekli (da je odprta šele konec junija), nikjer ni bilo zaslediti nobenega človeka, zato smo jo mahnili kar mimo.

Tako da smo imeli namen počakati drugo skupino pri kasarnah, kamor bi se lahko zatekli v primeru dežja... Še dobro, da smo šli z vrha po drugi poti, ne čisto po grebenu (kakor smo šli navzgor) in da smo morali iti mimo koče.

Izkazalo se je, da je koča odprta in da je pred njo kar veliko ljudi! A? Spet škratje??? Kar ne morem verjet... prav lahko bi se zgodilo, da bi šli gor in dol mimo koče in ne bi nikoli sploh vedeli, da je odprta... Jaooooj!

Tako pa smo se lahko vsaj dostojno skrili pred črnimi oblaki, ki so kar dobro grozili spod neba.

Druga skupina je prišla slabe pol ure za nami direktno na vrh. Njih je ploha že kar dobro lovila, zato samo klik

potem smo se pa skupaj skrivali v koči. Je prišlo torej zelo prav, vroč čaj pa se meni itak vedno takooooo prileže!

Preden smo šli sva z Markotom seveda še obujala spomine in se spominjala vsakega drevesa, ki nama je dalo kakršnokoli oporo pozimi.

Potem pa jo je bilo treba mahniti proti dolini, vreme se je vedno bolj kisalo.

Malce je bilo mokro, a v gozdu se še ni poznalo, dež pa tudi še ni začel kako bolj padati, tako da smo bili pri planinskem domu na Petrovem Brdu prav v kratkem času.

Mi smo si tam privoščili dobro joto, Tamauček si je pa privoščil vse nas in vsakega posebej.

Vremenu se je potem zmešalo in ni vedelo kaj bi. Je torej malo deževalo, malo pa pripekalo. V desetih minutah je bilo torej vsega, povsem aprilsko. Sreča, da smo vse plohe lahko preždeli v domovih! Ha, organizacija in pol, anede!

Midva z Markotom pa tudi nisva mogla mimo znaka kar tako...

predvsem zaradi tele marčevske slike ne...

Tisti konci so presneto lepi. Na žalost nam precej oddaljeni, a bo treba še it. Črna prst me matra, pa Blegoš, pa Ratitovec, pa... ojej, eno samo življenje ne bo dovolj!

Zadnjič smo šli malce do Katarine, tako mimogrede kot gremo pač mimogrede kam vsak torek.

Se je na koncu nabralo za skoraj štiri ure hoje. S Tamaučkom, katerega smo spet morda preveč namatrali. Ali pa tudi ne, le spat je šel spet malce pre-pozno. Ima pa kondicije kot ta velik, ali pa še več, v hrib gre sigurno hitreje kot jaz. Tudi po štirih urah.

V Topolu je zgledalo kot da je vse zaprto, a smo le dobili super dobro in hladno pivce, ki je pasalo kot strela. Evo, še zdajle se kar začnem oblizovat...

Vreme je bilo čudno. Temno

mokro

a hitro vroče in soparno, a nas ni motilo. Zakaj pa nas bi?

Pišuka je blo luštno! Tako kot zmeraj, jasno!

So pa hecni tile ljubljančani. Pridni so, naberejo smeti kolikor jih hočeš, potem jih pa nihče ne odpelje... Se bo počakalo na akcijo pobiranja smeti drugo leto?

Ob vsakem takem naberku smeti začne kup še hitreje rasti, saj vsak misli, da pa tukaj pa res lahko odloži kar hoče. In hitro imaš divje odlagališče. Kakšni pujsi smo ljudje, kar ne moreš verjet!

Predlani, lani in seveda tudi letos. Ni druge, ni pobega.

Kar tako nekako je bil tale dogodek zame kar nekaj osrednjega v letu. Že lani in tako tudi letos. Pa ne vem ravno najbolje zakaj.

Še manj bom vedel od letos naprej. Letos se je namreč nekaj zgodilo. Nek prelom, nekaj, kar ne znam natančno obrazložiti, sploh povedati, opisati. Na kratko lahko samo povem, da ni bilo tistega vzmemirjenja, ki bi pač moralo biti na takem dogodku. To je sicer zelo nerodna primerjava in razlaga in še zdaleč ne pove vsega, pa vendar se v tem trenutku še ne znam bolje izraziti.

Ja, zmagal sem, gor in dol sem prišel 12x. Dvanajstkrat! Še nedolgo nazaj si tega sploh predstavljati ne bi mogel, zdaj pa... In enajstkrat - kolikor sem zdržal lani - sem bil gor že okrog 11h, torej kakih pet, šest ur prej kot lansko leto. Seveda je to uspeh, popolnoma jasno!

Pa vendar... kaj mi hudiča manjka?!

Je narobe, ker sem šel potem ob 12h spat, namesto, da bi se pomatral in ne bi špilal turista? Je narobe, ker nisem bil gor trinajstkrat, kar je bila moja skrita želja? Je narobe kaj drugega?

Vseh razlogov najbrž nikoli ne bom vedel, nekaj pa jih lahko hitro identificiram.

Prvi - in eden močnejših - je sigurno ta, da sem psihično pogorel na celi črti. Preprosto povedano nisem bil pripravljen na kaj takega. Ne na celih štiriindvajset ur, ne na temno noč, ne na samoto, ne na napor in ne na presneto dolgočasno hojo. Glava ni in ni hotela sodelovati.

Drugi močan razlog pa je bil seveda pomanjkanje plana oziroma njegova popolna odsotnost. Na Primoža sem se spravil z edinim ciljem 11-12-13, nič pa zraven nobenega razmišljanja, kako do česa takega sploh priti. Nič!

In kako sem sploh lahko pomislil, da bi kaj takega špilalo? Da bom uspel? Saj je pravo čudo, da nisem po treh, štirih krogih obrnil kar proti domu...

Le svoji trmi se imam zahvalit za vseh dvanajst ponovitev, le trmi, ker glava je pogorela nekje okoli štirih, nekje v samotni temi drsečih korenin.

Ne, ne, ne gre to tako. 24 ur se jaz ne morem lotit brez plana, nemogoče! Še nekaj let ne bom toliko pripravljen, da bom lahko kar stopil na pot in potem vzdrževal stanje štiriindvajset ur! Zdaj pa še ne gre, treba je imet plan, plan počitkov, kaj, kje, kako se bom hranil, pil, dobil pivo, počival, vse to...

Če greš na tako preizkušnjo brez tega, potem te pač čakajo muke. Glava namreč v vsej tisti temni samoti začne delovati po svoje. Pet minut teži v eno smer, drugih pet minut v drugo, pa spet sem, pa tja, pa levo pa desno... in na koncu ostane v njej le ena ogromna zmeda in občutek tiste presnete neizpolnjenosti. Kot da nisi naredil vsega, kot da si pogorel, kot da je bilo vse brezveze, kot da... bi bilo bolje, ko bi ostal doma.

In ne, takega občutka ne maram. Ne, ne, nikakor.

Zakaj nisem šel trinajstkrat? Zakaj nisem naredil petnajst krogov? A?

Saj točno vem zakaj: ker se mi po vsej tisti kalvariji NI DALO. Ni se mi dalo potrudit, ni se mi dalo pomatrat. Kam so šle torej štiri ure lufta, ki sem jih imel viška?

Lenobe in turizma na takih preizkušnjah si ne odpustim tako zlahka. Pa čeprav je dvanajstkrat še tak presnet uspeh. &#*?=#"&#!

Ker sem bil brez plana, sem seveda začel kar tako... na hitro. Na uro in pol in še hitreje sem obračal, skupaj s pitjem, hranjenjem in vsem, kar pač paše zraven. Zame je tak čas pravzaprav nenavadno hiter, saj tudi, če grem le enkrat, ne pridem nič hitreje. No, in sem tako hodil in hodil in hodil. Obračal in obračal in obračal. Od začetka je šlo super, pa tudi malce kasneje je še vedno šlo super. Še v sredi je šlo super, pravzaprav je šlo super tja do ene šestkrat. Tiste nočne zgodnje ure pa postanejo zoprne, le še čisto majhen svet svetilke imaš, nekaj glasov, ki pičijo mimo tebe, vse ostalo pa tišina, mir in le sam si s seboj. In takrat je začela trpeti moja psiha, zaradi nepripravljenosti jo je metalo zdaj sem, zdaj tja, dokler skoraj nisem sklenil, da vse skupaj zapustim. Pa nisem, sem se zamotil s tem, da sem si obljubil za osmi krog pivo.

Joj, kaj sem ga čakal. Ampak sem ga pa le dočakal, sicer komaj, sem ga pa!

Toliko sem se ga veselil, na koncu pa mi sploh pasalo ni. Še zebst me je začelo in vse je šlo narobe. Zato sem potem dol kar tekel in potem v deveto spet fino šibal navzgor, me je kar presenetilo, tudi v devete dol je šlo s tekom, vendar le do polovice potem pa je nastopila kriza.

Taka, velika, ogromna.

Ki se me je držala potem do dol, ko sem iz teka prešel v čisto počasno hojo in še celo kot čreva počasno pot navzgor v deseto. Sem se komaj privlekel, k sreči je šel Marko takrat že z menoj, ga je že začelo dajati koleno.

Za v enajsto me je spet držalo pivo in to, da sem definitivno sklenil, da grem le dvanajstkrat in da se ne bom več matral. Le še trikrat dol, sem si govoril... in je nekako šlo. Po enajstem krogu, nekje okoli dvanajste ure pa direkt v avto spat. Ene dve uri in pol sem spal, ostalo pa je bilo poslušanje naliva. Sem bil še skoraj ponosen nase, kako dobro sem naredil, ko sem hodil prej, ko še ni bilo dežja...

Ob pol štirih pa v ta zadnje gor. Z marelo sicer, a vseeno odrešitev, zadnjič!

Pišče, odojek, pivo, rezultati, majica, pogovori, stiski rok, čestitke. Pravzaprav super, kaj se bom zdaj pritoževal! Plan je bil izpolnjen, skrita želja pač ne, vendar ni to ne prvič, ne zadnjič in - grem stavit - vedno težje bo, vedno težje, kar verjemi! Ja, lahko sem zadovoljen in ponosen, 84km in 5100 višincev pač ni mačji kašelj za enega takega stokilogramca, kot sem jaz! Koliko ene energije mora biti to, spraviti vso to maso tolikokrat gor in dol, kaj?!

Za drugo leto pa naj si le položim kak pameten nasvet - na pot pojdi s planom, madonca! Saj je vseeno, kakšen je, samo da je. Čisto lahko se odločim za naprimer šest hitrih, spat za šest ali še več ur in potem še šest hitrih? Mogoče le desetkrat, pa tisto hitreje? Kakorkoli naj že bo, naj bo vendar s planom! Bo mnogo bolje!

Ja, vem, vse te tegobe in težave bom pozabil, tudi meča bodo nehala bolet in kmalu bom spet lahko tekal naokrog kot mladi kozliček. Ima pa zabušavanje to prednost, da si hitro spet v formi in da drugega kot meča sploh ne boli. Zato hitro pozabljamo, hudi spomini bledijo, dobri pa se krepijo in postajajo vedno boljši, vedno zanimivejši in pravzaprav mi je vedno bolje pri srcu!

Jebemti dvanajstkrat, saj to pa kar nekaj je, no!

Nekje moram rezultate še staknit... sem hotel iz knjige prepisat, pa sem štiri kroge zapored pozabil s sabo papir vzet. Pozabil! Kot da sem sploh imel o čem drugem za razmišljat... O, ljuba duša!

Po slikah sodeč so bili časi takšni:

3x 20:32
6x 1:29
8x 4:52
11x 10:54
12x 16:40

Zanimivo bi bilo primerjati čase z lanskim letom... zjutraj sem letos vodil kar za cel krog, kar je za mojo hitrost kar presneto veliko. Vsaj s tega stališča bi lahko malo omilil nezadovoljstvo do sebe, sem bil hitrejši, to pa v vsakem primeru zahteva svoj davek!

Pa še slabo vest imam, ker sem Radotu preveč težil...

Ampak drugo leto pa na polno. NA POLNO!

Včeraj je bil en dooolg dan. Celih 24 ur je imel, tako kot vsak.

Pa vendar ni tako hitro minil kot vsak drugi običajen dan.

V tem dnevu sem namreč obračal kroge gor in dol na Sv. Primoža.

In naredil sem jih 12. 12!

Več kot zadovoljen, vendar tudi - kot vedno! - z grenkim priokusom. Vsak plan je samo plan in vsaka želja je le želja. Štiriindvajset ur je pa lahko tudi ogromno nekega časa. V katerem - če si brez plana - spreminjaš prioritete po tekočem traku.

Lahko pa sem več kot zadovoljen, tole naj bi namreč zneslo okroglo 84km in natančno 4.750 višinskih metrov. Whoa!

In ne, danes nisem povsem polomljen! Stopnic sicer ne maram, premikam pa se.

Desetdnevni premor!

Sem skoraj iz kože skočil. Grem stavit, da je bila to povsem običajna abstinenčna kriza. Ravno toliko, da se nisem še trest začel.

Zato sem jo moral včeraj mahnit nekam. Primož se približuje, jaz pa deset dni nič počel? Kaj sem nor? Sicer res, da je bil prejšnji mesec kilometersko zame precej zahteven, vendar pa bi moral tudi vmes kaj delat. Potem pa geslo "počitek je del treninga" jemljem preveč resno.

Tudi če dežuje, briga me, nekam gor me vleče. In me je zvleklo. Proti Jarškemu, to mi je še najbližje.

In me je vleklo in vleklo, zdelo se mi je, da letim, da šibam in da bom - jasno - naredil rekord, vsaj do Primoža. Zadihal sem se ko stara parna lokomotiva, hitreje pravzaprav ni šlo, le noge so hotele kar tekat, pljuča jim pa nikakor ne pustijo. Vmes sem se seveda kar naprej opozarjal, da ne delam rekorda in da naj grem počasi, počasi, počasi.

Ampak to prav nič ne pomaga pri vsej trmi.

Pomagalo je potem edino to, da rekorda seveda nisem naredil. Osemintrideset minut je vseeno ene tri minute preslabo, čeprav mi ni jasno, kako sem sploh kdaj lahko bil tako hiter... ker tokrat je res letelo! Čudne so tele percepcije hitrosti, zmogljivosti in pripravljenosti, še dolgo se ne bom - dobro - poznal. Zato pa merim vse te minutke, meni povejo veliko glede na moje počutje, utrujenost, zmogljivost in podobno. Kako si lahko včasih hiter pa tega niti čutiš ne in kako si lahko včasih povsem počasen pa misliš, da letiš.

Sem se pa kar dodobra že namatral do Primoža, ali če temu rečemo lepše, ogrel sem se dobro. Moja buča je seveda mislila, da bo potem še kar naprej letela, ampak potem se vse skupaj še malo bolj pokonci postavi in jaz pač ne morem mimo svojih lastnih omejitev. Pljuča ne dajo in ne dajo. Zato sem le šel malce bolj počasi, na robu parne mašine, da se me kdo ne ustraši.

Ja, kljub dežju je gor rinilo kar nekaj ljudi.

Vmes sta še Markuša pribrzela mimo mene, v lahnem drncu. Sem jih lahko samo gledal pa še to ne dolgo, sta odbrzela naprej kot raketi. Če zdaj pomislim, tisti lahen drnec niti ni bil tako lahen...

Vreme je pa nagajalo. Že kmalu po Primožu je začelo rositi, nekaj pred pasjimi pečinami je pa že kar fino deževalo. Ker je mojster pozabil stvari za preobleč ne bi bilo ravno dobro, da sem moker, zato marelo ven. In sem potem z marelo hodil. Ne, ne, ne, ni dobro. Marela in hoja nikakor ne gresta skupaj. Nekaj takega kot pelerina in hoja, bljak.

Tako, da sem šel po poti Modrega moža do vrha, nad pasje pečine in tam izgubil vso voljo za nadaljevanje. Sem pa moral nabrat precej obširno zbirko izgovorov, da sem se lahko sploh obrnil. Ne zaradi drugih, predvsem zaradi sebe. Da ne bi niti gor prišel? Nezaslišano? Ojej! Groza! In tako naprej...

Sem sklamfal skupaj da nimam za preobleč, marelo, dež, veter, ki se je slišal na planini, dež, službeni čas, 900 višincev je čisto dovolj za "umirjeni trening", drsenje, dež, mnogo večjo možnost poškodbe in še par malenkosti, da je končno prevagalo pred tem, da bom pred samim seboj izpadel kot pussy, če ne pridem do vrha. Mislim... zakaj se mora človek toliko ukvarjat s samim sabo? Kot da ne bi bil sam svoj lastnik, presneto!

Kot običaji velevajo pa sem vseeno na razgledni točki slikal razgled. Na žalost ga ni bilo, zato sem seveda bil pameten in slikal sebe. Z marelo. Sem se pa tokrat hotel naštimat malo drugače, da bom gledal stran od kamere in da se ne bom več mrščil v stilu "hudiča, a boš že škljocnu, al ne?" in da se bom skušal celo nasmehniti. No, rezultat ni bil prav nič obetaven, pravzaprav še bolj grozen kot ponavadi.

Ojej.

Dodaten problem je, da se seveda potem na telefonu ne vidiš dobro in pojma nimaš kako bo slika ratala. Potem le doma tuliš od groze, ko daješ fotke dol...

Nekaj tej grozi pa sem zgleda začutil in sem se slikal raje še enkrat. Na običajen način - skupaj z mrščenjem seveda. To sem se potem upal poslat naokrog. Pa še vidi se, kje sem bil, ha!

Nekje sto višincev bolj spodaj je potem nehalo deževat. Jebela cesta! Ampak nazaj se mi pa ni dalo. Ne, ne.

Tako ali tako bi moral vse skupaj biti zelo umirjen trening, v petek me namreč čaka velika preizkušnja, zato ne bi smel pretiravat. Ampak po desetih dnevih spustit starega kozla s štrika... ne gre, zbezlja, saj ne gre drugače! Še dobro, da si nisem kaj naredil v vsej tisti mokroti ali pa vsaj padel na rit.

Me pa danes bolijo stegna, ne moreš verjet. Malo sem seveda dol tekel, malo no... Pa jih kar lepo čutim, kar se mi še danes zdi čudno. Toliko prehojenega ampak še vedno se ta muskelfiber noče in noče pregnat!

Ravno prav, do petka do 17h ko začnemo s 24 ur hoje k Sv. Primožu, bo vse ok. Priprave so bile dolge in upam, da uspešne zato upam, da bom boljši kot lansko leto. Seveda pa bo težka, ultra preizkušnja je pač ultra. Lahko je desetkrat ok, enajstič pa razpadem. Nikoli ne veš, kaj vse gre lahko narobe... Bistvo je - kot vedno - le v tem, da se bom potrudil. Vsekakor pa mi bo kljub naporu presneto luštno, to vem že sedaj!

Ma, nič, bilo je super. Super, super, super.

Mogoče zato, ker je bil lep dan, ali pa zato, ker je bila dobra družba, mogoče pa zaradi tega, ker se mi je teklo.

Zadovoljen do konca in še malo naprej!

26 krogov, 50.258km. Jaj!

Prav posebej pa sem ponosen na naše Krte. 8-mesto med ekipami, 131 krogov, 249.817km! Ne moreš verjet! Čestitke vsem!

Ja, dobro se je teklo danes, že dolgo nisem tako užival, sploh po petintridesetem kilometru. Hehe.

Danes ego le narašča...

Včeraj je bilo grdo vreme.

Pa nas ni nič motilo. No, vsakega posebej je motilo, nas vse skupaj pa ni motilo. Zdaj pa razumi, če moreš...

Skratka, Rado je prišel. Če ne bi, ne bi imel kaj pisat, ker midva najbrž ne bi bila tako brihtna, da bi šla v dež ven. Na en mali trekingec.

Mali. Trekingec.

V dežju. Megli. Mrazu. Neznosnih razmerah.

No, ja... skoraj, no. Pravzaprav je bilo tako luštno, da bi bilo težko še bolj luštno! Lepi so tile naši kraji!

Šli smo raziskovat najin del Moravške, ki ga nisva prehodila, torej od Vinj pa do Murovice. Na žalost se ni izšlo, smo bili prepočasni in smo prišli le do Tuštanja, potem se je pa bilo treba obrnit proti domu, ki niti ni bil tako blizu... Drugače bi nas na vrhu Murovice še tema ujela, pri dežju in megli pa to res ne bi bilo prav fino.

Smo pa zato krenili kar od doma, kar pomeni, da se je do Gradiškega kar vleklo. Meni še posebej, ker so me spet bolele goleni in nikakor nisem mogel tečt. Spet golena? Čemu in zakaj? Od kje? Arrrrghgghhhh. Ali pa je vse v glavi, ker takoj, ko smo se zagrizli v hrib pri Gradišču, so me nehala bolet in kot da jih nikoli ni bilo. Zdaj pa bodi pameten...

En čist tak navaden tork.

23.8km, 3:56:12, 570 višincev. Krtina-Gradiško-Vinje-Mohor-Sv.Andrej-Tuštanj-Vrhpolje-Zalog-Krtina!

Za trening, a? Madonca, še lansko leto bi bila to mesečna tekma, ne pa en trening nekega brezveznega popoldneva. Danes nihče nič ne jamra. Helena sploh ne, pravi da smo jo premalo gnal.

Drugič vzamem bič, za obe lenobi. Ha!

Pa je prvi letošnji treking za nama. Prva ultra! Ultra!!!

Kar veliko nervoze je bilo, noč pred trekingom sva oba bolj ali manj prebedela. Niti ne vem zakaj, ampak vznemirjenje je bilo veliko. In čeprav je tole že tretji treking, to presneto vznemirjenje prav nič ne popušča. Še vedno je popolnoma vse odvisno od odločitev na terenu.

Tokrat še točk nismo dobili prej, da bi si vsaj v miru ogledal karto in naštudiral kje in kako. Nekaj listov karte 1:25k sem si sprintal, za karto Škofjeloškega hribovja sem bil pa preveč škrt (napaka!), pa vendar si nisem mislil, da nas bodo poslali tako daleč do Katarine in do Škofje loke. Bolj sem računal na Pasjo ravan in tam naokrog. Sicer pa sem tako ali tako naredil salomonsko rešitev in sem vzel le tiste liste, ki kažejo poti kjer ni prav nobenih orientacijskih zank in težav. Eh. Tako listi niso nič pomagali, karta 1:50k pa je sicer nekaj, vendar pa ne pomaga popolnoma nič pri kakšnih večjih težavah. Pa še tako strašansko stara je in nenatančna. Sicer pa tudi tiste 1:25k niso prav nič boljše.

Je pa res, da, če si čuk, ti tudi še tako dobra karta ne pomaga. Ja, včasih to izvemo direktno iz prve roke, na terenu!

Jaz sem zavzel držo "bomo že nekak":

Helena in Marko, ki naju je tokrat prvič spremljal, pa sta raje malo študirala, bolje kot da držita roke v žepih in se ne zmenita za progo,

Je pa čisto res, da sem jaz prav natančno poslušal navodila organizatorja o progi in sem si vse zapomnil. No, skoraj vse, kot smo na koncu videli.

Potem je pa bilo treba kar naenkrat it.

Kot je navada, še posebej pri ultraših (daljša proga je pred teboj, bolj se zaženeš), se vsi zaženejo v hrib, kot da bi bil cilj že čez sto metrov. Pa nisem nasedel. Najbrž tudi zato ne, ker nisem mogel... In zato že pri KT1 ni bilo daleč naprej nikogar... razen klanca...

Ampak mi se nismo prav nič sekirali, dan je bil prekrasen in še cel pred nami! Razgledi so bili enkratni, skupaj z meglo v dolini! Me je kar malo skrbelo, kaj bo, če pridemo v dolino in bo tam taka megla? Sem res čudak, nekaj me pa vedno mora skrbet, anede?

Mimo Ožbolta, Jedrta, preko Tosca (zakaj, o zakaj!), na Gonte in naprej do Topola. Dolga je bila, pa precej naokrog, za nas seveda mnogo bolje, kljub daljši poti, vendar pa midva še vedno veliko počasneje rintava v hrib. Tam okrog Topola je malo manjkalo, da bi šli čez greben, pa smo v zadnjem trenutku zavili po obvozni poti do Tehovca.

Potem pa je zgleda že malo začela nagajat utrujenost. Takoj za Tehovcem je bil izrazit ovinek, kar je tudi pisalo na Opisu poti, nad njim pa hrib. Ha, mala malca! No, pa se je izkazalo, da ta hrib ni pravi. Je bil pravi še malo naprej. Nobene škode še torej.

Po poti prideš direktno dol v dolino je obljubljal Opis poti. Ha, eno pot smo srečali, ki pa je šla gor! Si moreš mislit, gor! Jasno, da nismo šli po njej in to je bila seveda napaka. Eh. To je bil prvi dober kiks. Mislim, da ga z boljšo karto ne bi bilo, hribček, ki je zraven Martinj hriba, bi se videl in bi najbrž pravo pot našli.

Lahko pa bi uporabili tudi kompas!

Ampak ne. Kje! Ni časa, kar nekam letimo. Dokler vseh poti ne zmanjka in potem nimaš kaj, kot da iščeš vsaj kolikor toliko prehodne zadeve. Marko se je spopadal z grapami:

meni, ki sem pa bolj len po naravi, pa bolj dišijo prečnice, čeprav polne drevja:

dokler itak vsi skupaj ne pridemo na najnižjo skupno točko, saj drugače tudi ne gre. Tukajle je voda res pasala! Pa še pot je bila zraven!

Malo smo trpeli, a ne preveč, lepote divjine dajejo svoj čar! Polja čemaža, potoki, prebujanje narave... heh, saj pravzaprav nismo nič zgrešili! In tudi direktno na most smo nabasali!

Takole je potem potekala naša zanka, največji problem je bil, kako vedeti, kje smo, ko smo enkrat prišli v dolino. Kam zdaj? Gor ali dol? Smo kar pozvonili pri hiši...

Gremo torej skozi Mavški graben po označeni poti na Osolnik. Strma bo v vsakem primeru!

Seveda pa je bila še bolj strma. Hodimo in hodimo in hodimo in... hm, čakaj, saj bi morala pot iti desno v hrib! A smo spet v malori?! Sicer pa... saj je pot tudi naprej, pa bomo šli potem kar direkt do cerkvice.

Ta direkt do cerkvice se je potem izkazal za res direkt. Ampak, kakor sem že rekel, direkt sva midva počasna! In tokrat sva bila res, ker direkt je bil res direkt. Že pri tistih, normalnih dostopnih poteh, je pot na Osolnik pošteno strma, na zadnji strani, kjer smo pa šli mi, je pa... eh, pa kaj bi govoril... to paše v treking, anede? Vsaj Marko je užival in ga je kar gnalo proti vrhu...

Sem bil pa vrha vesel. Resnično vesel!

Ok, tegale torej ne moremo štet kot kakšne velike napake, lahko bi sicer uporabili kompas in bi bilo bolje, ampak, hej, takole je to na terenu! Gremo naprej in bolje pazimo!

Japajade.

Do KT6 se seveda nisi mogel zgubit. Lahko pa si se takoj po KT6. Takoj.

Tukaj pa ni bilo pardona. Ker se nismo izgubili zaradi orientacijskih zank, ali pa zaradi slabe karte, ali pa zaradi... kaj jaz vem česa... Izgubili smo se, huh, a bi sploh povedal?... izgubili smo se, ker smo klepetali. Ha!

Pa je šlo še približno pol ure. Še dobro, da ne več, a sva midva s Heleno kar hitro obrnila navzgor, grape so bile vseeno prehude, Marko pa se je spet spopadel z njimi. Midva sva se potem prebijala skozi bukve, ki so razposajene na 30cm (mater, še dobro, da ni polna pomlad, tukaj skoz ine bi prišla!) nazaj gor, do kakšnega kolovoza, ki bo prečkal grapo. Najprej sva našla enega, ki se je potem kar končal za ovinkom. Hop in ga je bilo konec... Midva pa spet gor, pa desno, pa gor, pa desno... Potem sva pa le naletela na nek dober kolovoz, čez par sto metrov našla na njem še Markota potem pa smo skupaj še čez kak kilometer našli spet pot. Huh, malo pa mi je padel kamen od srca, priznam. Bili smo namreč na tretjem grebenu, smo zgrešili torej kar za dva grebena! Zanimivo pa, da se nisem prav nič sekiral, da bi se z Markom zgubili. In to jaz, ki se sekiram zaradi vsega na takemle trekingu... Sem pa čisto vedel, da se bomo kar srečali tam nekje. No, pa smo tudi se, za ovinkom, kot da sploh ne bi šli narazen...

Od teh grap seveda ni nobene slike. Smo bili kar malo jezni in ni bilo ne volje ne časa slikat. Pravzaprav sem bil sam kar dobro razkurjen. Kar najbrž pomeni, da mi je manjkalo sladkorja, seveda poleg tega, da smo se zgubili.

Potem pa je pot do Škofje loke potekala še kar naprej nekaj dol, nekaj gor, pa spet malo gor pa spet malo dol. Sem že razmišljal, da bi morali it kar direkt dol na cesto, bi bila vsaj ravna...

Cerkvica Sv. Križa je potem malce povrnila razpoloženje.

In ravno ko smo zakorakali na križev pot, se je mimo nas vsulo pol Škofje loke, ki so nosili hrano žegnat. Vsi v tagmašnih oblekah, mi pa... no, saj vemo, blatni do kolen... Nismo hoteli zbujat pozornosti, ampak nam ni ravno najbolje uspelo.

Ja, definitivno se je tam razpoloženje povrnilo. Najbrž je tudi sladkor prijel... vsaj meni. KT8 in KT9 smo potem čisto lepo našli. Opis poti je bil vseskozi dober, le domača imena krajev so znana domačinom, nam pa ne. Če nobenega znaka ni, nam ime prav nič ne pomaga.

Za zadnji vzpon do Sv. Andreja pa nisem imel pojma, kako ga bomo izpeljali. Mislim, da pojma nista imela niti Helena in Marko, a sta se delala, kot da tega problema ni. In čez čas, ko smo že nekaj časa hodili po dolini in sem jim kar naprej težil kako in kaj... sta me skoraj nadrla, kaj težim, vprašala prvega človeka, ki je prišel mimo in hop...

Tako enostavnega dostopa si nisem zamišljal niti v sanjah. Se mi pa zdi, da smo pri tem imeli kar precej sreče... kar precej. A, hvala bogu, ravno tako kot -kvalitetno (kot se je nekdo super izrazil!) - izgubljanje, je tudi kakšna sreča sem in tja stvar vsakega trekinga. Ufff, če bi se pa še čisto na koncu lovili, bi imel pa res že malce polno kapo vsega...

Pa smo se potrudili tisti zadnji vzpon in gnali in žgali in prišli v zapovedanem času, kar je bil naš cilj, namen in želja! Izpolnjeno, torej! Whoaaaaa, prva Ultra!

Velikonočnem času primerno smo dobili tudi taka darilca, za katera ne veva ali naj jih pojeva ali naj jih šparava do konca dni?

Karta je bila takšnale, prav veliko je nismo uporabljali. Pa še jaz bi zanjo potreboval že očala. Roke so kar prekratke...

Se je na koncu pokazalo, da smo naredili kar lep kos poti. Kdo bi si mislil, da je od ljubljane do Škofje loke tako blizu, a?

Moram pa pohvalit obaro, ta je padla direktno z neba! Res, da sem bil lačen, ampak vseeno, še žgance sem direkt zatavšal, samo da sem več obare dobil... Helena pa je tudi prišla na svoj račun - po sedemnajstih slikah ji je ena le uspela:

Potem pa je bilo že treba it. Dan se je počasi zaključeval, vsi mi pa polni vtisov. Sv. Andrej nas je dobro zaposlil!

34,6km, 7:52:30, 1860 višincev. Mislim, da smo tole zelo dobro odpeljali glede na predvidenih 33km! Malce izgubljanja paše zraven, že zaradi kakšne zgodbe. Seveda sva s Heleno počasna in so tudi najina mesta temu primerna, zadnja, Marko pa se je žrtvoval z nama, sam bi bil lahko mnogo boljši.

Pa vendar! Šla sva uživat in to sva tudi počela. S polno žlico! Šla sva preverit ali zmoreva, zmoreva! Šla sva preverit ali znava, znava!

Žal nama je za tekmovalnost dvojic, nama se je vedno zdelo, da dajejo tisti poseben pečat, nekateri od nas preprosto radi hodimo in doživljamo lepote pokrajine in poti skupaj. Zaradi točk v ligi nama je popolnoma vseeno, povsem pa verjamem, da nekaterim to nikakor ni všeč. Res pa je, da se nam, ki smo radi v dvojicah, potem tisti del tekmovalnosti izgubi in morda sama liga nima več tiste privlačnosti. Pa vendar je bilo tokrat ogromno ljudi, mi smo jih na poti videli le malo, a treking zgleda dobro uspeva. In to je vsekakor pohvalno!

Pa še milijon stvar bi lahko napisal, opisal, se spraševal, razmišljal in podobno. Vtisov je več kot dovolj. Vsaj do 25-ga, ko se vidimo spet v Adlešičih! Tista bo daljša in kakor si mislim tudi orientacijsko veliko bolj zagamana...

Avtoportret je seveda obvezen.

Prve ultre najbrž ne pozabiš nikoli?!

GALERIJA

Ker se prvi treking hitro bliža, midva pa sva se prijavila na Ultro, je treba malo pregledat celotno pripravljenost.

Se znava prav oblečt? Se znava prav obut? A znava vzeti s seboj dovolj za pit? Znava jest na dolgih trekingih? Sva sploh zmožna toliko prehodit?

Vprašanj na milijone, vsak jih ima in ponoči težko spi in se premetava in razmišlja in si zamišlja in... Ja, vznemirjenje je veliko. Zato sva midva sklenila, da greva najprej na dolg trening, preizkusit in probat kako in kaj! In če lahko to narediva kar od doma, potem pa sploh!

Izbrala sva si kar Moravško planinsko pot (MPP), prazaprav en njen izvleček, saj sva hotela začeti in končati kar doma. Zato je to le delni približek MPP.

Helena je vzela dopust, jaz pa višek ur, tamaučka sva peljala še skupaj v šolo in potem krenila dogodivščinam naproti!

7:06, Krtina 311m, pred šolo, začetek!

Sva udarila kar najbližjo pot, čez Škocjan in Studenec mimo Sokliča in po stokrat prehojeni poti direkt na Murovico. Že tam se je pokazalo, kako bo danes, čimveč brezpotij bi nama uspelo najti, tem bolje!

8:38 Murovica, 743m,

kjer celo srečava dva človeka! Do konca sva potem srečala mnogo več traktorjev kot ljudi... Do Ciclja je potem delček najlepše poti, gozd, sicer razmočen, a zato dišeč in predvsem glasen! Vse živo!

9:10 Cicelj, 819m,

nato se zapodiva proti Sv. Miklavžu in tu že prvič udariva približek. Najin namen ni prehoditi MPP v celoti, namen je narediti en dolg trening, zato cerkvico le poslikava malo od dlje,

midva pa se zakadiva navzdol čez Katarijo na Grmače. Kdor hoče štampiljko, mora k cerkvici!

9:43 Grmače, 580m, pri kapelici,

štampiljka se nahaja na steni hiše za kapelico in je prosto dostopna:

Pot naprej do moravškega planinskega doma nama je znana še iz januarskega pohoda.

10:00 Planinski dom Moravče, 658m, med tednom zaprt,

štampiljka za MPP tu ni obvezna.

Nato pa se za naju začne še neznana pot. Naprej še nisva hodila, zato kreneva naprej z velikim zanimanjem. Občudujeva naravo in poslušava ptice, ki jih je ogromno! Teloh, kronce, mah, vse brsti in raste in živi! Pravo veselje biti takole zunaj!

Zaradi vsega malce manj paziva na pot, oziroma na odcepe in se nama (se mi) seveda zgodi:

tamle nekje na vrhu črke S bi morala najti odcep za na Slivno (kota 867m), pa ga nisva. Tam gor je štampiljka, ki pa je obvezna za MPP! Midva pač nisva šla gor, sicer se pa tudi nisva veliko sekirala, pravzaprav se mi je kar zdelo, da bom odcep zgrešil... Tako imava za zdaj le izgovor, da greva še kdaj pogledat tja naokoli. S tamaučkom se pripelješ do planinskega doma in potem naprej do Slivne, izlet bo ravno pravšenj.

10:50 se pred nama kar naenkrat prikaže Zg. Slivna, 831m. Enkrat, dolgo nazaj, smo celo že bili tu, tamauček je komaj shodil...

Direktno pod cerkvico je planinski dom na Zg. Slivni, med tednom seveda zaprt. Štempelj tu tudi ni obvezen,

potem je pa le še pot navzdol!

Mimo GEOSSa

in Sp. Slivne, kjer rastejo zanimiva drevesa:

nato pa še vedno dol, dol, dol!

Jah, to je seveda res, lepo pa je - vsaj ponavadi - vedeti, kam greš. MPP naprimer zavije iz Sp. Slivne na vzhod in pride čez dolgi ovinek, Seliše in Strmco v Kandrše. Midva pa sva spet izbrala približek in sva jo raje mahnila na zahod.

Morala bi it pa na sever, da bi vse skupaj lepo prečila, kakor sva hotela. Hja, toliko o moji navigaciji! Sem se pa spet naučil, da bi bilo lepo, če bi uporabljal kompas. Najbrž bi se manj izgubil, sigurno pa ne bi potem prišel v Vače. Vače, ej! Kar naenkrat so se znašle pred nama, kot da bi bila turista z namenom ogledati si Situlo...

Pa je imelo tudi to svojo dobro plat! Jasno! Sva se lahko spustila z verige markacij in jo planila direktno čez hribčke, dolinice in brezpotja proti Kandršam. Po pravici povedano sem bil malo izgubljen, Helena se je dosti bolje držala in se je vsaj zdelo, da ve, kam morava it. Ker vem, kdaj je treba zaupat, sem ji seveda zaupal, kar je bila pametna ideja. Jaz bi se najbrž znašel kje v Zagorju... No, vmesno brezpotje je pa vsaj meni dalo energije in veselja!

12:00 Kandrše, 476m. In zaprt bife. Jebela cesta, prezgodnja sva bila, prezgodnja! Pa ravno na tale bife sva računala!

Sva pa potem imela kosilo kar na stopnicah in sva si umazala še zadnjo plat.

Do Zagorja je bilo tule le še dvanajst kilometrov. Mnogo manj, kot do doma, ampak treba je it naprej, proti severu se zagrizeva spet v klanec, ki do Vrha pri Mlinšah niti ne popusti.

Vmes malce požigalništva in triletno kolobarjenje, oba načina se še vedno s pridom uporabljata v naših krajih:

potem smo pa že pri novi štampiljki pri turistični kmetiji na Vrhu pri Mlinšah.

12:43 Vrh pri Mlinšah, 635m.

Za pot naprej vprašava dva Ribničana, ki ravno pripeljeta suho robo. Ni ravno pametna ideja, sicer jih pa itak skoraj ne razumem tako, da naju ne moreta poslati v napačno smer...

Pot se natovije naprej proti Limbarski gori. Nekoč je morala biti kar dobro obiskana, še zdaj je lepo vzdrževana, urejena, polno kapelic ob njej,

na karti jo imam označeno kot neke kolovoze, pa bi se dalo prav lepo vozit tukajle čez. Pri Kalu nato že zagledaš Limbarsko goro čisto blizu, a se je treba najprej kar nekaj spustit, da lahko potem spet rintaš v breg!

14:00 Limbarska gora, 772m. Odprto v četrtkih, ustaviva se in si privoščiva čaj, kavo in rum. (Oba skupaj, ne vsak posebej.) In malo malice.

Časa pa ni za posedanje, je treba kar naprej, vreme se kisa, nekaj prši in nič kaj dobro ne zgleda. Dobra stran je ta, da nama do doma ostane le še en mali klanček navzgor, ostalo gre spet le in samo dol!

14:57, Vinje. V Vinjah se posloviva od MPP, mahnit jo morava proti Krtini, ne bova zavijala čez Mohor, kamor bi po MPP "morala" it.

Namesto na jug greva torej direktno proti vzhodu. No, v Vinjah je na začetku vasi štampiljka, vendar ni od MPP, nisem siguren, vendar mislim, da je za Rokovnjaško planinsko pot. Pojma nimam, nisem pa pokukal noter. Hm, zakaj pa ne?

Ta zadnji spust je hud, noge že utrujene,

15:20, ampak Gradiško, 338m, je že tu!

Sva kar vesela, do doma pa imava le še en klanček in pet kilometrov ravnine. V klanec žgeva kot da nisva danes še nikjer bila, tista ravnina potem je pa bolj zoprna. Kar ne neha se in ne neha. Sicer pa sva to že pričakovala in že na začetku sem govoril: na koncu bo tistih pet ravnih kilometrov do doma še najtežjih. No, najtežji ravno niso bili, ah, nič posebnega niso bili, saj sva bila kar naenkrat že v Krtini:

veselje s koncem in z opravljeno potjo pa sva najbolje izrazila na obvezni avtofotki (saj sva posnela le eno danes!):

16:20 Krtina, 311m, konec.

Domov pripeljeva goro žuljev, obdrgnjena stegna, raztrgane hlače (zaradi obdrgnjenih stegen!), veliko lakoto, vtisov za celo leto in ogromeeen nasmeh.

Urediva dva otroka in sebe, skuhava kosilo, pojeva in greva v ljubljano. Na kavo in potem še na pivo. Dan je na koncu dooooolg in lahko bi rekla, da sva ga polno užila. Še dobro!

Nabralo pa se je:

45,92km, 9:17:35, 1700 višinskih metrov. Najbolj sem pa vesel tempa, ki je bil 12:09/km, kar pomeni slabih pet km na uro. Za naju več kot dobro pri teh višincih in dolžini! Nič kaj veliko popuščanja skozi čas ni opaziti, kar je še bolj razveseljivo. Sva kot tanka, sicer počasna in ožuljena in oguljena, a danes bi šla lahko še enkrat! No, ja, jutri...

Sebi ima popolnoma prav, dolžine se spreminjajo s samo percepcijo dolžin. Kar je bilo včasih popolnoma nepredstavljivo (in je še skoraj zdaj), je kar naenkrat lahko obvladljivo. Za naju je to seveda še vedno zelo dolgi trening in bo najbrž tak tudi ostal še nekaj časa, a, hej, lani si ne bi upal NITI predstavljat kaj takega! Že tako je percepcija dožine čudna, namreč, prav super hudo se mi zdi, da sva šla do Vač peš. Pri tem pa sploh ne pomislim (in se mi ne zdi še bolj super hudo), da sva tudi nazaj prišla peš in da so same Vače pravzaprav blizu, če bi te tam potem avto pobral...

Tako. Zdaj samo še raziščemo par točk - kje je odcep na Slivno, kje se gre s Sp. Slivne čez Sv. Florijana v Kandrše (no, to že vemo), treba pa je narediti en manjši krogec Vinje, Sv. Mohor, Imenje, Grad Tuštanj, Murovica, da bo še zadnji del poti povsem znan in da bom znal ostale voditi tako kot so mene po Šentiljski.

Potem pa je pot za E-kipo Srčnih pripravljena. Le datum je še treba najti.

Kakor sem kar naprej pravil, a bolj malo naredil: letos je treba s tekom prej začet.

Pa sem, saj mi drugega ni preostalo. Tako ali tako se je dogodkov že toliko nabralo, da jih lahko samo še premeščam, razvrščam, nikakor pa ne več uvrščam v koledar. Pa je bil tale MKM že dolgo časa notri, v koledarju.

Zato so bile zadnje priprave pravzaprav toliko pomembne zame. In zato sem se toliko sekiral in se nato pomirjal.

Tole je bila tudi moja druga polovička, kar je seveda spet pomenilo kar nekaj vznemirjenja. Toliko vznemirjenja, da sem kar nekaj stvari pozabil doma in podobno. Eh, buča, sva morala potem v Postojni po mercatorju iskati magnezij, ker se je brihton šele tam spomnil, da ga bo najbrž kaj špiknilo v meča.

Kakšne večje zmede pa k sreči ni bilo. Še oba tamaučka sva vzela s sabo, E-kipa Srčnih je bila tako ali tako prisotna in tudi naši Krti. Kot doma, torej!

2008-ega sem tukaj prvič tekel, na osemki, lani potem nismo šli, letos pa že 21-ka!

Še pred startom smo se seveda srečali,

nato pa smo se vsak po svoje razpršili, eni leteli na wc, drugi tja, tretji sem. Jaz sem moral seveda do avta, ker sem tam pozabil vse. Pijačo, cuker, hrano, uro, vse. Ja... še dobro, da nisem zamudil.

Helena je uspela potem najti in zbrati Krte,

jaz sem pa tudi potem vse skupaj našel. Jasno! No, malo sreče v tisti gneči pa tudi lahko človek ima, anede!? In takoj je padla še avtofotka.

Potem je bil pa čas za tek. Tek. Helena je svojih osem in pol kilometrov naredila suvereno, povsem neobremenjeno in - meni se zdi, več pa naj sama pove! - lahkotno in mimogrede. Vsaj če gledam po tem, da je pa zdaj ona slikala in si dala opraviti z vsem ostalim.

No, moja polovička je bila drugačna. Pravzaprav ni bilo nič narobe z njo, bila je celo super. Morda bi lahko rekel še več kot super, enkratna celo! Ja, še danes sem navdušen, če mi je pa šlo tako dobro...

Vendar pa to, da mi je šlo dobro, ni čisto moja zasluga. Naneslo je tako, da je Marko... ah, že vemo kako je šlo, anede? No, Marko ni veliko vadil in je rekel, da ne bo delal svojih 1:30 ampak da bo raje meni pomagal. POMAGAL!!!

Kar je potem pomenilo, da je skakal naprej in nazaj okrog mene, kvasil take, da sem umiral od smeha, vtaknila sva se pa itak v vsakega, še čudno da naju karabinjerji niso kam odpeljali. Na srečo/žalost je tekel vedno toliko stran od mene, da ga nisem in nisem mogel ujet, da bi ga pahnil kam v graben...

In tako se je v vsakem klancu spomnil, da bi pa midva - ko gre ravno dol - mogoče izboljšala tempo za pet sekund. Pet sekundic samo, no! Seveda, on klancev še opazil ni, jaz sem pa že sopihal kot lokomotiva.

Če vse skupaj skrajšam... namatral sem se kar dobro, a sem ga - za moje pojme seveda - tudi dobro žgal. Tile kraški klanci so pač klanci in meni se hitro pozna na utripu in dihanju. Še sama sreča, da nisem vzel merilca pulza s seboj, ker sem bil sigurno kar naprej na 190... In če bi to vedel, bi moral zmanjšat. Zdaj pa jasno, da nisem, zgodilo se je celo, da sva 11-ti, 15-ti in 16-ti kilometer pretekla pod 6min/km! Ne se smejat, to je zame cel dosežek, tempo za znoret!

Pri sedemnajstem kilometru sem potem utihnil, tisti Orleški klanec mi ni dal dihat, sreča je bila tam blizu postojanka. Čaj sem zlil vase, pa me je že priganjal in je bilo treba it naprej. Natanko na dvajset in eno majčkeno pa se je oglasil moj strah, kar naenkrat je zašpikalo v desni mečni mišici. Ja, super, sem pomislil, samo še tega mi je treba, kilometer pred ciljem! Tako sem potem držal strah v sebi do konca, ki je k sreči prišel kar naenkrat:

Veselje je bilo seveda neizmerno, za 8 minut izboljšave svojega pb je pa človek res lahko vesel!

Veselje je bilo pa še večje, ker sta tudi Rajko in Rado še čakala v ciljnem prostoru in smo se lahko še slikali skupaj! Saj sta vsega tega onadva kriva.

Tamaučka sta se medtem, ko sva midva tekla, zabavala čisto po svoje. Sploh nista hotela z nikomer nikamor it, sta hotela bit kar po svoje. In sta poslikala en milijon slik, še najbolj so jima bile všeč (sodeč po količini slik) mažoretke... Ali sta pa pokala face.

Tako smo se imeli vsi čisto super, nato smo šli pa še k Noni in dan je bil izpolnjen. Le jaz sem bil iz trenutka v trenutek bolj lačen. Doma sem si potem naredil pol kile makaronov in skoraj vse tudi pojedel. Ha!

21.098m (21.23km po uri), 2:13:41. Rezultat iz 14. LM je torej dodobra izboljšan in to na precej težji progi, kar najbrž pomeni, da napredujem. Se pa poraja vprašanje o maratonu! Še enkrat več? In to celo na LMju, kjer je tale čas nujno potreben, da sploh grem v drugi krog! Ne, zdajle sigurno ni šans, niti fizično, kaj šele psihično! Resno se sprašujem, če bom uspel letos obljubo držat. Zdajle bi rekel seveda ne, bomo pa še videli, leto je še dolgo, treningov, tekmovanj in prijetnih zadev pa kolikor hočeš!

Ja, luštno je bilo, izredno luštno!

Danes sem šel zadnjič sprobat formo pred Kraškim polmaratonom.

Pogledat malo kako se teče v vetru in kako se obleči. Pogledat, kako bo sploh šlo. Če bo sploh šlo. Kakšen tempo ubrat? Kakšno taktiko? In tako naprej.

No, pa vse skupaj ni šlo prav dobro. Pa ne časovno, ampak bolj sem gledal kako bo kaj glava reagirala in delovala.

Dve uri in pol je namreč veliko časa za premišljevanje... in v tem času me lahko prime marsikaj, od tega, da bi šel na 6min/km, do tega da kar odidem s proge. V obeh primerih to ne bi bil dober konec, anede?!

Vse me je nekaj bolelo, goleni, meča, sklepi, gleženj, kolena. Ojej, že po petih kilometrih sem imel vsega dovolj, a sem sreča šel v eno stran, tako da mi ni preostalo drugega, kot da odtečem še nazaj. Pa mi tudi nazaj ni šlo, celo noge nekako čudno postavljam - kar sem seveda prvič opazil... in tako naprej, skratka, cel kup težav!

Nekje vmes me je prešinilo, kaj nekaj mi je, ko takole nepripravljen hodim na take teke? Dvajset, trideset kilometrov teka sem imel v mečih v zadnjih treh mesecih in jaz sem hotel zadnjič pretečt 33km kar tako? Ja? No, zdaj imam petdeset kilometrov (celih!) več kot prej, ampak tale polovička je tekmovalna in sigurno ne bom dolgo zdržal na 7min/km, vsaj kolikor se poznam, ne. Količina teka ni ravno sorazmerna mojim željam...

Upam, res zeeeeelo upam, da ne pogorim (spet) na celi črti.

Me je pa v drugem delu teka, ko sem odklopil in mi je bilo vseeno, obšlo par stvari, ki so malce nasprotne prejšnje povedanim.

Prvo je sigurno to, da še nikoli nisem bil tako dobro fizično pripravljen, kot sedaj. Morda res ne za tek, a zadnjič me PST resnično ni prav nič dosti namatrala. Danes sem tudi - pravzaprav niti ne težko - pretekel tisti presneti klanec do Gradiškega in nazaj. Mislim, da prvič brez hoje. Kar vse kaže, da sem veliko močnejši in veliko vztrajnejši in da napredujem. Ja, napredujem. Seveda pa ni za pričakovati, da bom zdaj letel in da bom imel čase 4min/km, ne, seveda da ne!

Lansko leto je bilo z rekreativnega stališča zame preposto enkratno! Vse zadane želje in cilje sem izpolnil, celo presegel. Skoraj nikjer se ni zalomilo in nobenega poraza ni bilo, vsaj večjega ne. Uspehov pa polna malha!

Najbrž je neresno pričakovati, da bo vedno tako. Da bi vsako leto lahko vse izboljševal, da bi bil kar naprej boljši. Ne bo šlo... na žalost, a vendar je vedno tako. S porazi se bo potrebno sprijazniti in jih vzeti za svoje ali pa jih sploh predefinirati v nekaj drugega, ne v poraz. Orientirati se bo treba v stvari, katere počnem z veseljem, najti čimveč zadovoljstva v trekingih, sam ravninski tek pa pač omejiti na najbolj potrebnega.

In se predvsem ne sekirati, ko kdaj ne bo šlo dobro. Saj za v hribe sem že čisto navajen, tam gre vsakič drugače, malo bolje, malo slabše, nikoli ni tako, da bi šlo le bolje in bolje. Pri teku bo tudi tako.

Seveda pa vedno ostane past, da si potem cilje zastavljaš tako nizko, da jih sigurno še zmoreš. Malo pa se je le treba potrudit, brez veze se je poditi naokoli in špilati turista. Res da je potem poraz mnogo bližje, ampak hej... če ne greš, ne veš!

Ja, še se bom udeleževal takih in drugačnih zadevščin, tudi takih, ki prav nič niso primerne zame, a mi je prav vseeno! Če mi bo všeč, če bo žur, če bo treba komu pomagat, če bo le dišalo po... ja, takoj bom letel tja! In včasih bom dobro opravil in skakal do neba in še malo dlje, in včasih bom pogrnil kakor sem dolg in širok.

A se bom upal. In se bom trudil. In se bom dajal v celoti. In se bom smejal.

Jebemti, za prvi resni tek v sezoni je devetindvajset kilometrov pravzaprav več, kot bi lahko od mene sploh kdajkoli pričakoval! Pridem pa v nedeljo peš v Sežano nazaj, briga me!

Wega ima dobro idejo. O naslovu tegale posta, ki bi baje moral biti »deseto praštevilo«.

Morda ima prav, ampak mene še vedno malce stisne pri srcu.

Ker se počutim kot da bi bil glavni akter nekih posebnih vicov: "ti, koliko pa imaš rekord na 33km?", "Ja, devetindvajset... kilometrov...".

No, pa sem izpljunil. JA, nisem pretekel PSTja, priznam! Nisem in nisem in nisem in nisem.

In mi je strašansko žal in me je strašansko sram in... Ah, kaj bi govoril, vsak sam dobro ve, kako je, ko doživiš takle boleč poraz, pri katerem sicer le zamahneš z roko, pa vendar te znotraj žre in žge in noče nikakor nehat.

O, pa koliko izgovorov imam! Koliko ti. dobrih strani tega sem našel! Koliko pohval in koliko uspeha!

Pa vendar...

Ne, brez veze. Nima pomena, da se matram in skušam opravičevat. Tudi poraze (te pravzaprav še bolj!) je treba znat ponotranjit in jih vzet za svoje. Le tako bo šlo naprej, le tako se bom morda kaj naučil, le tako bom dobil izkušnjo in se na njej tudi kaj naučil. Le tako...

Zdaj, ko sem si olajšal dušo in si - kar je najbolj pomembno - priznal poraz, grem lahko šele naprej! Zato lahko šele zdaj sploh opišem kako smo se imel na tem pravzaprav presneto dolgem preizkusu moči in pripravljenosti.

Povsem jasno je, da smo se imeli super! Kaj super, še celo bolje! Super je slaba beseda za takole druščino, ki se je zbrala, da odteče teh 33km okrog Ljubljane:

Začeli smo pri bajerju na Kosezah, sedem tekačev in ena kolesarka. Vsi pripravljeni v prav lepem sončnem vremenu smo začeli v CCW smeri, ki se nam je zdela bolj primerna.

Vsak je seveda imel svoj plan do kod, kako, kako hitro, zakaj, s čim, kje in podobno. Seveda smo morali vse te plane nekako združiti, zato smo se kar precej ustavljali, vmes pa niti ne tako počasi - glede na pričakovano razdaljo - tekli.

Moj plan je bil seveda odteči polovičko maratona za pripravo na Sežano, potem pa kakor bo že šlo. Skrit plan (ki ga vedno imam) je bil preteči cel krog, jasno, to najmanj. No, v skupini vsaj na kakšne čase ne moreš računat. Nikoli ne veš, kje, kako in za koliko časa se boš ustavljal.

Saj je kar šlo. Pravzaprav je šlo zelo v redu. Mogoče celo malo preveč v redu? Na Golovec sem šibal, dol z Golovca sem še bolj šibal, oba s Heleno sva uživala, ker naju je vleklo med drevje, v sneg, v brezpotje. Treking, kaj čva...

Po Golovcu smo bili še kar sv. trojica, nič zmatranosti še, kaj?:

Helena je super zdržala s tekom do polovičke, tam pa se je odločila za hojo naprej in tam sem jo tudi zapustil. Ni pa šlo brez fotke, na način, ki je pri nas v zadnjem času tako pomemben:

Tukaj se še vidi moj nasmešek, ki pa ni več dolgo zdržal. No, za polovičko smo potrebovali kar cele tri ure. Jebela cesta! Upam, da ne bo tako v Sežani, saj bodo prej že vsi odšli...

Potem je šlo še v redu, do Žal, kjer sem bil kar naenkrat žejen in dehidriran ko pesjan. Zakaj in čemu, nimam pojma. Je bilo sonce? Pa ne prej, ne kasneje ni bilo tako hudo, tam vmes pa... No, potem pa se je počasi začela moja kalvarija, ki se je potem v parih kilometrih kar končala. Najprej me je malce zagrabilo v levih mečih. Pa čez kak km še v desnih. In tako naprej, malce tu, malce tam. Rajko mi je dal magnezij, spil sem dovolj tekočine, na pumpi sem vzel celo še izotonik, pa vendar me je pri Leku prav prijetno zgrabilo kar v obe nogi.

Ker nisem noben junkie in prav nič ne uživam v bolečinah in si nočem naprtiti še kakšne poškodbe, sem se raje takoj ustavil in nadaljeval s hojo. Za vogalom me kliče še Helena, kje mora it in ker je le deset minut za menoj, jo počakam.

Od tam jo nato še tistih ubogih štiri, pet kilometrov kar je še ostalo, mahava s hitro hojo. Čim preneham s tekom, je z mojimi meči vse v redu in nobenega problema več nikjer. Zato seveda hodim kolikor hitro morem, Helena pa me komaj dohaja. Jaz pa ne čutim nobene utrujenosti in bi kar hodil in hodil in hodil...

Za kazen, ker sva hodila, sva si PST podaljšala še za par metrov in tako se je ura na koncu ustavila na 34,22km! 5:14, kar ni prav spodoben rezultat, ga pa vsaj ne bo težko kdaj izboljšat... Za prvič je kar v redu, morda bo še kdaj drugič in tretjič in... kdo bi vedel, kaj?

Ta pogled ni več tako prešeren kot prej, v njem se že skriva ostrina poraza, zasanjanost v daljavo pa zrcali določeno trpko izkušnjo, s katero se mora človek šele spoprijeti. Blablablablablablabla. Itd.

Sva pa vsaj prišla okrog. Ha.

Rado nas je počastil še s kremšnitami pa sem svojo tako hitro zmazal, da je tudi slikat nisem imel časa:

Škoda, da je bil dan tako presneto kratek, kar naenkrat smo morali že vsak na svoj konec in ko še k sebi nisem dobro prišel, je bilo že vsega konec... Ah, ta naša druženja, nikoli jih nimam dovolj in vedno so mi tako presneto kratka! Se pa vidimo spet v nedeljo, Sežana vabi! No, tam pa ne bomo turisti!

Sicer pa... po vsem tem nakladanju... ja, ja, seveda sem presneto ponosen! Pa devetindvajset, saj je vseeno, okrog sem pa le prišel ne da bi razpadel! Tralalala Ljubljana, obkrožil sem te!

To, da o PST nisem nič napisal, pomeni tole:

pojma nimam ali bi se veselil ali pa bi me pobralo od žalosti.

Natanko to.

Ko bom vedel, bom pa kaj napisal.

Ja, počasi že postajam živčen.

Danes sem naju namreč že prijavil na prvi treking sezone.

Seveda nama žilica ni dala miru in sva se prijavila na Ultro. Mogoče to ni najbolj dobra ideja, ampak bolje kot zdaj pravzaprav še nisva bila nikoli pripravljena. In zato, ker morava nekaj od sebe dat. In zato, da bova lahko končno užila cel dan trekinga. In zato, da se bova lahko izgubljala po mili volji. In zato, da bova začela pomlad na polno.

Pa magari končala napol crknjena po dvanajstih urah. Briga me.

Vsi ostali termini so že v koledarju in so letos na prednostni listi.

Ohoho, se že veselim, madonca! Kar nestrpen sem, kot otrok.

Pa Srečno!

Lahko bi vedel, da je izlet z Markotom vedno bolj podoben avanturi, kakor navadnemu izletu.

Ker gremo s Krti na zimski pohod in izbrali smo si Porezen, sva pač šla pogledat kakšne so kaj razmere, poti in gostilne v njegovi okolici. Že zastavila sva kar smelo, greva iz Hudejužne na vrh in potem na Petrovo brdo dol. Potem bova pa štopala ali kaj podobnega, bo že...

S kavo vred na Podbrdu sva rabila skoraj dve uri da sva se končno spravila na pot v sami Hudajužni. Cesta je res... saj ne vem, kaj bi rekel. Le čudno se mi zdi, kaj vse zna človek naredit, ceste pa ne zrihtat in ne. Čudno.

Že samo ime Baška grapa pove, da je vse grapasto. In povsem res je - to sva to soboto oba presneto dobro spoznala. Grapa pri grapi, vse štrli in nikjer ni nič položnega. Že takoj naju je pot zapeljala v manjšo grapo, kjer sva se v prvih desetih minutah izgubila.

Super. Dobro sva začela, sem si mislil.

Pa sva se raje obrnila in šla malce nazaj, zato pa sva - sreča - pot z malo višjega položaja in z druge strani sploh videla. Bo pa potlej bolje, sva si rekla, nič se nisva pustila zmesti. Le vsake tri minute sva rekla: markacija? in sva jih imela kar naprej na očeh, ker poti in kolovozov je bilo kolikor si hotel!

Dokler nisva prišla do prve tablice GM4O.

Ja, do Durnika pravzaprav strmina kaj dosti ne popušča in ko misliš, da huje ne more bit, se vse skupaj še bolj postavi pokonci. Dolgo časa sem se upiral, da bi imel palice, a sem hitro podlegel. Je bila strmina res prehuda. Snega šele na vrhu nekaj, a lepo pomrznjen, le toliko se je udiral, da je bilo varno hoditi.

Sva bila pa kar zadihana, ni čudno, da temu delu poti rečejo "ura resnice"... Vendar pa nama potem greben ni bil ravno najbolj povšeči. Bilo je kar nekaj snega in čeprav je bil kar dober za hodit, sva porabila kar celo uro do razpotja pod Poreznom. Vreme se je začelo kisati in postajalo je vedno bolj vetrovno. Se je bilo treba kar počasi oblačiti, najprej jakno, potem kapo, pa rokavice...

Škoda za razglede, v kakšnem lepem vremenu mora biti tukajle prav enkratno! Seveda sva pa tudi midva uživala, kaj pa bo malo vetrčka!

Na razpotju sva se čudila in čudila, nikjer žive duše, nikjer nobene človeške sledi. Že cel čas so naju spremljale edino tačke, za katere si nisva bila edina, čigave so. Za lisico kar prevelike, ampak, da bi bil volk? Čeprav... po teh grapah ne bi bilo prav nič čudnega!

Skratka, neobljudeno do konca. Sva kar naprej delala neke primerjave z našimi, Kamniškimi, kjer so pozimi prave avtoceste ljudi prav povsod. Saj ni kota ali skale, kjer ne bi še v tako slabih razmerah koga srečal. Na, tukaj pa niti sledi ne!

Na primer - pot proti Jesenici je bila ena sama velika opast. Hm, tu pa res že dolgo nihče ni hodil... 

Po drugi strani je bilo pa potem tako fino spihano, da so tudi najine stopinje prav hitro izginile in se bo naslednji pohodnik zopet čudil.

Tukaj se je potem začela najin del avanture. Do sem sva zdržala brez derez, na njih nisva niti pomislila, tu pa je bilo videti, da bodo prišle prav. Marko ima tiste "prave" dereze in cepin, jaz pa le malo boljše žabice. Še sreča, da sem vzel ta boljše! Sicer pa, saj nisem hotel it kam plezat v kakšen poledenel sneg...

Od spodaj še ni hudo zgledalo, čeprav se že od začetka nisem strinjal, da bi šla kar naravnost gor po grebenu, kakor gre tudi pot. S svojimi derezami ne morem kar naravnost, zgleda prestrmo. Dajva vsaj malo zavit poševno, proti koči!

No, to je bila napaka.

Kar naenkrat sva se namreč znašla sredi pobočja. Prekleto strmega pobočja! "Ti", sem rekel Markotu, "a se ti ne zdi, da je tole malce strmo?" Ja, tudi njemu se je zdelo in takoj sem dobil cepin v roke, malce napotkov in zaskrbljen pogled.

Skratka, tisto pobočje se je potem vleklo v nedogled, strahu sem imel zvrhano mero, adrenalin je šibal, noge so trpele kot strela, saj s takšnimi derezami v strmem pobočju ravno nimaš najboljšega oprijema. Zdrs pa vsekakor ni bil prav nobena opcija! Presneto daleč je bilo do gozdne meje in presneto strmo.

Škoda, ker nimam nobene slike, a na slikanje seveda tudi pomislil nisem! Strah me je bilo ko zajca in pravo čudo je, da sem se sploh prebil tam čez! Ker takšna zimska pobočja, zdrsi in podobne stvari so moja nočna mora! In prav neke lepe sobote, nekje sredi skoraj pozabljenih hribov, se moram zdaj jaz kar naenkrat soočat s to svojo nočno moro! Pa saj to ni res...

In ko začnem potem, ko me že fino bolijo noge, malce bolj zabijat stopinje, mi Marko reče: "dej, a lahko to bolj nalahko?" Najprej sem ga malce čudno gledal, potem sem skomignil z rameni, ko mi je pa zaštekalo, da misli na plazove... Hja, pobočje je res strmo... O, pa še to!!! Sem moral potem na "lahno" hodit in se ukvarjat z zdrsi IN s plazovi. Ja, res Super!

Precej grdih besed sem potem izrekel do konca, a zdrsnila nisva in tudi plaz naju ni odnesel.

Naju je pa potem skoraj odneslo pri koči.

Ker pihalo je res noro. Zato sva kar pozabila na vrh, komu pa se je dalo tja gor še it po vsem tem pobočju!? Saj nisi mogel niti hodit...

Še tako sem se tresel, kako bova sploh dol prišla in kakšna neki je pot do Petrovega brda? Da ne bo še huje kot tu?!

Pa ni bilo. Sreča. Tako, da sva se lahko zahvaljevala opremi, da naju je varno spravila čez. Če je ne bi imela, hm... kaj bi potem naredila? Bi poskusila ob gozdni meji prečit pobočje? It kar naravnost navzgor? To bi bila najbrž še najbolj pametna možnost.

Pot navzdol je potem hitro minila, navdušenju pa ni hotelo biti konca. Pobočje sva premlevala podolgem in počez v vseh možnih variantah. Sreča, da je bil Marko dobro opremljen. Sicer pa - če ne bi bil, bi se najbrž kar lepo vrnila nazaj na primorsko stran, brez cepina ne bi prišel tam čez.

Na tej poti sva potem vsaj srečala par ljudi, eni dol, drugi gor. Sneg je bil dober in sva jo lahko kar dobro mahala počez, tako da sva bila kar hitro na koncu!

Cepin, tis moj najbolš prjatu! Sem bil kar malo žalosten, ko sem ga dajal nazaj Markotu. Na stvari, ki ti rešujejo življenje, se hitro navežeš!

Po cesti sva se potem presneto obirala še kakih dvajset minut, tako da sva do planinskega doma na Petrovem brdu potrebovala kar slabe štiri ure in pol vsega skupaj.

Tam sva spila čajček, hotela kaj pojest, pa niso imeli, kar je malce čudno, zraven pa sva razmišljala, kako priti do avta.

"Ti, kaj pa če bi... šla... no, tko... kr peš? Mal tekla? Si ogledala Grapo, Podbrdo in tko? A, kaj mislš? Sej je sam deset kilometrov..."

Čez dve minuti sva že ropotala kar po cesti proti avtu. Meni sicer ni bilo hudega, Marko pa si vedno naloži še kakih dvajset kil v nahrbtnik, da lahko sploh drži korak z mano... Te kile pa potem na asfaltu niso prav nič prijazne.

Ampak res je, Grapo sva si potem dodobra ogledala. Mehanične spretnosti nekaterih:

veliko ovinkov, strmih cest, naselij:

zdaj točno veva, kje je Podbrdo 22 in 22a!, mimo naju je šla ženska voda (sva jo vseeno poskusila!):

konec in začetek bohinjskega predora:

zapuščene tovarne, gozd, snežne plohe, mala naselja, samotne hišice, želežniške postaje, zanimivi lovilci kamenja (že povsem polni!):

vmes pa sva fotkala, se zabavala in razglabljala o najinem izletu. Razmišljava, ali bi poslala račun na drsc, saj sva prav pridno in lepo spucala deset kilometrov državne ceste. Za nama ni bilo nobenega kamenja več na cesti! Pa ga je bilo prej kar veliko, toliko, da sva ponekod kar nezavedno precej hitreje stopila, pogled pa držala na tistih strmih, nezavarovanih pobočjih, s katerih letijo skale.

Po uri in tričetrt (kaj, hudirja sva pa počela toliko časa, saj sva stopala kar dobro?!) pa sva le zagledala avto! Veselja, da ni kaj!

6:14, 23,28km, 1580 vm. Pravzaprav povsem zadovoljen. Preden bom šel lahko na kak GM4O bo seveda preteklo še par let in bom moral imet takle izletek le za kratek trening, ampak zaenkrat sem zadovoljen. Z majhnimi koraki bo tudi šlo, počasi, se ni za bat!

Doma sva planila na pico, ki so jo pripravili naši otroci in razglabljala o izletu. Pravzaprav ni bilo nič hujšega, opremljena sva bila kar dobro, vreme je bilo za plazove neugodno, dosti pod ničlo, nevarnost majhna. Bolj se je bilo bati neizkušenosti, a sem se kar dobro držal, strah mi ni zameglil uma, pravilno sem uporabljal cepin in pravilno sem prečil. Tako vse skupaj le ni bila neka neumnost in da sva jo le po sreči dobro odnesla, temveč spoprijemanje z nastalimi težavami na poti. Res pa je, da če mi Marko ne bi dal cepina, bi pa bila slika najbrž obrnjena in bi bilo vse skupaj res ena velika neumnost! Zato pa sem Marku tudi neznansko hvalažen in upam, da to dobro ve.

Heh, ko si enkrat potem doma in razmišljaš in obnavljaš spomin, si pa presneto ponosen na tak izlet. Ja, res...

Glede na to, da sem zadnjič tekel na Borških 10 (tole poglej!) in da sem zadnjič "dostojno" tekel v začetku decembra na Barbari... je bil to spet eden od salamensko težkih začetkov!

Čeprav si mogoče malo zmišljujem. Prav nič težko ni bilo. Ja, ok, prve tri, štiri km je res muka, ampak to je vedno bila, ne vem, zakaj bi bilo zdaj kaj drugače.

No, saj nisem prav nič matral. Le v četrtek sem tako odlašal s tekom, da sem obljubil, da bom šel tečt v petek. Za prmej! V petek je potem deževalo kot pri norcih, jaz pa nisem mogel besede snet.

In sem šel pač prvič letos tečt. V dež. V mraz. V... eh, čist luštn je blo. Saj vse skupaj ni bilo nič, 5,5km, 35:32, 6:27/km. Sem tekel do telovadnice, na rekreacijo. Sploh ni bila slaba ideja, sem bil že takoj ogret in sem lahko potem še celo uro skakal kot navit.

V soboto smo bili potem v hribih, v nedeljo sem se z avtom vozil na Kum, danes sem pa spet moral ven. In to zvečer! Kdaj sem nazadnje tekel zvečer, se sploh ne spomnim več, kaj šele ob 21h! Pa tudi to mi ni povzročalo nobenih težav. Mi je kar šlo.

Do križišča pri Brezi v Domžalah imam skoraj natanko pet km.

10,15km, 1:02:36, 6:10/km.

Pfuf, dolga sezona bo, že vidim. Ampak MKMja me pa ni več strah. Če me bodo čakal dve uri in pol, se bom že nekako privlekel!

Saj hribi morajo kaj pomagat! Bi bilo pa res žalostno, če ne bi nič, anede?!

Še včeraj sem si razbijal glavo, kako bom na MKM sploh lahko pretekel svojo drugo enaindvajsetko. Namreč, če hočem (moram?) do jeseni natrenirat za maraton ne prav veliko nad petimi urami, potem ni druge, kot da začnem zgodaj, anede?

Ampak začel - trenirat - še nisem in to me malo skrbi. V hribe se ni dovolj podit, bo treba res tečt. Tečt.

Kakorkoli že, težave s skrbmi so se potem včeraj zvečer razblinile kar same. Recept pa je natanko takšen:

• Najprej greš mal skočit na Murov'co - da gre sitnoba ven, da se mal ogreješ in da svet dobi lepše barve.
• Potem malo tečeš dol, ker si že fino ogret in je vse okoli tebe luštno in lepo. Še sneg ti ne gre več na živce.
• Nato zaviješ v gostilno na "enega".
• Kmalu si že malce glasnejši in delaš super dobre plane. Malo te skrbi MKM, ampak ne več toliko kot prej.
• Še hitreje postaneš prevzeten in... hop... tvojih skrbi ni več! Kar naenkrat te MKM sploh ne skrbi več!

Enostavno, kajne?

Zdaj si razbijam glavo, kako naj pretečem 36km en teden pred MKM! Jebemti, pa saj to ni res!

Leto se je komaj začelo, pravzaprav še plana nisem skupaj spacal, pa se mi že datumi križajo...

Pa to ni res! In to meni, ki sploh nisem kak tekač! Pa se moram že odločat.

In to odločanje ni prav nič lahko, vedno namreč koga zafrkneš, pustiš samega ali pa je vse skupaj kako drugače zoprna zadeva.

Lani sem (sva) si zadala, da bo treking liga letos najin prvi plan, datumi bodo fiksni, nespremenljivi, midva pa bova naredila vse, kar se da, da bi se trekingov udeležila. Ampak takoj - takoj! - pade že dilema. Pa bi nekam drugam šli enkrat junija...

Haaaaaaaa. Grrrrrrrrrrrrrrrr. Rajko, najraj bi te kar ugriznil. Vedno poln idej... Ampak takele ideje potem mene trgajo na sedemnajst delov. Kaj naj zdaj naredim? Nikakor se ne morem odločit.

Poleg tega - samo železni in dodatni repertoar trekingov, tekov in prireditev meni zasedeta že okoli 25 vikendov. A? Saj ni čudno, kako pa naj zadeve potem ne strižejo? Saj sploh ni možnosti, da ne bi... Vidim, da bo letos še zanimivo, vendar pa bo vsekakor treba doreči, kaj je bolj pomembno in v kaj se bom usmeril. Biti na vseh koncih je preprosto nemogoče.

Kaj bi sploh rad in kje se vidim?

Ha!, ko bi to vedel, najbrž ne bi vsega tega pisal in tukajle jamral, kako se datumi pokrivajo in kako vsi nekaj hočejo od mene. Problem je pač v tem, da nimam niti najmanjšega pojma. In ga še nekaj časa ne bom imel.

Porkaduš, pa še te zime noče bit konec...

Saj je res lepo in tudi naj ostane po hribih, tule po dolini ga pa res ne potrebujemo več! Saj je vse le črno, umazano in nemarno.

A bo (je že?) odjuga?

Lansko leto naju je ravno prvi pohod spravil k miganju in hoji v hribe.

Letos pa so bili Krti še bolj pridni! Mislim, da je bil to kar eden daljših pohodov, tako prejšnjih kot tudi prihodnjih!

Midva pa sva imela malo drugače vse organizirano, tamejčkeni otroc še niso za sami doma pustit. Zato je šla Helena v eno smer, jaz pa v drugo! Salomonska rešitev, anede?!

Polovica poti je bila pri Planinskem domu Ušte-Žerenk, nad Moravčami. Tja grede je bilo najbrž težje, ker so se pač namenili čez vse vrhove, Murovico, Cicelj, Sv. Miklavž. Dobre tri ure in pol hoda je vzelo. A zjutraj so začeli vsi veseli:

Jaz sem z otrokoma čakal, da me pokličejo s Ciclja, nato pa smo se z avtom zakadili do Grmač, naprej pa smo šli tudi mi seveda peš. Otroke in tudi starše je treba mal razhodit. Če vidiš še kako srno, je pa to itak za vse prav super! Malo smo se lovili, ker sem pozabil telefon doma, a smo pač počakali v koči. Pozabljen telefon je potem še zagrenil dobršen del dneva...

Mi smo pa raje čepeli na toplem in pili čaj!

Potem pa je Helena odšla proti domu z otroci in avtom, mi pa smo jo mahnili nazaj. Sicer ne več čez vrhove, a vseeno se je nabralo kar slabih dvanajst kilometrov, za kar smo porabili dve uri dvajset.

Čas ni ravno odraz naše hitrosti, smo se namreč kar velikokrat ustavljali:

pa ne samo zaradi kroženja flaše, ampak smo res zelo hitro stopili in smo se potem kar naprej čakali. Tako hitro smo šli, da sem kar naprej malo tekel, malo hodil, ne vem kako ljudje delajo take dolge korake...

Vmes sem se seveda parkrat vrgel v sneg in sprobal nekaj bližnjic - sem dobro vedel, da moram imet gamaše! Me je držal še sobotni rekord in sem bil še vedno ves navdušen.

Nazaj nas je prišlo malo manj, a smo bili tudi na cilju vsi veseli!

Ostale fotke v galeriji.

Pa nedelje še ni bilo konec. Še malo se je nato vse zapletlo, da nam ja ne bi bilo dolgčas. In nam tudi ni bilo.

V ponedeljek sem se zbudil ves polomljen, a kar malo vesel, da je spet delovni teden. Mislim, da me je bolela prav vsaka mišica in prav vsaka kost. Še danes nisem čisto dober, pa me čaka torkov trening...

Mogoče smo pa res tale vikend malce pretiravali. Mogoče.

Petek je že tako od nekdaj poln. Taborniki, prevažanje gor in dol, po Flori na Ig, ena telovadnica, pa druga telovadnica... Ponavadi okrog desetih pademo v posteljo kot ubiti.

Jaz sem pri košarki spet pretiraval in si - spet - načel mečno mišico. Ah. Pa sem si rekel, da se ne bom prav nič sekiral in nič ne upošteval! Briga me pa mišica.

Naslednje jutro smo začeli zgodaj. Najprej Tadeja in Tamauček. V popolni bojni opremi

sta se odpravila s taborniki na sankanje! Za tamaučka enkratno, za Tadejo predvsem naporno!

Odpeljal sem ju v Domžale, potem pa hop mojim hribom naproti!

Res je, bil sem priden! Zelo priden! Na mišico se ne morem prav nič zgovarjat, sem jo kar lepo odmislil in hvala bogu ni prav nič preveč težila. Zagnal sem se v hrib, kot da je zadnjič in teklo je od mene toliko, da sta skozi pore odtekli kar dve konkretni kili!

Vreme je bilo na srečo boljše kot zadnjič! Megla do nekje 1400m, sem se že kar ustrašil...

V megli nisem nič slikal, saj se ne bi nič videlo. Poleg tega pa bi se moral tudi ustavljati. Ha, to pa tokrat sploh ni bilo v planu! Ker sebi samemu sem še najhujši valpet in se ženem in ženem, dokler pač gre.

Sem bil pa na vrhu kar razočaran nad rezultatom: 2:05:33. Celih petnajst minut slabše, kot moj rekord?

Kaj pa sem delal? Sem se prevečkrat zasanjal in pri tem hodil prepočasi? Ali pa je res le to, da sneg vseeno hojo upočasni?

Kaj pa vem, kar malce sem bil jezen nase, ker se nisem "dovolj" potrudil. In zato sem sklenil, da se bom moral pa zato toliko bolj potruditi dol!

Še zadnji pogled na sončka:

in letimo dolini naproti! V snegu gre celo malo lažje dol, veliko bolj naravnost in veliko manj je treba pazit in se izogibat kamnom, koreninam ipd. In sem jo spet gnal in gnal in gnal.

Tam pod Primožem nekje je en tekač mimo mene padel tako hitro, da se mi je kar milo storilo... Ah, kje... zakaj se sploh trudim?!

Pa vendar! 1:01:07! Juhej! To pa je moj rekord! mi je takoj šinilo skozi možgane, v naslednji minuti pa že: pa res nisi mogel spravit pod 1h, a?! Samo ubogo minutko in vse skupaj samo sedem minut in bi prišel gor in dol pod tremi urami! Ah... moramo prihraniti za naslednjič torej?

3:06:40 gor in dol, 13,83km, 1150 vm, 1141kCal. Oja, letelo je! Bolelo kot strela po tistem dolgem klancu navzdol, a je bilo vseeno enkratno! Rekord za dol, rekord za skupen čas. Bo treba drugič še tistih sedem minutk noter spravit, da bo magična meja treh ur premagana.

Mogoče res čudno zgleda, v pehanju za rekordom in čimhitrejšo hojo, pa vendar zagotavljam, da sem se imel povsem enkratno! Opažam, da prav nič manj ne vidim ali opazim, ko sem hitrejši. Sprejemanje se pač spremeni. Skratka - nič bolj ne bi užival v lagodni, počasni hoji.

Domov sem prišel še pred Heleno in Flori, ki sta v meglah Črnivca raziskovali možne prehode. In se kar takoj lotil priprave torte.

In potem ni kaj več veliko časa ostalo, je bilo treba it na pevsko revijo pevskih zborov občine Ig, v Iško vas, kjer je Flori nastopala, zvečer pa proslavit sedemnajstletnika. Sedemnajstletnika! Saj vemo, kako gre, kajne?

Sicer pa rad v stvari se spušča,
o kterih nč ne ve
in ker ter so zlo pogoste
mu vsaj to od rok gre.

Pankrti, Sedemnajst

Zvečer smo nekaj kinkal pred TV in pred knjigo. Huh, pa šele sobota je šla mimo!

Letos je treba prej začet. Lani sem začel šele konec januarja, na prvem pohodu s Krti do Miklavža.

Hm, tisti izlet je bil pravzaprav sploh začetek najine bolj resne hoje v hribe. Po tistem sva šele začela lest na Murovico, Primoža itd.

Tako me je lansko leto Stane prvič sploh peljal na Jarški dom in to 15.2. S Heleno sva šla potem prvič skupaj 23.2. Se pravi, da sva letos mnogo bolj pridna!

Vreme nama ni bilo naklonjeno, morala bi it na Sedlo, tam so za mišji rep ujeli sončka, pri nas pa je bila sama megla.

A zaradi tega ni bilo prav nič manj lepo. Ivja je bilo namreč toliko, da ti je kar sapo vzelo!

Hoja je bila kar naporna, snega je seveda povsod dosti. Je pa vse prav lepo shojeno in ni nič kaj hujšega. Sva se pa vseeno kar namatrala.

Zanimivo je, da je potem dol mnogo bolj letelo kot ponavadi. Jasno, z derezami si šel po snegu samo naravnost dol! In sva bila hitra kot strela. Povsem jasno, da sem spet užival kot nor in sem Heleno kar naprej priganjal. Tudi ivja ni smela občudovat! Gremo, gremo, gremo, ne počivat, ne pit, ne jest, ne...

In glej čudo, dva dni so me potem noge bolele.

Nikol se ne bom navadil na te hribe, nikol ne bom imel dovolj kondicije. Nikol, nikol, nikol. Uaaaaaaaaaaa!

14.77km, 3:45:24, 1224 višinskih metrov. Kar 49:46 do Primoža, drugače natanko 2:30 do Jarškega, dol pa 1:15. 0:28 od Primoža. Super hitro dol, čeprav se nama sploh ni zdelo, da greva zelo hitro. Res se pozna sneg in če imaš dereze si lahko res en, dva, tri dol. Če bi še s Primoža dol tekla, pa nisva, ker se nama ni dalo... Eh, pa je šel rekord!

Kaj me vleče v hribe...

Zadnjič sem se pritoževal, da mi sneg ne diši. Mogoče to ni čisto res.

Jasno, v snegu se me da še težje spravit iz hiše. Da bi šel tečt? Ni šans. Ampak za v hribe in hribčke pa ne bi smelo biti problema. Počasi se moram navajat na hojo v snegu, gaženje in podobno. V hribih zima traja precej dlje časa in če znaš in rad hodiš v snegu, ti ni treba čakat na junij, da bi šel na Sedlo.

Ampak začel bom bolj počasi.

Lani sva s Heleno od januarja do marca kar nekaj hribčkov prehodila, spomnim pa se, da sva od tega le ene trikrat kaj več gazila, drugače je bilo bolj suho. Zato nimam kakih velikih izkušenj s snegom. Po pravici povedano se ga celo malce bojim.

Zato pa, kot vedno pri mojih strahovih, se ga lotevam. Sicer počasi, ampak vseeno.

Markota ni težko nahecat, da bi šla kam v hribe. Je vedno pripravljen na kaj takega. V petek sva bila še prepričana, da bova šla na Malo planino, a sva se potem v soboto zjutraj malo premislila. Jo stisneva na domačo Murovico, bo čisto dovolj v tem snegu! Kar od doma, pa bo.

Pa sva šla malo gazit.

Po cestah je šlo hitro in enostavno. Po neshojeni poti pa malce težje. Včeraj je sicer moral nekdo hodit, tako je bilo vsaj malo lažje, danes pa sva bila s te smeri prva! Seveda brez slike ne gre!

Gor na Murovici sva malo gledala naokoli, potem sva pa rekla, da je najbolje, da jo mahneva kar malce počez. Saj je sneg.

Skozi gozd gre prav enostavno. Na čistini pa sva padla v 40-50cm snega, kar je bila prava muka. Najprej sem mislil, kako bom lahkotno odtekel tole do dol, na koncu pa sem skoraj dušo spustil... Težek sneg je presneto težko odrivat. Druga alternativa - prav nič boljša - pa je dvigovati noge pol metra v luft. Enkratno!

Ma, ja, uživala sva ko nora, snega je bilo res kar precej!

Do dol se mi je potem kar vleklo, se mi je kar naprej zdelo, da potrebujeva za dol še mnogo več časa kot za gor. Pa seveda to ni bilo čisto nič res, občutki o dolžinah so včasih so čudni. Res pa je, da se tisti gozd kar ni hotel nehat in če ne bi vedela, da ni še kakšne druge doline v bližini, bi se že začela sekirat.

Sem mislil, da bo potem na karti videti, kako sva hodila cik-cak, pa niti ni bilo tako hudo! Seveda mi nekaj poti manjka, uro sem vžgal šele, ko sem že dobro rintal v klanec!

14.5 kilometra se je nabralo, potrebovala pa sva kar 3:10. Ja, doma me je potem vse bolelo. Že dolgo ne tako! Zdajle zvečer je vse že bolje, sem se pa prej že zasekiral kam neki je šla vsa moja kondicija.

Še bo treba kam v sneg, pa čeprav mi ne paše!

Ja, sklepna prireditev v letošnjem letu je povsem uspela! Nič belega tokrat, nič zmrzali!

Moje tekanje pa ni. Uspelo. Čisto nič. Pravzaprav je bil moj tek popolna katastrofa. Kot da sploh nikoli v življenju ne bi tekel! Vse to se vidi po slikah, ki jih je tako vestno dokumentiral Rajko.

Sicer pa, kaj čmo, včasih se zgodijo krize in podobne nevšečnosti. Po prvem kilometru sem že upehal, noge so me tako bolele, kot da bi v celem življenju pretekel le dva metra. Nekje na pol so mi že silile solze na oči, tako hudo je bilo. Potem pa sem nekaj mutil s supergami in predvsem z nogavicami in zadeva se je počasi začela izboljševat. Zadnja dva kilometra sva tako z Rajkom - ki je ostal z mano zadaj - pravzaprav norela in tiste spredaj skoraj ujela. Torej sem se izvlekel in premagal samega sebe. Vsaj malce, no... Škoda le, ker nismo postavili boljšega rezultata, ampak kaj čmo. Pa drugič! Za vse krivim nogavice! Tako!

Zdaj pa naj neham jamrat in gremo k poročilu, ker za E-kipo Srčnih je to zaključek sezone, ko se delajo inventure in pripravljajo novi izzivi!

Začeli smo s povečevanjem ega - dnevniki prehojene šentiljske poti so naši!

Potem se je pa že začela priprava na štart. Ki je vedno tam nekje v hribih, tako da so nekateri že zmatrani, preden sploh pridejo do tja!

Ali pa je to le taktika kako pretentati sovražnika? Ker zadeva gre na nož. Vedno! No, vsaj start. Letos je organizator celo razkopal asfalt, da bi ja vsi enakopravno startali in da ne bi kdo imel prednosti!

Mi smo potem tekli in tekli. Pa nekateri bolj hodili, pa spet malo tekli. Ostali, netekači, pa so vmes sprehajali psa in podobne stvari. Tamaučka tudi.

In po uri in osemnajstih minutah smo se začeli približevat našemu cilju!

Po mojem sem bil jaz najbolj vesel, da se je vse skupaj končalo. Takšnega trpljenja pa že dolgo ne! Helena pa se je držala ko strela!

No, vsi ostali so se držali, le jaz sem jih vlekel nazaj. Če bi meni šlo, bi bil letos sigurno rekord!

Potem pa smo se - vsaj jaz - do popolnosti prepustil gostoljubju Darje in Radota.

Vmes smo sicer morali nekaj delat, a ravno toliko, da smo lahko potem zavili v klet. Kar je super, ker če bi zavili prej v klet, bi bili avti še danes tam. Že tako smo bili štirje mojstri, ki vse vedo. Avto pa je razkopal pol travnika.

Pa nam je vseeno uspelo. Lopata in pesek delata čudeže!

Sledil je pregled celoletnega dela in tu je bilo pa res veselo! Jaz sem nakladal, da so me imeli že vsi dovolj, zdi se mi, da sem povedal za vsak kamen, ki sem ga letos prestopil. A kaj! Če pa se je res veliko dogajalo na tem področju! Predvsem pa me je veselilo, da smo imeli neverjetno veliko skupnih zgodb!

Lepšega zaključka leta si ne morem želeti.

Obljubljal sem preveč, a na srečo vse pozabil. Verjamem pa, da se bosta sigurno en ali dva našla, ki me bosta dobro in dolgo spominjala na izrečeno... Hja.

Sicer pa... meni se je zdelo, da sva z Radom prav super pela. Sreča pa je v tem, da bil on glasnejši.

Zbor je bil ob pol osmih.

Ob pol osmih je bil tam natanko en (1). Še midva sva zamudila...

Potem se nas je nekako do osmih nabralo osem. Ob veliki pomoči mobilnih telefonov, zastraševanja in podobno. Nekaj se jih je ustrašilo snega in mraza. Nekaj se jih sploh ni pustilo motit.

Eni pa smo šli. Natanko ob 8h.

Malce naprej smo pobrali še enega, tako da nas je potem korakala četica devetih. Pravzaprav povsem dovolj. Večja skupina bi šla skoraj sigurno bolj počasi, bolj bi se razvlekla, bolj bi bilo nevarno itd. Čeprav smo v celem pohodu srečali < 10 avtomobilov in 1 plug, ki je hotel uničit zimsko idilo.

Pa mu ni uspelo, ker je bilo kmalu konec njegove občine. Naprej pa seveda ni šel. Mi pa smo jo mahali kar naprej in naprej!

Vmes smo klepetali, se ogromno smejali in se tudi veliko slikali!

Iskanje toplarjev, kjer smo se najraje ustavljali, je postalo prav luštno opravilo, čeprav jih ni bilo toliko, kolikor bi si želeli!

V vsej tisti pravljici, kjer je bilo vse tako fino belo, kjer asfalt naenkrat ni bil noben problem več, kjer... jah, tako lepo je bilo, da je kar težko povedat! Že samo dejstvo, da smo se spravili ven v takem vremenu, nam je dalo energije, da smo bili kar naenkrat v Tuhinjski dolini.

Na malici.

Gobova juhica in ričet in malo se pogret s kuhanim vinom. Pobožat mladičke in to kar njih 8!

Odhod iz gostilne je bil pa malce bolj nerodna zadeva. Od kuhanega vinčka so se nam zmedile noge in postalo nam je prijetno in preveč toplo. Pa je bilo treba kar v mraz, sneg in led!

Na drugi strani je potem začelo malo bolj mesti, še bolj zoprn pa je bil veter, ki je kar dobro bril.

Na tej strani, s Tuhinjske proti Črnivcu, se je tudi začel malo hujši klanec. Ki smo si ga še sem in tja zabelili s kakšnim prečenjem ovinkov.

Ki se je enkrat slabo končalo. Smo morali it nazaj. Ups. Ampak tamle na koncu je kar nekaj ovinkov, ki bi jih lahko še bolj sekali. Drugič, ne pozimi, prav?

Medlo je pa vedno bolj. In vedno bolj je bil mraz. Ugotovili smo, da je vsaj vreme dostojno pravega moškega!

Ali pa se nam je samo zdelo. Ker kar naenkrat je pisalo le še: 0.6km! Kako pa to? smo vsi zatulili v en glas?! A gremo še en krog?

Še par minutk in smo bili na toplem, v koči. Kjer nas je seveda čakala hrana. Hrana. Hrana. In še malo hrane.

Najprej krvavice. Potem pečenice.

Čez tri ure pa še golaž, kot da nismo bili (še) nažrti ko pujsi!

Povsem jasno je bilo, da smo pojedli mnogo več, kot smo porabili v pohodu do sem... Pa kaj čmo, to je bil tudi neke vrste novoletni pohod, žur, zabava, zato se nismo kaj veliko sekirali in smo raje še malo jedli.

Potem je bil žur. Za nekatere do jutra. Jaz sem vstal, ko so šli v štalo. Jaz pa gledat sončni vzhod!

Mrzlo jutro, presneto mrzlo, a kaj tako lepega že dolgo ne! Sicer je nekaj časa trajalo, da smo se vsi zrihtali, a končno smo le krenili! V prelepo sončno jutro in prekrasen zasneženi gozd!

Skozi ostanke naravne katastrofe na Črnivcu smo bili v slabe pol ure na drugi strani hriba,

prav pred domom na Črnivcu, oz. 902.

In s tem je bil naš cilj izpolnjen, dosežen! Bravo Krti! 

Spili smo kavico, se narežali ko nori, nato pa bolj in bolj uživali!

Se metali, valjali, zmrzovali in vse, kar je luštnega

smo za vas, predvsem pa za nas, vaši Krti, ki vam vsem želimo veliko lepega tudi v naslednjem letu! In še več takih pohodov in tako prekrasnih dni!

Še spucat avto in je bilo kar treba it. Z žalostjo zaradi odhoda, a z veseljem zaradi prelepega doživetja! Še dobro, da sem avto prejšnji dan gor pustil, anede?!

Pohod od Krtine do Sovinje peči je na koncu nanesel le dobrih 20 km, kar je kar dosti manj, kolikor sem računal, da se jih bo nabralo. Kako to, ne vem. Črnivec se zdi tako presneto daleč, na koncu pa se izkaže, da je do tja le ubogih dvajset kilometrov?! Jej, jej, jej. Za njih smo porabili 5 ur in 6 minut. Kar pridni! Mare seveda ne bi bil Mare, če ne bi šel še nazaj domov peš. Sam je porabil za nazaj le tri ure in pet minut. Hja. Smo preveč toplarje iskali in se greli z različnimi pijačami, ki imajo znižano ledišče?!

Resnici na ljubo je do Črnivca še nekaj malega, a hoje je kvečjemu za slabe pol ure. GPS sem pozabil, a računam na največ dva km čez hrib.

Pa ravno zaradi snega, mraza, samote, prav zaradi takšnih razmer, bi lahko ta izlet uvrstil med ene najlepših sploh. Njegove zahtevnosti niti opazili nismo, tako smo bili vsi navdušeni. Še bomo organizirali kaj takega!

Pričakovali smo mraz, sneg, temo, zoprnijo in matrarijo.

Dobili smo vročino, sneg, temo in matrarijo, zoprnija in mraz pa sta se nekam izgubila. Kar je seveda povsem jasno, če pa smo leteli v hrib ko norci.

Kljub vsej matrariji je vedno tako luštno tam gori. Sredi gozda, v samoti, le daljne mesto je razsvetljevalo obzorje. Se vidi po naših slikah, ki so kakor iz kakega onostranstva, da smo bili precej dobre volje.

Z lučkami smo se že čisto navadili hoditi. Zdaj je zima, drugače pač ne gre, še ko je dan, je tako sivo, da bi bilo bolje, če bi bila noč. V slabi uri in tričetrt smo kar dobro razmigali nožice.

Včeraj sem bil nad navdušen - uauuu, uspelo nam je!!!

Danes sem skeptičen - saj to res ni nič takega, no! Poglej rezultat, a res nismo mogli bit hitrejši?

Čez dva dni bom realen (zase) - porkaduš, tole pa ni res kar tako, smo face, ni kaj!

Iz skrajnosti v skrajnost me malce vleče in meče, vendar pa je to pri takih dogodkih tudi za pričakovati. Preveč adrenalina, preveč takih in drugačnih hormonov, preden se stanje izravna, nekaj časa traja in človek je težko objektiven.

Na 58,16km in 12:32h hoje sem lahko povsem upravičeno ponosen! Je dokaz da lahko, da zmorem, da se mi da in da imam prijatelje, ki so to pripravljeni početi z menoj. Kaj bi si človek pravzaprav lahko še želel?

Pa bi tokrat raje čustvene zadeve preskočil, povsem lahko se zgubim v jadajadajada ali pa v prevelikem navdušenju. Čeprav bo najbrž težko, ker je spomin še topel, vroč!

Kolikor zgleda, smo vsi trije začeli nekje sredi noči. En se je premetaval v postelji, druga dva pa sta morala najprej še na pot.

Vse skupaj se mi je zdelo kar malce morbidno, noro. Sreča, da sem navajen... sva pa z Wego celo pot iskala dovolj pameten razlog, kako bi se izognila tej nori ideja, a na koncu uvidela, da nama ni rešitve. Rajko bo pač pritiskal toliko časa, dokler ne bova šla.

Pa smo torej šli. Enkrat je treba dat to skoz. Pejmo pogledat, kaj pomeni 56km in 12-13 ur hoje!

Prišla sva natanko ob 5:00, 5:02 je bil Rajko že v polni opremi dol, 5:09 smo pa že krenili dogodivščinam naproti! Iz Sladkega Vrha v smeri proti urinem kazalcu gremo iskat take in podobne skrinjice:

Na koncu se je izkazalo, da smo večino blata in večino drsečih poti naredili ravno ponoči! Podnevi smo raje hodili po asfaltu in ostalih poteh. Gaziti v blatu je najbolje ponoči, se ne sekiraš toliko... Še prej pa pozabiš na raznorazne nevarnosti v obliki fino drsečih stopnic in podobno.

Kar naenkrat se je potem zdanilo, meni se je pa zdelo, da hodim že celo večnost. Pa se pravzaprav še ogreli nismo dobro. Je pa bil čas za čajček. Brez ruma ob  8h, jasno.

Tank na Šentilju v spomin vojne je seveda treba slikat. No, pravzaprav je tako, da smo od začetka kar veliko škljocali, potem pa vedno manj. Bolj ko smo bili utrujeni, bolj malo se nam je dalo kar naprej vleči fotoaparat iz žepa. Še posebno na koncu, ko je začelo še pihat, nisem več slekel rokavic.

Tole je bil najvišji del poti, ki se je kar naenkrat prikazal pred nami. Jah, ni se kar naenkrat, smo morali kar fino riniti v klanec.

Potem sem pa jaz povsem izgubil orientacijo in se z njo nisem niti več trudil. Vem le, da mi je šlo strašansko na živce, da smo kar naprej gledali Pohorje in to vedno v isti smeri in vedno približno enako oddaljeni. Prav takšen je bil tudi nek stolp, ni in ni se hotel nikamor premakniti, mi pa hodili kot nori!

Štempiljke pa so se počasi nabirale.

Tam nekje smo srečali še neko ogromno bukev in smo jo šli izmerit. Malo težko je bilo slikat, kako jo objemamo, bo moral Rado slike pokazat.

Mrzli studenec je bil nekje pod nekim hribom, pravzaprav pojma nimam več kje.

Vseh stvari, pogledov, razgledov, pokrajine in sploh vsega je bilo toliko, da sem se počasi kar zaprl in v betico ni šlo prav ničesar več. Ko se človek ukvarja sam s seboj in s svojimi strahovi, ni kaj veliko prostora za kaj drugega. Strahov pa kolikor češ oziroma le en, glavni: bom zmogel?

Potem pa smo bili kar naenkrat na polovici poti! Devetindvajseti kilometer in ogromen pes, ki živi od Rajkovih sendvičev.

Meni so borovničke malo pomagale, zdelo se mi je, da sem utrujen že mnogo preveč, da bi zmogel še polovico.

Pa smo potem čakali in čakali lovski dom. LOVSKI DOOOOOM smo tulili in ga na koncu tudi dočakali. Huh.

Tu smo si spet privoščili malo daljši postanek - kako hitro se ti postanki naberejo! - in spili čajček.

Tukaj je tudi neka prelomnica, ko te začne vleči domov, saj si čisto blizu Sladkega vrha, par km, ti pa jih moraš narediti še dobrih dvajset naokrog. Zato je mene malo dajal psihični pritisk in sem v poteku poti prav videl nekoga, ki se je izživljal in podaljševal kilometre kot nor! Sicer pa zdajle - iz karte - vidim, da sem imel povsem prav!

Ta prave gorice, samo gor in dol in gor in dol in gor in dol. Ravnine je natanko: 0. Nič. Uf.

Nakar - nekje med sitnarjenjem - se je kar naenkrat prikazala Zg. Velka, teren, ki ga že poznamo!

Tokrat nič pizze, tokrat ni bil to cilj, čakalo nas je še kar nekaj km. In to ravno tistih, ki sem se jih najbolj bal. Saj je vedno tako, odloča nekaj tistih zadnjih kilometrov.

Tam nekje me je potem začelo štihat koleno. In to kar precej. Sem se fino ustrašil, pa je sreča kar naenkrat bolečina povsem izginila. Še dobro! Že tako sem bil preveč siten in sem ponucal že dve uri sitnobe, za tretjo sta mi pa fanta zabičala, da je ne bom več dobil! (Vsako uro je bil en od nas lahko siten, v takem pravilnem zaporedju.) Res se razvijam v presneto sitnobo, ne vem, kam bo to pripeljalo, ccccc.

Rajko je bil natančen vodič. Niti enkrat se ni zmotil, v celi poti je le ene dvakrat zgledalo, da je stopil korak iz začrtane poti. Tudi ponoči ni bilo nič drugače. Kot da bi imel postavljene tirnice. Vse zmote in podaljševanja so nam bila tako prihranjena. Vsi napori orientacije tudi. Je pa bil po drugi strani pedanten ko hudir. Nič prečenja! Nič krajšanja! Nič, nič, nič. Po poti! Tudi za meter se ni dal!

Naslednjič, ko gremo po rokovnjaški, bo povsem drugače. Jaz sem mnogo bolj kaotičen!

Našli smo tudi zanimivo stvar, ki je nisem videl še nikoli:

Kaj narediš s takim lesom? Pustiš, da zgnije?

Potem pa se je že kmalu spustila - spet - tema. Mi pa spet ob Muro, na blato. In če začneš v Sladkem vrhu in greš po poti nasproti urnega kazalca, se ti zgodi, da te tik pred ciljem, ko že vonjaš pivo in dom, usmerijo navzgor v presneti klanec. Do zadnjega štemplja. Le čez tono blata se moraš prebit, pa je!

In še malo dol, do Mure... potem pa je tu že kraj zločina in tista kratka proga MC I s katero se je vse skupaj začelo in spomini te preplavijo. In ko stopiš še na progo Sladkih 6... jebemti, tisto rampo bi najraje kar objel! In ker se po taki progi preprosto ne hodi, se vsi trije zaženemo v šprint, ki ga še zmoremo.

Do konca, do začetka!

And the rest is... Ja, res. Najbrž je čisto res. Tudi ta naš Pohod bo postal naša zgodovina, tako kot pravzaprav vsa naša druženja, ki nas vežejo in ki nam prinašajo vse to, da zdržimo, da se še naprej navdušujemo in da si želimo še!

In čisto, čisto na koncu nas je razvajala še Marjetka, da smo dobili nazaj še tisti kanček energije, da sva se lahko z Radotom še odpeljala proti domu. In kot vedno je tudi tokrat ura tako hitro šibala, da sva se spet morala mnogo prehitro poslovit.

Čevlji so se izkazali. Žuljev na srečo nič. Bolečih nog: dve. Še celo roke me malo bolijo, dvanajst ur uporabljat palice tudi pusti posledice. Noge imam kar trde, danes bolijo mišice, zanimivo. Ostalo je super. Počutje je vedno boljše, čeprav me je zjutraj nekaj hotelo dajat grlo, včeraj je kar nekaj časa precej grdo pihalo.

Rezultat 12:32 ni za hvalit se, vendar pa je vedno tako prvič. Pojma nimaš kaj te čaka in ne bi bilo ravno pametno vso energijo porabiti prekmalu. Zato smo sicer nekaj malega tekli, a res bolj malo. Sem ju priganjal pa sta si najbrž mislila svoje - potem te bova pa morala nest, ko te bo pobralo! Po drugi strani pa tudi ni tako slabo, zdaj progo poznamo in vemo tudi, kaj je to 58km.

Saj je še na karti Slovenije to kar dobro opazen zmazek!

Višinske razlike ni prav veliko, čeprav kar naprej hodiš gor in dol. Nabere se 1770 višinskih metrov.

In to je to. Hvala E-kipa Srčnih! Tole smo kar dobro opravili. S srcem.

Nismo bili ZADNJI!

Tri minute smo bili hitrejši kot lansko leto!

Je bilo tako veliko razočaranje?

Ali je bilo to le veselje, da (spet) nismo bili zadnji?

Kdo bi vedel? Takele face sigurno ne.

Najbrž bi moral za ovinkom malce počakat, vsaj še tistih šest tekačev bi moral naprej spustit. Pa bi bilo vse po starem. Ah, zdaj pa imamo popotnico in pol za drugo leto! Bo treba še izboljšat rezultat, že vidim!

Kakorkoli že, letos smo se potrudili. Kar vsi! Pa jaz seveda tudi, izboljšal sem rezultat za celih 57 sekund! Uau! 18:40 tokrat proti 19:37 lansko leto in 20:02 predlani. Nekaj pa že napredujem, to si končno moram priznat.

Priznam pa tudi, da sem računal na en velik flop in #fail. Pravzaprav sem cel tek razmišljal o tem, da bom pač slabši kot lani in da bi mi moralo biti vseeno. Da sem to leto že kar nekaj dosegel. Da mam dost. Da... No... še dobro, da se pesimistične želje niso izšle in da sem imel boljši rezultat.

Namatral se nisem toliko, kot kažejo slike, sem pa nekaj seveda se. 182/190 obratov sem naklepal, kar lepo kaže, da se nisem šel turista. Saj klanci so bili naporni in sem sredi njih prav grozno na glas sopihal, ampak konec koncev sem srečal že hujše! Kar čisto lepo pomeni, da mi hoja v hribe in trekingi po okoliških hribčkih presneto pomagajo!

Krti so tokrat nabrali kar dve ekipi, obe sta se odlično odrezali!

Sicer so pa že vsi vse napisali pred mano. Helena. Wega. Rezultati pa tukajle.

Pokrajina je super in celo nebo se je nekam razjasnilo in v našem času ni bilo tako presneto sivo!

Tamaučka sta bila vesela, predvsem pa nismo imeli kaj veliko za pazit na njih. Že vesta, kako gre in vsi so njuni prijatelji.

Seveda se moram zahvalit še Katji, ki je velikooo pomagala in tako dobro spodbujala zadnje metre, da je letelo kar samo! Še napovedovalec ni mogel prav nič rečt, tako sem padel mimo!

Kremšnite so seveda bile, ampak vse se je tako hitro odvilo, da sem komaj eno pojedel. Eno!!! Seveda tudi slike (lastnih kremšnit) nisem uspel naredit. pa če to ni katastrofa!

 (C) Marjetka

So že morale biti dobre.

Na koncu pa še na analizo. Mi smo prišli malce kasneje, ker smo vmes zavili še v neke prelepe konce, tako da smo na koncu v gostilni ostali sami. V navalu navdušenja smo potem naročili še pizzo in se čez dve uri odvlekli domov. Spat.

Pa drugo leto spet. Konec je tudi izgovarjanja na zadnje mesto. Hja, kdo bi si mislil, kaj?

Če je bil včeraj še Tek?, je danes definitvno že Tek!

Malo me je stisnilo, ko sem namreč pogledal svoj koledar. Prav še... hm... nekaj... stvarčic noter piše. Jaz pa se že tako obnašam, kot da je konec sezone, hoje, teka in da me čaka le in samo še počitek. Pa me ne. Definitivno ne.

Kar je pravzaprav kar v redu, ker sem začel že jamrat. Tako jamrat in stokat, da so me včeraj vrgli iz hiše in sem hočeš-nočeš moral it probat svojo pripravljenost za Barbaro. Tja dol je šlo počasi, 3.5km za ogrevanje, nazaj pa sem dal vse od sebe, a več oziroma manj kot 20:12 nisem spravil skupaj za 3.6km. In to povsem ravninska proga!

Na Barbari bo torej polomija ampak bo vsaj z nasmehom na obrazu in s srcem, kot se pač za E-kipo Srčnih spodobi. (Ok, to je opravičilo, če mi slučajno na rata biti boljši kot prejšnja leta...)

Sem pa potem malo pogledal in gredo naši naslednji vikendi takole - v pravilnem zaporedju:

• Barbara, kratkih a hudih 3.2km,
• Šentiljska, nepredstavljivo km,
• Krti proti Črnivcu, vsaj 25km, vsaj 900vm,
• Borških 10000+2010, 12km

Kaj torej jamram? Saj bom v decembru naredil več km kot marsikdaj drugič! Sploh se bo km kar nabralo od konca oktobra. Ampak sem moral najprej jamrat, jokat, težit in sitnarit, da sem potem tole pogruntal. Ah.

In zdaj lahko težim, da mi nič ne dajo počivat!

Da bi kaj tekel?

Ja?

Enkrat na teden. Več se mi pa preprosto ne da.

In ko bom v nedeljo dihal na škrge na Barbari, potem pa... kaj?, a?

Letos sem jaz na vrsti, da sem zadnji v ekipi. Kar tisti, ki nas poznate, veste, kaj to pomeni. Da bom mogoče tistega napovedovalca nekam porinil, če bo spet poskušal biti preveč humorno pameten. Če si povsem zadnji, moraš pač potrpet nekatere stvari, a vsaka stvar ima neko svojo mejo.

Se bomo pa trudili, to se pa razume! Vsak cepec je lahko zadnji, da pa se matraš ko nor in si zadnji, pa ni več tako enostavno!

Pa kremšnite bodo tudi, čeprav že vsi govorijo o njih, tako da bodo najbrž hitro zmanjkale.

Imam samo en problem. No, dva. En je, da ne tečem. Drugi pa je ta, da sem letos že vse svoje rezultate presegel. Kaj pa če bom na tem teku počasnejši?! Če rezultata ne bom izboljšal? Ojej. Res je, da sem povsod dobro tekel, a bolj je bilo vse na dolžino, ne pa na hitrost... Zdaj pa mora it pod 19:32, kar bo presneto težko. Še posebno zaradi prvega problema.

Ma ja. Bo že ne-kako.

Končno sem se nekam ven spokal. Vsaj od Trojice do Ciclja.

V taki fini trdi temi.

Končno sem se mal predihal. Priznam, da mi manjka in da sem siten in brez volje, če tega ne počnem.

Buaaaa. Končno!

Kar ne morem verjet!

Hodim naokoli po hiši in vsakemu, ki me hoče še poslušat povem: "hej, a veš, da sem pretekel maraton?"

42.195m. 5:43.

Skupaj pa 44.5km v 6:07. Enkratno! Yeaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Najrajši bi se drl do konca sveta in še malce naprej!

Danes sem lahko ponosen, tega mi nihče ne more vzet!

Od začetka je še šlo, prvih polmaraton je minil povsem ok, brez kakršnihkoli težav. No, saj jih nisem niti pričakoval...

Potem pa je bilo počasi vedno težje. Sicer jaz ne bi bil jaz, če si ne bi tega tako (skrito) željenega cilja zadal spet čisto po svoje - torej počasi. Zelo počasi. Ampak skrita želja je bila preteči teh 42.195m, ni važno v kakšnem času. Važno je, da bom potem vedel koliko sploh je teh 42km. Zato sem svoje moči porazdelil čisto enakomerno, morda le malce prednosti v prvem delu, a res zelo malo. Zaradi tega pravzaprav ni bilo nič kaj dosti počivanja - je bilo treba kar naprej teči. Zelo počasi, a tudi to mi ni bilo povsem lahko. Povprečen pulz celega teka je namreč nanesel kar 165, pa sem se zelo trudil, da ne bi nikjer prešel 175. Drugače bi najbrž hitro pogorel. Torej sem do konca bil bitko s časom, ali bom ali ne bom! Še pri 36km nisem čisto dobro vedel ali mi bo uspelo, čim bi šlo kaj narobe cilja sigurno ne bi izpolnil. In točno tam nekje me je tudi dvakrat špiknilo v mečih. Hudirja, pa ja ne! Hitro en magnezij in gremo naprej!

Kakšne hude zmatranosti ali kakšnega zidu tudi tokrat ni bilo. Bila je splošna utrujenost, ki sem jo skušal odpraviti z izotonikom, sladkorjem in kokakolo. In moram priznat, da mi je kar dobro uspelo, vsaj to samooskrbovanje, le en gel (ki sem ga imel slučajno doma) sem porabil. Whoa, je to nagravžno... ampak res pa pomaga, saj je sam cuker... No, na sredi poti nisem omagal, niti nisem padel v kak jarek, niti mi ni zmanjkalo moči, torej sem tole naredil čisto ok. V vsem času sem šel le enkrat lulat. Hm?

Se je pa na koncu poznalo spodbujanje podporne ekipe, ki se je tokrat zelo zelo izkazala! Bogve, če bi mi brez njih sploh uspelo! Prvih trideset krogov jih sploh nisem rabil, potem pa vedno bolj... na koncu sem bil pa že kar pošteno siten in sem delil napotke kar povprek... A smo vsaj vsi vedeli, da se bo to zgodilo in so bili vsi pripravljeni!

Seveda pa moram pohvalit oba otroka, Flori je naredila z mano tri kroge, Leander pa kar štiri! Tamauček je talent... ga je treba spravit tečt! Še Heleno smo spravili na en krog! Hvala vam, morda ni zgledalo, a pomagalo je ogromno!

Ampak kakorkoli sem se namatral, takale diploma odžene še take matrarije! 44.5km, človek!

V dveh letih in pol sem odtekel 10 kratnik prvega mojega teka! Tale Sladki Vrh je zgleda res namenjen mojim tekaškim uspehom!

Drugače pa, s tole progo se je treba borit. Na koncu je pločnik velikanska, skoraj nepremagljiva ovira...

In zakaj Sladkih? Zaradi obilice dobrot, ki se jih na žalost ne smem niti dotakniti...

Sama prireditev postaja že malo širšega pomena in je že zdaj ena lepših prireditev med člani tekaškega foruma in tudi ostalimi. Verjamem, da bo kmalu postala presneto zaželjena prireditev, saj se je temu vzdušju preprosto (pre)težko upreti! Probat je treba, ni druge! Maratoni padajo kot za stavo!!! Preverjeno!

Hvala vam Ana, Marjetka in Rajko! Zdaj smo pa že eno stopnjo višje kot "samo" norci, anede?!

Danes sem sicer malo lesen, po stopnicah raje niti ne hodim, slabo sem spal (kovter je bil tako presneto težak!), ampak to bomo do jutri pozabili:

Ha, ha, maraton sem pretekel, ha, ha, juhuhu, maratonček, juhuhu, ha, ha, ha, maraton...

Naša Galerija, Sladkih6 2008, Tekaški forum in milijone slik.

Hotela sva jo mahnit le na Kamniško sedlo. Vedela sva, da bo lepo vreme, a čas naju vedno priganja, zato bo do Sedla čisto dovolj. Da ne bodo otroci preveč sami in tako...

Pa je prejšnji večer klical Marko in izrekel čarobno besedo: Žmavčarji! Sam še nisem hodil po tistih brezpotjih zatrepa bistrice, a sem si vedno želel! Vedno v čakanju nekoga, ki ve kje in kam gre pot. Prav tako bi se odzval naprimer na Šraj peske, pa na Srebrno sedlo, pa na... ja, par krajev v bistrici me še kar čaka...

Zato sem seveda takoj pograbil idejo: "Ja, seveda, gremo!" V ene treh, štirih, petih urah bomo pa že!

In smo šli.

Malce me je presenetil ta zatrep doline. Sicer sem ga že velikokrat gledal, pa zgleda še nikoli videl. Turska gora ti je namreč direktno nad glavo, čisto blizu. Strmina pa taka... a tukaj čez da gremo???

Pa kar gremo počasi. Zamotit se damo vsemu, tudi lovskim opazovalnicam, ki so prav dobro nameščene na vrhu skale!

Čas se podaljšuje, strmina pa niti ne popušča. Čez en prag, pa čez drugega, potem se pa že začnejo melišča... Turska gora pa še vedno kraljuje nad nami.

Nato ostro zavijemo levo in ob melišču po travah najdemo pot direktno na Male pode. Bivak na Malih podih je takoj za vogalom.

Prekrasen pogled je z njega, danes se nam še posebno smeje, ko so vse doline v megli, mi pa v takem prelepem sončku! Kar sedimo in občudujemo razgled, malicamo in se še malo razgledujemo. Prav nikamor se nam ne mudi.

Pot čez Žmavčarje je divja, ozka in precej nevarna, a vseeno se je loti precej pohodnikov. Pravzaprav jih je zelo veliko, na vrhu Turske gore jih je v času, ko smo mi pri bivaku, sigurno kakih štirideset. Polovica jih je prilezla gor najbrž čez Turski žleb, polovica pa čez Žmavčarje, za kje drugje je še prezgodaj, vsaj zdi se mi tako. Pa vendar se v vsej tisti divjini in velikosti vsi ti ljudje kar izgubijo. Seveda jih srečujemo, a kakšne večje gneče ni. So pa naokrog tudi drugi prebivalci tega planeta. In to celo nadvse prijazni!

Poti od bivaka naprej pravzaprav ni. Vsak se znajde po svoje in včasih pomaga, da si kdaj tu že šel, s tem si sigurno prišparaš kakšen vzpon in spust. Če pa nisi še, potem pa slediš možicem! Če pa je naprimer megla, se pa raje kar obrneš. Te razjedene kraške skale in konte so popolnoma enake ena drugi...

Mimo Turskega žleba, ki je tako temen, da ga niti vidim ne, kaj šele, da bi ga slikal, se zaženemo še v zadnji hrib, direktno proti vrhu. Razgledi nas že presneto dobro nagrajujejo, Skuta in Rinke pa se s te strani res pnejo v vsem svojem sijaju!

Proti vrhu nas čaka še celo sneženi zoprnež. Seveda se ga ustrašim in potem prestrašim še vse ostale. Sicer prav nihče ne uporablja ničesar, jaz si pa le navlečem svoje žabice. V lastne gojzarje v snegu nimam prav nikakršnega zaupanja. Ampak na nekaterih predelih je sneg trd ko kamen in če že s sabo vlačim derezice, zakaj jih ne bi uporabljal?

Potem smo pa takoj gor. En, dva, tri. Kakor je bila prej gneča, tokrat ni gor nobenega več, razen Boštjana, ki ga seveda takoj ponucamo za skupinsko. Še dobro, da je gor vsaj on!

V tistem času nama je že nekako jasno, da z najinim "hitrim" prihodom domov ne bo prav nič. Vse se je zavleklo čez vse meje in ko smo na vrhu, je ura že toliko, da naju kar malo stisne. Počasi se vlečemo danes, počasi!

Pa še dol je treba prit! Po vseh tistih strminah, sigurno ne bo šlo prav hitro... Toliko časa tudi že hodimo, da je meni zmanjkalo vode. Nekaj se matram s snegom, a, hej, v termoski pa se sneg sigurno ne bo stopil! A se vseeno ne dam motit. Bom že nekako!

Po melišču dol gre malo hitreje, a dobrega kamenja je le malo, vse ostalo je potem zoprno, zoprno, zoprno.

No, z dobro pripravljenimi nogami še kar gre. Nama s Heleno spust ne dela kakih težav, mene je le strah zaradi te presnete strmine. A se izkaže - kakor vedno - da je vse skupaj brezveze. V tem dnevu se že toliko navadim na strmine in razglede, da me počasi strah mineva.

Še skok čez strmino, dve

in smo že dol. Mogoče zgledam malce naveličan, ampak nisem. Le presneto slabo vest imam, ker naju cel dan ne bo...

Plan se je povsem sfižil in vse najine obljube so padle v vodo. Še za en rojstni dan smo bili popoldne zmenjeni, ki sva ga potem na poti navzdol kar naprej premikala...

Po drugi strani pa tako lepega dneva že dolgo nisva imela! Tako lepa in divja pot, sicer težka, pa vendar enkratna! Razgledi za znoret, sonček, lepote take nore - sploh za naju, ki v hribih tako uživava... da... da sva na koncu še bolj zmedena in v precepu.

Morala bi biti doma, pa sva zraven vesela, da nisva mogla biti doma. Majčkeno frustracije pa sva dobila. A to sva si povsem zaslužila!

Na koncu smo za vse skupaj porabili krepkih osem ur. In kakorkoli vzameš, ja, na koncu sem bil že kar dobro zmatran. S čimer pa seveda ni prav nič narobe.

Tale jesen naju nagrajuje s tako prelepimi dnevi in tako prekrasnimi izleti, da sva ji lahko le hvaležna. Še bo treba it, še!

Približno 1300 višinskih metrov na 6,8km (gor in dol) poti. Primerljivi višinci s Sedlom, a za pol krajša pot. A to pomeni še enkrat bolj strma?!

GALERIJA

Kako je ta človek prišel do svojega maratona mi sploh ni jasno!

Vedno je le poležaval. Mi smo trpeli in se matrali, on pa - ležal...

Ata Smrk, a?

Ja, LM je en tak velik dogodek, kjer preprosto moraš bit.

Vsaj do včeraj sem tako mislil. Zdaj pa ne vem več, kako bo vnaprej...

Ampak. Začelo se je včeraj že zelo zgodaj, Helena je vstala že ob 5:15. Jaz sem lahko še poležaval, saj sem imel začetek šele ob pol enajstih. Ampak vseeno je bilo kar nekaj gužve. Bogve zakaj, najbrž tudi vznemirjenost nekaj prinese, bi rekel.

No, Helena je že zdavnaj šla in jaz sem se še dolgo vrtel okrog po hiši, vse že pripravljeno, nič za počet. Pa sva potem končno s tamaučkom šla, nekaj čez osem. Kar se je izkazalo za čisto dobro taktiko, saj pri kinu vič ni bilo več prostora in sva morala iti malo dlje, med ulice. No, pa ni bilo hudega, le proti centru sva jo tako mahala, da je moral imeti tamauček kar svoj maratonček. Saj je bil zadovoljen, ker ga zaradi tekanja ni zeblo. Zjutraj je res še bilo bolj ubogo vreme, le upal sem, da se je Helena dobro oblekla...

Potem sva morala hitet do koornkašev, jih pozdravit, pogledat in zaželet srečno. Tudi kofeta si nisem mogel privoščit, je bilo že treba na cilj čakat in slikat Heleno. Seveda sva bila kar malo pozna, tako da si nisva mogla izbrat kakšnega dobrega prostora, od tule sva videla pa le dolgo, nepretrgano reko tekačev... Kdo pa bi tu koga opazil???

No, tudi midva je nisva! Sem se pa vmes spomnil, da sem doma pozabil...

Jureta!

O, madona, kako so se mi kar zašibila kolena, leden pot me je oblil... direkt na telefon: Jureeeee... Ker ni imel moje številke, me niti klicat ni mogel, še sreča, da ga je potem njegova mama odpeljala v Ljubljano. O, madonca, človeka bi moral pobrat v Dobu, jaz sem pa čisto pozabil. Pozabil. Pozabil. Pozabil.

Injekcija adrenalina. Direkt.

Še sreča, da Jure ni tak paničar in mu je čisto lepo vse uspelo. No, jaz bom imel še dolgo slabo vest. Kar je seveda povsem prav.

Heleno sem potem našel, se preoblekel, dal vse njej, tudi tamaučka in smo šli... proti cilju. Se malo ogrevat, iskat ostale in se psihično pripravljat. In se naprimer - postavit v pravo razdaljo od starta, kar se ogromno tekačev sploh ne zna. Zgužvajo se za ta najhitrejše pa čeprav potem tečejo dve uri dvajset! Ne vem, zakaj so ljudje taki in zakaj mislijo le na lastno rit, za vse ostale jih pa prav briga? Tekači, japajade!

Kar poglejte rezultate - tam, kjer sta neto in bruto povsem skupaj, uvrstitev pa v drugi polovici... Eh. Jaz sem do starta potreboval pet minut in pol. Kar pomeni, da sem se postavil povsem pravilno!

Jah, nič, potem smo pa kar šli... Sem se hotel držat zajčka na 4:30, ampak sem po dveh, treh km odnehal. Je bil za malček prehiter, jaz pa nisem vedel, kako mi sploh bo na tehle 21. Zato se nisem preveč trudil, do konca je še dolga, sem si govoril.

In potem smo tekli... v Dravljah sem jih še imel nekaj zraven:

Potem pa vedno manj... kar naenkrat je bilo vse prazno...

jaz pa sam samcat...

Le sem in tja kdo, sem se že spraševal ali nisem kje kiksnil?

Kakor se vidi, mi je bilo presneto dolgčas. In to kljub navijačem, tekačev, gužvi ipd. Vse skupaj mi je najedalo živce in nič se mi ni dalo, tekel pa sem kot stroj. Sicer počasi, a vztrajno, več ali manj sem tempo držal kar naprej enak. Vmes pa malo sms-jal, slikal, pošiljal slikice na inet in podobno. Kaj pa čem drugega?

Po desetih km je bilo kar lažje in kar naenkrat je bil tu šestnajsti km. Potem so se pa že začele oglašati sirene in še preden sem zavil na bratovševo, so mi že bili za petami:

Komaj, da sem jih videl! Za fotko sem se prav pripravil že prej, ker sem vedel, da bo naredilo le vuuuš!

Potem pa spet tek, pa voda, pa tek, pa voda, pa tek, pa voda, pa tek, pa voda... no, približno. Nekako tako. Kar naprej je bilo nekaj in kar ne moreš in ne moreš izklopit. So navijači potem je že voda. Pa napitki. Pa navijači. Pa ta prva ženska mimo. Pa... Uhhh, na koncu mi je šlo vse že kar malo na živce... pa pojma nimam zakaj!

Po uri sodeč sem potem začel malo hitreje, zadnja dva km sem malo, ampak res malo, pospešil. Dva km pa vem, koliko je to, kajne? Se ni bilo bati, da bi potem na koncu skupaj zlezel. Čeprav sem prišel čisto lepo do 192 obratov, kaj več kot le samega konca v tem tempu ne bi nikakor zmogel.

Postavitev moči je bila torej zame povsem optimalna. Vse, kar bi bilo hitreje, bi že lahko rezultiralo v čisto izčrpanje ali celo kaj hujšega. Morda sem le enkrat, nekje okrog Brda, nekaj zaspal in je padel pulz pod 170. Drugače pa lepo v povprečju 172 obratov. Za 21km kar veliko, a se je izkazalo, da gre!

Zaradi tiste špice na koncu sem pa bil zmatran, ampak kam bi pa prišli, če bi v cilj pritekel kot turist?

Torej sem se čisto lepo potrudil.

Potem pa še na obveznega piščanca pod Šmarno goro. Krti. Letos smo bili res pridni, kar veliko nas je šlo!

Jaz sem seveda najpočasnejši, ampak eden mora tudi to bit, anede?

Sem pa zato več piščanca pojedel. In na koncu nisem vedel ali sem bolj zmatran od teka ali od hrane... Eh, kot vedno! Se pa danes počutim čisto ok, noge so malce res lesene, a nikakor ne preveč. Toliko, da vem, da sem tekel. Kar pa je tudi prav.

In moj prvi polmaraton je bil tako končan. 2:21:44. Obljuba, dana v prednovoletnem času mojim Srčnim pa izpolnjena! Letos moram resnično pazit, kaj govorim in obljubljam, drugače bom gledal dva presneto dolgočasna kroga...

Me pa skrbi par stvari. Takih, čudnih stvari. Prva je ta, da me cestne dirke sploh ne veselijo. Druga pa je ta, da mi tale, včerajšnji maraton sploh ni prišel do živega. Sploh ne. Čisto nič. Na žalost me množica ni navdušila, navijači me niso ponesli zadnje metre... Kako in zakaj? Je tretjič že dovolj? Se res tako hitro naveličam prav vsega?!

Zavedam se, da bi mi bilo bolj všeč, če bi se včeraj podil po našem Ciclju, Murovici, se matral proti Jarškemu, na Sedlo! Kar nekaj pomeni, kajne?

Vendar pa, če pogledam v prihodnost, res je, morda me cestni maratoni ne bodo več privlačevali, a nekaj takih tekem se bo v vsakem primeru treba udeležit. Sladkih6, Formaraton in najbrž tudi 15. LM.

Ja, LM je en tak velik dogodek, kjer preprosto moraš bit.

Jah. Obljubo sem torej izpolnil.

Izpolnil sem tudi zadani si čas. Skratka, danes je bil čist super dan.

14. Ljubljanski Maraton, 21 km, 2:27:18 bruto, kar je naneslo 2:21:44 neto.

Več, kot bi si pravzaprav lahko želel.

Zadnje čase bolj malo pišem o svojih treningih in izletih. Bolj jamram (kot pač vedno), kako nič ne treniram in tako naprej.

Pa niti ni to tako res. Le jamrat je fino in sčasoma se kar navadiš. Jamrat. To pa seveda ni fino in počasi bom moral malo pazit, da mi ne preide v navado. Nisem več najmlajši in res ne bi bil rad stara sitnoba. Čeprav se mi včasih zdi, da se prav v to spreminjam. Je pa najbrž res, da sem v teh letih mnogo bolj zahteven in da se ne dam odpravit kar tako. Pri dosti stvareh potem kar težim in težim, ker preprosto nočem samo zmignit z rameni in bit v tem sveti indiferenten.

Ker se mi zdi, da je indifirentnosti in ignorance popolnoma preveč in se stvari dogajajo kar tako. In le zato, ker nihče ne povzdigne glasu. In se nobenemu ne da. In... in... in... Če sem pa zaradi tega siten, pa tudi v redu. Briga me.

Čaki, nekaj povsem drugega sem hotel povedat, pa sem zavil nekam drugam.

Z Wego sva v zadnjem času kar ene dvakrat napadla Gradiško. Enkrat sem celo pritekel tja in potem naredil še dva kroga. Aha, seveda! Vse za kremšnite! No, takrat se je nabralo kar 14km. Zame super. Naslednji teden sva naredila pa dva kroga, je že zadnji teden pred tekmo in je treba počivat... Že to veliko pove, da sem drugič pozabil uro in da mi je bilo povsem vseeno kaj in kako tečem... Hm? No, tale tek mi drugače je kar šel, čeprav bi v začetku dal vse, da mi ne bi bilo treba. Gradiško mi tudi še vedno ne gre in ne gre, ravno odtečem dva kroga, ko se šele dovolj ogrejem za tiste klance, ampak po dveh krogih mi je pa tudi že toliko dolgčas, da se mi ne da več. Kaj torej naredit?

Z otroci smo šli zadnji lepi dan na Primoža. Uuu, še Helena je tokrat rekla, da je prvič, kar se sploh ni poznalo, da imava otroke s seboj. Kar pomeni, da smo kar šibali. Sicer pa res, sem jih kar fino motiviral in smo leteli malo gor in malo dol in spet malo gor. Čisto lahko bi rekel, da je bil to tak intervalni trening. Na koncu smo si zaslužili še manjšo snežno ploho.

Potem pa sem jo v enem od zadnjih letošnjih dni dopusta mahnil spet na Malo planino. Že dolgo nisem bil tam in v ponedeljek sem cincal in cincal in cincal. In ravno, ko sem se odločil da grem (malce preden sem na kavču zaspal), je klical še Mare. Pa sva šla skupaj, tako je sigurno mnogo lažje. Me je pa seveda gnal in gnal! Uuuu, sem se nadihal!

Ampak cel življenje bi si očital, če ne bi tisti dan nikamor šel! Pri takem prelepem dnevu je gor srce igralo in igralo in igralo! Požrl bi se, če bi doma ostal, res!

Jarški dom je bil "v ponedeljek zaprto" (ne moreš verjet, od kdaj pa to?), zato sva zavila v Domžalskega. Na čaj je pa bilo treba it. Tam sva pa zato srečala Roziko, ki sva jo skoraj pohodila, tako majhna je še!

Gor je čisto malo snega, največ ga je bilo na cesti, napihanega:

Kakšno jezero, ki pa se nahaja v bolj zatišni legi, pa je tudi že zamrznjeno:

Ker me je Marko gor gnal ko hudiča, sem seveda naredil rekord, sicer za pet minut, ampak pet minut je pa pet minut! 1:51 torej. Uau, mogoče pa iz tega fanta še kdaj kaj bo! Saj sva se kar trudila, čeprav do Primoža je šlo normalno - 40minut nič manj. Bi se moral najbrž prej ogret.

No, ja, tudi dol sva kar pretežni del poti tekla in prišla super hitro, rekord pa ni padel. Je bilo v zgornji polovici poti preveč listja. Kar je luštno, ampak prav letet pa ne gre po tem, nikoli ne veš, kaj je spodaj!

Ha, luštno je. Res.

Na tele hribe pa res ne smem pozabit. Je treba kar hodit, čeprav se ti ne da spokat ven...

Zdajle sem pogruntal, zakaj tole sploh pišem. Za jutri imam tremo! HA!!!! Hvala bogu, sem že mislil, da me ne bo nikoli strah prijel in da bo kar šlo tako brezveze mimo. To pa ne bi bilo dobro, 21km pa tudi ni čisto malo. V vsakem primeru jih je treba jemat po pameti in ne površno!

Ne, nazaj ne gre več.

Celih 21km bom moral tečt. Jej, kaj bo dolgčas. No, mogoče pa tudi ne bo. Kolikor tekačev je prijavljenih, bi moral vsaj vsake pet minut srečat kakšnega znanca.

Čeprav tudi bo bolj težka, ker imam predviden tak dober čas, kar celi dve uri in pol. Še dobro, da je zraven tudi 42km, drugače bi se že vsi pobrali domov...

Zdaj samo upam, da me kaj ne prime do nedelje ali pa si spet kaj zvrnem (kakor zelo rad počnem kakšen dan pred tekmo).

Uff, mogoče pa me bo počasi začenjala prijemat trema?!

Ma, ja, malo me je že skrbelo. Kako me ne bi, ko pa sem zadnjič tekel v Domžalah, na 2. TF 10-ki..

Kar nekaj časa nazaj, več kot mesec, zdaj naj pa se pojam na polovički?

Hja, skrbelo me je, jasno.

Zato sem včeraj že zjutraj začel težit, da grem popoldan tečt. Tečt. Tečt. Tečt. Itd. Bistvo taktike je, da čimvečkrat ponoviš, da greš tečt. Tolikokrat, da te imajo že fino čez glavo. Zakaj? Ker se potem ne moreš več zvleči ven! Vsi te imajo že dost in na koncu komaj čakajo, da greš tečt.

Poceni in enostavna taktika za lenobe, kakršna sem jaz. Preverjeno deluje vsakič.

Sem se pa potrudil, da ne bi šlo tako lahko, pravzaprav sem preverjal samo taktiko. Če ni slučajno kakšna luknja ali nepravilnost. Tako sem šel celo malo prej iz službe, spremljal tamaučka na kros, se skoraj zasedel potem v bifeju, spil dva piva (ker se je tamauček tako natekel!), šel v trgovino in prišel domov zmatran k diuja svina (bi rekel tamauček). Čas za hrano, ha!

Ej, pa mi niso dal! Kar pred vrata so me (skoraj) postavli! Češ: si cel dan težil, zdaj pa pejt tečt!!! Šc, šc!

No, sem rekel, da deluje! Ampak v tistem trenutku nisem bil ravno navdušen in sem veliko grdih besed izgovoril o tej in podobnih taktikah. Da o tem, kaj sem govoril o teku, sploh ne govorim. Sem se pa na koncu sprijaznil - kaj pa čem! - in jo mahnil dogodivščinam naproti.

A sploh še znam tečt? A bo šlo? Bom naredil pet kilometrov? Kaj pa, če ne pridem niti do konca vasi? No, to je le par vprašanj, ki so mi letela skozi glavo, ko sem se zagnal. In res, prav zagnal sem se! Tempo 6:00 in še preden sem se zavedel, sem bil že na 180 obratov. Kaj pa je zdaj to, hudirja? Aha! Bo treba bolj počasi, na 7min/km, to bo moj tempo! Nič ne bomo hiteli, naj mladi hitijo, meni je super tudi počasi.

Pa je kar šlo. No, šlo je pravzaprav super... Prvih pet, šest kilometrov sem trpel. Res trpel, tako kot vedno. Potem sem pa - na povsem ravninski progi - našel en hrib s hosto in se seveda zapodil prek njega, kolikor mi je dalo srce. O! Gozd in potke! To pa je nekaj čisto drugega! Od takrat naprej je pa šlo čist ok, brez problemov.

In sem kar tekel in tekel in potem še mosta ni hotelo bit, jaz pa na "napačni" strani Bistrice... Kako nazaj? Ma, ja, nekje bo pa že most, anede? In je tudi bil, niti ne tako daleč. Potem je bila pa tema in to čisto taka, črna tema in nič se ni videlo, razen krogca od čelne svetilke. Makadam pa kot makadam v naših koncih - poln lukenj. In potem buljiš kot nor, da ne bi kam padel in se še kaj poškodoval. Nič drugega, le ti in presnete luknje. To pa postane zelo kmalu zelo dolgočasno. ZELO dolgočasno. Pa sem imel še namen it tam gor in dol in potem levo, a sem jo mahnil kar lepo domov.

Bo treba zbirat kake bolj lučkasto asfaltne zadeve v teh tem(ač)nih časih. Drugače me bo dolgčas pobral.

Doma sem bil kar malo presenečen, saj je nabralo kar nekaj kilometrov. Točno dve uri, 17.6km, 170 povprečje obratov. Kar malo preveč za tako razdaljo, čisto lahko bi bilo precej manj. Med tekom in takoj po teku sem bil čisto ok, nič bolelo, nič krize, nič nenavadnega. Lagal pa bi, če bi rekel, da potem nisem bil prav nič utrujen. Ko sem šel spat, sem noge kar precej čutil, pa tudi sam sem bil v celoti kar dobro utrujen. Ja, malo se bo treba še raztegnit, še preteči kak km in se ne samo po hribih pojat! Mi je bilo pa prav všeč, da zjutraj nisem bil prav nič polomljen in sploh ni bilo sledu o kaki utrujenosti. Se že pozna boljša kondicija in tudi hitrejša regeneracija. Časi, ko sem zjutraj komaj prišel po stopnicah, pa če sem prejšnji dan naredil le par km, še niso tako daleč!

Tako. Če sem že obljubil, potem se je treba tega držat. Polovička na 14. LM načeloma ne bi smela bit problem in bi jo moral čisto lepo in suvereno preteči. Seveda počasi, moj pričakovan čas je 7min/km, kar je ravno prav. Seveda pa je velik dogodek velik dogodek in nikoli ne veš, kaj gre lahko narobe... Trudil se bom v vsakem primeru. Zdaj bo lažje, ko vem, da lahko, da zmorem.

Brez skrbi.

Za en teden smo ga prestavili, kar se je potem izkazalo, da ni bilo potrebno. Ampak kaj čmo, vremenarji so čudna bitja in prejšnji teden je bil popolnoma drugačen od napovedanega... No, sreča, da tokrat ni bilo kakšnega dežja!

V nedeljo smo bili s ŠD Krti na Debeli peči.

Začeli smo nekje sredi Pokljuke, med vsemi tistimi širnimi gozdovi, ki so meni pravzaprav zelo všeč. Vse je prepredeno s potkami, niti metra ni, kamor ne bi stopila človeška noga. In to na vsem velikem področju! Me kar ima, da bi šel enkrat malo pohajkovat tam čez, kar tako, brez cilja, nekam se postaviš in potem hodiš in hodiš in hodiš! Ok, gps na roko, da najdeš nazaj, ampak, hej, saj se ne moreš izgubit, anede? Nekam že prideš, v vsakem primeru...

Pa toliko borovnic... na žalost vse skoraj prazne. Smo bili že prepozni ali jih letos sploh ni bilo?

Začeli smo kar nekje, je bilo treba še malo hodit, če bi šli direktno od spodaj, bi bili prehitro gor. Tako pa smo se lahko posvetili iskanju gob, ki jih je bilo res veliko. Problem je bil samo v tem, da ni bilo veliko pravih...

Jaz sem cel čas hodil po hosti, stran od poti in vijugal sem in tja in sem in tja... ampak nisem našel prav nič. Oz. nobena goba mi ni hotela skočit v glavo. Eh, sem pa vsaj nekaj borovnic pojedel.

Nas je šlo tokrat pet. Ta velike ne spravimo več s sabo...

Nekje na sredini smo srečali še konje. Že gredo domov s paše. Konec je, zima se bliža.

Ugotovil sem, da otroci jamrajo samo takrat, ko se ne matrajo! Ko gre vse prelahko, izgubijo motivacijo in kar naenkrat so nas spet bolele noge. A smo bili tako ali tako mimogrede na Lipanci, kjer smo zasedli dobršen del klopc.

Pri Beljski koči nisem bil še nikoli, zato sem prvič videl srčka. Zanimivo jezerce.

Pa tudi sama planina Lipanca zgleda super!

Srednji otroci so potem ostali pri koči, ostali pa smo šli naprej, proti vrhu. Leander pod vtisom otrok seveda ni hotel nikamor, predstavljal si je, da se bo dve uri noro igral, medtem ko nas ne bo. Se mi tudi zdi, da se kar je naigral, čeprav je bil na koncu kar malo žalosten, ker ni šel z nami. Najraje bi vse naenkrat! Pa saj se je potem še dovolj nahodil. Se je pa Flori opogumila in jo tudi mahnila z nami in bila tako najmlajša udeleženka na vrhu!

Škoda le, da nismo imeli lepih razgledov, pravzprav ni bilo prav nobenega razgleda. Ko smo prvič lahko sploh pogledali proti Krmi, se že ni videlo skoraj nič. Škoda, res. Razgled bi bil enkraten!

Še vrh se je prikazal le sem in tja, drugače se je raje sramežljivo zastiral z meglicami.

Zgledalo je kar daleč, pa na koncu ni bilo. Urica, pa smo bili gor vsi. Na koncu sem se seveda malce spustil s ketne in sem zašibal ko raketa. Ah, vedno me kaj takega prime, ko pa še imam moči... Se moram malo predihat.

Tokrat otrok ni nič več jamral, ko se je tudi sama enkrat malo bolj nadihala, ji je postalo prav super. In na vrh je prišla z nasmeškom. Pravzaprav Florijin prvi dvatisočak! Ha!

A sem že povedal, da je bil slab razgled? Da razgleda sploh NI bilo?

Huh, tole je bil pa no comment. Z Lipance dol mu je sicer letel, ampak kako najprej do tja prit?! Meni se ni zdel nek lahek teren za bicikl...

In potem smo se namenili kar peš do Šport hotela. Ker je bil Leander seveda spočit, je spet začel jamrat. Noge bolijo. Izmučen. Uahahahhaaa. Zato sem poskusil en mali eksperiment: greva tečt do Šport hotela!

A? Kaj? Kako? Dej no, nehi... NEEEEEEEE! Oči, ti si zmešan.

Ampak mu je bila ideja kar všeč. Nekaj dogaja. In je šel. Seveda sva se ustavljala, a vseeno sva kakih dvajset minut kar tekla. Nekaj se me je tudi držal, a vseeno je moral kar nekaj tečt. In sva pritekla čisto do Šport hotela!

Otroke je pač treba malo motivirat. In pri tamalih to zaenkrat še gre, ta velikih ne znam/zmorem več, tamaučka pa se še pustita. In sem zaradi tega prav vesel. Kako pa bi bilo, ko ne bi prišla prav nič zmatrana domov?! Pa še njima je tako mnogo bolj všeč, ko vesta, da zmoreta, da sta bila gor, da sta lahko še na koncu tekla itd.

Seveda tukaj ne smem spustiti sebe, povsem jasno je, da to velja tudi zame. Po petih urah hoje sem še prav enostavno tekel. V gojzarjih. Kondicija je ena taka čudna stvar, ki ji kar ne verjamem. Ko sem kar naprej prepričan, da nazadujem, da gre vedno slabše, da ne zmorem, da... pa v resnici gre na bolje. Hvala bogu.

V Šport hotelu smo imeli potem kosilo, a nas je kar malo presenetilo, kako je vse zrihtano! Super.

Tudi hrana je bila enkratna, tamauček je moral poslikat oboje, najprej ričet:

potem pa še joto:

Uffa, smo se najedli! Oboje je bilo namreč slastno za skakat v luft. Najbrž pa smo bili edini gosti v tistem dnevu, vse je tako kazalo. Precej zapuščeno, kar je zelo čudno. Spodnji bife na lesenih klopeh pa je bil poln ljudi. V hotelu pa razen nas nikogar. Preveč zrihtano sredi vsega tistega gozda? Bi moralo biti bolj robustno, naravno?

19km, 5:40h. Pridni.

Zanimivo, kako človek enake stvari povsem drugače vrednoti.

Kakšen vikend je lahko vsega prazen, pa se nam zdi, da je napet kot strela, drugič pa ti ogromno stvari sploh ne daje vtisa, da se kaj dogaja.

Ta vikend je bil nekaj takega, kar poln, a brez vtisa, da smo kar naprej nekam tekli. Pa se je vseeno kar nekaj dogajalo:

• v petek nisem mogel nazaj v ljubljano, kako pivo je bilo preveč,
• v soboto je reno crknil direkt pred trgovino,
• popoldne na velenjsko na enkraten žur,
• ponoči domov,
• zjutraj ob sedmih sva jo že mahala proti Ciclju,
• po avto, porivanje, kleme in podobne neumnosti,
• ukvarjanje z akumulatorjem,
• in še tisoč stvari, ki jih pač človek počne doma.

No, saj če zdajle pogledam, res ni prav veliko...

Jah, luštno je bilo, ni kaj reči! Tudi trening nama je uspelo vplesti v nedeljsko zaspano jutro.

Jutranje meglice je vedno bolje gledat od zgoraj. Madonca, je že čas, kaj? Jesen je že skoraj tu.

Sicer pa, saj sem se oblekel že skoraj zimsko, zjutraj je bil kar mraz!

Pa ni bilo nič preveč, ravno prav, že tako sem kar naprej težil in priganjal, da me zebe. Zjutraj sem po sobotnih slastnih arcnijah malce težko vstal in sem bil najprej siten ko strela. Zato pa sem potem hotel vso vodo čimprej zamenjat, mijavkanje še najhitreje odženem na silo! Sem letel in hlastal za zrakom in priganjal in priganjal, dokler me ni imela Helena dost. Potem sem se pa malo umiril...

Sva bila kar pridna, od Zaloga na Cicelj in nazaj. Slabe tri urce tekanja gor in dol po hosti, dobrih petnajst kilometrov in čez 700 višinskih metrov.

Najhujše je, da nikamor ne napreduješ.

Naprimer: kile kar stojijo. No, niti ne stojijo, pravzaprav gredo celo malce gor. Čisto počasi, na skrivaj, a mene ne morejo ukanit! Ne!

Ali pa, da tečeš vedno počasneje in da nikamor več ne moreš in tako. No, hvala bogu, da tole ni res. Sicer vedno zamahnem z roko: aaaahhh, brez veze, nikamor ne gre! Ampak... no, ni čisto tako. Saj se opazi, res da malo po malo, a saj je to dovolj, anede?

Človek je tako presneto neučakan. Vse bi danes, ta mesec, v tem letu! Takoj. Instant.

Saj če dobro premislim, je super, da to ne gre tako hitro. Še dobro, da gre počasi, celo življenje je še pred mano, kaj pa bom počel?!

Danes imam še dopust. Mislim, da se mi je prvikrat v življenju zgodilo, da sem raje sam nekam šel, kot da bi se doma premetaval po postelji. Tamaučka sem peš odpeljal v šolo, potem sem jo pa mahnil v hribe. Sam. Čisto sam. Kar pravzaprav ne počnem. Nikoli. No, zdaj prvič.

Sicer pa sem vedel, da mi bo žal, če ne bom nikamor šel. Vsaj na Jarškega se spokaj! Prva urica je napor, polno poskusov prenehanja in odstopa, a se zdaj že toliko poznam, da moram zdržat vsaj tisto uro in malo čez. Potem telesne droge primejo.

Pa prime tudi lep razgled. Vsekakor.

Ker sem bil sam sem cincal in cincal... sploh ne morem verjet, kak cincaroš sem. Pa saj je ja pot trikrat širša kot pri prečenju tam okoli Hudičevega boršta... Kot da bi bilo tole kaj posebno nevarnega!

Do Primoža sem si prav rekel, da ne smem pretiravat in delat kakega blesavega rekorda, ker bom pregorel. Ja, seveda... Nisem ravno pregorel, sem se pa namatral že v prvih štiridesetih minutah. S skrajnimi napori sem se le malo pod Primožem potem malo umiril in upočasnil korak.

Potem sem tako počasi hodil in hodil in hodil in kar naenkrat sem bil gor.

Razmišljanje o uspehih, veselju, pričakovanjih in uresničitvah me je povsem zaposlilo, tako nisem niti na uro gledal niti se ne ukvarjal s hitrostjo hoje. Zdelo se mi je, da grem počasi, ker pač nisem dihal na ves glas. In tako sem uro ustavil na 1:57. Uhuhuhu, uau. Pol ure boljši???

Sem si ga takoj privoščil. Jejžeš, kako je pasalo, mrzlo...

Gor je bil sonček, brez vetra, skratka, lahko bi se cel dan sončil! Pivo pa dva evra, kar nisem mogel verjet! Bi kar gor ostal, a je postajalo kar prevroče in tudi kako kremo bi rabil. Pa sem jo mahnil dol. Počasi.

Japajade. Počasi sem šel prvih šest metrov in pol, potem me je pa spet nekaj prijelo. In sem šel tečt. Čist do dol, do avta. Vmes sem se ustavil trikrat. No, pa v klanec, ker sem šel po Poti modrega moža (pot mora biti vsaj malo drugačna!) nisem tekel, jasno. Tudi fotko sem si privoščil. Malce kasneje in čisto majčkeno višje, kot je prva. Skoraj isto, kaj? V ta razgled bi lahko buljil ure in ure... Ampak takole na sliki pa ni prav nič posebnega, hm.

Malo je bilo že vroče, jaz pa brez vode. Pametno. Pa še tečem in tečem in tečem. Hm, do avta sem pritekel v 1:10 kar dobro zmatran. 3:07 vse skupaj, kar daje misliti na naslednjič, anede!?

Po mojem sem bil tudi malo dehidriran, ker sem šele zdajle, popoldan, kolikor toliko ok in me ne žeja več tako neznosno. Voda človek, voda!!!

Oddahnil sem si tudi, ker se je oprema (spet) pokazala za vredno in tokrat nisem padel. Gleženj z Grintovca je že povsem pozabljen in čeprav sem in tja hoče še nekaj bolet, se ne zmenim zanj. Zdaj sem pa lahko tekel in noge so se mi zelo dobro počutile, vsekakor je v teh supergah mnogo bolje tečt, kot v gojzarjih. Sem pa imel s seboj palice kot previdnostni ukrep.

Torej, hotel sem povedat, DA napredujem. Zadnjič sem popravil Limbarsko za deset minut, Murovico kar naprej izboljšujem, 10ko sem tekel pod uro, danes sem prišel gor pol ure prej in deset minut prej dol... Ja, napredujem! Sicer rezultati niso ne vem kaj, a so moji. Najbrž tudi nikoli ne bodo ne vem kako dobri, a to mi je povsem vseeno. Letos sem, sva, smo naredili glede tega ogromno in si pokazali pot vnaprej. Jesen bo še dolga in lepa in tokrat se tudi za zimo ni bati, da bi kaj preveč počivali!

Oh, kar trese me od navdušenja, od vsega lepega, od vsega, kar se je danes dogajalo!

Mogoče bom malo zmeden, ampak... bil je najin Prvi treking! Toliko skrbi, pričakovanj, strahov, razburjenja se je danes naenkrat zlilo v nekaj enkratnega! Zdaj bi seveda najraje vpil v nebo in bil ponosen nase, na naju, zdaj bi najraje skakal do stropa, zdaj bi najraje... saj niti ne vem!

Začela sva s polno pričakovanji, pravzaprav mirna in pripravljena. S strahovi smo opravili ponoči. Na fotki sem se postavil kot kakšen veliki zaščitnik... Eh.

Dobila sva kartico za štempljat, na katero sva pazila bolj kot na vse drugo! Mater, če bi jo izgubila... 

Za prihod in vse sva si vzela dovolj časa, da ja ne bi po nepotrebnem kam bezljala in vse skupaj zafrknila. A vseeno je bil kar naenkrat čas za start!

Sicer sem vedel, da se bodo vsi pognali na startu, ampak... madonca! Vsi so odbrzeli ko nori!!! Uau. Ampak midva se nisva dala. Sva šla kar po svoje. Še posebej od začetka je treba pazit!

In... kako naj priznam... ja... seveda... no... Ma, ja. Takoj v začetku, na prvi preizkušnji, na prvem razpotju, ki me je skrbel, je moja orientacija pogrnila kot je dolga in široka! Jebela cesta, ne moreš verjet. Bom se še posipal s pepelom, ker tole je pravzaprav cela blamaža.

Kakorkoli že, moje odločitve so pripeljale do strmin in brezpotij že takoj v začetku.

Nisva se ravno izgubila, ker sva čez čas prišla na pravo pot, vendar pa sva izgubila, tako na palec, sigurno pol ure. Takole nekako pa sva ta del opravila:

Prva KT je bila živa, a je človek že šel dol... Še sreča, da sva ga srečala malo pod vrhom! Pa je moral spet nazaj na KT!

Se je potem izkazalo, da nisva čisto zadnja in da še par ljudi išče KT. Upam, da jih je še malo počakal!

Od tam naprej je bilo treba po grebenu, s katerega je bil tako lep razgled, da bi se najraje kar ustavil, se zavalil v travo in občudoval pokrajino okoli mene! Slike na žalost ne morejo pričarat občutka...

A je bilo treba naprej! Do Kališča nisem pričakoval nobenih težav z orientacijo, saj sva tukaj že hodila, pot pa je markirana in polna smerokazov. Tekala še vedno nisva, prevelike strmine, prostora pa za nogico desetletnika. Pojma nimam, kako so ostali tukaj lahko leteli...

Pa sva vseeno kar dobro šla. Markiran čas sva prepolovila, za naju super! Tako sva bila kar naenkrat pri Hudičevem borštu.

Napolniva vodo in do Kališča je bila le še formalnost. Markirana pot in obet koče naju je sicer spravil v tišino, se mi pa zdi, da sva kar dobro šla. Na Kališču sva namreč končno tudi srečala par tekmovalcev!

Ustavljanje le za vodo in gremo naprej. Točno sem vedel, kam je treba it za naslednjo točko.

In... in... in... SPET! Lahko bi dobil nagrado za orientacista leta. Popolna nemarnost! Tole je znak (ki sva ga seveda slikala šele potem) in kjer bi morala zaviti levo!

Pa nisva. Ker sem bil poln samega sebe. Ker sem Vedel! No, rezultat je bil takle:

Tista črta navzgor je povsem brezveze. Trinajst minut... Pa še kar fino v klanec je šlo! Mater, na tole finto sem padel:

Najprej je odcep na desno. Potem greš malo naprej in je odcep še na levo. Jasno ko pasulj, anede?! No, karte so pač take, realnost je včasih drugačna. Saj, če ne bi bilo table, potem bi se že rešil in našel opravičilo... ampak, da sem tablo spregledal, kjer je lepo pisalo, da ZAVIJ LEVO! Površnost brez primere, ki naju je stala trinajst minut, kar sicer ni veliko, ampak nekaj jeze pa je povzročilo. Ni problem, če človek kaj zafrkne, ampak površnost??!!

Mogoče se na sliki ravno ne vidi, ampak jezna je, ja!

Seveda sva izvir potem našla.

In sva šla nazaj kar po isti poti. Tam je sicer bila ena potka, ki bi morda bila dobra, a kakega zaupanja v svojo navigacijo nisem imel več niti sam! Bolje par metrov višje in nazaj, pa zato bolj sigurno.

Dol s Kališča se vleče. Bližnjice so grozne in kar naprej je nekaj drselo. Sva pa začela kar nekaj tekat, zmatranost se naju še ni lotevala. Ampak vseeno se je vleklo. Hvala bogu, da sva zadnji bolj siten odcep našla iz prve in brez problema. Če mi pa še to ne bi šlo... Ojej!

Dol sva priletela pravzaprav prav enkratne volje, polna volje in energije. Sva kar tekla, do cilja! Počez, čez vse travnike!

Tale konček nama je tudi uspel. Prav neverjetno, da se nisva zaplezala kam med hiše...

In potem kar naenkrat cilj. CILJ. Ha! Saj kar ne moreš verjet!

Najbrž se navadiš na vso to navdušenje, kaj? Midva imava še zdajle tak nasmešek... Morda ostane še čez teden!

Okoli Storžiča 2009, 21.97km, 5:30h, 2018 vm. Ne čisto zadnja. Juhej!

Tole je le prvo navdušeno poročanje o samem Trekingu. Ostala razmišljanja, o sami orientaciji(!), o opremi, o lepotah in hitrosti, o tekmovalnosti, o... še sledijo! Ko bom malce bolj prizemljen!

GALERIJA

Vsi trije smo se zmenil za pod uro.

Ampak ne pod uro na štacjonu ali kaj podobnega! Ne, ne! Da bomo na 2.TF 10-ki tekli pod eno uro.

Začetek je bil dober. To, da sem pritekel do Domžal, bom še povedal! Vsi še entuzijastični, zagnani, veseli!

Potem se je pa začelo. 25 krogov v vročini. Kje so bile tiste dolgo pričakovane nevihte???

Vsak se bori po svoje, dajemo vse od sebe.

Tam nekje od 13 do 18 je huda muka. Ma, ja... cel tek je huda muka, ker grem na polno. Od začetka pa do konca. Ampak kar naenkrat je bližina konca in na uri še ni ena ura! Še tistih zadnjih sto metrov sem moral šprintat, eh.

Tole v dokaz! Ko sem skoraj dušo spustil...

Je pa zato zadovoljstvo toliko večje, kajne fantje?! (Ne, nisem se polulal, vroče je bilo ko pr norcih!)

Pravzaprav zadovoljstvu ni bilo konca! Zame dosežek, vsekakor!

Saj sploh ni toliko o tem, koliko si hiter (govorijo tisti ta počasni), kolikor to, da si se potrudil in dal od sebe vse. In to nam je uspelo!

Bravno nam vsem!!!

Potem smo skoraj vse kroge hoteli nadoknadit v bifeju, no... pa jih nismo!

Zahvale še podporni ekipi, ki je tako lepo skrbela zame! Več slik tule!

Prav rosno mladi pa nismo več, anede?

Razen po pameti, ko se še vedno dogaja, da naredim kaj podobno neumnega, kot sem to delal pri sedemnajstih. Eh...

Saj zaenkrat še ni hudega, sklepi so res bolj zarostani, ampak nič ni še takega, kar ne bi mogel odpraviti z razgibavanjem. Je pač treba bolj počasi začenjat, potem pa že gre.

Ah, pravzaprav gre zelo super! Če se samo spomnim par let nazaj... ja, takrat pa bi lahko jamral! Ko so bile še stopnice problem. Danes je temu neprimerno bolje. Že notranjo pečko sem tako popravil, da sem pol manj zmrzljiv kot prej. Jopice in debelih nogavic že kar dolgo nisem potreboval, včasih pa brez njih nisem mogel živet. Edino še zelena kapa... to bom pa obdržal!

Ampak proti šestnajstletnikom pa nimam šans. Pa čeprav kar naprej sedijo za računalnikom in pravzaprav čisto nič ne naredijo za kondicijo. Od kje jim kondicija sploh, nimam pojma. Zgleda pride kar iz mladosti same.

Tako naš Mitja v hrib kar teče. Mimogrede. Pa na koncu ni niti nič zmatran in nič ga ne boli. Jaz pa, ki pridno kar naprej nekaj treniram in se res matram ko hudir, se matram še potem, ko me vse boli in sem ves bogi, bogi. Saj vem, da se nima smisla pritoževat, ampak včasih sem res prav jezen na to življenjsko nepravičnost.

Zadnjič sta se Mitja in Jure zaprašila s Primoža ko nora. Seveda stari (jaz) ni mogel tega samo gledati. "Jima bom že pokazal!" sem si mislil, saj sem navzdol prav hiter! Po četrtini poti ju nisem več videl. A sem še vedno obdržal upanje: "ja, ja, od začetka gre, ampak potem se bosta pa zmatrala... potem pa ja!".

Od vsega tega jasno ni bilo nič. Trudil sem se res na skoraj vse moči, ampak saj že v štartu nisem imel nobenih šans. Debele tri minute za njima sem prisopihal kot stara parna lokomotiva.

Sem pa pri tem naredil rekord za dol s Primoža: 20:19. Še vedno mi ni jasno, kako lahko hitreje pritečejo gor, kot jaz dol. Ne, ne gre mi v glavo. Nikakor. Res pa zadeva ni več čudna, če pomislim, da smo tisti dan srečali dva, ki sta tekla gor na Malo planino...

Pravzaprav sem vse skupaj spisal samo zato, da povem, da mi gre včasih tudi bolje, čeprav se mi kar naprej zdi, da mi gre vedno slabše.

Izgovor je povsem na mestu.

Nekateri dnevi prav dobro uspejo.

Naprimer sreda, ko sva se zaprašila na Murovico.

Poznopopoldanski sonček prav lepo osvetli vse naokrog in svet dobi čaroben odsev.

Zelo blizu svojega rekorda, vsekakor pa ga je naredila Helena. Sva kar veliko pretekla, še posebej sem ponosen na klanec od Trojice pa do parkirišča pod Murovico. Niti ne vem, če mi je to kdaj že uspelo. Dobrih 10km.

Potem je bila sobota, ko sva se že zbudila z mislijo na Gradiško. Že dolgo nisva bila tam in, ker vem, da gre Helena rada tja, sem si jo že prejšnji dan zasigural. Drugače sam najbrž ne bi stegnil riti... hm, nog.

Uspela sta dva kroga, sicer nič hitrejšega, vendar kar ok. Nekam visok utrip sem imel za zjutraj... me tole Gradiško že navsezgodaj požene v višave? Obrati so bili namreč 171/190 pri tempu 7:05, kar je še zame preveč. Čudno.

Popoldne smo šli malo pogledat Nono, nazaj grede pa smo še malce raziskovali. Našli smo celo golf igrišče, naselje pa manjše, kot se nam je zdelo, da bi moralo bit. Ampak ni kaj, lepo je imet golf travico pred sabo, razgled je pa res dober.

Nedelja pa... ah, nedelja...

To je pa čisto nekaj drugega... to je pa tisto v naslovu: drugič pa ne.

Ampak čustva so še preveč močna, iskre se še vedno krešejo in zato bom opis prestavil na kasnejši čas. Vprašamo se lahko le: če smo imeli namen it na Grintovec (in smo zato vstali ob 4h), zakaj torej tale slika:

Jah, na dvajsetem mestu sem, tega pa nisem vedel. Niti ni tako slabo!

Če takole pogledam, smo prav pridni! Pa smo tekli na Bledu, pa smo tekli na Rožniku, pa na Barbari, pa na Nočni 10ki, pa smo včeraj osvojili še Šmarno goro!

Eni hitreje, drugi počasneje, ampak to ni tako važno. Važno je, da smo spokali svoje riti in smo šli mal migat.

Verjamem in upam, da bomo takele stvari še ponavljali. Zaenkrat kaže dobro. Smo pač zakon!

Sam sem več kot zadovoljen. Nič pričakoval, zjutraj sem celo tekel in nikakor si nisem mislil, da bi bil lahko prav dober. Pa sem bil!

Naredil rekord. Za gor, za dol, za gor in dol. Kar je precej čudno, še posebej za dol. Je bil že kar dober mrak v gozdu in sem bil predvsem previden. A zgleda, da sem vseeno letel in da je še kar nekaj rezerve!

24:13 gor, 13:19 dol.

Kdaj gremo torej naslednjič?

Saj ne vem, kaj bi. Najbrž vse. Pa še malce čez.

Zdajle na Storžiču, pravzaprav že par dni prej, me je začelo grabit, da se ne morem do konca zadihat, medtem ko tečem. Povod je bil slab rezultat zadnjič na Šmarno, potem pa še pooooočasnost na Storžiču. Na zadnje je bilo dobro na Nočni 10ki.

Smo šli od alergije pa do virusov.

Pa ni najbrž nič od tega. Najbrž le ne vem, kaj bi rad. In niti najmanjšega pojma nimam, kaj sploh zmorem. In kje mi je mesto. In take stvari.

Zato me pa skrbi.

Skrbi me, da ne bom pretiraval. Skrbi me, da se ne bom zaganjal in potem kje obležal. Skrbi me, da bom razočaran, ker ne bom naredil rezultata. Skrbi me, da me bodo vsi ostali čakali (kar me...). Skrbi me, da ne bom zmogel. Skrbi me, da... ah, saj nima veze.

Veselje imam. Volje še več. Pa rinem gor in dol, levo in desno in vsakič me kaj novega prime. Bi šel tja, pa bi šel sem, pa bi šel v hribe, tečt, treking, trans-karkoli.

Kako zdaj združit te želje in te skrbi?

Morda sem do sebe preveč trd, zahteven? Drugače ne vidim, kako bi lahko sploh kdaj napredoval... Konec koncev sem napredoval, a čudežev ni za pričakovat! Ni čudno, da sem počasen, koga vse pa smo imeli na Storžiču? Saj sem bil sam najšibkejši, čisto prav, da sem bil zadnji, ej. Pa še otovorjen, kot sem bil... Ne moreš polno zadihat? Seveda da ne, če pa tečeš s 5:45! Saj še nikoli nisi tako hitro sploh tekel... Ni čudno, da ne moreš dihat...

Razlike so pri meni majhne. Pri 7:15/km ni nič, pri 6:45 se že malo matram, pri 6:20 že tekmujem, 5:45 - ne morem dihat... Sem pač počasnež, saj sem se že zdavnaj sprijaznil s tem! Pač potrebujem še enkrat več na Vršič kot ostali. Pa? Pač potrebujem več kot eno uro za desetko! Pa?

Cincam ali bi se prijavil ali ne... Mika me, miiiika. Zraven pa en kup skrbi: se bom izgubil? Bodo že prej vse pospravili, še preden pridem v cilj? A sploh pridem v cilj? ITD.

Morda pa se bom. Danes sem fino tekel. Že dolgo ne tako. Pravzaprav še nikoli tako. Šesti km s 5:50, sedmi pa s 5:45. Ne.mo.go.če!

Sitnobo je nabolj spravljat ven s tekom.

Kar mi tudi uspe, še posebej, če koga še srečam in potem skupaj to počneva. Spravljava sitnobo ven. S pivom, naprimer.

O, ja. Pomaga!

Sem pa potem, ko nisem bil več siten in sem počasi tekal proti domu, razmišljal, zakaj moram trpet vse te sitnobnosti, ki se mi kar naprej dogajajo? Ma, kar naprej!

Že lansko leto je bilo leto polno nekih poškodb, gleženj je bil kar naprej na tapeti, pa potem mišica itd. itd. Poškodb, da je kar joj. Kar naprej je nekaj bolelo, zategovalo, led sem uporabljal toliko, da sem ga skoraj v žepu nosil s sabo. No... skoraj. Malo dramatiziram, ampak prav daleč od resnice pa tudi ni.

Letos poškodb ni. Tok, tok, tok. Tok (še enkrat, za vsak slučaj).

Ampak ko grem takole tečt, pa me še vedno vse boli. Prvih par kilometrov še vedno muka. Noge odpadajo, zadihan sem kot, da ne bi nikoli sploh dihal, srce nabija ko zmešano. Saj potem se vse skupaj umiri in izboljša... Še dobro!

Pa potem ta nihanja v sposobnostih, ki mi gredo pošteno na živce! Naprimer na Nočni 10ki ves prešeren, skakajoč, poln energije. Na Vršič sem pa že lezel ko kakšen star ata. Še včeraj, ko sem jo mahnil na Murovico, sem bil zadihan toliko, da se sploh zmatrat nisem mogel...

Enkrat tako, drugič drugače. Eh... Take, sitne stvari so to. Sitnobnosti.

Vsako jutro vstanem ko da ne bi nikoli v življenju tekel. Dol po štengah racam ko račka, vse boli. Dokler se ne razgibam, je vse skupaj eno samo trpljenje. Če to ni sitnobnost, pa tudi nič ne rečem.

In včeraj... včeraj... ko sem rinil na Murovico in sem - jasno, ne? - hotel postavit rekord, me je začelo bolet še v križu! WTF? Kaj pa je zdaj to, hudirja? Pri teku nič ne boli, le pri hitri hoji v hrib. Od kje pa zdaj ta sitnobna stvar?! Namesto, da bi se potem ukvarjal s treningi, se kar naprej ukvarjam z nekimi neumnostmi in kar naprej nekaj testiram in poizkušam... A je takole bolje? Bi morda takole? Zakaj pa ne tako? Ah, a je to tole?

Jejžeš, no.

Sem pridelal kar šest minut slabši rezultat, kar je pri eni uri kar 10 procentov! Zaradi hrbta, ki sem ga moral kar naprej nekaj raztegovat in se ustavljat. Sicer pa... saj sem bil itak tako zadihan, da niti nisem mogel nikamor in mi je vse skupaj čist prav prišlo. Eh...

Tako, da je tisto pivo pri Franciju prišlo še zelo prav. Malo težje je bilo potem odlaufat še do izhodišča, a nekako je bilo treba prit domov.

12.14km, 450vm, 1:44:55, 58:39 gor, 46:14 dol (ker sem šel drugje).

Ja, vse je bilo sitno ko hudir, same sitnarije kar naprej, a je bilo seveda tudi presneto luštno! Problem je le v tem, ker bi počasi moral podaljševat, tri ure časa mi je pa težko najti.

Sedel sem gor, v Tičarjevem domu, in se čudil.

Čudil sem se vsem nam, čudil sem se sebi. Kaj nas nese, kaj nas goni, od kje nam sploh ideja, od kje trma, od kje veselje in volja?

Čudil sem se na veliko. Ker sem bil gor. Ker me niso prinesli gor, ker sem prišel peš. Ker sem - konec koncev - pritekel gor.

In še zdaj se čudim in mi ni jasno... Ampak prej ali slej mi najbrž bo.

Če dobro pomislim, vse skupaj ni prav nič posebnega. Dobri tekači porabijo za Andrejčkov tek slabo do dobro urico teka. Nič kaj takega, odtečejo in grejo naprej, najbrž se niti ne ozirajo nazaj. Čemu bi se? Saj je "le" ubogih 12 km in 800 višinskih metrov. Ni to kaka kraljeva tekma na Grintovec ali GM4O ali...

Ampak meni je pa to čisto en drug svet. Popolnoma drug svet.

In zato sem ponosen, pa čeprav vse skupaj morda ni nič. Zame je to, da sem zmogel in da sem na koncu sedel gor, v Tičarju, ogromno.

Za tek smo si izbrali najbolj vroč dan v letu, češ, da v hribih ne bo premrzlo. Ura: 12:30. Za vsak slučaj, da nas ja ne bi zeblo. Seveda smo bili malce razigrani. Objesti. Vršič? Ah... ta mali kucelj??? Dejte no, mimogrede! Dva na nogah, trije na kolesih.

Start kot vedno: gremo na nož! Tukaj ni prijateljev, le nasprotniki, ki jih je treba zmleti v prah! Še dobro, da je prelaz odprt.

Prvi trije kilometri so za znoret. Nekaj klanca, a vse nekaj počasi. Kar ne gre in ne gre, dihat se ne da, vroče je za znoret. Moja tekmovalna volja se je že izgubila še pred Eriko. Najbrž zato, ker je Radota že odneslo naprej...

Tudi drugi trije kilometri so za znoret. Pravzaprav za odstopit. Oh, kaj sem vse razmišljal... Čisto malo, malo, majčkeno je že manjkalo, da se nisem obrnil in stekel nazaj! Čisto majčkeno.

To pa je bila muka. Priznam. Čisto na koncu sem že bil. Pa niti še ne pravih klancev, shodil sem pa še pred prvo - bedasto - serpentino. Nabil na 185 in konec... ni šlo več. Počivat in čakat, da obrati padejo. Pa padejo ampak so v minuti spet nazaj! Kaj narest?

In ko se odločim, da bom tek pustil pri Koči na Gozdu (kjer se dobimo) in da grem lepo počasi peš po poti proti vrhu, je bilo vse lažje. Hitro telefoniram Radotu: ne me čakat, bom šel peš naprej. Odstopam!

Seveda me ni nihče poslušal. Rado je celo začel nakladat, da je po poti še mnogo dlje in da naj hitro pridem na pivo.

To je rešilo dan.

Potem so me vsi malo čakali in me niso več pustili samega. Se je videlo, da sem na koncu in da mi malo manjka.

Saj ne morem drugega reči, kot: hvala!

Do vrha sicer nato ni več daleč, so pa še skoraj vse serpentine in pol klanca. Ampak v družbi je mnogo bolj fino, tam tudi kolesarji ne morejo več daleč pobegnit... in smo bili več ali manj skupaj.

In vmes, ko smo se enkrat ustavili, da nekaj popijemo... jo stegnem naprej in doživim svojo minuto slave! Vodim!!! Vsi so za menoj! HA!

Cilj je le še formalnost. No, ja. Cilj je v tistem trenutku nekaj najlepšega! Presnetega klanca je konec!

Ni čudno, da taki nasmeški na licih. Še dolgo mi ga niso spravili dol. Nasmeška seveda. 1611m.

In še vsi skupaj. Čisto vsi zmagovalci nad samimi seboj!

Pa tudi tisti, ki niso tekli in kolesarili, so si izbrali izlet, da so raztegnili svoje nožice in malo uživali v lepotah prekrasnega dneva!

So bili na koncu ravno tako nasmejani kot vsi ostali!

Imeli smo seveda tudi lastne navijačice, ki so bile tako navdušene nad nami, da je bilo kar hudo! Če hočete božat ovce, pridite na Vršič, tukaj ni nobenega problema.

Če pa ste slučajno še zmatrani od teka in morda celo malo mokri, vas bodo še polizale do čistega! Tale ta črna, mi je polizala vse slane noge...

Ampak preizkušnje še ni bilo konec. Eni so šli dol s kolesom, drugi z avtom.

En je šel pa dol tečt.

Kaj me je prijelo, ne vem, ampak dol je tudi treba prit, zakaj pa ne tudi tokrat peš?

Pot dol je lepa. Nekaj časa. Če jo najdeš. Označeno je tako slabo, da bi bilo mogoče bolje, da bi šel kar po cesti. Vmes je bilo veliko podrtega zaradi plazov. Ampak nekje vmes je pa res kot kekčeva dežela... mostički, potok, smreke... Ko pa se potok in pot združita, pa ni več tako luštno.

Na koncu - še v bližini Koče na Gozdu - sem zaradi slabih označb nato pomotoma zavil dol, proti Krnici, to me je pa kar malo pogrelo! Prav lepo sem si zamišljal tisto cesto, ki jo lepo počasi nese dol do Kranjske gore... Tukaj pa sem bil v dolini en, dva, tri, potem pa po ravnem in gori, doli še tečt kar nekaj kilometrov do konca... Eh, a za markacije je treba res toliko šparat?

Mogoče res ne hodi veliko ljudi peš gor in dol na Vršič, ampak vseeno, no. Če je pot, potem naj bo vsaj markirana, hudirja. Ne pa da sekaš ovinke ravno kakor pride in se ti zdi!

Dol v dolini sem moral potem še čez Pišnico, kjer so me napadli obadi in si nisem mogel niti nogavic sezut. Bilo jih je sigurno en milijon! Zato sem kar v štumfih zletel čez vodo in mi je potem do konca delalo šklonk, klonk v supergah. Še superge sem si komaj obul, toliko so me napadali. Pa tako lepo je bilo, sem se hotel malo ofrišat pa so mi obadi prav vse preprečili... Čudno, da nisem dobil nobenega žulja!

Tisto se je potem vleklo. Tja do konca. Do table. Ponos pa je rastel. Iz metra v meter.

Sreča, da je bilo vode povsod dovolj, sem si jo lahko sproti dotakal. Do avta sem prišel čisto premočen, saj sem si vse skupaj zlival na glavo, kar sploh ni bila slaba ideja. Vročina je res bila neznosna...

In tako sem preživel tudi dol. V enem kosu!

Dan smo zaključili še s papico. Ni mi ravno sedla, v želodec bi lahko dal le kako frutabelo in nič kaj drugega. Je bilo vse skupaj preveč pretreseno.

Ampak pivo je pa pasalo! Huh, pa kako!

Čisto na koncu sva zavila pa še v Tržič, ampak to pa že spada v nek drug vikend!

Tole je pa to!

Gor: 1:52:32, 12.98km.

Dol: 1:10:28, 9.5km.

Skupaj: 22.4km, 3:03:32, 1851kCal, 169/184, 1016vm. Povprečje pulza gor je bilo 172. Čisto nič nisem bil turist!

Kaj pa vem... meni je tole dosežek in pol!

Pravzaprav je kriva Nočna 10ka. Ja. Res!

Tako dobro sem namreč tekel in bil na koncu tako ne-zmatran, da sem spet mislil, da lahko posegam po zvezdah.

Japajade.

Na koncu tokratne šmarnogorske preizkušnje sem bil luzer in pivo sem moral plačat prvi. Vse to sem si sam izbral, ker je raven testosterona prekomerno zrasla in sem bil prepričan, da bom Wego tokrat ugnal. Sploh sem bil toliko poln sam sebe, da sem mislil, da bi ugnal prav vsakogar.

No, na koncu nisem ugnal niti samega sebe! Pravzaprav patetično do skrajnosti.

Čeprav mi je kar všeč, da me takale stvar postavi na realna tla, ne pa kaj hujšega. Naprimer, da bi si spomnil, da sem zdaj sposoben pretečt 100km. Ali kaj podobno neumnega in bi šel delat treking v kake oddaljene kraje, od koder bi me morali potem nazaj trogat reševalci. Zdaj sem jo dobil le po ponosu, to pa ni tako hudo. Se mi večkrat pripeti... kaj čmo.

Mrzel sem bil (na 181 obratov) v natanko dveh minutah in 45-ih sekundah. Potem - seveda - ni šlo več. Zagnal sem se kot mladi junček in tako hitro tudi odnehal. Niti dihat nisem mogel več... 178 obratov je bilo na koncu povprečje, ki kaže, da res nisem prav nič počival in se nič šel turista. Me pošteno jezi, da sem tako poceni padel na vedno enako finto s prehitrim začetkom.

Še dobro, da je pivo gor.

In da tudi zmagovalci plačajo pivo.

In ne samo, da nisem naredil rekorda, še slabši sem bil od zadnjič! Ah! Najraje bi se kar ugriznil.

Ampak dol je bila pa spet povsem druga pesem! Oh, dol letet mi je pa v užitek. Rado me je seveda v začetku spet ugnal ko strela, ampak je potem odnehal in mi pustil veselje. Jaz sem se pa potem kar dobro namatral. Šele zdaj, ob analizi garmina, vidim, da je bilo navzdol obratov še kar nekaj več, kakor pri hoji navzgor! Do 192 sem jih nabil. Pa sploh opazil nisem!

Ja, saj čutim, da je presneto naporno hitro teči dol, a nisem si mislil, da obrate tako visoko nabijem! Najbrž zaradi dihanja, ki navzdol ni problem... Ampak 192 obratov! Uau. Bom moral malo pazit, to je pa že kar malo preveč. Me potem preveč zmatra.

Je bilo pa tako fino letel dol... Eh, dokler se ne bom enkrat razlepil čez vse tiste korenine! Samo skačeš, ko kakšna kobilica. In seveda sem vesel in ponosen in objesten, da sploh lahko!

Sem pa potem seveda razmišljal, kako bi vse to obrnil v svojo korist. Si pač vedno najdem "bright side". In jasno mi je uspelo! Celo dva rekorda sem postavil tokrat, čeprav je bil rezultat za gor katastrofalno slab. Ampak skupen čas: rekord! Čas navzdol: rekord!

Juhej, dva rekorda celo!

Do naslednjič, mater...

26:54 gor, 13:33 dol.

Jah, Nočna 10-ka JE dogodek. Težko je temu oporekat.

Že sredi maja se prijave zaprejo, ker je število omejeno, prijavi pa se nas preveč.

Iz tega sledi, da je povpraševanje veeeeliko in da je tak nočni tek pravo veselje. Seveda zraven še veliko naredi sama lokacija ter - last but not least bi rekli v drugem jeziku - odlična in entuzijastična organizacija. Ni vse le v odličnosti, veliko je predvsem v tem, kako organizatorji vse skupaj jemljejo. In ker zadevo jemljejo s srcem - od prvega pa tja do zadnjega varnostnika nekje na progi - smo tudi tekači več kot zadovoljni!

Lansko leto sem bil poškodovan in sem bil le v vlogi gledalca, letos pa sem končno tudi jaz pretekel tole jezero okoli in okoli.

In moram priznat, da je bilo prav luštno. Še več, ko samo luštno: toliko energije in veselja, kolikor sem ga imel tokrat s tekom, pa že dolgo ni bilo! Najbrž je k temu pripomoglo tudi to, da sploh nisem bil utrujen. Kar šlo je. In bi še šlo, mi je bilo kar žal, da je bilo treba zaključit. Vsaj kaka dva kroga bi še naredil... Čuden tič.

1:04:09 ni ne vem kako dober rezultat, je pa pravzaprav moj najboljši na 10 km! Kar verjeti ne morem... Vendar pa prav lahkotnost tokratnega teka pove, da sem kar dobro pripravljen in da včasih mnogo preveč jamram. Tokrat sem tekel s Heleno in jo bodril, zato sva tudi skupaj pretekla skozi cilj!

Vem - kar je pri meni ponavadi že povsem dovolj - da sem zmožen desetko odtečt pod uro. Vsaj v takih okoliščinah že! Ker tokrat sem se prav velikokrat ustavljal, tekal naprej, šprintal v klanec in nasploh bil - proti koncu vedno bolj - spet objesten. Če bi moral sprašit lastno rit, bi sigurno lahko tekel pod uro, brez problema.

Kar pa pomeni, da je tehtnica prevagala, kakor sem si zadevo že dolgo nazaj zadal. Na 14. LM se bo treba spoprijet z enaindvajsetko! Ma, ja, komaj čakam!!!!

Tekel sem neobremenjen, zato pa je bilo tako luštno! Ni se bilo treba matrat, treba je bilo le tečt. Lepo počasi, kot mi je zadnje čase v navadi in kot mi najbolj ugaja. Ne, ne bom delal na tem, da bom hitrejši, ne bom. Briga me, sem pač počasni (skoraj)stokilnež. Saj ne ciljam na rekorde... Raje bom daljave povečeval, to mi bo veliko bolj pri srcu. Če pa bom uspel vnesti še kanček gorskega v vse to... Huh, potem bo pa še bolj luštno!

Naši Krti so bili odlični! Pa tudi vsi ostali, jasno! Naprimer vse koore, ki so šle tečt in ni jih bilo malo! Čestitke!

In tudi Helena je naredila najboljši čas doslej! Mater, sva vedno boljša, ali kaj?!

Na koncu pa, čeprav bi sodilo povsem na začetek: največje čestitke gredo Tamaučku! Na otroškem teku je pokazal, da je iz drugačnega testa kot njegov oče in da ima v sebi kar dobršno mero hitrosti! Iz tega fanta še nekaj bo!

To je en mali, zločesti hrib!

Kucelj!

Je pa strm k marička.

Juh, sem se namatral in nadihal, pravzaprav predihal. Zelo dobro predihal. Seveda le zato, ker sem se trudil biti hiter. Pravzaprav je bila moja želja - katera je bila seveda že pred začetkom obsojena na neuspeh -, da postaviva rekord. Japajade, nekam visoko se štejemo, anede?!

Začelo se je, kot se vedno: Wega je rekel a greš? Grem! Pa sva šla.

Meni je že od spodaj zgledal precej strmo. Saj sem bil gor že stokrat, ampak... tole bo vseeno malo drugače. Se bo treba malo bolj potrudit! Rinit v klanec, kolikor pač zmoreš! Nisem prišel na turistični izlet.

Prej bi se moral ogret, bi bilo še bolj luštno, tako pa sva jo kar direktno mahnila navzgor. Me je kar malo zategovalo od začetka, sem pa šel bolj počasi, kaj čmo.

Ja... strmo je, cel čas sem bil na cca 180 obratih, kar pomeni, da sem se trudil na polno, brez zabušavanja, brez turizma. Saj zato pa sem zadovoljen, rezultat sam sploh ni važen, bolj je čas pomemben za dosego tega, da se trudim in da ne iščem izgovorov.

Wega je bil našpičen in mi ni dal dihat, sem se kar vlekel za njim, kar naprej je bil par korakov pred mano in je lepo vodil pot. Jaz pa sem se ga - seveda neuspešno - trudil ujet. Jasno, saj sem prišel v njegove konce! Tako sva podila en drugega in vmes, kljub zadihanosti, vseeno klatila neumnosti. Pri polni zadihanosti se je malo težje smejat...

Prehitela sva natanko eno punco. Pa še za tisto je je potem izkazalo, da noče bit premočena in je šla zato počasi. Drugače pa... same punce, povsod! Le malce težje jih je ujet... No, recimo, da zdaj vem, zakaj nekateri tako radi tja hodijo, dolgčas res ni in tudi razgled je lep!

Mah, en, dva, tri sva bila gor. Za rekord sem se seveda obrisal pod nosom, saj niti ne vem, od kje mi sploh najmanjša ideja, da bi lahko posegal eno sfero višje. Pametna brihta pač. Ampak tako je, človek mora sam sebe motivirat, anede! Če sploh ne bi mislil na rekord, bi najbrž šel še pet minut počasneje.

Rado je seveda napisal, da je to ena boljših Šmarn, ampak to najbrž samo zato, ker je prijazen. Jaz sem nekje tam, kjer je bil ob 2007-ega. Jah... težko je temu rečt ena najboljših?!

Pivo je bilo super. Sva dobila še nek borov šnops zastonj, najbrž taka zgledava... Potem sva ga raje hitro spravila po grlu, je že čudno zgledalo, vse roke polne, šnops, pivo, midva pa tečeva gor... Čudni tiči.

Razgled je bil lep. Sva kar malce obsedela.

Potem pa dol. Pozvonit, potem pa dol. Rado, želja se ti je le napol uresničila - slika je le napol dobra! Torej nisi še cele želje ponucal!

Za dol sem seveda težil in sva morala tečt. Uh, to pa je bil užitek! Sem se namatral ko hudir, tudi za dol sem bil kar na 180 obratih, ne moreš verjet... Je pa strmo, polno korenin, skokov in nožice kar fino trpijo. Skratka, super!

Ampak vseeno, tudi navzdol - pa sem tekel! - sem še vedno počasnejši od tistih, ki tečejo gor. Enkratno. Prav za dvigovanje morale...

25:47 gor, 15:23 dol.

Ja, danes je šel pa tudi Wega z nama na Kamniško sedlo! Juhej!

Vremenski obeti niso bili prav nič dobri, ampak mi se nismo dali. Saj ne moreš prej vedet, dokler ne greš, ni res? In smo kar morali it! Ob šestih zjutraj smo krenili, zgledalo pa je vse skupaj bolj ubogo. Vreme, mislim! Oblaki, pa vendar sem in tja malce sončka!

Gremo malo naprej, potem bomo pa videli! Najprej do žičnice, potem do Klina, potem do Pastircev in če bo... pa še do konca.

Nato so nam direkt pred nosom kočo zaprli. Prišla je Lada Niva, ven je stopil stric in tablo Odprto, zamenjal s tablo Zaprto. Eh... No, s temi tablami se je potem še veliko dogajalo, bo potreben kar poseben post, saj s(m)o vsi motovili in bili žrtve zarote!

Prvi adrenalin je popustil, ko sem videl, da je snežišče spodaj že majhno. Me je že prav dobro strah grabil! Pa sreča ni bilo več nevarno.

Pri studencu si seveda ne morem kaj, da ne bi slikal ostenja Brane. Preprosto ne gre. Enkrat v soncu, drugič v megli, tretjič takole v oblakih. Srce pač zaigra, ko vidi skale in take stvari je nujno slikat!

No, pri Pastircih smo se potem odločali za naprej. Pa ni bilo nič hudega, le slutnja na veliko vetra je bila, ker je gor, pod steno, prav fino vse bučalo. Pri nas je bilo še mirno, se je pa vidilo zgoraj, da vse migeta v vetru. Seveda pametne buče ne odnehajo kar tako!

Ja, gor se je potem izkazalo, da res piha, kot za stavo! Koča pa je bila tudi res zaprta, mi pa vsi nesrečni si želimo kaj toplega!

Tudi kakšen rumček bi prišel prav, danes nimamo prav nič s seboj, ker smo računali na kočo... Pa nič. Megla se je vlekla, oziroma šibala, ker je pihalo za stavo. O razgledu ne bi govoril.

Še sreča pa, da je odprta zimska soba, da smo se lahko vsaj lepo preoblekli,

pomalicali in se spraševali, kako lahko v takem spiš. Zaradi priprtega okna je namreč bučalo ko zmešano. Poleg vse vlage... itd. Ko si zmatran in moraš spat, najbrž ne daš veliko na to, ali je pospravljeno ali ne, anede?

Malo smo se še skrivali v sobi, še en je celo prišel za nami gor!,

potem je pa že bilo treba iti dol! Ko je približno ne tejle višini veter ponehal, pa je postalo tako lepo, da sem kar vriskal in se spet obnašal kot malo dete.

Sem samo čakal, kdaj bom odletel!

Vrečo smo tokrat vzeli s seboj in se nisem "le" jajcal.

Navzdol smo srečali še nekaj ljudi, cela štorija z odprtostjo hiše je bila še vmes, nekih petnajst se nas je nabralo. Vmes smo srečali še škrata, do tega zaključka smo prišli vsi skupaj, saj nikakor ni spadal tja, kjer smo ga srečali! Poleg tega me je še na hitro prestrašil in skoraj povzročil paniko, tako, da sem ga še klel nekaj časa.

Na tej sliki naprimer zaskrbljeno pogledujem ali mi bo padlo drevo na glavo ali ne! Seveda sem Radota in Heleno obtožil, da se delata norca iz mene, za vse skupaj pa je bil kriv škrat!

Tale kup pa še ni prišel gor. Do takrat bo najbrž gor še malce mraz! Se pa lepo vidi, da je bil tukaj že sonček, ko smo bili že skoraj v dolini!

V Kamniški Bistrici pa - razen ene kolesarske skupine - skoraj nobenega kolesarja! N-E-V-E-R-J-E-T-N-O! Celo domov sem lahko odpeljal, ne da bi se jim moral kar naprej izogibat. Prava milina.

Je pa pogled nazaj v hribe kazal povsem drugačno podobno, kot sonček v dolini!

Ni kaj, dobri smo bili! Še posebej čestitke Radotu, ki je hodil, kot da vsak dan hodi v planine. Heleni je danes šlo super, meni pa se je zdelo, kot da hitimo in drvimo, a na koncu je bil rezultat skoraj povsem enak prejšnjič.

Smo pa po dolgem času ogromne količine kozorogov danes srečali tudi gamse! Se je poznalo, da smo bili prvi in da je bilo gor malo ljudi.

2:30 gor, 2:12 dol.

Pa je prišel tudi ta dan! Dan, ko smo spet morali pokazati in dokazati našo pripravljenost!

Nič več samo trije, zdaj kar vsi skupaj, cela četica pohodnikov nas že je! Na tretjem izzivu tokrat že kar deset!

Ah, kje je že prvo leto in MC I.! Še drevo, okrog katerega sem moral teči in kjer se je začela moja tekaška kariera (kariera, ej!), je že padlo in gnije...

Drugi MC je bil že težji, a smo še tekli in hodili posebej!

Vse se spreminja, le nas je vedno več in vedno mlajši zgledamo in vedno več prehodimo, pretečemo... Kako neki?

Najbrž zaradi trojanskih krofov, ki so nas napolnili z energijo! Ne morem več težit s kremšnitami!

Pa smo krenili, obljubljeno nam je bilo štiri do pet ur hoda, za otroke kar veliko, pa tudi za nas kar nekaj! Vsaj mi smo se napravili ko norci, vremenarji so nam cel teden obljubljali potop, toliko, da nismo imeli s sabo rokavčkov in plavutk! Tam pa vreme, po deževni celi soboti, neverjetno - sonček!

Kako in zakaj smo si to zaslužili, mi še danes ni jasno! Malo smo se opogumili in pustili večino stvari za dež na izhodišču, a še vseeno sem kar naprej pogledoval proti nebu, kdaj neki se bo ulilo... Pa kaj ulilo! Domov smo prišli prav dobro pečeni, moj goli - prav pred kratkim postrižen - vrat se je zapekel kot tisti krof zgoraj. Saj ne moreš verjet, da imaš lahko toliko sreče! Pa toliko neke sekirancije zaradi slabih napovedi... potem pa takole. Eh, pa vremenarji.

Pot je bila huda, dolga, blatna, vroča, strma, asfaltna, brezpotna... in še veliko pridevnikov bi ji lahko naštel! Bila pa je tudi zanimiva in prav nič čudno ni, da smo kar nekaj časa potrebovali, da smo jo prehodili. Smo se pač malce vlekli...

Tam, kjer so bile strmine, celo še bolj vlekli!

Pa vendar smo v popotniškem duhu vse mirno prenašali, ko nas je Rajko vodil: levo! Desno! Naravnost!

Dolga brezpotja in blatna polja so bila pravzaprav še najbolj zanimiva! Nikoli nisi vedel, do kam boš zagazil! Upam le, da nismo potacali preveč, saj smo pazili!

Tokrat smo nabrali tri štempiljke, zgleda, da bomo porabili približno tri leta za dokončanje cele poti! Še dobro, da Rajko točno ve, kje se štampiljke hranijo, drugače bi morali po eno priti še naslednje leto, ker ni bilo nikogar doma. Huh, za las!

Ker nas je bilo malo in smo bili tihi, smo nekje v divjini naleteli še na celo jelenjo/srnjo družino!

Japajade. Še daleč za ogrado, kjer jih gojijo, se je vse poskrilo! Dva otroka in pes so povsem dovolj, da se vse poskrije že kak kilometer prej!

In po slabih petih urah smo prišli do konca naše današnje poti! In na obljubljeno pizzo! V Zg. Velki smo se seveda slikali na vse možno načine, eden od njih je približno takšenle:

Se nam že malo vidi utrujenost, kajne? A smo potem planili na pizzo, kjer sem pokazal največjo mero požrešnosti in bil absolutni zmagovalec v požrtiji! Ne morem iz svoje kože, čeprav dobro vem, da me bo v naslednjem trenutku položilo in bom trpel dokler ne bom šel spat.

Do izhodišča smo potem imeli še dobra dva kilometra, ki sta mi bila seveda povsem odveč... S tisti nažrtostjo se tudi peljat ne bi mogel! A nekako sem odracal cilju naproti...

Seveda pa nisem bil edini, ha!

Največja svinjarija pa je bila, da je bilo dneva tako hitro konec! Ker je bila še nedelja, naslednji dan šola in druge neumnosti, pa se je že bilo treba posloviti! In na koncu se mi zdi, kot da smo bili skupaj le urico, dve, ne pa cel dan!

Marjetka, Darja, Rajko in Rado, najlepša hvala za tak lep dan! Baterije so se napolnile in vsa tista sitnoba, ki se je v nas nabrala zjutraj, je tekom dneva popolnoma izginila! Ja, to je življenje, ki nama (nam) je najbrž mnogo bližje. In kakor ste videli, tudi otroka, čeprav najbrž zmatrana, sta uživala do konca!

To je to. Ko si med prijatelji. Med samimi norci.

Dajte no... Saj to ne more biti res!

Včeraj sem nekaj kukal in hop... najdem svoj stari zapis Prodana duša! Ne moreš verjet...

Malo so me potem zanesli spomini. No, zanesli so me kar dobro! Sicer pa ni čudno, kaj vse pa se je izcimilo iz tega! Saj mi še kar ni za verjeti... V teh, sicer po eni strani dolgih, po drugi pa LE dveh letih!

In tudi, če bi rekel, ok, 31.3., ampak takrat nisem pretekel niti 100m skupaj! Zato imam šele Prvi Mura Challenge za začetek mojega teka.

Od takrat pa še niti dve leti ni!

Madona, takrat sem sploh prvič kolikor toliko tekel! In takrat sem Wego in Spominčico šele spoznal!

Vse skupaj nič - pih, dve leti! -, jaz pa razmišljam o maratonih, o tem, kako bi prehodil pol Slovenije, o teku na Vršič, o... A sem čist zmešan?

Je imel Wega seveda popolnoma prav. Nisem povsem prepričan, da se zavedam(o). Včasih - priznam -, se ne.

Ko me je minila prvotna evforija, sem se zakopal še v naslednje zapise, dokler nisem na koncu ob spominih že (spet) cepal od smeha! In Rajko si je zadnjič upal trditi, da me nista NIKOLI mučila, terala in podobno! Japajade!

Pa kako sta me terala! V Poročilu je zajeto prav vse! Vse je dokumentirano, pofotkano, zapisano, posneto.

Moji spomini se namreč obnavljajo, ker se kmalu pripravlja MC III. In po pravici povedano (če nekoga citiram): kumi čakam!

Bomo tudi letos - le dve piškavi leti po prvem dogodku - zmogli še takšne nasmeške?

Ja... sem in tja pa se zavem neprecenljivih daril. Se.

Zadnjič sem bil malo zloben. In siten, ker nisem šel tečt. In sem samo razmišljal in razmišljal in razmišljal o teku, naredil pa nič.

Potem je ponavadi mnogo bolje druge ščipat in jim težit.

Saj se mi je kar fino zdelo, ampak na koncu sem imel pa kar malo slabo vest. Zato sem šel delat pokoro, ki sem jo poimenoval: "Ne bodo sam oni tekl!"

Izbral sem si kar svoj prvi cilj, kar mogoče ni bila najbolj pametna ideja, ampak saj tekačem ponavadi pamet odpove, ko se gre kaj okoli zastavljenih ciljev... Zaslepljeni od cilja, zmožnosti in "ne, ne, saj sploh ni vroče...", se radi podamo osvajat neosvoljive zadeve. Nekaterim uspe, nekaterim pa tudi ne. Toliko o tem: "To leto je bilo v Radencih 33 zdravniških intervencij." Je dovolj za dokaz trditve?

Saj vse skupaj ni nič. Najbrž bi se mi lahko vsak povprečen tekač smejal, pa tudi tisti podpovprečen, pa vsi tisti, ki so že zdavnaj pretekli tole, brez kakšnega pompa, kot ga zganjam jaz. V tisti hud klanec itak gasilci tečejo za trening... Jaz pa... eh, ne, ne bom se sekiral!

Najprej sem kar zavil proti Dobu, stran od cilja, pravzaprav čisto v nasprotni smeri... kot da bi moral vzeti zalet, da priletim na Sv. Trojico. Ko sem strahoma pogledoval nazaj in gor, proti cerkvici, se mi je zdelo, kot da je na drugem koncu sveta! Saj na sliki se skoraj ne vidi!!!

Potem sem pa vzel klanec prav počasi, a sigurno. Klanec je hud, a le sem in tja, vmes je malo ravnin, oz. malo popusti, tako, da se lahko človek malo odpočije. Le na koncu, v vasi Sv. Trojica se postavi vse skupaj pokonci, no, tam sem pa res na škrge sopel. So se me punce, ki so ob cesti nabirale jagode, kar ustrašile in se hitro skrile.

Krav pa nisem (z)motil. Briga jih, če je človek tako zmešan, da v takem lepem dnevu teka v klanec, namesto, da bi pametno in počasi prežvekoval.

Kar naenkrat sem bil že gor. Mogoče celo malce prekmalu. Kakšen cilj pa je to, ki ga obrneš v eni urici?

Včasih se je tako lahko precenjevati, včasih pa še enostavneje podcenjevati! Kje torej najti realno mejo?

Cerkvica s pokopališčem, kjer vedno pozdravim. Vse, tiste še žive in tiste, ki so že odšli in tiste, ki še niti niso tu. Vsi smo mi del življenja.

Pa še vodo imajo! Kar je bilo v tej vročini prav super! Sicer pa načrtovano, klanec je zahteval ravno pol litra.

Enkrat prej sem se tegale loti z biciklom, pa moram priznat, da ne vem čisto natančno, kaj mi je bilo lažje? Tečt?

Dol sem jo mahnil počez, tokrat sem celo zadel, vmes dobil pivo!, jo mahnil še bolj počez in se potem malce naveličano vlekel do doma. Tista ravnina spodaj je bila potem povsem odveč!

Da bom še kdaj vedel, kako prideš mimo Francijeve hiše, ne da bi se izgubil. Kakor sem tukajle zavil v slepo ulico. Mater, same hiše!!! Povsod!

Tukajle sem šel pa z biciklom, sem zgrešil odcep. Eh. Pa še deževalo je in cesta je bila kot prava otroška drsalnica. Bremze sem skoraj povsem znucal.

Kolo v sredo:

14.56km, 1:02:27, 853kCal, 155/180, 266vm. Hvala bogu, da je bilo prej konec klanca, drugače bi me majhen mulc ujel. Še dolgo si ne bi odpustil.

Tek v soboto:

13.82km, 1:43:50, 7:31/km, 1297kCal, 167/186, 266vm. Ma ja, meni se zdi super in mi je čist vseen, kaj si drugi mislijo. Pa če laufajo al pa ne! Sem pa tokrat jaz lovil dve kolesarki in videl, da z biciklom res ni tako lahko... Seveda sem si mislil, da sem jaz hiter!

No, čeprav se kdo ne bo strinjal, pa sem jaz povsem zadovoljen s pokoro!

En cilj mora človek imet. Drugače gre vse le iz rok v usta, iz dneva v dan. To pa nima kakšnega velikega smisla. Ki sicer res ni prav potreben, a nekateri ga še vedno iščemo in se ubadamo z njim.

Ko dosežeš en cilj, si moraš najti drugega. To je najbolj zafrknjen čas. Vsaj meni pomeni dneve nemočnega posedanja, sitnobe in še česa takega, zoprnega. In to ne samo za tekaške cilje, o ne! Teh ciljev je v mojem življenju na milijone, za vsak nivo življenja kakšen.

Zato pa sem najbrž tolikokrat siten. Ker moram kar naprej nove cilje iskat. Ker sem brihta, si seveda najdem take, kratkoročne, nič daljnosežnega, tisti cilji so življenjski in pomembni, s tistimi se človek ne ukvarja vsakih pet minut.

No, spet me je zagrabilo, Primoža sem uspešno končal... kaj pa zdaj?

Res je, med polno luno sva z Wego razglabljala vse mogoče, kovala smele in morda tudi malo nore načrte, po pravici povedano se vseh niti ne spomnim. Med nočno hojo, po tridesetih km, najbrž ne sprejemaš prav pametnih zaključkov. Ali pa tudi!

Potem sem danes te stvari malo vrgel na papir (simbolično, seveda, kakšen papir neki!), da vidim, kaj bo prišlo ven. In je prišlo tole:

• Tek v Kamniško Bistrico (ker se vsi vozijo tja s kolesom, bom jaz edini cepec tja prišel peš, briga me),
• Tek na Sv. Trojico (lokalna zadeva, kamor komaj pridem s kolesom - kratko-kratko-ročni cilj, ampak se ne dam, dokler ne pritečem gor),
• Tek na Vršič (pa ne Andrejčkov, brez veze, da me čakajo. Bo šel že Rado z mano, če je šel enkrat, ni hudir da ne bi šel še enkrat.),
• mali maraton na 14. LM (tole sem enkrat pod vplivom alkohola ves mehak obljubil. Eh.),
• Nočna desetka (z veseljem!),
• Sladkih 6 (sploh z največjim veseljem!!!!),
• Tek Sv. Barbare (tole je pa sploh super zaključek sezone!),
• Moravška, Rokovnjaška, Šentiljska ... pot (no, tole je pa bistvo, anede?!),
• hribi, hribi, hribi, hribi.

Hja. Takle mamo.

Pravzaprav se veselim vseh, nekaterih bolj, nekaterih manj, Trojica bo prva, Bistrica bo druga. Na Nočno se ne smem pozabit prijavit, jih je že >700! Barbara bo sploh veselje, najbrž bomo nehali takrat, ko ne bomo več zadnji. Sladkih6... mogoče mi pa rata... ne, ne, nič ne bom rekel! Me bo potem Rajko za besedo držal, provokator!

Trenutno mi čudna pota povsem odgovarjajo - tek na Trojico, kaj pa je sploh to? Pa v Kamniško Bistrico? Čemu in zakaj? Pa bi kar malo tekel po tej deželi, saj je prav luštno. Edino avtom se je potrebno izognit, kolikor je le mogoče...

Seveda, na koncu pa so tiste najvažnejše: poti. Ne zadajam si cilja, da bom letos vse prehodil, nikakor ne. Pravzaprav niti ne vem, kaj se jih tako bojim, a najbrž jih je vseeno treba vzeti s spoštovanjem. Rajko je to dobro vedel in brez veze je, da jaz ponovno odkrivam toplo vodo. Torej bo to trajalo malo dlje, priprave, pa enkrat pol, pa drugič pol, spoznaj se prvo s potjo, šele nato: hop po njej!

Kar dve taki imam v bližini doma, za obe lahko startam kar od doma! In kaj lepšega! Ampak zdajle si pa res sploh še ne predstavljam, kako naj se jih lotim... Bo treba še plan naredit!

Hribi pa so vedno nekje vmes! Kamniško prav čaka...

V nedeljo se mi sicer nikamor ni dalo, tudi ven ne. Sem bil čist dovolj časa zunaj tale vikend in če bi mi kdo kaj govoril o čistem in svežem zraku, bi ga lahko samo nekam poslal.

Ampak sem vedel, da noge pa moram it malo raztegnit, drugače bom v ponedeljek v službi precej ubogi. Saj sem bil že v nedeljo bogi, ampak niti nisem vedel, so to žulji ali meča? Ma, ja, vse me je še bolelo.

Pa sem na koncu nažical en sprehod. Najbrž bi moral kar malo bolj prijeti, da bi bolj zaleglo, a, hej!... to pa tudi ni tako lahko. Tako smo šli potem vsi trije malo naokrog.

Seveda ni bilo pet minut, pa smo vsi tekli...

Saj ne moreš verjet! Pa kle so sami norci naokrog... Saj ne moreš vedet, kdo je bolj zmešan!?

Na koncu smo naredili tak lep krog čez krtinski hrib, na koncu dobili še pivo pri sosedih, da je bil tamauček popolnoma utrujen.

Jaz pa ravno prav raztegnjen! Gremo lahko naprej?

Če lansko leto nisem vedel, zakaj sem se tega udeležil, je bilo letos povsem drugače.

Zelo dobro sem vedel, zakaj!

Je pa res, da sem se med temi 24-imi urami kar naprej spraševal: zakaj, zakaj, zakaj? Mi je tega res treba bilo? Kaj mi je? Stari, se ti je čist odtrgal? Norccccccccc. Itn. Itd. Ipd.

Preizkušnja je neverjetna in lahko ti poda toliko dragocenih izkušenj kot si niti zamišljati ne moreš. Toliko enih stvari je za povedati, o ljudeh, ki hodijo gor in dol, o opremi, o pripravah, o kalorijah, o hranjenju, o pitju, o počivanju, o hitrosti itd. O vsaki temi bi lahko spisal kak sestavek, morda ga tudi res bom!

Moje priprave so bile resne, pravzaprav od začetka leta naprej. Vse, kar sem hodil in tekel, je bilo podvrženo temu cilju. Iz vseh priprav je prišel ven cilj: bolje kot lani, a predvsem bolj spočito, brez poškodb in brez razpadanja telesa! Čim dlje časa! In tega cilja sem se bil kar dobro držal!

Enajstkrat sem prišel gor! Po eni strani kar verjeti ne morem... najbolj važno pa je seveda to, da nisem razpadel. Kolena, gležnji in vezi so vsi ostali celi in popolnoma neboleči! Kar pomeni zame velikanski uspeh, ker sem ravno zaradi tega največkrat obupoval in trpel! Lansko leto spati nisem mogel, ker so me vezi tako bolele. Nog sploh premikati nisem moge, cel teden skupaj sem trpel.

Res je, tokrat sem dobil žulje, pet, šest žuljev, a to ni prav nič hudega. Dan, dva, pa jih ne bo več. Tudi precejšen muskelfiber imam v mečih, vendar pa tudi tega ne bo problem razhoditi. Lahko torej rečem, da sem se plana prav dobro držal!

Sol, vitamini, izotonik, energija, vsega tega mi ni (z)manjkalo. Če je bilo dovolj, ne vem, vendar zaradi pijače in hrane nisem pogrnil celih 24 ur. Kar pomeni, da sem dovolj dobro zbiral in zbral. Plan tudi tu izpolnjen. Kil nisem izgubil...

Hitrost res ni moja vrlina. Počasen sem. Zelo počasen! Veliko jih sploh ni verjelo, da sem kar naprej hodil, da sem hodil celih 24ur. No, enkrat sem res šel jest in sem jedel neke pol ure. Dvakrat sem šel na pivo, kar pomeni tudi kaka ura. Enkrat sem potem noge pral v Bistrici, čisto vsakič pa sem kaj pil, jedel in se obiral. Sem pa ves ostali čas hodil. Gor in dol, gor in dol, gor in dol. Počasi. Če bi šel hitro, bi najbrž spet hitro pogorel. Ampak tudi to je bil plan.

Superge so bila napaka. Po treh vzponih sem jih zamenjal. So pa do takrat že naredile žulje. Kako spoznati kaj takega, kakor pa na taki preizkušnji?! Plan torej izpolnjen, superge napaka, gojzarji enkratni.

Nekaterih stvari preprosto ne moreš sprobat. Naprimer spodnje gate, ali pa hlače. Ok, gate so šle dol po prvem krogu. Moje kratke hlače pa so bile enkratne dvaindvajset ur. V naslednjih dveh urah pa so mi razpraskala mednožje, da sem komaj še hodil. Kako naj bi kaj takega vedel, pričakoval, planiral, načrtoval, spoznal? Eh. Bombažna majica se je izkazala za ok. Morda bi moral imeti tole na sliki, a tokrat sem nastopal za Krte!

Plan je bil torej izpolnjen, na veliko vprašanj odgovorjeno. A po drugi strani se je porodil še cel kup problemov, dodatnih vprašanj, na katere bom še nekaj časa iskal odgovore!

Wega je seveda zamudil. In sem ga srečal tule:

Potem sem šel dol počasi, on pa gor in dol hitro. In me je ujel! Neverjetno... Najbrž mu je tale pre-hitri prvi vzpon delal še nekaj časa preglavice.

Potem sva pa skupaj hodila gor in dol tja nekam do jutra! Celih sedem sva jih naredila do takrat! Rado, za vso skupno pot se ti zahvaljujem! Saj sam dobro veš, kako je... cele hvaležnosti ne bom mogel nikoli izkazati. Pri fantih pa se kaže v sporočilih, kot so: "a mata še daleč?" (po prvih petih minutah), "zakaj pa tako utrujeno zgledaš?", "Uuu, kako mehka postelja" in podobnih. Pravzaprav vsa ta ironično-sarkastična sporočila le krepijo duha!

Kaj vse sva pa načrtovala med potjo, pa drugič! Ob vseh preizkušnjah, ki se jih bova še udeležila, je bilo teh 24ur... no, ja, bomo videli!

Nato sem jo sam mahal in to kar malce hitreje. Počutil sem se ok in sem si rekel, da v vsakem primeru pridem gor vsaj devetkrat. Torej grem lahko hitreje, pa da vidimo, kako bo. Izkazalo se je, da grem lahko le malce hitreje... bolj hitreje preprosto ni šlo. Parkrat sem šel z Markotom, ki je šel po njegovem tempu strašansko počasi, jaz pa sem naredil tistikrat najboljši čas. Še dobro, da se ni vse skupaj končalo s kakšno bolečino, pravzaprav mi je šlo kar ok. In to po dvajsetih urah neprestane hoje niti ni mačji kašelj!

Zadnji vzpon smo imeli domenjen s Krti ob 15:30. Si je pač treba vzeti čas za vse tiste počasneže - mene. Potem smo se res na koncu toliko slikali in mučkali in se zafrkavali, srečavali, da smo rabili kar presneto veliko do vrha. Prišli pa smo le!

In pobrali zaslužene nagrade!

Pravzaprav je izkušnja resnično velika in neverjetna! 24 ur je presneto veliko in za dober rezultat zahteva vrhunsko pripravljenega človeka! Pa še to velikokrat ni dovolj, kot je pokazal tokratni odstop nekaterih vrhunskih tekmovalcev. Že slab rezultat (moj) naprimer terja veliko priprav.

Vse vtise in izkušnje bom sigurno še kar nekaj časa zbiral in izbiral. Vseh se ne bom niti zavedal, a jih bom ponotranjil. Že s tem, da sem bil takega dogodka, del take preizkušnje. Da sem dihal z drugimi sotrpini, z vsemi, ki smo skupaj rinili v isti hrib, se srečevali in vsak za vsakega mislili: kaj neki pa je tega pritisnilo v to norost?

Vzdušje na tekmi je namreč nekaj posebnega. Morda se meni le zdi, a tekmovalci postanemo kolektiv, ki se proti zadnjim uram le še krepi! Med nami se stkejo nekakšne vezi, saj smo si edini v istem trpljenju in izzivu. Odnosi postanejo nekaj posebnega, a ne na neki vidni osnovi... Zato bi se lahko iz srca zahvalil prav vsem so-tekmovalcem! Na tekaškem forumu je zapisano več o njih! Pa tudi nekaj slik bo tam več!

Morda je pa tudi res, da mi mogoče res ne bi bilo treba vedno nekih pripomb dajat...

Uradno je en vzpon dolg 7km in ima 400m višinske. Izmerjen krog ima malo manj, odvisno od poti, ki jo vzameš. Ima pa zato izmerjenih vsaj 425 višinskih metrov. Razlika pa zna biti očitna. Problem je le v tem, da mi presneti Sportstrack sploh ne zna pokazat celotne zadeve, ker nekdo ni mislil na to, da so lahko iste preizkušnje tudi v dveh dnevih. Eh...

24:00:00, cca 20h čiste hoje, 75.81km, 4675 višinskih metrov, 6039kCal, 128/175 obratov.

Treningi torej niso bili stran vržen čas. Na eno veliko vprašanje je torej dosežen odgovor: JA, NAPREDUJEM!

Priznam, ponosen sem nase! In ponosen sem prav na vse, ki so se matrali tale petek/soboto! Rekord je prav neverjeten, a tudi ostali rezultati niso od muh. In tudi tisti "slabi", manjši rezultati si zaslužijo vso hvalo in spoštovanje! V vsak vzpon je bilo vlito veliko truda!

Wega, Tekaški forum, slike.

Preživel sem! In to povsem v redu.

Nisem razpadel, nisem pobegnil domov, nisem nekje obležal. Torej je bil plan izpolnjen.

Celo malo presežen:

11x, enajstkrat!

Prav plesal bi, če bi le lahko! Žulji, odrgnine in trenutno še muskelfiber bi take stvari preprečile. So pa vse vezi čisto lepo zdržale, kar je bil tudi cilj, namen in plan.

Uradno to znese 77km in 4400 višinskih metrov. V 24-ih urah hoje brez spanja. Kar sicer pomeni, da sem bil počasen, a vztrajen. Ha!

Ma, ja, seveda se mi smeji!!!!! Juhuhuhu!

Za poročilo bo pa treba počakat. Je preveč vsega.

Če se zaletiš v hrib, sicer hitro nekam prideš, a tudi hitro pogoriš.

Tako je bilo lansko leto in tako upam, da NE bo letos.

Vseeno pa mislim, da bom užgal povsem po drugi strani - preveč priprav. Saj se - po svoje sicer - pripravljam na tole že... ah, niti ne bom povedal! S sabo imam cel kufer opreme, celo košaro pijač in hrane ter še nedoumljivo število stvari, ki ne spadajo med hrano in pijačo.

Pa sem jih lani naredil osem in to kar tako, da sem samo šel. En rukzaček, kjer je bilo notri za preobleč (kar se sploh nisem), trije redbuli, lučka in nič drugega. Pa sem jih naredil osem. Brez priprav. A greš? Grem!

Letos pa motovilim, kot da bi hotel rekord podirat. Ali čem počivat (ker časa je zame dovolj) po drugem spustu ali po tretjem?! Koliko časa pa naj počivam? Eno uro? Kdaj bom pa jedel? Kdaj it spat? In še milijon podobno neumnih vprašanj. AHHhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhh.

Pa približno že vem, kako bo šlo. Hodili bomo, dokler bo šlo. Potem pa ne bomo več. In če bo še kaj moči ostalo, bomo potem spet malo hodili. Dokler bo šlo ali dokler ne bo kdo lušte po pivu dobil...

Evo, iz ene skrajnosti v drugo.

Kaj pa, če bi nekje vmes? Verjamem, da je sigurno bolje, če vse skupaj vzameš bolj preudarno, tako da vmes tudi počivaš, ne samo letaš gor in dol, dokler te ne zmanjka!

Ma ne moreš verjet, mene itak že zdajle vse boli. Si pa nikakor ne morem pomagat, da se ne bi kar malo nasmihal, ker se nervoza ne plazi samo okrog mene! Sem takoj bolj pomirjen...

Sicer pa, kakor zgleda, nas bo kar malo morje. Vsi bodo vse poznal.

No, ja. Bomo že nekak, anede!? Srečno meni in vsem nam!

Ja, zadnjič, ko se mi je odprl svet, sem spoznal, da res ni treba povsod z avtom.

No, k mehaniku je treba it z avtom! Ampak od njega nazaj pa ne!

Tokrat je nekaj pičilo še Heleno, pa sva šla, kaj sva pa mogla. En drugega sva gledala, kdo bo popustil in kateremu se ne bo dalo, pa sva bila potem oba trmasta. Čeprav je zgledalo, kot da so Moravče za devetimi gorami in da sploh ni načina, da bi kdaj pritekla do doma. Daj no! Iz Moravč? Tečt? Ja, kdo pa to še počne???

Midva.

Res je ta preklop, da lahko s tekom nekam tudi prideš, nekaj hecnega. Kar počez se ti odprejo nove možnosti, nič več ni potrebno imeti posebej opravkov, posebej skrbi, posebej treninga, posebej...

Sinergija.

Neke vrste, seveda. Malo drugače se je potrebno organizirat, pa je.

Lahko pa tudi, da je tole le vmesna faza. Morda to (še) ni to, kdo bi vedel. Zaenkrat mi odgovarja, veliko bolje kot mi je prej. Zato sem s tem zadovoljen, najbrž pa z veliko gotovostjo tudi lahko rečem, da se bo vse skupaj še veliko spreminjalo. In če bom še tekal, se bo še vse skupaj najbrž še veliko spreminjalo. The Race Is Long.

Ampak malo sva pa bila zmatrana. Če so pa Moravče čez devet gora in devet polja, pa spet sami - sicer mali, a vseeno - klanci...

10.02km, 1:11:22, 7:08/km, 990kCal, 163/182. Super tekec, ne moreš drugega rečt!

Problem je le v tem, da me še danes (po dveh dneh!) bolijo noge! Bolijo! Kot da bi naredil 150km, ne pa 10! Kako pa je TO možno??? Še po Formaratonu me niso niti približno toliko bolele... Mislmmmmm. Pa saj to ne more biti res!

Ne da bi bil vedno boljši, ne! Težji, počasnejši in bolj boleč. Ampak se splača za vse tisto zadetost po šestih kilometrih. Junkie.

Ni bilo prav lahko, a sem ga vseeno pretekel!

Najprej ga je Helena dala malo čez. Jaz sem imel seveda namen kar celega vzeti, čeprav se mi je zdelo, da mi nikakor ne bo uspelo. Da je preprosto predolg.

Pa sem se potrudil in na koncu sploh ni bilo tako težko. Kot vedno: prve štiri kilometre moram trpet, potem je pa že bolje. Edino, kar me je motilo, so bili klanci. Kar naprej. Pa gor pa dol pa gor pa dol. Mi niso bili všeč ne tisti dol, ne tisti gor. Saj na koncu ni nič za videt, ampak... med tekom jih je bilo pa preveč!

Znaki so taki luštni, poleg tega, da se jih nihče ne drži, mi zgledajo prej kot: "prepovedane kopalke!", kot pa kaj drugega...

Na začetku,, na prvem klancu je bilo malo težko. Odpre se ti namreč pogled, ki mu skoraj ni konca in samo milo se ti stori, ko pomisliš, kaj vse te še čaka!

Morda je tale tudi tekel in obležal kar tukajle?

Avtov sreča ni bilo veliko, pravzaprav jih je bilo celo zelo malo, ker sem srečal vso pot le dva, tri. Še dobro, drugače bi se najedel peska ali pa bi še ure iskal vzporedne poti.

Ravno lepo sem se ogrel, pa je bilo že konec sveta, konec zemlje! Le še morje, morje, morje... Nog si nisem šel namakat, le pogled, škljoc in gremo nazaj!

Malo pred koncem se cesta konča, naprej greš lahko le še peš ali z biciklom.

Tole zgoraj je bilo slikano, ko sem jaz tekel. Naslednji dan je bil prvi maj in pokrajina se je spremenila za 100%! Kar naenkrat se je namreč na Kamenjaku nabral en milijon ljudi. Večinoma domačini, vmes pa seveda tudi mi, pa Sladkovrhci, pa še kdo bi se našel... Madona, kar trlo se nas je. Midva sva bila, glede na skoraj popolno samoto prejšnjih dni, povsem presenečena!

Prav hitro je bila zgornja slika malce predrugačena. Nič več ni bilo tako Strictly Protected.

10.08km, 1:16:30, 931kCal, 7:35/km, 170/186 in okoli 170vm. Čudovit tek, le narava, samota in utrip srca. Če bi šel pa drug dan... pa bi se mi najbrž zagabilo!

Tokrat nas je šlo preverit kar malo več, Krti. Kakor je že Helena opisala.

Malo gledam slike od meseca nazaj, ko smo šli pot preizkusit in preverit prvič... ej, kako je ta pomlad zelena in kako hitro se vse spremeni! V enem mesecu in tednu dni, pa taka razlika! Huh.

Začeli smo v Mihovem, z lepo kolono:

ki pa se je hitro natrgala, kajti ta prvi so potegnili v klanec kot da bi bili na tekmovanju.

Pa smo se hitro unesli in se spet povezali. Hoja v skupini je pač malce nerodna zadeva, vsi se moramo prilagajati in včasih je težko. A nam kar uspeva.

Prva malica šele po dveh urah, ko smo gor na glavnem grebenu Gorjancev, tam, kjer imajo gozdarji že vse lepo pripravljeno:

Še ena gasilska, nikoli ne veš, kdaj jih še nabereš skupaj!

Potem še okrogla urica do vrha, stolpa, cerkve, vojašnice, razgleda. Prva temna pika spredaj sem jaz. Nekaj sem se trgal z verige in sem kar nenadzorovano tekal naprej... Bogve, kaj me je prijelo.

Dvojnosti vrha smo se malo čudili, a tako pač pri ljudeh je...

Na vrhu, pri cerkvah, ima podjeten hrvat mizo, kjer prodaja pijačo, dobiš seveda tudi pivo. Za 2€. Če bi bil na naši strani, bi bilo sigurno 4€... Res pa, da je Karlovačko. Pa sem ga raje spustil, čeprav me je mikalo.

Potem me je spet nekaj pičilo in sem do Gospodične dol tekel. Ne me prašat zakaj... najbrž sem ko kak kuža, ki se mora na izletu pač zmatrati... Ali pa se mi je le po pivu milo tožilo! Ampak papica je bila spet super, postrežba dobra, še najbolj pa je lepo videti mlade lastnike, ki se trudijo in so vedno dobre volje in gre vse brez najmanjšega problema.

Dol smo bili en, dva, tri. Ali se mi je pa samo tako zdelo, ko sem bil pa še tako lepo nažrt od kosila...

In ker smo imeli celo kake pol ure naskoka po urniku (dol smo bili kar hitri), smo šli pogledat še v okolico Pleterja. Bogve, kdaj bomo spet v tistih krajih... Presneto zanimivo je videti udomačeno kuno belico!

Lep dan je bil. Topel, a ne preveč. Škoda le (spet) zaradi razgleda, za dobrega bo treba kdaj pozimi gor zlest... Sicer pa so taki pohodi res nekaj izrednega. Težko reči kaj drugega, kot super in kdaj gremo spet?

14.47km, 4:31:22, 1082kCal, 137/184, 930 vm. 2:51 gor, 0:27 do Gospodične, 0:51 do avtobusa v Gabrjih pri cerkvi. Super izlet, ni kaj.

Slika in album Krtov pa tukaj.

Ker me še vedno boli stopalo, sem bil počasi že precej živčen. Kako naj pa zdaj vadim, treniram, tekam in rinem v hrib?

Je to konec sanj o Primožu?

Pa sem se spomnil na kolo. Po urah in urah tuhtanja... Ej, ej, tale kolo mi vedno rešuje zadnjo plat, kaj? Za stopalo pa vseeno upam, da se bo pocajtalo čez praznike. Da bi me pa to oviralo, oziroma mi celo preprečilo... ojej, to bi pa norel. In požrl tista dva. Ja, ja, saj že vesta, kdo sta! Tista dva: "ah, ne, ob enih pa ne moreš domov, dej gremo še enga!".

Seveda sem se kolesa lotil v velikem stilu! Kaj bi delal pet, deset, petnajst kilometrov! Brezveze! Grem jaz raje v največji klanec daleč naokrog! Če sem zadnjič lahko po njem tekel, ni hudir, da ne bom zmogel s kolesom!

Jasno sem pozabil na par stvari. Da sem zadnjič mnogo prej končal in zavil dol po klancu. Da sem tole šel na kolo prvič v sezoni. Da tudi v prejšnjih sezonah nisem prav veliko kolesaril. Da kolo ni ravno moja najboljša točka. Da je kolo celo moja bolj slaba točka. Itn.

Sem pa seveda trmasto dete, ki se klancu ni dalo. Zato pa na koncu vse postane tako težko. Klanec je prehud zame, ampak bognedaj, da bi stopil dol! Bi si lahko kar tam jamo skopal... In potem rineš in rineš in rineš in sopihaš in kolneš in sopihaš in rineš... dokler pač ne pririneš. Saj sem pumpo navil "le" do 184.

No, ja, ko je bilo dihanje malce bolj normalno, so tudi kletvice počasi potihnile, razgled (ker sem bil pač na vrhu) pa se je počasi odprl.

In je vse odtehtalo.

Pa še potem je šlo kar dolgo dol. Nekje pri Moravčah sem na klanec že čist pozabil. Kratkoročni spomin tudi ni moja najboljša stvar, ampak... se mi zdi, da pomaga v nekaterih primerih, anede?!

Čuden krog sem naredil in bogve od kje mi sploh ideja za takim krogom, ampak... Uro sem seveda prižgal šele direkt pod klancem. Najbrž sem mislil, da dela enako kot števec na kolesu - ko začneš. Eh, vedno mora kaj manjkati.

1:46:26, 26.71km, avg 15.1km/h, max 53.7, 368vm, 1254kCal, 151/184. Vem, da so tile podatki patetični, ampak so pa moji. Trudim se, to pa tudi nekaj šteje.

Sem se pa potem, ko sem prišel domov, takole trudil:

Jejžeš, kak lep - povsem poletni - dan!

Kilometri in kilometri. Ogromno se jih je nabralo, vseh skupaj, seveda! Ekipe so jih delale nenormalno, po pravici povedano pa tudi posamezniki. Kilometri, ki si jih niti zamišljati ne morem in tudi ne verjamem, da si jih bom kdaj.

Pravzaprav danes nisem prav nič več zadovoljen. Prej razočaran. Kljub vsemu včeraj, ko sem (še) bil navdušen, pa se mi danes zdi, kot da nisem izpolnil ne cilja, ne pričakovanj. Lastnih pričakovanj, seveda.

In to je en tak zoprn občutek. Sem se ga nemara nalezel?

Podatki in vse ostalo, kažejo popolnoma drugačno podobo. Moral (MORAL!) bi biti več kot zadovoljen!

Po moji uri: 35.80km, 5:21:41, 3290kCal, 8:59/km, 156/177, 731 vm. Uradno, 18 krogov, 34.326, 4:35:52.

Plan je bil, da odtečem mali maraton, upal sem na do dve uri in pol. Pa so potem klanci hitro vse pokvarili. Nobenih šans. Plan smo sicer spravili pod streho, upanje pa je padlo v vodo. Torej sem šel tečt naprej. Do kam naj tečem, do maratona? Prav nič pametno ne bi bilo, čeprav bi bilo super.

Na koncu sem se zedinil da pretečem več, kot sem na Sladkih6. Evo, to mi je sicer uspelo, a še vedno sem nezadovoljen! Govoril sem tudi o tem, da ne bi rad po teku povsem razpadel in si napletel kake poškodbe, govoril sem si, da bi šel rad domov lepo po dveh, ne preveč polomljen.

No, tudi to je le delno uspelo. Včeraj sem sicer bil kar fino trd, a je danes zjutraj večinoma vse ponehalo. Sklepi ok, vezi ok, mišice sploh ok... le... ja, vedno ostane le en ampak - stopalo me boli ko hudir. Kaj in kako z njim, morda celo zakaj, pa ne bi vedel. Včeraj ni bilo še nič z njim narobe, tudi zvečer se še ni pojavljala kaka bolečina. Danes zjutraj pa kot iz topa, tresk, bum!

Na, pa mam.

Ma, ja, počasen sem in nevzdržljiv, v teh letih bi se tega res lahko že navadil. Človek vedno hoče vse zvezde zagrabit z neba, a ne gre in ne gre z danes na jutri. Napredek je in to očiten, to bi mi moralo biti povsem dovolj.

Nekaj napake gre tudi temu, da sem se na tole prijavil (pre)pozno, nič poštimal tam, kjer šteje (glavi) in se zagnal brez pravega (s samim sabo usklajenega) plana. Malo za trening, sem si rekel. Ja, ja... to ne gre tako, preprosto ne gre, tekma je tekma. S samim sabo še najbolj in to je najhuje/najboljše, ker ni konec, ko pretečeš cilj, cilja namreč ni.

Drugače pa vsa zahvala mojima sotrpinoma, Wegi in Vremenu! Z njima sem zdržal štiri ure in pol smeha in neumnosti, potem sem jima pa pobegnil. In naša tekaška ekipa je razpadla, vsak se je šel borit s svojimi demoni naprej sam.

Po pravici povedano, sem jih imel dost, ker sta mi kar naprej obljubljala pivo ("dej, gremo še en krog, zdej gremo pa v cekinu res na pir! Lej, sej mam kartico s sabo!"), a od tega ni bilo nič. Le "a gremo še enega?" namesto "a bi še enega?" AH. Pa sem šel sam!

Ampak sem šel potem še en krog. Za vsak slučaj, ko sem že slišal za zmedo med 2.100 in 1.900 metri. Da se ne bi slučajno zgodilo, da bi jih manj naredil. Potem bi se pa najbrž res požrl.

Jada, jada, jada. Ni časa za jamrat, ker je treba it naprej. Vsekakor je bil tale tek dober pokazatelj forme za Primoža. Kakor vidim, bom razpadel. Tako kot lansko leto... Ehhh.

Če hočem it desetkrat, bo treba naredit skoraj še enkrat več km kot danes. Res da ne bo treba tečt in da bom šel počasi, a bo hkrati tudi mnogo več višincev. Telo bo že zdržalo, mišice tudi, za dihanje se ne bojim, hranjenje sem kolikor toliko naštudiral in vem, kaj in kako vzet. Energija torej ni problem. Problem so vezi in sklepi ter mišice za katere sploh ne vem, da jih imam... (Ena takih se je včeraj oglasila.) Kako njih čimbolj zaščitit, da mi bo uspelo, kaj? To pa bo podvig!

Fanta sta me tudi tako gnala (jaz sem bil tako počasen, da za drugo ni bilo časa), da ni bilo časa niti slikat. Le Radota sem uspel potelefonat.

Pa, sebe, jasno! Ljudje imamo v sebi neko neustavljivo željo po fotografiranju lastne face v najbolj neumnih trenutkih, anede?!

Tole je bilo šele po dveh urah in sem še čisto kul zgledal. Da ne bi kdo mislil...

Morda pa bom, enkrat v prihodnosti, čist zadovoljen s tem dosežkom!

Ne smemo pa pozabit na Heleno, ki se sicer ni udeležila tekaškega maratona, ampak malo drugačnega! O njenih kilometrih raje ne bi razpravljal, da ne bom ostal daleč, daleč zadaj! Tole moje je bolj igračkanje, pa še to le za lastno rit.

Namen je bil preteči 10 krogov.

Upal sem na 10 krogov v dveh urah in pol.

Pa se je vse sifžilo.

Kaki dve uri in pol! Tri ure sem rabil za tistih deset krogov.

Potem sem jih zanalašč odtekel še 8.

Se bodo norca delal iz mene...

Na koncu sem malo razočaran, da jih nisem odtekel 21.

Pa smo spet tam - v enem teku imaš na kupu plan, željo, razočaranje, napredek, veselje, evforijo, streznitev. Zanimivo, anede?!

Rado in Rajko, hvala!

Zadnjič sem pogruntal, da ne potrebujem avta, če hočem tukajle v bližini tečt.

Kar sovpada seveda s preklopom v miselnosti, da lahko pretečem tudi kaj več. Zato se mi je kar naenkrat odprl svet.

Širni svet.

Koliko je naenkrat možnih poti, stez, potk, cest, po katerih lahko tečem in hodim! Kakor otrok, ko obvlada najprej eno sobo in nato krene naprej... Kar naenkrat se odpirajo vse tiste poti, po katerih sem si prej upal le s kolesom... Pa del z avtom.

Naprimer: zakaj bi se na Gradiško peljal z avtom? En krog lahko prav tako lepo naredim od doma!

Zdaj moram tole filozofijo samo še ponotranjit in se ne čist ustrašit, pa bo! Zato sem včeraj že kar začel.

In če že tako rad hodim na Murovico, res ne vem, zakaj bi se moral do Sokliča peljat. A ni čudno? Tista dva, tri kilometre... kot, da je kaj drugače. Saj gre za trening, ne za to, da bi bil čimprej nazaj.

In sem skoraj krenil. Pa se je ulilo kot iz škafa.

Pa strele so švigale ko nore. Prva prava, dobra, stara nevihta. Aprila! Uau. Je preveč treskalo, da bi se upal ven. Zato sem še kako uro mencal, dokler se ni vse lepo spucalo. Kar se je pokazalo za pametno, saj se je precej shladilo, je pa zato postalo povsem znosno!

Najprej 3.3km polj do Zaloga, nato sem jo mahnil v hrib. Tekel sem tam, kjer je to mogoče in kjer klanci niso preveč hudi. Nisem se hotel preveč matrati. Dol pa sem potem celo - čisto celo! - pot tekel in se niti enkrat nisem ustavil! Nato sem malo pogledal k Sokliču, a sreča nikogar ni bilo, zato sem odtekel še tisih ubogih 2.7km. Pa še tukaj sem zafrknil in sem šel čez edini klanec daleč naokrog, čeprav mi nič ne bi bilo treba. Heh.

Danes priznam, da me malo bolijo nogice, a dvakrat, trikrat grem gor in dol po stopnicah pa sem dober! Enkraten trening, res pa mi požre debeli dve uri, kar je malo preveč. Težko bom to spravil v svoj urnik... A do 24 ur Primoža moram vztrajat in trenirat. Potem se pa lahko razpustim!

16.25km, 2:12:23, 1500kCal, 157/173, 466 vm. Gor na Murovico 0:52:39, 0:35:42 dol. Teka okrog 6km, ostalo je hrib(ček). Zame super. Ja, v supergah je lažje tečt!

Ko sva v nedeljo krenila proti Jarškemu domu, nisva pričakovala, da nama bodo pogrnili preprogo pod nogami. Kam stopiti???

Presenečenje je bilo popolno, toliko rožic na kupu nisva (še) pričakovala. Jaz sem pravzaprav pričakoval še kar nekaj snega, saj ga je bilo zadnjič še veliko. Pa je oskrbnik rekel, da ga pobira približno 20cm/dan v tehle časih, ko je tako toplo. Seveda bolj na južni strani, na severni strani in v kotanjah se bo še kar dolgo zadrževal.

Čim pa je snega malo manj, se že skozenj prebija žafran! Prava življenjska borba za čisto vsak centimeter!

Krenila sva že kar zgodaj, ob šestih sva bila že spodaj, pri Calcitu. Pa mi je bilo še prepozno, bi rad začel kar v temi, da bi lahko začenjal dan skupaj s svetlobo. Ampak potem bi pa moral vstat že ob treh, kar pa je vseeno malo prezgodaj...

Na Primožu sem že zgledal, kot da hodim sedemnajst ur. Če bi se takrat videl, bi najbrž kar dvomil, da bom sploh še kam prisopihal.

Zdelo se nama je, da dobro hodiva, pa nisva. Vsaj do Primoža sva se vlekla in porabila toliko časa, kot že dolgo ne. Čudno in zanimivo, kako občutek vara.

Ker ni bilo snega, je bilo lažje hoditi, le čisto na vrhu je bilo nekaj gnilega snega, a se tako zgodaj še ni udiral. Kar je bilo zelo dobrodošlo, drugače je prava zoprnija. Tja grede sva jo mahnila čez Pasje Peči in na koncu nisva vedela, kje je bližje/dlje. Zato sva nazaj grede zavila po poti Modrega moža, čez hrib. No, edino, kar sva dosegla je, da še zdaj ne veva, kako in kaj, kje je bližje in kje hitreje. Bova enkrat res morala it vsak po svoji, pa da pomeriva v živo!

Pri Jarškem sva bila že ob pol devetih, a seveda nisva bila prva. Fantje so gor imeli že pravo velikonočno pojedino, s cvičkom, šunko in potico. Malce zgodaj za naju, a potici se pa nisva moga upret.

Dol sva jo mahnila proti Kisovcu, iskat pozimi izgubljeno derezo. Seveda brez uspeha, bi bilo pa res sreče, če bi jo našla! Je bilo pa luštno kar povprek leteti dol! Spet z malo objestnosti, ko pa gojzarji tako dobro primejo!

Nekje tam, na planini sva nabrala še čemaža, za v juhico in za začimbo. Potem je klical Stane, da je pri Primožu in naju čaka, zato sva jo morala kar pošteno podkurit. In letet dol.

Tam smo se potem kar malo zasedeli, v žeji spili pivo in se še malo zasedeli. Še za eno pivo. Pravzaprav se mi ni nič kaj šlo dol, čudno, ne? En drug svet, kjer dolina ne pride gor s svojimi težavami. Še posebej, če je tako prekrasen dan.

14.97km, 4:12:08, 1009kCal, 145/173, 1262 vm. 2:21:23 gor, 1:43:00 dol. Do Primoža 47:44 gor, 35:42 dol. Prvi del do Primoža počasen, potem kar hitreje, najbrž zato, ker ni snega.

Sem se spomnil, kako sem šel prvič na kolo, tako, za trening. Kako sem naredil sedem kilometrov in mi je skoraj rit odpadla.

Pa še kaj drugega.

To ni bilo prav dolgo nazaj, leto... ne, dve! Dve leti, mene je bilo pa še vedno strah tistega klanca, ko sem rintal gor s kolesom.

Mah, sem rekel, peš bo sigurno lažje, pejmo pogledat. Pa sem odtekel do Francijeve hiške, pogledat, če slučajno kaj dela.

Na sredi klanca me je dohitel Mare na kolesu, tako sem se potem moral še pol klanca pogovarjat. Mater so neizprosni fantje! On je pri Franciju odbrzel naprej, jaz pa sem odtekel še v dolino.

Ja, nikakor ni več tako težko, kot je včasih bilo. Saj klanec je resda še bil, a sem ga čisto lepo pretekel. Jasno, da sem bil na koncu kar malo ponosen, je pa seveda še trajalo, preden sem se čez polja prebil domov.

10.8km, 1:18:05, 7:14/km, 1036kCal, 167/187. 7:14 tudi v klance? Kar malce prehitro!

Res se vidi, kot da siliva nazaj v Planico.

Pa čisto do tja nisva prišla, sva se že prej ustavila v Ratečah, kjer se je tokrat zbral pretežen del naše družine. Potem smo ga pa malo žurali in se pogovarjali, a ne predolgo v noč, smo bili že vsi zmatrani od celega tedna.

Najina želja pa je bila, da greva enkrat tečt do Kranjske Gore. Kar tako, tečt. Kdaj pa še lahko rečeva, da sva tekla v Kranjsko Goro in nazaj? Težko, ni res?!

Ja, malo je bilo težko vstat, kakšno pivce je bilo vseeno preveč in tudi kaka minuta spanja premalo. Ampak se nisva dala, take priložnosti se ne pokažejo vsak dan. Lahko celo, da so Once In A Lifetime. Zato sva kar šla.

Pivo je po glavi težilo le nekje do tretjega kilometra. Potem o njem ni bilo ne duha ne sluha. Saj vem, tole z aktivnostjo je najbolje za preganjanje teh jutranjih težav, ampak, ko le ne bi bilo tako presneto naporno...

Sonček je sijal, bilo je skoraj vroče, mrzlo sploh ne. Stara trasa železnice je bila popolnoma osamljena, ob osmih zjutraj tudi na daleč še nikogar. Še po cesti so se slišali le trije avti na uro.

Edini sneg se je znašel zadaj za pumpo pred KG, a sva ga več ali manj elegantno kar pretekla. Kljub žmohtnosti.

Tole je slika, kjer sem hotel pokazati, da v teh časih - ko tule še od daleč ni nobenega snega - tečeva po snegu! Superge in sneg bi bilo povsem dovolj. No, pa sem dobil še eno sliko samega sebe v pajkicah... Eh, super.

Seveda sem fotografu takoj vrnil, no, ne takoj, takrat, ko sva prisopihala do Kranjske Gore. Da se vidi, kje sva bila in da ni nič ne goljufava!

Spila sva eno vodo in čaj, nisva mogla kar takoj obrnit in it nazaj. Vsaj malo sva posedela, da v naju pride občutek, kje sva.

Nazaj grede je bilo pa sploh super. Malce težje, ker sva malo pospešila in tudi zato, ker gre proti Ratečam seveda gor, a jaz se matram le prvih pet kilometrov. Potem gre na bolje.

V celotnem smislu pa je tek povsem uspel, oba sva bila nadvse zadovoljna, da sva šla in da se nama je dalo!

9.36km, 1:08:22, 7:18/km, 926kCal, 159/182. Počasna sva, to je res, ampak važno je, da nama je luštno, kdo bo drugače tekel!

Do četrtka sem moral čakat, da sem šel končno lahko tečt!

Čakat? Moral?

Kako lahko človek z besedami vse okrog obrne. Seveda mi ni bilo treba niti čakat, niti morati. Dejstvo, zakaj sem čakal do četrtka, je pravzaprav povsem enostavno: lenoba.

Ja, ni se mi dalo! In vsak dan sem našel kaj. S tem sploh nimam problemov - najti kaj. Vse najdem, če je le treba.

Ampak do četrtka sem bil pa že tako siten, da se je kar kadilo in prav resnično sem bil brcnjen iz hiše! Res: pokazali so mi vrata, me skozi pospremili in na koncu še zaloputnili za mano! Celo čakali so na vratih, da nisem več notri mogel... Če to ni krivica!

Zunaj pa mraz, dež, prekle, sneg, led, samota, matrarija... Ohhh.

Seveda je bilo fajn, čeprav sem bil ves premočen, koga pa briga, saj si moker tako ali tako. Edini problem so klanci navzdol, ko malo pozabiš in kar enako tečeš, kot gor. Ampak ne gre, se je treba kar malo pomatrat - drugače začne zebst!

No, ja, na koncu se je že vse lepilo name. Kar ni bil ravno najbolj prijetno.

Ene čudne kroge delam zadnje čase, tja do Gradiškega še gre po normalni poti, potem pa kar nočem domov. In si zmišljujem še sem in tja in nove poti. Jah, matram se prvo polovico, dokler ne pridem na delovno temperaturo. Potem je pa vse ok in bi kar še tekel.

Pa še zdaj je fino, ko se je dan podaljšal. Je malo drugače, mene je ponoči pač strah tečt po cestah in potem samo gledam, kje je kak avto, namesto, da bi se s tekom ukvarjal.

Ostaja pa problem četrtka, saj to pomeni, da prav veliko časa ne ostaja do konca tedna. Zdaj sem namreč na trikrat tedenski vadbi, ki se je držim (z izjemo Planice) od srede januarja. To je prav neverjetno, zato sem pa še bolj siten... ker bi se rad tega držal, al pa nej gre use u tri krasne! Zato je četrtek malo zoprn, bo treba potem vse narest čez vikend. No, na Kofce gremo v nedeljo, eden manj torej. V soboto pa? Da bi tekla Rateče-Kranjska gora??? Splačalo bi se poksusit, kaj?!

11.67km, 1:24:17, 1137kCal, 7:13/km, 168/183. Ja, ja, tavelik klanec prehodim, jasno. Res pa, da ga prehodim hitro. Po mojem hitreje, kot če bi tekel. Ga pa bom enkrat, prej ali slej, pretekel. Delam na tem, delam!

Če se približuje monsun, je treba hitro stegnit v hribe.

Saj sem še enega palil in palil, pa nič. Se mu ne da zgodaj vstat, pa vedno ima nekaj... Pa nič.

Midva z Maretom pa sva zgodaj vstala, sem hotel biti do opoldne doma. Seveda mi je uspelo.

Mi pa včeraj nikamor ni šlo. Kot da bi bil preutrujen, kot da se mi ne bi nič dalo. Saj sem se trudil, a preprosto ni šlo. Počasi, prav počasi sem jo mahal v hrib. Tudi, če sem malo pritisnil, ni šlo nikamor. Sicer se pa nisem kaj dosti sekiral, kakor gre, tako pa gre.

Resnici na ljubo, tudi vreme ni prav nič pomagalo. Čisto na koncu sva morala nataknit še pelerine, ker je kar fino deževalo. No, saj dež še gre, ampak pelerina je pa resnično zoprna zadeva. Še posebej, če piha, potem vse plapola naokrog kot noro, nič ne vidiš, nič ne slišiš. Sicer pa tako ali tako nisva ne videla (megla), ne slišala (veter).

Gor grede je še kar toplo pihalo. Ali pa sva bila fino ogreta, skratka, zeblo naju ni prav nič. Povsem drugače ob odhodu s Planine! In zopet se je pokazala moja površnost, ko sem doma pustil rokavice, ah, saj bo dovolj toplo, saj bo ničla na 2200 in še dvigala se bo!

Ma ja! Skoraj so mi prsto pomrznili! Sreča je imel Marko še ene rokavice s seboj, da mi je rešil prstke, ki sem jih tako nespametno nastavljal vetru, ki kar naenkrat ni bil prav nič topel več. Presneto mrzel se mi je celo zdel!

Pa vse skupaj je bilo za deset minut, dokler se nisva skrila za rob, tam ni več pihalo, pa tudi topleje je takoj postalo. Ampak izkušnja je bila pa dobra, sem že čutil, kako se mi bo zanohtalo... Ah, napake, zdaj sploh rokavic ne dam več ven! Kakor bi bilo tudi pravilno!

Seveda sem jih dal ven, da bi šparal s prostorom, ker sem spet trogal s seboj superge. Ampak jih - spet - nisem rabil! Še dobro! Čevlji so se pokazali za super! Še čisto malo jih uhodim, pa me ne bo več strah, da bi me lahko ožulili. Dereze so pa seveda spet super prav prišle.

Kljukca sva bila nadvse zadovoljna z izletom. Bolj ko je pihalo in je bila megla, bolj sva bila navdušena. No, čez Peči nisva rinila, sva bila raje Modra, ampak gor v domu, ob pasulju in joti sva globoko razpravljala, kako je super in oh in sploh. Jah, tko je, če si mal usekan in so ti hribi všeč. Matraš se in matraš, na koncu ti je pa še všeč. Ah, sicer je pa tako povsod, anede?!

Tačas se je pa na Sv. Primožu bil pravi boj, ne boj, mesarsko klanje! Sobota je bila namreč dan za Gorski tek na Primoža! Do Primoža nazaj sva prišla tam nekje 10:40, ko so bili seveda že vsi gor, tako da nisva mogla za nobenega navijat.

So rekli, da jih je bilo 200. Ufffala.

Dol je bila prava gužva, rush hour.

14.97km, 4:14:12, 1120kCal, 153/176, 1262vm, 2:28:17 gor, 1:45:57 dol, oboje po Poti Modrega Moža. Do Primoža gor 46:39, dol 30:59. Od čisto spodaj.

Prav nikamor ni šlo, je že takoj  čas do Primoža pokazal, da nekaj ne štima. In na koncu sem bil na Jarškem že kar utrujen. Potem se je vse kar popravilo in je bilo dol priti kar veliko lažje.

Saj ni, da nič ne tečem, ne, ne!

Zgleda celo, da bom počasi povečeval tek, saj je v dežju vseeno težko rinit v hribe, za tek je pa skoraj vseeno. In dokler bo tale monsun okrog, bo treba najbrž več tečt.

Res je, da že dolgo nisem nič tekel, zadnjič sem se nekaj matral, zato sem vzel raje tek za prvo rekreacijo, ko sem spet začel po enem tednu Planice. Tako, da vidim, če sploh še gre.

No, saj je kar šlo. V temi in slabem vremenu, no, vsaj deževalo ni. Jasno je, da se mi ni dalo nikamor, a sem se po velikanski sitnobi le spokal ven. Kako naj ne bi bil človek siten, po celem tednu!

8.15km, 0:58:49, 7:13/km, 807kCal, 165/180. Ma ja, jasno je, da sem šel počasi. Mi je povsem vseeno, koliko sem hiter, veliko raje najdem en lušten tempo, ki me potem pelje naokrog, jaz pa tačas odklopim.

Ja, cela štala. Cela muka ježeva, tile novi gojzarji.

Najhuje jih je kupit. Kako naj vem, ali bodo ok ali ne? To ni čevelj kar tako, za katerega mi je vseeno. Gojzar bi moral testirat par dni, da bi lahko rekel, ali mi je prav ali ne. Ne pa takole, v trgovini se sprehodit pred ogledalom. Ah. Prav nič ne nuca in vse skupaj je le ena sama tombola.

Mogoče si zadel, mogoče pa tudi ne.

Ampak bilo je nujno, stari že razpadajo, počasi se lupijo ko čebula, še malo pa bo kar naenkrat vse razpadlo. Poleg tega je podplat že postal podoben podplatu superg, kar mi ni najbolj všeč v hribih.

Kaj pa vem, žulja mi niso nobenega naredil, tiščal pa so me ko hudir. Vsi ti čevlji mi hočejo naredit pravilno vzbočeno nogo, jaz se pa z obema dvema upiram. Dozdaj sem bil vedno jaz bolj žilav in prav vse čevlje sem že uhodil. Čeprav sem imel včasih tudi ogromno žuljev. Trma, kaj čmo. Enkrat se bodo že uhodili tudi tile. Čeprav so kar malo trdi, saj sem take pravzaprav hotel... Eh.

Zato pa sem jih šel probat. En mali trening hoje v hrib po dolgem času. Helena, Janez in jest smo jo mahnili kar na Limbarsko.

Počasi se bo začel pomladni monsun, je treba vsako priliko izkoristit.

12,32km, 2:10:00, 934kCal, 155/181, 630vm, 1:13:26 gor, 56:33 dol. Pravzaprav super. Sploh za nove čevlje. V takih trdih in čisto novih je prav zanimivo tečt. In naporno. Pa smo celo kar nekaj tekli. Vsaj navzdol, je bilo treba priti dol še preden se je povsem stemnilo!

Seveda sem s seboj trogal superge. Za vsak slučaj. Kaj pa naslednjič? Naj še vedno trogam rezervo? Ali je lahko slabše? Mater, zoprnih odločitev...

Jej, kako mi gre na živce kupovati gojzarje, same presnete težave!!! Ravno dobro se navadiš na stare, uhojene, na, pa grejo in začnejo razpadat. Grrrrr!!!

Ja, lep izlet je bil. Škoda le za razglede, ampak vsega pa človek ne more imet.

Je bilo že to povsem dovolj.

Prvič sem šel hodit v tiste kraje, dolgo, dolgo nazaj sem se le vozil tam, od takrat mi je bilo pogorje vedno nekako skrivnostno. Zakaj, ne bi vedel.

Seveda je bil to spet preizkus poti za Krte. Evo, že drugi ta mesec! Tile Krti pa so od hudirja, kaj?

Dobili smo se na Otočcu, je bilo treba prepeljati avte, saj smo prečili kar lep del pogorja. Neradi hodimo gor in dol po isti poti! Na grad pa naju vežejo presneto lepi spomini zato je vedno lepo postopati okrog tistih krajev.

Na pot smo krenili za vasjo Mihovo. Kar lepo v gozd, pravzaprav po kolovozu, a nič markiranem. Laška pot, ji pravijo v tistih krajih.

Pot se vije po nekakšni sredinski rami, kjer hodiš malo gor, majčkeno pa tudi dol. A nič hujšega. Sem in tja te sreča kakšna sfinga ali vsaj kaj zelo podobnega:

Dopoldne je bilo še vse s soncem obsijano in v listju zakopano:

Prej bi pomislili na jesen, a je bilo zvončkov, laških zvončkov, trobentic in teloha na tone! Teloh je že skoraj odcvetel, a ga takih količin na kupu še nisem videl!

Prvo malico smo si privoščili šele, ko smo prisopihali na greben, torej po slabih dveh urah. Smo uporabili kar vse pripomočke, ki so jih za sabo pustili gozdarji. Si znajo kar fino urihtat "jedilni kot"!

Aja, jedli smo čisto ob meji. No, če bi se seveda zmenili, kje je meja. Tale meja je zanimiva stvar. Si jo moraš ogledat, par stvari namreč ni popolnoma jasnih...

Čez eno urico, ko že parkrat preidemo mejo, zagledamo končno vrh.

Vrh je sicer tak mali kuceljček z veliko betonsko zadevo, za katero pa nisem našel uporabne vrednosti.

Če že nismo zmenjeni za mejo, potem ne moremo biti niti za ime. Me pa čudi, da je vrh za obe strani enako visok.

Cel vrh, ki je pravzaprav kar nekakšna planota, je torej poln objektov: vojašnica, zaprta okrepčevalnica, betonski steber - vrh številka ena, oddajnik (ogromen), podrta cerkev na slovenski strani, obnovljena cerkev na hrvaški strani, radioamaterski kontejner in antene in zemljevid z razgledom - vrh številka dva.

Potem se pa znajdi. Najbolje, da obiščeš vse, si vse pogledaš in greš potem dol. Včasih so pota človekova preveč zamotana, da bi se trudil karkoli razumet.

Evo radioamaterjev:

Seveda na stebru ne manjka niti ws2300. Hm, a imam tole na geoStiku?

Čakala nas je le še pot navzdol, proti Gospodični! Do vrha smo porabili slabe tri ure, res pa je, da se nismo ravno trudili s hitro hojo!

V slabi uri smo bili spet pri gostilni, tokrat pa že malo lačni!

Izgled nam sprva ni bil prav nič všeč, vendar pa se je izkazalo, da je postrežba odlična, hrana pa še mnogo bolj! Kakor smo bili v začetku skeptični, smo bili na koncu več kot zadovoljni! Lepo je videti gostilničarje, ki se trudijo s ponudbo! Enkratno! Ni čudno, da je bilo vse polno...

Še pogled proti našim hribom:

Kako vpliva studenec Gospodična na pomlajevanje pa ne vem. Si nisem upal poskusit. Kam bi pa prišli, da bi kar naenkrat postal mlajši!

Še tričetrt ure in smo dol. V Gabrju, kjer nas je čakal avto, ki smo ga prej pustili tu. Pravzaprav je bila kar dolga!

A smo le uspeli, pa še fino smo se imeli!

12,57km, 4:39:48, 993kCal, 125/168, 1020 vm. 2:58:28 gor, 1:41:00 dol, približno. Trdinov vrh - Gospodična 56minut, do Gabrja navzdol pa še 45 minut.

Res smo šli počasi, a izlet ni bil namenjen treningu in tekanju po hribih. Malo pa lahko tudi uživamo!

Je pa res, da me, kljub vsej počasnosti, danes vseeno bolijo meča. Kako je pa TO možno???

Danes sem si hudo zgodaj navil budilko. Ob 5h.

Da bi čimpreje švignil v hrib in bil tudi čimprej nazaj.

Pa mi ni ratalo. Nikakor. Do pol sedmih sem se še valjal po postelji in nisem in nisem hotel vstat. Se mi ni šlo ven v nobenem primeru.

A na koncu sem popustil in sem jo odhlačal na Murovico. Že tako je bila zgodnja ura, kaj bi šele bilo ob 5:30! Je pa res, da me je eden celo prehitel, je šel že dol, ko sem jo jaz drobil navzgor. Nazaj grede pa sem srečal že tri, štiri.

Malo mi je žal, da je nisem mahnil na Jarškega, ampak potem bi res moral vstati ob petih, pa še precej dlje bi se zadržal. Za kaj takega pa tale sobota ni bila primerna. Je bilo treba biti kmalu doma.

10,43km, 1:32:36, 919kCal, 159/173, 435vm, 55:20 gor, 37:15 dol. Kar veliko teka, sploh dol, oziroma povsod tam, kjer se da tečt (ravno ali navzdol).

Cel čas je tokrat rekord za tričetrt minute, vendar na račun poti navzdol. Za gor sem bil za pol minute prepočasen.

Hm, zdaj že sam sebe preganjam za minuto, pol. Brez veze. Res pa je, da tako zdaj dobro vem, kje sem, kaj zmorem in kje so moje zmožnosti, zato pa primerjam, štejem, izračunavam in pregledujem. Da se v prihodnje ne prenaglim, da se spoznavam in spoznam.

Trma je ena velika stvar.

In tudi ena veliko je*ena stvar.

Ah.

Spet sem se spravil tečt. Jasno, počasi bi bil že čas, drugače bo vse skupaj bolj ubogo, stave bodo izgubljene, obljube prelomljene. To pa ne gre tako preprosto.

Zato sem se spokal ven. Na srečo nisem vedel, kaj me čaka in sem začel lepo počasi. Je kar šlo. Prvih petsto metrov.

Prvič sem zdržal kilometer in pol. Potem so mi goleni skoraj odstopile. Pa sem malo hodil, malo tekel, veliko tulil in se drl. Še dobro, da tečem tam za krajem, le jaz in avtocesta, kdo me bo pa slišal! Ampak nisem odnehal. Ne, ni šans. Naj grejo noge v tri krasne, briga me! Naj vse skupaj razpade, naj mišice odpovejo, plazil se bom naprej, če bo potrebno!

Po štirih kmjih sem imel že solze na očeh, goleni so pekle, mišice so dobesedno delale prsk, prsk, kot da bi se zapletle in bi se drgnile ena ob drugo. In to mišice, za katere nisem vedel, da jih imam! Peklo, bolelo, razjedalo...

Vse naenkrat.

Gor v hrib je šlo malo lažje, sicer nič manj ni bolelo, le še z dihanjem sem se moral matrati, pa sem malo pozabil na tegobe. Komaj, komaj sem prišel do polovice poti. Res komaj!

Na klopco sem se usedel, se sezul, se masiral in tarnal. In tam, na tisti klopci, sem sklenil pomembno zadevo:

nikoli več ne bom tekel. Briga me. Nič se mi ni treba matrat kot norcu, kot totalnemu cepcu! Zakaj? Čemu? Da bom fit? Da bom lažji? Da bom bolj zdrav? Ma, naj gre vse v tri krasne! Saj bom crknil od vsega hudega... NE! Reci NE matrariji!

Ves pomirjen in vesel, da sem zadevo rešil, sem se lepo počasi obul, fotografiral jezero:

in v lahnem drncu odtekel domov.

?

WTF?

?

Nič, prav nič narobe! Nič! Vse v najlepšem redu! Prav lepo sem odtekel. Še celo domov nisem hotel, ampak bi kar tekel! No, ko sem enkrat že zavil po daljšnici in ko sem hotel vse skupaj podaljšat še skozi Dolenjo Vas, se mi je pa zazdelo, da trma in evforija ne gresta ravno skupaj in sem jo raje mahnil direktno do doma.

In kaj je bilo zdaj vse to? Čemu vse te peripetije, ki se kar naenkrat čudežno izgubijo? Zakaj nekaj boli, potem pa kar neha? Boli le zaradi lepšega? Kaj, če bi se res poškodoval, ali pa to sploh ni možno? Sem le prehitro začel? Ah, milijone vprašanj se podi po moji glavi, a se mi niti ne da na njih odgovarjat. Prav fino je tečt, briga me.

Seveda sem svojo besedo, dano na klopci, požrl. Mimogrede. Toliko o načelnosti...

11,08km, 1:28:32, 7:59/km, 1014kCal, 154/181. Rezultat je porazen, jasno. Prvi km je bil 6:44, naslednji pa že 9:37! Zadnji kilometri pa so šli vedno bolje: 7:45, 7:13, 6:56, 4:39. Sem malo pohitel, ko pa sem prej hodil...

Dobra plat pa se najde tudi tu. Tega rezultata ne bo težko presežti, to je sigurno!

Evforija včasih pomaga.

Poudarek je na včasih.

Drugekrati pa lahko vse skupaj povsem zakomplicira.

Zadnjič sva šla po dolgem času tečt. Že po enem km in pol (1,5km!) naju je prijela neka evforija, ki je povzročila, da sva si obljubila, da greva letos na ljubljancu tečt na 21km.

Celo v roke sva si segla.

Na, pa mava...

Prejšnjo nedeljo sem se dvakrat spravil na Primoža. Sam.

Je bilo kar mal žalostno, takole samemu se pojat gor in dol. Sem srečeval še enega, ki je vadi, ampak je bil v povsem drugi kategoriji. V času, ko sem bil jaz dvakrat gor in dol, je on četrtič prišel gor.

Heh, pol se pa pejt.

En je šel na Kališče, drug na Malo planino, tretji na Primoža, mater, smo se dobro zmenili. Tako sem gor nekaj spil, ker sem bil žejen ko... in sem moral pol ure poslušat o avtomobilih. Eeeeee!

Seveda sem se spravil postavljat lasten rekord, kar mi je tudi uspelo. Uspelo mi je tudi, da sem se zmatral ko zverina. Pa vse skupaj nič ni bilo, doma sem se pa še celo nedeljo bolj vlekel. Takle mamo, če stari pretirava...

12,82km, 2:09:50, 1056kCal, 159/175, 850 vm. 38:41 gor, 22:20 dol, drugič pa: 43:40/24:58. Ta prvo sem res pohitel, a še vedno ne spravim gor/dol pod uro. 1:01:01, ah!

Po drugi strani pa čist ok. Zame je to vsekakor zelo dobro in tudi rezultati kažejo, da počasi napredujem in da prihaja pomlad.

Po kolikem času? Od zadnjih Borških 10k?

Uffff.

Od takrat nisem tekel. Tako, da bi šel le tečt. Nisem.

Nisem pa pika.

Saj sem tekel, vendar le kot dodatek med hojo v hrib, ponavadi torej dol. Kar je malo lažje, kot tečt po ravnem. No, lažje... niti ni toliko lažje... Je pa drugače. To pa sigurno.

Tokrat sva šla kar s Heleno skupaj. Čeprav je deževalo, naju ni prav nič motilo. Ona mi da poguma, da stopim ven, jaz jo pa potem med tekom polnim z energijo, ko pokam vice naokrog in se ne pustim utrujenosti.

Ugotovila sva, da vsakič, ko se tekač prepusti hoji, ena tekaška vila v vzporednem svetu spusti svojo dušo! Zato le glejmo, da se ne zdredčijo preveč...

Bistvo vsega je bilo, da tečeva počasi. Zelo počasi, da se nama slučajno ne bi tek priskutil po tolikem času. In mislim, da nama je kar uspelo. Kar naprej sem nazaj vlekel in tako je bil na koncu čas povsem porazen. Midva pa čisto zadovoljna. Zadovoljna zato, ker je bilo super, ker se nisva matrala brezveze in ker sva uspela pretečt sedem km.

Se mi pa malce dozdeva, da ne bi mogel hitreje tečt tudi, če bi se trudil. Torej je vse skupaj prišlo ravno prav.

7,07km, 54:11, 7:40/km, 643kCal,  155/172, ma, ja, prav super, čeprav super nad-počasi. Končno enkrat tako, kot je prav!

Če manj pišem o svojih kucljih, še ne pomeni, da se ne podim po njih. Le na vrsto še niso prišli.

Tokratni kucelj je bila Limbarska gora, družbo mi je delal Janez, gor pa sva jo mahnila kar iz Trnjave.

Malo previdno sem jo vzel, nikoli ne veš, kakšna je pot, Janez ima pa itak petkrat več kondicije od mene. Zato jaz ponavadi bremzam, da se slučajno ne zgodi, da bi kar naenkrat sredi vsega obstal in ne hotel/mogel naprej.

Ob petih je že bolj pozno, teme pa še ni. Sončni zahod dela svoje, obarvana (še zimska) polja pa dobijo neko svojo čarobnost.

In niso več tako žalostna kot prej, meni zgledajo, kot da bodo kar naenkrat vzklila. Kar seveda bodo, kar tudi pomeni, da so tudi občutki zelo odvisni od konteksta. Taki gozdovi bi bili nekje v jeseni lepi, a vseeno žalostni, ker bi bili ravno pred koncem, tokrat pa žarijo z nekim notranjim veseljem! Pa je slika skoraj popolnoma enaka, kot bi bila v jeseni.

12,24km, 2:02:20, 989kCal, 164/179, 628vm, 1:09:50 gor, 0:52:30 dol. Pot je zanimiva, mestoma strma ko hudir - še posebej na začetku! Parkrat greš kar fino dol in potem seveda spet gor. Z mosta v Trnjavi zgleda Limbarska tako daleč, se ti zdi, da boš hodil vsaj sedem ur. Pa je na koncu kar super! Dol sva kar večino tekla. Počasi, seveda. V temi mi ni šlo najbolje...

Sem se pa moral na vrhu slikat. Mar bi Janeza slikal, ne pa sebe... Eh. Spet ena taka, za v KdoSiUpa. Brez pačenja.

Skoraj sem jo pozabil, še sled poti do tja in nazaj.

Tokrat sva šla po poti Modrega moža.

Mnogo bolj modro. Pa tudi toliko dlje ni. Mimogrede si čez hrib, razgledi pa so prav tako lepi, saj greš le malo nad pečmi. Le pred nevarnimi strminami imaš mir, ko je sneg.

Ker snega je še vedno dovolj. In ga še bo.

Ker me je Helena tokrat prehitela, ne bom še enkrat pogreval štorij o izgubljenih derezicah in jokal naokrog. Ne vem zakaj se mi dogajajo take neumnosti... Eh. Po drugi strani pa imam srečo, da nosim s seboj ravno dvoje...

Dan je bil spet prekrasen, topel, snežen, zadihan in vesel.

Prehodila sva podobno pot - LD, Primož, Jarški dom, Kisovec, Primož, LD.

Začenjamo z lovskega doma, bogve zakaj, tistih sto metrov nam pa res ne bi čisto nič škodilo. Zdaj pa ne morem rezultata štet za vzpon na Primoža. Eh, sama štala. Mogoče naslednjič začnem kar lepo od spodaj. Če grem hodit, pa res ni treba šparat in se čimvišje pripeljat, anede?

15,42km, 4:17:50, 1146kCal, 154/177, 1230 vm. 40:58 do Primoža, 27:55 dol. 1:41 od Primoža do Jarškega, 2:22:35 v celoti do Jarškega, kar je bolje, kot sva šla zadnjič s Stanetom. Pa še čez hrib sva šla, kar pomeni, da sva kar dobro hodila!

Gor je šlo kot pesmica, prav lepo je bilo, Helena je imela malce krize tam čez hrib, jaz pa sem šel potem zadnji vzpon res počasi. Je strmo in se potem skoraj povsem ustavim. Ni problem, če lahko lepo enakomerno hodim, tam pa je bilo strmo, cela pot razrita od podrsavanja navzdol, pa še vse zavito sem in tja. Potem pa enakomernost odpove.

Že za gor sva si nataknila derezice, so zelo pomagale! Mnogo bolje na nogi kot v nahrbtniku. Za dol pa so bile sploh obvezne. Spodnja pot čez Kisovec je bila zeeeelo zoprna in z mojimi drsečimi čevlji bi se najbrž plazil po vseh štirih, če ne bi imel derezic. Toliko zaupanja v čevlje...

Na Primožu pa, kot da ne bi bilo dovolj, je začela Helena letet dol kot sneta sekira! Po štirih urah se je končno ogrela in potem sva še kar lepo tekla do avta.

Super.

Kaj pa vem, enkrat se bom najbrž naveličal opisovat vedno ene in iste vzpone. Do takrat pa... bo treba potrpet.

Priznam, da res rad jamram.

Vseeno mislim, da ne jamram toliko, da grem vsem na živce. Imam tudi le občasne napade jamranja, ampak zato takrat nadoknadim in jamram po pol ure skupaj. Jamram.

A vse skupaj ima nek namen. Ne jamram zaradi samega jamranja ali zaradi tega, da bi mi bilo to fino, ne! Jamram pravzaprav za vzpodbudo! Vzpodbudo samemu sebi - toliko časa jamram, dokler ne grem sam sebi presneto na živce in moram kaj narediti, da ne bi več jamral. Kar ponavadi pomeni, da se vzamem tako ali drugače v roke in kaj naredim.

Torej ima jamranje neko določeno pozitivno vrednost.

Zdaj, ko sem opravičil vse, kar sem včeraj pojamral, pa lahko grem naprej! Kakor je tudi Maša čisto pravilno ugotovila...

V soboto grem spet kam, petek nikoli ni časa, četrtek dajemo kri, sreda... sreda je bedna, torej ostane le torek! In sem moral it v torek, čeprav se mi res ni nikamor dalo. A me je kar držalo, bogve zakaj, na koncu sem se pa še malo presenetil, in sem kar spokal in šel.

Takoj po službi. Sončka je še nekaj bilo, ravno je zahajal.

Na Murovico sem prišel ravno v trenutku, da se je še nekaj malega videlo. Torej do gor sploh nisem več svetilke rabil.

Bilo je celo tako svetlo, da sem se lahko še vpisal. Nekaj časa sem premišljeval in na koncu le sklenil, da bi se pa lahko vpisoval, če že hodim naokoli, anede? Čemu so potem knjige, če jih niti ne povoham? Sicer sem zdaj že nekajkrat bil, a škode res ni prav nobene!

Za dol pa sem svetilko že rabil. Brez nje bi bilo pa težko. No, težko je tudi z njo, ker itak nič ne vidim. Mrak je zame še mnoooogo slabši, kot tema. Upam si celo trditi, da v temi mnogo bolje vidim, kot ravno v mraku! Takrat se mi izgubi vsa globinska ostrina, vse se nekako zamegli in nič več ne vidim. No, če temu dodam še solzenje oči, ko tako šibam dol... je pravo čudo, da nisem vsaj parkrat dobro pogrnil! Pa nisem!

In zakaj danes tole pišem, zakaj danes toliko boljše volje kot včeraj?

Rezultat, rezultat! Ah, to pa je bilo povsem nekaj drugega! And now something completely different, bi rekel Monty. No, da ne bom spet segal po zvezdah - rezultat je zame dooooober, za ostale ne, ampak najbolj me briga zame, saj je to jasno, anede?

Gor sem namreč rabil manj, kot sem včasih rabil dol! Ha! A vidiš, dvomljivec?! Tudi tebi se to lahko zgodi? Da sam sebe postaviš naokoli! In dan je bil rešen...

Res pa je, da sem se kar potrudil! Nič lenarjenja, sem kar dobro izkoristil vsako ravnino. Nič zabušavanja in oddihovanja! Go, Go, Go!

10,39km, 1:33:15, 876kCal, 165/178, 440vm, 0:54:48 gor, 0:38:27 dol. Kar za pol ure izboljšan rezultat! Za 14 minut gor in za 16 minut dol boljši! Huh. Sem pa res tekel in tekel, kjer se je le dalo. Dol sploh, skoraj celo pot, le en košček - čez Trojico - je ostal nepretečen.

Zdaj sem lahko pomirjen. Rezultata pa tudi ne bom napadal, ker sigurno nekaj časa ne bo imelo smisla. Preden bom od tegale hitrejši... huh, bo še minilo nekaj časa. Dober dan je bil torek, so doma kar gledali, ko sem stopil skozi vrata. So vsi mislili, da sem jo stegnil na pivo, Murovico pa pustil vnemar!

Japajade!

Ah, vedno več se nas zbere. Kar je dobro. Zelo dobro.

Tokrat so šli tudi otroci, zato so nekateri šli bolj počasi. Eni pa smo malo pošibali.

Ker je bil lep dan, nič ni pihalo, zgodnji pa smo še vedno bili, smo šli pa še malce naokrog. Kaj pa otroci vedo, kaj je utrujenost!

8,68km, 2:09:32, 623kCal, 138/181, 540vm, 0:40:44 gor na Primoža, 0:48:27 pa dol. Ostalo pa gor in dol, levo in desno. Trije (pravzaprav štirje) fantje smo kar pohiteli gor. Seveda nihče ni hotel rečt: dejmo jt bl počas. Pa smo šli kar hitro gor. Dol pa z otroci, bolj počasi, čeprav sva s tamaučkom na koncu letela čez korenine, da se je kar kadilo! Florenca fiorentinis je pa itak kar naprej po bližnjicah sekala...

Sem se pa danes malo zamislil.

Sem šel nekaj iskat. Pa sem seveda tudi našel. Naprimer, koliko rabijo ljudje do Primoža. Pa sem šel še naprej, pa videl koliko ljudje hodijo. Pa kje hodijo. Pa kam, kje, kako, koliko hodijo...

... in sem povsem zafrustriran...

Saj ne, da ne bi vedel, da se tega ne bi zavedal. Ampak... ena taka veeeeelika luknja je. Ogromna. Pre-ogromna, da bi jo lahko čisto enostavno požrl. Ker, tudi če nočem, začnem premišljevat: dol s Primoža tečem (t.e.č.e.m.!) deset (10) minut dlje, kot rabijo dobri tekači gor (GOR).

Kaj sploh, hudirja, delam?

Ma, naj danes ostane le pri vprašanju! Nisem ravno razpoložen, da bi sam sebe matral še bolj, kot se že. Saj človek ve, da je slab, le tista dokončnost in tisti presneto velik razkorak je prevelik, da bi sploh lahko doumel lastne okvirje te "slabosti". Hudič je tudi v tem, ker prav nič ne kaže, da bom kdaj sploh prestopil ta prag "slabosti"...

Ma ja, ena cela jeba.

Ne smeš reč, da si šel na Veliko planino, če greš samo na Malo.

Do Jarškega. Ali do Domžalskega. Da se ve, kje si bil!

Najprej se je Stane vpisal na Primožu, potem sva jo pa mahnila zares.

No, ne še čisto zares, križa na vrhu še nisem nikoli videl, pa me je peljal še čez vrh, čeprav nama ne bi bilo treba.

Potem pa sva se začela malo bolje vzdigovat in prečiti pobočja. Kar naprej so nama pot zapirale plazovine, kaj je moralo to dol letet prejšnje dni! Toliko plazovin pa res še nikoli nisem videl! Vsake deset metrov. Kar začneš malo pogledovat naokrog, pa čeprav skrit med drevesi, v gozdu.

Seveda sva šla čez Pasje pečine, najbrž pa bi bilo bolj pametno, če bi jo mahnila čez vrh. Pa še derezic si nisem gor nataknil in me je bilo potem kar - povsem brezveze - strah. Ker zadeva ni niti tako nedolžna, kakor bi se morda lahko zdela. Sneg je sneg in mimogrede ti lahko spodrsne.

Seveda tam nisem slikal. Sem se tresel za lastno rit.

Sem pa potem slikal planoto nad Kisovcem, ko sva bila že skoraj pod robom Male Planine.

In, hop, pa sva gor!

Snega še vedno v izobilju, kakor se pač za Veliko/Malo planino spodobi!

Sonček in vse, kar v lepem dnevu paše zraven! Topel čaj, en rumček, slika, potem pa nazaj dol!

Dol sva zavila čez Kisovec, malo zato, ker jaz tam še nisem bil, malo pa zato, ker je brezveze hodit po isti poti, anede?

Tukajle mora biti tudi poleti prav prijetno! Velik dom, veliko prostora in zgleda tudi prijetno za otroke. Enkrat sredi poletja, ko ubežiš vročini doline? Hmmm.

Še eno dolgo prečenje naju je čakalo, spet prihod do Primoža in potem skoraj tek do doline. Ja, kar hitro sva jo mahala. Na žalost pa sem nekje sredi poti navzdol ugasnil svojega Garmina. Bogve zakaj... Grrr.

Zato pa so podatki le približni, ampak kaj čmo. Bo drugič bolje! Pa saj ne hodimo v hribe zaradi številk, anede?

16,40km, 4:30, 874kCal, 151/173, 1180vm, 2:31:16 gor, dol pa nihče ne ve, ene dve uri sigurno.

En presneto lep izlet in upam, da ga bom še ponovil. In to s Heleno. Kmalu. Kaj bo šele spomladi, to mora bit lepo! Mogoče kar razumem fante, ki to delajo skoraj vsak dan... In ne misliti, da ima Jarški dom malo dnevnih obiskovalcev! Kar precej gostov ima in to veliko stalnih. Ravno tako, kot vsaka gostilna, tukaj ni prav nič drugače, pa čeprav moraš do njega kar nekaj hoditi. Pravzaprav ne moreš verjet, koliko ljudi je gor vsak dan, ali pa vsaj trikrat na teden! Uff.

Zadnjič sva bila s Heleno kar žilava.

Nič naju ni motilo. Kakšno grdo vreme! Kakšen dež, neki! Pfifff!

Zato sva bila dežju primerno oblečena - prvo planinka:

in drugo planinec z obvezno potohodniško opremo - marelo:

Saj ne vem, zakaj sva se kar nekaj sekirala in naju je bilo sram, tudi večina drugih je imela dežnike. Kot tak sprehod v dežju z dežniki smo imeli.

Ker ljudi ni bilo skoraj nič manj, kot prejšnjič, ko je bilo vreme še kar.

Dežja je bilo toliko, da je celo potoček postal slap, in to celo lep slap:

jaz sem pa do vrha tako zakuhal, da sem lahko slikal le še fotografije iz predprejšnjega stoletja.

Gor je bil kuhanček in topla peč (že ob pol devetih!), skupaj s svečko pa je vse skupaj dajalo pridih romantičnosti.

Ja, sva kar malo uživala, dokler nisva morala spet ven, na dež.

Bljaki.

7,35km, 1:18:59, 573kCal, 156/182, 425vm, 0:48:54 gor, 0:30:05 dol. Žmohtno in bljaki je najboljši opis. Dol sem polovico poti tekel. Tekel.

Ker sem pa te čase na dopustu, sem pa danes šel spet gor. Vreme je bilo neprimerno lepše!

in čisto lahko bi se že celo martinčkal ob cerkvi:

Pa se nisem. Ker so me bolele noge. Bolele! Bolele kot strela!

Že povsem v začetku -v prvem klancu - sem se (da bi me koklja...) zagnal, kot bi šlo za stavo. Po desetih minutah so me noge tako pekle, da skoraj nisem mogel nič več. Ampak sem bil seveda žilav, po domače trmast in se nisem dal. Sem gnal v klanec kot največji..., ma ja... kot največji kreten. Saj najbrž mi ni niti šlo, ker me je vse bolelo, ampak bog ne daj, da bi se ustavil! Ne, samo tega ne! Mi lahko kdo kaj ukrade ali pa se svet podre, kaj pa veš...

Skratka, trpljenja polno celo pot navzgor.

In prav tako navzdol. Zakaj pa bi bilo dol kaj lažje, kaj? Če so bile noge že navzgor čist preč, je težko pričakovati, da bodo pa potem za dol kot prerojene, anede?

Čeprav je bilo za en kanček - za en čink - boljše. Vsaj toliko boljše, da sem skoraj celo pot tekel. No, racal in koracal, a vseeno nekaj teku podobnega je bilo.

6,50km, 1:08:56, 528kCal, 161/177, 425vm, 0:42:14 gor, 0:26:40 dol. Bolečinaaaaaaaa, a vseeno zelo hitro dol! Nisem šel po cesti, se vidi, le 6,5km.

V nedeljo štartam dvakrat. Počasi bo treba podaljševat.

Danes ni bilo vreme prav nič prijetno.

Ampak to naju ne moti. Zase vem, da sem nadvse zadovoljen! Zjutraj lepo vstat in rintat gor v hrib. Pa čeprav dežuje, pa čeprav padajo prekle, pa čeprav je dež. Ja, nisem si mislil, da mi bo kaj takega všeč. Nikoli.

A tako je življenje, vedno nekaj novega, kaj? Bom počival, ko bom star...

Megla in dež spodaj. Na vrhu se je celo nekaj zjasnilo in enkrat se je pokazal celo obris sončka. Ah.

Vedno bolj šibava, kar je seveda za pričakovat! Lepo je videt, da napreduješ in vse, kar je več, kot prejšnjič, je skoraj že poraz. No, takega mišljenja se bom moral odvadit, v nedogled pač ne bo šlo bolje, anede?

Pozvonil pa sem. Za naju. Za nas. Za vse.

10,51km, 2:03:40, 771kCal, 143/171, 435 vm, 1:09:48 gor, 53:52 dol. Prav luštno, čeprav je malo za vrat teklo...

Včasih pridejo dnevi, ko človek malce ponori. Ko narediš kaj norega, čeprav si ti sploh ne zdi, da bi bil nor. No, za nekatere tudi nisi (ker so bolj nori od tebe), ampak tako, eno majčkeno, bolj zase, pa si nor.

Saj sem samo hotel na trening. Prav nič takega. Pa še vesel sem bil - bom šel sam in bom lahko šibal in končno bom lahko videl, kaj zmorem in kako sem hiter!

Samo na sneg sem pozabil.

Na 30-40cm snega. Čist pozabil. Izpuhtel je, se stalil.

Kar je rezultiralo v tem, da nisem bil hiter! Kako le, če pa sem moral gazit kot nor. Kot ratrak, traktor sem enakomerno rinil v hrib, v noči, sam, samcat.

Le samotno gaz - prvo seveda! - sem delal. Do vrha sem moral zgazit, hudirja. In to sploh ni tako enostavno, kar sem spoznal po času in po tem, koliko sem bil zmatran, ko sem prišel domov.

Sredi poti - po križišču - so sicer bile stopinje in sem bil vesel, da mi ne bo treba kar naprej iskati. Mnogo lažje je v pol-mesečini le slediti, kot pa kar naprej iskati pot. Za gazit pa ni bilo nič drugače...

Dokler sledi niso - sicer res skoraj pod vrhom - skrenile nekam pošrek v gozd. WTF? Kaj pa je zdaj to? Je imel tisti pred mano dovolj vsega in se mu je zmešalo? Pa sem stopinje le malo bolj pogledal, hej, saj to sploh ni bil dvonogec! Heh, sledil sem bogve kakšnemu srnjaku, jelenu, nekaj velikega je moralo bit, ker je delalo prav čudne stopinje, ki v visokem snegu zgledajo popolnoma drugačne! Še dobro, da je žival dober del hodila po poti! Bogve kje bi lahko že zavila s pravi poti, jaz pa za njo...

Začel sem seveda pozno, po službi, pa potem preden se človek zrihta in hop, je bila ura že skoraj pol šestih. Takole nekako:

Tukaj se je še kar dobro videlo, sneg pa popolnoma bel in neomadeževan. Le veliko ga je bilo in vsi kupčki in dolince dobijo enako obliko zato zna bit včasih malo zoprno. Še posebno če gaziš.

Gor na vrhu sem pozvonil, malo za vse ostale, veliko pa zase. Priznam, da me je bilo kar malce strah in sem sem in tja kar malo okrog svetil. Kakor je gozd v drugih letnih časih tako živ in glasen, je bil tokrat popolnoma tih. Popolnoma tih! Le mene se je slišalo tisoče kilometrov daleč... Vsaj tako se mi je zdelo. Vsi ostali zvoki pa zadušeni v mehkem snegu. In ko rintaš v hrib, zadihan do konca, nič ne vidiš, se ti začnejo v glavi rojevati čudne misli. Pa si hitro mrzel in kmalu začneš pogledovati naokrog. Saj ne, da bi se medveda bal - najbrž bi se ob bolj mene, ampak dovolj bi bilo, da bi me kaj presenetilo, pa bi se najbrž kar usedel dol...

Pa je bila ura 18-19h, nič prav daleč od naselij, a kot da bi bil v popolnoma drugem svetu! Sveže zapadli sneg, malce megle, visoka oblačnost, luna v oblakih ter globoka tema, vse to je dajalo pridih neresničnosti. Nobenega glasu nikjer, nič iz doline, nič iz gozda. Še dežja, ki je padal, se ni slišalo! En popolnoma velik, ogromen nič. In jaz. Sam.

Gor sem prišel utrujen, kot že dolgo ne. In žejen! Mater, žejen! Okoli mene pa na tone vode, jaz pa mnogo bolj žejen, kot zadnjič, ko ni bilo nikjer nič snega, ne dežja! Oh, koliko snega sem pojedel, pravzaprav sem ga jedel kar celo pot do dol.

Dol ni bilo prav nič lažje kot gor. Tekel sem lahko le na spluženi cesti, pri gaženju pa tek tudi po strmih pobočjih ni šel. Ga je bilo preveč. Ali si moral dvigovati noge (pre)visoko, ali pa si jih moral vleči z veliko dodatne energije, da si odmetaval še sneg. In kmalu ni šlo več, so bile noge povsem utrujene.

A ko sem prišel domov, sem bil ponosen nase, kot že dolgo ne. Tako blizu, tako nekaj navadnega, običajnega, pa se lahko spremeni v prekrasno doživetje! Pred nosom. Nikamor daleč ni potrebno it.

Premočen kot pes, sem užival kot strela!

10,51km, 2:17:25, 795kCal, 169/186, 435 vm, 1:18:37 gor, 58:47 dol. Enkratno. Gaz, tema, tišina, samota.

Ja, ja. Eni se regenerirajo s tistim, s čimer jaz treniram.

Ah. Še dolgo ne bo iz mene kakšen športnik. Sploh nič temu podobnega.

Brezveze, da kdaj sploh komu zaupam svojo skrito željo. Saj tako ali tako ne bo nič iz tega. (Pa tudi tako ali tako ni prav nič posebnega...)

Ampak, da se pa nisem trudil, pa ne bo nihče rekel. E, to pa ne.

Čeprav se mi včasih - ne, ne, pravzaprav se mi kar vedno zdi, da mi prav nič ne pomaga, tudi, ko se trudim. No... tam nekje zadaj vem, da je malce bolje, kot je bilo leto, dve nazaj. Ampak a ne gre to tako počaaaaasiiii???

Ker sem veliki organizator, sem jih seveda danes zbral malo več. Kar šest. Sedmega ni bilo, ker je zaspane. Nazaj grede smo pa Krte moral štet. Čeprav prav nihče ne vadi (japajade), so šli vsi gor. Na koncu sva jih naštela štirinajst. Krtov. Pravzaprav je bilo malo sreče, da smo šli že dol, drugače se je zelo težko odtrgati od šanka... Pa saj to vemo, kako gre.

Danes sem si rekel, da bom šibal. In sem. Šibal kot nor. Z Maretom sva šibala. No, on je šibal, jaz sem pa sopihal. Ampak res, dal sem od sebe skoraj vse. Mišice sem gnal do zategnjenosti, da so me kar pekle, dihanje pa je itak komaj še šlo...

In rezultat? Ma, hudirjaaaaaa, a se je splačal za štiri minute hitreje??? Hudiča, kako samo štiri minute, pa toliko sem se namatral? Grrr.

Res ne vem, kako je to mogoče, da je taka velika razlika v matrariji, pa tako mala v času? Od čisto finega sprehoda, pa do matrarije me ločijo le štiri minute? Mater imam velik razpon, anede? A s tem moram živet, se bom že navadil... Kaj pa čem drugega?

Sicer pa je bilo prav fino, cel čas je naletaval sneg, nekaj malega se ga je celo prijelo, kar je bilo predvsem dobro, da ni drselo do popolnosti... Jasno je, da sem v petek nabavil dereze, tiste ta enostavne, ampak bognedaj, da bi jih s seboj vzel! Ne, ne, se je bilo veliko bolje drsat celo pot dol. A to ni pokvarilo vzdušja, dan je bil povsem zimski, s snegom in bleščečo belino, pa čeprav v megli in oblačnosti.

Jasno, da je vse ok, ko pa te na vrhu pričaka cela družina:

7,44km, 1:34:07, 523kCal, 154/184 obratov, 470 višinskih m., 40:56 gor, 41:33 dol. Zgleda, da bom moral za pol ure vadit kako desetletje. Dol je šlo pa slabo danes, ampak to predvsem zaradi drsenja... Ni prav nič enostavno. Vmes sem pa še 11:34 afne guncal (gor pa dol tekal), ko sva čakala na ostale.

Jah, toliko. Kolikor je v petek grozno zgledalo, se je kar dobro izteklo. Zdaj čakam, da bom začel z dvakrat gor in dol. Tja do maja moram priti na 5-krat. Tisto bo pa že nekaj. Da bom potem lahko preživel, vse samo zaradi tega!

Januar je najdaljši mesec.

Kot kakšen ponedeljek se vleče. Čeprav ga, nekje na koncu, sploh ne opaziš. Ko pogledaš leto nazaj, je vedno v stilu: ja nov let, pol pa... pol pa, ja, pru maj... itd. Januar? Kakšen januar?

Zato sva za zadnjega skočila kar na Murovico. Oba s Heleno. In čeprav se je nekaj važila, da me bo pustila zadaj, se je izteklo povsem drugače. In se kar ni mogla načudit, ker sem kar poplesaval okrog nje.

Saj pravim, objesten sem postal. Dokler mi ne bo kake mišice odtrgal ali pa spet kaj podobnega. Čuk.

Sicer sva pa kar šla, tako kot smo šli zadnjič. Pravzaprav zelo v redu, za raven najine kondicije, seveda.

10,48km, 2:06:22, 725kCal, 137/178 obratov, 448 višinskih m. 1:12:29 gor, 53:52 dol. Skoraj popolnoma enako, kot zadnjič, ko smo šli trije fantje.

Zanimivo pa je, ko začneš takole:

Končaš pa na vrhu nekako bolj v belem:

Jutri pa na Primoža. Popoldne imamo potem praznovanje, nimamo prav veliko časa, je treba kmalu domov prit. Pa tako ali tako je mnogo bolje zgodaj vstat!

Pa sem končno le začel!

Sicer ne s tekom, ampak s hojo! Zaenkrat bolj v hribčke, kot v hribe, ampak za začetek bo kar v redu.

Kakor smo šli zadnjič s Krti na Murovico - Cicelj - Miklavž - Moravče, kjer so bili podatki natanko takile:

14,75km, 3:50:56, 1029kCal, 133/172 obratov, 667 višincev.

Za prvi letošnji izlet kar v redu. Skupina dvajsetih gre malo bolj počasi, a toliko počasi spet ne. Tokrat nisem nič zaviral. Se mi zdi...

Naslednji trening je bil v soboto zjutraj, ko smo šli trije na Murovico. Pravzaprav nam je Murovica povsem blizu, do gor je dobra urica in kot taka je enkratna za trenirat in nabirat kondicijo.

Največja zmaga je seveda bila, da sem sploh vstal in da se mi je dalo. Saj zato pa sem še dva napalil, da potem nisem smel zamudit. Čimbolj zgodaj je treba it, da si potem prej doma.

10,55km, 2:09:55, 740kCal, 137/171 obratov, 440 višincev. 1:12 gor, 0:57 dol (tole bo postalo pomembno!).

Luštno, malce sem sicer zaviral, ker sta fanta hitra, a upam, da ne preveč. Sem se kar trudil in mislim, da smo jo kar fino šibali. Zgoraj je bilo malo ledeno, še dobro, da je ponoči padal sneg, ni tako hudo drselo.

Oblekel sem se popolnoma bedasto, kot, da bi šel res v hribe, ne pa trenirat. V bundi, hlačah, gamašah (kar je bila sicer pametna ideja) in podobno... Eh, prvič pač in me je vedno strah, da me bo zeblo...

Je bilo pa vreme prav čudovito, s prehajanjem meglic med dolinama.

Pa še za dokaz:

Je pa kar hitro začelo zebst in smo jo kar prec stisnili navzdol.

No, naslednji trening je pa bil... kdaj?... v nedeljo! Ja, zjutraj! Neverjetno, kaj? Kako mi je uspelo vstat, je še danes uganka, a z vsem srcem upam, da mi bo tole uspevalo tudi vnaprej - morda bi si želel le še kanček bolj zgodaj odriniti...

Smo ljudje čudna bitja, kaj? Sam sebe moram prinašat naokrog, da sem potem zadovoljen... Jej, kam smo prišli...

Tokrat sva jo mahnila na Primoža, da vidimo kje smo prvič in zaradi česa se sploh pripravljamo! Vreme je bilo bolj slabo:

dokaz sva pa vseeno naredila:

Ker sva začela s hojo okoli osmih, je bilo še bolj malo ljudi, večina avtov je bila od tistih, ki so nadaljevali na Veliko planino. Ampak za nazaj je bilo pa povsem drugače! Primož je obljuden kot strela... Stari, mladi, vseh starosti pravzaprav, eni hodijo, drugi tečejo, tretji šibajo ko norci, vsi nekaj trenirajo. In tja do desetih ni bilo najbrž nobenega, ki bi šel gor samo zaradi lepšega... Meni je v nedeljo kar malo prehudo. Bo treba kak drug dan izbrat.

Tokrat sem se oblekel povsem drugače! Kar pomeni pajkice, vetrovka ipd. Mnogo lažje in enostavnejše. Ampak jaz ne bi bil jaz, če ne bi spet nekaj pozabil! Tokrat sem doma pustil Garmina.... Jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeoooooooooj!

45 minut gor. 25 minut dol. Sva kar veliko tekla. Sicer počasi, ampak vseeno tekla.

Sva malce razmišljala, da bi šla še enkrat gor in dol, ampak... Neverjetno, kako človek hitro pridobi nekaj kondicije. In kako se začne telo obnašati drugače, ko jo imaš. In kako si kar naenkrat vesel, ker lahko. Le zato, ker lahko. In kako si kar naenkrat preveč vesel, da lahko.

In kako kar naenkrat postaneš objesten, ker je cel svet tvoj in ker - enostavno - lahko.

Moram pazit, da ne pretiravam. Še posebno takrat, ko nimam ure! Počutje je sicer enkrat, a ravno zato. Pojma nimam, kje je moja meja, evforija zakrije vse in mimogrede lahko pride do neumnosti.

Ne gre vse z danes na jutri. Počasi fant, počasi. Pa bo. Že zdaj je mnoooogo bolje, kot je bilo. In še bolje bo.

Pa je šla mimo še štafeta. Moj zadnji - tekmovalni - tek letos!

E-kipa Srčnih se je spet izkazala! Izpolnili smo vse zadane cilje, jih pravzaprav še presegli in med približno 156 tekmovalci zasedli 39 mesto med ekipami (copyright Wega). Enkratno.

Svoj čas smo izboljšali kar za tri minute, kar je tudi dosežek. Z 1:19:28 lansko leto, smo letos tekli 1:16:34.

Osebno sem rezultat izboljšal za pol minute. Heh, nisem ravno najbolj zadovoljen, sem se pa matral kot hudir in dal vse od sebe! Pač hitreje ne gre, klanci so prav hudičevi...

Vsaj enkrat, da stojimo gor, na stopničkah!

Tako pa so nekateri začeli. Kot, da bi šlo za gajbe pira!

Kakšna tekmovalnost!!! Ma, ja, se člani različnih ekip takole nastavljajo fotografom. Krti, E-kipa, Koornk.

Takole pa se mi veselimo našega uspeha!!!

Kremšnit smo se najedli ko norci, nekam veliko jih je bilo...

Čestitke prav vsem, tako naši Srčni e-kipi, kot tudi vsem ostalim! Še posebej pa Krtom za doseženo 22 mesto, ter ekipi koornka za 25 mesto!

Zadnje čase bolj poredko pišem o teku. Pa to ne pomeni, da ne tečem.

Kar nekako je prišlo za mano tisto... ah, na koncu tudi ure ne bi rabil. Saj traja teden, dva, preden podatke sploh zložim dol. Pa se spomnim, da sem včasih komaj čakal, da pritečem domov in pogledam, kako sem tekel!

Zda pa čisto tako, enostavno. Hja. Zadnjič (že zelo zadnjič) sem celo uro doma pozabil, si moraš mislit!

Je pa po Sladkih6 en tak užitek tečt. Pojma nimam zakaj. Počasi, a malo dlje. In se mi potem kar zdi, da bi lahko tekel in tekel in tekel in tekel...

S Heleno sva zdaj našla eno tako fino traso do Domžal in mogoče celo malo okoli. Zadnjič sva jo sprobala, prvič le do Tosame, naslednjič pa že kar okrog Šumberka. Je bilo kar malo preveč, 12.5km. Sem jo revico kar malo namatral. Jaz pa sem tekel (in še tečem) s takim veseljel, da je kar joj.

12.49km, 1:29:30, 7:10/km, 1230kCal, 162/186 obratov. Super. Ta zadnji km sem si privoščil na 5:29.

Ampak sva šla potem včeraj raje le deset km. Saj ni treba celega vesolja osvojit v enem dnevu, anede da ne? Pa tudi ta trasa je čisto ok.

10.13km, 1:11:58, 7:06/km, 1018kCal, 166/186 obratov. Ta zadnji km si nisem nič privoščil. Sem si nekje vmes, kakih 500m na 5:20.

Pa ma zmatra, čim tečem hitreje. Na Barbari bom torej čisto spehan...

Zadnjič sem se razjezil in sem šel kupit nove superge.

Pred Sladkih6, hvala bogu.

Kako sem toliko časa zdržal z zdaj že prejšnjimi, res ne vem. Pa so mi govorili in govorili - pojdi, kupi si nove... jaz pa ne, ne in ne. Škrt. Šparoven. In vse, kar je takega.

Pa še strah me je bilo: kaj pa če bodo natanko iste kot prej? Kaj, če za mravljince sploh ni kriva superga, temveč moja noga? Kaj pa potem, a? A?

Pa sem vseeno šel jih kupit. So mi šle na LM toliko na živce, da ni bilo druge. Malo me je bilo strah zaradi Sladkih6, sem pa oboje s seboj vzel. Slabše res že ne more bit.

Ampak superg ni tako enostavno kupit. Lahko greš tja, saj veste kam, ampak tja jaz ne grem. Se me ne spravi v center samo zaradi superg. Ni šans. Zato grem raje kam drugam, pogledam, katere so nekje v zgornjem rangu po cenah, potem pa probavam, dokler mi ene niso dovolj všeč.

In tako je bilo tudi tokrat.

Da skrajšam štorijo, saj ni prav nič zanimiva, kupil sem pač superge! Doma pa pogledam in evo... v supergi luknja!

Luknja!

Nekje na sredi, prav zanalašč narejena! S peno notri, a še vedno luknja! In še to samo na levi nogi... Kaj so mi pa to naredili, sem si mislil?!! Drugače pa superge čisto ok.

Kakšnih bolj kričečih barv niso imeli, sem se moral kar z rdečo zadovoljit. Tudi v redu, ampak luknja mi pa ni šla v glavo.

Dokler nisem videl... da moje superge podpirajo iPod-a!

Superge???

Ideja je enostavna, ampak meni zelo všeč! Nike+ running shoes morate iskat, pa boste našli.

Kakorkoli že... superge so se obnesle, na Krožniku so imele svoj krst, preživele so Sladkih6, zdaj pa gremo naprej. Tudi te so ene izmed tistih, ki nočejo teči same. Grrr.

Sva šla s Heleno danes do Tosame. Zanimiva in luštna trasa za nočne, kar jih bo vedno več. Ni bilo pa zanimivo, da sva šla prekmalu po hranjenju. Ojej, trpljenja...

7.900m, 56:14, 7:07/km, 789kCal, 164/183 obratov.

Jah, šele zdajle sem uspel tole spisat. Lenoba lena!

Takole je pa šlo:

Kurnkovci Miha, gregorc, Katja, BigK in piskec so se šli nočni tek. Da vidijo ali se da pretečt tale Rožnik tudi ponoči.

No, ugotovili smo, da se ga da. Sicer je šlo poooočasi, pa ne zaradi Katje, ki je sicer nekaj jamrala, da je počasna, a zgleda, da še ni videla Velikega počasneža - mene. Tale počasnost ima veliko nians!

Problem je bil v tem, da sem edinole jaz vedel, kje je proga k-rožnika. Pa so me moral čakat. No, pa še prijazni fantje in punce so in me niso hoteli zapustit.

Še posebej zato, ker mi je po prvem kilometru crknila luč. Enkratno! Grrrrr.

Nekaj je vsem deževalo, ampak jaz nisem prav veliko opazil! Sem se trudil, da bi me vsaj malo manj čakali, zato sem se matral ko hudir. Tile klanci mi res ne sedijo, kaj šele ležijo...

Ampak na koncu koncev smo pa čisto lepo odtekli, naredili še malo ano-lizo pri kresnički, kjer se nam je pridružil še yougo in to je bilo to.

Ja, mal sem bil zmatran. No... velik.

So me še do sobote bolele tace. Čeprav se mi zdi, da je bilo to kar ok, drugače bi bilo mogoče na Sladkih6 še huje.

9,32km, 1:09, 7:24/km, avg 179/max 190, 891kCal.

Pa je res en tak lušten krog!

Kdaj gremo torej še? Jaz sem ZA!

P.S.

Šele zdaj vidim, da smo naredili tale krog malo po svoje. In to v drugem delu, takoj, ko se je začelo spuščat, smo šli po daljši poti. In potem pred bevijem direktno gor po serpentinah in smo se potem držali raje malo bolj v desno. Sicer je čisto vseeno, poti je dovolj, zgubit se nikakor ne moreš. Je pa tole malo drugačna varianta kot uradni K-Rožnik.

E-kipa Srčnih je tokrat napredovala iz Norcev v Ultra Norce!

Prvih osem kilometrov me vse boli.

Potem pojma nimam, kako mi gre. Najbrž tečem.

Pri devetnajstem kmju vidim luč na koncu tunela, ki pa takoj žalostno sproži pomanjkanje volje.

Po 22 krogu se ustavim, zadovoljen, ker sem odtekel svojo prvo polovičko. Čas je sicer popolnoma porazen, ampak jaz sem vseeno zadovoljen.

Preoblečem se in mislim, da imam vsega dovolj. Plan je izpolnjen.

Ampak po eni uri me začne kljuvat, da nisem prišel sem počivat. Da me že itak vse boli, torej je vseeno, če me še kaj ali če me malo bolj. Pa še zeblo me je, stati se mi ni dalo, hodit pa nisem hotel, ker je prav sitno deževalo.

Pa sem šel spet tečt.

Tja do 31 sem zdržal, počasi ko polžek sem se vlekel, potem mi je pa zmanjkalo volje. 30 km je pa RES dost, no! Saj že takrat prav dobro vedel, da mi bodo naslednji dan noge odpadle...

Je pa mnogo bolje teči proti koncu, ker začnejo ljudje bolj navijat, ker se bolj ustavljajo in je vedno kdo, ki sproži kako spodbudno besedo. Ne moreš verjet, kako take besede pomagajo! Ko balzam so za lačno dušo polno pretečenih krogov in krogov in krogov...

Skratka, na koncu sem zadovoljen! Ne z rezutatom, ker nikamor ne paše - sem počasen in nevzdržljiv, ampak to se da popravit, če bo volja. Zadovoljen sem s tem, da sem se pomatral, da sem se potrudil in dal od sebe, kar sem mogel! To je tisto, s katerim sem osebno najbolj zadovoljen - da se znam potrudit, ko je treba in da se mi sploh da! Hitrost in vzdržljivost bosta pri takem anti-športniku pač morali še malo počakati!

Pri podelitvi sem skorajda potočil solzico, prav nič čudnega ne bi bilo. Ko vidiš vso tisto množico, ki se veseli z vsakim posameznikom vred, je neverjetno doživetje! Pravzaprav se že zaradi tega splača pomatrat tistih šest ur! Zaradi samega vzdušja, zaradi toliko pozitivnih misli, ki so nas napolnile za kar lep čas!

Zato se lahko le vsem skupaj zahvalim! E-kipa srčnih je itak ultra nora, prav vsak posebej si zasluži čisto posebne čestitke, saj je dal vse od sebe!

Vreme je poleg vse organizacije še dosegel svoj cilj - maraton!

Wega je... mater... 50km??? A tistih 300m si si pustil za drugo leto?!

Spominčica jih je naredila 38,295km! Pa sploh pojma nimam kdaj! Nje in

Hana, 37,26km, sploh nisem mogel ujet! Dobri sta, vsaka čast!!!

Marjetka - čeprav ni tekla, pa se mi zdi, da se je vseeno nabralo kar precejšnje število kilometrov, anede? Pa še tako lepo je skrbela za vse nas!

Classix - ej... polovička je prišla in padla mimo! Zdaj pa gremo naprej!

Torej E-kipa Srčnih! - čez en mesec se dobimo na Barbari. V čisto drugi vlogi... Kratki in polni presnetih klancev!!!

Ponosen in vesel sem, da sem sploh lahko v taki ekipi! Pa čeprav je polna norcev. Hm, ali pa točno zaradi tega?

Rajku in še posebej Ani in Marjetki, ki morata potem zaradi njegovih idej trpet in delat, pa prav posebne čestitke! Veselje, zavzetost, prijaznost in seveda srčnost so opazni na daleč, kar da celotni prireditvi prav poseben prijateljski čar!

Zase lahko preprosto rečem, da se bom še šel matrat kot hudir!

Zaenkrat še ne-uradni rezultati: 

piskec - 7,8,6,1,7,2 Skupaj 31 krogov = 32,085km.

Z uro sem kar naprej nekaj mutil, zato je tudi par stvari "zmanjkalo". Hm.

30,65km, 3:51:51, 7:34/km, avg 164/max 173, 12.318kCal. Pulz sem torej čisto lepo držal, čas teka je skupni čas "le" teka. Uro sem nekje vmes naštimal, da ni štela časa, ko sem se ustavil, vendar se mi zdi, da je imela nekaj težav tudi pri mojem "teku", ko pa grem tako počasi...

Največ poročil bo najbrž tukajle!

Takle sem bil na začetku. Na koncu pa ne več...

...preveč lep za tek.

Takole je šlo: NI ŠLO.

Zjutraj sva s Heleno vstala, videla meglice in sva takoj vedela, kam naju bo nosilo! Na Gradiško greva, kar takoj zdajle!

Pa sva šla. Vsa jutranja, še pred osmo. Jej, kaj je bilo lepo, prečudovito, fantastično! Meglice in sonček, kaj bi lepšega.

Ampak tek... tek... tek... ta pa ni šel. Nikakor. Nekje sredi prvega kroga sem se moral kar ustavit, tako hudo je bilo! In potem ni bilo več rešitve in poti nazaj, na koncu ne vem ali sem več hodil ali več tekel. Čim enkrat popustim, ni nobene volje več.

U tri krasne!

In to tale ubogi teden pred Sladkih6? Kaj sem čisto nor? Kaj pa bom tam delal, če ne morem pretečt niti 8,4km?

Saj vem, natanko vem, kaj je bilo narobe in sploh ne vem, zakaj se pritožujem, ker sem si čisto sam kriv za tole! Po ljubljancu nisem šel nič tečt, to je bilo to! Nobenega izteka, nobene vadbe v celem tednu. Moje noge pa zakrnijo v štirih dnevih, to je že dokazano!

In tako sem danes tekel, kot da bi bilo prvič! Super ideja in še bolj super izvedba.

Zdaj moram samo še vse skupaj zašuštrat in prit na Sladkih 6 pripravljen ravno tako kot danes. Grrrr.

Pravkar sem spisal hudo kritičen post do samega sebe.

Pa je - kot strela z jasnega - crknil cel računalnik. Kar se ne zgodi prav pogostokrat, vendar se mi zdaj zdi, kot, da me je hotel nekdo opomnit.

Morda ima celo prav.

Obtoževanje in tuljenje samega nase in bogve kaj še, ne bo nič pomagalo. Dve minuti resda nista nikakršen napredek, ampak življenje gre dalje. Tekli bomo najbrž še in to vedno hitreje.

Bo pač šlo bolj počasi. Saj sem se že davno nazaj sprijaznil z resnico, da nisem prav nič športni tip.

Po drugi strani - lahko pa na Sladkih6 poizkusim z 21-ko? Jej, jej, to bi pa prineslo nekaj navdušenja, ki sem ga na včerajšnjem dnevu pri sebi kar malo pogrešal, ker pač nisem naredil nič novega... Pa še tam lahko tečem ravno kolikor čem, tudi po treh urah me ne bodo ven vrgli!

13. LM pri meni ne bo šel ravno v anale, pravzaprav prej razočaranje, čeprav niti ne vem zakaj. Najbrž bi si želel bolj napredovati, a - hej -, če ne bo vadbe, tudi rezultatov ne bo, anede?!

Plan je bil dosežen, čeprav najprej sploh ni tako kazalo. Garmina sem si namreč nastavil na 6:11/km, na koncu pa je presneta elektronika izračunala tempo 6:14! Le kako, če sem si nastavil 1:05:00, tekel sem pa 1:04:45.

Za tale problem sem porabil kar nekaj časa, ker sem - zgleda - tudi v matematiki bolj počasen. Na koncu sem le ugotovil, da je Garmin nameril razdaljo "le" 10.350m, odtod pa ravno toliko razlike. Zato me je tudi Virtualni partner za večno pustil 198m zadaj in se ne bo dal prepričati, da sem bil boljši od njega! Boljši za 15s!

No, ja... to le pomeni, da sem se lepo držal plana. Čisto natančno.

Garmin je torej naračunal, Sportstrack pa je vse skupaj še malo obdelal in spremenil. Kako, ne vem, in me zdajle pravzaprav niti ne zanima. Takole je naračunala elektronska zadeva:

10.41km, 1:04:48, 6:14/km, min 4:34/km, avg 176/max 188 obratov, 1055kCal.

• 1km - 6:12,
• 2km - 6:37,
• 3km - 6:27,
• 4km - 6:22,
• 5km - 6:06,
• 6km - 6:21,
• 7km - 6:22,
• 8km - 6:21,
• 9km - 5:57,
• 10km - 5:46,
• 10.5 - 5:38.

Garmin je neusmiljen s podatki - 7,49km sem joggal, le 2,92km sem sploh tekel... Grrr.

Pa saj na koncu koncev sploh ni *tako* slabo. Pač nisem talent, trudil pa sem se! To pa je tudi tisto, kar šteje! (Evo, pa imam izgovor!)

Ja, takole, 13. Ljubljanski Maraton je bil danes.

Sem tekel le 10.5km. Kar pa je zame čisto dovolj. Do 21 in 42 bom prišel, ko bo čas. Morda bo, morda ga pa ne bo. Kdo bi vedel, zaenkrat ga še ni. Bom kar pri rekreativnem ostal.

Bruto čas: 1:07:35, kar je celih 22 sekund bolje od lanskega leta! Kar ni pravzaprav nič.

Neto čas: 1:04:45, kar je 2:09 bolje od lanskega leta! Kar pa je že nekaj!

Torej sem letos napredoval! Kar je dobro. Slabo pa je, da nisem napredoval več. Saj vemo, kako gredo taka vprašanja potem čez glavo: sem se dovolj potrudil? Sem dal vse od sebe?

No, ja. Trudil sem se. Tekel sem kolikor toliko enakomerno in s tempom, držal sem se plana in sem ga tudi izpolnil, čeprav si nisem mislil, da ga bom. Premalo treninga, preveč hrane...

Vzemimo na znanje, da je ravno na današnji dan, naša preljuba tehtnica zjutraj pokazala natanko 96,6kg, ko sem stopil nanjo. Še nikoli v življenju ni pokazala toliko. Torej je danes dan, ko sem v celem življenju najtežji. Zdaj pa naračunaj, 96,6kg v 10,5km, koliko je to energije, in koliko bi jo bilo, če bi bil 10kg lažji... &%"/(#&%%"?"*#(#/#.

Plan je bil 1:05:00. Sem ga izpolnil in sem zadovoljen.

Še bolj pa sem zadovoljen s Heleno! Čestitke prav zares!

In vsem ostalim tekačem, ki so se trudili sami s sabo in niso obupali, tudi!!! Se vidimo naslednje leto!

Kakšen bo jutri kaj tek?

Pojma nimam. Lahko, da bo šlo dobro, lahko, da bo šlo slabo. Po podatkih sodeč je zelo težko, da bi ujel lanskoletni dosežek! Po drugi strani, pa sem bil tudi lansko leto povsem presenečen ob takem rezultatu. Štrli pač preveč ven.

In zdaj ne vem, kaj narest... In kako se odločit... In na kaj štartat...

Kaj, če je bilo s podatki nekaj narobe? Kaj, če je bilo res nekaj takega, neponovljivega?

Jasno je, da se bom na LM matral, ampak ne bi pa rad duše spustil. In če si zadam, da bom tekel kakih pet minut bolje, kot lansko leto, smo že tako blizu ene ure, da je kar sumljivo.

Pa še v življenju nisem tekel niti 4km pod 6min/km. Iz tega sledi, da torej spustim dušo.

No, se vidi ta dilema, anede? Ker duše vseeno in še vedno ne bi rad spustil. In je tudi ne bom.

Zato bom šel bolj počasi.

Uro sem si naštimal, izbral čisto druga polja za prikaz, da ja ne bom vedel, pri čem sem, izbral virtualnega partnerja, si ga naštimal na nekaj (na koliko pa ne povem), in tako sem pripravljen.

No, bom pripravljen, ko me neha zbadat v desnem kolenu, ko me neha špikat v levem stegnu in ko neham kar naprej sedeti na stranišču.

To bo pa jutri. Zjutraj. Ob pol devetih.

Pa smo začeli letos.

V čisto drugi telovadnici, na parketu. Da naše - z emšom obdelane - nogice ne trpijo preveč.

Na žalost le enkrat tedensko po eno uro, ampak nekaj pa je le.

Smo se že danes znoreli ko norci, pri zadevanju pa nobene razlike od lani - popolnoma enako, torej skoraj nič. Pa to še ni najhujše, najhujše je, ko si tako presneto počasen, ko tvoji gibi prihajajo za tvojimi mislimi precej počasneje. Precej počasneje. In potem se tudi kam zaletiš.

No, ja. Do marca bomo ravno dobri.

Čeprav je bil najprej podnaslov Plešivica vrača udarec, pa smo potem vseeno odtekli en klasični Borški krog. S čimer seveda ni prav nič narobe, klanci me itak vedno zdelajo. Bolje, da jih je manj, kot preveč. Vsekakor.

Tokrat smo spoznali še jesenski krog, poletnega in zimskega smo že dali skozi. Naslednjič je torej pomladni? Najbrž huje ne more biti, kot je tekati ravno med trgatvijo, anede?

Izkazalo se je, da smo postali tekači prav vsi... Hja, kdo bo pa slikal, a??? Zato nimam prav nobene slike. Ne, niti ene. Nič, niente, nada, ni, ni.

Mi je pa letos k srcu prirasel ta dolgi klanec. Pojma nimam zakaj, ampak gre ravno prav navkreber, da ni preveč, a vseeno je nekaj. Za počasi, jasno. Hm, čudno, ponavadi me klanci odbijajo, ampak ta mi je pa prav všeč postal! Še mu bom mero jemal!

Podatki pa seveda so:

10.850m, 1:18:10, 7:12/km, 1014kCal, 167/190. Ni bil ravno rekord proge, ampak vseeno! Dolžina je malo daljša, ker sem malo sem in tja tekel.

Vse čestitke vse udeleženim, še najbolj pa spominčici in Hani! Fantje smo šlo tale krog že tretjič, pa še nikoli hitreje... Jej, jej, kdo je pa bil len?

Na koncu pa še enkratna papica in poslavljanje od pivca. Le da je zgledalo, kot da se jaz poslavljam od pijače in da nikoli več ničesar ne dobim. Hm.

Heh, pa je res brez slik težko kaj povedat...

Sicer pa, saj se ve! Naši teki so enkratni in kakor sem se zadnjič matral pri štirih kmjih, tako sem to soboto pravzaprav užival. Kot vedno na Borštu. Zato se lahko vsem trem organizatorjem le iz srca zahvalim!

Najprej sem vedno vesel. Oooooo! si mislim, zdajle bom pa počel vse tisto, kar normalno ne morem!

Ulala, gledal bom filme, šel bom v gostilne... bral knjige... kaj pa vem, se ne spomnim, skratka, užival bom do konca.

Ko mačke ni doma, tudi pri nas plešemo.

Do neke mere.

Na koncu je vedno isto... Ko sem sam, najraje berem knjige in spim. Nobenega filma, nobenih gostiln, nobenih pohajkovanj. Pravzaprav nič drugačno, kot če ne bi bil sam.

Tako sem tudi včeraj, moj zadnji frej dan, ko bi *res* lahko končno šel v gostilno, kakšno fejst moško rečt, naredil neumnost.

Poslal sem SMS vsem okoliškim tekačem, da se dobimo ob sedmih na Gradiškem. Da si malo pregledamo formo.

Jaooooj, pametne ideje! Norc. Debil. Cepec. Idiot.

In so kar po vrsti vsi odpovedovali, malce se mi je že nasmihalo, a na koncu niso vsi odpovedali. In sem moral it, kaj pa čem. Drugače me nikoli ne bo več nihče jemal resno, tega pa si ne bi rad privoščil.

In kdo je edini potem prišel? Ha! Wegaaaaaaaa! Jej, kako sem ga bil vesel! Hvala, prijatelj!

Potem sva res odtekla dva lepa krogca, mogoče za Wego malo počasna, zame malo hitra, a - saj sem že povedal, anede? - s člani E-kipe Srčnih je vedno veselje tečt.

Če na koncu še klanca nisem opazil, ker sva toliko klepetala...

8.080m, 58:16, 7:13/km, 777kCal, 172/191(! uff, pazi na klepetanje!), +150/-150m.

Ni bogve kaj, ampak hej!, se še uvajam.

Kateri ponoven začetek je to? 243-ti?

Sicer pa je vseeno, jaz sem vesel! Spet sem začel!!!!

In ko se matram, ko se potim, ko trpim, ko me napor zdeluje, ko komaj diham... takrat sem neverjetno vesel. Čudno, ampak resnično. Če bi čisto tako, na površno, pomislil, bi lahko rekel, da je to celo sprevrženo.

Mi je pa popolnoma vseeno, meni, oziroma nama - sva šla danes kar skupaj s Heleno - je bilo super! Pa sem poplesoval in poskakoval in sploh bil malce razigran in razposajen.

Boljš tečt okrog Gradiškega, kot pa ribe lovit v njem. Vsekakor.

3.950m, 28:34, 7:13/km, 384kCal, 163/186 obratov.

Za ponoven začetek, po tolikem času, je to neverjetno super. Mišica še vedno zateguje, še posebej od začetka, in celo pot se ti zdi, da imaš eno nogo krajšo od druge, ker je pač ne stegneš toliko. Zanimiv občutek, a se počasi potem izgubi, ko se vse fino razgiba. Moram pa še iti počasi, pri prevelikem zaganjanju me še malo zašpika. A se že vidi, da bo šlo in da bo tek spet na sporedu!

Škoda le, ker bom moral spet čez tole sedmico in bom najbrž letoš še slabši na LJM, ampak po pravici povedano, mi je čist vseen. Briga me. Važno je, da jaz tečem. Ha!

P.S.

Da ne omenjam kajenja... Hej, je pa zdaj - pa čeprav po šele dveh tednih - mnogo lažje!

Uau, kaj bomo letel čez desetletje ali dva!!!

V nedeljo se je izvedel 2. Krtinski Izziv v organizaciji E-kipe Srčnih!

Prireditev je popolnoma uspela in verjameva in upava, da ste bili vsi zadovoljni!

S tekom na 15km se je tokrat spoprijelo kar 7 tekačev, dve tekačici sta pretekli 5km, trije kolesarji so prevozili 15km, ena izgubljena duša pa se je šla duatlon, ker ni zdržala pritiska.

Zelo smo veseli E-kipe Srčnih, ki se je izkazala in se prišla pokazat v skoraj polnem številu. Nihče tudi ni pozabil majice doma! Manjkajoči člani pa bodo izostanek nadoknadili, anede?!

Fantje in dekleta so že prišli našpičeni in obetal se je dober tek. Vreme je bilo za tek odlično, zjutraj še celo malce sveže! Zato sem uspel dati le zadnje napotke, da se mi kdo ne izgubi:

in smo šli na štart, vsi kar malo živčni:

Jaz sem bil vodonosec, na biciklu seveda. Z mojo mišico si nikakor nisem upal niti pomisliti na kakšen tek. Kako sem se motil, bomo pa še videli...

Pa smo šli - eni tekli, drugi kolesarili, tretji (jaz) pa šibali naprej in nazaj.

Na začetku je šlo seveda čisto ok, čeprav so že tam spraševali, če je že dovolj in če lahko zavijejo nazaj proti domu...

Ja, s Krtinci sem imel težave, ker vse potke poznajo in sem jih moral kar dobro mirkat, da mi niso kje zgasnili, da jih ne bi videl!

Po klancu, kjer so me tekači skoraj ujeli, a sem iztisnil zadnje atome moči in jih prehitel po klancu navzdol, da sem jih lahko slikal.

Ponujal vodo gor in dol, a niti en ni hotel pit. Niti en! Pa zakaj tovorim vodo s seboj potem??? (Mentalni zapisek: drugo leto NOBENE vode!)

Pri Sokliču se je vrsta malo raztegnila, tu smo imeli celo nekaj navijačev!

Krti so pobegnili naprej, naša dva sta se pa nekaj zaklepetala, se mi zdi.

Pa so le potem hoteli nekaj pit, in sem jih končno spet skupaj dobil. Kakor se vidi, so bili kar vsi še prešerne volje. Po desetih kilometrih še vedno z nasmeškom na ustnicah! Ma, to so tekači!

Tule pa moram vplesti čisto svojo osebno zgodbo tegale Izziva. Ker je ravno moj blog, mi to ne bo težko. No, takole je šlo: jaz sem s temi vsemi tekači bicikliral zraven. Pa spred, pa zad, pa vmes, pa gor, pa dol, pa levo, pa desno.... A je kdo žejen? A je kdo lačen? A bi kdo tole? A bi kdo tisto? Pazi, levo! Pazi, luža! Pazi, desno... Skratka, kar naprej sem jih mučil. Oni so pa tekli.

Pa tekli. Pa tekli. Pa tekli.

Se mi je kar malo milo storilo. Priznam. In me je poprijela ena velika neumna ideja. Preprosto nisem zdržal več pritiska!

Ko smo na desetih kilometrih pobirali še dve preostali tekačici, smo zraven pobrali še mene. Bicikl pa je ostal v grmovju...

In ko sem tako tekel, me je začelo bolet, pa bolet, pa še bolj bolet! Miišca, seveda! In sem jamral in jamral in nato shodil po dveh kilometrih. In sem hotel že vse skupaj vržti v koruzo, a sem takoj dobil napad trme in tako sem - le bolj počasi - odtekel naprej. Kar se je potem pokazalo za čisto super! Tako nisem odnehal niti takrat, ko sem spet prišel do bicikla, ampak sem ga samo poprijel, pa sva skupaj tekla naprej, do cilja.

Tako, pa sem povedal. Ni bil duatlon zanalašč, ampak čisto "silom prilike". Kakorkoli že, tega, da mi manjka volje, mi pa res ne more nihče rečt!

Potem je bil slikan le še cilj, ker sem jaz seveda tekel nekje zaaaaadaj. In so me morali presneto čakat, da smo se skozi cilj zapodili skupaj:

S podelitvijo nagrad in priložnostnih daril, se je uradni del zaključil. Mislim, da so bili vsi več ali manj zadovoljni, prav lepo smo tudi tokrat odtekli!

Ma ja, kakor vedno! Ni besed, ki bi opisale - vsaj moja - občutja! Ko sem obkrožen s prijatelji in se počutim odlično! Zato raje ne bom postal sentimentalen, vsi prav dobro vedo, da sem jim presneto hvaležen!

Potem smo pa postavili še par rekordov - največ ljudi naenkrat v naši dnevni sobi (medalja je naša):

ter najglasnejše kruljenje po vasi tisto nedeljo:

Spet sem iskal, izgubljal, mečkal in pojma ne imel... Eh.

Ampak vsaj v gostilni so bili potem cel ljubi dan tiho kot miške!

In če sem čisto iskren: v dneh priprave na Izziv, sem že parkrat vrgel puško v koruzo in tulil, da kaj takega se pa ne grem nikoli več! A na koncu koncev sva bila tako zadovoljna in presrečna, da sem na vse tegobe že pozabil.

Zato lahko le rečem: seveda se vidimo drugo leto! Pa Srečno!

Še proga 2. Krtinskega Izziva - 15km - tokrat skoraj v celoti okrog Krtine:

Pa moj duatlon - najprej kolo, 10,2km, 1:03:00, 398kCal, 126 obratov, max 162:

nato še tek, 5,06km, 37:24, 7:23/km, 490kCal, 167/180 obratov. S tem, da sem - pametna buča - prvi krog v klanček začel z 6:33! TO pa je bilo pametno, jasno, da me je skoraj minilo... Noga in volja. Saj tako hitro nisem tekel niti v časih najboljše pripravljenosti! No, čim sem pa upočasnil na - po dveh, treh mesecih netreniranja čisto dovolj dober tempo - 7:20, je bilo pa mnogo bolje!

Bicikl zraven porivat niti ni tako napačno! Se lahko naslanjaš nanj...

Na, pa so me spet naštimali in *SPET* bo treba tečt!

Ma ja, takole se tole dela!

Ni čudno, da smo še danes veseli!

In kake fine tekaške majice, kaj?!

Seveda sem bil tam.

Vendar le v organizatorski in podporni vlogi. Na žalost.

Mater, me je imelo, da bi se tudi sam zapodil za vsemi temi tekači... ej... pa noga ne pusti. Z železno voljo jo šparam za v hribe, kar je še dva tedna. Morda bo do takrat ok, če pa ne, sem pa res v riti. Sploh za tek letos...

Zanimivo je, da ko si na Bledu, se ne moreš izognit slikanju že milijonkrat prežvečenih motivov. Tudi jaz nisem nobena izjema, vendar pa to naredim na hitro, mimogrede. Jasno so tudi rezultati takšni.

Pa seveda postrani otoček. Nisem jaz slikal postrani, cerkev res postrani stoji! Matere mi!

Pa še nočna, po teku...

Ampak fotografije niso bistvo, bistvu včerajšnjega večera je bilo v teku! In to je v popolnosti uspelo!

Dekleta in fantje, vse čestitke! Prav vsem!

Seveda pa se moram dati kar kapo dol pred Heleno, ki jo je tako pogumno užgala čez celotno progo! Toliko težav, kot jih je imela, a vseeno ni obupala! Čestitam! Upam, da sem tudi sam kaj pripomogel k temu uspehu...

Jasno pa čestitke tudi Spominčici in Wegi, tako ponosno sem opazoval te naše majice E-kipe Srčnih! In se zraven malo smilil samemu sebi... no, majčkeno.

Ogledali smo si vse teke, zabeležili morje fotk,

se gužvali za dober prostor pri slikanju,

in na koncu obsedeli na plaži. Niti ne zmatrani, predvsem pa presneto zadovoljni!

Domov smo se priklatili šele ob pol tretji zjutraj. S tamaučkom vred, seveda. Lumpi.

Nekaj slik in rezultatov še na Krtih, katere sem organiziral. Pa rezultati pri Vitezih - moški, ženske.

Ja! Drugo leto grem tudi jaz!!!!! Moram!

Nisem povedal, da sem zadnjič pri zdravnici dobil še ena zdravila, anede?

Sem hotel skrivat, ampak danes sem opazil nekaj neverjetnega in moram to zapisat v svoj ti. tekaški dnevnik. Da ne bo potem pomot in nesoglasij.

Zakaj mi je predpisala še ena zdravila, kot da že drugih nimam dovolj? Ker še vedno nimam tlaka na 60/40. No, ja, malo pretiravam.

Ampak jaz začnem šele živet pri 140/100, mater. Sem ji pa šel zadnjič priznat, da je moj največji problem sol. Ja, sol. Pojem, popijem jo, kolikor hočeš. Ker me spravi k sebi. Človek ne bi verjel, da lahko en šljukec Maggi omakice ali pa en mali košček jušne kocke pomaga mnogo bolj kot kava!!! Ma kaj, kava... po kavi me vedno spat. Po Maggiju pa letim! Letim!

Torej, dobil sem še ene tablete za odvajanje. Vode, odvajanje vode.

In danes končno gledam, kaj so to sploh za ene tablete in kaj bi mi bilo lahko, če se me ne primejo. In piše tole, dobesedno:

"Pri športnikih lahko jemanje tablet povzroči lažno pozitivne rezultate testov za jemanje nedovoljenih poživil."

O, mater... pa sem v ri*i.

Kaj pa zdaj?

Kaj, če me pregledajo na Gradiškem, pa na Barbari, na Nočni 10ki, na MKM? In na koncu si predstavljam največjo blamažo vseh blamaž, Mamo blamažo na Ljubljanskem Maratonu:

"Aleš K, 42, tekmovalec številka 4539, diskvalificiran z 3856-ega mesta zaradi jemanja nedovoljenih poživil"

Saj si ne bi nikoli več upal tečt.

Nekaj pametnega si moram spomnit, kako bom to prikril. Nekaj *zelo* pametnega!

Me prav zanima, kaj sploh bi, če ne bi imel take prve prestave:

Podaljšana prva, super-low, whatever...

Ne morem verjet, kako mi prav pride. Ampak bo pa to cel praznik, ko bom enkrat uspel prevozit kakšen klanec, ko mi je ne bo treba uporabit. Cel praznik.

1:03:20, 19.72km, avg. 18.7km/h, max. 35.7km/h, 869kCal, 162/181, 320m gor in dol.

Nič, prav vsak dan bom moral it, ni druge!

Zdajle bi se moral lepo voziti proti Veliki planini.

Pa se ne.

Doma sem ostal, kot kakšen zapečkar bom spal, počival in si tlačil led na nogo.

Nič ne bo z izletom... Pa tak lep dan se obeta! In kako enkratno bi bilo spet prehoditi vsa tista prostranstva Velike planine z vso njeno gorsko zeleno travo. Ahhhh.

Ampak od včeraj me tale moja uboga mišica, zaradi katere sem na bolniški, spet malo zafrkava. Pa prav včeraj je spet začelo boleti! Pa prav včeraj! Kot zanalašč, kaj?

In čeprav je takole ostati doma seveda najbolj pametno, me vseeno še bolj boli srce, ker ne morem tja gor. Mater, če bi vedno delali samo po pameti, kam pa pridemo? Me ima, da bi se kar usedel v avto in zletel za njimi, pa kar bo, pa bo!

Pa se ne bom.

Mogoče je pa res tako bolje. Kdo pa bi skrbel zame, če me začne fino bolet? Bi naredil še vsem ostalim samo še škodo. Kdo bi me pa nosil dol? Helikopter?

Ja, še tega bi se manjkalo...

Pa tako fino smo organizirali: Napad na Veliko planino! S treh koncev se podajajo na njo, s Stahovice, od Jurčka in s Kisovca. V planu sta bili še dve poti, a ni bilo dovolj zanimanja. No, tudi s treh poti, se bo dobro videlo, ko se bodo združili na koncu, čisto pri vrhu. Upam samo, da je timing pravi.

Torej, danes bo na Veliki planini vse oranžno in veselo. Če pa gre kdo slučajno danes gor - poiščite zastavo, tam nekje bodo.

Samo mene ne bo.

Bodo pa trije naši, iz družine. To pa tudi nekaj šteje, anede?

Dvajset km je pa zame že kar nekaj.

Moje nogice so bolj iz putra in ne prenesejo kakšnih velikih obremenitev. Sploh na kolesu, ko se mi zdi, da nikamor ne gre.

In kot naročeno, sem se moral še zaplezat v mega-klanec, ki sploh ni imel izhoda. Ha! Sem moral kar lepo nazaj, potem, ko sem skoraj sapo izgubil na tistem klancu.

Ena uboga mimoza sem, ki kar naprej jamra. Ampak sem žilav in verjamem, da bo sčasoma bolje. Tudi na kolesu. Kako bo pa s tekom, bomo pa še videli. Zaenkrat se noga še kar dobro drži in je vedno manj v napoto. Kar je dobro in zato polagam velike upe, da mi bo julij bolj naklonjen in da bom zmogel tisto nočno desetko. Da bi se zdajle premislil, si še misliti ne morem, čeprav še nimam pojma, kako bo šlo.

Če bo šlo.

1:11:45, 21.28km, avg 17.8km/h, max 34.1km/h, 1033kCal, 156/183, 470m gor in dol.

Tisti konček, tam pri Češnjicah je tisti mega klanec. Upam, da se ne bom več nikoli zmotil. Se mi pa itak zdi, da so po celi poti sami klanci. Kako jih v avtu nikoli ne opazim, madona? Pri biciklu so pa kar naprej...

Ma ja, za kondicijo bo čisto ok, anede?

Spet me rešuje kolo.

Včeraj sem bil pri zdravniku, povedal, da poškodba ni več tako huda, da samo še malo šepam, da me motijo le klanci, a da lahko lepo vozim kolo, ker me tam čisto nič ne boli.

Pa me zdravnica gleda, gleda in še malo gleda. Na koncu pa reče: "Se vidiva konec meseca. Led in počitek!"

Nekaj sem začel jecljati, a sem bil na koncu raje lepo tiho. Bo že zdravnica vedela, ne pa jaz! Izustil sem le še "OK!" in se pobral, no, odšepal, kolikor so me nesle noge.

Sem upal, da bom dobil bolniško vsaj še za en dan, da mi ne bo treba kar sredi tedna v službo. Na kaj takega pa nikakor nisem bil pripravljen.

Pravzaprav se na bolniško prav lepo navadiš. In kupa knjig še vedno nisem prebral. Torej?

Sem pa zato potem skočil na kolo. Tokrat prvič z Garminom! Neverjetno, toliko časa je že preteklo, jaz pa ga še nisem sprobal na biciklu. Ojej.

Seveda sem bil mega počasen, ampak za trening bo super. Le malo večkrat se ga bom moral lotit, ne samo takole, sem in tja.

41:26, 13.180m, avg 19,1km/h, max 49,8km/h, 561kCal, 167/183, 306m gor in dol. Vse skupaj nič, a za začetek bo že.

Garmin se je super izkazal, če pa bom večkrat to počel, si bom kmalu omislil nosilec. Ker na roko gledat mi ne gre najbolje.

Se je pa malo manj izkazala moja rit. Hja.

Morda pa mi vseeno rata tečt na Blejski desetki... Upanje še imam!

Tole je slovo od teka, slovo od hoje, slovo od planin, slovo od kamniškega in slovo od e-kipe Srčnih.

Pa ravno dobro sem začel. Šmrk, šmrk.

Ampak tri do šest tednov ne bo nič. Nič več.

Kakor je v navadi, se bo še kaj zakompliciralo, potem še zavleklo in podobne neumnosti. Potem bo treba počasi začet in spet od začetka. Se že veselim. Je*emti, če bom v jeseni dober, bo še ok.

Zgleda, da sem rojen za nove začetke. Kar naprej in naprej se mi dogajajo. A bom že preživel. Še bolj žilav, kot prej!

To je pa tako, ko stari jarci špilajo fuzbal. Problem nastane, ker NISO debeli in zamaščeni. Tam se nima kaj strgat. Če pa nekaj mišic imaš, pa včasih naredi:

PAAAAAK...

In si na berglah.

Prokleto sranje.

Natrgana leva mečna mišica. Do zdravnikov, fizioterapevtov in podobnih, grem jutri. Upam, da mi kdo kaj drugega reče, kot samo: "počitek in led".

Pa sploh nisem nič kaj takega počel. Samo za žogo sem zalaufal in to niti ne tako močno. Uff, kako me je usekalo...

Sicer se pa že počasi prebijam iz stadija samopomilovanja, počasi se prebijam v stanje še večje zagrizenosti in trme. Saj mi drugega tudi ne preostane. Edino, če postanem lep in debel. O tem bom pa še razmislil...

Verjamem pa, da je vsaka stvar za nekaj dobra. In čeprav temu morda ni tako, je pa res, da mora človek znat iz vsake situacije potegniti najboljše, kar se pač da. S tem situacijo obrneš sebi v prid in vse je natanko tako, kakor mora bit.

Zato lahko le ponovim arnijev stavek:

I'LL BE BACK.

Čeprav sva vstala ob 4h in začela hodit ob 5:15, sva bila še mnogo prepozna. Ni bilo tistega bujenja novega dneva.

Zato je treba drugič vstat ob 3h. Ni druge.

Ah, kako je lepo tam gori. Ko si ob osmih že na vrhu, zadnji čas, preden se pritepejo oblaki. Vsaj nekaj razgleda v teh dneh.

Pot je ravno pravšnja za trening. Kar dolga, ne preveč strma, razen v začetku, vseskozi pa prijetna. Zato zadnji teden tudi nisem nič tekel, je bilo tole čisto dovolj. Tokrat sem prišel gor in dol mnogo lažje, kot takrat, ko smo šli s Krti. Navzdol je sicer hotelo nekaj koleno bolet, a mu nisem pustil in se je kar hitro umirilo.

Marko naju je dohitel na Pastiricah, midva nisva nič hitela. Lepo, s svojim ritmom sva šla. Ki je sicer počasen, a za naju in za prvič v "malo bolj" hribe, čisto v redu. Kondicija torej je, treba je le še delati na njej.

Tukaj sva naredila prvo pavzico, ob stanu skoraj ne moreš, da se ne bi ustavil. Seveda sem ga jaz tukaj pa prav fino ukakil. Uro sem lepo ugasnil, češ: ko stojiva pa že ne bom meril... A ko bi jo potem nazaj prižgal! Japajade.

Nekje tik pod kočo sem se spomnil, ko sem gledal cifre, da nekaj ni čisto v redu. Ahhh, grrrrrr.

Ampak to mi ni vzelo veselja. Gori je bilo enkratno! Kar malce hladno, a sonček je prav lepo svetil. In skale, ej, skale... Srce mi začne igrati, ko vidim skale. In najraje bi se zapodil med njih in cel dan španciral med njimi.

A bo treba na kaj takega še malo kondicije dobit in malo počakat. Vse ob svojem času.

Logarska se je kopala v soncu, Rinka je bila polna, kot je že dolgo nisem videl, na Okrešlju pa še kar nekaj snega. Bo treba še počakat, da ga povsem pobere.

Potem pa kar veselo dol, seveda po melišču. Upam, da mi bodo gojzarji razpadli, ker mi gredo presneto na živce. Saj niso slabi, a tiščijo me prav povsod. In če bom hodil malo več v hribe, bo to prava muka.

Ker ure nisem imel prižgane, težko dam natančne podatke. Sem moral potem iz programov malo ven izluščit, kaj se je dogajalo in koliko mi manjka.

2:30 za gor, 1:40 za dol. Čisto ok za naju.

Heleno sem sicer prepričeval, ej, do desetih bova že doma, ampak to se je malo sfižilo... Nisem ravno računal še poti, pa postankov, pa piva na koncu, pa skoka v lekarno, pa občudovanja narave, pa... In tako sva bila nazaj doma "šele" ob 12h. Ampak tudi to je čisto ok. Če vstaneva še uro prej, pa res samo lepo hodiva in ne počivava preveč in brez piva na koncu, bi sigurno skrajšala do, ajde, 10:30. Mah, ja, čas je samo stvar interesa.

Upam le, da bova še takole hodila. Tole je pa najboljše polnjenje baterij, kar se ga lahko spomniš. Še posebej zato, ker greš tako zgodaj!

Porkaduš, enkratno je bilo! Še bo treba gret.

Zadeva je vsaj malce nepravična, če ne že zelo veliko nepravična.

Temle Challenge-om, Izzivom in Borškim desetkam delam namreč krivico. In to je najmanj nepravično.

V vseh teh naših Izzivih je namreč mnogo več, kot potem vsi skupaj napišemo.

Na koncu ostane le še čas, da se spiše statistika, zahvale in nekaj malega vzdušja, a tistega pravega, tistega bistva samih Izzivov, ne znamo in ne (z)moremo zadeti. Kako bi tudi lahko? Vse skupaj ni prav nič lahko, vezi in vzdušje se dogaja na neki drugi ravni, ki je neoprijemljiva, nedoumljiva in - konec koncev - nerazumljiva. Težko jo je izluščiti iz realnosti, težko jo je sploh zadeti in še težje opisati.

Enkrat sta šla dva stavit...

V letu dni smo prišli... kam? V enem samem letu. Kar vemo, da ni nič, pih vetra okrog vogala, pa je leto naokoli. Po drugi strani pa leto matrarije, leto znoja, leto takšnih in drugačnih težav, poškodb, uspehov in neuspehov, a vseeno samo eno samcato leto.

MC 1 je prinesla za trojico pretečenih 4,4km, potem se je zgodilo Borških 10.450, nato Krtinski Izziv, s 15-imi km, kjer smo bili že štirje tekači, jeseni 12. LM, pri Teku Sv. Barbare se je že rodila E-kipa Srčnih, nato pa še Borških 10.000l, z desetimi kmji in temperaturami fino pod ničlo. Pa še MKM v letošnjem letu in za konec prvega leta še MC 2 s slabimi šestnajstimi kilometri. Pa še vmes kup enih in drugih tekov, kakor je komu uspelo - Blaguško, Sladkih 6, Radenci, Blejska 10ka, Gradiško...

Ne vem... meni se zdi veliko. Ogromno.

E-kipa se počasi veča, tudi to nekaj šteje. Od treh, štirih, smo zdaj že na sedmih članih. Navdušujejo se tudi tisti, ki so dolgo ostajali neprepričani. Kar pomeni še več.

Jaz sem lahko samo hvaležen. Vem, da capljam za fantoma daleč zadaj. Nimam kakšne velike volje za tek, niti kakšnega pretiranega veselja, a - še vedno - tečem. Morda le zato, da bi jima lahko sledil, morda le zato, da bi lahko sodeloval pri takih dogodkih. Težko bi jima kdaj tekel ob boku, a se na takih - naših - dogodkih ravno to dogaja. Tečem z njima, pravzaprav - tečemo skupaj.

In v tem je tisto "nekaj", kar drugje ne moreš izkusiti, kar drugje ne dobiš. Ko se čutiš povezanega, ko se navdušenost, polet, pa tudi utrujenost, krize preprosto porazdelijo med vse. Ko si - kljub svojemu individualizmu - "le" del celote.

Kaj pa vem... saj tudi sam ne znam opisat. To je treba probat in izkusit, šele potem veš.

Zato je vsaka zahvala mnogo premalo. Le trudim in potrudim se lahko, da bom tudi jaz dajal kaj nazaj, za vse tisto, kar sprejemam.

Le s tem se sam lahko izkažem.

Pa je padel moj rekord! In to na najboljši možni način.

Brez težav.

Z novo majčko to seveda ni bil nikakršen problem.

Takole smo se odpeljali čez in potem začeli. Jaz kar z malo treme, kar pa se je izkazalo za čisto nepotrebno. Fanta znata krasno odpravit vsakršno tremo, res pa je, da pojma nimaš, kaj te vse čaka po poti vnaprej, ker ti preprosto ne povesta.

Ampak ob toliko režanja, vsak tek, pa čeprav 16km, hitro mine.

Pa smo bili že od začetka zmatrani. Še dobro nismo začeli...

Proti koncu smo pa že leteli, punce nas niti v objektiv niso mogle več ulovit.

Skratka, leteli smo. In to resnično. No, vsaj zame je bil to eden boljših tekov. Niti nisem bil preveč zmatran in skozi celo progo nisem imel ene krize. Enkratno, ne morem drugega reči!

Sem imel pa krizo potem na pikniku. Ufff, še danes ne vem, ali ni bil piknik celo težji del celotnega dneva! Seveda sem se takoj najedel in hitro spil dva pira in hop... sem bil nabutan kot zverina. Tudi dihat nisem mogel več normalno. In potem sem se celo popoldne selil s stola na stol in iskal najboljši položaj. Mislim pa tudi, da drugi niso bili nič boljši kot jaz...

Tokrat so sodelovale tudi punce, vse čestitke! Prav dobre so bile! Smo se morali kar potrudit, da smo jih ujeli...

Tekli smo večinoma po Avstriji, kjer imajo res vse zeeeelo zrihtano, zame je vse celo preveč sterilno. Jim pa dam plus, da na oni strani ni bilo nobenih klancev, na naši pa kolikor češ. In tako sem proti zadnjim kilometrom že malce hitreje dihal.

Smo pa vsi skupaj postavili tudi svojevrsten rekord, ko smo zadnjih 900m odtekli s tempom 5:35/km, zadnjih tristo metrov pa kar z 4:09! Kar pomeni, da je še ostalo nekaj zaloge, anede? Ni čudno, da sem na koncu nabil pulz na 191...

15.910m, 1:47:56, 6:47/km, 1619kCal, 168/191, 800m gor in dol.

Vsem sotrpinom bi se najlepše zahvalil za spodbudo, sladkogorcem pa še posebej za enkratno organizacijo in skrbenje za naše riti! Hvala!

Uff, pa ko bi videli, kaj smo še vse dobili! Sponzorji, pa to... Ufffa!

Naslednji je torej Krtinski Izziv!

Rezultati - za vse, ki to iščete, ker vem, da vas je veliko...

Sobota ni bil ravno dan za vrhunske rezultate. Vročina niti ne, sopare pa kar precej. Cel čas se je pripravljalo na dež, ene dvakrat je celo padlo par kapljic, vendar pa moje molitve, da bi se ulilo, niso bile uslišane.

Bi kar rabil malo dežja nekje na sredi.

Jasno je, da sem pretiraval. Čisto jasno. Ampak konec koncev je tekma in se je treba malo namatrat. Ni, da bi šel na tekmo kar tako, enako kot na trening, anede?

Ampak vseeno mi ni nič pomagalo. Lahko se matram še kolikor hočem, še vedno sem samo ena počasnela. Sicer pa sem se že navadil, nisem ravno tip tekača, sploh športnika ne. Bom pa še kar tekel, kaj pa čem, saj je luštno. Pa še drugim sem lahko v vzpodbudo: "kaj boš šel samo en krog??? Še Aleš gre dva!". "Ja, no... pol grem pa dva, noooo."

Evo, taka je moja vloga, pa me čisto nič ne moti. Dokler premagujem samega sebe, mi je to bolj pomembno. Kaj bi se boril z drugimi, s sabo se moram, s sabo! To je mnogo težje...

Hana, vse čestitke! Predvsem za pogum in voljo!

Karmen, s poškodovanim gležnjem je tvoj rezultat super! Nekateri nimamo poškodovanih okončin, pa vseeno naš rezultat ni kaj prida boljši...

Krti, malce si lastim zasluge, da ste letos takole množično tekli. In priznam, da sem kar malo ponosen. 29 tekačic in tekačev je pobralo devet medalj. Super.

Čestitke tudi meni samemu. Sem naredil vsaj svoj rekord okoli jezera. Sicer sem se res namatral kot zverina, prehitro začel in hitro gorel, vendar le prisopihal do konca. Po prvem krogu sem se hotel kar ustavit, sem imel čisto dovolj. Pa nisem imel dovolj poguma. Predzadnji kilometer, v tisti bloody klanec sploh nisem mogel, me je kar ustavljalo in prvič sem dihal 1-1, pa še to je bilo premalo. Moram si omislit kakšen kisik na pritisk...

8.100m, 51:32, 6:25/km, 818kCal, 180/188, 650m gor in dol. Rezultat je torej super, obrati pa niso. 180 povprečje kaže, da sem šel res vseskozi na polno, čeprav se meni samemu ni zdelo. Tokrat so noge držale, problem je bil pri zadihanosti. Preprosto hitreje ne gre v vse te klance, ne gre dihat. Ampak 6:25/km je zame že super. To je skoraj kot LJM, vendar je tam vse ravno.

Morda pa le napredujem? Ali pa se znam samo bolj pomatrat? Kdo bi vedel...

Same ideje so me.

Polno glavo jih imam kar naprej. 

Problem je le v tem, da imam z vsemi temi idejami večinoma težave. Spadajo namreč natanko v dva razreda:

• Razred A: ideje, ki povzročijo še večje količine dela, od katerega ni kakšne večje ugodnosti,
• Razred B: ideje, ki povzročijo lastno trpljenje.

Naprimer: moj tek je tipična ideja Razreda B. Trpim.

TRPIM.

Že celo leto trpim in nič ne kaže, da bom kmalu nehal. Sem se pač sprijaznil, da sem mazohist ali nekaj temu podobnega. Morda pa le še vedno upam, da bo enkrat skočilo na plano tisto "zadovoljstvo", o katerem vsi govorijo. Zaenkrat še čakam.

Tako me je danes, med vožnjo domov spet spreletela ena od idej Razreda B. In sem se, namesto, da bi šel lepo domov, kavico pit in na kavč ležat, odpeljal eno cestninsko postajo naprej.

Kjer leži - sicer umetno -, a zaradi tega nič manj lepo jezerce, obdano s širnimi gozdovi in lepimi sprehajalnimi potkami.

Kjer pa je bilo tudi HUDIČEVO vroče.

Ma, je*emti, a mi je tega res treba bilo???

Po prvem kilometru sem mislil, da mi bodo noge odpadle, pri drugem sem... hm, kaj?... ah, najbrž sem odbluzil, pri tretjem pa so mi resnično silile solze na oči. SOLZE! Zato sem četrtega odtekel, kolikor sem mogel hitro, z očmi pa sem fiksiral avto kot absolutno odrešitev vsega...

Drugi krog sem odmislil že po prvih šestnajstih metrih in mu p&$%#&""%# vse bližnje in daljne sorodnike. Še dobro, da labodov nisem srečal, ker bi jim kaj naredil.

Pojma nimam, kaj bom delal v soboto na Gradiškem teku... Hodil? Če bo šlo takole, bo to največja blamaža v življenju nekega tekača. Le upam lahko, da me bodo organizatorji čakali, dokler ne prisopiham v cilj. Če mi bo sploh uspelo. Mogoče je res najbolje, da se izgubim kje v širnih moravških gozdovih in postanem gobar ali kaj podobno nenapornega.

Tale Primož me je čist uničil. Dotolkel. Pokončal. Danes me bolijo še kolki. Ampak samo med hojo. Čudno. Med tekom imam pa z mečami toliko težav, da mi je čisto vseeno: pa naj bodo še kolki. Briga me.

3.980m, 27:26, 6:53/km, 389kCal, 165/182, 240m gor in dol.

Prvič me je zbudilo ob petih.

Pa sem uro preštimal na petnajst minut kasneje.

Drugič... ma ja, kaj bom nakladal, vstal sem šele ob šestih.

Sicer je pa to tudi nekaj. Na morju, ko ti sploh ni treba, ko te nihče ne sili, ko te nihče ne gleda, ko ti nihče nič ne more.

Sem šel tečt. Ah.

Malo z mačkom, malo ves nabasan od vse te hotelske hrane, malo bogi, skratka.

Do Fiese sem pretekel potem pa ni šlo več. Počutje je bilo slabo, ampak to ni bil glavni vzrok. Glavni vzrok so še vedno noge. Mater, nič ne zgleda, da se bodo unesle tja do sobote, za na Gradiško... Še vedno stopam kot kak upokojenec, pred vsako stopnico se mi še vedno izvije vzdih in grimasa na obrazu.

A bo sploh kdaj boljše?

Že vidim, da bo Gradiško cela polomija. Če bom sploh zdržal dva kroga. Mogoče pa zbežim nekje na sredi v gozd, ves osramočen...

Nikol več ne pijem, nkol več ne jem! Pa pika.

5.570m, 40:17, 7:13/km, 550kCal, 160/180, klanec gor v Piranu je hudičev, še dobro, da je kolikor toliko kratek. Do Fiese potem nisem mogel normalno zadihat.

Na, ja. Šel sem pa le. Priden.

Pojma nimam, kaj mi je bilo, da sem se tega udeležil. Moja pripravljenost in moje dosedanje športno udejstvovanje ni ravno na ravni takih preizkušenj. Ampak nekaj me je vleklo, najbrž norost, ker se nič bolj pametnega ne spomnim.

Začeli smo v petek, 9.5. spodaj, pri vratarnici Calcit-a. Okrog štirideset nas je bilo na začetku, vendar se jih je še skozi čas nabralo še nekaj, končna cifra vpisanih je bila 53.

Ja...

Pa prvič, pa drugič, pa tretjič, pa četrtič, pa petič... potem pa ni šlo več. Počutje sicer enkratno, nič zmatran, samo noge, noge... Te pa so odkazale poslušnost. Na vsej črti.

Prvi tri kroge sem začel mnogo preveč optimistično. Jasno, pri prvi taki preizkušnji, si nisem niti mislil, kako bo vse skupaj šlo. No, trikrat je šlo kar v redu, celo preveč v redu. Predvsem dol sem šel mnogo preveč hitro.

Drugi krog je šel celo najbolj v redu, 45min gor in 29min dol. Potem je šlo vse bolj počasi. V tretjem spustu me je tudi začelo boleti koleno. Super.

Četrti krog je bil že 53/42. V spustu pa je začela boleti še desna noga, nekje zadaj za kolenom, takšne in drugačne vezi.

V petem krogu pa je bilo že precej matranja, ponoči gre tudi malo težje - 1:01/55. Počasi...

In potem sem odnehal. Noge preprosto niso več držale in če bi že prišel gor, bi najbrž ne prišel več dol. Tako sem klical Heleno, jo zbudil sredi noči, ura je bila nekje pol treh in je prišla po svojega polomljenca.

Spanje ni čisto nič pomagalo, zbudil sem se še bolj polomljen. Preden sem se kolikor toliko ogrel, da sem sploh pomislil, da bi šel naprej hodit, je bila že debela ura mimo.

Ampak potem mi žilica ni dala miru, kar nervozen se postajal, vsaj enkrat, dvakrat mi mora še uspeti. 

In sem šel v šesti krog nekje ob pol poldne. Upal sem na osem, vzel sem si ravno dovolj časa, da mi uspejo še trije vzponi in dva spusta, tudi, če grem silno počasi. Vendar nisem bil čisto nič prepričan ali mi bo uspelo, ali ne.

Šesti krog torej 47/50 - dobra taktika zame - dol bolj počasi, kot gor! Gor sem spet srečal Staneta, s katerim sva vseh pet krogov prehodila prejšnji dan. In sva šla naprej, kaj pa čva.

Glavna skrivnost je bila, koliko časa bom rabil za dol in kako bodo noge zdržale. Od tega je bilo za naprej vse odvisno. Pa so kar v redu zdržale, 50 minut za dol se je izkazalo za ravno prav - noge ne trpijo preveč.

Sedmi krog je bil potem super, 52/57, počutje enkratno, polomljenost sicer malo večja, a še nič hujšega, se je dalo še hodit.

Osmi vzpon je bila le še formalnost, za zadnjega smo si vzeli dovolj časa, kar uro in pol in ni hudir, da ne bi prilezel gor! 1:04 za gor kaže, da sem šel res počasi, a tokrat se ni nikamor mudilo!

Ej, osemkrat, OSEMKRAT!

Nase sem ponosen, kot že dolgo ne. Pa ne zaradi številke, ampak predvsem zato, ker sem se moral presneto potrudit in ker mi je uspelo zdržat kljub bolečinam, naveličanosti, utrujenosti, vsemu navkljub!

Seveda pa mi ni niti približno jasno, kako je lahko zmagovalec naredil 20, zmagovalka pa 18 ponovitev! In to oba s precejšnjo suverenostjo od začetka do konca! Vse čestitke obema!!! In jasno vse čestitke tudi vsem ostalim udeležencem! Prav vsak se je presneto trudil po svojih močeh in edino to šteje!

Je bilo prav luštno se kar naprej srečevati, tolikokrat, kolikor sem izrekel živijo v tem dnevu, najbrž še dolgo ne bom več! Ponoči si videl le lučke in si moral kar po glasu spoznavat, kdo je kdo. Kar nas je vse pohodnike, ki smo uživali in trpeli v pohodu, kar nekako povezalo.

Ja, enkratno je bilo! Naučil sem se - iz lastnih napak seveda - ogromno! Morda, če si jih bom le zapomnil, mi bodo v pomoč drugo leto. A kakorkoli že, za take preizkušnje je tek, vsaj tak, kot ga izvajam sam, mnogo premalo. Premalo kilometrov, premalo moči, premalo klancev. Tek in taka preizkušnja nikakor ne gresta prav nič skupaj. Sicer nekaj kondicije je, a po tridesetem kilometru se začnejo z nogami dogajat čisto druge stvari. Višinski metri, še posebno navzdol prinašajo svoje tegobe. V hribe bi bilo potrebno it, v hribe! Hodit pet, šest, sedem ur, to bi bilo že nekaj!

11ur, 55minut čiste hoje. 51,23km, 13:57/km, 3848kCal, 142/178 obratov, 6067m gor in 5640m dol.

Izmerjena pot je bila približno 3,5km, od 3 pa do 3,8, odvisno po kateri poti greš in koliko bližnjic usekaš. Lahko torej rečemo 3.5km v eno smer, kar da 7km na krog. Spodaj je približno 450m, Primož pa je na 850m, torej 400m višinske. Zame enkratno!!!

Danes podiram druge rekorde: za 15 stopnic potrebujem natanko 4:27... Jebela cesta bom še trpel par dni...

- iz grafa se lepo vidi, kako je zelena (elevation) vedno bolj razmaknjena. Temu se reče: bolečina!

Natanko osemkrat mi je uspelo!

Gor na Sv. Primoža, v 24-ih urah.

Pravzaprav sem kar ponosen nase! Preizkušnja in pol.

3200 višinskih metrov gor in tudi še hujših 3200m dol. Circa 55 km prehojene poti in 12h čistega hoda.

Zdajle bom še en teden polomljen...

Zmagovalec 20-krat in Zmagovalka 18-krat!

Sami norci.

Jutri pa kaj več, če bom uspel priti sploh do kleti. Stopnic nekaj časa ne bom maral.

To je bil vzrok moje vročine, rota virus.

Vsaj tako je zdravnica napisala.

Je pa cela svinjarija, da sem dobil le dva dni bolniške. Grrr.

Ampak sem bil pa res včeraj že čisto ok, zato sem res previdno naredil en mali sprehod, morda bi lahko temu rekel intervalni trening. Vse sem počel, od hoje pa do šprinta. Tudi v klanec, kar pa se ni pokazalo kot najbolj pametna ideja.

Ker me ni nič špikalo, nič zbadalo in ker sem se čisto ok počutil, sem zadnjih deset minut kar lepo tekel domov.

No, bolj tako na izi, ampak čisto luštno.

4.710m, 43:59, 9:20/km, 145/181, 427kCal, 198m gor in dol.

Res na izi. Zaradi rote...

Pa je padla še zadnja trdnjava.

V nedeljo zjutraj.

6.530m, 44:58, 6:53/km, 166/176, 249m gor in dol.

Zdaj sem pa mrzel.

Oziroma, najbolje, da se še spomim, česa ne bi počel nikoli v življenju. Kakor sem zadnje čase malo čuden, bi šel natanko to počet.

Ah, starost že malo vpliva na tele spremembe, anede?

Jah... sem že navajen, nič kaj dosti se ne morem več pritoževat.

Danes sem bil zunaj lepo po planu: 5:10. 5:14 sem že lepo tekel.

Srečal samo eno srno. Ampak ta me je čakala in se delala norca iz mene: "ej, stari, kaj pa tako počasi tečeš?". Tako sem že začel razmišljati, kaj pa bom naredil, če se mi ne umakne? Kaj pa veš, danes so še srne čudne... Najbrž bi se ustavil in bi se potem gledala tja do večnosti.

A je v varni razdalji tridesetih metrov samo zastrigla z nogami in je že ni bilo več.

6.320m, 42:05, 6:39/km, 646kCal, 164/179, 221m gor in dol.

Čist v redu. Danes sem bolj počasi začel, da ne bi spet kakšne nove mišice v stegnu odkril. Pojma nimam, kako in katero sem zadnjič odkril, ker je sploh nikoli ne potrebujem. Ne pri hoji, ne pri teku. Boli me samo, ko sedim in stol pritiska na stegno. Čudno.

Nekaj se definitivno dogaja z mano.

Pa sam ne vem čisto natančno kaj.

Ok, vedno sem govoril (kako izrabljena fraza, še posebej pri meni, anede?), da v nedeljo zjutraj pa ne bom tekel.

Ne, ne, tudi nisem. Saj nisem nor.

Sem pa toliko nor, da sem šel tečt v ponedeljek zjutraj. PONEDELJEK ZJUTRAJ!!! Kar je še mnogo bolj noro, pravzaprav se mi zdi celo malo perverzno. Zato ne okol govort.

Ne, nimam pojma kdo sem in kaj počnem. Sigurno je to kriza srednjih let in me meče. Ampak namesto, da bi za mladimi kiklami letal, jaz letam ob petih zjutraj po polju. Ajejejjjj.

Ja, vstal sem deset čez pet (deset minut sem rabil, da sem sploh uro slišal), dvajset čez pet sem bil že na laufu. Brez kave, brez cigaret (no, eno samo, majčkeno, da sem se ogrel...).

6.310m, 41:25, 6:33/km, 641kCal, 162/177, 217m gor in dol.

Malo sem moral skrajšat, ker sem deset minut kasneje vstal. Še v službo je bilo treba prit. So me pa cel dopoldan vse mišice v nogah bolele, pa zdaj ne vem zakaj. Zaradi jutra ali zaradi tega, ker od četrtka nisem tekel?

In potem v službo, nato pa domov, direkt delat. Danes je bil balkon na vrsti. Jutri bo pa dež. Ampak smo naredili! Juhu!

Najhuje od vsega je pa to, da mi je bilo čisto všeč. V sredo ponovim??? Grrrrr.

No, težko je reči jutranji, če je bilo ob pol desetih dopoldan.

Ampak zame je bilo. Ker sem bolj pozno vstal. Danes dajem kri in sem bil končno tako pameten, da sem ostal doma. Ha!

Pa še premislit si ne morem, če bi si slučajno premislil in mi ne bi bilo it na puščanje...

Ja, prav luštno je bilo na tekcu. Morda bi bilo še bolj luštno, če bi šel ob 6-7h. Ampak, kaj čmo, tudi spat je treba. Sicer je spanje čista izguba časa, ampak eni ga potrebujemo več kot drugi. Še vedno čakam, kdaj pridejo leta, ko mi ne bo treba več toliko spat. Pa jih kar ni in ni...

Sem raje enega ravninskega potegnil, klancev imam vrh glave. Prav na živce mi že gredo.

7.350m, 47:09, 6:25/km, 746kCal, 163/177, 297m gor in dol.

A vidte? A vidte? 163 obratov! V povprečju! Madona, samo zjutraj bi moral tečt, samo zjutraj!

Vse skupaj je prav čudno. Zvečer samo da malo bolj stopim, sem že na 170. Zjutraj pa takole, okrog 150 se je vleklo, ko sem rekel, da tako počasi pa tudi ne gre. Pa sem šel malo hitreje. In na koncu: 6:25/km je zame enkratno, niti namatral se nisem. Hja, tale utrip je zanimiv, ne vem, zakaj sploh zvečer tečem, se bo treba res prisilit za jutranje teke. Takrat je tudi največ časa, saj ga drugače zabijem v svoji kleti, med cigareti, kavo in računalnikom. Čist brez veze.

Ker pa je tole obdobje naukov, imam danes še jaz enega - bolj zase, kot za druge:

če ostaneš doma, ne bit toliko nor, da prespiš jutro. Dan bo preveč kratek. Ob 7h da si mi najkasneje iz postelje!

V začetku je bolje kazalo Prejšnjemu, ampak samo 10-20m. Potem se je Zdajšnji začel prebijati v ospredje. Nekako na sredini mu je začelo zmanjkovati moči, dokler ni v glavni klanec skoraj čisto pogorel.

Nekaj je bilo potrebno narediti. Zadnji atomi moči so bili porabljeni, da je Zdajšnji sto metrov pred zaključkom le ujel Prejšnjega. In uspel je zadržati prednost skoraj vse do cilja. Vendar je bil zadnji klanček preveč za vso matranje, tako sta skupaj pritekla v cilj.

Cilj prvega kroga. Šele.

Nato je Zdajšnji začel pospeševati, oziroma Prejšnji je zadnjič malo nazadoval, ker se mu ni dalo več in je bil malo len. Tako je Zdajšnji suvereno obdržal prednost in jo malenkostno celo povečeval. Tudi skozi klance se mu ni bilo potrebno preveč matrati, saj je bil Prejšnji poražen že v svojih koreninah.

In tako je Zdajšnji pritekel prvi skozi cilj z naskokom 188-ih metrov.

Sucker!

8.070m, 55:37, 6:53/km, 812kCal, 174/186, 820m gor in dol.

Tale višinska je neverjetna. Vedno več jo je. Še malo pa bom delal desetine kilometrov višinske. Super.

Virtualni partner je lahko tudi zabava. Kadar te ne izmuči do konca.

Pa še danes sem vzel tistega Gradiško-2kroga-normal. Ne Gradiško-2kroga-hitro... Ampak kaj... nažgal sem pa ga!

Včeraj sem prvič uporabil virtualnega partnerja na FR 305. Sem se že pripravljal na to, ampak do zdaj preprosto nisem uspel.

Mater mu, virtualno! Sicer sem ga našibal za skoraj petsto metrov, ampak me je pa namatral ko zajca!

Ne moreš verjet, kako me je tekmovanje s tem virtualcem potegnilo noter. Sem si že prej rekel, da ga moram našibat, potem sem se pa resnično trudil, da bi tudi ga. Pa sem bil potem nekje 100m pred njim, se mi je takoj utrnila ideja, da bi ga pa lahko nažgal za 200m... In tako naprej.

Dokler nisem precej na škrge dihal.

Če tečeš sam, kot sem včeraj, potem mi je kar fino delal družbo, moram priznat! Ampak je pa naporen, kar naprej te priganja! In če si pred njim, ima še tak fini zamik, kar je jasno. Zdaj naprimer že tečem v klanec in upočasnjujem, virtualec pa teče še odzadaj - pred klancem. In kar naenkrat se začne razlika zmanjševat, jasno, ne? Jaz pa: panika! Ujel me bo! Ojej, kaj pa zdaj???

Preden mi je kapnilo, sem parkrat rintal v klanec ko budala.

Si pa lahko lepo narediš poti, ki bi jih rad primerjalno odtekel. In te poti si lahko uporabniki FRjev lepo delijo. Moram malo pogledati na spletu, če je kje kaj takega in če se da kakšne zanimive poti dol potegnit. Za Gradiško lahko dobite pri meni kakšen počasen tek, najhitrejši je 6:45/min.

Pravzaprav bi lahko tako čisto lepo tudi tekmovali. Odtečeš in pošlješ kolegu, pa naj tekmuje s tabo.

Je pa res, da sem pol poti buljil v ekran in se zraven še igral s tipkami. In čeprav ima velik ekran, imam tam nekje po štirih kmjih malo težav videt nanj. Pogled se mi od hitrosti počasi zamegljuje... Pa se še bolj igram, stegujem roke, da bi kaj videl in podobno.

In tako je virtualec poskrbel, da sem naredil svoj NOČ (najboljši osebni čas) na dva kroga okrog Gradiškega. Jah... hvala, no.

Čisto na koncu pa se še počutiš kot Ion Tihi, ko ti Četrtek tekmuješ s ti Torkom.

In tako pridem spet od Sebe Nazaj: sinergija narave, človeka in tehnike! V enem samem teku!

Aleš K., 41,95 let, sistemski programer:

odkar se strižem v "Frizerstvo Hitri", se je moje življenje korenito spremenilo. Z novo frizuro, posebej prirejeno in imenovano "Za Hitre", se mi je odprlo nešteto novih možnosti.

Pred "Frizerstvom Hitri" sem se vedno zbujal utrujen, čas do službe se je vlekel, med službo pa še bolj. Med delom so mi lasje padali na oči in kmalu nisem več videl monitorja. Zaradi tega sem začel obiskovati tudi zdravnike. Z rekreacijo sem se sicer redno ukvarjal, a rezultatov nikoli ni bilo nobenih. Počutil sem se osamljeno, saj so bili vsi hitrejši od mene in tako sem vedno ostajal sam. Za ženskami nisem mogel tekati, saj so me vedno pustile daleč za seboj.

Moje življenje je bilo resnično obžalovanja vredno in vsak večer sem se počutil grozno slabo. Razmišljal sem o drugem,  boljšem svetu na oni strani.

Vendar pa me je usoda uslišala in mi prinesla na pot "Frizerstvo Hitri"! Od tistega trenutka naprej sem postal čisto drug človek.

Kar verjeti ne morem, da je lahko tako majhna sprememba tako učinkovita! Vendar je vse to popolnoma resnično! Zdaj se zjutraj prebudim ves vesel in poskočen, službe skorajda ne opazim več, rekreacija pa... ah, rekreacija! Nihče mi ne more več slediti! Puščam jih daleč za seboj in to z užitkom! Še pred mesecem dni so se delali norca, a glejte zdaj! Ne morejo me več ujeti! Ni načina!

Kaj šele moje družabno življenje! Tako hiter sem postal, da mi nobena več ne ubeži!

Resnično, to morate poizkusiti! Samo v "Frizerstvu Hitri"! Popolnoma vam bo spremenilo življenje!

In če pridete v času veselih uric - od 5h do 6h - vam za nagrado podarijo še ličen in majhen glavnik, s katerim se lahko počešete prav pred vsakim hitrim nastopom! Ob svoji majhnosti paše v vsak, še tako majhen, žep! In če vam še to ni dovolj, vam prišepnem še skrbno varovano skrivnost: če pokličete med 13h in 14h uro in se naročite, dobite v zahvalo še prav posebno darilo!

"Frizerstvo Hitri"! Pravilna odločitev za vse, ki vam je življenje prehitro in ga ne zmorete več ujeti! S "Frizerstvom Hitri" boste prej kakor v mesecu dni kot prerojeni in življenje boste puščali daleč za seboj!

                       PREJ                                         POTEM

              zavaljeno zamaščenih                        srečno podkrepljenih
                    59:14 / 8.000m                                      23:47 / 8.000m

Samo v "FRIZERSTVO HITRI"!!!! Naročite se ZDAJ! Prvih pet naročnikov čakajo bogate nagrade!

Japajade.

Nič ni pomagalo. Tudi striženje pri najhitrejšem frizerju v mestu ne.

8.080m, 54:27, 6:44/km, 808kCal, 175/184, 750m gor in dol.

Res, če lepo tečem v pravilnih razmakih, je pa tek mnogo lažji. Ne pa, da vedno znova začenjam.

Danes sta šla dva krogca mimo kot bi mignil. Končno!

Zdaj moram samo še tempo treningov obdržat na vsake dva, ali vsaj tri dni. In to bo najtežje... Ah.

8.070m, 57:36, 7:08/km, 782kCal, 172/186, 604m gor in dol.

Prvi krog sem odtekel s približno 6:50/km, drugega sem pa bolj počival, da ne bi bilo preveč. Če se preveč namatram, nimam prav velikega veselja... Čudno, anede?

Po pravici povedano, sem pa še vedno počasen. Kot polž.

Saj se ne sekiram, eden pač mora biti zadnji!

A sem sploh kdaj tekel v nedeljo? Mislim, da še nisem. Če pa sem, pa zeeeelo redko.

Nedelja ni ravno tekaški dan, vsaj zame ne.

Ampak danes je tako prišlo, sladkogorci so me navdušili, ko so že zjutraj vse opravili...

Pravzaprav sem čisto preč, ker sem - po celem dnevu ko sem kolovratil naokoli -, šel kar tečt, ko pa bi se najraje zavalil na kavč ali posteljo in odremal tisto nedeljsko popoldne.

Res pa je, da sem si že zjutraj pripravil vzvod: Heleni sem rekel, naj me kar ven brcne, če ne bom hotel. In je pomagalo! Jasno, da sem motovilil in prosil in rotil in se zmišljeval... ampak ni popustila! Tečt, al pa boš zuni spal!

No, tole je malo dramatično napisano, zelo daleč od resnice pa tudi ni.

Čez vikend se nikakor ne gre na Gradiško (a ne Karmen?), razen, če nisi za 4000 z ovirami, zato sem si izbral spet svojo staro traso. Ki sem jo zdaj kar lep čas zanemarjal. Bogve kdaj sem nazadnje tam tekel. S Forerunnerjem sigurno še ne. Pa sem šel trasirat.

Končno ena ravninska. Ej!

7.320m, 49:23, 6:45/km, 752kCal, 171/181, 280m gor in dol.

Ma, ja, lahko bi bilo bolje, ampak danes ne bom jamral. Je bil poln dan. Pa še tečt sem šel. Bom jamral kdaj drugič. Pa še blata ni bilo nič. Skoraj nič. Ni omembe vredno. Kolikor ga je lahko...

Samo še tega se mi je manjkalo. Da bom ujel eno uro...

8.050m, 59:16, 7:21/km, 770kCal, 167/185 obratov, 674m gor in dol.

Dva krogca, počasi. Le en km sem uspel teči pod 7min/km. Pa še ta je bil 6:59. Eh, super, anede?

Jejžeš, počasnež. Ampak sem danes užival. Res.

Najprej sva bila dva, pa potem trije, potem pa spet dva. Mogoče sem preveč nakladal, kar naprej sem nekaj govoril, najbrž sem bil zato bolj počasen.

Ampak mi je čisto pasalo. Pravzaprav je bilo čisto luštno.

Čeprav, na koncu, ko sem ostal sam... mrak se je že dodobra spustil, jaz pa s cigaretom in pivom v roki... ah, najbrž preveč kriminalk berem...

To je že drugič ta teden, ej! Morda pa iz tega fanta kaj bo!

Takole sem pred približno letom dni, ko sem začel tečt, zapisal:

------------------------------------------------

Rajkooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo!

Wegaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Kdo, hudiča, je rekel, da je tek užitek? Sprostitev? Navdušenje? Veselje?

&%4"$%)#/"/&#&=)!)#(/!#/&#==!??!*?*)#?)! (huda cenzura)

Seveda. Naturlich. Certamente. My a** certamente.

------------------------------------------------

No, danes, po celem letu, ni popolnoma nič drugače!

Sam ne vem več, a zdi se mi, da sem največji še živeči mazohist. Ki se kar naprej matra in matra, da bi nekam prišel, a brez vsakršnega haska. Kar naprej sami začetki, pričakovanja, da bo bolje, želje, da bi bilo bolje, a na koncu nič od tega.

Pa kar neka siljenja s kakšnimi teki, pa Lj maraton, pa Barbara, pa MKM, pa Boršti, Mure in Krtine. Resno se sprašujem zakaj sploh to počnem? Čemu?

Da se lahko potem jezim? - To je edini odgovor, ki mi pade na pamet in ki je mogoče še najbolj pravilen. Ker me daje jeza, da nikamor ne gre(m), da nikamor ne pride(m). In sem žilav in trmast in se ne dam.

Kl*nc. Najbrž samo premalo treniram, nič drugega. Če greš tečt na vsaka dva tedna, potem je res vedno nov začetek. Tega bi se moral nekako odvadit.

Ampak kdaj naj tečem? Zjutraj???

Kakorkoli že, Krtinci pa smo vedno številčnejši! Včeraj sem jih nabral kar lepo število, devet! To je pa kar zgledalo, ko smo zavzeli Gradiško v velikem stilu. Sicer meni ni število nič pomagalo, fantje bi si lahko privošili kosilo, preden se jaz primajem do konca...

Ampak priznam, da mi je v veselje, da jih toliko teče in da jih uspem spraviti skupaj. Nekje globoko v sebi gojim upanje, da sem vsaj malo zaslužen za vse to. In ta občutek je super in mi je v veselje. Pa naj mi gre tek še tako slabo. Imajo tekači vsaj nekoga, ki jim brani zaledje...

8.040m, 58:19, 7:15/km, 766kCal, 173/186 obratov, 650m gor in dol.

Ma, ja. Srečo smo imeli takšno, da kar ni za verjet.

Z vremenom, jasno.

Nič snega, nič dežja, skoraj sonček. Le v Sežani je pihalo, vendar pa je bilo na trasi presenetljivo mirno. Lahko bi bil tudi manj oblečen.

Super je bilo! Sicer moj rezultat ni prav nič posebnega, nikamor nisem napredoval, ampak, če pogledam, da sem v letošnjem letu pretekel ubogih petdeset km, potem se ni za čudit.

8350m, 53:17, 6:22/km, 846kCal, 178/187 obratov, 323m gor in dol.

Kar dobro sem se namatral, klanci so me zdelovali, da je kaj. Tako kot vedno. In jih ni bilo tako malo, se mi zdi, da smo kar naprej nekam v hrib rintali. Na teh klancih bo treba delat, nekateri jih sploh ne opazijo, zame pa taka muka.

Drugače pa sem bil čisto neobremenjen, pravzaprav čisto lepo pripravljen na en dober trening. Edina skrb, ki sem jo imel, je bila, da bi zgrešil odcep za 8km in bi se znašel na progi za 21km... To pa me je malce skrbelo.

Sem se pa tudi igral z uro in si naštimal avtomatske kroge na kilometer. Pametna ideja. Malo manj pametna ideja je bila, da sem si šel štimat še prikaz na uri, tako sem večino časa buljil v navadno uro in datum. Ne-pametna ideja. Do drugič bi si lahko zapomnil, da takšnih stvari pač ne počneš pred tekmo.

Je pa imelo to eno dobro stran - obratov nisem prav dobro videl... In sem šel po občutku. Kar pomeni, kar lepo čez 180.

• 1.km - 6:08/km, 168/177
• 2.km - 6:15/km, 175/179
• 3.km - 6:30/km, 176/178
• 4.km - 6:42/km, 178/184
• 5.km - 6:26/km, 179/183
• 6.km - 6:41/km, 180/183
• 7.km - 6:12/km, 182/184
• 8.km - 6:10/km, 185/187
• 350m - 6:15/km, 183/185

Lepo se vidi, kako gredo obrati gor. In kje so klanci. Vidi se tudi, da sem zadnja dva km hotel pospeševati (no, malo mi je celo uspelo), ampak je bila težka, že klanec čez ac je lahko presneta ovira...

Zdaj si lahko edino predstavljal, kje so moji obrati, če bi šel tečt na 21km... Pri 200???

Vsem ostalim udeležencem pa vse čestitke! Še posebno Wegi za PB, Vremenu, da se je sploh odločil priti in tudi za njegov PB, ter našima dvema Krtoma, ki sta mi delala družbo, Borisu in Stanetu!

Seveda pa gre največja zahvala Heleni in tamaučku, ki sta mi delala še posebno fino družbo! In sta navijala. In sta čakala. In sta zmrzovala. Pa sta vseeno bila zadovoljna in vesela.

Super je bilo, nič drugega ne morem reč! Velika verjetnost je, da ponovimo to še naslednje leto!

Počasi bo treba gret.

Krplje imam, plavutk pa na žalost ne najdem. Wega bo vzel badminton loparje. Morda bo to tudi dobro.

Kaj bomo, norci, tam počel???

Aja. Tekli. Super!

Danes, nekje ob 7h zjutraj se je začela letošnja pomlad.

Nas pa, skupaj z njo, kar malo meče.

Ker je takole zgledalo:

Zdaj bo pa nekaj časa zgledalo takole:

Malo motimo pogled na cerkev, upam, da nam bodo oprostili. Ampak ne gre drugače. Smo pač direkt pod cerkvijo.

Je pa seveda Helena mnogo lepše ujela dogodek, kot pa so ga tele moje slikice naših testnih kamer.

Pomlad, Pixna in zadeve iz službe, ki so mi dale razmišljati skoraj preveč, so povzročile, da je bil današnji tek bolj ubog. Po enem krogu sem kar lepo Stanetu rekel, da imam dovolj. Sicer se ni čisto nič upiral, tako, da sva raje naredila dva kroga v bližnji gostilni. Nekako je bilo danes to bolj primerno.

4.010m, 27:21, 6:49/km, 399kCal, 170 avg/184 max obratov, 270m gor in dol.

No, ja, lahko bi bilo slabše.

Ampak, če v glavi ni miru, potem tudi tečt ne moreš. Preveč vznemirjenja in preveč vsega.

Končno si doma, Pixna! Srečno!

Pa gremo spet tečt. Po dolgem času. Joj, kako sem jaz priden...

Se že vidi, da moja tekaška kariera ne bo ravno blesteča. No, ampak tečem pa le. Če sem eno leto nazaj tulil, da nikoli ne bom tekel, potem sem kar dober!

8.040m, 56:19, 7:00/km, 793kCal, 170/184max obratov, 425m gor in dol.

Ugotovitve so edino, da gre pulz počasi gor. Iz kroga v krog. Vedno si mislim, da drugi krog odtečem hitreje, pa ga ne. In sem vedno razočaran. Hm. Lahko bi se že navadil, anede? V drugem krogu se namreč neprimerno bolj trudim, a mi ne gre, kakor zgleda. Utrujenost kar strmo narašča.

Prvi krog sem imel namreč povprečje obratov na 166, pa sem ga hitreje pretekel, kot drugega, ko sem imel povprečje 174 obratov. Ej, ej.

Dva kroga okrog Gradiškega. Wega, Stane in jest.

Super.

Tri kroge potem v gostilni.

Še bolj super.

Zdajle se mi pa nič več ne da. Pa ne vem, ali je to zaradi teka ali zaradi gostilne... Je*at ga.

8.080m, 57:07, 7:04/km, 782kCal, 169 obratov povprečja, 186 max, 250m gor pa še dol.

Drugi krog je bil celo malo boljši, za malenkost. Smo ga vsi trije skupaj tekli, pri prvem krogu se je Stane izgubil v daljavi.

So pa zanimivi grafi. Nikakor mi ne gredo skupaj. Morda zaradi treh krogov pr' Furman?

Prvi krog:

Drugi krog:

Skupno:

Pri vseh teh različnih skalah ne vidim prav veliko povezav. Morda je še zadnji - skupni, še najbolj razumljiv. Obrati so šli gor. Kaj pa 'čjo drugega...

Samo 8.080m... tole se na tekmovanju šteje za 8.400m! Kje so me oropali?

No, ja, kar ok. Evo, sem že pri osmih km. Še dvajset???

Lahko bi napisal tudi: Spet en od jebenih začetkov.

Kar naprej začenjam s temle tekom. Potem je dva-do-trikrat mir, potem se pa spet vse ustavi. In nato spet začetek.

Jih imam že čez glavo, teh začetkov! Kar naprej se borit in it vedno od začetka. Brez kakršnegakoli napredka, samo stopicljam na mestu. Ko kreten. Klinc.

Ampak danes je bilo vseeno čisto ok, čeprav se pritožujem. Malo se moram, drugače bo zgledalo, kot da je vse ful kul super. Še surle mi ni bilo treba brisat, kar je prav nenavadno, saj še vedno teče ven, da porabim šteko robcev na dan. Med tekom pa nič. Hm, naslednjič grem zdravit prehlad s tekom, pa da vidimo teorijo!

6.840m, 48:58, 7:09/km, 692kCal, 167 obratov, max 181 obratov, 110 m klanca.

Čeprav se mi ni dalo, sem na koncu vsaj malo podaljšal, ker je pač šlo čisto v redu. Do tiste velike cifre je še daleč, bom moral podaljševat malo hitreje.

Počasi podaljšujem. Ampak res počasi.

In tole, po službi, sploh ni tako slaba ideja. Sicer je težko začet in se spravit ven (kdaj pa ni?), a ko prideš domov... ojej. Kako je pa potem luštno! Ko veš, da je za tabo! Tralalala.

6.110m, 44:51, 7:20/km, 593kCal, 171 obratov, max 180 obratov, 110m klanca pravijo.

Ni kakšen dober rezultat, pravzaprav celo slab, ampak meni se zdi kar ok. Samo, da pretečem, pa sem že zadovoljen. V teh časih je že tako.

Ej, do začetka maja moram priti do 28.000. Kar nimam pojma, kako mi bo uspelo... Hm. Če bo šlo takole naprej, nikakor.

Iščem malo nove trase po Krtini. Z Garminom je super, nič mi ni treba več misliti in se trudit zapomnit, kje sem tekel. Tečeš in to je to. Rabim pa eno še malce daljšo. Zdaj imam tri kratke.

Tista lanska je sicer dobra, a je še vedno preveč blatna. Moram najti eno dobro, z dobrimi desetimi km, pa da mi ne bo treba v Domžale...

Ej, ej, saj mi kar gre. Sam ne obupat. Sam ne obupat. Sam ne obupat. Sam ne obupat...

Ni mi uspelo, da bi se izmazal...

Uspelo pa mi je, da sem šel tečt.

No, kaj je zdaj uspeh ali neuspeh, ne bom tule razglabljal. Lahko le povem, da niti ni tako slabo it tečt takoj po službi. Morda je celo bolje, kot si predstavljam.

Tako sem za danes frej in me ne bo več slaba vest lovila. HA!

4.03km, 29:18, 7:16/km, 385kCal, 170 obratov, max 176 obratov.

Danes pa nisem nič hodil, čeprav sem 674-krat hotel. Ampak samo 4km... Jej, jej, saj to je celo manj od Mura Challenge... Kdaj bom spet na zeleni veji?

Ura je 15:10. Kmalu bom šel proti domu.

Danes sem si namreč rekel, da bom šel tečt takoj, ko pridem domov.

Zdaj me pa malo stiska...

Morda, morda pa... če se še kje zamudimo... mogoče bo pa že prej tema? Tema je vedno dober izgovor. Luč ni napolnjena, naprimer.

Mater, pa sem moral Heleni povedat! Saj vem, zanalašč sem ji povedal, ravno zaradi tega, ker sem vedel, kako bo deset čez tri.

Mogoče se mi pa uspe izmuznit.

3.23km, 26:42, 8:16/km, 293kCal, 154 obratov, max 173 obratov.

Zdržal sem najprej 1.48km, potem sem hodil 136m, potem tekel 560m, potem spet hodil 86m, potem tekel 480m, pa hodil 85m, pa tekel 403m.

PATETIKA.

Noge odpadle, še zadihat se nisem mogel dobro.

Za pozabit.

Ampak začel sem pa le. He, he, he.

Zadnje čase opažam nekaj novega. Kar se kaže tudi drugje, ne samo pri meni.

Jaz sem seveda len in vse skupaj pustim na miru, dokler pač ne bo bolje. Pojma nimam, kdaj bo to, ampak enkrat sigurno bo. Sem optimist.

V večini primerov je tako, da človeku po psihičnih naporih prav paše kakšen večji ali manjši fizični napor. S tem se sprostiš, malce umakneš, malo pospraviš v glavi. Vsak je že do tega prišel, komaj se je spravil ven, nekaj potem naredil, tekel, gonil kolo ali pa nabijal žogo. Komaj, komaj si se spravil ven, a na koncu si bil, sicer res zmatran, a kakor ves prerojen. Je tako?

Opažam pa, da gre to le do neke mere. Pa ne fizične, temveč psihične. Ko so enkrat psihične obremenitve prevelike, tudi vsaka fizična aktivnost pomeni le dodatno obremenitev. Ko je enkrat glava prepolna, je pač prepolna. Nič več ne gre noter, nič. Vse ostane zunaj, tako tudi prednosti fizične aktivnosti. In čeprav na prvi pogled zadeve ne zgledajo povezane, pa po vsej verjetnosti so.

Moj tek je porazen. Moja košarka je porazna. Moja hoja v hribe je porazna. In ne morem in ne morem se spraviti k sebi. Nikakor ne morem napredovati, ali pa vsaj priti na nivo, ki sem ga imel. Preprosto ne gre.

Res je, vse je v glavi. In če v betico ne gre nič več, če vedno samo tuhtaš in tuhtaš o tekočih problemih, ni nobene sprostitve več. Tudi fizično zadovoljstvo izostane. Na koncu vsake aktivnosti si samo še bolj zmatran, utrujen, nobenega užitka več, nobene lepote.

Malo bo treba počakat, omejit število psihično obremenilnih aktivnosti, še malo počakat, pospravit po glavi, potem pa, hop! Še dobro, da je zima in da dežuje in da je vse sivo in da ni sezone za tek.

Upam, da me tole vse čimprej mine, da bom spet lahko uporabljal moje naprave, zgubljal kile in morda, majčkeno morda, se pripravil na tistih xx km v začetku maja... Počasi bo zmanjkalo časa, jebela cesta, saj je že februar!

Vse me boli. Še posebno danes. Takega muskelfibra pa že dolgo ne...

No, ja, sicer pa je vseeno.

Desetko smo pretekli, v nič kaj zavidljivih razmerah. Sicer pa jih nismo prav nič opazili, saj smo kar naprej nekaj nakladali. Narava okrog nas je blestela, vse v ivju, snegu, prav enkratno!

Saj sem se delal sitnega, a mi ni šlo najbolje, med tekom me pravzaprav nič ni motilo in sem bil več kot zadovoljen. Še celo vse klance sem pretekel in se nisem na celi progi niti enkrat ustavil! Kar je zame pravi uspeh. Zadnjič jih nisem mogel.

Res je, da smo najbrž zaradi tega imeli malo slabši rezultat, čeprav še vedno boljši. Tek v klanec mi gre pač počasneje kot hoja. Pa sem pri tem še oba fanta bremzal.

Ponosen sem, če povem po pravici. Ponosen nase in na oba fanta. Ponosen na Heleno, ki se je tudi pogumno spustila na celih deset km. Prav nič ni tole mačji kašelj, pa še sama je morala hodit, kar je čisto drugače, kot v ekipi.

Ni kaj, srčni smo bili. Spet!

Slik je tokrat dosti manj, to gre pač pripisati neugodnim vremenskih razmeram. Tako niti spremljevalna ekipa ni bila potrebna.

Po teku pa še pogostitev, kot še dolgo ne! Tja do treh zjutraj sem zdržal, več pa ni šlo. Tudi 10l smo skrajšali na 9l. Kar pomeni, da je bilo piva ravno prav!

Po dolgem, dolgem času druženje, kot si ga lahko samo želiš! Mirno in spokojno, brez tekanja, živciranja in podobnih stvari. Vse se je ustavilo, mi pa smo se fino imeli. In če bi zapadlo tri metre snega, da še štirinajst dni ne bi mogli nikamor, nas prav nič ne bi motilo.

Ne bi kaj preveč zahval pisal, saj veste, da sem vam presneto hvaležen, kajne?

10.380m, 1:18:11, 173obratov, max 187 obratov, 947kCal, 7:34/km.

Še dolgo se ne bomo domenili glede dolžine. Ampak saj to ni važno. Približno takole je šlo.

In ja, uspeli smo! Pri minus pet ali tu nekje.

Rezultat prejšnjih B10 smo izboljšali, sicer ne za veliko, ampak za nekaj pa le. Pa še jaz sem tekel celo progo, s čimer sem druga fanta sigurno malo zabremzal.

Skratka, ponosni smo lahko!

Več podatkov bo še sledilo, tole je online javljanje.

Mater smo norci!!!!!

Koliko???

Dvanajst dni?

O, mater! Pa to samo zato, ker sem tam nekje stekel tista dva kilometrčka, da Garmina sprobam. Resno torej nisem tekel od Barbare.

Priden.

Danes sem se pa le zbrcal ven, v temo in na -3,8 do -4,2 stopinje Celzija. Res je tudi, da sem se brcal kar nekaj časa, me še zdaj r*t boli...

Ha, Garmin mi je progo celo malo podaljšal. Juhuhu!

Skratka, da ne bom preveč nakladal o bolečih nogah... takole je šlo:

5,22km, 38:32, 162 obratov, max 178 obratov, 494 kCal, 7:22/km. Dvignil sem se za 102m, dol sem pa šel 86m. Vmes so mi hišo prestavili na hribček, visok natanko 16m.

No, ja. Ni ravno vrhunsko, sem pa zadovoljen, da sem se sploh spokal ven. Hitreje preprosto ni šlo, danes ne zaradi dihanja, ampak zaradi nog. Niso hotele pa da jih... Sem pa vsaj obrate končno držal nekje bolj spodaj.

Še Garmin me ne spravi v to presneto temo in ta mraz.

Malo pa se moram pripravljat za zadnji letošnji tek, anede?

Miklavž je totalen Car! Zakon! D'Best! Super! Špica!

Ma, cela štala...

Ampak car je pa čisto zares!

Upošteval je namreč mojo željo, slišal me je iz daljave, moj krik, in se nanj odzval! Zato sem mu neizmerno hvaležen.

Ampak sem moral pa takoj stvar preizkusit, kar pomeni, da sem se spet podal v mraz, pod ničlo... Pa nisem niti opazil, je bilo veselje preveliko!

No, malo sem odtekel, tako za pokušino, potem sem pa dve uri čepel za računalnikom in se čudil in probaval in delal čuda in ne-čuda. Moram enkrat malo več napisat...

Prišlo pa je ven tole:

In tole:

Pa še malo:

Ne, ne, ni še konec:

Podatkov torej za premleti kolikor hočeš! Morda jih bo pa to tudi zame dovolj, kaj? Vsaj nekaj časa bo držalo!

Se pravi:

• v programu imam lepo vse spravljeno in prikazano, vse važne in nevažne podatke,
• pot lahko napopam na karto Slovenije,
• pot lahko napopam na Google Maps.

Juhej, pa smo - končno -uspeli! Seveda vse ne gre najbolj lahko, a o tem drugič. Edino, kar še ostane, je, da se ure navadim, da bom znal gledat nanjo tudi med tekom... To mi namreč še ni uspelo, preveč podatkov se pretaka povsod naokrog. Poleg tega se dajo vsi ekrani naštimat... Ufff, to bo še dela!

Če pa kdo ve, kako se znebim zamika v Google Maps (glej zadnjo sliko!), pa kar na plano z besedo! To je edino, kar še ne dela čisto prav.

In da ne bo kdo mislil, da je to samo za tek - takole se mi cjazimo v predrago službico:

Po tejle poti:

Oh, še veliko se bo pisalo o temle...

Juhu, huhu, upam, da ne bom preveč zanemarjal otrok, žene, službe in vsega ostalega. Včeraj sem jo še v posteljo vzel, hm. Pod blazino, da je kdo ne sune!

Ah, sem moral kar popravit... tole.

Kar potem pomeni: 3.290m, 20:02, 6:05/km.

Ma, vsa veselja mi vzamejo ali kaj???

Lepo smo praznovali, tole zaščitnico rudarjev, Sv. Barbaro.

Štirje blogerji, štirje tekači, štirje najboljši.

Že to, da smo se opogumili in smo šli, je veliko, je mnogo več, kot sem kdajkoli pričakoval. Še ne eno leto nazaj sem tulil, da ne bom nikoli tekel.

Hja.

Pa smo šli. Nismo bili najhitrejši, bili pa smo srčni. Srčni.

E-kipa, ki si je zaslužila torto. Zaslužila, ker smo poskusili, ker smo zdržali, ker smo - preprosto - bili tam.

Stokrat hvala Karmen, Wegi in Vremenu. Brez vas to ne bi bilo mogoče. Svoje hvaležnosti najbrž ne bom nikoli znal izraziti na primeren način, a vedite, da sem vam hvaležen. Zato, ker smo. Pravzaprav preprosto, a tudi mnogo bolj zapleteno, kot bi si lahko predstavljal!

Odtekli smo. Bili smo sicer 43., zadnji, a to v nobeni meri ne zmanjša našega uspeha. Jaz sem nase ponosen in ponosen sem na svoje sotekače!

Le upam lahko, da bomo še kdaj takole skupaj tekli, prav želel bi si! Občutki, ki plešejo okoli mene v takih primerih, so namreč nekaj čisto posebnega, čisto nekaj novega. In temu se ne bi rad odpovedal, tega ne bi rad izgubil. 

In zato bom še, sem in tja, v mraku in mrazu in temi in hladu, šel ven in tekel. Iz takega preprostega razloga.

3.600m, 20:02, 181/>100%, 328kCal, 5:34/km. Uauuuu. In to s klanci! S preklemanimi klanci! In ja, dal sem vse od sebe, kakor sem si zadal, 181 povprečnih obratov na to kaže! Če priznam, sem jih imel 193, ko sem pritekel skozi cilj. Malce pretiravanja, a za tole se je splačalo. Na 3,6km si še upam.

Pa še klanci so me malo presenetili in zje*ali. Hm.

Čeprav... tale rezultat, 5:34... mater, nekdo se je moral zmotit, saj sem letel!!!!

E-kipa Srčnih Bravo!

Vsaj enkrat na stopničkah!

Seveda pa sami ne bi bili nič brez podporne ekipe! Ne pozabite, da ena še slika - ta najbolj obremenjena. Včasih mi je kar fino, da tečem in si mi ni treba ubadat z denarnicami, fotoaparati, ključi, iskanjem izgubljenih otrok, čakanjem na tekmovalce, slikanjem tekmovalcev... Saj ne veš, kaj je bolj naporno...

In ker opažam, da je naša torta povsod malo spacana, takšnale je odšla od doma:

To, da se je malo spacala med vožnjo, pa ni naša krivda!

Pa še Krti, ki smo jih uspeli napalit za eno ekipo in ki so bili daleč boljši! Super! Tekanje se širi tudi po Krtini! Čestitam!

P.S. 4.12.2007:

"Krog je uradno dolg 3.290Km". Če to ni svinjarija...

Torej sledi 3.290m, 20:02, 181/>100%, 328kCal, 6:05/km. Saj sem vedel, da se bo nekdo zmotil. Grrrr, ne pridem pod šest pa ne pridem... Ampak roko na srce, pri tistih klancih je tole zame super rezultat, nimam kaj jamrat!

Od -3,2 do -3,7.

Pa se danes res ne morem pritoževat, da je bil mraz. No, mogoče je bil, ampak ga nisem čutil. Oblečen za rusko zimo, mi ne pride več blizu.

In ker ne morem jamrat zaradi mraza, lahko zaradi česa drugega. Ali pa bom danes malo prizanesljiv in ne bom jamral.

Sploh nič jamral.

Čeprav bi najrajši. Vsaj malo.

Eno majčkeno?

Čist, čist malo?

Ne?

Ah. Pa nič.

5.208m, 34:32, 170/92%, 541kCal, 6:37/km.

Sem pa delal prvi krog (do tja) počasi, za ogrevanje: 18:07 (6:57/km pri 166/89%), drugi krog (nazaj grede) pa sem pospešil, kolikor sem mogel, ampak... ne, ne, sem obljubil, da ne bom jamral: 16:25 (6:18/km pri 175/97%).

Ja, nič, pod 6/km nikakor ne bo šlo, to že vidim. Tudi na 3,6km ne... Šmrc. Kolikor lahko iz teh rezultatov razberem, bom tekel  nekje 6:30/km. Pa bom dal vse od sebe. Če bom prišel pod 22 minutami okrog, sem faca!

Mater, kakšen tekač! Prav rojen za tek, še posebno hiter!

Japajade.

(Tole ni bilo jamranje!)

Kako naj gre človek v takem tečt? Ko je zunaj minus? Ko je vse temno, črno?

In sem se obotavljal in obotavljal in še malo obotavljal.

Pri nas, na vasi, je ob 21h že skoraj popoln mir. Ni ga čudaka, ki bi hodil naokrog, ljudje se ne sprehajajo v takih večernih urah. Je preveč tema in preveč mraz. Edinole v krogu 100m okrog gostilne je kaj živega, drugje nič. Še psov ne vodijo na sprehod. Avti so edino sprejemljivi.

Nič. Tema. Ajde spat.

Ne pa da greš v takem tečt. Sopihat v tak mraz, se matrat in zbujat pse naokoli.

Ampak ni bilo druge, sem moral it. Sem si obljubil in čeprav sem se dolgo upiral in se že skoraj izmuznil, me je vseeno kar malo držalo. Pa sem sam s sabo zdilal le za okroglih pet kilometrčkov, bo čisto dovolj.

In sem navlekel nase vse, kar imam. No, skoraj. Res pa je, da toliko oblečen nisem še nikoli tekel. Pa kapa, pa rokavice, pa trenirka, pa jakna, pa lampa, pa... Saj se bom komaj premikal!, se mi je zdelo.

Pa sem le pomolil nos ven, se zmuznil skozi vrata in bil hitro navdušen, saj me ni nič zeblo! Juhej!

Ampak potem, čez deset minut, je pa nekdo pečko prižgal...

In sem se spet soočil s problemom, tokrat drugačnim: kako se slečt in kako pospraviti v dva mala žepka vse stvari, ki ti gredo v napoto? Med tekom. Ko imaš v eni roki veliko lampo?

Saj je na koncu kar šlo. V napoto mi stvari konec koncev niso bile, sem jim bil hvaležen, da so me od začetka grele. So me pa malo noge bolele, je pač težko začeti, če takole kampanjsko tečeš.

5.208m, 34:13, 170/92%, 537kCal, 6:33/km.

Noben se me ni ustrašil.

Ker nisem nobenega srečal.

Zdajle mi že voda malo teče v grlo. Direkt noter, s pritiskom.

Izgovorov je bil en mali milijon. Še zdaj jih imam na zalogi. Od bolečega grla, prehlajenosti... pa do tistega, najbolj zoprnega: MRAAAAAAZ.

Kakorkoli že, štirinajst dni (14) nisem tekel. Sram me bodi. In me tudi je. Malo.

Ampak Barbara se bliža, jaz pa takole? Rajko že sprašuje, jaz se pa odkašljujem. Vsi nekaj tečejo, jaz pa meditiram.

O, ne!

Pa sem danes šel. Kaj sem pa hotel drugega...

A kdo ve, kaj se je zgodilo s Kremnom - nvatlasom? Upam, da ga ne bodo čisto pokvarili. Same spake še dobivam, nikakor si ne morem zračunat poti, zato je tole mali približek. Upam, da bo na koncu naneslo več! Hehe.

Jasno je, da sem šel počasi, anede?

8.494m, 1:02:38, 168/91%, 961kCal, 7:24/km. Opa, zelo počasi... Ampak je za pričakovat, takole po dolgem času.

Hja, tekel sem pa le! Juhej!

Jutri pa malo krajše, a malo hitreje! Moram vadit kratke proge.

Vsaj to. Ker tečem nič.

Malce preveč je zadnje čase mraz. Pa še časa ni, vsak dan imamo kaj tja do osmih zvečer. Potem me pa ne spraviš več ven. Nisem nor.

Upam, da bo drug teden bolj prijazen, čeprav dvomim. Čim bo bolj toplo, bo pa dež. Eh. Potem pa tekaj naokoli.

Pa še tema.

Tako košarka pride prav, se potrudim, da se kar fino namatram, naskačem in natečem. Drugače bo brez veze, ne? Malo pa moram za Barbaro vadit, mater. Ene parkrat bo pa treba še pot pod noge vzet okoli Krtine...

Sem pa opazil, da se kondicija pozna. Končnoooooooo! Mnogo lažje in mnogo bolje igram zdaj, kot sem prejšnje leto. No, še vedno sem počasen in štorast, a mnogo manj, kot je bilo to vidno lansko leto.

Saj mogoče pa iz tega fanta še kaj bo!

Izbral sem si same dobre komade, si nataknil slušalke in s telefonom vred odpeketal v mrzlo noč.

Čez deset minut ni bila več mrzla ampak čisto topla, pravzaprav vroča.

Po pravici povedano sem hotel teči okrog Gradiškega, kakšne tri kroge. Pa me je bilo - sramote! - strah. Zunaj taka trdna tema, celo mlaj, jaz naj pa tečem tam naokrog čisto sam, samcat? Pa še z muziko v ušesih, da ja ne bom videl, ko me bo napadla kakšna podivjana pošast. Japajade.

Sem šel raje tukaj po svojih poteh, blatu in podobnem, sem pa moral za dolžino združit dve poti.

Muzika, ja, muzika...

Zanimivo. Ampak se mi zdi, da se to ne bo prijelo pri meni. Najprej je to, da imam levo uho neposlušno in mi slušalka kar naprej ven pada. Potem: ritma nobenega, če sebe ne slišim. Dihal sem sem in tja, kar nekaj povprek. Ker se nisem slišal. Kar naprej sem gledal nazaj, če me podi kak traktor, nikoli ne veš, slišiš pa tudi nič. Preveč motenj, torej.

Sem si pa izbral muziko, ej. Na Totenhosne in Green Day si sicer precej hiter ampak tudi precej zmatran. Nekam sem si naložil tudi Čuke, ki jih Wega noče in noče sprobat, ampak jih nisem uspel slišati. Pojma nimam zakaj... Kam so izginili? GBH s svojim komadom City Baby Attacked by Rats je pa sploh čisto posebna štorija. Čisto možno, da sem se zraven drl... In letel. Hm.

Pa še en klic sem imel vmes, vendar so moji možgani to pogruntali šele čez deset minut. Šele potem, ko sem spoznal, da empetriji nekako ne morejo preskakovat. Sem najprej mislil, da je en komad slab in je preskočilo na drugega, a sumljivo je postalo, ko se je trenutni ugasnil in spet začel prejšnji. Vendar je *tilt* naredilo šele čez kaka dva kilometra... Pametna buča, kaj čmo.

Sem pa zdajle utrujen, kot že dolgo ne. Noge me bodo jutri bolele ko strela, že zdajle čutim. Malo sem pretiraval, skoraj cel teden pa nisem tekel. Pa še ves sem razbolen od lopatanja, tako, da itak ne bom vedel, katera bolečina kam paše. Super.

Ker sem pač trmast, sem šel danes malo hitreje, kot bi smel in kot bi bilo priporočljivo. Ampak sem se hotel malo namatrat. Saj bo še čas za počasne teke, anede?

Čeprav, zdajle ko gledam uro... Ma, kaki sem bil hiter. Nič nisem bil hiter, čeprav se mi je zdelo, da letim. Hja, kako občutek vara. Prav počasnela sem bil. In zakaj sem se potem namatral? Komaj pretečem 12km? Ja, super... Še dobro, da nisem šel na Sladkih6, to bi bilo blamaže.

12.257m, 1:21:23, 171/93%, 1278kCal, 6:37/km.

To sem razbil na naslednje kroge:

7049m, 48:47, 169/92%, 754kCal, 6:54/km - za ogrevanje,

2604m, 15:58, 6:08/km - malo hitreje,

2604m, 16:38, 6:23/km - že malce zmatran, kaj?

oziroma bolje predstavljeno, ker sta zadnji dve postavki tja in nazaj:

5.208m, 32:36, 173/95%, 525kCal, 6:15/km.

No, ja, nekaj pa je. Vsaj zeblo me ni. Ha!

Včeraj sem se spet udeležil torkovega K-rožnika. In spet je bilo super.

Škoda je le, ker je zame tale Rožnik malo daleč.

Sem pa danes uspel teči cel čas, cel prvi klanec, od Čada pa do vrha! Sem kar malo ponosen. Sicer je šlo pooočasi, a je šlo. Ostali so me morali kar dolgo čakati, najbrž bi me morali manj, če bi hodil...

Sem pa Wego prosil, da ne greva spet čez tisti hudi klanec... Wega pa, ker je prijazen fant, me je popeljal čisto do vznožja, da sva potem lahko vzela tisti presneti klanec čisto od spodaj, od začetka do konca. Madonca... Tistega pa ne zmorem, še hodit je težko, kaj šele tečt.

Zato sem štel, da smo naredili 10km. Če jih je bilo zadnjič 9,5, potem jih je bilo sigurno 10.

Je pa res, da danes malo čutim noge. Zanimivo.

10.000m, 1:09:57, 168/91%, 1071kCal, 7:00/km. Za klance zelo v redu. Dol ne gre nič kaj hitreje, ponoči sploh pazim na svoje sklepe. Še dobro, da je imel Wega s sabo dobro in veliko luč.

Analiza je pa potem sploh fina. Ha!

Ja, ja, po vsakem dežju in to... Saj vemo, anede?

Zadnjič je bila neka svetovno-sistemska napaka. VSI so imeli težave. Ali pa je bilo samo preveč rujnega čez praznike, s sestrico sva namreč enkrat ponočevala do 2h, dokler se pač ni teranček ves popil... Hja.

Tako je bila pa danes s tekom čisto druga pesem. Še dobro, če ne bi pa šlo res vse v maloro.

Torej bo vse v redu, čez zimo bom počasi nabiral kilometre. Za bazo, bi rekli poznavalci. Jaz bom pa tekel tako... po svoje. Kolikor in kjer se mi bo pač dalo.

Začnemo tudi z vadbo v telovadnici, to bo še dodatno. Malo košarke mi ne bo škodilo.

Naredil pa sem si tudi razpredelnico, kamor bom tole vse vpisoval, počasi moram nehat s temi "pr'norcih". Se že ponavljam.

Tukile.

5.208m, 32:12, 171/93%, 508kCal, 6:11/km. No, danes sem se malo zaletel, sem hotel čimhitreje priti čimdlje. Če me začnejo noge bolet, da ne bom mogel tako hitro odnehat... Pa še ponoči nimam ravno kakih primernih tras.

Opoldan se je tudi pri nas naredil prav lep, sončen dan. Zato me je zvabil ven, na lahkotni tek, ki bi me malo sprostil, da bi še zadnji dan počitnic lahko užival.

Japajade!

Res je, da rad jamram, ampak tole je pa preveč... Zdržal sem namreč natanko dva kilometrčka, potem so mi odpadle noge in sem se moral, hočeš nočeš, ustaviti.

Nato je šlo samo še slabše, uspeval sem tečt po 300-400m, ostalo sem pa hodil.

Le na koncu mi je uspelo skup spacat zadnji kilometer.

Upam, da na poljih ni bilo nobenega, ker sem tulil in seveda govoril precej grde besede.

Na koncu je čisto malo manjkalo, da bi zadegal vse tekaške stvari v kanto za smeti. Čisto malo.

Ne vem, res ne vem, zakaj moram toliko trpet ob tem teku? Čemu? Kar naprej imam težave, le konci so kolikor toliko ok. Ampak zakaj moram toliko vlagat v to? Ma, še ene parkrat se mi to zgodi, pa ne vem, če bom še zdržal. Je*emti tek u tri krasne. Saj sem le tri dni počival, čemu zdaj take bolečine, tak presnet muskelfiber? Tudi zadnje dni se nisem kaj dosti matral, nekaj malega smo hodili, a nič pretresljivega... ČEMU???

Sem mislil v torek na k-rožnik malo pogledat. In kako naj grem? Hodit, madona? Nekaj je bit v zen skupini, nekaj drugega pa se ne privleči do cilja.

Mah, kl*nc, nič mi ni jasno in to me JEZI kot strela.

7.049m, 53:44, 159/83%, 759kCal, 7:37/km. Skupaj s hojo. Grrrrrrrrrrrr.

Jutri in pojutrišnjem še probam in če bo spet cela štala, naj gre vse u pm. Tako. Dost mam.

Počasi se mi začenjajo kazati osnutki nove teorije.

Stvari glede mojega teka so namreč vsaj majčeno nenavadne, če ne celo čudne.

Danes sem šel spet tečt in spet sem se preveč namatral. Skušal sem pospeševati, a je bilo vse le bleda senca LM. Preprosto ni šlo pa da iz kože skočim. Kako in zakaj je torej šlo na LM?

Imam neko obskurno idejo, da mi tek zapaše šele po osmem km, zdaj jo moram le še razvit in jo tudi dokazat. To pa bo naporno opravilo, saj se mi toliko teči sploh ne da. LEN tekač pač ne teče na dolge proge, anede?

Ampak bom vseeno poskusil.

Zima bo torej dolga in naporna! Dokazovanje teorije je namreč naporno opravilo.

7.049m, 46:18, 172/94%, 739kCal, 6:34/km.

In počasi bo res potrebno tele rezultate dajati nekam drugam, sprehajanje in seštevanje z bloga ni ravno najbolj funkcionalna zadeva.

Oktobra pretekel skupno 78.553m. Super!

Počasi bo potrebno končat s tem tekom. Saj samo še o tem pišem... Zdaj pa, ko je končno vse mimo, se lahko posvetim drugim rečem.

Ampak eno malo analizico pa je še potrebno naredit.

Na teku sem se namreč mučil s tem, da sem si na uri shranjeval vmesne čase na pretečenih kilometrih. Ene par sem jih sicer zgrešil (2,4,9,10), ker iz gneče nisem videl označbe za kilometre, a vseeno sem jih kar nekaj ujel.

In potem sem se zvečer spravil te podatke malo uredit.

Pa gledam, jih obračam, iščem napake, predvidevam, se skušam spominjat, kje sem pritiskal na Lap, vsega boga počnem, da bi našel, zakaj so podatki takšni, kakršni so. Brez uspeha.

Torej jim lahko le verjamem, čeprav se mi zdijo - zame seveda - neverjetni. Takile so, pa da vidimo:

• 1km - 6:24:48 / 6:24/km / 167 obratov
• 3km - 19:48:17 / 6:42/km / 168 obratov
• 5km - 33:56:79 / 7:04/km / 166 obratov
• 6km - 40:27:43 / 6:30/km / 167 obratov
• 7km - 47:41:03 / 7:13/km / 168 obratov
• 8km - 54:55:85 / 7:14/km / 174 obratov
• 10,5km - 1:06:53:57 / 4:47/km / 178 obratov

Anede, da so čudni?

Tempa nimam nikakršnega. Malo gor, malo dol, levo, desno, kakor pride. Ok, od začetka je šlo malo hitreje, v gneči. Ampak kaj počnejo tiste 7:15 tam na sredi? Tam sem mislil, da že malo pospešujem, ampak zgleda, da se mi je to samo zdelo. Pa to bi še nekako pogoltnil, pač sem bil vedno bolj utrujen, ponavadi gre čas navzdol, a ne?

Pravzaprav mi je tempo delal težave. Kako ga zadeti? Kako zadeti zadanih 70minut? Naj gledam le obrate? Čas? Pa sem gledal oboje in nekaj kombiniral.

Res je, da sem se na 8km (ko smo prišli nazaj na Dunajsko) odločil, da pospešim in da mi je šlo presneto dobro. Malo me je vzpodbudilo tudi to, da sem na uri videl 55minut, počasi naračunal 8x7 in videl, da imam samo eno minuto prednosti. Pa še na dodatnih 500m (tehle 10km je bilo namreč dolgih 10.500m) sem se spomnil. Ja, kam bom pa to vtaknil?

In ker je bil prisoten pravi občutek... Občutek, da gre vse ok, nič te ne boli, nobene utrujenosti, niti zadihanosti, zato počasi korak malce podaljšuješ. Srce gre sicer proti 180, počasi začenjaš čutiti razbijanje, a še zelo nežno. Cilj pa je itak za vogalom, toliko pa že še zdržim...

Ampak 4:47??????

Pa sem čist zmešan?

Škoda, škoda, da nisem videl oznak za 9 in 10. Bi vsaj vedel, kje sem tako strašno letel. Saj nisem mogel teči 2,5km z 4:47! Se pravi, da sem na koncu (ali pa nekje vmes) res letel. Ojejejejejejej.

4:47/km je zame letenje. Še nikoli si namreč nisem nameril niti 6:00/km.

Zdaj ne vem, ali bi bil s tem zadovoljen, ali ne. V osnovi sem namreč lenoba in čeprav včasih zgleda drugače, je potrebno priznati, da je to preprosto res. In tako mi gre seveda po možganih misel, da se nisem prav dosti trudil. Zastavil sem si cilj, ki sem ga dosegel, ampak, ali je bil ta cilj realno postavljen? Je bil postavljen na 70 minut le zato, da bi ga enostavno dosegel in se pri tem ne preveč namatral?

Po drugi strani pa je tudi čisto res, da ne smem pretiravat. Letos sem začel, saj ni treba, da takoj štartam s prevelikimi zahtevami. Počasi, telesno kondicijo moram še precej izboljšati, znižati utrip in podobno. Še dosti dela me čaka, če si bom že zdaj postavil čas, ki ga bom s težavo ujel, kako bo pa vnaprej?

Rekreativni tekač si, zapomni si že to!

Ah, saj je prav, človek mora malo razmišljat in si delat težave. Saj drugače bi bil pa dolgčas.

Vseeno sem ponosen. Na 4:47 pa sploh. Vidim pa, da mi naslednjič ne uide vsaj osem kilometrov ogrevanja! Šele takrat se zbudim...

Vsi tisti, ki pravijo, da so velika tekmovanja nekaj posebnega, imajo čisto prav!

Ljubljanski maraton je nekaj posebnega.

A zato se je treba postavit v startne bokse enega od tekov, na 10km ali na 21 ter 42km. Edino tam se lahko občuti vznemirjenost večtisočglave množice.

Mene sicer taka množica navdaja s strahom, a tokrat je bilo to prijetno vznemirjenje. Mir, prijateljstvo, tek in sama udeležba.

Pa še The Stroj. Toliko, da se nismo drli: spustite nas s ketne... Škoda, da se niso vozili z nami...

Takega ponosa ob ciljni črti ter zanosa skozi vso tekmo, nisem čutil še nikdar. Pa čeprav nerazložljivo, je vse to tam. Zajeto v vsej množici, ki misli le na tek.

Svoj zadani cilj sedemdesetih minut sem dosegel.

Še bolj sem pa ponosen, da mi je šlo v redu. Pravzaprav odlično. Do četrtega kilometra sem sicer malo trpel - kot je to v navadi - potem pa je šlo. Ko sem srečal še Heleno, sem kar nekaj začel poskakovat. Pa sem si rekel: Hej, stari, tole je vseeno tekmovanje, ne bodi turist, saj vidiš, da ti gre dobro! In sem pospešil, pa še pospešil in na koncu od 9km naprej pravzaprav tekel, kolikor sem mogel. Malo pa se moram namatrat, anede?

Zdelo se mi je, da letim. Najbrž sem res letel, na krilih zanosa. In sem jih začel nazaj prehitevat, ker prej so samo mene prehitevali. Do petega kilometra sem namreč prehitel le eno starejšo gospo...

Sicer sem bil zadnji od vseh Krtov, ampak to mi veselja ne more vzeti. Nikakor!

10.500m, 1:06:54 (neto), 170/92, 1044kCal, 6:22/km, bruto čas 1:07:57. Nekje tri minute in pol sem bil sicer nad 180 obratov, ampak je bilo čisto prijetno in nič utrujajoče, najbrž nekje pred ciljem.

Taktika se je torej pokazala za izredno dobro! Ponosen sem, da sem se jo uspel držat do konca. In da sem na koncu res tako lepo šibal, in to brez vsakršne muke. To je pravzaprav še najlepše, nisem se pre-zmatral.

Nekateri pravijo, da je deževalo. Po pravici povedano, nimam pojma.

Potem pa še na piščanca, in dan je bil preprosto lep!

Seveda pa čestitam tudi vsem sotrpinom: Rajko, Rado, Karmen in vsi Krti, iskreno čestitam tudi vsem vam! Dobro smo se držali, anede?! Škoda le, ker smo se bolj malo ali pa sploh ne videli... Na kakšnem manjšem tekmovanju, Izzivu, morda?

Ja, ja... še bom tekel. Se ni za bat.

Rajko, tole je tvoje. Bo številka ok?

Ostalo sem ti itak sunil...

Zdi se mi, da je današnji dan le za to, da moram čakat na jutri.

Zato seveda ne gre nič delat, nič pisat, nič, nič, nič. Le razmišljanja o tem, kaj bom vzel s sabo, kako se bom oblekel, kako bom spal (če sploh bom), kako, kako, kako.

Edino, kar bom danes lahko naredil kolikor toliko dobro, so Makaroni.

Kupil sem si kilo in pol faširanega. Morda sem res malce pretiraval, a kaj čmo!

Že vidim, da mi za jutri srčni obratomer ne bo čisto nič pomagal. Že ob šestih zjutraj bom na 170 obratih, pri katerih naj pa potem tečem???

Madona, pa je res dobro, da smo pri prvem tako vznemirjeni? Pa se prepričujem in prepričujem, pa čisto nič ne pomaga. Kar tišči me, povsod.

Pilotiral sem med lužami in blatom, preizkušal pa nogavice in majice. Moram malo preizkusit, kako se zadeve obnesejo, da ne bo potem v nedeljo cel hudir.

Uuuuu, nogavice so prava magija. Tečejo kar same, ne moreš verjet. Skoraj, no... Malce pretiravam, ampak občutek je bil res boljši, mehkejši. In na celi progi nisem dobil mravljincev, kar je dobro znamenje, ker jih ponavadi dobim tam nekje na 3-4km.

Oblekel sem tudi dve majici, rad bi imel na sebi tudi majico ŠD Krti. Treba je bit malo lokalpatriota, anede? Ampak ta je čisto navadna, bombažna in je en, dva, tri, čisto premočena. Zato sem spodaj oblekel tekaško majico, čez pa še domačo, krtinsko. In, ja... se je obneslo. Nič me ni motila, pa še zeblo me ni. Vprašanje je, kako bo, ko se bo napila dežja, ker bo - jasno - deževalo, ampak enkrat sem že v njej tekel v dežju in ni bilo nič hujšega. Ma, ja, bo že nekako, sistemskih napak ni, manjše težave pa ima človek itak kar naprej sam s seboj. Torej nič težjega.

Sem pa seveda vse skupaj umazal in zablatil do konca. Ampak superg pa že ne dam prat, bolje, da so umazane... Da se mi zgužva kakšna podloga, to bi bilo veselje!

Malce prej sem šel iz službe in evo, preden pride tamauček, sem že čil in zdrav. Huh, to bi lahko prešlo v navado.

Sem pa iskal poti, ki so brez blata in luž, sigurno sem naredil še petsto metrov zraven, ko sem vijugal in skakal in nasploh telovadil.

4.872m, 31:36, 170/92%, 493kCal, 6:30/km. Ja, takole bi šlo. Od začetka nekje okoli 165 potem pa na 175. To bi lahko zdržal, sem se dobro počutil. Se pravi, da si moram taktiko še dobro pripravit. Začeti počasi.

Hej, 6:30 je super zame!

Ne, ne, danes ni nedelja.

Bo pa kmalu.

Prekmalu.

Čeprav me je Insomniac prav nesramno prehitel, jih pa sigurno nima toliko kot jaz!

He, he, zdaj se - ko me noben ne vidi, jasno - kitim s tujim perjem - s stvarmi za enaindvajsetko! Škoda, da ni šel noben od Krtov na 42, bi se slikal z majico... HA, to bi bil že skoraj dober dokaz za koga okrog prnest.

Stvari za desetko niti ne povoham, mi bodo prišle še vrh glave, že vidim. Mraz, dež in podobne neprilike...

Samo štumfe sem ven smuknil, da jih jutri preizkusim. Morda pa v njih ne bo mravljincev?

Jaz tega preprosto ne štekam več.

Peta en dan neznansko boli. Drug dan je bolje, tretji dan pa je že vse ok.

A me kdo mal zafrkava??? Sam sebe?

Sicer mi je pa zdaj, par dni pred LM, čisto vseeno. Briga me. Tekel bom po svojih močeh pa kar bo, pa bo. Briga me za rezultat, briga me za gužvo (tole najbrž malo manj), briga me za vse... Tekel bom, pa konec.

Najbrž bo to moj prvi in zadnji LM, gneča ni moj prijatelj, prav grozno se počutim med toliko ljudmi. Res pa je, da preveč ne smem govoriti, kaj ne bom, ker se mi zarečen kruh hitro nabira. Ga ne bom mogel odmetat. Bomo videli, kako bo, anede?

Danes sem šel torej malo preizkusit nogo, začel sem počasi, na 156 obratih, kar se mi je menda posrečilo prvič. Nekje po dveh km sem prešel na 166, po petih sem dal na 172, na koncu pa sem nabil na 183. Pa sem čisto v redu skoz prišel. Na LM se bom moral vseeno malo bolje potrudit, najbrž je brez veze, da pridem skozi cilj kot turist, vseeno je to tekmovanje. Poudarek je na "malo"!

Mi mora prav noga odpast, da me pamet sreča: začni počasiiiiii???

6.383m, 44:27, 167/90%, 672kCal, 6:57/km.

Sem se pa med tekom spomnil, da gremo pravzaprav tečt na deset in pol kilometrov. Pa preden bom jaz štartal tam nekje z zadnjega konca... bruto čas... Kaj si zdaj zastavit za cilj? Še vedno 70 minut? Saj jih ne bom dosegel... s takim tempom že ne... 80 jih pa tudi ne morem postavit, saj se bom sam sebi smejal. Ah, kar 70 naj ostane. Če pa jih ne bom dosegel, pa tudi ne bo konec sveta, saj tudi ne bo prvič, da ne bom dosegel zastavljenega cilja. Če se bom trudil, bo vsak rezultat čisto ok. Samo, da pretečem!

Zadnje čase samo še o teku in LM pišem... A me mal daje, a? Najbrž pa tudi nisem edini, he, he!

Ne, nočem, zato tudi ne bom!

No, eno majčkeno. Samo majčkeno.

Takole je šlo:

v nedeljo sem lepo tekel. En krog s težavo, drug krog z lahkoto. Kot ponavadi, nič novega, nič pretresljivega. Naši so bili z mano, so me celo slikali, jupi! No, kakorkoli že, zmatran nisem bil preveč, pravzaprav skoraj nič, počutil sem se čisto v redu. Po teku smo šli lepo domov, lačni ko strela smo planili na kosilo, jaz pa sem si celo privoščil popoldanski počitek. Skratka, vse v redu, anede?

Japajade.

V ponedeljek zjutraj vstanem polomljen. Hm, kaj pa je zdaj to? Noga, peta, me boli. Ah, tole je le jutranja zakrnelost, bo kmalu bolje, si mislim. V teh letih me tole večkrat daje, sem se že navadil.

Ampak ne, čez dan vedno bolj boli. Ko grem domov, že šepam. Fajn šepam na desno nogo.

Potem doma večino dneva kolnem. Prav nagravžno kolnem. Mater, pa znam enih kletvic, ej!

Ves nesrečen upam, da bo jutri, torej danes, kaj bolje. Jok, brate. Zjutraj ista pesem.

Potem pa moram med službo nekam it in ker sem pozen, skoraj tečem. Boli ko hudir, ampak se mi še bolj mudi in tukaj ni pardona. Toda, ko enkrat odboli, je bolje. WTF?

No, zdaj se mažem, masiram, ledim, delam skratka vse, kar je potrebno. Vmes je bilo celo že čisto ok. Čeprav se mi dozdeva, da samo zato, ker od leda noge sploh nisem čutil. Bogve.

Na treninge sem že pozabil, tisti: "še trikrat" je šel rakom žvižgat. Če bo vse v redu, mogoče spravim še dva kratka nekam.

Jasno, da sem trmast, "bom šel pa po kolenih, če bo treba!", ampak vseeno me je malo strah. En tak DNF bi res bil prav porazen za mojo psiho. Na ubogih deset kilometrčkov pa DNF???? To ne gre, anede, da ne gre?

Zato o tem raje ne bi govoril. Poskušam razmišljati v stilu: če problem ignoriraš, ga morda sploh ne bo?

Seveda pa se nekje zadaj v glavi poraja vprašanje: ali so moje poškodbe pred tekmami res samo fizične narave? Tole je že drugič, prvič sem preskočil tek okoli Gradiškega. Res, da sem potem šel na Muro, a vseeno.

A prav? Ne govorit o tem...

Danes sem se hotel izogniti svojim tekaškim dolžnostim. Pa mi ni uspelo.

Zunaj je tak lep dan, a le, če ga gledaš od znotraj. Zato se mi nič ni dalo tja v mraz, veter in druge neprijetnosti.

Pa me je Helena kar popokala, vzeli smo še oba tamaučka in smo šli. Nisem mogel nič cincat ali si kaj premislit.

Oni en, jaz dva kroga.

Ker vedno kaj pozabim, sem danes pozabil uro in merilec. Super. Še sreča, da je na telefonu ostal še natanko 1-day trial za štoparico. Vsaj to. Sem pač telefon moral trogat s seboj.

Sem pa ugotovil, zakaj prvi krog trpim. Ker se takrat šele ogrejem! Danes sem šel tudi prvega počasi, pa ni bilo nič bolje, kot prejšnjič. Šele v drugem krogu dobim ritem, se sprostim in tečem neobremenjen. Lepa reč.

Zagodel mi jo je tudi mraz, moja tekaška kariera je navajena le sonca in toplote, pojma nimam, kako se je treba obleč, predvsem pa kaj obleč od tistega, kar imaš na razpolago. No ja, nekako je šlo, s trenirko mi pravzaprav ni bilo nič mraz, čeprav je pasje pihalo. Na eni strani jezera, na drugi je bilo pa vroče, ker ni bilo vetra. Ja, potem pa ti naj bo prav...

8.400m, 57:05, 6:48/km. V mojem tempu, torej.

Seveda sem bil jezen na Heleno, ker me je tako brezkompromisno spravila ven, a zdaj - ko je teka konec - sem ji hvaležen. Ker bi mi drugače ostalo še štirikrat, zdaj imam pa

še trikrat!

Čisto nobenega ni bilo več. Ob pol sedmih so vsi šli, tema se je spustila, gozd je pa oživel.

Kar malo strašljivo je postalo.

Ampak je bil tak lep mir, noč jasna, prvi krajec pa je prav lepo svetil. Res je bilo zanimivo slišat, kako je gozd takoj oživel. Saj ne vem, ali je to posledica teme, ali pa so s svetlobo šli ostali zvoki stran. Skratka, prelepo.

Sem pa zato prvi krog spet pretrpel, na sredi se skoraj zjokal od muke, potem je pa naredilo cak! in je bilo vse v redu. Drugi krog je bila pa prava milina. Pojma nimam zakaj, težko rečem, da zaradi fizičnih zadev. Po mojem sem le po vsem trpljenju končno odvrgel ves balast celega tedna in neobremenjen tekel dalje.

In potem je bil tek tak, kakor bi moral biti cel.

No, ja, bolje polovica, kot pa nič, anede?

8.400m, 57:10, 166/89%, 867kCal, 6:48/km.

Prvi krog 27:14, 168/91%, drugi krog 29:56, 165/88%.

Mater, sem počasen. Pravzaprav sem vedno bolj počasen. Od začetka sem bil kar za par minut hitrejši. Neverjetno: več ko tečem, bolj počasen sem. Po mojem sem edini tak primerek.

LEN tekač.

Še štirikrat.

Včeraj mi je šele kapnilo...

Jaz pa Wega sva letos pretekla 1.300 kilometrov!

.

.

.

.

.

Tole je predvsem za moralo. Mnogo bolje se sliši, kot: jaz sem letos pretekel 300 km. A ni bedno?

Morda bi bilo še bolje: Jaz, Wega in Vreme smo letos pretekli 2.200 kilometrov!

Ah, kaj?! Včasih moraš tudi druge mal ponucat...

Pa sem zbral dovolj poguma in sem šel na K-Rožnik. Pa še kremšnite so me malo zavedle. Pa Weginih milijon metrov letos. Pa še kaj bi se našlo.

Pravzaprav sem brez besed. Tako lepo, kot sem danes odtekel, pa že dolgo nisem. Res: v družbi je tek nekaj čisto drugega. Namesto, da bi se ukvarjal sam s seboj, več ali manj čebljaš. In potem je kar naenkrat konec.

Šel sem tudi zelo počasi, sem se držal zadnjih, kar seveda tudi vpliva na dober občutek. Če bi se zaletel, bi tam na enem klancu, ko smo progo falili, najbrž dušo spustil. Saj sem jo skoraj že tudi brez tega...

Pa še muffini, pa kremšnite, pa vsega boga, pa še na pivo potem. Jah, dogodek, kot, da mi je pisan na kožo. Na žalost je le malce predaleč zame. Sem in tja morda še, kaj več pa najbrž ne bo šlo.

Tekaški forum je super, zdaj sem v to čisto prepričan!

Hvala.

9.500m, 1:13:57, 166/89%, 1111kCal, 7:48/km. Uff, res počasi, ampak tako je, če v skupini tečeš... No, pa tudi klanci so kar fini, pa tema, pa ustavljanja, pa Wego krstit za tisočko in podobno. Za prvič je bilo zame enkratno.

Končno sem zbral moje pretečene kilometre. Kar nekaj časa se jih nisem upal, ker se mi zdi, da jih je mnogo premalo. In me je kar malo sram. Naproti drugim, seveda, sam nase sem vseeno ponosen.

Za računanje me je malo spodbudil Wega, ko bo ravno danes pretekel svojih 1.000 km letos. Ufffa, kje sem še jaz... V ene treh letih, morda.

Kakšen ZEN tekač, LEN tekač, LEN!

Moja kariera LENega tekača pa gre nekako takole:

• April07 - 49.620 m
• Maj07 - 56.543 m
• Junij07 - 0 m - poškodba
• Julij07 - 60.133 m
• Avgust07 - 46.979 m
• September07 - 52.998 m
• Oktober07 - 23.449 m (do 15.10.)

Skupaj do 15.10.2007 pretečenih 289.722 m. Ma ja, ponosen sem, skoraj tristo je pa skoraj tristo. Kar nekaj. Ha!

Ampak le malo bolje. Noge še vedno bolijo.

Sem pa tokrat šel počasi. Morda pa ravno zato noge bolijo? Če se zaletim, potem imam toliko opravka sam s seboj, da pozabim na noge?

Bogve.

7.049m, 48:40, 166/89%, 737kCal, 6:54/km. Jah, no, na 70 minut ciljam, anede? Tole je torej ravno prav.

Šel sem tečt malo čez šest. Ma, je že prepozno, vračam se v temi in spet tvegam kakšen zvin gležnja... Bo treba vsaj petnajst minut prej. Ah, so zoprni ti kratki dnevi.

Še šestkrat.

Ker ni bilo ostalih, sva pa s Karmen odtekla dva kroga.

No, tole je bil pa res prijeten tekec. Spet sem pogruntal, da je vsa fora le v tem, da tečem počasi. Počasi. Počasi. Počasi. Potem je tek res lahko užitek. Če pa se zaletim, se hitro zmatram in hop..., vse postane muka.

Pa mi to ne gre in ne gre v glavo...

8.400m, 59:37, 164/87%, 888kCal, 7:06/km. Počasi, a prav zato luštno.

Zdaj imam do ponedeljka mir, malo je pa treba počivat.

Ja, še sedemkrat do desetke.

Čisto res, matere mi!

Desna noga je bila danes votla. Votla!

Ne vem, kako se je to zgodilo, ampak se je. Presneto fini občutek, ko ne veš, ali te bo nosila, ali bo odpovedala. Hvala bogu me je začela proti koncu bolet, sem vsaj vedel, da jo imam.

Ne vem, zakaj se moram vsakič toliko matrat. Nekateri med tekom razmišljate, premlevate načrte, vsega boga. Vse, kar pa zmorem jaz, je pa v stilu: zdrž!, ali je že konc?, najboljš da neham, brez veze, kaj me vse boli!, kdo mi je reku, da naj tečem in podobno... Nič od niča.

Šele na koncu se zavem, da moram imet še stokrat večjo voljo, kot vsi ostali skupaj, da sploh tečem. Grrrr. Čemu???

4km, 26:14, 173/95%, 419kCal, 6:36/km. Ah, to je to, malce sem se zagnal, ni čudno, da sem bil zmatran...

Sicer pa gre po planu, jutri počasnih 8.4km. Dopoldan, upam, da bo čisto drugače kot popoldan, neprespan in po naporni službi. Upam.

Še osemkrat.

Čaki, da preverim....

....

jah, tekel nisem od 26.9. Hm, danes smo 11.10. Super. Enkratno. Kot naročeno.

Ma, cela štala.

Kaj naj napišem o današnjem teku? Lahko bi samo jamral, kako so mi skoraj odpadle noge, kako sem lovil sapo za njen skrajni konec in kako sem - spet - hotel vse skupaj poslat nekam?

Ma, ne bom, brez veze. Stisnil sem zobe in tekel, o čem drugem pa res nima pomena govorit. Bo jutri bolje.

Maraton se bliža, jaz pa ponovno začel s štirimi kilometrčki. Ohhhhh. Seveda sem mislil, da letim. Rezultat kaže popolnoma drugačno sliko. Upam, da bo v teh devetih treningih, ki sem si jih zadal do maratona, tole pošlihtano. Že tako bom vse gledal od zadaj. Upam, da me zaradi počasnosti vsaj izključiti ne morejo, tudi, če hodim, bom prej ko v dveh urah na cilju, anede?

4km, 27:33, 175/97%, 451kCal, 6:54/km. Bruhahahahaaaaaaa.

Sem si pa napisal vse teke direktno na družinski koledar, si jih dal v telefon, v mail in sploh povsod, kamor sem jih lahko vtaknil. Tako bom pa res težko kakšnega spustil, čeprav pri meni nikoli ne veš.