Mah, kaj sem vse zamudil, ob svojem odklopu...

Dr.Onyx-ev izstop iz Blogosa, prerekanja, sumljive tipe, zakulisne igre, krize, prave zarote! Ja, kar malo mi je hudo.

Postane župe so pač postane župe, danes o tem govoriti je skoraj brez veze. Poleg tega pa sem o Izboru že razmišljal.

Ampak res mi je kar malo žal, da sem ves direndaj zamudil. Morda bi pa lahko kako svoje zrno dodal.

Proti Blogosu nimam pravzaprav nič, Siol je komercialna firma, deluje po svojih načelih. Ves rompompom okrog nje ji lahko le dvigne obisk. Zato njena stališča ne bodo nikoli jasna in čista. Na večino vprašanj ne bo odgovorov. Ker jih nihče ne potrebuje. Opredeljevanje ji lahko le škodi.

Na eni strani piscu bloga ponuja platformo, orodja in vse, kar tak pisec potrebuje. Na drugi strani pa za to seveda nekaj terja. Prikrito, odkrito, vseeno. There's no free lunch, pravi pregovor. Meni se zdi to čisto ok, zakaj pa ne? Ljudje naj bi bili razmišljujoča bitja, ne strinjam se, da jim je potrebno vse dobesedno napisati in opozarjati na prav vsako nevarnost, kot to počnejo američani. Če sam ne veš, da v avtodomu pri 100km/h ne moreš oddit izza volana in si skuhat kave, potem ti noben napis ne pomaga.

Mnenja sem, da smo ljudje svobodna individualna bitja. Da je bistvo v svobodi. Da je bistvo v posamezniku. Ne v skupini, temveč v posamezniku.

Vendar pa se ljudje radi združujemo v skupine. Te ponujajo varnost, toploto in dobro zavetje. V njih se lahko izgubimo, naša glava pa ne moli več navzven. Mnogo bolj varno in mnogo manj naporno, kajne?

A kakor vedno, s tem pride cena, ki jo moramo za to plačati.

Jaz te cene nisem pripravljen plač(ev)ati. Svoboda mi preveč pomeni. Res je, včasih je hudo, včasih bi se stisnil med skupino, pozabil na vse, se zavil v ostale člane, da bi me ščitili in varovali. Se skupine oklenil, ker bi mi bilo potem mnogo lažje. Včasih me kaj takega prime, ja. Večinoma pa ne.

Na žalost mi ni pomembno, da skozi življenje pridem čim bolje in čim lažje, ne. Pomembno mi je, da je moje življenje v skladu z mojimi hotenji, prepričanji in načeli. Edino tako se lahko počutim svobodnega, edino tako lahko normalno diham v tem svetu.

Svet je velik. Skupine so majhne.

Večinoma hodim od sebe navzven, kakor je že v podnaslovu bloga napisano, sem in tja pa je potrebno priti tudi nazaj, nazaj do sebe.

Soočati se sam s seboj, je en najtežjih problemov, uspeh nikoli ni zagotovljen. Avtokritika in avtorefleksija bi morali biti stalno prisotni, a obeh se je preprosto potrebno naučiti. In jih aplicirati na svoja dejanja sproti in venomer.

Kakor kaže, jaz še nisem tam. Nisem še toliko dozorel, avtokritika morda še deluje sproti, avtorefleksija pač na žalost ne. A ko naraste občutek pomanjkanja ogledala preko mej, je čas, ko je potrebno kaj ukreniti. Čas, ki ga je potrebno nameniti samemu sebi, se pogledati in se pregledati. Se spremeniti ali spremeniti interese, prioritete in določiti načelna stališča nadaljnjih dejanj.

Zato svoj svet ustavim. Zreduciram na osnovne potrebe in čakam.

Spremembe me ne motijo. Do sedaj sem naredil že kar nekaj temeljitih življenjskih sprememb, takrat, ko sem mislil, da je to potrebno in nujno. Za njih mi ni žal, vedno se na koncu izkaže, da so bile edino pravilne in da so vsem vpletenim mnogo več dale kot vzele.

Vendar pa sedaj ni čas za spremembe, čas je predvsem za postavljanje prioritet, za opredelitev svojih hotenj, svojih želja, seveda pri tem tudi želja in interesov drugih. Kako se vpeti med vse možne silnice, da me ne bo razneslo. Kako se zliti s celoto, da ne gre energija v prazen nič. Kako si zagotoviti nadaljnji razvoj. Kako živeti.

Samoslepil je v tem življenju več kot preveč. Na vsakem koraku nas čakajo, nas vabijo in nas zapeljujejo. Kako naj človek resnično ve, kaj želi, kaj hoče in kaj mora? So vse naše želje le kriki po nečem drugem? So naša hotenja le slepe ulice in ali je naš razvoj pravzaprav pot nazaj k izvoru? Kako vedeti in kako biti prepričan?

Spoznanje, da si sam ravno tisto, kar najbolj črtiš, je boleče. A je spoznanje in samo zavedanje tega je lahko že preskok za naprej. Začetek problema, začetek reševanja. Če ga za začetek vsaj vidiš, se lahko tudi z njim spoprimeš. Za začetek.

Je bloganje tisto, kar si res želim? Je to res TO? Je razvoj programskih zadev nekaj, v čimer uživam? Je postavljanje na lastne noge nekaj, kar bi rad počel? Je služba? Je Družina? Biti član Zevsa, biti član Krtov, biti član skupin? Je to, je vse skupaj, je nič?

Preveč sem si zadal. Preveč me je zadalo.

Brez dobrega premisleka sem padel noter. Kot najbrž vsi mi, ki jih življenje pripelje nekam, jih potisne na rob, takrat šele se začnemo spraševati: kje sem? Kaj počnem? Kaj sploh sem?

Ko postane glava polna in težka, ko se stvari odbijajo od tebe samega, ker preprosto ne morejo več vate, takrat je skrajni čas, da se ustaviš. Da pogledaš, da razmisliš. Da ugotoviš, kje in kaj si. Da ne bi olesenel, da tvoji čuti ne omrtvijo, da se ne obrneš sam vase in izgoriš v plamenu, ki ne najde poti navzven.

Nadaljevati popolnoma enako nima nobenega smisla. Če se problema vedno lotevaš na enak način, ne prideš nikamor. Še propad je vedno enak. Karte je potrebno dobro premešati, jih vleči na drugačne načine. Uspeh pa seveda ni zagotovljen, morda bodo tudi premešane prioritete pripeljale v prazno, temno in slepo ulico, a poskusiti ni greh. Skozi izkušnje se človek marsičesa nauči, tudi čas dolaga svoje, nova spoznanja in nove izkušnje bodo naslednjič dodale svojo težo.

Pravzaprav bitka s samim seboj. Težka in nedoumljiva tudi samemu sebi.

Borba, v kateri ni zmagovalca. Si edinole sam. Ti. Poraženec in zmagovalec hkrati. Ni prvih in drugih, tretjih mest, prostora je le za enega samega. Zate. Ni zmage, ni poraza. Je le pot, pot, po kateri lahko hodiš z dvignjeno glavo in srečo v srcu ali obratno: s sklonjeno glavo in sovraštvom v srcu. Ali pa v nešteto možnih vmesnih oblikah. Na meni samemu je, kaj, kje in kako si bom izbral potovanje.

Z mojega stališča neznansko zanimivo, neznansko privlačno in neznansko vznemirljivo.

En teden odklopa, tri dni dopusta. Branje knjig in nič drugega.

Življenje se počasi vrača vame, rit me počasi začenja srbet, rad bi kaj počel. Še dva dni pa sem tam.

V kadilski zakon se ne bi rad spuščal. Je stvar spet čisto preveč odvisna od osebnega prepričanja.

Zakoni pa so tako ali tako za to, da omejujejo. Da lahko lažje živimo skupaj, ker se sami ne znamo kontrolirat in nosit odgovornosti.

Mene prav nič ne moti, bolj se celo nagibam k temu, da mi je všeč. Zakaj pa ne? Če bi enkrat končno že nehal kadit, mi ne bi prav nič škodilo.

Že vidim, kako se bodo naših otrok otroci čudili: "A včasih so kadili NOTER??? Mater, so bli čudni!"

Kolikor se jaz spomnim, so v mojih mladih letih v Bankah še lepo kadili tudi na šalterjih. Že zdaj, šele trideset let kasneje, se ti zdi to precej čudno, kaj bo šele čez čas!

Mogoče pa to vseeno ni tako slaba ideja, svoboda gor ali dol. Saj nam jo kar naprej jemljejo oz. bolj pošteno bi bilo reči: si jo jemljemo kar sami. V takšno smer pač želimo in tja bomo tudi prišli, prej ali slej.

In če priredim en star, še iz analne faze, vic:

- "Jaz lahko neham kadit, kadar hočem!"

- "No, pa daj!"

- "Nočem!"

In v tem je vsa finta.

Spet sem na enem od razpotij.

Že nekaj časa se pripravlja, čutim po utripanju lastnega bioritma. Vsakič, ko se začnejo vzponi in padci preveč na gosto množiti, se zavem, da se bo treba spet kaj odločit in se usmerit v pravo smer. Ko ti gredo padci že preveč na živce, je počasi čas za ukrepanje.

Tokrat je na vrsti moja profesionalnost, kakorkoli se čudno sliši. Se pravi tisto, iz česar služim denar in tisto, kar delam. Vedno je težava v usklajevanju delanja za ljubi kruhek (denar) in delanjem v čisto veselje. Meni sta se, v večini primerov, zadevi kar lepo pokrili, a sem in tja pa le pride do razhajanj. 

Vse to niti ne bi imelo kakšnega velikega vpliva, pač nekaj delaš za denar, temu je namenjenih osem ur, drugo pa lahko porabiš zase. Na žalost pri meni ne gre tako, moje "ostalo" delo je pravzaprav podobno kot "osnovno", službeno. Če bi bil popoldne mizar ali slikar, skratka nekaj čisto drugega, bi najbrž še šlo. Tako pa na žalost ne gre. Če nisem v primarni funkciji zadovoljen, trpi celotno delo, tako tisto za denar, kot tisto za veselje.

In potem naredim vedno manj, še posebno tistega, kar me v osnovi veseli. In to dodaja težo, slabo voljo in še vse mogoče k celotnemu počutju.

In ne, to mi ni všeč.

Sem pa le moški, ki se na take spremembe odziva počasi. Ker jih moram ponotranjit, razdelat, vedeti moram, pri čem sem. Že tako je trajalo kar lep čas, preden sem sploh ugotovil in si priznal, v katerem zajcu tiči grm.

Kdo bi si lahko mislil, da je to res enostavna stvar: premisliš in se odločiš. Ha! Ne gre tako lahko! O takih spremembah pač ne premišljuješ. To niso stvari, ki jih lahko primeš v roko, jih obdelaš, analiziraš. Vse to se dogaja znotraj, v globočinah, do katerih nimaš nikakršnega analitičnega pristopa. In zato to terja čas. Preprosto povedano: prespati moraš.

Ker pa je to vseeno malo večja zadeva, jo moraš prespati večkrat. Dneve, tedne, mesece, pač toliko časa, dokler koščki sami od sebe ne padejo na svoje mesto, dokler se vsa slika ne izbistri. Sama od sebe.

In če bo kdo opazil, da najbolje razmišljam, medtem ko spim, ne morem nič drugega, kot da mu pritrdim...

Zato zadnje čase veliko več berem bloge, požiram knjige, spim in gledam v luft. Spim.

Kar pravzaprav ni nič hudega, le upam pa lahko, da možgančki temo obdelujejo naprej. Sicer uvida v to, kaj se dogaja, nimam, a vendar  sklepam - tudi na podlagi tega posta -, da jo.

A če je ne... potem sem pa v ri*i.

Verig se ponavadi ne grem. Tudi o tej nisem hotel pisat.

Če pa bolj pomislim, je načela tako lahko kršiti, zarečen kruh smo tudi že jedli, o trdnosti značaja ne bi preveč govoril, in če je enkrat ali večkrat nekaj povedano, še ne pomeni, da je zabetonirano. Ljudje se spreminjamo in včasih kaka ideja pravo mesto najde šele čez čas. V neskladju s pričakovanji.

Poleg tega me je na zapis povabil dr. Wega, tako stvar pa je potrebno vzeti resno.

Na, pa pejmo, izbral sem si jih natanko sedem. Nič več in nič manj. Ene so bolj pomembne, druge manj, vse pa so zelo osebne.

1)
Sem ena večjih sitnob na tem svetu. To sicer ne bi bilo nič nenavadnega, nenavadno je le, da mi gredo od vseh ljudi prav sitnobe najbolj na živce. Seveda samemu sebi ne grem.

2)
Potrpljenja imam na tone. Kolikor češ. Lahko bi ga prodajal. A le, če sem naspan in je z mano vse v redu. Ko se počutim slabo, potrpljenje izgine neznano kam. Včasih se zalotim, da ga besno iščem, a se skrije predaleč. Takrat najraje pobegnem v klet in preždim čas čimdlje od ljudi. Jutri je vedno nov dan.

3)
V vsak dan se zbujam z veseljem. Prinaša mi življenje. Prav vsak dan sem vesel, da sem še tu. Vsak nov dan je novo življenje in vsakič bi ga lahko začel čisto na novo. Parkrat sem to že naredil. Življenja me ni strah, napajam se z njim.

Odločitve sprejemam brez težav, velike – življenjske – spremembe mi ne predstavljajo ovir. Imam svobodno voljo in to izkoriščam v polni meri. Zavedam se, da sem za lastno življenje odgovoren sam, le samemu sebi in v tem vidim celo slast. Seveda za to nosim polno odgovornost, ki se je ne branim, v njej celo uživam.

Nekateri temu rečejo trma.

4)
Sočloveka imam rad in mu zaupam. Načelno. Zato me vedno lahko peljejo na limanice, te cene se zavedam. Od nekaterih načel človek pač ne more odstopiti. Že od nekdaj si imam namen izdelati značko: »Pozor! Naiven!« Pa ne za zaščito mene, prej za zaščito drugih vpletenih. To, da me nekdo zlorabi, je njegova odgovornost, nikakor ne moja.

Ne poznam sovraštva. Še nikoli ga nisem in upam, da mi ga ne bo potrebno spoznati.

5)
V odnosih z ljudmi sem slab. Prijateljev imam strašansko malo, a tiste imam strašansko rad. Prijateljstvo je osebna in strahotno naporna reč, saj temelji na obojestranski predanosti, odprtosti in odgovornosti.

Površnih vezi ne maram in pravzaprav z njimi nimam kaj počet. Zato sem v večjih skupinah ponavadi tiho, sedim v zadnjih vrstah in se ne vključujem v debate.

Pa vendar najraje debatiram in se ure in ure pogovarjam, rešujem svet in podobno. A to le z ljudmi, ki jih imam rad. Pivo pomaga.

Ljudi ne sodim in jih ne razvrščam. Nekateri so mi blizu, drugi pač ne. Sem odprt in iskren, vendar tega ne zahtevam od drugih. Ljudje, ki so mi blizu, so mi pač blizu. Nihče ne ve zakaj, tudi sam ne.

Po dolgi in vijugavi poti sem sem v Heleni našel človeka, s katerim se dopolnjujem in s katerim rastem. Zaljubljen sem. Še vedno.

Nimam idolov in ne priznavam voditeljev. Še za nobenega nisem nikoli rekel, da je car. Še sebe ne poznam, kaj šele koga drugega.

6)
Ne maram institucij. Še najmanj institucijo države. Svet je moja domovina, zato na državo nisem vezan ne domovinsko ne nacionalno. V jugovojski sem med zakletvo prebrundal tisti »i umrem«. To bi naredil tudi zdaj in vedno. Posameznika postavljam pred skupino, grupo, maso.

Cilj ne opravičuje sredstev. Nikoli in nikdar. V nobenem primeru.

Vsak nosi svojo odgovornost sam. Odgovornost je osebna, lastna in po mojem nikoli ne kolektivna.

Ne volim. Demokracija ni oblika družbe, ki bi mi ustrezala. Zavedam se, da je morda najboljša med slabimi, a to še ne pomeni, da je dobra. Iz teh razlogov se nad politiki in politično situacijo ne pritožujem. Če ne sodelujem, se nimam kaj pritoževat.

Zrasel sem ob punku, zaznamovala me je Pod Prešernovo glavo, kjer je eden od znanih blogerjev že davno risal kljukast križ, čezenj rdečo zvezdo (hm, ali pa ravno obratno?), vse skupaj prečrtal in zraven tulil: črni in rdeči, vsi ste glih!

7)
Globoko verujem. V ljubezen in svobodo. S čimer se v neki meri skladajo Nova zaveza, Evangeliji, Jezus. Stare zaveze tu raje ne bi omenjal. Cerkev spada pod institucije in kot taka zapade pod številko 6.

(Katoliške) zakramente sem dobil na lastno voljo, sam, nekje okrog 25-ih let. Tako naj bi bilo tudi z mojimi otroci. Če bodo sami hoteli, to naj bi bila njihova želja in njihova volja.

Ogromno cerkva sem že videl in vedno rad zavijem vanje, ker imajo v sebi nekaj tistega, v kar verujem. Vendar se maši raje umaknem, ker je že tuzemska, stvar institucije in stvar pripadnosti.

Ne pripadam, preprosto sem.

Morda sem zgrešil, ampak, a ni v tem fora?

Spremna beseda:
Priznam, da sem človek in kot tak največja zverina, ki je kdajkoli hodila po obličju zemlje.

Uničujem in se samouničujem, najbrž sem izvršil tudi že veliko grehov, ki jih človek lahko. V svojem bistvu torej nikakor nisem dober.

Vendar se trudim. Trudim se ko hudir, iz dneva v dan. Ne uspe mi vedno, velikokrat zafrknem, priznam, a za vse svoje napake nosim odgovornost.

Sem povprečen, nič posebnega, in se, tako kot vsi ostali, trudim po svoje preživeti.

Želim si in se trudim, da bi temu svetu dodal čimmanj žalosti in čimveč pozitivnega. Pravzaprav preprosto: temu svetu bi rad nekaj dal nazaj. V okviru svojih zmožnosti.

Ker mi je dal življenje in ker mi je dal možnost.

Zadnje čase opažam, da se zapletam v določene zanke.

Ena takih je izjava od zadnjič, da sem asocialen.

Vendar sem isti dan gostil doma druščino, naslednji dan pa sem cel dan hodil med ljudmi na turnirju, se z njimi pogovarjal, skratka se socialno udejstvoval polna dva dni.

Hm. Kdo je zdaj nekonsistenten, oziroma, po domače: kdo laže?

Zdajle že dva dni tuhtam o tem, kaj je res in kaj ni. A se skrivam pred sabo, drugimi, kaj sploh počnem in kako ti dve stvari spravit skupaj. V glavi si moram definirat asocialnost, neprilagojenost, družabne stike in vse, kar je s tem povezano. Je asocialnost le priročen izgovor, ko se mi kaj ne da? Ko se na zadevo ne spoznam? Ko me kaj ne zanima?

Po vsem sodeč sem čisto dovolj družaben. Jasno je, da sem včasih tudi rad sam, a to ni prevladujoče. Ne bi se sicer opisal kot najbolj družabnega, a kot nedružabnega se tudi ne morem. Torej sem nekje vmes, kot vedno in kot je tu tudi vsa večina ljudi.

Zgleda, da je težava nekje drugje. Natanko isto opažam pri mojih otrocih. Dokler ne veš kaj in kako, stoj ob strani in opazuj. Ko se enkrat na družbo navadiš, potem pa udri! ;) In se me ne da spravit več stran...

Spoznavanje ljudi in prijateljevanje je zame odgovornost, zato take reči počnem z naporom. Ljudi moraš poslušat, se jim posvetit, jih poskušat razumet, zvedeti kaj o njih in si to celo zapomnit. Človeka obravnavam kot celoto, nikogar ne morem oceniti v kratkem času pogovora, to sem že davno nehal počet. Ali je še kaj težjega? Ni čudno, da se namatram...

Samo površinski odnosi pa me pravzaprav niti ne zanimajo. Nimajo nobene vrednosti in so predvsem izguba časa. Da lahko rečeš: ja, tega pa poznam? Ah, poznam... Japajade.

Morda bi lahko kdo razumel, da sem previden, a to ni to. Pravzaprav nisem nič previden, v osebne stike se spuščam z dušo in telesom, vendar skušam dati času čas.

Če zraven dodamo še, da nisem človek, ki bi vsiljeval svoja mnenja, ali sploh kar nekomu razlagal, kaj si mislim, potem se vse skupaj še zaplete.

Torej najprej vedno stojim ob strani in opazujem. Se zelo počasi vključujem, govorim le na direktni nagovor in podobno. Opazujem. Različni ljudje namreč terjajo različne načine govora, različne vsebine, različna obnašanja. Ker sem precej prilagodljiv in ker me ne moti oblika, temveč se zanimam za vsebino, mi take stvari ne predstavljajo problema.

Ja, res. Nisem povsod in vedno enak. Celo zelo različen sem, vendar ne v sami vsebini, različen sem v načinu govora, v načinu podajanja vsebin. Zakaj in čemu, ne vem, vem pa, da sem prilagodljiv in da me to ne moti in ne ovira. Lahko bi bila celo prednost, saj lahko tako naslavljam večino ljudi brez težav.

Lahko bi seveda takoj vprašal, katera od oblik pa je tista prava, moja osnovna, tista, v kateri se najbolje počutim? A tiste osnovne, bazne oblike ni, je le skupek vseh in vsaka posamezna. Ena ali druga, vseeno, oblika je le oblika in - pri meni - ne šteje veliko.

Ko govorim z Mamo, ne kolnem, tudi po nesreči ne. Ko govorim z otroci tudi ne (no, včasih je potrebno kaj podkrepit, priznam). Ko govorim s Heleno, malo. Ko sem cel dan na Turnirju pa kolnem. Kot "ta velik", kot strela! Že v tem je razlika, kaj šele vse ostale stvari: izbira besed, kratki, dolgi stavki, pomeni in podobno.

Ljudi ne ocenjujem po družabnem, finančnem ali kateremkoli drugem statusu in tudi ne zaupam ocenam drugih. Ljudi moram spoznati, si ustvariti mnenje sam, a to se ne naredi v dnevu, dveh. Ker je človek kompleksno bitje, je zato potreben čas.

Od mene bi težko pričakovali, da bom kdaj o kom rekel, da je car ali pa faca. Zelo težko. Lahko, da me človek nasmeji, da je inteligenten in da se da z njim vse pomenit, zmenit in se imet dobro. Čisto lahko, a če doma - le naprimer - pretepa ženo, zame že ne bo nikoli faca. Vsi imamo svoje temne plati, tudi carji in tudi face. Mislit si, da je kdo nima, je brezveze, morda celo malce neodgovorno.

Človek si zasluži pozornost in potrebno se mu je posvetit.

Sem (si) pojasnil ali sem vse samo dodatno zapletel?

Lahko bi kaj čestital za 8. marec. Pa ne bom.

Sem bil vzgojen v duhu: če bi bili moški in ženske enakopravni potem ženske ne bi potrebovale praznika.

Celo svoje življenje že gledam, kako se za ta t.i. praznik zabavajo predvsem moški. Oh, seveda sem nekaj let tudi jaz aktivno sodeloval v teh zabavah. Vsaka prilika za zabavo je bila izkoriščena do konca. Osmi marec ni bil nikoli nobena izjema. In ko prideš domov v zeeelo veselem stanju, je dovolj, da prineseš rožico, opravil si svojo dolžnost in vse je v najlepšem redu.

Ja. Seveda.

Zadnja leta sicer opažam vedno več ženskih družb, ki se tega dne veselo zabavajo po gostilnah. To najbrž niti ni slabo. Upam le, da se na ta način lahko zabavajo tudi kakršnkoli drug dan v letu. Včasih mi vse skupaj bolj zgleda kot: "danes je vaš praznik in dobite odpustek, pojdite žurat, ker jutri je nov dan in delo vas bo počakalo..."

Po mojem mnenju smo moški in ženske enakopravni. V vseh pogledih. Vsaj jaz nimam nikakršnih težav s tem, da so ženske moje šefice, da mi ženske govorijo, kaj naj naredim, da so ženske na višjih položajih, da imajo ženske višje plače, da so nekatere tudi preprosto boljše od mene. Meni se to ne zdi prav nič čudnega in prav nič groznega. Eno tako pri nas doma celo podpiram, v vseh pogledih. In to z veseljem.

Smo različni. Popolnoma različni. In v tem je bistvo. Če se znamo odpreti en drugemu, lahko oboji samo pridobimo. Vse, kar nam manjka, lahko nadomesti druga stran, skozi sodelovanje obeh različnih umov lahko šele nekam pridemo. Ujet v lastno razmišljanje in lastne vzorce, človek sam ne more splezati izven sebe. Vedno potrebuje nekoga, ki ga čez njegov rob prepelje. Popolnoma drugačen način razmišljanja lahko mnogokrat daje presenetljive rezultate. Le odpreti se je potrebno, vzeti svojega bližnjega popolnoma in v celoti. S takimi vezmi lahko taka celica dveh, moškega in ženske, le napreduje. Vsak od njiju lahko od drugega vzame manjkajoče dele. Kaj lepšega, kot imeti jih v popolni bližini!

Najbrž sem že ena bolj začetnih generacij moških, ki se počasi spreminjamo. Velikokrat sem obnašam mnogo bolj feministično kot same ženske. Že doma se večinoma jaz borim za ženske pravice pa čeprav velikokrat v mojo neposredno škodo. Ob izjavah, ki kažejo na še tako malo podrejanje, skačem do stropa. Moški se namreč znamo precej hitro privajati na razvajanje. Trikrat nam dajo kosilo pred nos, četrtič bomo že tulili "kje je kosilo, madona!" če bo prišlo do zamude. In tega ne bi rad.

Dober tak "domač" primer je pranje perila. Helena namreč prav čuti za svojo dolžnost, da pere perilo. Pa ga pri nas nikakor ni malo in je to kar precej naporna in zamudna stvar. Že par let se trudim, da bi ji dopovedal, da to NI njena dolžnost. Da smo ji hvaležni, da to počne, a da to ni njena dolžnost. Če se ji ne bi dalo, ji preprosto ni treba. Pa ne pridem pravzaprav nikamor. Občutek krivde dobi vedno, ko kdo česa nima za obleč, ker je še vedno v pranju. Zakaj? Kdor bi si kaj takega želel, si lahko prav enostavno sam opere. Vsi smo pismeni in vsi znamo upravljat s pralnim strojem, če kdo ne zna, se pa nauči. Nihče se še ni rodil, da bi kar vse znal. Vse smo se naučili. Tudi pranje perila ni nikakršna izjema.

Čeprav je to "samo" perilo pa lahko kaže na določene vzorce obnašanja v prihodnosti. Ljudje se namreč hitro "razvadimo" in pozabimo na to, da nam nekdo dela pravzaprav uslugo, ker nam samim ni potrebno določenega opravila počet. Čez nekaj časa se že jezimo, če zadeve niso urejene tako, kot pričakujemo. Seveda se druga stran temu upira in prepir in razdor je hitro v hiši. Zato sem Heleni že dolgo nazaj prav prepovedal likanje mojih stvari. Seveda jo potem vedno prosim, če mi kaj zlika, kar potrebujem, a v tem je ogromna razlika. To ni njena dolžnost. To je njena dobra volja, ki lahko je, lahko pa je tudi ni. Tega bi se morali vsi zavedat. Pa je perilo samo ena od mnogih stvari, kjer so vzorci podobni.

Seveda so tudi pri nas doma opravila nekako ločena. Morda tudi čisto po moško-žensko, čeprav ne vsa. Oba sva se odločila, kdo bo kaj počel. Nekatere stvari gredo Heleni mnogo bolje od rok, nekatere pa meni. Ponavadi določena opravila počne tisti, ki mu je opravilo manj zoprno ali pa tisti, ki se mnogo bolj znajde v dani situaciji. Seveda pa ni problem kdaj tudi kaj zamenjati, če se komu ne da.

Vendar pa zunaj, v svetu, ni vedno tako. Tega se zavedam. 

Zavedam se, da je ta naš svet poln trpljenja. Nasilje, diskriminacija, zatiranje. Ja, obstaja, pravzaprav ga je zelo veliko. Vendar mislim, da smo vsi v isti godlji, moški in ženske. Človek sam, ne moški ali ženska, je nasilno bitje. Sam sebe in svojega bližnjega uničuje z največjim veseljem. Vedno in povsod. Vsak od nas nosi del krivde, da je ta svet pač takšen kot je. Nasilen do samega sebe. Če bi vsak opravil svoj del, bi nam bilo mnogo lepše.

Zato se dostikrat sprašujem, zakaj pa že ni lepše, če že vsi tako tulimo, da bi lahko bilo lepše? Odgovor se ponuja kar sam od sebe: ker v samem človeku ni pravega interesa. Vse so le lepe besede, a dejanja nas izdajajo.

Moški ne zatiramo žensk kar tako, povprek. Ženske tudi ne zatirajo moških kar tako, povprek. Človek je tisti, ki zatira svojega bližnjega, sočloveka. Moški, ki doma pijan pretepa svojo ženo, se spravlja nad cel svet. Poln sovraštva je do celega sveta, ne samo do svoje žene. Žena je v tistem trenutku le najbolj primerna za tako dejanje, saj je najbližja in najbolj ranljiva. Človek, ki sovraži sočloveka, ker sam ne zmore nositi odgovornosti. Vsi drugi, cel svet je kriv za njegovo situacijo. Lastno trpljenje najhitreje spereš s trpljenjem sočloveka.

Tako menim, da smo prav vsi ljudje enakopravni, ne delim sveta na črne, bele, moške, ženske, delim ga na človeka. In ker nisem človek velikih dejanj in ker sem prepričan, da je že veliko, če vsak v svojem osebnem svetu opravi svoj del, se lahko do žensk obnašam le enakopravno. In zato žensk nimam za manjvredne, za manj sposobne, za manj-karkoli. In zato preprosto ne razumem, zakaj bi imele praznik. Kot da bi te cel svet opominjal: "prinesi danes rožico! Boš imel potem eno leto mir...".

Zato, Helena, danes ne boš dobila rožice, kar sicer že veš. Vsak dan je za rožico dovolj dober, le ta dan ne. Z namenom. Zanalašč.

Mater, mi gre ta besedna zveza na živce.

Vendar pa glede nje nisem ravno najbolj pošten. Ne do drugih, še manj do sebe.

Začnem lahko kar pri tem, zakaj sploh pišem blog? Seveda je prvi odgovor pri roki: zaradi sebe. Vendar to ni čisto natančen odgovor, ali je sploh resničen pa bom ugotavljal zdajle.

Dolgo časa sem blog res pisal predvsem zaradi sebe. Na to sta kazali predvsem dve stvari: nisem imel omogočenih komentarjev in blog ni bil skoraj nikjer zaveden. Dokler se nisem enkrat spomnil in celo prešel na blog na Delu. Čemu in zakaj, mi je še danes uganka, ki je ne znam prav dobro razrešiti. Vendar kaže na neko smer, usmeritev kam grem. Na Delu sem sicer kmalu odnehal, preveč težav, prevelik vrtec, preveč odgovornosti. Potem sem komentarje uvedel tudi pri sebi in se vpisal na par imenikov. 

Prehod v "javnost" je bil neboleč, vendar pa je mene kar nekaj časa bolelo. Najbrž zato, ker sem se izneveril svojemu "pisanju zase". Drugače si ne morem tega razložiti. Pahnil sem se v to definicijo "javnosti" pravzaprav sebi navkljub. Kot da ne vem, kaj delam, z vsemi mogočimi izgovori: "saj to ni nič...", "saj me itak nihče ne bo bral..." itd. A svoje načelno stališče sem podrl in ga spremenil, skoraj nevede. Seveda je to nemogoče narediti nevede, človek le išče izgovore in opravičila, da se mu s takimi stvarmi ni potrebno ukvarjati.

Zavlačuješ, se izmikaš in iščeš duševni mir v vseh drugih rečeh, za pereče vprašanje "kje in kaj je pa zdaj moj blog?" pa nikakor ne najdeš časa.

Priznanje samemu sebi na koncu ni tako težko. No, ni ravno problem v samem priznanju, nastopanje v taki ali drugačni "javnosti" pač lahko prinese nekaj stvari zraven, ki se jih moraš zavedati. Lahko prinese ali pa ne, odvisno, kakšen blog imaš. V komentarjih te lahko raztrgajo, lahko pa ti pojejo hvalnice, oboji so lahko nevarni. Po eni strani si lahko hitro ranjen in se le še kam zavlečeš in odnehaš, po drugi strani pa te hvalnice lahko enostavno povzdignejo visoko nad sebe, kjer realnih tal ne opaziš več. Hvalnice so lahko na koncu koncev še celo hujše, odmaknejo ti tla izpred oči in kmalu ne dohajaš več ne sebe ne drugih. Pišeš mašila, skušaš ugajati vedno bolj. Ego se namreč nikoli ne zapolni do konca, več kot daješ vanj, več bo požrl in več bo zahteval. In postal bom samozadosten. Tega me je pravzaprav še najbolj strah.

Nekaterim se je nekaj podobnega že zgodilo.

Torej priznam, da bi rad videl, da bi me brali, da bi bil cenjen, da bi bil zanimiv, da bi me imeli radi. Kot si najbrž želi prav vsak bloger.

Tu pa nastajajo precejšnje razlike. Kaj sem pripravljen za to, da bi bil cenjen itd., narediti? Sem pripravljen pisati tako, da bom privlačil čim več ljudi? Sem pripravljen pisati o političnih temah? Sem pripravljen delati copy-paste zanimivih dogodkov, vicev s spleta? Sem se pripravljen "prodati" za obisk in privlačnost?

No, tu se moja razmišljanja odvijajo v drugo smer. Ničesar od tega namreč nisem pripravljen narediti. Še navodil za boljšo obiskanost bloga nisem pripravljen prebrati...

Da bi jaz ostal jaz, moram najprej ostati zadovoljen sam s seboj. V tem vidim bistvo. Pa čeprav me ne bo nihče bral, pa čeprav ne bom nikomur všeč, pa čeprav ne bom zanimiv. Vedno pa ostaja upanje, da se bo na svetu našla sorodna duša, ki bo tako kot jaz, z veseljem kaj takega, o čemer pač pišem, prebirala. Čisto osnovne, navadne, osebne in življenjske teme vsakodnevnega življenja. Take teme ne spreminjajo sveta, nimajo niti najmanjšega namena, so pravzaprav čisto povprečne in vsakdanje. Nič posebnega torej, a vendar so moje. So del mojega življenja in le to lahko dam. Več ne morem dati, niti nočem, hitro bi se pokazalo, da se pretvarjam in da želim nekaj povsem drugega. Spreminjam lahko le svoj, omejeni osebni svet.

In tako le pridem do tega, da sem, hočeš-nočeš, del neke družbene mreže, ki je v nastajanju. S svojim blogom iščem sorodne duše, berem druge blogerje, jim včasih kaj komentiram in se pogovarjam z njimi. Sodelujem. Sodelujem v tej družabni mreži kot njen del. Majhen del, a vseeno njen.

Vendar se ne počutim del te mreže. A korenine teh občutij segajo dlje in bolj globoko. Tako, kot se ne počutim del naroda, tako kot se ne počutim del skupnosti, tako kot se ne počutim del države... Težko me je spraviti v kakršnokoli skupnost, čimvečja je, tem slabše. Hočem biti individualec, hočem biti samosvoj, hočem biti preprosto svoj. Večinskih sistemov ne odobravam, saj so vedno na račun posameznika. Imam lastno voljo in lastno odgovornost. Včasih, sem in tja, v trenutkih slabosti, me sicer prešine: kaj pa če hočem biti le drugačen? Drugačen od ostalih? Kaj če hočem le povedati: "Mama, jaz sem drugačen!"? Karkoli od tega je res, bo pokazal lahko le čas.

Zato se ne počutim del blogerske skupnosti, čeprav bi se najbrž moral počutiti tako. Nisem solidaren. Ne grem se blogerskih akcij pa čeprav bi se jih včasih rad šel. Ne pišem o tistem, o čemer se skupnost trenutno pogovarja. Ne dajem linkov. Ne linkam vsake druge besede, ne komentiram tam, kjer nimam nič komentirati. Ne puščam svojih odtisov povsod, kjer bi jih lahko. Nočem in ne vidim pomena.

Delam si torej svojo malo, notranjo, osebno družbeno mrežo znotraj te velike razpršene mreže. Mojo lastno, svojo. Brez ozira na druge mreže, brez ozira na takšne in drugačne povezave v tem medmrežju. Ustvarjam si svoje poglede na ostale in ne - vsaj upam - ne podlegam mnenju večine. Seveda se kdaj pa kdaj z večino tudi strinjam, vendar to ne spremeni stvari. Včasih pa se ne, večinokrat pa zapeljem svoja razmišljanja malo drugače. Spletam svojo mrežo, in v njej sem solidaren in vse, kar paše zraven.

Vse to povzroči, da se moram sem in tja držati nazaj. Ne morem, naprimer, podpirati Pediatrične klinike takrat ko to počnejo drugi. Če bi jo rad sam osebno podpiral, zakaj je ne podpiram že vsaj deset let? Ne morem se pridruževati željam večine samo v primerih, ko je v mojem interesu, drugače pa tuliti v drug rog. To je zame že preveč interesno.

Če počasi zaključim, bi torej lahko rekel, da sem del Social Networkinga, a tako kot je vedno pri meni, na malce drugačen način. Predvsem na osebni ravni. Nekje vmes, torej. Pa smo spet tam...

In zato si še vedno pridržujem pravico, da mi gre ta besedna zveza globoko na živce.

P.S.

Ni problem veliko napisat, če je le tema prava, kaj?

Z blogrolo in linki na druge bloge imam že od nekdaj težave. Nikoli ne vem, koga naj linkam.

Problem je v tem, da ne maram kar tako linkati naokoli, v stilu: krneki. Vedno se mi zdi, da se potem hočem preveč reklamirati. Ampak tega pa nočem. Dolgo že pišem tale svoj blog, tudi druge bloge berem že kar dolgo, ampak prav veliko blogerjev pa ne poznam. Prvega, ki ga poznam, Marako, sem že linkal.

V svojih tekstih tudi ne uporabljam veliko linkov, edino takrat, ko je to nujno potrebno. Ne vidim smisla v pisanju: tu sem videl to, da sem potem napisal to, čeprav je oni napisal tole, oni drugi pa tole. Vse podkrepljeno z milijonom linkov. Jaz se v takih tekstih zgubim in jih nikoli ne preberem do konca. Prej obupam. 

Zato mi tudi velikokrat obširna in dobra navodila, kako pisati blog, da boš znan, nekako ne pridejo do živega. Včasih si seveda tega želim, a ne naredim nič na to temo. Ker pravzaprav nočem. Pišem pač tako, kot znam, pišem o tistem, kar mi pade na pamet, pišem o... brez kakšnega master plana, brez določenega cilja. Ravno zato pa mi je weblog način všeč.

Že to, da sem šel na komentarje, je zame velik skok. 

Veliko blogov prebiram, a na zelo redkih kdaj kaj komentiram. Površnost mi ni blizu in kaj naj "priznanim" blogerjem komentiram? Komentarji v stilu: "čao mama, tukaj sem tudi bil!" niso zame. Jonas (ali pa kdo drug) lahko naprimer napiše samo BU! pa bo imel 100 komentarjev. Čemu taki komentarji?

Da bi karkoli pokomentiral, moram najprej celega blogerja spoznati po njegovih postih. Kar je precej naporna zadeva in vzame kar nekaj časa. Nerad se oglašam kar tako, brez veze, čeprav najbrž potem tudi se, ko se enkrat na "plac" navadim. Hja.

Sem torej samo sramežljiv?

Dolgo me je torej držalo, da moram jaz tudi kakšno uslugo vrnit in da bom moral prej ali slej koga linkat. Mene ne bo konec pa tudi tistemu drugemu ne bom naredil prometa - se ni za bat. Pa sem se odločil za tri bloge, ki jih redno prebiram in kjer celo kdaj kaj komentiram.

Tam nekje, na desni, pod Koga berem?

Mogoče sem pa samo ljubosumen na vse druge, ki imajo več prometa, več linkov, daljšega...? Precej kompleksna tema, konec koncev, čeprav zgleda na prvi pogled čisto enostavna. Linkal bi vse,pa ne bi imel več problemov, kajne?

Eh, grem raje na kofe...

Naša družina je sestavljena. Z vseh vetrov smo: en otrok je primožen, dva priženjena, en je pa skupen. Zapleteno, a v zadnjih časih precej pogosto tudi v naših krajih.

 

Enkrat enega mrzlega, a lepega, sončnega dne, sva s Heleno rekla: danes je pa čas. In smo se vsi selili. Na skupno. Vsi smo morali obrniti list na novo, vsi smo začeli znova, skupaj.

 

Vsi smo se morali kar naenkrat začeti prilagajati, otroci, Helena, jaz. Ko danes gledam nazaj, je bilo to prilagajanje pravzaprav enostavno. Ne rečem, da je bilo čisto lahko in brez težav, a bilo je enostavno. Vse je precej pogojeno s tem, kako človek gleda na zadevo: kot na problem ali kot na novo preizkušnjo, kot na novo priložnost.

 

Vloženo je bilo veliko dela, večinoma prav prijetnega dela, včasih res tudi malo manj prijetnega, a to spada pač zraven. Meni se ni lahko jeziti in tudi uživam ne v tem, a včasih je to nujno potrebno. Postavljanje mej. Korenček in palica, oboje v sožitju.

 

S tavelikima se načeloma dobro razumem, nikoli nismo imeli kakšnih večjih težav. To je sicer moje osebno mnenje, otroka bi lahko povedala vse malo drugače. Sodim pač po tem, da se težave niso izkazovale ne v naprimer prepirih, ne v kakršnikoli drugi obliki, kot se to rado kaže pri otrocih. Na vse to sva s Heleno seveda bila zelo pozorna, a na srečo do tega ni prišlo.

 

Pravzaprav lahko rečem, da smo se presneto dobro ujeli. Ne vem čisto natančno kako in zakaj, je to kemija?, je to moč volje in dober vpliv zaljubljencev, naju s Heleno? Najbrž vse to in še marsikaj več. Težko je poznati, kaj šele videti, vse vzroke.

 

Vem le, da sem se vedno trudil biti pošten. Biti pošten predvsem do samega sebe. To daje podlago, da lahko razumeš otroke, to daje podlago, da se jim lahko opravičiš, ko ga biksneš, to daje podlago, da te vzamejo takega kot si. Ker ne skrivaš, ker se ne delaš lepšega, ker si samo človek. Človek, ki se trudi. Neverjetno veliko stvari smo pripravljeni odpustiti človeku, za katerega menimo, da se trudi.

 

Otroci so zelo dobri poznavalci ljudi, veliko bolj, kot si mislimo. Sicer se svojih sposobnosti ne zavedajo, a vsak poskus pretvarjanja, vsak poskus biti kaj drugega, je takoj spregledan. V trenutku. Včasih se tudi starejši zmotimo, včasih tudi kaj naredimo, kar ne bi radi, da nas otroci v tem posnemajo, zato se moramo znati opravičiti, zato moramo znati tudi take stvari razložiti, pojasniti, prepričati. To ni vedno lahko, a otroci so sposobni razumevanja in zaupanja. Le izkoristiti ga ne smemo.

 

Največ trenj je bilo med Heleno in Flori. Pri Flori je namreč malo drugače. Dokler še ni hodila v šolo, je bila pri nas vsak drug teden po en teden. Vzgoja je bila enotna in celovita tudi za njo. Odkar pa hodi v šolo, je za vse premalo časa. V petkih je kaos, v soboto norimo, do nedelje zvečer se vse normalizira, naslednjič pa isto. Zelo težko je vzgajati otroka, ki ga vidiš le par vikendov na mesec. Težko je vplivati v svojo smer, take stvari gredo počasi. Še dobro, da smo v treh letih naredili kar veliko in so te težave, problemi majhni. Pa tudi punca hitro odrašča.

 

Zanimivo je, da se zelo dobro razumeta, ko mene ni doma. Čim pa sem še jaz doma, je vse drugače. Priznam, da sem najbrž tudi jaz malo kriv, a vseeno manj, kot to trdi Tadeja, ki vedno pravi, da jo mnogo preveč razvajam. Kar najbrž jo, kdo pa jo bo?, a se mi zdi, da jo čisto nič manj kot Tadejo. Seveda sem vedno razdvojen, saj otroka vidim poredko, takrat bi ji najraje polagal rdečo preprogo in pometal pred njo. A vem, da ne smem, zavedam se tega in se presneto trudim, da jo obravnavam prav tako kot ostale. Kar je včasih zelo naporno.

 

Po drugi strani pa je res, da je pri nas doma tudi Ojdip, ki prav nazorno pokaže, da jaz velikokrat puncam gledam skozi prste, fantkom pa Helena. Tega se oba zavedava in tako ni problema, sistem je v porazdeljenosti in sodelovanju. Če nastopava skupaj in sodelujeva, so otroci neverjetno bolj zadovoljni, čeprav to ni njim nič v dobro. Vendar pa ljudje potrebujemo jasna, glasna in dobro začrtana pravila, da smo zadovoljni. Otroci, pa tudi starejši nismo nič drugačni.

 

Tamauček pa je čisto druga pesem. Mlajši za 12, 10 in 5 let je čisto v svojem razredu. Verjamem, da se tega tudi sam dobro zaveda. Včasih tudi izkorišča, a vseeno ne preveč. Ker je četrti in čisto najmlajši imam vedno občutek, da mu namenjam (pre)malo časa, kar pa najbrž ni res. Pri vsakem naslednjem otroku si bolj utrjen, stvari se drugače lotevaš, obnašanje otrok ti je znano, nekateri problemi, ki so te čisto okupirali pri prvem otroku, pri zadnjem že čisto izginejo. Veliko manj stvari si ženeš k srcu in to povzroča slabo vest. Zdi se ti, da mu ne namenjaš dovolj pozornosti, resnica pa je v tem, da je tvoja percepcija čisto drugačna ter z nekdanjimi problemi opraviš zdaj z levo roko.

 

Bo pa to, da je zadnji v vrsti, tudi dobrodelno vplivalo nanj. Že zdaj kaže močne znake samostojnosti. Oba s Heleno se bova trudila, da ga spraviva v pravo (za naju, seveda) smer, da ne bi samostojnost postala samovolja, svoboda pa neodgovornost. Težka, a tudi prekrasna naloga.

 

Vsi ti štirje otroci so, navkljub vsej biologiji, najini otroci. Brez pardona, vedno in povsod!

 

Ja, zgleda, da se je začelo. Jaz se sicer malce kasneje zganem, kot matere, a se mi zdi, da bo naslednje dni in mesece rompompom po hiši.

Naš Mitja se namreč letos vpisuje v srednjo šolo.

Ah, miline! Vse se je sicer dobro začelo, že zdavnaj je vedel kam in kako. Na Vegovo. Vedno. Ampak...

V petek sta šla s Heleno na informativca. Na Vegovo. Helena je od dolgočasja skoraj skupaj padla, Mitja pa je sicer zadevo stoično prenesel, vendar se mi je zdelo, da ga niso prav prepričali. Osebno sem prepričan, da delajo to zanalašč. Zanalašč postavijo takega govornika, da bi le odgnal prve bodoče dijake, še preden se borba sploh začne. Saj jih je tako ali tako vedno preveč.

Potem je zadevo vzela v roke njegova starejša sestra. In ga je peljala na Poljane. Kjer se imajo resnično fino. No, vsaj za Tadejo zgleda, da se ima včasih prav krasno. Jaz se sigurno nisem imel nikoli desetinko tako dobro v šoli, kot se ima zdaj ona. Jasno je, da mu je zadevo prikazala bolj iz svojega zornega kota, a fant je bil kar navdušen. Se mi zdi. Škoda le, ker je prijav preveč, pik pa premalo.

Zato ga je peljala še na Ledino, od tam pa je prišel tudi kar navdušen.

In zdaj je fant v precepu. Ki mu ga prav nič ne zavidam.

Po eni strani taka strogo tehnično fantovska šola, kjer se nič ne dogaja, po drugi strani pa s predmeti, ki bi jih rad imel. In potem so tu gimnazije, kjer ne bo nič računalniškega in bo moral svojo strast zadovoljevati šele na faksu. Če bo takrat seveda možnost. Bogve, kaj bo do takrat... pri našem šolstvu se nikoli ne ve. Mature, eksterci, višja, visoka, strokovna, blablabla... vobl, vobl, vobl.

Zase priznam, da nimam več pojma. Niti o osnovni šoli ne več. Kaj šele srednji! Pa taki pa drugačni programi, vsako leto malo drugače. In če greš to poslušat, greš lahko na faks, ampak samo na tega in tega. In to ob tem letu, drugače moraš delat še en letnik. Morda pa tudi ne, če imaš to in to in to. Ahhhhhh. Že zdavnaj sem se izgubil... Dvo, tri, štiri letni programi, sem in tja, levo in desno.

Če bi se moral jaz sam zdajle odločiti, se ne bi mogel. Pri mojih štiridesetih niti pod razno ne bi vedel kam in kako. Sploh pa ne zakaj. In kako naj se štirinajstletnik odloča, kaj bo v življenju počel? Da bo šel po tej in tej smeri natanko na en faks? Po vseh reformah je itak še to vprašljivo... Kaj, če ga takrat, čez štiri leta, sploh ne bo več? Res, nikakor se ne bi mogel odločiti!

Ampak naš Mitja se bo moral. In to kar kmalu. Potem bomo pa videli. Ali bo kaj skakanja naokrog po šolah, prenašanja prijave z ene na drugo, beleženja omejitve vpisa, gledanja števila točk.

Pravzaprav zabava za vso družino!

Ker imamo planiran dopust za konec junija, bo najbrž tudi to vse skupaj padlo v vodo... Ravno takrat je namreč največja gužva okoli vpisa. Ejhata, jejhata.

P.S.
Pri vseh vrstah šol se mi že od nekdaj krči želodec. Ne prenašam jih, odkar so me tako lepo poučevali v usmerjenem izobraževanju. Pa ni bil tisti sistem prav nič slabši od vseh ostalih. Zdi se mi, da smo mi vsi in vsi naši otroci samo žrtve travm posameznih odgovornih ljudi, kjer vsak preizkuša svoje "edino prave" modele na živih ljudeh. To, da bi se kdaj kdo česa naučil v šoli, je samo lep pamflet, ki mu že dolgo ne verjamem več. Večje neumnosti od tega, da ti v šoli rečejo, da se učiš zase pa itak nisem še nikoli slišal. In z neverjetno hitrostjo sprememb šolskega sistema se dela zgago še naprej. Skratka, ves svoj čas opažam, da nikakor in nikjer ni važno znanje temveč vse prej kaj drugega.

Slabi postajajo malce boljši, dobri postajajo slabi, najboljše pa je potrebno vkalupiti in omejiti, dokler ne postanejo samo svoja bleda senca.

Šele takrat smo zadovoljni.

Prepovedim se skušam, kolikor se le da, izogniti.

Za kršenje potrebuješ nadzor. Za prekršeno prepoved potrebuješ kazen. Za izvedbo kazni potrebuješ zapor ali rablja.

Meni pa te vloge zakonodajalca, policaja in rablja niso pisane ravno na kožo.

Lahko pogledam naprimer kajenje. Dobro, prepovem ga lahko. To je najlažja stvar. Tudi kazen bi si najbrž lahko izmislil, a že tu bi se zakompliciralo. Ne bi mogla biti enaka, če se dejanje ponavlja oz. ali bi bila ista, če bi pokadil 1, 5 ali 10? Hm. No, nadzor pa je nemogoč. Pri temu bi čisto odpovedal. Edino, če bi nadzorovanim naštimal kamero na rame. Eh, pa še to bi me lahko enostavno okrog prinesli.

Iz tega, vsaj meni, sledi, da je taka prepoved brezpredmetna. Je samo prepoved zaradi prepovedi. Za kar mislim, da ne prinese nič dobrega.

Najbrž bi lahko našel še veliko podobnih primerov. V nekaterih odpove nadzor, v nekaterih pa kazen. Kaj, če se zadeva ponavlja? Kazen bi bilo potrebno stopnjevati. Do kam? V nedogled? Dokler otroka ne zakleneš v klet? To pa ne gre, kajne?

Spomnim se, ko sem enkrat bral o angleškem najstniku, ki se je pri štirinajstih odločil, da ne gre več v šolo in da ga nič ne briga. Ko ga ja mama zjutraj prišla zjutraj zbudit, je preprosto rekel: ne. Štirinajstletnik je bil najbrž že pol metra višji od mame, spoštovanje nobenega in eto... Reva ni mogla narediti nič. Prav NIČ.

Življenje ima določena pravila, ki se naj bi jih držali, da sploh lahko živimo med seboj. Že na prvi pogled je jasno, da ljudje ne zdržimo ob vseh teh pravilih in da jih - včasih manj, včasih več - radi kršimo. Vprašanje torej ni ali jih bomo kršili ali ne, vprašanje je samo kdaj jih bomo kršili. Torej morajo biti kazni temu primerne. Tukaj ni zaupanja, da nekdo nečesa ne bo naredil, pravila in kazni morajo biti jasna in glasna. Odgovornost porazdeljena.

Včasih nam ta pravila kaj pomenijo, včasih pa tudi ne. Kdo še ni zapeljal skozi rdečo luč? Kdo še peljal hitreje od dovoljene hitrosti? Se nam je zdelo, da smo ga fino us*ali, smo imeli slabo vest? In če nas je nadzor slučajno dobil, smo se jezili nase ali na policaja? Večina najbrž objokuje svojo nesrečo: "ja pa glih mene je moral ustavt!" Pomanjkanje nadzora nam včasih reši kožo, nekateri vse to celo vzamejo za šport in zabavo. Nekaterim pa tudi druga pravila pomenijo zabavo oz. se jim skušajo izogniti. Najbrž to velja prav za vsa pravila.

Včasih pri otrocih prepovedujemo stvari, ki nam osebno niso všeč, medtem ko drugih, takih ki so nam bližje, celo ne prepovemo ali pa jih celo spodbujamo, čeprav niso v otrokovo dobro. Najbrž iz več razlogov, iz ljubega miru, iz nezanimanja, iz... whatever. Težko se je odločit za vsako stvar.

Jaz pri prepovedih ponavadi gledam z druge strani. Iščem pametno razlago zakaj česa ne bi dopustil. Če jo najdem, jo tudi otrokom razložim in jim skušam dopovedati razloge za in razloge proti. Če mi slučajno zadeva sploh ni povšeči in če je nadzor mogoč, določim še kazen v primeru kršitve. A odločim se ne jaz. Odločitev za ali proti prepuščam otroku. Dam mu svobodo odločanja, kar včasih sicer težko nosi, a vedno ponudim tudi možnost, da se jaz odločim v njegovem imenu, če seveda to prepusti meni.

Starši vse prevečkrat prepovedujemo stvari, ki jih samo s pridom izkoriščamo. Otrokom kar naprej tumbamo, kaj je prav in kaj ne, a sebe ne vidimo. Svojih kršitev človek ne opazi ali pa ga preprosto ne zanimajo. Ko nas zasačijo, se sklicujemo na svoje odgovornosti, na svoja leta, na svojo avtoriteto. A otrok je zaradi tega lahko le zmeden. Še posebej, če vse pride brez razlage. Zato se tudi trudim, da bi otrokom svoje vzgibe, svoje interese in svojo dolžnost in odgovornost tudi razložil.

Koliko staršev se pokesa pred otrokom, ker so sami naredili nekaj narobe? Kolikokrat se jim opraviči zaradi krivice, neprimernih besed ali česa drugega?

Če vzamem spet primer. Jaz naprimer v srednji šoli nisem bil ravno cvet pridnosti, špricanja je bilo kar veliko, celo preveč. Otroci to seveda vedo, čeprav kategorično zanikam. ;) Kako naj jim torej špricanje prepovem? Kar tako: "jaz lahko, ti pa ne smeš!"? Jaz mislim, da tako ne smem niti ne morem. Torej moram vzeti drugačen pristop. Kar pomeni, da se spravim na dobre in slabe strani samega špricanja, o tem razglabljam, a ne delam velikega pompa, kako je to grozno. Mogoče je tudi fino. A za sabo potegne določene posledice, ki bi jih moral otrok nositi. Moja naloga je, da otroka spravim skozi osnovno, srednjo šolo in s stališča moje odgovornosti ne morem špricanja podpirati. Moja starševska dolžnost se je torej nestrinjati s samim špricanjem. Pa če mi je (bilo) še tako všeč.

Se mi zdi, da otroci tako razločijo različne naloge in vloge, v katerih nastopamo ljudje in me - vsaj mislim - poskušajo razumeti tudi takrat, ko se ne strinjam z njimi. Je pa to seveda naporno in dolgotrajno.

Uspeh pa na žalost nikakor ni zagotovljen....

Jaz imam svoje mnenje. Pa ti imaš svoje mnenje. Pa on ga ima seveda tudi. Ja, in tisti tam, ki kuka izza vogala, ga ima tudi. Skratka, če skrajšamo štorijo: vsi imamo svoja mnenja.

To je pravzaprav lepo. Mogoče ni čisto res v čisto vsakem primeru, malo pa le lahko poenostavim. (Eto, sem že začel...)

Lepo je tudi, če svoja mnenja zagovarjaš. Vprašanje pa je, do kam jih zagovarjati? Do konca? Do bridkega konca ali do triumfalne zmage? Ali nekam vmes, dokler se ti da?

Je moje mnenje pravilno? Je moje mnenje pravilno za vse? Najbrž ni. Celo zelo verjetno je, da ni.

No, moja mnenja so o vseh zadevah zelo raznolika. In so prilagojena meni. Jasno, a ne? Dolga leta sem jih zlagal na kup, kdaj pa kdaj pa tudi kakšno kupil, priznam. Z vsem se mi pa res ne da ukvarjat... In koliko sem jih pripravljen zagovarjat? Težko reči, najbrž do takrat, dokler me kdo ne prepriča v kaj drugega. Včasih se pustim prepričevati, včasih pa kar lepo stisnem rep med noge in si mislim: "ti kar govori... kaj me briga... jaz mislim pa tako!" V tem ne vidim nič slabega, mnenja so lahko različna pa se ni treba zaradi tega požreti.

Mojo napako, če temu tako rečem, vidim predvsem v tem, da dam vsem mnenjem po svoje prav. Prepričan sem namreč, da moje mnenje povsem velja le zame osebno. Za nikogar drugega. Seveda se kdaj tudi jaz poslužujem prepričevanja, a v tem imam natanko toliko možnosti, kot jih imajo drugi pri prepričevanju mene. Vendar pa ponavadi tega ne počnem v tej smeri - v smeri prepričevanja. Povem kako jaz mislim, kako jaz gledam na stvar in kako bi se jaz odločil. Nočem, da moje mnenje obvelja zaradi sile, zaradi prepričevalne spretnosti, rad bi le videl, da se moje mnenje upošteva. Nič drugega.

Tudi zato svojih mnenj ne zagovarjam preveč na silo in nikakor ne pravim, kaj je prav.

Na vsako stvar se da pogledati na več načinov. Nekateri načini so nam skriti, medtem ko jih drugi vidijo. To se mi zdi enkratno. Le tako se lahko kdaj kaj naučim in grem naprej. 

Kar naprej se nekaj polariziramo, eni beli, drugi črni, eni za to, drugi proti temu. Debate privedejo do vrhuncev, ko se vsi samo še zmerjajo. A nihče ne pogleda vase in se vpraša ali res popolnoma stoji za svojim mnenjem. Razlike med tem, kaj mislimo in tistim, kar delamo, so vedno večje. Vse je vedno narobe, pri tem pa pozabljamo, da svet stoji na nas. Da smo mi tisti, ki ta svet vrtimo. Da mi vzgajamo svoje otroke in jih učimo. Pa jih? Da bo svet lepši?

Japajade.

Svet je v barvah, kajne?

Me prijemlje dilema.

Ali te Zaupanje v nekoga ali nekaj odreši lastne, osebne odgovornosti?

Mislim, da zaupanje večkrat preveč izkoriščamo. Najenostavneje je v imenu zaupanja odgovornost prenesti v celoti na drugega.

Problema seveda ni, če se to zaupanje nikoli ne podre. A kakor je v tem polnem življenju navada, gre vedno kaj narobe. Izdaje zaupanja se vrstijo po tekočem traku, to zanikati bi bilo čisto brez pomena. Tudi ni rečeno, da se take izdaje vršijo samo zaradi slabih stvari, mnogokrat so ljudje v precepu, ne vedo kaj bi naredili, odločijo se pač tako itn. Zakrivati si oči pred tem, v stilu meni se to že ne more zgoditi!, je torej še veliko bolj neodgovorno. Ker vsi vemo, da se to dogaja. Dan in noč. Meni, tebi, njemu.

Kaj torej v mejnih situacijah, takrat ko se zaupanje podre, ko je treba nositi posledice svojih dejanj? Ne sprašujem se kdo je kriv, krivda ima tisoč obrazov in tisoč zornih kotov, vse je stvar dokazovanja. Sprašujem se ali se lahko človek, ki je zaupal in je bilo to zaupanje izdano s strani drugega, izmakne posledicam, ki jih bo nosil, ker je preveč zaupal?

Nekatere od dilem so lahke:
- pogledate levo in desno preden greste čez prehod za pešce? Večina bo odgovorila seveda. Čeprav vas avto ne sme povozit imate toliko odgovornosti, da vseeno pogledate. Vam najbrž to, da on tega ne sme ne bo nič pomenilo, ker vas ne bo več.
- zaklenete avto, ko ga pustite samega? Seveda! Celo prekršek je, če ga pustiš odklenjenega. Delaš skomine.
- prepustite vse svoje premoženje partnerju? Večina bi danes rekla ne, nikakor. Kaj veš, kaj ga piči. Nočem brez vsega ostat, a ne, se opravičujemo. Mnenja so že deljena.

Potem pa so malo težje:
- seksate s kondomom? Bolezni, zanositev so čisto vsakdanje posledice. Jah, od začetka ja potem pa ne. Tu smo že na pol.
- sem sodi tudi ta, ki je povzročila tale post: moški, ki noče imeti otrok, seksa brez kondoma. Ko ga žena izda, ker si sama otroke srčno želi, jo zapusti. Do tu vse v redu, ga razumem. Ampak on zapusti tudi otroka, ker ga itak ni hotel. To pa je meni že nerazumljivo. Kako? Ga bo zbrisal? Ker ga nisem hotel, ga ni? Otrok je pravzaprav posledica njegovega dejanja. Je torej dopustno otroka zapustiti, ker te je partner izdal? Ali zato, ker ga preprosto nisi hotel? Si naredil vse, da se to ne bi zgodilo? Res vse?

V imenu zaupanja torej naredi nekaj še bolj hudega. Otroku, ki ne more drugega kot da zaupa svojim staršem, odreče to zaupanje in gre.

Obstajajo seveda podobne, a še mnogo hujše dileme, ki pa niso rešljive brez tega, da damo tako izkušnjo skozi. Kar pa nobenemu ne privoščim. Prav nobenemu. O skrajnih mejnih situacijah lahko razpravljajo le ljudje, ki so to dali skozi.

Seveda vsi več ali manj zaupamo, temu in onemu, drugače bi bilo preprosto težko živeti. Ne bi se mogli niti premakniti, ne  bi se vozili v avtobusih, vlakih in kajvemčem še. Na tisoče stvari ne bi mogli početi. Pa seveda tako ne gre.

Vendar pa so odzivi na porušenje zaupanja velikokrat zanimivi. Kakor opažam so v veliki meri odvisni od čustvene vpletenosti, poznavanja razmer in interesa. Nikakor niso načelni in nikakor niso za vse enaki. Človek meri krivdo drugih kar naprej, sebi pa jo odmerja v majhnih količinah. Če sploh jo. Svet je priročna zadeva za prevzemanje krivde, ostali, drugi, ti so vedno krivi.

Vse je pravzaprav v tem, kako delovati po porušenju zaupanja. Kako nositi posledice, ki nastanejo bodisi zato, ker smo mi rušitelj tega zaupanja bodisi zato, ker smo mi oropani zaupanja? Po mojem mišljenju bi bilo nujno potrebno že prej definirati odnos do takšnega problema. Sploh zato, ker se moramo zavedati, da do tega pride vse prevečkrat pa če se še tako trudimo. Ves svet ni odvisen od nas, drugim moramo prepustiti njihovo odgovornost.

Je v tem primeru pobeg prava rešitev? Tuljenje nad svojo nesrečno usodo in krivljenje celotnega sveta? Ali pa se je s svetom potrebno spopasti in ga gledati v oči? Nobena varianta ni lahka, nikakor ne. A skoraj vse težave so rešljive. Tega bi se bilo dobro zavedati, se spoprijeti in živeti naprej. Iskanje krivde in maščevanje ne prinese prav nič dobrega. Nam ne bo dalo nikarkšnega zadoščenja, še manj pa nas bo rešilo problema.

Jaz sem torej prišel do sklepa, da se je potrebno zavedati svoje lastne odgovornosti, in da je potrebno nositi posledice svojih dejanj, kakorkoli že do njih prišlo! Še posebno pa se je potrebno zavedati, da otrok v nobenem primeru ni ničesar kriv in da ne sme postati figura na šahovnici boja med starši. Tega bi se morala zavedati tako oče in mati in oba delovati v dobro svojega otroka pa če se še tako ne marata ali če je to še tako težko. Če sta ga naredila dva, morata tudi oba nositi posledice. Pa čisto vseeno čigava je krivda! Zato se ne bom nikoli strinjal z moškimi, ki nočejo slišati za svoje otroke kot da se jih ne tičejo. Pa če jih imajo radi ali ne.

Ne morem, sorry.

Povod za zanimanje za temo, skupaj s komentarji:
http://katarina.blog.siol.net/2007/01/02/zanimiva-zivljenjska-situacija ter
http://katarina.blog.siol.net/2007/01/09/pridejo-plesat-in-odplesejo-v-smrt

Ja, tudi jaz sem pisal pesmi. V rani mladosti. In blog je kakor naročen, da jih objavim.

Ne zato, da bi ostale odganjal, zato, da bom imel vse lepo spravljeno na kupu. Tudi to je del mene, sicer precej oddaljeno, a zaznamovalo me je v ravno "tistih" letih.

Ali so bili takrat taki časi, da so mi jih celo objavili v Mladih Potih, v Mladini, ne vem. Zgleda že tako. Enkrat bi moral B. Ogorevca vprašat. Hm, kje se bo pa spomnil, enega od mnogih...

Skratka, jaz sem zadovoljen, da so jih objavili, ker drugače jih ne bi več imel. Še te kopije sem iskal celo večnost po NUKu, da sem jih dobil, ker ravno teh izvodov na Mladini nimajo. Vse ostale so šle v maloro pri mojih neštetih seljenjih. Šmrc.

Zanimivo pa je, da se po več kot dvajsetih letih vračam, tokrat na Monitor, a, hej, Mladina ga izdaja. ;)

Kakorkoli že, tisti z rahlim srcem ali tisti, ki čutijo odpor do, khm, neke vrste lirike, končajte tukaj. Zadeva bo v parih nadaljevanjih.

Tele so ene prvih. Se mi zdi. No, vsekakor je '84 precej daleč. Čas ko so Nieti nažigal na Novem Rocku. Heh, še Jonas je bil mlad, kaj šele jaz! Zato ne zamer't.

19.9.84
Premražen, od sten vesolja,
sem zaspal. Tema. Nič.
Ves entuziazem, iz krvi spočet,
preliva se v mavrico. Svetloba. Vse.
Odsev zvestobe, žalosti pozabe,
vrača se v svet. Tu. Čas.
Odrekanje, kitajski zid srca,
polzi v breg. Nikjer. Nikoli.
Morala, prepleskana,
ostane v večnosti. Zmeraj. Prostor.
Križ, simbol zemlja prekletih,
čas na vajetih drži. Bog. Hudič.
Jaz, pozabljen utrip srca,
držim ga v rokah. Nič. Kaos. Spet.

22.10.84
Klop na kateri
sem sedel
je umrla
spominjala me je
na čas
otroških oči
potem je vstala
in rekla
da je bog
nikoli ji nisem verjel
dokler je bila
vedel sem da
zakaj
nisem vprašal
naenkrat je ni bilo
več
pod našimi nogami
s seboj je odnesla
vse kar smo imeli v glavi

27.10.84
Ležal sem v travi in moja
obleka je bila tako zelo naga
pil sem posušeno pivo
dokler mi ga ni odnesel veter
otroci so mi skakali po očeh
zato sem jih pač vrgel stran
pustil sem da se mi je splazil črv v uho
nato sem ga preklel
posesal mi je vse možgane
in iz vsega veselja sem ga poljubil
tako sem ležal v travi
ko so začeli hoditi ljudje mimo
sem umrl

27.10.84
V daljavo je
pripešačil klic
ujel sem ga in odšel
bilo me je groza
njegove bele mesečine
grozečih oči prihodnosti
njegovi zlovešči pogledi
so opisovali vse
grozote umazanih lobanj
razklali so mi misli
na milijon ugašenih lučk
mogočnih pasti filozofije
potem je naredil temo
in njegov čaj
je bil tako dober

13.11.84
Smeh je ležal v travi
lahko bi ga ukradel
bila pa je tako prekleto žalosten
vzeli so mi smeh je rekel
in se odplazil v
nikolivečsenevrne
ne bomo se več smejali
to je bilo včeraj

18.11.84
Sneg je bil tako vroč
da je prežgal očesno mreno
te velikonočne noči
skozi zamegljeno svetlobo mavrice
sem si lahko predstavljal
vso senco izgubljenih let
za belimi podplati je
odgomazel milijon
vijoličastih krav
v senci dreves tišine
zmrzoval je pašnik
od bega poteptan
pripeljal je princeso
sončnega sijaja
da obljubila mu je
lunin žarek v meso kosti

6.12.84
Vrnite se bogovi
zlepljeni smo v čast ledu
za zaprtimi straniščnimi vrati
cigaretni ogorek v školjki
poje o prekletstvu duš
razčetverjenih in zatiranih ljudi
vrnite se bogovi
kajti ni ostalo toliko čudes
da laži ne bi prepoznali
v srcu prestreljenem
joka mladi mož noči
vrnite se bogovi
v svet nesrečni
kjer redili kače smo na prsih
svojo milost nam je
podaril mož besneči
človek s prižnice

 

Ker že toliko govorimo o sredini in me Vreme kar naprej špika s tem, bo treba tole malo bolje razložit. Zdi pa se mi, da tudi po tem ne bo kaj več jasno... Vse skupaj nikakor ni lahko, včasih celo sebe izključujoče, polno nasprotij in protislovij. Pa vendar smo ljudje takšna bitja. V vsakem od nas je polno poti in polno neodvisnih vplivov, ki se med seboj prepletajo in ustvarjajo kaos v katerem se je težko znajti, še težje je najti izhod. Poleg tega se vse kar naprej spreminja, melje in osvežuje - kar povem danes, morda jutri ne bom povedal enako.

 

Bistvo vsega se nahaja v moji objavi Nekje vmes. Pravzaprav je tam notri vse povedano, tudi zakaj in kako sem na takoimenovani sredini, če seveda to vzameš za sredino. Že sam naslov dobro definira moja stališča, ki se največkrat ognejo radikalizmu in robnim pogojem, (prevelikem) nagibanju v eno ali drugo stran.

 

Sem človek, ki nadvse spoštuje svobodo. Pa ne samo svoje! Nadvse važna je svoboda drugih. Svoboda je odgovorna stvar, ki je ne moreš vzeti v celoti za svojo. Že iz njene definicije izhaja, da mora biti natanko enaka za vse. Včasih se mi celo zdi, da spoštujem svobodo drugih celo bolj od svoje. A to je moj lasten problem, moja odločitev in moja svoboda. To si pravzaprav lahko privoščim. Če se samomejujem je to tudi del moje svobode in moje svobodne volje. S tem naj ne bi nikomur škodil, v svobodo drugega pa s tem nikakor ne posegam.

 

Tako bi lahko v določeni meri rekel, da sem anarhist, kar najbrž tudi sem. Vendar ne v tisti znani obliki, ki jo večina pozna. Osebni anarhist, ki s svojo svobodno voljo uveljavlja svoje življenje na tem planetu. Pri tem upam in si predvsem želim, da ne bi nikdar posegal v svobodno voljo drugih ljudi. Kar seveda v realnosti ni možno. Tako se lahko označim tudi za neke vrste idealista. Kar nedvomno (tudi) sem. Vendar tako mislim in v to verujem. Verujem v svobodo, v svobodno voljo.

 

Če bi živel čisto sam na celem svetu, bi najbrž ne imel problemov s takim načinom življenja. Vendar pa temu ni tako. Vsak trenutek mojega življenja je zaznamovan z dialogom s sočlovekom, s trenjem mnenj, z uveljavljanjem - s sožitjem z drugimi. Drugače ne gre, nisem puščavnik (kar bi mi sicer v precejšnji meri olajšalo življenje), sem socialna oseba in čisto navaden človek.

 

Po pravici povedano, ni lahko. Predstavljajte si, da ste vedno Nekje vmes, ne veliki ne majhni, ne levi ne desni, ne zgoraj ne spodaj, ne na začetku ne na koncu, ne v sebi ne od sebe, vedno nekje na poti od sebe in nazaj. Ne izberete in zacementirate svojih stališč temveč jih kar naprej obnavljate, preverjate, preizkušate. Verjamete in zaupate v druge ljudi. Vedno in povsod. Ste – po domače povedano – naivni do konca in še malo čez. Ampak drugače preprosto ne gre, drugače ste že izven svoje osnovne predpostavke o svobodi. Verjamete vsem in vsakomur. Vedno in povsod. Celo razumete jih ali se vsaj na vse kriplje trudite, da bi jih razumeli. Tudi, celo še posebej močno, se trudite v primeru, da se nikakor ne strinjate z njimi.

 

Moje delovanje je torej vedno skrajno oteženo. Najbolj v dogovorih s sočlovekom. Ne posegam v človekovo svobodo in vanjo tudi nočem posegati. Nočem prevzemati odgovornosti za njegovo svobodo, zanj. Lahko le rečem, kaj jaz mislim, on pa naj misli pač tisto, kar misli in če misli, da mora kaj narediti, naj to tudi naredi. To nikakor ni moja stvar, njegova je!

 

Dogovori so še težja oblika, kjer se mora človek samoomejevat, da lahko sploh doseže dogovor. Ne-doseči dogovora pa je na eni strani spet samoomejevanje ali pa omejevanje svobode drugega. In sem spet tam.

 

Če razumemo vse to, je najbrž jasno, da se z demokracijo ne strinjam. Verjamem, da je sicer najboljša od vseh slabih oblik, vendar še vedno (pre)daleč od mojih stališč. Pa vendar moram v realnem svetu delovati v njeni obliki, se ji podrejati in se na njen račun samoomejevati.

 

Pa vendar vsega tega ne smemo mešati z odločitvami, ki so pravzaprav nekaj drugega. Odločam se presenetljivo lahko in enostavno, kljub vsem pomislekom in vzporednem razmišljanju. Odločanje mi v nobenem primeru ne predstavlja težav, pravzaprav mi lastna svoboda omogoča mnogo hitrejše in učinkovitejše sprejemanje odločitev. Seveda skupaj z osebno odgovornostjo.

 

In sem resnično vedno Nekje vmes. Pa ne zato, ker bi tam tako rad bil, temveč zaradi mojih osnovnih stališč. Zato, ker upoštevam sočloveka. Zato, ker sočloveka razumem ali se ga vsaj trudim razumeti. Zato, ker me sočlovek briga.

 

Zato, ker imam sočloveka rad.

 

Zadnja v nizu objav v Delovem blogu. Mater, zakaj takih ne pišem več? Lenoba lena, stara...

----------------------

Za in Pred

Najlaže bi sebi takole odgovoril.

Vsak od nas je sam. Čisto sam. Znotraj sebe nimaš nikogar drugega, kot samo samega sebe. Kar pa seveda ne pomeni, da moraš biti osamljen. Osamljenost je stvar lastne izbire, odločitve, dejanj. Je pa med njima tanka črta, ki ločuje in človek težko hodi naravnost po njej. Vedno se nagibaš v eno ali drugo smer. Zato včasih tako radi to dvoje zamešamo, skušamo odpraviti svojo “samost” s tem, da nismo osamljeni, a ves tak trud je že vnaprej obsojen na neuspeh.
Biti sam ne pomeni nič slabega. Nezavedati se svoje “samosti” pa je lahko že težja stvar. Ker iščeš in iščeš pa seveda nikoli ne najdeš. Najtežje je najti tisto, kar imaš pred nosom, kar je v tebi. Največ napora in največ energije gre za raziskovanje samega sebe. Ker moraš sebe, svoj jaz, mučiti, trgati, z vseh strani analizirati. In to je težko.

Strinjam se, da mora človek čisto sam narediti preskok naprej, v novo fazo ali v novo obdobje. Brez tega seveda to sploh ne gre. Vendar pa so vplivi tisti, ki nam to omogočajo. Vplivom se nihče ne more izogniti. So dobri in so slabi, povsod okrog nas. Kamorkoli gremo in karkoli delamo, nekdo ali nekaj vpliva na nas. Narava sama, ostali ljudje, stvari s katerimi se ukvarjamo. S pomočjo vseh teh vplivov se razvijamo, se tvorimo, in se tudi spoznavamo. Skozi te vplive dobivamo tudi izkušnje. Ti vplivi nam omogočajo, da lahko naredimo naslednji korak naprej, seveda, če ga sploh hočemo. Od nas samih je odvisno ali bomo stopili naprej v neznano, vendar nam vsi ponotranjeni vplivi dobro kažejo pot. Nekaterim odsvetujejo, nekatere primorajo, nekateri naredijo korak naprej nezavedno.
Razsvetljenje. Korak naprej, ko so kar naenkrat stvari jasne in določljive, kjer so se vse stvari postavile v obliko, ki jo prepoznamo. Pa vendar smo vse te oblike nosili v sebi, jih gnetli in ponotranjali, jih analizirali, se ukvarjali z njimi. Tehtali ali se splača, ali je vredno, ali se nam preprosto sploh da. In na koncu, ko se slika sestavi, zasije v vseh svoji preprostosti. Koraka naprej potem ni več težko narediti. Vendar je vse to zasluga vplivov in našega dojemanja teh vplivov. Našega razmišljanja ob določenih vplivih, naših načel in vsega tistega, kar mislimo, da je važno v življenju. Tako se seveda vedno zgodi, da lahko popolnoma enak vpliv večim ljudem pusti čisto drugačne posledice.

Ljubezen je... priznam, da pojma nimam. Trudim se in trudim ampak te uganke najbrž ne bom nikoli rešil. Po mojem ljubezen preprosto JE. Vse kar mora človek narediti je, da jo najde. Skriva se v tebi, meni in v vsakem od nas. JE. Če verjameš v njo, jo lahko odkriješ, jo lahko najdeš. A se skriva, preoblečena je v tisoč različnih oblek in nikakor se ne mara prepoznati. In smo pri zaupanju. Če zaupaš vanjo, če veš, da te bo našla sama oziroma, da jo boš prepoznal takrat ko naletiš na njo potem jo boš našel. V nasprotnem primeru boš odkrival na tisoče kamnov in gledal pod njih v upanju, vse do brezupa.

Če bi bili ljudje bolj odprti in veliko bolj dovzetni za Sočloveka, bi videli, da ljubezen preprosto je. S preračunljivostjo, hinavščino in skrbenjem za lastno r*t pa je jasno, da je ne bomo nikoli odkrili. Ker ljubimo samega sebe in ne Sočloveka. In čemerkoli bomo dali ime ljubezen bo tu samo zato, da bomo še bolj ljubili samega sebe. Bistvo ljubezni pa je v nečem drugem. Večina v tem, da se predaš, da se daš drugemu, da se mu prepustiš na milost in nemilost, da te oblikuje, da počne s teboj kar mu je volja. Predaš mu ravno tisto, o čemer sem govoril čisto na vrhu: samega sebe, svojo “samost”, svoje bistvo. Je sploh še kaj težjega?

Se oproščam za tako veliko “luknjo” med prispevki ampak... ne, ne bom se opravičeval, brez veze. Našel bi lahko na tisoče izgovorov, ki čisto nobenemu ne bi koristili. Ne meni, ne tistim, ki me berejo.

Priznam,da se je včasih težko potruditi in, ja, tudi jaz sem len. Biti odprt ni tako lahko, moram se precej truditi, da napišem kaj, kar bi bilo vsaj za silo razumljivo. Ne mi preveč zameriti, trudim se in se še bom.

Tretji in četrti post z Delovega bloga, združena. Hm, saj sploh ni tako slabo...

--------------------

Kdo in kaj sem?

Moje življenje zaznamujeta in oblikujeta dve osnovni stvari: ljubezen in svoboda. Vsa ostala mnenja, načela in podobno so podrejena tema, prvima dvema. Iz prvega prehajam do romantike, iz drugega do anarhizma. Verjamem v popolno ljubezen in verjamem v popolno svobodo. Vse svoje sile in delovanje svojega življenja usmerjam v tej smeri. Preprosto verujem. Lahko bi ti dve besedi označil kot Boga, a jih raje ne. Vendar verujem.

Iz prejšnjega odstavka nato vse ostalo sledi.

Trudim se ostati zvest samemu sebi v prvi vrsti. Se ravnati po svojih mislih, po svoji glavi. Včasih trmasto, z glavo skozi zid, a v veri, da delujem prav. V veri, da se ne izneverjam samemu sebi. Osebno sem svoboden, sebi lasten, edina stvar, ki jo imam za vedno na tem svetu, so moje misli, moja svoboda. Tega mi nihče ne more vzeti, tega nikomur ne dam. A nikakor ne mislim, da sem samozadosten, z velikim veseljem pobiram iz okolja, vse, kar mi to okolje skuša dati. Vsak nasvet upoštevam, vsako dobro idejo, vsako misel. Skušam rasti na vseh teh vplivih, se z njimi oplajati, jih vplesti v svojo lastno miselnost. A odločitve na tej podlagi so samo in čisto moja stvar. Jasno je, da včasih na svoji poti tudi koga ranim, koga poškodujem. Temu se na žalost ne morem ogniti. A odgovornost nosim vedno. V vseh primerih se jasno zavedam posledic svojega dejanja in jih tudi odgovorno sprejemam, se pred njimi ne skrivam. Včasih sem potisnjen v kot iz katerega drugega izhoda ne vidim.

Tako, na drugi strani, od ljudi tudi pričakujem, da so svobodni, samostojni. Ne smem in nočem se odločati namesto njih, njihove odgovornosti ne smem in nočem nositi jaz. Ker s tem prepuščam delček osebne svobode drugemu, prepuščam svojo samostojnost in se odgovornostno navezujem na drugega. Čeprav je ta drugi sam sposoben tega. Nikoli nikomur ne vsiljujem svojega mnenja, svojih misli. Rad povem, kaj in kako mislim, a tukaj se vsa stvar konča. Odločitve zase sprejemam jaz, kdo drug pa zase. Ljudi celo ne prepričujem v svoj prav, raje zasejem seme dvoma, raje pogledam na zadevo z druge plati. Delujem tako, ker se to obnese tudi pri meni samemu. Z direktnim napadom pri meni ne prideš daleč, že samo zato ne, ker je napad. Kakor ne dovolim, da drugi sprejemajo odločitve v mojem imenu, tudi jaz nočem sprejemati odločitev v drugem.

Svet, ljudi okrog sebe, ljudi s katerimi komuniciram skušam preprič(ev)ati s svojimi dejanji, s tistim, kar delam in kako delam. Sem kamenček v mozaiku, ki ga sestavljam. Delam po svojih močeh tisto, kar (z)morem, tako kot zmorem. Seveda se lahko takoj vprašam ali ni že ta mozaik največja oblika nesvobode? Sem zaradi svojih prvih dveh načel vedno znova omejen na samo določen nabor obnašanja, delovanja? Sem zaradi tega jaz še najbolj vpet v neke smernice? Navidezno svoboden, v resnici pa zasužnjen že od začetka? Pa vendar se mi zdi, da v pojem svoboda spada tudi pojem odgovornost, da svoboda ni pač samo tisto, da lahko počneš, kar te je volja. Je veliko več od tega. Med drugim tudi pravica nositi svojo lastno odgovornost. In v tem ni nesvobode. Na drugi strani pa je razkroj, nič, z njim pa nesvoboda.

Ne bežim pred dolžnostmi, pred izzivi življenja, ne bežim pred življenjskimi problemi. Ne pobegnem pred njimi. Ne obrnem jim hrbta, vedno jih skušam rešiti, kolikor le je v moji moči. Vedno se odločim za takšno pot, kot se mi zdi prav. Za takšno, ki je v skladu z mojimi verovanji. Temu se ne morem odreči. Ponavadi je to dosti težja pot, kot se zdi na prvi pogled. Pa sem zadovoljen, sem zvest samemu sebi. Se pa le zgodi sem in tja, da sem stisnjen v kot, da imam problem, problem ki je nerešljiv. Je nerešljiv v skladu z mojimi načeli. Moral bi postati nekdo drug, da bi ga rešil, moral bi spremeniti nekoga drugega. Kar pa ne gre.

V meni je ogromna življenjska s(i)la. Kaj bi vse še rad počel, kaj bi vse rad še doživel! Zanima me tisoč in ena stvar, rad bi se ukvarjal z najmanj stotimi naenkrat. Rad bi vzgajal 127 otrok (no, ja...), rad bi zaznaval vsak njihov trenutek tega življenja. Življenje je nekaj najlepšega, vsak dan je nov dan, nov začetek, novo življenje. Na tem se pojim, to mi daje energijo. Vsakega dneva sem zjutraj neskončno vesel. Ker je možnost. Je možnost za karkoli. Že samo to, da je samo možnost, je čisto dovolj. Lahko jo izkoristim, lahko je ne, lahko jo prepustim, lahko... karkoli mi pač pade na pamet. Seveda spet skupaj z odgovornostjo in zavedanjem tistega kar delaš. Ni to nekaj velikega?

Vem, da je življenje zakomplicirano, polno težav, pasti, prepadov, vzponov, padcev, a se jih ne bojim. Skušam ga po svoje obvladovati, se boriti z njim, ga srkati, ga preprosto živeti. Življenje ni moj sovražnik. Od njega pa ne pričakujem prav veliko. Najbrž se zato lahko veselim tudi majhnih stvari.

Zelo pogosto me moj romantični del opominja, da nisem ne na pravem mestu, ne v pravem času na tej zemlji. Tudi anarhistični del zelo rad pritegne k temu. In se večkrat sprašujem kakšna je pravzaprav moja vloga. Sploh obstaja kakšna vloga? Tukaj, po pravici povedano, ne pridem daleč. Ustavim se nekje v sredini, sredi morja vprašanj, brez enega odgovora, a najbrž je tako tudi prav. Čudi pa me le, da kljub svoji naravi, ki res ne paše na ta svet, kolikor toliko uspešno (so)delujem v takšnem družbeno socialnem okolju. Nisem (še) skregan z realnostjo, nisem odmaknjen nekam čisto na rob. Po eni strani sem romantik, ki si slika svet ravno obratno sorazmeren od tega, kar je v resnici, po drugi strani pa že dolgo ni bilo realne stvari, ob kateri bi bil hudo presenečen. Zavedam se, da je v tej realnosti prav vse mogoče, da ljudje s(m)o in bomo naredili še vse, kar je mogoče in tudi tisto, kar je nemogoče.

Ja, v sebi opažam nekaj paradoksov, stvari, ki jih še ne (z)morem rešiti. Delujem na več nivojih. Eno se včasih izključuje z drugim, včasih dopolnjuje. Spoznavam samega sebe, vrtam po sebi, se (včasih) tudi mučim, če je treba. Spoznanja so vedno zanimiva.

H. neznansko dobro vpliva name. Spoznal sem, da mi daje samega sebe nazaj. Vse, kar ji dam, se oplemeniteno z njeno ljubeznijo vrne. Ob njej imam občutek, da lahko rastem in da rastem. Da se razvijam in da ne stagniram in stopicljam na mestu. S svojim razumevanjem in svojo ljubeznijo me spodbuja, odkriva v meni še neslutene globine, me zna obrniti iz znotraj ne ven. Daje mi energijo in moč, daje mi zaupanje v samega sebe, daje mi preprosto mene. In tako sem se po dolgih letih, tam nekje od sedemnajstih, ko sem se začel izgubljati, spet lahko našel. In me spet ima, da bi pisal. In pišem.

-------------------

Drugi post z Delovega Bloga.

--------------------------

Priznam

Sem in tja si želim, da bi bil pomemben. Da bi bil resnično pomemben v tem svetu. Da bi bil predsednik, da bi bil rock zvezda, da bi bil Bill Gates. Da bi imel kupe denarja, da bi imel moč, da bi imel vse, kar se da imeti: stvari, ljudi, cel svet, vesolje.

Čisto navaden človek sem in sem in tja me primejo take misli. Kot najbrž še vse ostale pripadnike te rase. Pravzaprav nič posebnega in čisto nič nenavadnega.

Včasih sem se zavestno branil, si podajal protirazloge, debatiral sam s seboj, se kregal in se prepričeval, da tega jaz nočem, da to pa že nisem jaz, da nočem biti takšen. In bilo me je strah.

Zdaj mi tega ni potrebno več početi, odprem si en svoj, čisto majčken zaprt svet in v njem tiho už