Ena večjih misterij, ki mi jih še ni uspelo razrešit.

Pa sem si že stokrat rekel, da bom malo raziskal, enkrat sem celo že šel guglat, da bi se podučil, pa - bogve zakaj - nisem prišel do konca...

Skratka, tega še danes ne vem.

Zakaj se uporablja % znak na kalkulatorjih.

Pojma nimam, priznam. Niti zakaj je tam, niti, kako se ga uporablja. Vsi moji poskusi, rešiti zadevo na hitro s poskušanjem, so padli v vodo. Oz. so še poslabšali stvar - zdaj vem še manj, kot prej.

Ampak me pa malo žre. Ker tam ni najbrž brez veze. Ker najbrž ima neko uporabno vrednost. In ker ima % znak vsak najmanjši butasti kalkulator, mora že imeti kako veliko uporabno vrednost. Zato me žre.

Vendar ne dovolj, da bi šel naprej raziskovat. Raje bom rekel: ah, matematika...

Mogoče ima pa tamauček kaj talenta?

Eh, jaz nikoli ne vem. Pri tej moderni umetnosti je pač tako. Čeprav je najbrž tudi tu enako: nekdo te mora znat prodat.

Bogve, koliko dobrih stvari gre v nič, zato ker "producenti" tega ne opazijo.

Drugače pa tale post nima zveze ne z včeraj, ne z jutri, ne z danes. Slika mi je pač padla v oko, ker jih vedno poslikam v vrtcu. Mlajši od mene bi rekli: kr neki.

Jah, no... Ni boljše ali slabše od česarkoli drugega.

Hja, tudi jaz sem del tega okolja in del te narave, zato sodelujem v Blog Action Day zadevi.

Še vedno mi je všeč, da sem se preselil na deželo. Še kam dlje, v samoto, bi morala it, nekam čisto na samo, direkt sredi narave.

Všeč mi je, da zjutraj vidim srne, ko se vozim v službo, všeč mi je, da plašim zajce, ko brskam po Krtinskem hribu, všeč mi je, da se name jezijo veverice, medtem ko nabiram kostanj, všeč mi je, da srnjaki dvigujejo glavo, ko tečem v večernem mraku mimo njih, všeč mi je, da lahko hranim labodjo družino, všeč mi je, da lahko še vidim jezero polno rib, všeč mi je, da se k nam naselijo štorklje čez poletje, všeč mi je, da je po naših poljih polno čapelj, všeč mi je, da lahko vidim svizca, ko se greje na sončku, všeč mi je, da je še nekaj narave okrog mene.

Iz mesta sem dolgo bežal in na koncu tudi dokončno zbežal. Prav nič me ne vleče več tja. Mesto me pušča hladno, ne zanima me več, iščem popolnoma druge stvari, stvari, ki mi jih mesto ne more več dati.

Človek je produkt narave in če jo bo uničil, bo s tem uničil tudi samega sebe. Kar pa le pomeni, da se bo vse skupaj lahko začelo znova in potem bo nekaj časa mir.

Elektronska pošta je res prava killer aplikacija. Velik del krivde za razmah spleta je res najbrž najbolje pripisati kar njej.

Deljenje informacij in povezanost sicer nista najhitrejši in trenutni, a svoj čar nosi najbrž ravno v tem. Zakasnitve niso tako hude, da bi bile informacije že stare, najbolje pa je to, da ti ni potrebno biti kar naprej na razpolago. Vsake toliko časa se lepo usedeš in prelistaš sporočila. Na nekatera lahko odgovoriš takoj, druga pa lahko pustiš tudi čakati. Vse je torej na tebi samemu, kako boš razpolagal s svojim časom in delom. Kar je seveda prednost.

Sporočila so kratka, jedrnata in usmerjena v tisto, o čemer bi se rad pogovoril. Večinoma brez nepotrebne navlake. Pri tem lahko čez spraviš katerekoli vsebine, še mokro cunjo bi lahko spravil čez, če bi se potrudil...

Elektronsko pošto uporabljam že vrsto let, že zdavnaj sem nehal štet leta.

A še vedno me presenetijo načini njene uporabe. Najraje od vseh imam telefonsko elektronsko pošto.

Najprej ti pošljejo email, v istem trenutku pa ti že zazvoni telefon. Medtem, ko bereš sporočilo, ti ga še zdeklamirajo po telefonu.

Po vsakem takem pogovoru še vsaj dve minuti strmim v prazno in se počutim nekako nategnjenega.

Ah, tehnologija se resda menja, a nekateri procesov zaradi tega že ne bodo menjali. Ni čudno, da je potem vse samo še bolj zakomplicirano.

Tisto, v virtualnem svetu najpomembnejšo?

Tisto, s katero se boriš, ko nastajajo tvoji zapisi?

Tisto, preko katere si povezan v ta svet?

Moja je stara že deset let in kljub vsem mlajšim naokoli, je ne zamenjam brez boja. Ker je preprosto fenomenalna.

Pa moja ljubezen do IBMja gor ali dol. Tole so naredili enkratno, je treba priznat.

P.S.

Šele popoldan sem opazil, da je slika malo "blurred". Super, očala bodo kmalu na poti... Po pravici povedano pa pride to čisto prav, se vsaj umazanije ne vidi. No, saj ne rečem, da je umazana, no... ;)

Tale Mladinska knjiga je en največjih spamerjev, kar jih poznam.

In to ne elektronskih spamerjev, ampak tistih, navadnih, po navadni pošti.

Enkrat, dolgo nazaj, smo si vzeli čas in takle paket odprli. Ojej. Ampak otroci so uživali, iskali nagradne igre, označevali, brisali, se skratka igrali ure in ure. Na koncu smo seveda morali vse poslat na označene naslove.

Napaka.

Od takrat se jih ne moremo več rešit. Pošiljajo pakete in kar naprej klicarijo. Po telefonu se jih da hitro odgnat, pošta pa gre direkt v smeti.

Pa naj jo pošilja Eva Longyka osebno. Briga me.

Pa komu se da to delat??? A ljudje res nimajo pametnejšega posla, kot moriti druge ljudi? A se ni MK včasih ukvarjala s knjigami? Pa DZS? Kaj je od teh podjetij ostalo? Vse drugo jim gre po glavi, ni čudno, da ne obvladajo več svojega osnovnega posla.

Žalost. Čista žalost. Jaz vem, da prav zaradi tega gnavljenja, vedno zavijem stran od katerekoli knjige, ki ima gor znak MK. Prav tako gre v smeti vse, kar samo diši po MK, pa čeprav bi morda bilo celo uporabno. A gre v smeti, še preden pogledam, zakaj gre.

Ker me imajo za norca.

Sem in tja se mi zdi, da v naših krajih konkurenca pomeni nekaj čisto drugega.

Zaradi konkurence se naj bi stvari premikale, šle naprej, uporabniki, potrošniki bi morali imeti kaj od nje. Nova podjetja se ravno skozi konkurenco nekako borijo, da bi pritegnile čimvečji krog potrošnikov. Trudijo se postati boljša, hitrejša, odzivnejša, itn., od že uveljavljenih, obstoječih podjetij. In potem se starejša podjetja trudijo biti še boljša, in vse gre v nekem krogu.

Seveda še vedno vsi služijo, a občutek je nekako boljši, zdi se ti, da podjetja nekaj naredijo, da bi te pritegnila; vsaj zdi se ti, da se trudijo.

Pri nas pa se - vsaj meni - zdi, da je logika obrnjena.

Ko pride na trg nov igralec, ni nič boljši od starejših, počasi se jim prilagodi, postane enak kot oni. Pa smo tam.

Ne da bi šli vsi na bolje, ne! Vsi skupaj družno gravitirajo k najslabšemu. Super. 

Ma ne vem, morda sem samo črnogled, morda občutek tudi ni pravi, a vse skupaj je sumljivo.

Res, tole mi zgleda kot Vstajenje.

Vsem, prav vsem, se lahko le iskreno opravičim za dvodnevni celotni izpad.

Ker bi po pogodbi lahko težil (šele) po 48. urah nedosegljivosti (dobra pogodba, kaj?), se je napaka odpravila po 46-ih urah.

Samo da bo zdaj vse ok.

In če citiram samega sebe:

"Ker sem odvisnik, prazno in pusto je moje življenje, me tile dnevi, ko sem brez interneta, spravljajo v abstinenčno krizo. Sem slep, gluh, pa še govorit ne morem."

Z malce ironije ga morate jemat, saj veste, anede?

Moj pravi prijatelj ni SiOL, kakor sem zmotno predvideval, temveč Telekom!

To je tisti, pravi prijatelj, ki ga spoznaš v nesreči! Nacionalni operater.

Nekako bi mu bilo potrebno zakonsko odstranit tisto "nacionalni".... Grrr.

Zgodba z našo linijo se je namreč zapletla. Zelo zapletla.

Sva šla namreč pogledat k mojstrom, ki kopljejo plinovod po naši vasi. Tam je bila tudi bližnja soseda.

Mojstri so pretrgali kabel, kakor se seveda rado dogaja pri takih delih. Se pač zgodi, ni kaj. Vendar pa je potem potrebno kaj narediti, da se zadeve pošlihtajo, kajne?

No, delavci dva dni že telefonarijo Telekomu, da naj pride zvezat potrgane žice. Soseda dva dni telefonari. IN?

Prišel je telekomovec. S slušalko! Kaj je z njo mislil, ne vem, bil pa je, po pričevanjih, aroganten in nesramen. V stilu: "kaj pa rabte internet?". "Boste že zdržal par dni."

Ejjjjjjj, TELEKOM Slovenije??????

Ima me, da bi jim tistega ptiča zabil nekam... pa ne moreš čisto nič... Mali človek se lahko le tolaži, da ga bo enkrat hudič vzel in da se bodo vsi tisti kao naj-uspešnejši managerji enkrat pobrali in odšli v penzijo. In da bo mogoče enkrat, le enkrat, prišel kak telekomovec, ki bo prijazen. In da bomo imeli telekomunikacijsko firmo, ki bo prijazna in konstruktivna do težav lastnih uporabnikov. Ki bo imela posluh. A najbrž so to sanje v Sloveniji...

Če bomo jutri gor, smo lahko srečni, torej.

ŽALOSTNO.

Pripis 8.8.2007

Zgleda, da sem zadnje čase malo krivičen. To sicer ni lepo, me je pa za razumet. Dva dni brez ineta, ko skačeš gor in dol po hiši in se ti zdi, da je cel svet gluh za tvoje težave... To je težko. Imamo celotno spletno mesto, ki ima kar nekaj obiska, na njem pa tečejo pomembne stvari za ZEVS, da ne govorimo o vseh povezanih straneh, ki objavljajo našo Napoved. Pa blog. Pa pisma, ki sem jih razposlal naokoli, da naj si ogledajo krtina.com... Vse to gre v maloro, pa še marsikaj zraven.

Z razvojem spletnega mesta je veliko dela. S tem, da ga narediš javnega in bolj poznanega, še več. V današnjem času te lahko taka dva dni, milo rečeno, staneta par mesecev dela. Tako je to.

Toliko v opravičilo sebi, ker sem dejstva malo pomešal, malce zabrisal meje in tolkel po tistih, ki morda niso nič krivi.

Glede Telekoma: na 116 je bilo javljeno v ponedeljek dopoldan. Tam so rekli, da fantje ne morejo biti povsod in bo zato potrebno zdržat. Da bodo poskusili priti čimprej, v torek. V torek je res prišel tehnik, do katerega sem bil krivičen, ker je bil zelo prijazen in je svetoval vse, kar se je v tistem času dalo sploh narediti. Njemu se torej iskreno opravičujem, zgleda, da imajo pri Telekomu tudi prijazne ljudi. To je vsekakor pohvalno in lahko le podpiram.

Telekom in Siol sta zdaj ena firma. Definitivno s premalo ljudi. Čeprav je podobne okvire videti pri večini slovenskih podjetij, pa je morda že čas, da se pri Telekomu enkrat zavedo, da naj bi uporabnikom šli naproti v čim večji meri. Saj nismo sitni brez veze. Saj ne težimo kar tako, povprek. Težimo, ko kaj ne dela. In takrat pričakujemo odpravo napake v čimkrajšem času. To, da nimajo ljudi, preprosto ni moj problem. Kolikor vem, jih plačujem tudi za to.

Tehniku s Telekoma pa se še enkrat opravičujem za besede, ki jih ni izgovoril, pa sem mu jih položil v usta.

Danes, 6.8.2007 ob 10:36 je vse crknilo!

VSE.

ISDN telefon, SiOL telefon, Internet, SiOL TV.

Zame je to VSE!

Klic na tehnično pomoč sem seveda lahko opravil šele ob 15:30, ko sem prišel domov.

Najbolj zanimivo pa je, da gredo dežurni tehniki domov že ob 15h. DEŽURNI tehniki!

Čemu so torej dežurni? Si dežuren kar tako, v službi? Od 7-15h? In potem greš domov?

Pri vsej tej razvejanosti in pomembnosti interneta in dostopa, ima firma tako zrihtano, da gredo ljudje ob 15h domov?

Ma, ni za verjet... Še blesave banke delajo dlje...

Verjamem, da gredo stvari lahko narobe, verjamem. Pri nas v vasi je polno bagrov, ki so vse prekopali. Ampak ne morem pa verjet, da nikogar ni, če in ko se taka stvar zgodi. Da vse boli k*. Bodo popravili, ko bo čas. Če bo čas. Če sploh kdaj bo bloody čas...

In to je Zanesljivost.

Ne morem niti drugam. Ne morem imet razvezane zanke. Sicer pa tako ali tako ne verjamem v boljše ponudnike. Jih preprosto ni, so samo boljši od slabih. Vsi imajo premalo ljudi in premalo znanja. Tehničnim ekipam pa je bolj pomembno, kje bodo danes jedle malico, kot, da bi kaj zrihtale. Taki so terenci, čas se izgublja na veliko.

Ko mi je operater po telefonu čisto mirno rekel, da to lahko traja tudi dva ali tri dni, sem le resignirano izdavil: "Aha."

Kaj se čem jezit, bo pomagalo? Pa ravno te dni, ko imam v paci par zanimivih zadev in sem tole krtina.com poslal ljudem, naj si jo ogledajo. In kaj si bodo zdaj ogledali? Nič. En tak lep nič.

Mah, kl*nc.

Tale združitev s Telekomom nazaj, je naredila samo še večje sr*nje.

Kipim od same Sreče! Končno grem lahko knjigo brat, vsakih pet strani pa lahko smuknem v klet pogledat, če lučke že gorijo...

P.S.
Zdajle smo 6.8. 22:00. Še nič.
7.8. 6:42. Še vedno nič.
10:30. Pokliče tehnik s Siola. Gre pogledat, kaj se dogaja.
11:30. Kabel prerezan! Bo javil Telekomu.
13:00. Midva greva na kraj zločina. Zgodba se zaplete!

Tukaj je primerno le opravičilo SiOLu, ker pravzaprav ni ničesar kriv. Le toliko, da nima osebja... da nima dežurnih... da delajo le od 7-15h. V času interneta, ljudje!

Gredo še komu sobotna pospravljanja na živce?

Naši otroci jih imajo radi kot... japajade.

Torej, vsem tistim, ki gredo takele zadeve strahotno na živce, priporočam Zablujeno Generacijo. Tja do "Are You Nuts?" na gumbu za glasnost.

Preverjeno deluje.

Duša in telo se očistita, prostor pa prej ali slej tudi.

Tudi za starejše.

Če začnem malce sentimentalno: včasih je bilo vse tako enostavnoooooo...

Po eni strani, seveda. Po tisti strani, ko si si lahko fotografije ogledoval. Vse na papirju, vse v albumih. Sicer res velikokrat neurejeno, a vsaj v zadnjih letih analogne fotografije, so ti dali fotke v tiste male albumčke. Bolje kot nič, vsaj dogodki so bili nekako skupaj.

Sem in tja, okroglo enkrat na leto, si se razpištolil in vse skupaj uredil. Je bil potem nekaj časa mir, spet si lahko sedel na kavč, potegnil ven zaprašen album in si v miru ogledoval fotke.

Zaradi same narave filma, zaradi cene fotk in dela z vsem skupaj, fotk nisi delal v ogromnih količinah. Na dopustu nisi slikal čisto vsake cvetlice štirikrat, niti nisi zabeležil vsakega štrbunka otrok v morje. Na rojstnem dnevu nisi poslikal vsake svečke posebej, v hribih pa tudi nisi komentiral vsake stopinje.

Fotoaparata tako ali tako nisi kar naprej nosil s seboj in slikal čisto vsega, kar ti je prišlo pred oči - kot kakšen bloger.

In kako se tega lotevamo pri nas danes?

Oh, od začetka, prvi digitalec, takrat je bilo navdušenje veliko! Joj, lahko slikam, kolikor hočem! Saj ni škoda filma... Klik, klik, klik. Vsako sceno poslikam vsaj trikrat, za vsak slučaj, če bo s kakšno fotko kaj narobe. Pa da se bom lažje odločil, katera je prava.

No, priznam, da se tega še nikoli nisem odločil. Pravim si: "hm, morda pa vse prav pridejo...". In vse spravim.

In spravim, in spravim, in spravim, in tako spravljam...

Pa ta stari digitalc, pa novi, pa moj telefon, pa tvoj telefon, pa... vse skupaj nanese kar precejšnje število fotografij. Ker sem šparoven ali pa sem glede tega neodločen, fotk ne brišem, morda čez sedem let vse prav pride!

Da podkrepim s primerom: serija šestih slik s petnajstimi lisičkami še vedno dela zgago na disku. In jo bo najbrž večno, ker se ne morem odločit, katera je boljša.

V temle trenutku se je pri nas nabralo, če sem natančen, 13.132 slik, ki porabijo natančno 33.809.292.407 byte-ov.

Koristno porabljen prostor. 

Ampak spravljal bi jih lahko kar še nekaj časa, ni problema. Vse v isti koš, ko pa se koš napolni, kupiš večjega, in tako v nedogled. Včasih pa se zgodi, da me kdo vpraša: "ti, a veš tista slika, no, a veš, tista z ---- (vstavi poljubno), a kaj veš, kje je?".

Pa sem ga nasrkal!

Kako naj kaj najdem? Kako naj kaj uredim? In če sem že kdaj urejal vsaj z direktoriji, sem in tja, v pomanjkanju časa, vse vržeš v en kup. Kako naj se tega lotim, kaj naj sploh naredim? Jasno je, da se ne grem tega niti lotiti, to ne bo več trajalo dan, dva, temveč mesec, tri!

Groza.

In medtem, ko jamram, se slike kopičijo. Iz trenutka v trenutek. In da ne pozabim na filmčke...

Tamauček ima še kar 39 stopinj. V senci.

Njemu je čisto vseeno ali je zunaj vroče ali ne. Saj ga kar naprej zebe, ko mu vročina raste.

Zdravniki pojma nimajo, kaj mu je. Potem mu lahko pa samo še vročino zbijamo in nič drugega.

S kopanjem v "mrzli" vodi (on tako misli) gre samo za pol stopinje dol. No, nekaj je.

Zato imam zanj eno Dobro misel. V besedi in sliki.

Da bi se nam čimprej pocajtal. Težko ga je gledat, ubožčka, takole zmatranega in vročičnega...

Pristne domače.

Zraven zidu rastejo, prepuščene same sebi. No, posadili smo jih, malo jih tudi privežemo, a kaj več se z njimi ni treba ukvarjat.

In letos so takooooo polne!

Priznam, da so mi take rastline, ki ne rabijo veliko dela, zelo pri srcu. Sem spadajo še bučke in kumare. Poseješ in pustiš. Potem pa raste ko noro. Ne moreš niti vsega pojest.

Jej, kaj so dobre! Bo treba kar vsak dan obirat.

Tale poročila so nekaj najbolj groznega. Zato sem to prepustil Heleni, zavedam se, da bom moral biti večno hvaležen, ker utira pot...

Prvi del, ker vse še ni končano, je sama takole napisala:

Pa čeprav smo jih toliko videli, jih celo imeli in se kar naprej jezili nad njimi.

Zdaj je prav veselje videti kakšnega zrihtanega, človeku kar korak zastane in roka sama seže v žep po fotoaparat. Sploh ob takem lepem sončnem dnevu, ko se je ves spoliran tako bleščal.

Malo nostalgije nič ne škodi.

Za mlajše: to je fičko.

Končno se mi je uspelo prebiti skozi vso birokracijo! Hip, hip, hurej!

Vremensko društvo ZEVS
Osnovni podatki društva

Naziv društva: Vremensko društvo ZEVS
Sedež društva: Krtina 36, 1233 DOB
Matična številka: 2076713
Davčna številka: SI 34641475
Poslovni račun: SI56 1830 0025 6285 803
Račun odprt pri Banka Domžale d.d.
e-pošta: zevs@siol.net
Splet: http://fredek.pointclark.net/Mambo/

Registrirani in vplačani domeni ZEVS.SI in SLOMETEO.SI.

Članarina 15€, družinska 25€, do 18. leta brezplačno. Kaj sploh še čakate?

Huh, zdaj bo pa potrebno delat, kajne? No, saj se že trudimo, storitev je že polno, vremenskih postaj veliko, vremenska napoved je že utečena.

Kar tako naprej!

P.S.

Zdaj imamo pri nas doma kar dva predsednika (hiša z največjim povprečjem predsednikov na kvadratni meter). Zato se ne zafrkavat z nami... :))))

V trgovini z glasbili nekje v Londonu visi takle napis:

"If auditioning a guitar, please refrain from playing 'Smoke on the Water,' as this is causing our staff mental torture."

Pa ravno to bi igral, če bi šel po kitaro... Zgleda sem še vedno v tisti, začetni igralni fazi. Nič se še nisem naučil.

Sem pa zdaj vsaj videl kako se pravilno igra komad. Po 25-ih letih napačnega nabijanja. Kul.

Včasih tamaučkom prinesem tudi kak film, da bi se malo zamotili in naju s Heleno tačas pustili na miru.

Ampak to je račun brez krčmarja, ker na koncu vsi skupaj ležimo na kavču in se krohotamo. Tale je sigurno eden boljših, kjer cepaš od smeha. Kje samo ideje dobijo???

Danes je moj plačilni dan.

To sem vedel takoj, ko sem se zbudil ampak nisem šel pogledat, dokler mi niso listka za plačo prinesli. Pa še potem sem ga odprl s tresočo roko. Tako, kot to počnem vsak mesec sproti. Saj ne vem, kaj tako groznega lahko zagledam notri, a vseeno me vedno preveva neka vznemirjenost. Ja, če dobim deset tisoč manj, sem takoj slabe volje. In potem čakam raje skoraj do konca dneva, da ne bom po nepotrebnem slabovoljen.

Čeprav... drugo leto bo vse drugače. Tale plača je dobra, drugo leto bo pa groza. V ubogih eurih, kar naenkrat bo zgledalo za 239,64-krat manj. Za mene, ki štejem 1, 2, mnogo, je to pač mnogo. Groza.

Ne me narobe razumet, ker sem rekel, da je tale plača dobra. Tale plača po višini nikakor ni dobra, dobre so le zdajšnje številke v primerjavi s tistimi po novem letu.

Me prav zanima, katerega v mesecu bo pa zdaj že vse šlo? Kako pa bom upravljal (huu, se dobro sliši: upravljal - bolje bi bilo reči zapravljal) z denarjem, če se mi bo zdel 1 euro nekaj presneto malega, še 10 eurov se ne sliši prav veliko? 100 eurov bo letel iz denarnice kot za stavo... In, hop, kar naenkrat bo minuuuuuuuuuuuuus.

Ja, fino, no. To bo pa res lepo.

Meja sneženja se je kar lepo spustila včeraj, kaj? Na Kamniškem sedlu je prišla kar do 1400-1500m. Najbolje bi bilo, da tam kar ostane tja nekam do maja naslednjega leta. Hecno pa je, da snega na Triglavu ni za videt. Ali je predaleč ali pa je že prepozno pa ga je pobralo.

Tale zoom od N80 je prav nekaj famoznega, a ne? Hm, bolje, da ne slikam več z zoom-om...

No, ja... kakorkoli že, dan je pa lep. Od znotraj, zunaj pa preveč piha.

Danes sem pa res zgovoren. Najbrž zato, ker je petek, kaj?

Microsoft je obnovil svoj napis na stolpnici BTC. Še mene je bilo kar malo strah, fanta na dvigalu pa se nista prav nič bala.

Mi je bilo pa delo tistega v dvigalu močno všeč:

Slabo se vidi, ampak povem vam, da je bil prav lepo zleknjen, s kapo in sončnimi očali na glavi. So sončna očala na takem delovnem mestu delovno sredstvo ali si jih mora sam nabavit?

Čeprav... jaz bi samo ležal vznak s kapo in očali. Brez tega, da bi imel koga na dvigalu tako visoko...

Vsako leto pride tale neprijetni - predvsem za denarnico - dogodek naokoli. Jaz vedno pozabim nanj (le zakaj?), naš zavarovalniški agent pa nikoli (le zakaj?).

Ker za našega Espacea letos ne potrebujemo tehničnega pregleda, sem se odločil, da bom izkoristil priložnost in malo preveril javno upravo. Sicer s cmokom v grlu, ker sem čisto na začetku elektronskih storitev že preizkusil pridobiti rojstni list in sem imel trikrat več dela kot če bi šel samo na Mačkovo... A sem si rekel, da je to že daleč in da so bili tisto šele začetki, zdaj bo gotovo bolje.

Na e-upravo sem že dalj časa prijavljen, tako, da mi vmesnik ne dela težav. Vse sem pravzaprav hitro opravil, plačal s kreditno kartico in vse skupaj zaključil prej kot v desetih minutah. Sem pa posebej plačal postavko: Plačilo preko Interneta. HA! Tega pa RES še nikoli nisem videl. Ponavadi dobim kak popust, če plačam prek ineta toda ne pri Javni upravi! Seveda sem si naročil prometno na dom in to striktno v soboto, ker ta možnost tudi obstaja. Kaj mi nuca, da hodim potem na pošto, isto je kot da bi šel na okence, vedno čakaš kot zadnji butelj... Ves zadovoljen z uspešnim postopkom sem bil ves navdušen. Še posebno, ker sem si lahko sprintal listek, ki bi ga lahko v primeru težav molil policaju pod nos.

Prometno je poštar prinesel v petek. Naša pošta ne dela v soboto.

Sreča, da je bila Helena na bolniški, torej doma in je pošiljko lahko sprejela. Če ne bi moral, hop, na pošto.

Ampak Helena ni vedela, da lahko poštarju da v kuverto staro Prometno. Sicer pa ga niti ni imela, ker sem imel jaz avto.

Zato je poštar odšel, meni pa je ostala kuverta, s pomočjo katere naj bi poslal staro Prometno nazaj. Vendar je pri teh rečeh pametno, da ti nekdo da potrdilo, da si ga res poslal, na kar seveda opozarjajo tudi na Portalu.

Torej sem *moral* odskakljati do Pošte.

Ampak ker je šla na pošto Helena in tam čakala pol ure, da je lahko staro prometno oddala, jaz te vrste pravzaprav nisem nič čutil. In zato se mi še vedno zdi fino poslovati prek e-uprave. Heleni pa malo manj...

Končno! Po 9 mesecih ipromiziranja in mučenja z reklamami! Prišel sem do 10.000 SIT!

Mesec Leto Različnih klikov Zaslužek v mesecu Skupaj na računu Status izplačila februar 2006 5 75 SIT 75 SIT zaslužek prenešen v naslednji mesec marec 2006 59 885 SIT 960 SIT zaslužek prenešen v naslednji mesec april 2006 50 750 SIT 1710 SIT zaslužek prenešen v naslednji mesec maj 2006 42 840 SIT 2550 SIT zaslužek prenešen v naslednji mesec junij 2006 47 940 SIT 3490 SIT zaslužek prenešen v naslednji mesec julij 2006 52 1040 SIT 4530 SIT zaslužek prenešen v naslednji mesec avgust 2006 89 1780 SIT 6310 SIT zaslužek prenešen v naslednji mesec september 2006 85 1700 SIT 8010 SIT zaslužek prenešen v naslednji mesec

10k mi namreč izplačajo. Tukajle sicer oktobra še ni, ker je to arhiv, ampak verjemite mi na besedo. Danes smo 25. in imam že čez, natančno 10.110 SIT.

Uauu, danes bo žur, vse moram zapravit, zažret in zapit!

Ker me prav zanima, kakšen bo obračun. V stilu:

Vaš cenjeni zaslužek: 10.200
Stroški nakazila: 500
Plačilo prek Interneta: 768
Omogočanje storitve: 2.764
Provizija: 1.503
Za izplačilo: 4.665 SIT
Davek: 2.356
Skupaj za izplačilo: 2.309 SIT.

No, tako si jaz predstavljam črn scenarij. Zato bolje, da denar prej zapravim...

Lahko bo pa čisto drugače! Bomo videli. Če torej izračunam kdaj bom zaslužil svoj prvi milijon... hmmmm... ah, 83,3 leta. Kul.

Sicer pa ne vem zakaj se sekiram, saj me bo rešil Google, kjer imam že 4.62 $.

Pravzaprav sem kar malo patetičen s temle denarjem, a nede?

Začel sem brati knjigo Michaela Crichtona, State of Fear. Seveda sem šel najprej prebrat »Author's message«, kar ni bilo ravno najbolj pametno. Zadeva mi je namreč dala misliti, brskanje po internetu se je začelo... Uffa.

Kontroverznost je te čase v modi, kajne?

Ker se kar nekaj ukvarjam tudi z vremenom, je seveda vse skupaj zame še toliko bolj zanimivo. Pogled z druge strani vedno vsaj malo preseneti, mogoče ti odpre oči, v vsakem primeru pa ti da misliti. Zadeve ne jemlješ več kot samoumevne, v spoznavanje se moraš vključiti sam, sam se moraš potruditi do nekih zaključkov, ki so v skladu s tvojim mišljenjem. Najlaže je seveda ali zamahniti z roko ali na drugi strani slepo verjeti. Vendar ni tako enostavno.

Ker mi je zavzemanje strani pri takih problemih neprijetno, če ne že kar odvratno, moram spet ostati nekje na sredini. Med obema ognjema.

Kateri strani naj človek verjame? Na podlagi česa? Dokazov? Logike? Vsaka stran bombardira s svojo logiko, s svojimi dokazi, ena obtožuje drugo, druga napada prvo. V meni se ti dve strani tako prepleteta in izenačita, da sta si na las podobni. Torej jima ne gre verjeti, ne eni ne drugi strani. Človek je samostojna posamezna oseba (hvala Očetu za izraz ;)), kateri se ni potrebno pridružiti ne eni ne drugi strani. Kot posameznik lahko ostane(m) na posameznem mišljenju.

Bolj kot se staram in več vem, bolj opažam, da čedalje manj vem. V mladih letih je bila ena Resnica, danes je resnic, podresnic in polresnic toliko, da jih ne razločim več. Kar je po svoje žalostno, a po drugi strani mi daje prav, ker sem od vedno prepričan, da je Svet v barvah.

Le naporno je vse skupaj.

Če pogledamo kontroverznost skozi par številk, vidimo, da ima State of Fear na Amazonu 1046 recenzij uporabnikov, kar je silno malo v primerjavi z The Da Vinci Code (3423 recenzij) ampak vseeno ogromno v primerjavi s klasiko Vanity Fair (28 recenzij).

Tole zgoraj je podatek, ki pravzaprav ne pove prav nič. Ni Popolna Resnica ampak samo približek in groba ocena. Na samem posamezniku je ali podatku verjame in da se odloči, kaj mu sploh pove.

Mogoče bi bilo pa bolje, da knjigo najprej preberem, kaj?

Sicer pa je o tej temi na slo blogih tudi nekaj branja:

http://libertarec.blogspot.com/2006/04/michael-crichton-state-of-fear.html

http://www.freewebs.com/anitab/whathaveibeendoing.htm

Takole pa naša Tadeja naredi reklamo za tabornike! Ma, še jaz bi se včlanil...

Zdaj pa uboga reva leži že ves teden v postelji z visoko vročino. In zgleda, da bo še kar nekaj časa precej boga. Mononukleotična pravzaprav. Mater, kje dobi te bolezni? Priznati pa ji je treba, da NI polovičarska. Ko je bolna, je fajn bolna!

Tadeja, vsi smo s teboj!

Ker sem pozabil: prejšnjo soboto so Helena in otroka nabirali še kostanj. Kar devet kil so ga nabrali. Pod enim kostanjem, prej kot v eni uri. Uffa, letos pa res dobra letina.

Pa še eno fotko z nogometa v Ihanu, kjer so Krti dosegli drugo mesto. Na žalost nisem mogel prisostvovati predajanju pokala. Šmrc.

Toliko o volitvah - štirje gredo v svet KS Krtina iz naše vasi.

Neuradni rezultati volitev v krajevno skupnost - Krtina - VOLILNA ENOTA 01

1.	Mavricij Grošelj	Franci Rahne in skupina volivcev	181	20,73 %
2.	Dušan Ravnikar	Janez Pirnat in skupina volivcev	115	13,17 %
3.	Helena Kermauner	Franci Rahne in skupina volivcev	112	12,83 %
4.	Sebastijan Lukman	Janez Pirnat in skupina volivcev	95	10,88 %
5.	Rok Capuder	Franci Rahne in skupina volivcev	93	10,65 %
6.	Boro Štrumbelj	Franci Rahne in skupina volivcev	83	9,51 %
7.	Boštjan Lajevec	Janez Pirnat in skupina volivcev	82	9,39 %
8.	Janez Pirnat	Janez Avsec in skupina volivcev	65	7,45 %
9.	Bojana Petrović	Janez Pirnat in skupina volivcev	47	5,38 %

Trije Krti.

Se bomo veselil, ko bo dimnik delal, prej pa ne!

Pa sem tam, kjer sem hotel biti. Nov strežnik. Cela mrcina, 1G, 256MB rama. In samo web dela in nič drugega. No, skoraj nič drugega. Ampak proti staremu je magija. Tisto je bil PII, 466. Prav neverjetno, da je še karkoli delalo. Hišna avtomatizacija namreč tole kar precej obremeni. A zdaj je strežnik obremenjen samo z vami. Ha!

Res pa je, da sem se cel dan mučil. Ni samo prenos z enega na drugega... Celo bazo podatkov sem moral razdelit na dva dela, nekaj ostane na starem (na primer vremenska postaja), ostalo je na novem. Ampak pogoj pa je, da se s povsod vse vidi. In s tem sem se mučil ene tri ure, sigurno.

Tak lep dan je šel skoraj v nič... No, čevapčiče, ki sem si jih tako želel, smo pa le spekli! In pojedli. Vse.

V soboto pa so bili naši Krti drugi na turnirju v Ihanu. Še kako sliko moram pripopat... Ampak zdajle ne morem. Počasi.

Ste šli volit župana, predstavnika KS? Nestrpno čakam izzide!