V službi same težave. Majhne, velike, vseh vrst, nobena se noče zaključit ali izvenet, samo nove in nove prihajajo.

Doma imamo španca. Vozimo se gor in dol, sem in tja. Jemo ob 23h. Si sploh ne upam pomislit, kakšna bosta petek in sobota. Na koledarju namreč ni več niti malo prostora, da bi še kaj vpisal.

Jaz se ukvarjam z idejo, kako združit kamere, helium in vremenske postaje v en skupen servis. Ker sem včasih kot malo dete, nepotrpežljiv, sem ves slabe volje, ker nimam časa, da bi zadevo razvijal. Pa prekladam in se matram ob poznih urah, ko seveda samo še zgubljam čas, ker sem že tako zmatran. Prav včeraj me je ena taka butasta zadeva tako grozovito matrala, tja do 1h zjutraj. Samo zato, ker tudi gledat nisem mogel več... Hm, trma.

Potem je pa bila še rekreacija včeraj. O, mater! Igrat košarko proti sedemnajstletnikom, ki skačejo kot naviti, je pa res malo težko. Po treh minutah sopiham kot konj. Ves trd, počasen in s tresočimi rokami po petih minutah pa res ne morem pričakovati, da bom še poleg tega kaj zadel. Saj je že samo premikanje telesa napor. Ej, ej, ej. Ampak bilo je pa super, tako hudo se še nisem namatral. Morda, res samo morda pa mi bo kdaj uspelo kaj kondicije nabrat, kaj? Potem bo pa že lažje...

In zaradi vsega tega še bloga ne morem pisat, kot bi si želel. Tudi, če imam kako idejo, je vse skupaj nepovezano in razprčkano na vse konce. Ravno tako kot moje misli.

Pa ne mislit, da samo jamram, čeprav najbrž tako zgleda. V nekem kotičku svojih misli sem pravzaprav zelo zadovoljen, da je tako. Se nekako počutim živega, življenje, ki se odvija že z vrtoglavo hitrostjo, ne gre čisto brezveze mimo. In ne delam le mimohoda.

Čeprav je naporno kot strela je ravno v tem poanta. Le to daje zadovoljstvo.