Tale vikend smo se odvajali od računalnikov na splošno.

Nič tipkanja, nič brskanja, niti razmišljanja skoraj nič. Vsega skupaj sem presedel za tistim, ki mi žre drugače ure in ure mojega življenja, bore malo. Kar je vsake toliko časa tudi čisto prav.

Lep vikend je poskrbel za to. Zraven pa še vse rastlinje, ki nas je že skoraj zaraslo. Tako je bilo potrebno kosit, pa obrezovat, pa strižt, pa spet kosit, pa žagat, pa grabit, pa na koncu še vse pospravit.

Kar dobro smo se nadelali, moram priznat. Sem se pa tudi - končno - naspal. Nič kaj dosti se nisem pretegnil, lepo počasi je šlo. Še celo ležalnik sem kar nekaj uporabljal, kar je skoraj neverjetno.

In tako smo zadovoljni. Precej.

Težko pa je združevat vse svetove. Ko sem enkrat notri, ko sedim za računalnikom, me je skoraj nemogoče spravit ven. In obratno: ko sem enkrat zunaj, ko v možgančkih preklopi stikalo, me pa notri ne spraviš več. Da pa bi vsakega po malem, eeee, to pa ne gre! Eno ali drugo, nobenega polovičarstva.

Kaj čem, naenkrat lahko počnem samo eno stvar...