Pa smo odpeljali našega Mitjo na tabor Rašiškega Rodu.

Zjutraj smo se odpravili proti Gornjem gradu, v grdem, sivem jutru. Zgledalo je, kot da sonca nikoli več ne bo. Vzeli puloverje, jakne in vso šaro, ki si jo človek obleče, ko je zunaj 12 stopinj.

Ampak po Stahovici pa lepo presenečenje! Sonček. Prekrasno, jasno nebo, skoraj brez oblačka. Hecno, kaj?

Tabor smo našli od prve. Prav enkraten prostor imajo, jim kar malo zavidam, še en takle tabor bi se mi prav prilegel.

In ker se je nazaj grede naredil še prav lep dan povsod, sem moral slikat še posledice včerajšnjih neviht. Kar tja do 1600-1700m se je sneg spustil...

Seveda sem gpsjal pot do tja. Da se ne izgubim in da najdem nazaj, enkrat čez deset dni.