Kam pa bi sploh šli naprej? Ne preveč daleč, ne preveč blizu. Nazaj ne, le naprej. Ampak tam je potem Zadar, kaj čmo tam? Tam od Zadra do Splita pa smo tudi že bili skoraj povsod...

Glej, glej, tule pa še nismo nikoli bili! Pa polno je kampov naokrog. Le enkrat smo se peljali mimo, sredi noči, ko je bilo še vse živo.

Paklenica.

Hitro gre to pri nas. Tamauček je pa itak vedno navdušen.

Morje, hribi, kaj češ boljšega?

Ljudi je bilo le malo manj, kot na Pagu. Morda le dva, trije. Sem pa takoj opazil, da so tu dopustniki v povprečju za 10-20 kil težji. Neverjetno! Ampak mi je to vlilo upanja, da bo tukajle mogoče malo ceneje, škrt gorenc pač ne more iz svoje kože.

Pa niti ni bilo. Ampak kaj čmo, važno je, da je tamauček splaval! Splaval! Sicer res še ne preplava rokavskega preliva, a drugo leto bo že pravi mojster!

Fant je to naredil čisto brez problemov! Brez strahu, z navdušenjem. Je pa previden in brez črva ne gre v globoko vodo! Niti ga ni strah, le tako - po očiju - je previden... Ah, ko pomislim na vse kolobocije pri Flori in njenem plavanju...

In tudi tukaj nam je bilo luštno. Dober plac, med dvemi drevesi, ki sta mi še dali vetra,

ter gradbene mojstrovine obdobja XV-XX. stoletja:

Za vsakega nekaj, torej...

Hladilniki nikakor niso bili takšni, kot so jih imeli nekateri:

je bila pa trgovina čisto blizu, zato je mrzlo pivo tako pasalo, da je bilo tudi morje kdaj pa kdaj postrani.

Tamauček je bil tokrat edini otrok, a ga to ni nič motilo, da se ne bi zabaval in zmetal polovico plaže nazaj v morje. Če bi mu pustila, najbrž ne bi nehal prej, preden ne bi zmetal notri čisto vsega.

Bili pa so v bližini tudi hribi! Hribi! Seveda ni bilo druge, kot da se odpravimo tudi tja. V osrčje Velebita, nihče od naju tam še ni bil.

Pa smo šli prvi dan proti večeru le malce pokukati naokrog, da se naučimo in da se pripravimo. Pa srečaš tam pod začetkom hribov, sredi ničesar, že vse mogoče.

V hribe se gre pa zjutraj, ko še ni vroče. In to se je tudi tokrat pokazalo za zelo pametno idejo!