Kakorkoli obrneš, po dvanajstih letih je slovo težko izreči.

Ne gre prav lahko iz ust, srce razbija in noge se tresejo. Je zapuščanje dolgotrajnega partnerja. In to dokončna zapustitev.

Ne bi rad delal kakšnih zaključkov ali pregledov, saj že številka dvanajst govori sama zase. Nekaj je že moralo biti na tem, da sem zdržal toliko časa!

Ampak.

Treba je it naprej, spremembe so potrebne. Človek drugače zaspi, se zaleži, postane mehak in mnogo premalo avtokritičen. Začne branit svoj prostorček, namesto da bi se ukvarjal s pomembnimi stvarmi.

Tega pa zaenkrat še nočem. Nisem še toliko star, da se mi ne bi dalo več delat. Še nekaj energije je v meni, ki bi jo rad usmeril tja, kamor si sam želim.

31.10. zapuščam enkratno situiran položaj, s precej solidno plačo, dobro pozicijo, osemurnim delovnikom in precejšnjo mero ostalih ugodnosti ter ga menjam za minimalca in prav nobene ugodnosti. Telefon, prenosnik, dlančnik, vse to bom moral vrnit.

Pametno?

Najbrž ne, a vsak človek bi se moral zavedati, kaj mu je pomembno in kaj ne. Življenje mnogo raje prilagajam srcu in ne pameti. Se je velikokrat izkazalo za mnogo bolj pametno!

Poleg vsega gremo pa še na dopust. Tko. Zaslužili smo si ga!