Pa sva šla zadnjič gledat še tretji del. D:HN-03, kakor je pravi naslov. V Šentjakobsko gledališče, na premiero. Sicer je že Hana vse opisala, ker pa sem tudi sam stisnil eno slikico...

Priznam, da mi je bila predstava všeč, čeprav mi sama Cinti ni najbolj blizu. Nekako je preveč zmedena, ne uspe in ne uspe ji vzeti življenja v svoje roke in zato kar naprej jamra in vse ji gre narobe. Čudno, ne?

Kar nekaj avtobiografskih zadev sem opazil, pravzaprav žalostnih zadev, saj na koncu zgodba postane precej resna, začinjena s humorjem, a vseeno presneto resna. Življenjske situacije nikogar ne šparajo, tudi Cinti ne.

Ne vem zakaj, ampak drugi del sva spustila, prvega sva videla, drugi pa se je izgubil neznano kam. Pojma nimam kako. Bo treba enkrat nadoknadit.