Včeraj sem si privoščil počitek. Tekaški počitek, za kakšnega drugega nimam časa. Je treba preveč stvari postoriti, zunaj je zdaj ravno pravi čas za delo.

Tako sem namesto nog treniral roke in se šel podivjanca z motorko.

Pod roko sem vzel našo pošast:

in za nama je ostajalo samo še razdejanje:

in kupi vejevja, za katerega nimamo pojma, kam naj ga damo.

Se da komu butarce delat? Nam se nikakor ne...

Po pravici povedano, me za vsako podrto drevo boli srce in mi je strašansko žal. Sem človek življenja in kaosa, kjer bi morala bitja živeti, kakor pač živijo. Torej tudi nerad obrezujem, redčim in podobno.

V opravičilo si dajem, da se je vse skupaj res že razraslo in da nas bi kmalu vse preraslo. Javor je v treh letih zrasel 10 metrov, slive so se razrasle, da jih vsak snegec že polomi, bezeg pa itak rase ko nor in bi se pod svojo težo začel kmalu lomiti. Pa še vse skupaj je sililo na cesto in bi prej ali slej bilo polomljeno. Realen svet je en hudič, kajne? Se ne moreš vedno držat svojih načel... vedno moraš balansirat in iskati kompromise.

Vsaj smreko sem uspel rešiti in jo presaditi, upam, da se bo prijela.