Moj blog največ bere Helena. Za kar sem ji zelo hvaležen. Se pa vedno sprašujem, a me tudi kdo drug bere? Najbrž ne.

Pravzaprav sam ne vem čisto dobro ali bi rad, da me berejo ali ne? Po eni strani bi seveda rad, po drugi pa to prinaša kar nekaj dodatnih težav. Že v sedanjo obliko bloga sem šel ravno zaradi možnosti komentiranja. Pa smo spet tam. Pa bi rad komentarje pa jih ne bi rad...

Saj vem, zdaj bo Vreme skočil, da bi spet bil rad na sredini in da se to ne da... itd. itd.

Morda pa ima človek prav.

Ali pa tudi ne. Odločit se ni bilo težko, odločil sem se že zdavnaj za blog in odločil sem se za komentarje. Ampak, kaj bi si pa želel, si pa nisem čisto na jasnem. Blog pišem že dolgo, veliko stvari iz svojega življenja, vse zelo na osebni ravni, ne spuščam se v trenutne politične situacije, v komentiranje trenutnih dogodkov doma in v svetu. Če bi se, bi me najbrž bolj brali, če bi seveda kaj pametnega napisal. A sem prepričan, da se o takih stvareh itak ne da napisat nič pametnega. Če pa je že pametno pa je čez dva dni zastarelo. In tako lebdim na svoji osebni ravni, s čimer sem v bistvu zadovoljen. Saj pišem tale blog zaradi sebe, si vedno govorim.

A me vsake toliko časa malce napuh daje, malo mi greben raste in podobne stvari. Sem pač samo človek in ne superman, skušnjave so velike, vsake toliko časa jim podležem. In si želim, da bi me brali, da bi bil na vseh mogočih listah in da bi imel milijon komentarjev!

Potem pa vzamem zdravilo, kar pomeni, da grem na Technorati pogledat status svojega bloga. Ponavadi piše takole: krtina.com, Rank: 2.399.655 (No blogs link here yet). In vedno ko pogledam, je številka malo večja. (Čez kako leto bom že na 3 mio!) In sem ozdravljen...

In se lahko le zahvalim Heleni, Vremenu in Urši, da me kdaj obiščejo. Kaj pa si še želim drugega, hudiča?