"Ko rano rani, rano dan zajebe."

Pri nas na gorenjskem beseda nekaj velja. Trma pa še več. Tisto, kar se zmeniš med prijatelji ob pivu, pa največ. Ni kej kwa, morš jt.

Stane je bil tukaj natanko ob 5h. Ne ob 17h! Ob 5h! Zjutraj!

Sicer pa sem bil jaz tudi že pripravljen na start. Si nisem upal scagat.

Pa sva šla.

7.039m, 45:39, 165/88%, 682kCal, 6:30/km.

Moram priznat, jutranji tek je nekaj čisto posebnega! Po eni strani čista, stoprocentna muka, po drugi strani pa čisti užitek. Začneš v temi in se v potu prebijaš skozi jutranjo zarjo. Pekel in Nebesa skupaj, kar je, meni, ki sem kaotičen, nadvse všeč.

Tudi telo čisto drugače dela. To sem opazil po ene treh km, ko pulz nikakor ni splezal čez 166. Pa sem hotel malo hitreje tečt, ampak preprosto ni šlo. Noge niso pustile, nikakor! Šele potem, proti koncu, je pulz zlezel do 170, a zelo počasi. Popoldne je čisto drugače... Sem tudi mislil, da bo zjutraj kaj bolj frišno, pa nič. Tile dnevi so precej naporni. Kot, da poleg vse svoje teže, nosiš še celo nebo.

Kaj, a zdaj naj grem pa še v službo??? Norc.