Neurje, ki nas je skoraj ujelo, niti ni bilo kako neurje. Je pa bil tisti petkov sistem, ki je delal štalo doma, potem je pa še k nam, pod Velebit prišel.

Smo vsi hiteli pritrjevat šotore in to v tla, kamor nisi mogel pošteno zabit klina. Ma, kaj pošteno! Sploh ga nisi mogel zabit! Sem jih polomil najmanj deset. Kriza. Pa še sosedom smo pomagali pospraviti gadafija, ki ga je čisto polomilo. V trenutku!

Sistem je bil velik in precej bliskajoč. Pravzaprav toliko bliskajoč, da sem vse tri napokal v avto, kjer smo lepo počakali, da je šla zadeva naprej. Kaj pa veš, kdaj strela kam trešči. Jaz sem pač veliki previdnež. Sem pa naslednji dan bral v časopisu, da je strela enega ubila na plaži nekje pri Splitu, medtem, ko je opazoval neurje.

Naslednji dan je bilo pa brez oblačka! Problem je bil le v tem, da je pritisnila burja. Ah, to pa je bilo zoprno! Sicer ne preveč, ampak pihalo je pa zoprno. Vse čisto, prelep dan, niti ne tako vroče, malo shlajeno, ravno prav za na morje... pa piha burja. Grrr.

Pa smo šli iskat svojo plažo in smo jo tudi našli. Čisto sami smo se lahko kopali! Pa še pihalo ni nič kaj dosti, smo bili skriti pod hribom. Le sonce je žgalo, po vsem tistem spucanem in opranem nebu. Uff, prav čutil sem na koži, da se je cvrla... Je bilo pa luštno!

Zvečer sem vsaj malo mislil, da bo burja ponehala, pa ni. Čisto nič ni popustila, le sunki so postajali močnejši. Še ponoči sem potem okrog šotora skakal, gledal drevesa, a se kaj preveč nagibajo in si grizel nohte ali jih čem spet spokat v avto, ali ne. Pa sem malo privezoval, malo držal, večinoma se pa sekiral. Dokler ni končno vse malo popustilo in sem lahko zaspal.

V nedeljo smo imeli potem vsega dost. Tako ali tako je bilo konec z dopustom, malce pa sem le priganjal, da ne bi bilo preveč gneče na cesti. Pri predorih nikoli ne veš. Petek, svetek, vedno je gneča. In če smo se že na poti na dopust tako lepo ognili gneči, ne vem, zakaj se ji ne bi tudi zdaj. Odločitev je padla, da gremo kar na avtocesto in na Črnomelj, še najbolj zgleda naravnost. Še enkrat se pojat po jadranski magistrali se mi pa ni dalo.

Potem sem pri pospravljanju šotora opazil, da nam je zlomilo eno palico in potrgalo eno špago za napenjanje spodnjega dela. Za palico mi ni žal, ker se jo da zalepit ali pa novo dobit, tisti zapenjalec pa bo malce bolj neroden in pojma nimam, kako bomo tole sanirali.

Pa smo šli. Gneče nobene, le pred Sv. Rokom smo stali celi dve minuti. Jaz sem že skakal in bil živčen, a se je izkazalo, da čisto brez razloga. Živc.

V Črnomlju smo bili en, dva, tri. Le malo pred njim sva zavila na kavico, kjer se je izkazalo, da imajo ogromno otroško igrišče! S ta velikimi trampolini!

Joj, tamaučkovega veselja!

In to čisto zastonj, za igrat. Smo bili vsi trije začudeni, presenečeni in zelo veseli. Seveda je skakal kot nor, midva pa sva vsaj v miru spila tisto kavo.

Potem se je cesta malo vlekla, a nekje okrog Dvora sem dobil noro idejo. Halo, Wega, pristavi kavo!

In potem smo dobili še za pit (no, to smo si šli sami iskat :) ), pa za jest, pa na koncu smo se priklatili domov natanko pravi čas, da smo lahko pobrali še ta velika dva. Vedno na uro!

Čisto tak, enkraten zaključek dopusta.