Sicer komaj, ampak sem.

Novega mesta imam dovolj za nekaj časa. Sploh sem sklenil, da se kar nekaj časa ne bom vozil v tisto smer. Mi gre na živac. Pa še vsi tisti kombiji...

Sicer pa ni problem v delu, problem je v meni. Jasno, ne? Problem je, ker me zadeva zanima in namesto, da bi vse skupaj vzel le kot navadno delo, odrajtal svoje in šel naprej, mene prime in me Zanima. Z veliko začetnico. In se spuščam v podrobnosti. In filozofiram. In dajem notri sebe. In domov hodim z glavo, ki jo komaj spravim skozi vrata.

Pa ne vem ali ima kak smisel.

Po drugi strani pa sem presneto zadovoljen. Spoznal sem nekaj presneto dobrih ljudi, nekaj presneto dobrih strokovnjakov in pri vsem sem se presneto veliko naučil. Pa še presneto zaslužil.

In mi je zanimivo - zdaj ko sem čisto izmučen in samo še čakam, da padem spat -, da sem nadvse zadovoljen. Da mi je uspelo in da je šlo pravzaprav brez problemov. Nisem stisnil repa med noge, suvereno sem se držal ves čas. Nihče me ni izkoristil, izrabil ali kakorkoli obrnil.

S takimi stvarmi mi potem raste zaupanje. Morda pa res nekaj stvari vem. Morda pa res...

Sem in tja je dobro primerjati svoje znanje. In videti kje je tvoje mesto. V mojih letih in mojem fohu lahko hitro zaspiš in te čas povozi.

No, se še držim. Kar v redu, fant.

Trenutki, ko sem ponosen sam nase, so redki, a zato toliko bolj slastni.