Ni vsak dan prvi dan!

Ta je čisto poseben in si ga nekateri presneto dobro zapomnijo. Jaz seveda ne spadam mednje, pojma nimam, kaj in kako je bilo prvega dne v šoli. Pa saj to je bilo že stoletja nazaj!

Danes je prvi razred bolj nadaljevanje vrtca in vse se po tem ravna. Za prvi dan je bila dovolj igrica. In to je to.

Potem smo pa šli v Ljubljano. Sicer sem godrnjal, ampak vseeno. Saj sem imel čisto prav, cel center ljubljane je namreč ena sama patetika. Najprej to, da je vse razkopano. Super.

In potem ti bifeji in restavracije in vse mora bit fensi in super in ne vem kaj. Za mene ni čisto nič več v stari lj. Odkar je še Pavla prodala, še na pošten pir ne morem več. Saj niti ne verjamem, da ga majo...

Eh, še tista uboga kava, ki sem jo naročil s smetano, ni bilo smetane... Za zjokat, kot da je smetana nekaj prav posebno hudega in se ne da nikjer dobit? Ma, precej ubogo je vse skupaj, sam blišč brez kake dodane vrednosti. Bebasti bifeji pa vsaka dva metra... Ja, star sem že, nič več me ne vleče v mesta!

Ker sva morala s Tamaučkom Prvošolčkom nekaj časa čakati, sva se namenila na Grad. Tam že dolgo nisem bil, vzpenjače sploh še nisem videl. Igrišče je super, a le, če bi bilo odklenjeno.

Mostovi so kar fajni, so se mi spet malo noge tresle. Tamaučku ni bilo nič. Jasno.

Vhod v dvorano... Jej, kaki spomini na lumparije, ko je bilo vse skupaj še v gradnji...

Pa na vrhu ploščad, najbrž je tukaj kino, anede? Midva sva nogomet s kostanjem igrala.

Vzpenjača. Hja... Super, saj je bila kar polna. Samo ne vem, v čem je fora. A je daleč??? A smo res že take riti?

Razgled me tudi ne pritegne več. Ja, ja, tamle je tole, tisto je to, tamle... Eh, brezveze.

Robbov vodnjak že na daleč zgleda... hja, plastičen.

Sicer pa je itak vse prekopano in se giblješ med kockami, tovornjaki, teptalci in položenimi deskami.

Takole je moje videnje ljubljane. Verjamem, da ni rožnato, sem pač preveč let preživel v njenem srcu, da bi jo še cenil. Morda kdaj drugič, v kakšnem drugem času, ob kaki drugi priložnosti.

Pa mi je na koncu le dala odpustek, kljub mojemu negodovanju in besnenju čez njo... Za to sem ji seveda hvaležen, ampak mnenja ne bom spreminjal.

Za las, tistega pred mano ja, mene ne. Niti položnice.