Pa nam je uspelo! Črnivec - Dom na Menini - Špitalič. Sedem ur hoje.

S Krti. In s tamaučkom.

Enkratno, zdaj sicer malo utrujeno, a enkratno!

Z dvemi kapljami dežja, drugače pa z vremenom ravno za po hribih. Se vidi, da imamo zveze!

Tamauček se je držal ko strela, nanj sva lahko samo ponosna. Od sedmih ur se je nesel le dve uri. Enkrat je bil res že fino zmatran po treh urah hoje, drugič je bil pa zaspan ko prekla. In je moral malo počit.

Malo sva bila nora, ko sva ga vzela s seboj, a se je izkazalo, da je fant žilav, le prava motivacija je potrebna. Bravo, Leander! Saj sem še jaz utrujen ko pes...

Zjutraj že ob sedmih začeli na Črnivcu, v dolini še meglice.

Razgledi enkratni na Kamniške alpe.

Štiri ure do Doma na Menini so šle pravzaprav kar hitro. Neverjetno.

Malo večja pavza, z obveznim balinanjem seveda, potem pa na Bibo planino.

Povsod pašniki in živina...

Nato še spust v Slape, na malico.

Kjer so utrujeni heroji malo počivali.

Na koncu pa še proti Špitaliču, do avtobusa.

Pa še en postanek za ta žejne in to je to. Pa smo doma. Zmatrani, a s prekrasnim dnevom za seboj.

V pravi družbi je takle pohod mala malica!