Tale čas mi ni najbolj naklonjen. Preveč skrbi, preveč organiziranja, preveč odločitev, ki jih je potrebno sprejeti.

Vse ostale stvari potem stojijo in čakajo na boljše čase. Zdi se, kot, da prihajajo v valovih, ta teden to, drug teden tisto. Na žalost pa se ne morem posvetiti vsem naenkrat, to je zame pretežko.

Nekatere zadeve so zapletene. Preveč zapletene. Ljudje znamo vse zakomplicirati do konca. In še malo čez.

Breme odločitev je lahko presneto težko. Nekateri položaji ti ne dopuščajo, da bi se odločil enostavno, osebno. Misliti moraš na vse, na tisoč stvari, na ljudi, na višje cilje. Posebno meni to predstavlja zelo zapleteno osebno zagato. Sem namreč oseben človek, rad se odločam in s tem nimam nikakršnih težav, seveda le v primeru, da te odločitve veljajo le zame. Ko pa začne moja odločitev vplivati na druge ljudi, vse skupaj postane preveč naporno.

Ko si stisnjen v kot, ko z leve in desne letijo očitki, ko nikomur ni nič več prav... Karkoli narediš, res - karkoli, izgubiš eno stran. V malih skupnostih je to lahko nepopravljiva škoda za samo skupnost. Kako se torej odločiti? Imeti svoj prav? Gledati na lastne koristi, na tisto, kar čutiš, kar bi rad? Ali gledati na interese skupnosti? Se poskusiti izviti iz primeža prisile, izsiljevanj?

Ne gre. Na žalost. Nekoga je vedno potrebno razočarat. V takih primerih ni zmage, ni zmagovalca. S(m)o samo poraženci, nesrečniki. Če lahko izbiraš le med slabim, pač izbereš tisto manj slabše, pa čeprav lahko osebno veliko bolj boli.

Nisem za te štose. Sem človek sodelovanj, neizpuščenih priložnosti, predanosti. Lahko se le razrešim odgovornosti, lahko jo le predam na višji nivo. V roke vsem.

Čisto na koncu me bo bolelo, ker sem vrgel puško v koruzo, ker se nisem boril, ker mi pravzaprav ni uspelo. Vendar je za človeka pomembno, da ve, kje so njegove meje, do kam lahko gre. Važna izkušnja za vnaprej, dragocen napotek, kje naj se tvoje vpletanje konča in od kje naprej moraš prepustiti zadeve iz svojih rok.

Kot vedno, iz vsake, še tako slabe stvari se lahko naučiš kaj dobrega. Vse je v barvah, v drobnih delcih, le znati jih moraš poiskati. In zaradi tega nisem prav nič žalosten. Konec koncev je bilo prav fino, bilo je zanimivo obdobje. Verjamem tudi, da so temelji postavljeni, na njih se lahko gradi naprej. Če že ne šteje kako drugače, šteje meni, v osebno zadovoljstvo. Kar je pravzaprav dovolj.