Moj politični manifest je kratek.

Prepričan sem, da je človek svoboden in avtonomen in da sam v popolnosti odgovarja za vsa svoja dejanja. Odgovarja tako sebi, kot odgovarja tudi drugim.

Višjih ciljev ni. Zastopanja, prenosa in prevzema kakršnekoli odgovornosti ni. Je le posameznik, svoboden, avtonomen, živ. Najvišja vrednota.

S tega stališča bi bil nor, da bi pooblastil nekoga, da me zastopa v smislu nekih višjih ciljev. Ali pa v kakršnem koli drugem smislu. Sploh ne v takem, kjer je govora o tem, kako in na kakšen način naj živim.

Zato je vsakršna politika popolnoma skregana z mojimi prepričanji. Tudi tista, ki bi mi "godila", oz. bi mi bila prav, blizu.

Pa naj zmagajo beli, rdeči, zeleni, modri, pošteni, lopovi, diktatorji, lepotci, cepci, zverine, kurbe, mladci, gospodinje... Me ne gane, nihče nima pooblastil, da upravlja z mojim življenjem. No, vsaj jaz mu takega pooblastila pri polni zavesti ne bom dal.

Na sumu imam lastno mater, ki je položila besede v usta Jonasu, da je v mojih rosnih letih samo-zavedanja na odru MGLa glasno tulil: "Črni in Rdeči, vsi ste isti!"

Kot bi bilo včeraj.

Zato me ne spraševat, koga bom volil. Ker ne bom. In ne bom volil, dokler ne bo obvezno in še takrat bom volil neveljavno, dokler pač ne bo kdo volil namesto mene.

Kdo bo vodil namišljeno tvorbo (državo) je pač njegova/njihova odgovornost, v nobenem primeru ni moja.

Seveda sem dovolj realista in sem dovolj pragmatičen, da s takimi prepričanji v tem svetu preživim. Ker je pač treba nekaj v usta dat, ker je treba nekje živet, ker je treba otroke nahranit, ker je pač treba tudi včasih kako pivo spit. Z državo se ni prav nič pametno bost, zato se z njo ne bodem. Pa vendar skušam lasten svet prilagajati sebi, ne pa prilagajati svojih stališč in načel svetu.

Le trudim se, skušam, pravim. Iz dneva v dan.