Kako naj gre človek v takem tečt? Ko je zunaj minus? Ko je vse temno, črno?

In sem se obotavljal in obotavljal in še malo obotavljal.

Pri nas, na vasi, je ob 21h že skoraj popoln mir. Ni ga čudaka, ki bi hodil naokrog, ljudje se ne sprehajajo v takih večernih urah. Je preveč tema in preveč mraz. Edinole v krogu 100m okrog gostilne je kaj živega, drugje nič. Še psov ne vodijo na sprehod. Avti so edino sprejemljivi.

Nič. Tema. Ajde spat.

Ne pa da greš v takem tečt. Sopihat v tak mraz, se matrat in zbujat pse naokoli.

Ampak ni bilo druge, sem moral it. Sem si obljubil in čeprav sem se dolgo upiral in se že skoraj izmuznil, me je vseeno kar malo držalo. Pa sem sam s sabo zdilal le za okroglih pet kilometrčkov, bo čisto dovolj.

In sem navlekel nase vse, kar imam. No, skoraj. Res pa je, da toliko oblečen nisem še nikoli tekel. Pa kapa, pa rokavice, pa trenirka, pa jakna, pa lampa, pa... Saj se bom komaj premikal!, se mi je zdelo.

Pa sem le pomolil nos ven, se zmuznil skozi vrata in bil hitro navdušen, saj me ni nič zeblo! Juhej!

Ampak potem, čez deset minut, je pa nekdo pečko prižgal...

In sem se spet soočil s problemom, tokrat drugačnim: kako se slečt in kako pospraviti v dva mala žepka vse stvari, ki ti gredo v napoto? Med tekom. Ko imaš v eni roki veliko lampo?

Saj je na koncu kar šlo. V napoto mi stvari konec koncev niso bile, sem jim bil hvaležen, da so me od začetka grele. So me pa malo noge bolele, je pač težko začeti, če takole kampanjsko tečeš.

5.208m, 34:13, 170/92%, 537kCal, 6:33/km.

Noben se me ni ustrašil.

Ker nisem nobenega srečal.