Oh, kar trese me od navdušenja, od vsega lepega, od vsega, kar se je danes dogajalo!

Mogoče bom malo zmeden, ampak... bil je najin Prvi treking! Toliko skrbi, pričakovanj, strahov, razburjenja se je danes naenkrat zlilo v nekaj enkratnega! Zdaj bi seveda najraje vpil v nebo in bil ponosen nase, na naju, zdaj bi najraje skakal do stropa, zdaj bi najraje... saj niti ne vem!

Začela sva s polno pričakovanji, pravzaprav mirna in pripravljena. S strahovi smo opravili ponoči. Na fotki sem se postavil kot kakšen veliki zaščitnik... Eh.

Dobila sva kartico za štempljat, na katero sva pazila bolj kot na vse drugo! Mater, če bi jo izgubila... 

Za prihod in vse sva si vzela dovolj časa, da ja ne bi po nepotrebnem kam bezljala in vse skupaj zafrknila. A vseeno je bil kar naenkrat čas za start!

Sicer sem vedel, da se bodo vsi pognali na startu, ampak... madonca! Vsi so odbrzeli ko nori!!! Uau. Ampak midva se nisva dala. Sva šla kar po svoje. Še posebej od začetka je treba pazit!

In... kako naj priznam... ja... seveda... no... Ma, ja. Takoj v začetku, na prvi preizkušnji, na prvem razpotju, ki me je skrbel, je moja orientacija pogrnila kot je dolga in široka! Jebela cesta, ne moreš verjet. Bom se še posipal s pepelom, ker tole je pravzaprav cela blamaža.

Kakorkoli že, moje odločitve so pripeljale do strmin in brezpotij že takoj v začetku.

Nisva se ravno izgubila, ker sva čez čas prišla na pravo pot, vendar pa sva izgubila, tako na palec, sigurno pol ure. Takole nekako pa sva ta del opravila:

Prva KT je bila živa, a je človek že šel dol... Še sreča, da sva ga srečala malo pod vrhom! Pa je moral spet nazaj na KT!

Se je potem izkazalo, da nisva čisto zadnja in da še par ljudi išče KT. Upam, da jih je še malo počakal!

Od tam naprej je bilo treba po grebenu, s katerega je bil tako lep razgled, da bi se najraje kar ustavil, se zavalil v travo in občudoval pokrajino okoli mene! Slike na žalost ne morejo pričarat občutka...

A je bilo treba naprej! Do Kališča nisem pričakoval nobenih težav z orientacijo, saj sva tukaj že hodila, pot pa je markirana in polna smerokazov. Tekala še vedno nisva, prevelike strmine, prostora pa za nogico desetletnika. Pojma nimam, kako so ostali tukaj lahko leteli...

Pa sva vseeno kar dobro šla. Markiran čas sva prepolovila, za naju super! Tako sva bila kar naenkrat pri Hudičevem borštu.

Napolniva vodo in do Kališča je bila le še formalnost. Markirana pot in obet koče naju je sicer spravil v tišino, se mi pa zdi, da sva kar dobro šla. Na Kališču sva namreč končno tudi srečala par tekmovalcev!

Ustavljanje le za vodo in gremo naprej. Točno sem vedel, kam je treba it za naslednjo točko.

In... in... in... SPET! Lahko bi dobil nagrado za orientacista leta. Popolna nemarnost! Tole je znak (ki sva ga seveda slikala šele potem) in kjer bi morala zaviti levo!

Pa nisva. Ker sem bil poln samega sebe. Ker sem Vedel! No, rezultat je bil takle:

Tista črta navzgor je povsem brezveze. Trinajst minut... Pa še kar fino v klanec je šlo! Mater, na tole finto sem padel:

Najprej je odcep na desno. Potem greš malo naprej in je odcep še na levo. Jasno ko pasulj, anede?! No, karte so pač take, realnost je včasih drugačna. Saj, če ne bi bilo table, potem bi se že rešil in našel opravičilo... ampak, da sem tablo spregledal, kjer je lepo pisalo, da ZAVIJ LEVO! Površnost brez primere, ki naju je stala trinajst minut, kar sicer ni veliko, ampak nekaj jeze pa je povzročilo. Ni problem, če človek kaj zafrkne, ampak površnost??!!

Mogoče se na sliki ravno ne vidi, ampak jezna je, ja!

Seveda sva izvir potem našla.

In sva šla nazaj kar po isti poti. Tam je sicer bila ena potka, ki bi morda bila dobra, a kakega zaupanja v svojo navigacijo nisem imel več niti sam! Bolje par metrov višje in nazaj, pa zato bolj sigurno.

Dol s Kališča se vleče. Bližnjice so grozne in kar naprej je nekaj drselo. Sva pa začela kar nekaj tekat, zmatranost se naju še ni lotevala. Ampak vseeno se je vleklo. Hvala bogu, da sva zadnji bolj siten odcep našla iz prve in brez problema. Če mi pa še to ne bi šlo... Ojej!

Dol sva priletela pravzaprav prav enkratne volje, polna volje in energije. Sva kar tekla, do cilja! Počez, čez vse travnike!

Tale konček nama je tudi uspel. Prav neverjetno, da se nisva zaplezala kam med hiše...

In potem kar naenkrat cilj. CILJ. Ha! Saj kar ne moreš verjet!

Najbrž se navadiš na vso to navdušenje, kaj? Midva imava še zdajle tak nasmešek... Morda ostane še čez teden!

Okoli Storžiča 2009, 21.97km, 5:30h, 2018 vm. Ne čisto zadnja. Juhej!

Tole je le prvo navdušeno poročanje o samem Trekingu. Ostala razmišljanja, o sami orientaciji(!), o opremi, o lepotah in hitrosti, o tekmovalnosti, o... še sledijo! Ko bom malce bolj prizemljen!

GALERIJA