Ja, zgleda, da se je začelo. Jaz se sicer malce kasneje zganem, kot matere, a se mi zdi, da bo naslednje dni in mesece rompompom po hiši.

Naš Mitja se namreč letos vpisuje v srednjo šolo.

Ah, miline! Vse se je sicer dobro začelo, že zdavnaj je vedel kam in kako. Na Vegovo. Vedno. Ampak...

V petek sta šla s Heleno na informativca. Na Vegovo. Helena je od dolgočasja skoraj skupaj padla, Mitja pa je sicer zadevo stoično prenesel, vendar se mi je zdelo, da ga niso prav prepričali. Osebno sem prepričan, da delajo to zanalašč. Zanalašč postavijo takega govornika, da bi le odgnal prve bodoče dijake, še preden se borba sploh začne. Saj jih je tako ali tako vedno preveč.

Potem je zadevo vzela v roke njegova starejša sestra. In ga je peljala na Poljane. Kjer se imajo resnično fino. No, vsaj za Tadejo zgleda, da se ima včasih prav krasno. Jaz se sigurno nisem imel nikoli desetinko tako dobro v šoli, kot se ima zdaj ona. Jasno je, da mu je zadevo prikazala bolj iz svojega zornega kota, a fant je bil kar navdušen. Se mi zdi. Škoda le, ker je prijav preveč, pik pa premalo.

Zato ga je peljala še na Ledino, od tam pa je prišel tudi kar navdušen.

In zdaj je fant v precepu. Ki mu ga prav nič ne zavidam.

Po eni strani taka strogo tehnično fantovska šola, kjer se nič ne dogaja, po drugi strani pa s predmeti, ki bi jih rad imel. In potem so tu gimnazije, kjer ne bo nič računalniškega in bo moral svojo strast zadovoljevati šele na faksu. Če bo takrat seveda možnost. Bogve, kaj bo do takrat... pri našem šolstvu se nikoli ne ve. Mature, eksterci, višja, visoka, strokovna, blablabla... vobl, vobl, vobl.

Zase priznam, da nimam več pojma. Niti o osnovni šoli ne več. Kaj šele srednji! Pa taki pa drugačni programi, vsako leto malo drugače. In če greš to poslušat, greš lahko na faks, ampak samo na tega in tega. In to ob tem letu, drugače moraš delat še en letnik. Morda pa tudi ne, če imaš to in to in to. Ahhhhhh. Že zdavnaj sem se izgubil... Dvo, tri, štiri letni programi, sem in tja, levo in desno.

Če bi se moral jaz sam zdajle odločiti, se ne bi mogel. Pri mojih štiridesetih niti pod razno ne bi vedel kam in kako. Sploh pa ne zakaj. In kako naj se štirinajstletnik odloča, kaj bo v življenju počel? Da bo šel po tej in tej smeri natanko na en faks? Po vseh reformah je itak še to vprašljivo... Kaj, če ga takrat, čez štiri leta, sploh ne bo več? Res, nikakor se ne bi mogel odločiti!

Ampak naš Mitja se bo moral. In to kar kmalu. Potem bomo pa videli. Ali bo kaj skakanja naokrog po šolah, prenašanja prijave z ene na drugo, beleženja omejitve vpisa, gledanja števila točk.

Pravzaprav zabava za vso družino!

Ker imamo planiran dopust za konec junija, bo najbrž tudi to vse skupaj padlo v vodo... Ravno takrat je namreč največja gužva okoli vpisa. Ejhata, jejhata.

P.S.
Pri vseh vrstah šol se mi že od nekdaj krči želodec. Ne prenašam jih, odkar so me tako lepo poučevali v usmerjenem izobraževanju. Pa ni bil tisti sistem prav nič slabši od vseh ostalih. Zdi se mi, da smo mi vsi in vsi naši otroci samo žrtve travm posameznih odgovornih ljudi, kjer vsak preizkuša svoje "edino prave" modele na živih ljudeh. To, da bi se kdaj kdo česa naučil v šoli, je samo lep pamflet, ki mu že dolgo ne verjamem več. Večje neumnosti od tega, da ti v šoli rečejo, da se učiš zase pa itak nisem še nikoli slišal. In z neverjetno hitrostjo sprememb šolskega sistema se dela zgago še naprej. Skratka, ves svoj čas opažam, da nikakor in nikjer ni važno znanje temveč vse prej kaj drugega.

Slabi postajajo malce boljši, dobri postajajo slabi, najboljše pa je potrebno vkalupiti in omejiti, dokler ne postanejo samo svoja bleda senca.

Šele takrat smo zadovoljni.