Včeraj sem tako grozno sikal, da sva na koncu kar tulila en na drugega.

Kar je bilo dobro.

Ker je bilo potem - končno - vse ok.

Človek se mora malo spucat, če ima presneto preveč dela. Evo, samo, da pridem z dopusta, je že vse lop po meni, nama!

V petek se spet obeta vesoljni potop, vse skupaj je treba prestavljati, organizirati, se pripravljati. Avgust je že povsem napolnjen, prav tako September. Oktober bi rad obdržal za naju, a ne vem, če bom zdržal na okopih.

Denarja zmanjkuje, avti se kvarijo kot po tekočem traku, obetajo se žuri in sponzorska sredstva. Ker tako želiva, res je, vendar me je kar malo strah, ker je toliko nepredvidenih stroškov.

Ni stvari, pri kateri bi lahko samo zamahnil z roko, nekaj povedal in bi bilo rešeno. Kje pa! V vsako se moraš vsaj malo poglobit, jo obdelat, da si ne narediš kakšne še večje neumnosti v bližnji ali daljnji prihodnosti.

Otroci imajo povsem svoje probleme. Ogromno njih. Problemov, želja, zahtev. Ljudi, še posebno lastnih otrok, ne moreš kar tako odrajtat...

Služba. Ojej. Pustimo raje to.

Družinsko podjetje. Jejej. Kaj šele to! Nekako na pol se mu posvečava, nikakor ne toliko, kolikor bi bilo potrebno in - navsezadnje - pametno.

Zevs. Mater, me tukajle čaka enega dela v bližnji prihodnosti! Prehod, prenova, nabava itd. itd. itd.

Krti. Uffa, vsak teden nekaj, sem in tja. Hodit, organizirat, se dogovarjat.

Pa še en milijon stvari nekje vmes, odzdad, odspred.

Pa še na Blogijado sva se prijavila. Ko pa je bil ravno edini prosti vikend. Kaj pa čva...

Juhej, juhej! Pravzaprav zdajle ni čas za jamranje, ker se je treba brcnit v zadnjo plat in skušat vse podelat.

Saj na koncu prav dobro veva, da se vsemu temu ne bi odpovedala. Na koncu koncev je prav luštno! Kaj pa bi drugače počel cele dneve? Gledal TV?! Sedel v gostilni?

No, edino mehanikom in registracijam bi se pa takoj odpovedal...