Včasih se mi zdi, da živim v dveh popolnoma različnih svetovih.

In res je med njima kar se da malo interakcije. Ko delam eno stvar, se ne menim za drugo. In ko se pospravlja hiša pred jesenjo, ni šans, da bi v tistem vikendu prebral kakšen mail.

Ne gre skupaj. Nikakor mi ne gre skupaj.

Skoraj bi lahko rekel: ko obujem moje delavske zelene škornje, pozabim na ves digitalni svet.

Moje delovno okolje postane klet:

ali pa avto poln smeti, v katerega se komaj stlačiš:

Nikakor pa ne znam živeti v obeh svetovih naenkrat. Da bi morda enkrat probal v zelenih škornjih ali v tej obleki, napisati kak email? Hm... najbrž ne bo šlo... ne, ne, ni šans. Ne gre.

Pravzaprav si jaz svoje delovno okolje predstavljam bolj takole:

To je to. Delo s prstki. Za razvajene mestne otroke. To mi je neprimerno bolj blizu. Neprimerno bolj!

Pa se vseeno vsake toliko časa, ob pravem času, prelevim v tistega mehanika, ki z zelenimi škornji straši malo deco naokrog po Krtini. Kot kak Jekyll/Hyde.

P.S.

Me prav zanima kdo slika vse te slike in predvsem zakaj? Bo treba doma malo zadeve prevetrit.