Odkar pomnim, delam torte za rojstne dneve na isti način.

Bogve zakaj, ampak tako je. Vsi so vedno zadovoljni, še vse torte zmažemo kar se da hitro. Zakaj bi torej nekaj spreminjal, delal drugače? Saj jih je le pet na leto - zase je pač ne delam jaz -, to pa ni toliko, da bi se jih lahko preveč naveličali.

Včeraj pa sem naredil eno majceno napakico.

Heleni sem naročil, kaj naj kupi za torto, ker je ravno šla v trgovino.

Uuuu, napaka, napaka, napakica...

"A veš... sem mislila... a bi ti... kako bi povedala... saj veš...", takole nekako je začela, ko je prišla iz trgovine. In potem iz vrečke potegne neko čisto drugo kremo za torte in zaigra na meni ljubo vižo:

"A veš, da je tale krema mnogo bolj poceni? Jih dobiš pet za ceno ene tiste, tvoje!"

Opala, sem si mislil. Seveda sem takoj videl, kam pes taco moli, toliko jo pa že poznam! Panika, panika, panika!!!!!

"Ja... pa sej... a nismo že mal naveličani vedno iste?... Pa tole tako fino zgleda... Oooo, lej TOLE čokolado!" in potegne ven spet nekaj čisto drugega...

"Arrrgghhhhh...."

No, potem sem se le še malo razburjal, omenjal njena peciva, v katera se JAZ ne vtikam, a vse to bolj zaradi lepšega, ne morem se kar tako vdat! A je bilo takoj jasno, da sem se že vdal. Saj ne morem drugega, ko vidim iskrice v njenih očeh!

Ker punca ima na koncu koncev čisto prav.