Kar čez obe Planini smo šli, čez Malo in čez Veliko.
Brez problema, kaj se pa zamudimo.
Dva avta omogočata malo več svobode pri načrtovanju poti. Čeprav se potem izkaže,
da je gondola še vedno v remontu in da je treba uporabiti Plan B. Seveda sem ga imel.
Bil je sicer malo trši oreh, a vsi s(m)o ga uspešno prestali. Je pa tudi res, da sem
bil zaradi tega kar malo živčen.
Tokrat nismo bili nič zgodnji, se je bilo treba kar daleč prepeljat. Je bil že kar
sonček, ko smo začeli.
Zaradi tamaučka nismo startali čisto od spodaj, to bi bilo pa vseeno malo preveč.
Tukajle pa je le tričetrt ure počasne hoje in si že pri razpotju
potem pa le še malce sprehoda do Jarškega doma! Tam je pa že čajček in kake domače
arcnije.
Lahko bi se seveda ustavljali še v Črnuškem, pa v Domžalskem domu, ampak to bi bilo
pa že malo preveč. Je bilo treba tudi kaj hodit in občudovat zelenečo pokrajino!
Tamauček zraven naredi še kak kilometer več in povsod ga je polno! Hvala bogu, da
je tako dobrovoljen in z veseljem hodi. Ga je že veselje gledat!
Pokrajina je bila - morda celo majčkeno zaradi grozečega vremena - enkratna!
Barve so se prelivale iz ene v drugo, kot na kaki slikarski paleti! Spredaj cvetoča
pomlad, zadaj preteči ostanki zime, sneg.
Je pa vreme sigurno pomagalo, da je bilo ljudi tokrat manj! Mnoooogo manj! Mi in japonci.
In prodajalec, ki jih je čakal in tudi dočakal točno pri Mariji Snežni.
Otroku smo podrli svet, ker krave niso tisto, za kar se izdajajo na tv. Sebi pa tudi,
saj ni bilo niti ene podobne, le rjave... A to pomeni bližji zaton take čokolade?
Na Veliki planini smo si utrli pot med stanovi - nekateri so vzeti prav iz škatlice!
Veliko obnovljenih, življenja pravzaprav polno!
Tam nekje smo zavili k Gradišekovim, na kislo mleko, žgance in malo sira. Požrešen,
kot sem, sem seveda moral prosit še za dodatno porcijo ocvirkov! So bili tako slastni,
da jih še kar sanjam...
Ampak še vedno mislim, da jih je Wegi dala
več! To je krivica!
Jedli smo tako in toliko, da se pri toliko fotoaparatih prav nihče ni zrajtal, da
bi kaj pofotkal. Lakotniki!
Smo pa zato po hrani krenili direkt na 1666m visoko Gradišče! Je bilo treba malce
odgnati zaspanost in pretegniti ude. Nekaj se je trudilo pihat, a še dobro, da ni
preveč! Jaz imam itak svoj trak, s katerim sem zadovoljen ko strela! Ga lepo potegnem
čez ušeska in me veter pol toliko ne moti več.
Z vrha se odpre malo drugačen pogled, kamniške so v polno pred teboj! Kapa oblakov
jih dela še kar malo bolj nevarne in skrivnostne, saj se ne kažejo v vsem svojem sijaju.
Vreme že dobro pritiska k tlom, kontrasti se večajo. Seveda skačem in jih skušam loviti
s fotoaparatom, ampak... Pogled na prehojeno pot seže že kar daleč! A še na polovici
nismo, le da se tega še ne zavedamo!
Potem je pa treba najti Zeleni rob. Nazadnje sem bil tu pred... trideset, petindvajset
leti. Kar nekaj... Kje neki med temi hišicami se zdaj stiska? Jaz se spomnim le zakajene
male hišice in megle, meeeegle! Hja, tukajle nekje mora bit, za robom!
Ne bi ravno rad, da vsi hodimo dol, potem bo pa treba spet nekam gor. Saj vsi pravijo:
nič hudega, ampak vem, da bi me požrli, če bi kiksnil! Še sreča, da sem ga našel iz
prve.
Arcnije imajo zanimive. In dobre. Mmm. Kaj dela policaj z avtom tukaj, nam ni ravno
jasno, nekako ne sodi s pištolo in lisicami tja gor. Seveda si ga ne upam slikat.
Čaka nas še dobršen del poti. Poti, za katero niti ne vem kakšna je, ker še nikoli
nisem šel po njej. Ne vem niti koliko časa traja, niti ali bo tamauček prišel dol
niti nič. Skratka, malo sem živčen.
Skrbi me vreme, ki je že precej nizko, še za dobre pogoje ne vem, kako bo šlo, kaj
šele za slabe! Skrbi se mi že rišejo po faci! Zakaj se kar naprej ustavljamo?!!!!
Pa slikat, pa rožice nabirat, pa lulat.... ahhhh, greeeeemo!
Do planine Konjščica se uspemo prebit. Lepa pot, nič strma. Tole bo super, si mislim!
Potem se pa začne! Strmina.
Do planine Dol je kar strmo, tam pa začne še deževat. Pot postaja mokra, spolzka,
jaz se edini spravim v pelerino. Seveda imamo s seboj tri pelerine, ampak ena je totalno
strgana, druga pa le napol. Tisto dobi tamauček, da se nam ne prehladi!
Ko zavijemo v gozd, dež malo poneha, a prava strmina se šele začne! O, madona... Pa
še vse vlažno, spolzko, tamauček pa skače in skače. Moram priznat, da me je kar fajn
stiskalo, sem se kar nekaj počutil odgovornega za vse nas in to nikakor ni prav dober
občutek. Najbrž sem zato s previdnostjo preveč težil, ampak... smo pa vsi srečno prispeli
dol!
Nekje na poti smo srečali še enega škrata, le da je tokrat bil čisto tiho in me ni
nič strašil. Me je pa hotel strašit Wega, ki mi ni pozabil pokazat niti enega postrani
drevesa! A ker ni pihalo, se nisem dal zmesti. Oziroma - po pravici povedano
- me je bilo že zaradi vsega drugega tako strah, da se me tisti strah ni nič več prijel!
Sta pa vsaj skalo držala, da smo šli mi varno mimo!
Pot dol je bila presneto dolga, sicer pa ni čudno, saj je kar nekje 1100 višinskih
metrov! Meni se je še posebno vleklo, a končno smo le prišli dol! Mi je prijem odgovornosti
končno popustil.
Jebela cesta, pa gondola! No, jaz bi v primeru njenega delovanja moral kar teči dol!
Tak je bil plan - otroci in ženske v gondolo, moški pa tečt. Hja...
In na koncu, sredi parkirišča, Wega sede v avto in reče: "U, vi mate pa še daleč do
avta!". Pa je zmagala dobrota in nas je vzel s sabo!
Čakala nas je torej še dolga vožnja na izhodišče. Tamauček je spal, Heleni je bilo
slabo, vsi skupaj pa smo si na Raku privoščili še končno zasluženo pivo. Za nami je
prišel še policaj z vrha in že smo se videli z lisicami na rokah... Slaba vest je
pa slaba vest!
Za tole krasoto bi se seveda prav vsem zahvalil in jim čestital! Prav dobro prečenje
smo naredili, enkratno, nekje slabih 15km. Darja in Rado se tako lepo prepuščata,
da je kar veselje! O tamaučku pa sploh ne bom govoril, ko se je zbudil, se je hotel
it s kolesom vozit. Kot da nikjer ne bi bil, čukec mali, neverjeten je, s polno kondicije!
Tole so dnevi, ob katerih se baterije polnijo. Dnevi, ko življenje dobi smisel in
ko se vrednosti nekaterih vrednot popolnoma zmešajo. Nekatere gredo gor, druge povsem
dol.
Ene
Slike. Druge
Slike.
Krtina.com.
