Se nadaljuje od tule .

Čeprav smo imeli še poln avto mesa od mojega prčkanja po hladilni skrinji, nas je Nona čisto zmedla s Krapi. Kakšni Krapi, madona?

In to je bilo treba probat. In to na Kmetiji Psnak. Zakaj? Ker se tam okrog potikamo že trideset let, jedli pa nismo prav velikokrat. Pa smo zato tokrat le šli, ker Krapi so se že slišali dobro. Mene je pa itak še kislo mleko precej vleklo, če lahko priznam.

Evo jih, Krape. In kislo mleko.

Kaj pa vem, meni so bili strašansko dobri. Na Gorenjskem, med hribi, nekje daleč od vrveža in s prazno glavo, vse zgleda popolnoma drugače. Kar malo se vračaš v otroštvo, nekam v bolj naravne okvirje. V čase, ko so konji vlekli robo na Kredarico (do 96-ega!), v čase, ko si električne pastirje prijemal brez strahu, v čase, ko si bil eno z naravo.

Pravzaprav v čase, ko sem bil majhen in ko si sveta še nisem zakompliciral.

Sicer pa ni tako hudo, le večkrat bo treba pobegnit kam daleč, v naravo. Vesel sem, ker tamauček uživa in mu je to blizu. Vendar pa je vprašanje, koliko časa bo še tako, računalniki so tudi pri njemu na pohodu.

Da ne bom preveč sentimentalen, bistvo je v Krapih, anede?

Ocvirki so bili tako presneto slastni, da sem z veseljem pohamsal svoje in Helenine. Seveda pa je to pustilo nekaj posledic, še posebej zbujanja sredi noči. A za dobre stvari je potrebno včasih tudi kaj potrpet.

In to je bilo za soboto čisto dovolj. Jaz sem imel polno kapo vtisov, poln trebuh in sem se samo še zavalil v posteljo. Dost mam sem rekel in mrknil v (pre)mehko posteljo.

Bomo šli jutri naprej.

Če ne veste za kaj gre, je tule prejšnji post, s temle pa kar nadaljujem.

Ja, na Višarjah pa je bil razgled! Huh!

Na eni strani sta se bohotila Mangrt in Jalovec, Mangrt sploh čisto blizu, na dosegu roke skoraj.

Na drugi strani pa Viš in Montaž, Montaž že s svojo običajno kapo, ko se sramežljivo skriva pred ostalimi. Še posebej pred mano, se mi zdi. Lump.

Poslikal sem enmiljon slik, saj je jasno... Kaj pa lahko človek stori drugega v takih razmerah? Vse kot na razglednici, saj bi bil cepec, če ne bi kar naprej pritiskal.

Romarska cerkvica na vrhu, drugače pa kar nekaj gostiln in prodajaln spominkov. Cerkveni turizem. Ampak luštno pa za znoret. Na 1789m višine.

Od daleč zgledajo Višarje takole:

Od blizu pa so malo večje:

Najbolje pa je pogledat takrat ko rabiš, v živo:

Malo sem edino počival, da sem sinu razložil, kje so kakšne gore in kaj vidi. Poslušal je že pridno, kaj si je pa zapomnil, je pa druga stvar. Edino tako se ga je uspelo prikovati na tla, za vsaj dve minuti. Ves ostali čas ga je bilo namreč dovolj po celih Višarjah. In medtem, ko sem se delal Očeta in predajal znanje, je lahko Helena škljocala...

In na koncu je bil kar naenkrat čas, da se spustimo s presnetimi steklenimi bučami nazaj v dolino. Taka je bila poslovilna fotka, kaj pa veš, če te te preklemane zadeve sploh pripeljejo do doline...

Pa so me. Še dobro.

Potem smo pa kidnili nazaj v Radovno, nihče ni hotel biti utrujen, ampak v avtu so pa vsi takoj spali. Hja, samo vozniki se moramo potem žrtvovat in biti kar naprej na preizkušnji.

Še prej pa smo šli na krape. Pa ne na ribe. Ne nekaj drugega.

Ampak o tem pa jutri, za danes je že dovolj slik.

Siteground sucks. In to na veliko.

Enkrat nas je kar prestavil na nov strežnik. Najmanj deset dni smo imeli zaradi tega težave (DNS), ki mu jih še nisem oprostil.

Tokrat pa se je spomnil, da naša glavna stran foruma ne dela dobro. Da ima preveč povezav in da porabimo preveč časa, prostora, bla, bla...

Kar naenkrat se je tega spomnil in seveda omejil vse, kar se je omejiti dalo. Ja, fino! Brez opozorila, brez najave, brez povpraševanja. Pa uporabljamo čisto navaden SMF forum, splošno znan in uporabljan. Brez dodatkov, nič posebnega, skratka. Pri 4000 uporabnikih na dan pa to res ne bi smelo predstavljati kakšnega velikega problema!

Jezen sem kot hudir.

Zato smo šli že v raziskovanje. Potrebujemo novega ponudnika, najbolje kar v Sloveniji, čeprav bo najbrž precej dražje, ampak z američani se ne bom več bodel. Za naše vremensko društvo ZEVS, seveda!

Kaj uporabljamo do zdaj:

• 20GB prenosa na mesec (raste),
• 2 domeni,
• 27 poddomen (raste),
• 20 ftp računov (raste),
• 5 sql baz (ne raste),
• 7 email naslovov (ne raste),
• 1.5GB prostora (raste počasi).

Ima kdo kakšno idejo?

Čeprav nekako ne verjamem, da bo kje kaj bolje, edino, če ne damo gore denarja. Ja, priznam, malo sem razočaran nad ponudniki, takimi in drugačnimi...

Začelo se je čisto nedolžno. Gremo obiskat Nono na gorenjsko.

Mogoče celo tam prespimo, gremo malo (malo!) naokoli, saj Nona ne more ne vem koliko hodit in se matrat. Ja, pa še tamauček je z nama, saj bo kar naprej težil, nikamor ne bomo prišli...

Pa smo vzeli malo raztresene robe, vse nabasali v avto, in šli.

Medtem, ko smo pri Noni razmišljali, kam bi šli, sem jih seveda napalil, da gremo spet malo do Montaža. Nikoli mi ni preveč, še malo pa bom postal kot Kugy. Pa ne zato, da bi bil vklesan v kamen, da bi lahko še stoletja zrl v svoje hribe ampak zato, ker se sučem okrog Montaža ravno tako kot on.

Sicer pa fotka vse pove, še dobro da nisem slikan od spredaj - odprta usta, slina in steklen pogled, kadar sploh odmaknem daljnogled z oči.

Pa še cela dolina Zajzere (Zajezere) je neverjetno čudovita. Spreminjajoča iz leta v leto, vsakič je kaj novega. Tokrat so bili kupi peska, ki jih je nanosil hudournik, cel travnik je izginil, drevesa pa so bila vsa malce čudna. Šele potem sem opazil, da imajo spodnjo polovico v pesku.

Voda pa je skopala celoten pomanjšan kanjon, žuboreča in svetleča se vije med peskom, dokler... kar naenkrat ne izgine. Hop in je ni več. Ponikne.

Z Nono in tamaučkom se nismo ravno namatrali, prehodili pa smo kar celo dolino podolgem in počez. Pa nabirali borovnice in jagode. In tam nekje, med lapuhom, smo našli še celo pravo Planiko. Kaj je tam počela, mi ni jasno, nekako mi ne sodi med lapuh, v dno doline.

Tamauček je seveda pobiral vse, kar mu je prišlo pod roke, od kamnov, ki smo jih prinesli še domov, pa do lesa, katerega pa ni smel vzeti domov!

Jaz sem pa buljil skozi daljnogled, da še danes vidim vse okroglo. Ali pa sem slikal kot nor, čeprav to ne pomeni, da so slike dobre. Jih je pa veliko. Hja.

In na koncu smo imeli dovolj, komaj smo našli pot nazaj, ker smo preveč brezskrbno tavali po gozdu. Pa sem ga moral še enkrat pritisnit.

Že to je bilo neverjetno, da se mi ni skrival, kot se mi je še skoraj vedno!

Potem pa sem se še malo igral in tlačil daljnogled na fotoaparat, kar je precej zanimiva zadeva. Ni ne vem koliko uporabna, je bila pa zabavna. Pa tudi učinkovita ni, saj ima naš fotkič 7-kratni zum, daljnogled pa 8-kratni. Ni ne vem kakšne razlike. Če pa nastaviš oba zuma do konca, potem pa nič več ne najdeš, vsaj jaz ne, se mi preveč tresejo roke.

Slikal sem pa Višarje.

Kar se je izkazalo za napako. Punce so namreč dobile fantastično idejo: gremo na Višarje! Z gondolo!

Uff, sem se izmotaval, da pravi gorniki pa že ne gredo gor z gondolo, brez veze, kaj bi to, nima pomena, ni razgleda, ker je že oblačno, saj vidiš tisti oblak tam itd. itn.

Pa mi ni uspelo. Komaj sem se zavedel, sem že sedel v presnetem prozornem balonu in stiskal, kar se je stiskati dalo.

Ni hudir, da se je cela presneta gondola ustavila ravno tam, kjer je bilo najvišje in kjer sem samo molil, da bi šlo čimhitreje čez. Pa seveda ni šlo. Kar naenkrat se je vse ustavilo in se prav fino zaguncalo. Ma, mater jim... Še dobro, da sem zvedel, da jim je postaja pogorela šele, ko sem prišel že dol.

Pa presnete steklene buče!

Jasno je, da malo dramatiziram, ampak bilo me je kar strah. Kot me je vedno na višini. Nekaj časa, dokler se ne navadim in dokler s samim gledanjem dol, v globine, ne rešim sebe tega bedastega strahu. Ampak prvo nikoli ne vem, kdaj in koliko me bo zagrabilo. Vsekakor je mnogo bolje, da me v gondoli, kakor kje na poti v kakšnih hribih. Tam je lahko to nevarno, tukaj pa je bilo le zoprno. Meni zoprno, drugim pa smešno. Ah.

Sem pa preživel, jasno. In na vrhu je bil res enkraten razgled! Ampak za razgled bo pa treba počakat, da spet naberem slike. Do naslednjič, torej.

Tole pa je bil res vikend in pol!

Čisto nenadejano, brez kakšnih velikih planov, se nam je dogajalo toliko, da sem še danes čisto preč. Preden vse kolikor toliko smiselno uredim v glavi, bo kar nekaj časa trajalo. Pa gore slikovnega materiala! Pa dogodki, pa... Uff, saj ne vem, kje se me glava drži.

Ja, materiala bo kar za nekajkrat. Hribi so namreč prekrasni, v naravi pa se vedno najde tudi neverjetno veliko zanimivega.

• Izlet v Zajzero z Nono,
• Montaževa severna stena, ob kateri kar medlim,
• planike, ki rasejo tam, kjer ne bi smele,
• majčkeni kanjoni hudournikov in neverjetni nanosi peska,
• Višarje v stekleni buči,
• razgled za pojest,
• krapi in kislo mleko za sline cedit,
• planina Pecol,
• tri ure sprehoda s tamaučkom,
• Dežela Svizcev,
• potok rdečih kamnov in namakanje nog v ledeni vodi,
• žuljenje prahu skozi Radovno,
• jermen, ki se mu ne ljubi biti več gor,
• prijatelji v nesreči,
• črne roke mehanikov,
• avtovleka,
• vožnja z vlakom po celi večnosti,
• prijatelji in zavetje doma.

Ja, kar nekaj "malega" je pa bilo. Ni čudno, da sem zmatran kot pes. Ampak tudi navdušen. Sicer vem, da bom malo manj navdušen, ko bom šel po avto k mehaniku na Lesce, ampak, kaj čmo. Se bomo vsaj še dolgo spominjali vsega tega.

Tole je letošnja bera domačih breskev.

Žalostno.

Še posebej, če ena od ubogih treh pade prejšnji dan na tla in jo potem še pohodiš.

Pripis malce kasneje:

kakor je pravilno ugotovila Hana, so tole marelice, ne pa breskve. Ne mislit, da ne vem, da so tole marelice! Dobro vem, da so, ampak pojma pa nimam zakaj sem o njih govoril kot o breskvah.

Zadnje čase sem za luno, vsaj zadnjih trideset let.

Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice.

No, vsaj malo sem se spokoril...

Danes goduje Aleš.

To sem jaz.

Še dobro, da sem se spomnil, zdaj si lahko pivo odprem brez slabe vesti.

Čisto tako, iz ljubega miru. Zakaj pa ne?

Saj ni prav veliko dela. Le v parih potezah lahko prideš do dobrega rezultata.

Prva poteza - zakurit ogenj:

Vmesna poteza, ki ni čisto samostojna - pripraviti meso:

Tale je tudi vmesna, pa tudi najbolj luštna in prijetna:

Druga poteza - vrži gor in obračaj kakor se ti da. Ali pa čakaj, da se naredi samo - glej sliko 3. Zapečeš toliko, kolikor ti je všeč. Ali pa tudi malo manj, če si zelo lačen. Meni se ravno lepo izide - v času enega piva.

Zadnja poteza je pa že na krožniku.

In to je to.

Čisto enostavno, kajne?

Edini problem je, da vse skupaj kar nekaj časa traja. Ampak ne sama peka in priprava! Tisto posedanje in pljuckanje naslednjih piv in pogovarjanje in uživanje na terasi in ... *tisto* traja pa kar nekaj časa dlje. Je bila ura sedem, preden sem se spokal kaj delat.

Ampak bilo je pa tako luštno, uživaško!

Ena taka... čist normalna sreda.

Naši fantje so prepričani, da je Tornado bil. In jaz jim čisto verjamem.

Zdaj bo to malo težje dokazat. Ker pri nas kar ne verjamemo, da je kaj takega mogoče. Ne! Pri nas se pa kaj takega že ne more zgodit!

Arso še ni podal uradne izjave, najbrž tudi ne bodo podprli ideje o Tornadu, pomanjkanje dokazov in dvom sta dovolj, da ne vznemirjaš javnosti. Ja, ravno še tornade potrebujemo...

Res je, da je konfiguracija terena v tej deželi precej neugodna za nastanek kakšnega dalj trajajočega tornada. Nimamo nobene take planote, kot so v ameriki, da bi se tornado lahko lepo razvil in se tudi dolgo kazal vsem na očeh.

Vendar pa neurja - in to tudi huda - obstajajo. Pa tornadi gor ali dol. In to že dolgo, dolgo časa. Ne pozabimo, da je danes samo Vreme lahko tudi velika novica in da so nesreče ljudi največkrat najbolj brane/gledane stvari na vsakovrstnih medijih. Nihče se s takim poročanjem ne strinja, a vsi berejo. Zato smo danes o vsakem neurju presneto dobro obveščeni, o vsem vse vemo, čez cel svet. Vsak ima tudi fotoaparat, še pomnite, koliko pijavic so taki fotoreporterji ujeli lansko leto?

Seveda se nam zdi, da se število neurij povečuje in da so vedno hujša. A to nikakor ne pomeni, da jih prej ni bilo.

Tole pa je posnel Robi Dolničar na Mengeškem polju. Možnosti torej obstajajo. Kdaj pa bo iz funnela tudi res kaj nastalo, pa... Tale se je hitro porazgubil, čeprav se je kar dobro trudil, da bi prešel v resno stvar.

Taka neurja je resno za jemat. Kolikor vidimo, naredijo lahko ogromno škode, vzamejo pa lahko tudi kakšno življenje. Zato jih ne jemljimo površno in s stavkom: pri nas pa to že ni mogoče. Tudi, če ni tornado, je lahko presneto nevarno, sile so neverjetno močne in kdor vidi v živo razdejanje po takem neurju, se bo med naslednjim veliko rajše skrival v kleti. Je mnogo bolj pametno.

Drugače pa veliko slik neurij in posledic tukaj, tukaj, tukaj,  tukaj in tukaj.

Včasih se zgodi, da tiste - stare - kartice na magnetni zapis ne potegnejo takoj. Jih je pač treba parkrat potegnit, malo spucat ali kaj podobnega.

Ne vem pa, zakaj prodajalke potegnejo in čakajo. In čakajo. In potem še malo čakajo.

Kot da se bo kaj zgodilo??? Samo od sebe?

Se mi dogaja kar naprej, v trgovinah, gostilnah in povsod, kjer mi kaj prodajajo. Sicer res, da vedno manj, odkar so računalniki malo bolj stabilni in preizkušeni, ampak vseeno se še kar dogaja.

Tisti pogled, ko mašina noče narediti nekaj, kar si prepričan, da bi morala. Pa noče. In prodajalec čaka. In ponovi. In čaka. In ponovi. In čaka. Ampak vmes ne naredi čisto nič takega, da bi lahko - vsaj poskus - spremenilo rezultat. Ki je potem seveda neizbežen. Spet ne dela. In spet malo počakat.

Kot, da bo mirno gledanje v aparat stvar kaj spremenilo...

Sem danes naletel na prodajalko, ki je pa bila malce bolj podjetna. Po samo dveh čakanjih je začela razmišljat, da bi bilo potrebno nekaj spremenit. In je vprašala stranko, ali je to tista "ta nova" kartica, s čipom? Seveda je stranka takoj zagotovila, da je! Jasno, saj ima samo najboljšo robo, najnovejšo! In potem sta tlačili kartico v odprtino za čip kartice. In čakali. In še malo čakali.

Dokler se nisem jaz razjezil in jima povedal, da kartica *NIMA* čipa (ker se to opazi vsaj s petih metrov) in da bo treba kaj drugega naredit.

Še sreča, da je potem magnetni zapis prijel, ker sem postajal že presneto nestrpen, pomanjkanje kave se je že močno poznalo.

Pravzaprav ne razumem te pasivnosti ob problemih, ki se najbrž dogajajo kar naprej. Če stojiš in čakaš, da se svet obrne, bo potem problem kar odletel? Ga bo odvilo v drugo smer?

Ampak najbrž je res težko narediti kak preskok.

Ena večjih misterij, ki mi jih še ni uspelo razrešit.

Pa sem si že stokrat rekel, da bom malo raziskal, enkrat sem celo že šel guglat, da bi se podučil, pa - bogve zakaj - nisem prišel do konca...

Skratka, tega še danes ne vem.

Zakaj se uporablja % znak na kalkulatorjih.

Pojma nimam, priznam. Niti zakaj je tam, niti, kako se ga uporablja. Vsi moji poskusi, rešiti zadevo na hitro s poskušanjem, so padli v vodo. Oz. so še poslabšali stvar - zdaj vem še manj, kot prej.

Ampak me pa malo žre. Ker tam ni najbrž brez veze. Ker najbrž ima neko uporabno vrednost. In ker ima % znak vsak najmanjši butasti kalkulator, mora že imeti kako veliko uporabno vrednost. Zato me žre.

Vendar ne dovolj, da bi šel naprej raziskovat. Raje bom rekel: ah, matematika...

Pa sem mislil, da je pri nas hudo.

Pa ni bilo nič v primerjavi s tistim, kar je bilo drugod! Jaz sem samo dva škafa moral nastavit. Enega v klet in enega pod dimnik. Eh.

Tokrat je šlo počez,

v nekaterih krajih je bilo precej hudo.

Neverjetne slike škode in sile narave na kamniškem pa na našem forumu.

Ma ja, takole se tole dela!

Ni čudno, da smo še danes veseli!

In kake fine tekaške majice, kaj?!

Seveda sem bil tam.

Vendar le v organizatorski in podporni vlogi. Na žalost.

Mater, me je imelo, da bi se tudi sam zapodil za vsemi temi tekači... ej... pa noga ne pusti. Z železno voljo jo šparam za v hribe, kar je še dva tedna. Morda bo do takrat ok, če pa ne, sem pa res v riti. Sploh za tek letos...

Zanimivo je, da ko si na Bledu, se ne moreš izognit slikanju že milijonkrat prežvečenih motivov. Tudi jaz nisem nobena izjema, vendar pa to naredim na hitro, mimogrede. Jasno so tudi rezultati takšni.

Pa seveda postrani otoček. Nisem jaz slikal postrani, cerkev res postrani stoji! Matere mi!

Pa še nočna, po teku...

Ampak fotografije niso bistvo, bistvu včerajšnjega večera je bilo v teku! In to je v popolnosti uspelo!

Dekleta in fantje, vse čestitke! Prav vsem!

Seveda pa se moram dati kar kapo dol pred Heleno, ki jo je tako pogumno užgala čez celotno progo! Toliko težav, kot jih je imela, a vseeno ni obupala! Čestitam! Upam, da sem tudi sam kaj pripomogel k temu uspehu...

Jasno pa čestitke tudi Spominčici in Wegi, tako ponosno sem opazoval te naše majice E-kipe Srčnih! In se zraven malo smilil samemu sebi... no, majčkeno.

Ogledali smo si vse teke, zabeležili morje fotk,

se gužvali za dober prostor pri slikanju,

in na koncu obsedeli na plaži. Niti ne zmatrani, predvsem pa presneto zadovoljni!

Domov smo se priklatili šele ob pol tretji zjutraj. S tamaučkom vred, seveda. Lumpi.

Nekaj slik in rezultatov še na Krtih, katere sem organiziral. Pa rezultati pri Vitezih - moški, ženske.

Ja! Drugo leto grem tudi jaz!!!!! Moram!