Ortodont za tamaučka v petek mi je že veliko prej delal skrbi.

Tole naše zdravstvo je globoko v riti, pač odraz našega načina razmišljanja in stanja duha. Nič ne-pričakovanega torej ali čudnega. Vsak se bori na svoj način in za svoj račun, kakor mu pač uspe.

Čakalne dobe so za ortodonte namreč nekaj (skoraj bi napisal groznega, pa je to zgleda vsem čisto nekaj normalnega) normalnega. Od štiri do sedem let. Bi tamaučke naročili že takrat, ko so v trebuhu (kot za v vrtec, zobozdravnika, itd.) pa se na žalost ne da.

Najprej ti mora zobozdravnik napisat "nujno", na napotnico, potem se lahko sploh nameniš proti ortodontu.

No, to smo imeli, torej le pogumno!

Pri našem najbližjem ortodontu se naroča enkrat mesečno. Tisti dan imaš na voljo eno uro in to je to. Če se ti uspe naročit, se ti, drugače pa lahko greš kamorkoli pač želiš. Ej, ljudje hodijo po celi državi po teh ortodontih! Saj kar ne moreš verjet...

Ves uspeh je torej le v tem - uspeti se naročiti. To je ključna zadeva od katere je vse odvisno.

Po vseh prebranih forumih in kaj jaz vem čem, pa to uspe le maloštevilnim. Še posebno zdaj, septembra, ko čez poletje sploh niso naročali! Pričakovati je, da bo pol naših krajev zdrlo k ortodontu, na voljo pa je le par mest. Čez štiri leta, seveda.

Zaradi vsega tega je bilo mene seveda pošteno strah. In zato smo doma pripravili posebno taktiko, da bi nam dvignili možnosti uspeha. No, taktika ni nič kaj posebnega, vse je skrito v pregovoru kdor prej pride, prej melje.

Pa sva šla s Tamaučkom iz šole že ob 11h. Za vsak slučaj.

Oboroživa se s knjigami, igricami in vsem, kar bi lahko odganjalo dolgčas. Čakanje bo dolgo in kdo ve, če sploh uspešno.

Nato se je vse skupaj odvilo presneto hitro:

11:20 sva pri ortodontu. Prva, whoa, ne moreš verjet! 11:22 pride že naslednja mamica z otrokom. 11:24 se odprejo vrata in "naslednji!" Opa. 11:29, ja res je nujno, naročena sta že čez dve leti! 11:31 stopiva ven iz ordinacije.

Zunaj čaka vsaj deset ljudi. Čutiti je napetost, glasovi so že povišani, gneča direktno pred vrati pa že nakazuje, da bo še vroče. Skoraj sigurno ne bodo vsi sprejeti.

Vse je uspelo v dobrih desetih minutah! Vse. Naročena sva, čakalno dobo sva zmanjšala za dve leti, skratka... vse skupaj je uspelo!

Glede na vse peripetije, ki smo jih imeli s popolnoma nesposobno ortodontkinjo za našega tavelikega, ki bi ji nekdo sploh moral prepovedat opravljat poklic, tole kaže mnogo bolje. Zdravnica in sestra pri vseh teh ljudeh sta še vedno prijazni, ustrežljivi in veseli. Naj le ostane tako!

Pred očmi se mi je bliskalo potem še kar par ur. Spat pa sem šel z občutkom izpolnjenega dneva in zadovoljen kot le kaj.

Čeprav ne bi smel biti. Igral sem igro, ki so mi jo vsilili drugi in ki se je sploh ne bi smel iti. Delal sem pametnejšega od drugih in sem že v začetku povečeval svoje možnosti na račun drugih. Temu bi v bolje organiziranih družbah lahko lepo rekli goljufanje. Pri nas je to pravilo igre, ki se ga spodbuja v vseh plasteh družbe.

In, ja, kakor se mi je v petek zdelo super, tako imam danes slabo vest. Morda pa so drugi otroci, ki bi bolje zaslužili to mesto? Ah, milijon vprašanj se zdaj mota po glavi in jezen sem, da sem se vpletel v te umazane igre našega zdravstva. Kako ne bi hotel svojega otroka dobro spraviti skozi, kako naj ne bi postopal, kakor pač sem? Se to sploh da? Bi se odpovedal ortodontu za lastnega otroka le zaradi svojih pogledov na svet?

Ah, jajca. Prav nič boljši nisem od vseh ostalih, ki se povsod okoli mene rinejo preko vrste, prav nič! Kriv sem, da se kar kadi.

Na enega zmagovalca pride veliko več poražencev.

O, tudi to se da! Šteti promet na Veliki Planini.

Na žalost nam vreme ni bilo preveč naklonjeno, nič kaj avgustovsko. Oziroma, glede na zadnja leta: čisto pravo avgustovsko vreme je bilo!

Na Kranjskem Raku smo bili zmenjeni že ob pol sedmih. Kar pomeni, da smo petnajst do šestih že šli. Mitja s svojo punco Teo, Tadeja in jaz. Gremo v hribe, štet promet! Jaz sem bil že prejšnji dan ves navdušen in če povem po pravici, me navdušenje ni minilo vse do večera, ko sem ves skurjen padel spat. Ha, to pa je bila dogodivščina!

Seveda je v nedeljo, ob pol sedmih zjutraj še presneto zlivalo. Ampak se nismo dali: "saj bo boljše, glej, se že kaže sonček!" smo tulili. In mogoče se nas je vreme res usmililo - pa tudi napoved je bila taka - in se je v kaki uri povsem zjasnilo. In smo morali krenit štetju naproti!

Naš vodja Dušan nas je potem vse razpeljal, naša familija je dobila le najvišje vrhove, vsi drugi so ostali nekje spodaj. No, medtem, ko je on druge okrog peljal, smo mi krenili lepo počasi po poti z Rakovih ravni na Planino. Tam pač, kjer gremo vedno. Mogoče bi bilo res bolje, da bi šli s Planine Kisovec, najbrž je bližje. Ampak vseeno, saj bomo gor še cel dan!

Domžalski dom je na žalost še ena od koč, kjer izvedba akcije Očistimo gore precej peša. Marketingu se seveda zdi vse skupaj super, a če ni izvedbe, je vse skupaj precej žalostno. Zelo žalostno! Človeku se zdi, da organizatorja nič ne briga čistoča v gorah, da ga briga le lastna reklama. Kar je najbrž res, a škoda, da se kaže na tak način...

Pri Domžalskem domu smo medtem, ko smo čakali na Dušana, spili en čajček in gledali kako se vse skupaj spet zapira nazaj. Megla je lezla in lezla prav z Gradišča nazaj dol. In če takrat, ko smo prišli na Domžalski dom, ni bilo videti le vrha, čez kako uro ni bilo videti niti ven iz Doma. Malo smo še počakali, a na koncu je bilo treba it.

Res, da prav veliko obiskovalcev na vrhu ne bo, bodo pa sigurno šli okoli in naokoli, vsakoletna maša na petnajstega avgusta pri Mariji Snežni na Veliki Planini pač vedno privabi ljudi, pa čeprav je še tako slabo vreme.

Tadejo smo pustili pri Vetrnicah, na glavni poti, Mitja s Teo je šel k sedežnici, jaz pa sem dobil Gradišče Jug, torej čisti vrh. Šteti pa bi moral obe potki, ki peljeta s tistega nogometnega igrišča na vrhu, na levo in desno.

Kar je bilo v začetku še presneto težko. Videlo se je namreč tole:

Sama megla, pihalo je kot za stavo, vse vlažno, mokro, jaz pa sem moral stati ravno na sredi med potkama, drugače nisem videl ne ene ne druge strani. Ja, prišlo je par ljudi in za njimi sem moral kar tečt, da sem sploh videl, koliko jih je... Kar nekaj ljudi me je prišlo vprašat, kje hudiča sploh so! V tej megli se namreč čisto nič ni videlo. Le sedežnica je brnela ravno tu nasproti, trideset metrov stran! Pa je ni bilo za videt...

Sem bil oblečen kot za na himalajo. Jasno. Pa so otroci mislili, da se hecam s kapo, rokavicami in šalom. Mi je vse presneto rešilo rit! Še posebej hervisova jakna za petindvajset evrov, izkazala se je za več kot odlično!

Ja, tale megla je bila zoprna. Popisovalne liste sem moral imeti v ovitku, vse je namreč takoj postalo mokro. A spravit jih v ovitek pri tistem vetru... ja, to je bil tudi uspeh... In to potem ponavljat vsakič, ko je kdo prišel naokrog. No, ja, dolgčas mi ni bilo prav nič!

Ista slika kot tista zgoraj, le kake tri ure kasneje:

Super, anede? Prej bi rekel, da sem bogu za ritjo, zdaj pa... saj sem sredi civilizacije! Še dobro, da se je začelo vsaj malce jasnit, malce manj je pihalo - a le malo manj! - in vse je bilo ok. Počasi je tudi začelo kapljati vse več ljudi, bližala se je namreč ura maše in kar naenkrat ni bilo nobenega časa več.

Sem pa moral seveda slikat kamne, ki so bili razstavljeni po celem vrhu, vsak se je z njimi hotel podpisat, tale pa je ostal največji:

Pomen mi ni ravno znan, se pa je nekdo pomatral. Že ve, zakaj. Lahko bi sicer tisto lori spremenil v našo Flori, pa nisem bil zloben...

Še malo navala, potem pa se je maša že začela in razen turistov ni bilo več nikjer nikogar. Joj, koliko bi bilo ljudi, če bi bilo lepo vreme! Ojej!

Počasi se je začelo vse bolj jasniti, začeli so se pojavljat razgledi, ob katerih sem potem skoraj pozabil štet... Med mirnimi trenutki sem sedel na stolčku, si namestil daljnogled in raziskoval Gamsov skret. Oh!

Vreme je bilo potem vedno lepše in lepše, lahko sem celo sedel ne da bi zmrznil in celo liste sem lahko položil na tla, ne da bi jih čisto odpihnilo.

Ampak za pretiravat pa ni, ne, ne! Pravzaprav v celem dnevu nisem dal dol niti kapuce, kaj šele kape! Res, da je bil že sonček in kolikor toliko toplo, ampak stati tamle na miru, medtem ko je še vedno malce pihljalo - vse toplo se je še vedno prileglo, bognedaj, da bi se enkrat ohladil...

Takle je bil moj bazni prostor, direktno pod vrhom Gradišča:

Na koncu, ko je bilo res že malo, malo ljudi, sem hodil gor in dol na vrh. In občudoval razglede, Planino, dolino in okoliške vršace. Pa še lepo sem videl, če kdo gre proti meni!

In potem smo pozno popoldan zaključili, na vrhu ni bilo nobenega več. Pa ravno lep dan se je naredil! Je bilo treba priti še do dol, kar nam je vzelo še kako urico, potem še urica vožnje, pivce na črpalki v Kamniku in domov smo se pritepli lačni in zmatrani, da je kaj!

Dan je bil pravzaprav dolg, naporen, dolgočasen in nič posebnega, a jaz... sem se počutil dobro, kot že dolgo ne! Užival sem vsako minuto tega dneva, pa niti sam ne vem dobro zakaj! Mogoče le zato, ker sem bil lahko cel dan v hribih? Ker sem bil v naravi? Ker smo morali priti gor in dol peš in nismo šteli tam nekje v varnem zatočišču avta? Ker smo morali prav vse prinesti s sabo na svojih ramah? Ker...? Kdo bi vedel, jaz ne vem. Ampak toliko veselja, kolikor sem ga imel s tem štetjem... ja, takoj grem še enkrat! Dvakrat!

Zdaj vsaj vem, da knjige, ki sem jo nosil s seboj, prav nič ne rabim! Saj mi ni bilo dolgčas niti za minuto, kje pa!

In - kar je pravzaprav nenavadno - nihče od nas se ni niti malo prehladil ali zbolel ali imel kako težavo! Pa nas je kar precej prepihalo in pomrazilo. Opa!

Jaz se kar povabim. Pridemo in vse pojemo.

No, včasih pa tudi kaj s sabo prinesemo. Tokrat ribe.

Jih je pa moral Rado spečt. A mu je za priznati, da jih je dobro - enkratno - spekel! Najbrž zato, ker sem mu jaz gledal pod prste, Leander pa pomagal.

O, ja, njami so bile! Sem že rekel, da jih je Rado super dobro spekel? Prilagam kar dokaz:

Tako dobro smo se napokal - sem seveda vzel vse ribe v ribarnici, najhuje je, če jih zmanjka -, da smo potem res zavzeto gledal perzeide. Zavzeto! Toliko časa, dokler nismo zaspal. Res... pravi party animali smo v teh letih. Uau.

Jutro je bilo potem malo žalostno, s skakajočimi mački, tigri in podobnim živalstvom, ampak vseeno smo se spokal ven. Je treba iti malo ven, se sprehodit, sploh po taki noči! Jasno, mi smo šli kar tako, nepripravljeni. Saj je Plešivica za vogalom.

A bejž no!

Toliko, da ni deževalo, sama megla in mraz. Oblečeni.

Skozi Boršt je seveda šlo, je kaj za videt!

Pri tabli smo bili tudi še nasmejani, saj ni pisalo koliko kilometrov nas še čaka!

Potem pa smo začeli najdevat gobe! Gobeeeeeee! In vse je šlo potem zeeeeelo počasi. Smo se vlekli in vlekli in še malo bolj vlekli. Ampak gob pa smo imeli nekaj, kar nam je držalo nasmeške na ustnicah.

Hosta je bila enkratna, meni je bila sploh všeč, vse je bilo megleno, zaspano, prvinsko!

Ja, na koncu se nam je že malo vleklo, Tamauček je malce že sitnaril, a smo kar naenkrat prišli na cilj - Plešivica!

Razgled zaradi megle sicer ni bil kdo ve kakšen, je bilo pa tam gor prav luštno!

Dobro, to, da je treba priti še nazaj, se nikomur ni zdelo prav nič groznega. Pa se še jaz nisem sekiral...

Smo pa tudi na poti nazaj našli še marsikaj! Od velikih jurčkov, ki so delali veeeeelike nasmehe:

pa do nerazumljivo odloženih smeti, kar tam nekje ob poti - kako kaj takega sploh komu pade na pamet mi ne bo nikoli jasno!

Pa smo morali še in še hodit. In hodit. In hodit. In čeprav Rado pravi, da ni bilo vse skupaj nič, le ubogih 15km, se mi zdi, da smo jih z gobarjenjem vred naredili kar še nekaj več. Prav VSI smo bili zmatrani:

Ker smo naredili krog, je bilo treba zašpilit še klobaso, kako se to dela, sva tokrat naučila še Radota. Upava, da si je zapomnil!

Po dobrem sprehodu(!) smo bili seveda vsi lačni, zato smo navalili še na čevapčiče in zmazali prav vse. Potem pa smo se morali poslovit od naših gostiteljev, se jim zahvalit za enkraten vikend! Priznam, da meni takole super paše, pa čeprav zaspim mnogo prekmalu in se pol stvari sploh ne moremo pomenit. Se pravi, da se moramo večkrat dobit?!

Hvala, Darja & Rado! Večno hvaležni, saj vesta, anede?!

Seveda pa potem nismo mogli kar domov. Neprevidno omenjanje Krke in bližina mesta, kjer je bil Leander s taborniki, nas je odpeljala direktno v Stavčo vas. Tam ima ŠD enkratno urejeno plažo na Krki, Tamaučku so se kar zasvetile oči, ko je spet ugledal reko.

Še Heleno smo spravili noter, jaz pa sem bil že precej siten.

Najprej ni bilo kje za parkirat. Pa precej zmatran sem bil. Popoldan nisem šel nič spat in tudi ni kazalo, da bi sploh šel. Naslednji dan bom moral biti cel dan v hribih, rabim spanje! In na koncu se je še nad nas vlekel presneto črn oblak, ki je grozil in grozil.

Oblaku je uspelo le napol. Iz Krke smo se pobrali do avta prej, preden je udaril z vso silo, je pa zmagal v tem, da sem moral potem vozit v hudem nalivu celo pot do Krtine. Japorkadušno!

Hah, luštno, enkratno! Pa se vikend še končal ni!

Pa se je vrnila! Moja lučka!

Ko smo prenočevali na Komni, sem jo lepo zataknil pod pograd, nad sebe, da bi jo imela oba s Heleno na voljo, če bo slučajno treba ponoči vstajat. Pa meni ni bilo treba vstajat - je bila Helena večino noči pokonci - niti ni nihče lučke rabil.

Ko kje prespim, sem vedno vesten in vedno pogledam pod posteljo, da ja ne bi česa pozabil! Nisem pa pogledal gor, kar je povzročilo, da sem ubogo, majhno, nebogljeno, prestrašeno, ..., lučko pozabil kar tam.

Kar tam, nad in hkrati pod posteljo. Hm, kje je, če je pod zgornjim pogradom - nad ali pod? Nadpod? Ah, glej: vmes!

Kot da bi bilo to važno, kje. Važno je bilo bolj, kje sem se spomnil nanjo - to pa šele pri Črnem jezeru. Bi šel nazaj? Bi? Hm... Ne, ni šans. Sem pa bentil in metal take pripombe ven, da sem razjezil in zasekiral Heleno in ko je bila enkrat ona v skrbeh, sem jaz potem lahko nehal. Eh, moški... 

Seveda, če ne bi bilo Helene, bi bila lučka tudi danes še kar tam. Jaz sem moškega mnenja, da mora cepec pač odgovarjat, če kaj narobe naredi. Pa mi je bilo za lučko res hudo žal. Ampak kazen je kazen! Bolj ko boli, bolj bom drugič gledal - ne samo spodaj, zgoraj ampak tudi vmes! Še sreča, da se vsi ne strinjajo z menoj... Pa je telefonirala in so lučko vsaj spravili. Kaj z njo naredit, pa mi je ostalo v premišljevanje.

It popoldan še enkrat na hitro gor? Uaaaaaa, japajade! Prav posebej it iz Krtine na Komno, samo po lučko? Ojej... Tam okoli pa tudi zdaj najbrž par let ne bomo hodili. Torej?

Oh, saj rešitev je bila, a je bilo treba prosit druge ljudi, da so popravljali zmedo, ki sem jo sam po neumnosti naredil. Tako so lučko poslali dol z žičnico, jo spravili v Kočo pri Savici, tja pa jo je prišel iskat Andraž, ki mi jo je potem poslal po pošti domov. Dolga pot je bila, a lučka se je na koncu znašla doma. Juhej!

Ker tole ni čisto navadna lučka. (No, saj je, ampak vseeno...) S tole lučko sem ogromno prehodil in velikokrat mi je rešila rit. Celo noč mi je svetila na Primoža. Osvetljevala temačne poti Limbarske. Bogve kolikokrat se je pojala ponoči po Murovici. Tekla po vasi. Me pripeljala na cilj trekinga v Beli Krajini. Našla pot na Šmarno v snežni nevihti. Preganjala temo in utrujenost po Šentiljski. In tako naprej in naprej. Ja, nanjo sem pa res navezan, pa ponavadi do stvari nimam prav nobenega odnosa. A tale kos plastike in diodic mi je zlezel pod kožo...

Andraž, tebi pa lahko rečem le hvala!

Zadnjič nam je pri toujouti malce nagajal akumulator. Še posebno hudo je bilo, ko je bil dež.

Je bilo treba novega kupit in ta sreča je spet zadela moški del družine, čeprav smo za te posle še najmanj sposobni. A zgleda je bistvo v tem, da se pač raje umažemo. Ali se pa zaradi tega manj sekiramo? No, nekaj od tega.

Letos si pač nisem delal (pre)več skrbi, sva šla s Tamaučkom v neko trgovino na brnčičevi (zdajle se pa res ne morem več spomnit, kaj je bila za ena trgovina...), kjer so pogledal in takoj vedeli, kaj in kako. Vse lepo in prav.

Ampak za gotovino dobim 12% popusta! O... o... seveda gorenc ni mogel spustit take dobre priložnosti: "kje pa je najbližji bankomat?"

In sva se odpeljala petsto metrov dlje, našla bankomat, vzdignila ravno prav denarja in sedla v avto in

"klk"!

Klk? Arrrrghhhhh.

"Klk." Nič od njega več! Pa ravno zdaj si moral crknit?!

"Kaj pa zdaj?" sem le izdavil po salvi neprimernih besed.

"Oči", je predlagalTamauček, "kaj pa, če greva kar peš?"

"Kako peš!?" sem rekel, "A ni to malo daleč!?"

"Kaj daleč?" mi odvrne Tamauček, "saj sva pohodnika!"

Avto je v naslednjem trenutku kresnil in midva sva se lahko lepo odpeljala v sončni zahod. Jaz pa še danes razmišljam, da se lahko tudi od tamalih kdaj kaj pametnega naučiš.

Presneto prav je imel.

Res je, naš ta stari šotor je postal kar malce velik. Ko smo notri štirje, ostane še polno prostora, s katerim ne vemo kaj bi. Preveč potratno...

Zato si je bilo potrebno omislit nekaj manjšega, saj z nama hodita kampirat le še tamaučka. Nekaj majhnega, enostavnega, luštkanega...

In sva našla! Quechua ali po domače Kječva.

O, to pa je res nekaj hitrega in enostavnega! Že pri našem "ta-velikem" se nisem pritoževal, pa čeprav se je postavljal kar dobro uro, ampak počasi, pa je šlo, saj na morju nimaš kaj drugega počet. Tale pa je gor - no, v dveh sekundah ravno ne, je pa gor v dveh minutah, to pa ja!

Ja, ja, tokrat sem pustil doma vse, razen šotora. Na kladivo pravzaprav tudi pomislil nisem. Zakaj ne? Hm... kdo bi vedel?

Postavljanje je res hitro in tu sem bil navdušen kot majhen otrok! Najin model je celo XXL - jasno, da nismo mogli vzet nekaj majhnega - in ima kar nekaj predporostora.

Navodila so všita, je že nekdo vedel, kako je, ko imaš navodila s seboj le prvič, s sabo domov jih namreč ponavadi ne prineseš več!

Klini lepo pospravljeni v žepek!

Jah, in potem nimaš kaj pokazat. Še preden sem se obrnil, je bila zadeva postavljena, postavljalci pa na kavici.

To je pa res bilo en, dva, tri.

Smo se lahko potem posvetili drugim, bolj pomembnim zadevam!

Naprimer uživanju!

Pa še otroci so navdušeni, da je kaj! Ko je pa tako pripraven za nošenje.

Končno sem se sploh spomnil.

Pa končno je tudi sploh kolikor toliko toplo, da se sploh kaj naredi. Že tole malo je trajalo dva (hm, ali tri?) dni.

Skratka: sezona se je začela.

Malo sem ga snedel, ostalo pa je ostalo za seme. Za naprej, da se ga bo več naredilo hitreje!

Njami.

Malo sem se pa le spraševal, kako bo... Bodo noge sploh hotele kam?

Ne morem ravno reči, da sem bil zadovoljen z dežjem, smo pa zaradi dežja spremenili naš naskok na Čemšeniško planino. Smo opustili misel, da bi šli iz Trbovelj, gremo raje kar s Prvin, smo rekli! Začuda nihče ni ugovarjal.

Moje noge sploh ne. Sem bil dežju kar malce hvaležen.

Pa še na Trojanah smo lahko imeli zajtrk in kavo. Za otroke slastno!

Do Prvin smo se potem lepo pripeljali. Cesta čisto v redu, tam pa hotel. Huh. Nikjer nobenega, sredi ničesar. Zanimivo.

Pelerine in marele gor in gremo!

Malo je deževalo, malo ni, malo je pršilo, malo ni, skratka tako lepo aprilsko vreme. Smo pa bili zato kar naenkrat gor. Mimogrede. Še ogret se nisem mogel.

Seveda je šlo počasi, a nogice so se prav lepo razgibale, kar pa je bil seveda tudi namen. Lansko leto sva s tamaučkom šla naslednji dan po formaratonu na golaž na Murovico in ni hudir, tudi lani so imeli dež! Jej...

Koča na vrhu se je izkazala za super. Jedli smo take dobrote, da se mi še danes toži po njih. Vsaj po joti, ričeta Helena ni pa ni hotela zamenjat. Pa še izkazalo se je, da streže gospa, ki je pravzaprav Krtinka. Hja, svet je majhen, kaj!

Nekateri so šli pogledat še na vrh, kjer so našli še past za divje svinje. No, ne past, krmilnico. Z veliko mlako zraven. Tamauček je bil čist navdušen. V mlako mu nismo pustili.

Razgleda na žalost ni bilo prav nič.

Tako bo treba še kdaj iti, nama je bilo prav všeč in hočeva videt kje sva sploh bila! 

Čemaža smo spet nabrali celo vrečo. Neverjetno, koliko ga je bilo pa tukaj! Huh, mnogo mnogo več kot na Primožu!

Seveda pa se tak dan ne more končat kar tako. Lahko se konča povsem drugače, le zakaj bi bile zadeve enostavne, če so lahko komplicirane?

No, Tamauček je letel z drugimi otroci dol po blatu in mokrem. Seveda kljub temu, da mu nisva dovolila in da sva tulila naj gre bolj počasi in da... in... in... saj vemo, starševski blahblahblahblah.

Pa ga je kar naenkrat spodkopalo in je res odletel kot ta velik.

Pet šivov je dobil. 5.

Sredi kolena si je odprl precej globoko in 5cm široko rano.

Mislim, da mi ni potem v naslednjih dneh uspelo zadržati tistega znamenitega "A sem ti reku!". Nisem zdržal, priznam. Sem moral izustit, ker je bilo res tako prikladno...

Zdaj bo presneti mulc deset dni doma, jaz pa na bolniški. Hodit in precej pazit mora na nogo, kar je pri skorajsedemletniku skoraj nemogoče...

In ja, je že presneto ponosen, vsakemu, ki ima minuto časa, vse pove in pokaže. Mi smo pa vsi veseli, da ni kaj hujšega, huh.

Včeraj sem šel v ljubljano na spletne urice.

Tam okoli šeste, pol sedme.

Mater je bila gužva. Vsi so se nekam rinili, hiteli in bili živčni.

Priznam, da nisem več navajen. Sem se zalotil, da za vsak premik avta pogledam vsaj parkrat in to bolj natančno kot ponavadi. Sem se tudi zalotil, da mi gre vse precej na živce. Sem se zalotil celo pri premišljevanju kako ljudje zdržijo...

Seveda, saj mi je potem sredi titove padlo v glavo: pa ti si pravi pravcati nedeljski voznik!

Nič več borbe s konicami, nič več milijon semaforjev, gneče, trobljenja, umikanja, izsiljevanja, napetosti do konca... Le še par semaforjev, sto+ vozil in počasnost ruralnih krajev.

Se mi je kar fino zdelo. To je sigurno ena od stvari, ki jih NE pogrešam. Ha!

Se še sploh spomnim, kdaj smo dobili evre? Tolikokrat sem že zamenjal valuto, razmerja itd., da sem že vsega hudega vajen...

Se mi je takrat EuroBillTracker zdel dobra ideja. Saj se mi še zdaj zdi, pa sem jo uporabljal le kakšen mesec, dva, vpisal le nekaj bankovcev in to je bilo to. Več se mi pa ni dalo, nisem imel volje.

Danes pa po dolgem času - treh letih - pride e-pošta:

Hi piskec, this is a hit notification email from EuroBillTracker.com. To
see more information about your hit, please follow the link in the hit
report.

X35507567477 (10e), http://www.eurobilltracker.com/notes/?id=78017384
:.. Louis de France entered this note in 31000 Toulouse (France) on 2010-03-31
:.. You entered this note in 1233 Krtina (Slovenia) on 2007-02-03
### Distance = 1075 km, time difference = 1152 days


Congratulations! By the way, you can increase your chances for getting a
hit by entering more notes, how about entering some right now? ;-)


Follow your Euro notes in their tracks
www.eurobilltracker.com

Ni slabo, 1075km! Kar dolgo pot je naredil mali bankovček za deset evrov.

Hja, se mi zdi fino, kako gre to sem in tja po svetu in sem spet navdušen, ampak dobro vem, da spet ne bom nič pisal niti gledal. Do naslednjega hit-a!

Glede na to, da sem zadnjič tekel na Borških 10 (tole poglej!) in da sem zadnjič "dostojno" tekel v začetku decembra na Barbari... je bil to spet eden od salamensko težkih začetkov!

Čeprav si mogoče malo zmišljujem. Prav nič težko ni bilo. Ja, ok, prve tri, štiri km je res muka, ampak to je vedno bila, ne vem, zakaj bi bilo zdaj kaj drugače.

No, saj nisem prav nič matral. Le v četrtek sem tako odlašal s tekom, da sem obljubil, da bom šel tečt v petek. Za prmej! V petek je potem deževalo kot pri norcih, jaz pa nisem mogel besede snet.

In sem šel pač prvič letos tečt. V dež. V mraz. V... eh, čist luštn je blo. Saj vse skupaj ni bilo nič, 5,5km, 35:32, 6:27/km. Sem tekel do telovadnice, na rekreacijo. Sploh ni bila slaba ideja, sem bil že takoj ogret in sem lahko potem še celo uro skakal kot navit.

V soboto smo bili potem v hribih, v nedeljo sem se z avtom vozil na Kum, danes sem pa spet moral ven. In to zvečer! Kdaj sem nazadnje tekel zvečer, se sploh ne spomnim več, kaj šele ob 21h! Pa tudi to mi ni povzročalo nobenih težav. Mi je kar šlo.

Do križišča pri Brezi v Domžalah imam skoraj natanko pet km.

10,15km, 1:02:36, 6:10/km.

Pfuf, dolga sezona bo, že vidim. Ampak MKMja me pa ni več strah. Če me bodo čakal dve uri in pol, se bom že nekako privlekel!

Saj hribi morajo kaj pomagat! Bi bilo pa res žalostno, če ne bi nič, anede?!

Tokrat pa nismo šli trenirat. Smo rekli, da bomo šli bolj počasi, da se bomo fino imeli, zato sva vzela s seboj še tamaučka.

Začelo se je z vožnjo po dolini Črne, ko me je začelo zanašat. Kar ne morem verjet, ampak moje razmišljanje je šlo takole: joj, potres, ne, čaki, kakšna cesta pa je to?... ah, da ni guma počila? in tako naprej v tem vrstnem redu. Dokler ni Mare izjavil, da je kar fino čutit poledico, na to sploh pomislil nisem! Seveda sem se potem skoraj ukakil in smo naprej vozili dvajset. Ampak šele potem, ko mi je nekdo povedal, da je poledica. Jaz bi najbrž še vedno razmišljal, kaj je narobe s kolesi. Eh, brihtne buče.

S Heleno sva bila seveda zmenjena, od kje bomo šli danes. No, izkazalo se je, da sva zmenjena vsak po svoje. Oba sva si namreč svoje mislila, drugemu pa ne povedala ali preverila. Jaz sem - zaradi tamaučka - mislil, da bomo šli od Kranjskega Raka, Helena pa je imela Jurčka za... no, kaj pa vem za kaj! Skratka, takoj, ko sem udaril po mizi (volanu), da gremo seveda od Raka, sem požrl svoj ponos in zavil k Jurčku v Krivčevem.

Eno je to, da sem se s tem znebil poledice, drugo pa je seveda to, da ima Helena ponavadi prav in ji je bolje zaupati kot meni samemu. Malce me je bilo sicer strah, da tamauček ne bi mogel, saj je poti za 2:30-3h, vendar pa se je izkazalo, da je moje poznavanje otroka in njegove kondicije povsem neprimerno. Po domače bi temu rekli: pojma nimam...

Sicer pa smo bili veseli - končno ena pot, po kateri še nismo šli!

Pot se takoj v vasi zagrize v strmino in kako uro sploh ne popusti. Tamauček je hodil z Maretom in držal tempo kot tavelik. Po pravici povedano sem zadaj kar dobro sopihal in nič se ni poznalo, da daje tempo otrok.

Na koncu strmine pa je bilo vseeno treba malo pomalicat, se poslikat in uživat na sončku.

Ampak lepote so nas pravzaprav šele čakale! Sonček v gozdu je že super, ampak koliko ga bo, takrat sploh še nismo vedeli!

Kar naenkrat smo bili nato na planini Podkrajnik. Planina in kmetije niso opuščene, le čez zimo se nič ne dogaja, vsaj tako se zdi. Bo treba enkrat pogledat poleti, najbrž je polno živine.

Tam smo potem začeli na polno uživat, pot se je dokaj položila, sonce je začelo žgat, mi smo pa kar vriskali od vseh lepot!

Zelo hitro smo bili nato na cesti, ki vodi do Kisovca in po poti, kjer smo ta prvič in ta drugič hodili skoraj dve uri, prišli v pol ure do Jarškega doma.

Za anale je seveda treba povedat, da nas celo pot ni nihče prehitel, pravzaprav smo jih mi prehiteli nekaj, dva možakarja pa sta nas lovila že od spodaj, a nista nikoli imela šans. Tamauček je letel kot nor in čisto pri vrhu je še tekal in vriskal in užival, ker se mu ni in ni udiralo!

To, da smo k Jarškem pritekli v lahnem drncu, niti ne bom povedal! Marko je seveda žilav, tamauček je od sončka kar letel, jaz sem pa le trmast...

Tam pa en zilijon ljudi! Res je bil lep dan!

Pravzaprav je bilo vse skupaj praznovanje rojstnega dne. Na malo drugačen način. Markotu smo lahko vsi trije le hvaležni. Za cel dan, kaj šele za dobrote, ki smo si jih privoščili!

Otrok je bil z nama, zato se nama ni nikamor mudilo. Nihče še ni hotel proti dolini, preveč je bilo lepo, zato smo šli še malo občudovat kamniške.

Jej, kaj je še snega! Bo ostal gor do avgusta?

Pa je bilo potem le treba kreniti proti dolini. Da ne bi šli povsem po isti poti, smo hoteli do Kisovca in nato počez do Podkrajnika. Poti so, vprašanje je le, če so shojene.

Izkazalo se je, da niso prav dobro shojene. Skok od Male planine do Kisovca smo morali pravzaprav skoraj v celoti na novo pregaziti! Bilo je noro, tamauček je padel vsaka dva koraka, jaz pa sem svoj nos le enkrat zvrnil v sneg. Nekaj sem skakal in se namatral ko kak star kozel. Ampak užival sem pa vsak trenutek!

Na sliki se vidi, kot da prav brezskrbno hodimo naokoli po snegu... Japajade! Vsaka dva metra je nekdo nogo pustil precej bolj globoko in če bi posnel video, bi se videla tista značilno previdna hoja!

Posledica gaženja v takem spomladanskem soncu je seveda bila, da je bil tamauček premočen skoz in skoz, zato se je moral preoblečt pri prvi smreki. Zato tudi ni bilo za misliti, da bi še kaj veliko tacali po snegu. Toplo je bilo že skoraj kot poleti, sneg pa se je ves spremenil v samo brozgo in takoj si bil moker. Zato smo od planine Kisovec krenili kar po cesti nazaj do odcepa, kjer smo prišli tudi gor. Železničarski dom smo tokrat spustili. Pa drugič!

Strma pot navzdol potem ni bila tako huda, kot sem si predstavljal, je pa bila kar naporna in prvič ta dan smo slišali: A je še daleč?

Pa ni bilo prav daleč.

Zato smo si pri Jurčku privoščili še pivce, dolgo (saj že dolgo ni bilo tako vroče!) že ni tako teknilo! Imeli smo tudi modno revijo, ampak mene ne bo nihče prepričal, da bi takale očala po svetu nosil. Ko kakšen patetičen ostareli frajer zgledam. 

Je že tamauček mnogo boljši!

Evo, to je bilo to. Na kaj takega niti nismo bili pripravljeni in se je večina zgodila precej spontano. Pripravljenost tamaučka in odsotnost vsakršnega jamranja pa je bilo seveda ključnega pomena. Njegova dobra volja in radoživost sta nam pravzaprav dobro popestrila dan!

Marko, še enkrat hvala in Vse najboljše! Še veliko bo treba prehodit, presneto!

5:05h, 11,97km, 980 vm, 2:11 od Jurčka do Jarškega.

O, ja, zvončki so že!

Seveda pa ne še pri nas! Pri nas še vedno sneg leži in ne pusti toploti nikamor...

No, na Krasu pa jih je že vse polno. Na morju jih pa že ni več... Hm, a na obali sploh kdaj so zvončki? Pojma nimam...

Ta vikend sva imela dovolj hribov in snega in mokrote in mraza. Počasi odjuga prijemlje, prijemlje pa tudi nas za bolj toplimi kraji. Do obale ni daleč, pa še študentko peljemo, torej ni problema. Le šest se nas mora za kratek čas zbasat v avto.  Toujouta to pogumno požre.

Res si nisem mislil, da bomo še kdaj vsi skupaj kam šli. Sicer pa smo šli le do Ljubljane vsi, potem smo pa Flori oddali, ta teden je v šoli v naravi. Ostali pa smo jo mahnili proti soncu! Najprej malo pomagati Noni, pojest kosilo, potem pa direkt na morje!

Seveda pa ne moremo kar ostati na mestu, vsaj en dober sprehod se že spodobi! Pa smo šli malo naokrog, pogledat kje študentje pohajkujejo, ko se ne učijo...

V Piranu je bilo polno ljudi. Nedelja, seveda. Najbrž je ponedeljek popolno nasprotje.

Pa vendar najbolj uživajo mačkoni. Vsaj zdi se tako! Njim ni treba lazit naokoli, lepo se spravijo na sončka in dremajo cel dan...

Uf, ko bi jaz imel te živce in me ne bi kar naprej sršeni pikali v rit, jej.

Prisostvovali smo še najhitrejši večerji, kar sem jih videl. V petih minutah je nalovila vsaj deset rib... Tale pa lakote na pozna!

Potem se je pa počasi že zvečerilo, stopit je bilo treba še v klanec, spravit wireless v red in se odpravit nazaj proti snegu, mrazu.

Nazaj smo šli le še štirje.

Pa je prišel tale dež. In bo pojedel ves sneg.

Najbrž bo tudi drug padel, a vseeno: zima se poslavlja, to je enkrat ena.

Ta prvi ptič je že začel med špirovce lest. V dnevu, dveh lahko še kaj naredim, potem bo že prepozno in spet jih bomo imeli v (med?) hiši.

Je pa tudi res, da se snega še ne bom tako hitro znebil, le malo višje bo treba in že se bo vse prijemalo povsod!

Zadnjič se mi je - čim se je pokazalo malo sončka - takoj začelo vse lepit na dereze. Pa sem tam zgoraj pod planino začel padat v sneg kar povprek, kot da bi bil pijan sem se opotekal! Gležnje mi je zvijalo in prav nič hiter nisem mogel bit. Sem se čudil in čudil, kaj je z mano narobe, dokler nisem pogledal pod gojzarje. Heh, ni čudno, z dvajset, trideset cm visokimi stopali pa res ne znam hodit, ni čudno, da se opotekam...

Potem se je to lepilo na dereze kar nekaj časa. Dokler ni bilo že toliko južno, da se je še to nehalo lepit. In je bil mir.

Sicer pa je zdaj čas otrok, njihovih počitnic in tako naprej. Nekaj se trudim delat, ampak ne gre mi najbolje...

Mogoče... mogoče bi bil pa že res čas, da gremo enkrat v naslednjih letih spet v maškare? Naš tamauček je šel dvakrat čez celo vas, v soboto pa še v torek.

Še danes je sladkarije in zapravlja prislužen denar.

Smo že prestari in smo že pozabili kako je?

Saj mi je vseeno, samo da je odjuga... mogoče bom začel še tečt. MKM se bliža, kaj naj grem na 8km???

Pravzaprav je čisto res. Tam na klancu za vasjo je velikokrat precej živo. Sploh pri nas!

Še posebej v teh časih, ko je dovolj snega!

Letos so se domačini kar bolj skupaj vzeli in kmalu so začeli po Krtinskem hribu voziti traktorji

zbirali so se ljudje in sežigalo se je grmovje:

Pravzaprav je bilo vse zelo hitro pripravljeno, še nekaj malega snega je zapadlo tik pred zdajci in je že bilo polno ljudi naokoli...

Imamo celo vlečnico za smučarje, za sankače pa so seveda le noge! Nekaj časa kar gre, potem se pa počasi naveličamo. Dokler pač ni kakšne druge motivacije...

Naleteli smo celo na pležuha in kot je naneslo, ga nis(m)o in nis(m)o hoteli dati stran... Super dobra zadeva! Se mi zdi, da jih bo drugo leto kar nekaj na našem sankališču! Če bo le sneg!

Pa da ne bi kdo mislil, da je tole le en hribček... imamo tudi nočno smučanje! Pa kuhančka, pa šank, pa klobase, pa... Ha, to ni kar tako!

Še par dni potem bo pa vse skupaj odjuga vzela. Še dobro, da je vsaj zdajle sneg, ko so otroci na počitnicah. Se vlečnica kar naprej vrti...

No, jaz sem pa že prehlad staknil, sem premalo vlekel sanke v hrib in preveč šank podpiral...

Občni zbor ŠD Krti smo izpeljali v petek.

Dobro in dolgo sva se pripravljala na tole. Še posebej Helena, ker je po štirih letih predala predsedništvo. Zaradi tega smo bili vsi malce živčni, a na koncu se je vse izšlo kot je treba.

Svoj prispevek sem moral dat seveda še sam. Eno kot inventurna komisija - le zakaj sem vedno jaz v inventurni komisiji? Kot drugo pa sem seveda moral stegovat svoj jezik kot nekakšen vodja tekaške sekcije. Na koncu me je seveda strah ko maričko, a priznam, da kar rad kaj povem. Med člani našega ŠD se počutim povsem domače...

Poročilo za 2009 in plan za 2010. Železni repertoar akcij v letošnjem letu... O, tekli bomo kar dosti in tudi drugih akcij bo veliko! Naporno leto nas čaka!

Drugače pa je bila zadeva resna. Kot se za občni zbor seveda spodobi!

Po koncu uradnega dela se je začel bolj sproščen del, pa tudi hrane ni manjkalo. Le polnih skled nisem slikal, sem šel najprej jest, šele potem sem slikal... Kaj čmo, tudi bog je najprej sebi brado ustvaril! Mnjami, klobase in krvavice!

Par otrok je tudi bilo z nami in čisto nič jim ni manjkalo!

Potem smo še nekaj spili in se za naslednji dan zmenili, da gremo v hribe. In smo res tudi šli. V pravem športnem duhu!

Srečno Krti še naprej!

Bil sem v dvojni vlogi. Bil sem povabljen in bil sem organizator.

Bilo je nadvse luštno, super, enkratno in seveda tudi naporno. Zato se šele zdajle, v ponedeljek, počasi in s težavo prebujam...

Vse se je začelo s tem, da sem bil bolan. No, panika se je začela s tem, ostalo niti ne. Zato sem vso sredo pravzaprav prespal, da bi se ja pocajtal. In mi je tudi uspelo. Hura!

Ker v četrtek je že bilo potrebno iti gor, do koče, pogledat kako in kaj, se zmenit, zakurit, pripravit pač vse, kar se pripravit mora za en tak dogodek. Še malo sva se vozila do Črnivca, vreme je bilo super, le pihalo je kot noro.

Pa se zmenit še v 902, da slučajno ne zmanjka kaj prostora in to je to. Za četrtek bo kar dovolj, vse je pripravljeno, vsi smo v pozoru in čakamo!

Noč na petek ni bila ravno polna spanca. Skozi misli ti roji milijone zamisli, kaj vse si pozabil in kaj vse bi lahko še naredil. Pa pravzaprav nič ne moreš, zadnji dan je zadnji dan in kar je, je.

Lahko le spakiraš,

greš po hrano,  vse skupaj zvoziš gor in upaš, da bo vse ok. Ker robe se potem kar nekaj nabere, take in drugačne...

Medtem pa že v mestu čaka avtobus na prve goste in Helena z njimi.

Midva s Tadejo sva bila tim, ki je bil že v koči in je moral imeti vse pripravljeno, ko pridejo prvi gosti. Par gostov pride celo prej, a to še ni tisti prvi šus. Ko pride večina, ki se mora skozi meglo prebiti do koče, se vsa zadeva šele prav začne!

Kar naenkrat zmanjka panike, saj se ne da prav nič več storiti: to je to! Dolgotrajne in natančne priprave zaležejo, ne moreš verjeti, kako zaležejo! Vse začne teči kot namazano in le par napak se nam prikrade.

Hrane, za katero me je bilo malce strah, da jo bo premalo, je ravno prav! Nekaj še ostane, a to mora!

Golobi letijo v zrak,

puške pokajo,

in vse strelivo se spremeni iz takšne oblike

v parih urah v takšno obliko:

Ljudje se zabavaj(m)o, kuhamo golaž

in ko se dan preveša v noč postajamo vedno bolj razigrani. Snežne skulpture začnejo rasti po okoliškem vrtu.

Nekatere avtobus zvečer odpelje v dolino, vsi se malce bojimo kako bo šlo, ker sneži, vendar je vse ok. Za vse tiste, ki pa so ostali pa se seveda ni za bat: žurali s(m)o ga dobro!

Pa vendar nas to zjutraj prav nič ne moti, da ne bi zagazili v sveže nametan sneg!

Do Črnivca v takemle gaženju sicer porabimo celo uro, smo pa zato potem veliko boljše volje! Škoda le za kakšen sonček!

Na Črnivcu še podoživimo vetrolom 13.7.2008, spijemo par kavic, pa je celotnega dogodka že konec!

To je vedno ta velika svinjarija - vse luštne reči se odvijajo mnogo prehitro! Zakaj mora tako hitro priti konec? Eh... Kakorkoli že, upamo, da so ljudje nekaj doživeli in da jim je bilo vse skupaj ravno tako všeč kot nam!

Helena se vsede na avtobus in jih odpelje nazaj v dolino, jaz jo pa mahnem spet čez hrib nazaj do koče. Tudi samemu mi je pravi užitek spet malce gaziti.

Potem smo še cel dolg dan pospravljali. Helena je pripeljala še Tamaučka gor, da smo ja lahko vse zvozili nazaj. Za en avto je bilo preveč robe. Pa tudi preveč dela za dvoje rok, so bile potrebne kar tri!

Toyota seveda ni Vitara, ki ji sneg ni šel do živega, zato sem se pri njej moral matrat še s temle, da sem sploh prišel s hriba dol:

no, ampak tudi avtomatiki gredo čist lepo po snegu. Če imajo verige gor, seveda...

In ko smo končno proti večeru prišli domov, vsi zmatrani, nas doma čaka še to, da je nafte zmanjkalo! Arghhh.

Zaradi vsega ni prav nič čudno, da smo malce zmatrani in da je šla cela nedelja v pospravljanje in da sva vsaj danes dopoldan zagrizla do Velike planine in se vsaj malo spucala. Tako sem pravzaprav šele zdajle kolikor toliko spet pri sebi. Še dobro za kulturni praznik, anede?!

Mogoče smo pa res tale vikend malce pretiravali. Mogoče.

Petek je že tako od nekdaj poln. Taborniki, prevažanje gor in dol, po Flori na Ig, ena telovadnica, pa druga telovadnica... Ponavadi okrog desetih pademo v posteljo kot ubiti.

Jaz sem pri košarki spet pretiraval in si - spet - načel mečno mišico. Ah. Pa sem si rekel, da se ne bom prav nič sekiral in nič ne upošteval! Briga me pa mišica.

Naslednje jutro smo začeli zgodaj. Najprej Tadeja in Tamauček. V popolni bojni opremi

sta se odpravila s taborniki na sankanje! Za tamaučka enkratno, za Tadejo predvsem naporno!

Odpeljal sem ju v Domžale, potem pa hop mojim hribom naproti!

Res je, bil sem priden! Zelo priden! Na mišico se ne morem prav nič zgovarjat, sem jo kar lepo odmislil in hvala bogu ni prav nič preveč težila. Zagnal sem se v hrib, kot da je zadnjič in teklo je od mene toliko, da sta skozi pore odtekli kar dve konkretni kili!

Vreme je bilo na srečo boljše kot zadnjič! Megla do nekje 1400m, sem se že kar ustrašil...

V megli nisem nič slikal, saj se ne bi nič videlo. Poleg tega pa bi se moral tudi ustavljati. Ha, to pa tokrat sploh ni bilo v planu! Ker sebi samemu sem še najhujši valpet in se ženem in ženem, dokler pač gre.

Sem bil pa na vrhu kar razočaran nad rezultatom: 2:05:33. Celih petnajst minut slabše, kot moj rekord?

Kaj pa sem delal? Sem se prevečkrat zasanjal in pri tem hodil prepočasi? Ali pa je res le to, da sneg vseeno hojo upočasni?

Kaj pa vem, kar malce sem bil jezen nase, ker se nisem "dovolj" potrudil. In zato sem sklenil, da se bom moral pa zato toliko bolj potruditi dol!

Še zadnji pogled na sončka:

in letimo dolini naproti! V snegu gre celo malo lažje dol, veliko bolj naravnost in veliko manj je treba pazit in se izogibat kamnom, koreninam ipd. In sem jo spet gnal in gnal in gnal.

Tam pod Primožem nekje je en tekač mimo mene padel tako hitro, da se mi je kar milo storilo... Ah, kje... zakaj se sploh trudim?!

Pa vendar! 1:01:07! Juhej! To pa je moj rekord! mi je takoj šinilo skozi možgane, v naslednji minuti pa že: pa res nisi mogel spravit pod 1h, a?! Samo ubogo minutko in vse skupaj samo sedem minut in bi prišel gor in dol pod tremi urami! Ah... moramo prihraniti za naslednjič torej?

3:06:40 gor in dol, 13,83km, 1150 vm, 1141kCal. Oja, letelo je! Bolelo kot strela po tistem dolgem klancu navzdol, a je bilo vseeno enkratno! Rekord za dol, rekord za skupen čas. Bo treba drugič še tistih sedem minutk noter spravit, da bo magična meja treh ur premagana.

Mogoče res čudno zgleda, v pehanju za rekordom in čimhitrejšo hojo, pa vendar zagotavljam, da sem se imel povsem enkratno! Opažam, da prav nič manj ne vidim ali opazim, ko sem hitrejši. Sprejemanje se pač spremeni. Skratka - nič bolj ne bi užival v lagodni, počasni hoji.

Domov sem prišel še pred Heleno in Flori, ki sta v meglah Črnivca raziskovali možne prehode. In se kar takoj lotil priprave torte.

In potem ni kaj več veliko časa ostalo, je bilo treba it na pevsko revijo pevskih zborov občine Ig, v Iško vas, kjer je Flori nastopala, zvečer pa proslavit sedemnajstletnika. Sedemnajstletnika! Saj vemo, kako gre, kajne?

Sicer pa rad v stvari se spušča,
o kterih nč ne ve
in ker ter so zlo pogoste
mu vsaj to od rok gre.

Pankrti, Sedemnajst

Zvečer smo nekaj kinkal pred TV in pred knjigo. Huh, pa šele sobota je šla mimo!

Sem pa tja tudi mene prime, da bi se valjal po snegu.

Pa se.

Če sem zdajle povsem pošten, me to vedno prime, ko sem zunaj na snegu, če sem le dovolj oblečen...

Hm. Nedoraslež. Neodraslež.

Ampak preden me ven spravite, tisto pa traja... In nikoli ne grem z veseljem. Le da sem potem ves razigran. Kaj pa vem, čudno je vse skupaj...

Smo imeli obiske zadnjič in je bilo treba it malo ven. Pogledat ali se da na krtinskem hribu tudi kaj sankat. En malo se je dalo.

Itak so na koncu otroci gledali, stari se je pa s sankam fural gor in dol.

Kaj čmo, luštno je pa bilo! Po niti ne tako kratkem sprehodu okoli Krtine in uspešnem sankanju smo bili vsi premočeni in premraženi.

Kuhanček je pasal ko strela.

Letos je treba prej začet. Lani sem začel šele konec januarja, na prvem pohodu s Krti do Miklavža.

Hm, tisti izlet je bil pravzaprav sploh začetek najine bolj resne hoje v hribe. Po tistem sva šele začela lest na Murovico, Primoža itd.

Tako me je lansko leto Stane prvič sploh peljal na Jarški dom in to 15.2. S Heleno sva šla potem prvič skupaj 23.2. Se pravi, da sva letos mnogo bolj pridna!

Vreme nama ni bilo naklonjeno, morala bi it na Sedlo, tam so za mišji rep ujeli sončka, pri nas pa je bila sama megla.

A zaradi tega ni bilo prav nič manj lepo. Ivja je bilo namreč toliko, da ti je kar sapo vzelo!

Hoja je bila kar naporna, snega je seveda povsod dosti. Je pa vse prav lepo shojeno in ni nič kaj hujšega. Sva se pa vseeno kar namatrala.

Zanimivo je, da je potem dol mnogo bolj letelo kot ponavadi. Jasno, z derezami si šel po snegu samo naravnost dol! In sva bila hitra kot strela. Povsem jasno, da sem spet užival kot nor in sem Heleno kar naprej priganjal. Tudi ivja ni smela občudovat! Gremo, gremo, gremo, ne počivat, ne pit, ne jest, ne...

In glej čudo, dva dni so me potem noge bolele.

Nikol se ne bom navadil na te hribe, nikol ne bom imel dovolj kondicije. Nikol, nikol, nikol. Uaaaaaaaaaaa!

14.77km, 3:45:24, 1224 višinskih metrov. Kar 49:46 do Primoža, drugače natanko 2:30 do Jarškega, dol pa 1:15. 0:28 od Primoža. Super hitro dol, čeprav se nama sploh ni zdelo, da greva zelo hitro. Res se pozna sneg in če imaš dereze si lahko res en, dva, tri dol. Če bi še s Primoža dol tekla, pa nisva, ker se nama ni dalo... Eh, pa je šel rekord!

Kaj me vleče v hribe...

Imeti takoj po novem letu rojstni dan, je vedno malce drugače.

Ljudje smo naveličani hrane, pijače, žuranja, dajanja daril, vsega... A čeprav je tako, smo Heleno kar lepo razveselili. Se mi zdi.

Večino je itak pripravila sama, uredila vse, jaz pa sem bil seveda zadolžen za torto. A torto so nam letos prinesli drugi in pravzaprav bi bilo res brez potrebe naredit še eno. Zato sem naredil nekaj drugega. Ker je bila na seznamu francoska kuhinja, mi je preostalo edino tole:

Ne, ne, ni bil golaž, iz tegale je nastala prav presneto slastna čebulna juha! Ampak res! Tudi če čebule človek ne mara, je tole enkratno! Skupaj s kruhki s sirom... ojej, najraje bi jo šel še zdajle delat! Mljask.

Sem pa recept prebral po diagonali - ja, ja, saj vem kaj delam! - in sem seveda pozabil notri vržt še polno stvari. Mislim pa, da ni nihče opazil. Tako sem si pripravil prostor, da ko jo bom naslednjič delal, bo še boljša! Zvito, anede?

Edino to ne vem, kdo jo bo še hotel imet za rojstni dan... Otroci sigurno ne, tam bo treba ostati kar pri tortah!

Smo pa potem žurali, delali skupinske

kjer sem jaz še vedno pod vtisom foto bomb. Ah, včasih se otrok v meni prebudi...

Bilo je skratka super. Še posebno zato, ker se imamo radi!

Pred novim letom smo šli pogledat še IKEA-o v Villesse, baje je to po naše Vileš.

Kaj naj rečem? Da je popolnoma enaka, kot tista v Celovcu? Če že ni, morajo bit pa res take male razlike, meni se je zdela popolnoma enaka.

Še gneča je bila povsem enaka. Povsod sami naši.

Čeprav nismo hoteli nič kupiti, smo na koncu kupili kar nekaj. Resnici na ljubo pa moram priznati, da smo se vsi zelo držali nazaj in da smo lupili resnično malo prčkarij. IKEA je pač taka, da nabereš polno nekih nepotrebnih reči, ker so res luštkane. Saj vemo, kako to gre, ko prineseš domov petstoštirinajst blazinic. Ki so na koncu le dobro strelivo za oba tamaučka ob njunih poušterbojih.

A, ne! Tokrat pa ne! Tokrat so bile same velike stvari. Mize in mizice, predalnik in luči.

Meni - ki se na pohištvo prav nič ne spoznam - se zdijo zadeve poceni. Predvsem pa me vedno prevzamejo nove zamisli, oz. zamisli, ki jih vidim vedno le pri njih, nikoli doma. Že samo sestavljanje pohištva je povsem nekaj drugega! Če že ne maram sploh hoditi po takih štacunah, pa grem pravzaprav v IKEA-o rad. Če ne drugega, se vedno čudim svežim zamislim, kako kaj organizirati, kako nakupovanje pripeljati povsem na drug nivo, kako lahko dobro zgleda čisto enostavna embalaža, kako funkcionalnost vpliva na pakiranje in še milijon različnih stvari.

Če ne drugega, lahko vedno kupim baterije.

Razlike med Celovcem in Vilešem po mojem torej sploh ni. Odvisno kateri jezik in kultura ti je bližje, tja pa greš. Ali pa tja, kjer ti je bližje.

Ja, sklepna prireditev v letošnjem letu je povsem uspela! Nič belega tokrat, nič zmrzali!

Moje tekanje pa ni. Uspelo. Čisto nič. Pravzaprav je bil moj tek popolna katastrofa. Kot da sploh nikoli v življenju ne bi tekel! Vse to se vidi po slikah, ki jih je tako vestno dokumentiral Rajko.

Sicer pa, kaj čmo, včasih se zgodijo krize in podobne nevšečnosti. Po prvem kilometru sem že upehal, noge so me tako bolele, kot da bi v celem življenju pretekel le dva metra. Nekje na pol so mi že silile solze na oči, tako hudo je bilo. Potem pa sem nekaj mutil s supergami in predvsem z nogavicami in zadeva se je počasi začela izboljševat. Zadnja dva kilometra sva tako z Rajkom - ki je ostal z mano zadaj - pravzaprav norela in tiste spredaj skoraj ujela. Torej sem se izvlekel in premagal samega sebe. Vsaj malce, no... Škoda le, ker nismo postavili boljšega rezultata, ampak kaj čmo. Pa drugič! Za vse krivim nogavice! Tako!

Zdaj pa naj neham jamrat in gremo k poročilu, ker za E-kipo Srčnih je to zaključek sezone, ko se delajo inventure in pripravljajo novi izzivi!

Začeli smo s povečevanjem ega - dnevniki prehojene šentiljske poti so naši!

Potem se je pa že začela priprava na štart. Ki je vedno tam nekje v hribih, tako da so nekateri že zmatrani, preden sploh pridejo do tja!

Ali pa je to le taktika kako pretentati sovražnika? Ker zadeva gre na nož. Vedno! No, vsaj start. Letos je organizator celo razkopal asfalt, da bi ja vsi enakopravno startali in da ne bi kdo imel prednosti!

Mi smo potem tekli in tekli. Pa nekateri bolj hodili, pa spet malo tekli. Ostali, netekači, pa so vmes sprehajali psa in podobne stvari. Tamaučka tudi.

In po uri in osemnajstih minutah smo se začeli približevat našemu cilju!

Po mojem sem bil jaz najbolj vesel, da se je vse skupaj končalo. Takšnega trpljenja pa že dolgo ne! Helena pa se je držala ko strela!

No, vsi ostali so se držali, le jaz sem jih vlekel nazaj. Če bi meni šlo, bi bil letos sigurno rekord!

Potem pa smo se - vsaj jaz - do popolnosti prepustil gostoljubju Darje in Radota.

Vmes smo sicer morali nekaj delat, a ravno toliko, da smo lahko potem zavili v klet. Kar je super, ker če bi zavili prej v klet, bi bili avti še danes tam. Že tako smo bili štirje mojstri, ki vse vedo. Avto pa je razkopal pol travnika.

Pa nam je vseeno uspelo. Lopata in pesek delata čudeže!

Sledil je pregled celoletnega dela in tu je bilo pa res veselo! Jaz sem nakladal, da so me imeli že vsi dovolj, zdi se mi, da sem povedal za vsak kamen, ki sem ga letos prestopil. A kaj! Če pa se je res veliko dogajalo na tem področju! Predvsem pa me je veselilo, da smo imeli neverjetno veliko skupnih zgodb!

Lepšega zaključka leta si ne morem želeti.

Obljubljal sem preveč, a na srečo vse pozabil. Verjamem pa, da se bosta sigurno en ali dva našla, ki me bosta dobro in dolgo spominjala na izrečeno... Hja.

Sicer pa... meni se je zdelo, da sva z Radom prav super pela. Sreča pa je v tem, da bil on glasnejši.

Vsak dan žica.

Pa ne samo pri nas! Cela vas je njegova in on je od vseh nas.

Čez zimo se njegov obseg poveča za nekje tri- do štiri-krat! Neverjetno!

Potem se lahko spomladi goni naokrog pol leta skupaj. Da na koncu pride tako shujšan, da ne more sploh niti po stopnicah. Saj ga niti ne prepoznamo!

In čeprav zgleda presneto preveč debel, vseeno še lahko pride na drevo. Priznam, da me je povsem presenetil. Ne bi mu dal pet para, da lahko sploh teče, kaj šele pleza! Mijavkal je kot nor, a na koncu je vseeno čisto galantno splezal dol.

Nekatera mesta začnejo že daleč v novembru.

Nekatera pa so malce bolj pozna. Vsekakor pa so vsi okrašeni do Miklavža.

Tudi pri Krtinski šoli, kjer dobi kraj svoje prve lučke na dan, ko šola prireja Miklavžev sejem.

Zvezdice in repatice in podobne lučke, ki visijo na javni razsvetljavi pa smo dobili šele včeraj.

Kdaj so v našem velikem mestu vključili lučke se ne spomnim več, vem pa, da je bil "prižig" medijsko dokaj dobro podprt. Saj to me nič ne čudi, čudi me to, da sem jaz - veliki ljubitelj tega velikega bližnjega mesta - si šel te lučke že ogledat.

To je precej nenavadno, ker se ponavadi kar dolgo časa otepam, zdaj pa sem podlegel že tako zgodaj decembra. A kar je, je, nima se smisla pritoževat, saj mi je bilo konec koncev povsem prijetno.

Sem se lahko vsaj naslikal s telefonom.

pa sem potem poslikal vsako ulico in vsako drevo in vsako lučko.

Tako pač je, ko pridemo z dežele v mesto. Vsi navdušeni. Kot da bi bili s Krtine doma, pravim.

Smo pa zato doma ponavadi veliko bolj pozni in le na prigovarjanje otrok ponavadi krasimo vse šele kak dan, dva pred božičem. A tudi tukaj smo tokrat pohiteli. 

Je letos nekaj drugače? Kaj le?

Sicer pa je čisto prav. Tile sivi, megleni in ušivi dnevi prav potrebujejo malo veselja, praznikov in lučk.

Da preženemo to mučno sivino. Ko niti mraz ni, madonca. Kaj šele kakšen sneg...

Lučke od lanskega leta celo še delujejo.

Tokrat je bila prva Pixna. Hiša bo sledila, ko bo kaj več časa. Drug teden?

Nismo bili ZADNJI!

Tri minute smo bili hitrejši kot lansko leto!

Je bilo tako veliko razočaranje?

Ali je bilo to le veselje, da (spet) nismo bili zadnji?

Kdo bi vedel? Takele face sigurno ne.

Najbrž bi moral za ovinkom malce počakat, vsaj še tistih šest tekačev bi moral naprej spustit. Pa bi bilo vse po starem. Ah, zdaj pa imamo popotnico in pol za drugo leto! Bo treba še izboljšat rezultat, že vidim!

Kakorkoli že, letos smo se potrudili. Kar vsi! Pa jaz seveda tudi, izboljšal sem rezultat za celih 57 sekund! Uau! 18:40 tokrat proti 19:37 lansko leto in 20:02 predlani. Nekaj pa že napredujem, to si končno moram priznat.

Priznam pa tudi, da sem računal na en velik flop in #fail. Pravzaprav sem cel tek razmišljal o tem, da bom pač slabši kot lani in da bi mi moralo biti vseeno. Da sem to leto že kar nekaj dosegel. Da mam dost. Da... No... še dobro, da se pesimistične želje niso izšle in da sem imel boljši rezultat.

Namatral se nisem toliko, kot kažejo slike, sem pa nekaj seveda se. 182/190 obratov sem naklepal, kar lepo kaže, da se nisem šel turista. Saj klanci so bili naporni in sem sredi njih prav grozno na glas sopihal, ampak konec koncev sem srečal že hujše! Kar čisto lepo pomeni, da mi hoja v hribe in trekingi po okoliških hribčkih presneto pomagajo!

Krti so tokrat nabrali kar dve ekipi, obe sta se odlično odrezali!

Sicer so pa že vsi vse napisali pred mano. Helena. Wega. Rezultati pa tukajle.

Pokrajina je super in celo nebo se je nekam razjasnilo in v našem času ni bilo tako presneto sivo!

Tamaučka sta bila vesela, predvsem pa nismo imeli kaj veliko za pazit na njih. Že vesta, kako gre in vsi so njuni prijatelji.

Seveda se moram zahvalit še Katji, ki je velikooo pomagala in tako dobro spodbujala zadnje metre, da je letelo kar samo! Še napovedovalec ni mogel prav nič rečt, tako sem padel mimo!

Kremšnite so seveda bile, ampak vse se je tako hitro odvilo, da sem komaj eno pojedel. Eno!!! Seveda tudi slike (lastnih kremšnit) nisem uspel naredit. pa če to ni katastrofa!

 (C) Marjetka

So že morale biti dobre.

Na koncu pa še na analizo. Mi smo prišli malce kasneje, ker smo vmes zavili še v neke prelepe konce, tako da smo na koncu v gostilni ostali sami. V navalu navdušenja smo potem naročili še pizzo in se čez dve uri odvlekli domov. Spat.

Pa drugo leto spet. Konec je tudi izgovarjanja na zadnje mesto. Hja, kdo bi si mislil, kaj?

Miklavž pride sicer šele danes, ampak v vasi smo ga pa že praznovali.

Je treba malo prej.

Že v ponedeljek smo Krti postavili stojnice, kjer potem osnovnošolci prodajajo svoje izdelke in polnijo šolski sklad. Zraven spada še tombola, tako da verjamem, da se nabere kar nekaj denarja. No, vsaj naju je Tamauček nažical za kar nekaj tombolskih listkov...

V sredo pa je potem končno prišel Miklavž in še dobro, da tisti dan ni več deževalo...

Najprej angelčki:

potem pa še ta pravi Miklavž s Sv. Antonom:

prej in potem so nam malo zaigrali:

nato pa je imel sam Miklavž nekaj malega programa, bolj za otroke seveda!

So se kar precej drenjali za darila, ki so jih dobili! Tudi naš, jasno.

To leto smo bili torej pridni in smo vsi nekaj malega dobili ali pa bomo, jutri zjutraj, ko bo - vsaj upam - vsaj kaj na krožniku v kuhinji!

Če pa niste bili pridni (karkoli naj že to pomeni!), potem pa vas bodo preganjali parkeljni:

in če še to ne bo zaleglo, se bo na vas spravil ta največji vseh velikih, sam Lucifer in vas preganjal v stvarnem svetu ter tudi v sanjah!!! Na vašem mestu bi se vsekakor poboljšal!

Čeprav za našo Pixno težko rečemo, da je ravno inovacija, pa sva jo vseeno prijavila na Slovenski Forum Inovacij 2009.

Po pričakovanju seveda nisva prišla v finale, sva pa s 600 pikami prišla kar blizu meje - 685 pik, kar se meni zdi enostavno super. Poleg tega sva dobila še par koristnih napotkov in idej.

Sem se tudi zaradi tega potem udeležil foruma, ki je bil 1. in 2. 12. v Ljubljani. Zanimiva druščina! Od jadrnic, avtov pa do programske opreme!

Veliko mladine, so jih kar z avtobusi pripeljali, vsi pa so imeli posebno vrsto predavanj - za mlade. Kar se mi zdi tudi super, saj se tako že mladi spoznavajo s podjetništvom in prakso, ki je v sloveniji.

Sam sem se udeležil parih predavanj, kjer je dvorana pokala po šivih. Ogromno volje vidim ali pa je vse to le posledica krize. Čeprav... kolikor je povsod podobno - povsod se krešejo ideje, povsod mladi strokovnjaki poskušajo uspeti, poskušajo ustvarjati svoje ideje in z njimi prodreti. Na drugi strani pa je polno uveljavljenih strokovnjakov, znalcev in podobnih, ki vsej tej množici svetuje, svetuje in svetuje. Nekateri se držijo, nekateri se ne, nekateri poslušajo, nekateri le sem in tja, nekateri uspejo, nekateri ne.

Meni se zdi ok, da imajo ljudje ideje in da imajo toliko poguma, volje in želje, da to tudi kje prikažejo in spustijo iz lastne glave ven.

Za Pixno mi je seveda takoj pritegnil pogled mobilni električni vir:

Tole pa bolj za dušo in za moje - opustelo - ukvarjanje z avtomatiko in pametnimi hišami...

Pravzaprav bi se moral vsej stvari malce bolje posvetit, se mi zdi, da potem kar spustiš kak mali biser. Pa drugo leto!

Ta vikend je bil pol iskanj!

Najprej sem v soboto na WebCampu jaz iskal znanje, ideje, ljudi in še kaj. Pravzaprav so na takem dogodku prav vsa predavanja super, če pa se zgodi, da te predavanje ne zanima, pa le pomeni, da si se usedel v napačno sobo. Nekateri predavatelji pa so pač dobri, drugi malo manj, a prav vsi se trudijo. Vedno pa je dobro videti poglede iz drugih zornih kotov. Sem pa pobegnil pred zaključkom, me je kar namatralo.

V nedeljo pa je šlo za popolnoma drugo iskanje!

V decembru se nam namreč obeta pohod od Krtine do Črnivca in treba je bilo najti ustrezno pot. Nekaj časa sva mutila, ampak ne preveč, sva kar popokala Tamaučka in smo šli. Bomo že nekako, malo se bomo peljali, malo pa hodili, smo si rekli.

Dan sicer ni bil najlepši, preveč vse mokro, po kakšnih kolovozih se ni bilo za vozit. Čisto lahko bi potem klicali traktorje na pomoč, džip gor ali dol...

Je bilo zato treba it naprej peš, avto pa naokrog. Čeprav, na koncu je bilo tega zelo malo, saj se je izkazalo, da je cesta potegnjena pravzaprav še najboljše. Čim bi hotel malo zavit s ceste, si že v grapah in hodiš samo še dol in gor, to pa je vseeno preveč.

Sva pa zato iskala vsaj čim manj asfalta. Da bomo hodili vsaj po makadamu, to je vsekakor bolj prijetno. In po čimbolj pustih cestah.

Ko bomo prečkali Tuhinjsko dolino, bi se prilegla kaka malica ali pa pivo (ja, ja), zato sva se jo spravila iskat. Seveda sva jo našla takoj za vogalom in ker je treba pač vse preizkusiti... sva preizkusila tudi to.

Na koncu nismo in nismo hoteli it. Gobova juha in gobova juha in še malo gobove juhe in a ne bi še malo gobove juhe? pa še eno gobovo juho preden gremo... itd. itn. Skratka, gobova juha je bila zakon, to res ni težko razbrat.

Smo se kar težko odtrgali od mize in šli naprej, do Črnivca se nam ni zdelo tako blizu. Čeprav na koncu je bilo, ker ni bilo treba prav nič hodit, saj je cesta prav lepo speljana. In še ena gostilna vmes. Mi smo jo spustili, na ta pravem pohodu pa ne verjamem, da jo bomo...

Na koncu nam je že skoraj bencina zmanjkalo, toliko smo se pojali po hribih. Pa nič dosti še hodili, zato sva karto še enkrat preučila.

Tam nekje je bilo še nekaj malega nepoznanega - kaj pa če bi šli malo drugače? Mogoče pa je makadam?

In je bil! Še dobro, ker je bil Tamauček res že povsem naspidiran. No, pa njegov fotr je tudi že imel mevlje v riti.

Zato smo si - čisto nepričakovano seveda - ustregli z nekaj malo brezpotja in z milijonom različnih kolovozov, ki gredo vsak v svojo smer. Po celem dnevu lastnih nepravilnih odločitev, sem tokrat vse pripeljal nazaj pravilno! Sicer je šlo precej vigl-vagl (ta srednja pot počez):

a iz hoste smo prišli ven toliko daleč od avtomobila, ha!:

Ampak moram priznat, da je bilo to edino pametno, kar sem sproduciral ta dan. Vse ostalo mi ni šlo najbolje in sem bil ena velika sitnoba. Še dobro, da imajo žene včasih neverjetno potrpljenje...

Bedne karte so preprosto bedne in me delajo besnega! Ta država res ne more sproducirat kaj boljšega od teh kart, ki jih imamo danes? A se sploh zavedamo, od kdaj so karte 1:25.000? Kriza. Kolovozi so ceste, ceste so kolovozi ali pa tudi to ne, hiše so, hiš ni, hiš je mnogooooo več, le hribi ostajajo takšni, kakršni so. Čudno. Evo, pa sem spet začel... Ne, ne, ne!

Mati in sin sta bila večino časa zatopljena v pogovor, jaz sem se pa sekiral, kje in kako bomo prišli sploh ven... če bomo. Ju pa občudujem, ker mi takole zaupata in se prav nič ne sekirata, kjerkoli se pač že moramo pojati, pa čeprav čez drn in strn brezpotij. Že vesta, da uživam.

Tako.

Pot smo začrtali, za ene sedem uric jo bo. Skupaj s pivom po mojem. Ali pa več. Ali pa manj. Saj je vseeno, pohod je pohod, važno je, da se bomo imeli fajn in da bomo videli, da se da marsikam priti le z nogami!

Avto je potem Helena oprala popoldan. Jaz bi takega pustil, zakaj pa - hudirja - imamo džipa?!

Ja, včasih smo imel take... kako bi rekel... zanimive kape!

Nikoli jih nisem maral nosit. Nobenih kap, pa čeprav mi jih je mama kar naprej na glavo tiščala. Samo, da sem šel za vogal, je šla kapa dol.

Ampak zdajle, nekje čez neka določena leta, mi je pa kar fino imet kapo. No, zdaj so itak prišle rutke in pač z njimi težim, vendar pa - čim je bolj mrzlo - že pogrešam kapo! Pred parimi leti sem celo dobil tisto debelo, tibetantsko, ampak tista je res le za pod minus deset! Drugače pride do samovžiga.

Pravzaprav sem samo hotel povedat, koliko imajo danes velik kap na razpolago. Tokrat jih je predstavil naš najmlajši hud model, ki si ni mogel kaj, da ne bi malo nastopal sredi trgovine in me (nas) motil do konca in še malce naprej. Takšnale je bila kolekcija:

Oranžna z zasanjano bebastim pogledom:

Rdeče siva z nasmeškom:

Belo rumenkasta z vprašanjem?

Modro bela z začudenjem:

In taka brez. Da se vidi razlika.

Ostala je le še ena kapa iz kolekcije, a ta se je nekako čudno pofulila. Kako ji je to uspelo, nam še danes ni jasno!

Lahko bi pobarval na rjavo, pa bi vsi mislili, da se skriva za vrati.

Skratka, kap na tone! Saj bi kako tudi vzel, ampak 40€?! Za kapo, ej? Ok, luštna, super, ampak...  Sem dal nase ene rokavice, joj, se mi je kar ročica stopila noter, tako tople, tako mehke! Tako... fantastične! Jih kar nisem mogel dol vzet in sem jih hotel kar na blagajno vzet. Ampak pri ceni 65€ me je pa kar malo speklo... Bom moral kar še naprej uporabljat svoje stare, ki sem jih dobil za neko novoletno darilo. Jah, kriza je, a ni?

Meni se zadnje čase prav vse zatakne. Še ena taka kao enostavna stvar, kot je sklenitev naročniškega razmerja...

Sem šel na mobitel predrugačit mojega mobija na naročniško razmerje.

Prostor je ogromen, veličasten in povsem v skladu z miselnostjo najlepšega in največjega. Samo kaj, ko je še vedno gneča, vrsta in veliko jeze, ker ne zna nihče porihtat vrst! Komu nuca vsa tista grandioznost, če si lumpenkapitalist in samozaverovan?

In ko enkrat prideš na vrsto...

So najprej hoteli vedet, kje sem zaposlen, pa sem lepo rekel Simbiont d.o.o. Kar je šla potem preverjat v .... uganemo? ... v telefonski imenik! In potem se je seveda začelo komplicirat. "A mi daste še eno številko od firme, da preverimo?" Hm, "mojo?", saj firma nima svoje številke, čemu le? Seveda jim to ni bilo všeč. Pa sem potem dal številko do Helene, ki je pa spet ni v imeniku, ker ima številko od službe... Jej, jej, me je že postrani gledala.

Preverjanje se dogaja na prav zanimiv način - v računalnik vse vnese, potem pa čaka na email, ki je nekakšna avtorizacija. Uau. Najbrž je zadaj en služabnik, ki pač kliče po firmah, če slučajno ne lažemo, da bi ja pristopili k mobitelu, ker tam sprejemajo samo plačilno sposobne. No, zgleda, da sem bil tistemu služabniku še bolj sumljiv kot punci za šalterjem, saj Helene ni poklical, je email prehitro prišel nazaj...

V emailu je bilo nekako rečeno, da moram prinest Potrdilo o zaposlitvi, bojim pa se, da tudi to ne bo pomagalo, saj mi ga bo napisala direktorica, ki je povsem slučajno moja žena, firma je pa itak na istem naslovu kot jaz. Torej? En tak paranoik, ki sprejema le "plačilno sposobne", pa ja ne bo padel na tako finto!

Najbrž bom moral mamo prosit, da mi gre za poroka.

Jebemti, pa to ni res...

Počutil sem se kot tazadnji kreten na tem svetu in za to izkušnjo se mobitelu res najlepše zahvaljujem! Res, ni vsakemu za dat naročnine, lahko jo stegne v argentino/brazilijo in tam naklepa astronomske vsote ko pobere dol cel internet, potem pa noče plačat! Res, ubogi operater lahko še propade.

Ali je to samo diskriminacija naših malih podjetij? Kaj šele, da bi bil jaz direktor in bi si sam podpisal Potrdilo o zaposlitvi? Po mojem bi kar varnostnike poklicali...

Nikakor se mi ne zdi prav, da taka velika firma vali svoje lastne težave na pleča vseh uporabnikov! Na živce mi gredo velike firme, ki si domišljajo, da lahko počnejo prav vse, kar si zamislijo nadvse brihtne buče v bogvekateri notranji službi. Kot da ti ne odklopijo mobilnika čim ne plačaš?!

Sem morda jaz neplačnik? Se je morda že kdaj zgodilo, da mobitelu nisem plačal? Zakaj me torej že vnaprej tretira kot največjega lopova? Če ima mobitel težave z neplačevanjem računov, zakaj to naredi za moj problem?

Pač v skladu z lastno miselnostjo, kajne? Uporabniki so ena sama velika težava, kajne dragi mobitel?

Saj je lažje dobit kredit kot pa sklenit naročniško razmerje!

Linolej? Itison? ...?

Karkoli, saj niti ni važno! Vzorček je važen!

Se ga zelo dobro spominjam! Iz mladih let še, zdi se mi celo, da je imela isti vzorec skoraj vsaka druga družina. Danes se ga seveda težko najde, če ni celo nemogoče. Zadeva je že stara, a v spominu še tako mlada!

Pa sem ga le našel, vzorčka, nekje sredi vipavskih gričev!

Se mi zdi, da sem zgrešil poklic.

Čist.

V farmacijo bi moral it.

16,58€ sem dal včeraj za tole. Pa vse skupaj nič ni, le nekaj tablet. Ampak pri tabletih nihče ne špara, anede? Medtem, ko vidim staro teto v trgovini obračat vsak evro, pa iz lekarne prinese celo vrečko. Pa ne verjamem, da tam sprašuje, koliko kaj stane. Samo čudim se lahko, koliko tam denarja pusti.

Še posebej v teh časih jim mora dobro it. Pa še na bolje bo šlo, z vsemi temi gripami na kupu.

Jep, vidiš, če bi bil farmacevt...

Za nekaj časa bo belega prahu dovolj!

Nobenemu ga ne dajemo in ga kar sami porabimo, tako da nismo nikakršni dilerji.

Vzamemo ga pa pri Kralju. Ne vem ali je najboljši, je pa vsekakor dovolj dober!

Vsako leto enako, podobno.

2005, 2006, ups, kam je izginilo 2007?, 2008 in tudi letos.

Še vedno razmišljam enako. Zakaj bi kaj spreminjal?

In še vedno gremo svečke prižgat. Za mrtve, za žive, za druge, za nas.

Za vse.

Kako je ta človek prišel do svojega maratona mi sploh ni jasno!

Vedno je le poležaval. Mi smo trpeli in se matrali, on pa - ležal...

Ata Smrk, a?

Ja, LM je en tak velik dogodek, kjer preprosto moraš bit.

Vsaj do včeraj sem tako mislil. Zdaj pa ne vem več, kako bo vnaprej...

Ampak. Začelo se je včeraj že zelo zgodaj, Helena je vstala že ob 5:15. Jaz sem lahko še poležaval, saj sem imel začetek šele ob pol enajstih. Ampak vseeno je bilo kar nekaj gužve. Bogve zakaj, najbrž tudi vznemirjenost nekaj prinese, bi rekel.

No, Helena je že zdavnaj šla in jaz sem se še dolgo vrtel okrog po hiši, vse že pripravljeno, nič za počet. Pa sva potem končno s tamaučkom šla, nekaj čez osem. Kar se je izkazalo za čisto dobro taktiko, saj pri kinu vič ni bilo več prostora in sva morala iti malo dlje, med ulice. No, pa ni bilo hudega, le proti centru sva jo tako mahala, da je moral imeti tamauček kar svoj maratonček. Saj je bil zadovoljen, ker ga zaradi tekanja ni zeblo. Zjutraj je res še bilo bolj ubogo vreme, le upal sem, da se je Helena dobro oblekla...

Potem sva morala hitet do koornkašev, jih pozdravit, pogledat in zaželet srečno. Tudi kofeta si nisem mogel privoščit, je bilo že treba na cilj čakat in slikat Heleno. Seveda sva bila kar malo pozna, tako da si nisva mogla izbrat kakšnega dobrega prostora, od tule sva videla pa le dolgo, nepretrgano reko tekačev... Kdo pa bi tu koga opazil???

No, tudi midva je nisva! Sem se pa vmes spomnil, da sem doma pozabil...

Jureta!

O, madona, kako so se mi kar zašibila kolena, leden pot me je oblil... direkt na telefon: Jureeeee... Ker ni imel moje številke, me niti klicat ni mogel, še sreča, da ga je potem njegova mama odpeljala v Ljubljano. O, madonca, človeka bi moral pobrat v Dobu, jaz sem pa čisto pozabil. Pozabil. Pozabil. Pozabil.

Injekcija adrenalina. Direkt.

Še sreča, da Jure ni tak paničar in mu je čisto lepo vse uspelo. No, jaz bom imel še dolgo slabo vest. Kar je seveda povsem prav.

Heleno sem potem našel, se preoblekel, dal vse njej, tudi tamaučka in smo šli... proti cilju. Se malo ogrevat, iskat ostale in se psihično pripravljat. In se naprimer - postavit v pravo razdaljo od starta, kar se ogromno tekačev sploh ne zna. Zgužvajo se za ta najhitrejše pa čeprav potem tečejo dve uri dvajset! Ne vem, zakaj so ljudje taki in zakaj mislijo le na lastno rit, za vse ostale jih pa prav briga? Tekači, japajade!

Kar poglejte rezultate - tam, kjer sta neto in bruto povsem skupaj, uvrstitev pa v drugi polovici... Eh. Jaz sem do starta potreboval pet minut in pol. Kar pomeni, da sem se postavil povsem pravilno!

Jah, nič, potem smo pa kar šli... Sem se hotel držat zajčka na 4:30, ampak sem po dveh, treh km odnehal. Je bil za malček prehiter, jaz pa nisem vedel, kako mi sploh bo na tehle 21. Zato se nisem preveč trudil, do konca je še dolga, sem si govoril.

In potem smo tekli... v Dravljah sem jih še imel nekaj zraven:

Potem pa vedno manj... kar naenkrat je bilo vse prazno...

jaz pa sam samcat...

Le sem in tja kdo, sem se že spraševal ali nisem kje kiksnil?

Kakor se vidi, mi je bilo presneto dolgčas. In to kljub navijačem, tekačev, gužvi ipd. Vse skupaj mi je najedalo živce in nič se mi ni dalo, tekel pa sem kot stroj. Sicer počasi, a vztrajno, več ali manj sem tempo držal kar naprej enak. Vmes pa malo sms-jal, slikal, pošiljal slikice na inet in podobno. Kaj pa čem drugega?

Po desetih km je bilo kar lažje in kar naenkrat je bil tu šestnajsti km. Potem so se pa že začele oglašati sirene in še preden sem zavil na bratovševo, so mi že bili za petami:

Komaj, da sem jih videl! Za fotko sem se prav pripravil že prej, ker sem vedel, da bo naredilo le vuuuš!

Potem pa spet tek, pa voda, pa tek, pa voda, pa tek, pa voda, pa tek, pa voda... no, približno. Nekako tako. Kar naprej je bilo nekaj in kar ne moreš in ne moreš izklopit. So navijači potem je že voda. Pa napitki. Pa navijači. Pa ta prva ženska mimo. Pa... Uhhh, na koncu mi je šlo vse že kar malo na živce... pa pojma nimam zakaj!

Po uri sodeč sem potem začel malo hitreje, zadnja dva km sem malo, ampak res malo, pospešil. Dva km pa vem, koliko je to, kajne? Se ni bilo bati, da bi potem na koncu skupaj zlezel. Čeprav sem prišel čisto lepo do 192 obratov, kaj več kot le samega konca v tem tempu ne bi nikakor zmogel.

Postavitev moči je bila torej zame povsem optimalna. Vse, kar bi bilo hitreje, bi že lahko rezultiralo v čisto izčrpanje ali celo kaj hujšega. Morda sem le enkrat, nekje okrog Brda, nekaj zaspal in je padel pulz pod 170. Drugače pa lepo v povprečju 172 obratov. Za 21km kar veliko, a se je izkazalo, da gre!

Zaradi tiste špice na koncu sem pa bil zmatran, ampak kam bi pa prišli, če bi v cilj pritekel kot turist?

Torej sem se čisto lepo potrudil.

Potem pa še na obveznega piščanca pod Šmarno goro. Krti. Letos smo bili res pridni, kar veliko nas je šlo!

Jaz sem seveda najpočasnejši, ampak eden mora tudi to bit, anede?

Sem pa zato več piščanca pojedel. In na koncu nisem vedel ali sem bolj zmatran od teka ali od hrane... Eh, kot vedno! Se pa danes počutim čisto ok, noge so malce res lesene, a nikakor ne preveč. Toliko, da vem, da sem tekel. Kar pa je tudi prav.

In moj prvi polmaraton je bil tako končan. 2:21:44. Obljuba, dana v prednovoletnem času mojim Srčnim pa izpolnjena! Letos moram resnično pazit, kaj govorim in obljubljam, drugače bom gledal dva presneto dolgočasna kroga...

Me pa skrbi par stvari. Takih, čudnih stvari. Prva je ta, da me cestne dirke sploh ne veselijo. Druga pa je ta, da mi tale, včerajšnji maraton sploh ni prišel do živega. Sploh ne. Čisto nič. Na žalost me množica ni navdušila, navijači me niso ponesli zadnje metre... Kako in zakaj? Je tretjič že dovolj? Se res tako hitro naveličam prav vsega?!

Zavedam se, da bi mi bilo bolj všeč, če bi se včeraj podil po našem Ciclju, Murovici, se matral proti Jarškemu, na Sedlo! Kar nekaj pomeni, kajne?

Vendar pa, če pogledam v prihodnost, res je, morda me cestni maratoni ne bodo več privlačevali, a nekaj takih tekem se bo v vsakem primeru treba udeležit. Sladkih6, Formaraton in najbrž tudi 15. LM.

Ja, LM je en tak velik dogodek, kjer preprosto moraš bit.

Zadnje čase bolj malo pišem o svojih treningih in izletih. Bolj jamram (kot pač vedno), kako nič ne treniram in tako naprej.

Pa niti ni to tako res. Le jamrat je fino in sčasoma se kar navadiš. Jamrat. To pa seveda ni fino in počasi bom moral malo pazit, da mi ne preide v navado. Nisem več najmlajši in res ne bi bil rad stara sitnoba. Čeprav se mi včasih zdi, da se prav v to spreminjam. Je pa najbrž res, da sem v teh letih mnogo bolj zahteven in da se ne dam odpravit kar tako. Pri dosti stvareh potem kar težim in težim, ker preprosto nočem samo zmignit z rameni in bit v tem sveti indiferenten.

Ker se mi zdi, da je indifirentnosti in ignorance popolnoma preveč in se stvari dogajajo kar tako. In le zato, ker nihče ne povzdigne glasu. In se nobenemu ne da. In... in... in... Če sem pa zaradi tega siten, pa tudi v redu. Briga me.

Čaki, nekaj povsem drugega sem hotel povedat, pa sem zavil nekam drugam.

Z Wego sva v zadnjem času kar ene dvakrat napadla Gradiško. Enkrat sem celo pritekel tja in potem naredil še dva kroga. Aha, seveda! Vse za kremšnite! No, takrat se je nabralo kar 14km. Zame super. Naslednji teden sva naredila pa dva kroga, je že zadnji teden pred tekmo in je treba počivat... Že to veliko pove, da sem drugič pozabil uro in da mi je bilo povsem vseeno kaj in kako tečem... Hm? No, tale tek mi drugače je kar šel, čeprav bi v začetku dal vse, da mi ne bi bilo treba. Gradiško mi tudi še vedno ne gre in ne gre, ravno odtečem dva kroga, ko se šele dovolj ogrejem za tiste klance, ampak po dveh krogih mi je pa tudi že toliko dolgčas, da se mi ne da več. Kaj torej naredit?

Z otroci smo šli zadnji lepi dan na Primoža. Uuu, še Helena je tokrat rekla, da je prvič, kar se sploh ni poznalo, da imava otroke s seboj. Kar pomeni, da smo kar šibali. Sicer pa res, sem jih kar fino motiviral in smo leteli malo gor in malo dol in spet malo gor. Čisto lahko bi rekel, da je bil to tak intervalni trening. Na koncu smo si zaslužili še manjšo snežno ploho.

Potem pa sem jo v enem od zadnjih letošnjih dni dopusta mahnil spet na Malo planino. Že dolgo nisem bil tam in v ponedeljek sem cincal in cincal in cincal. In ravno, ko sem se odločil da grem (malce preden sem na kavču zaspal), je klical še Mare. Pa sva šla skupaj, tako je sigurno mnogo lažje. Me je pa seveda gnal in gnal! Uuuu, sem se nadihal!

Ampak cel življenje bi si očital, če ne bi tisti dan nikamor šel! Pri takem prelepem dnevu je gor srce igralo in igralo in igralo! Požrl bi se, če bi doma ostal, res!

Jarški dom je bil "v ponedeljek zaprto" (ne moreš verjet, od kdaj pa to?), zato sva zavila v Domžalskega. Na čaj je pa bilo treba it. Tam sva pa zato srečala Roziko, ki sva jo skoraj pohodila, tako majhna je še!

Gor je čisto malo snega, največ ga je bilo na cesti, napihanega:

Kakšno jezero, ki pa se nahaja v bolj zatišni legi, pa je tudi že zamrznjeno:

Ker me je Marko gor gnal ko hudiča, sem seveda naredil rekord, sicer za pet minut, ampak pet minut je pa pet minut! 1:51 torej. Uau, mogoče pa iz tega fanta še kdaj kaj bo! Saj sva se kar trudila, čeprav do Primoža je šlo normalno - 40minut nič manj. Bi se moral najbrž prej ogret.

No, ja, tudi dol sva kar pretežni del poti tekla in prišla super hitro, rekord pa ni padel. Je bilo v zgornji polovici poti preveč listja. Kar je luštno, ampak prav letet pa ne gre po tem, nikoli ne veš, kaj je spodaj!

Ha, luštno je. Res.

Na tele hribe pa res ne smem pozabit. Je treba kar hodit, čeprav se ti ne da spokat ven...

Zdajle sem pogruntal, zakaj tole sploh pišem. Za jutri imam tremo! HA!!!! Hvala bogu, sem že mislil, da me ne bo nikoli strah prijel in da bo kar šlo tako brezveze mimo. To pa ne bi bilo dobro, 21km pa tudi ni čisto malo. V vsakem primeru jih je treba jemat po pameti in ne površno!

IX. Srečanje ZEVSa in vremenskih navdušencev in hkrati II. Občni Zbor vremenskega društva ZEVS.

Tokrat smo se dobili 17.10., v Krtini. Treba je ohranjat zdravo kulturo druženja in upajmo, da bo ostalo vsaj pri treh srečanjih na leto!

Večina odzivov se je seveda že zgodila, jaz sem tokrat zadnji. Kar nekaj sem motovilil in tako sem šele sedaj prišel do tega, da kaj napišem.

V Krtini je bilo to že tretje srečanje, torej sva vremenarjev vsaj malo navajena. Zelo malo pijejo in zelo malo jejo, tako da s pripravami ni bilo kaj zelo hudega. Spomnim se prvega Srečanja, ko sva pripravila toliko hrane, da smo jo potem še sami jedli cel teden... nič niso ne pojedli ne popili!

Začeli smo s prihodi, ko čakamo in čakamo, kdo bo prvi, kdo bo zadnji! Motoristi seveda med prvimi.

Prihajanja so vedno zanimiva, spoznavanja v polnem teku. Kdo pa si bo zapomnil vse te nove face!?

Potem smo pa kar kmalu zapadli v debato in debate, si menjali izkušnje in si primerjali dolžine.

Da je potem prihajalo do tega, da smo poslikali vse kar leze, gre in leti.

Naš pekač je pekel kostanj - še dobro, da sva ga prišparala, anede! Fant ga je celo zelo dobro spekel, talent!

Potem še debate in debate, o vsem in vsakomur. Še posebej pa o tem, kako srečo imamo danes z vremenom! Včeraj dež, jutri dež, danes pa sonček!

Dokler je bilo še dosti svetlobe, je bilo treba narest še skupinsko, to je seveda obvezno! Jaz sem se na prvi sliki trudil, da mi ne bi slikali moje postrani postaje - slike gredo namreč v anale in kam bi potem prišli, predsednik pa ima postrani vetromer...

Na drugi pa so me dobri ljudje rešili... Vremenska hišica pa je naravnost!

Takole zgleda en navaden človek, ki bi vse, kar ima v rokah, najraje pojedel, pa se zaveda, da tega ne sme...

Sem moral pač počakat, da so eni občudovali Pixno, drugi pa motor. Katerih je bilo več, pa ne vem...

Premaknili smo se namreč k sosedu, v gostilno, kjer smo nadaljevali z uradnim programom Srečanja - II. Občni zbor!

Nisem si mogel kaj, da ne bi kar govoril in govoril. Dokler se Helena ni usedla k meni in mi natanko odmerjala čas, ki sem ga lahko porabil za določeno točko. Hm.

Kar veliko stvari smo si povedali, se pomenili, se pogovorili, se odločili in tako naprej. Res, veliko stvari se je nabralo. Še najbolj nas pesti pomanjkanje tehničnih znanj ter pomanjkanje čimbolj aktivnega članstva. Smo še mlado društvo in nas je - aktivno udeleženih - precej malo. Zaradi tega ne moremo pričakovati kakšnih velikih in hitrih premikov.

Smo pa seveda poudarili tudi naše prednosti, ki jih ni malo. Uspehov pravzaprav tudi ne. Vremensko sceno znamo zatresti in zdi se mi, da jo bomo še parkrat, državni organi se na žalost prepočasi odzivajo in nas mnogo premalo upoštevajo! Kličemo in kličemo k sodelovanju, pri čemer načeloma nočemo pobirati skoraj nikakršnih zaslug, pa vendar se nič ne zgodi...

Vse pravzaprav piše v zapisniku.

Smo se pa toliko časa pogovarjali, da je nastala že tema in kljub lepemu vremenu kar precejšen mraz. Se je bilo treba skrit noter!

Hja, na koncu smo bili že kar fino razigrani, saj je Srečanje povsem uspelo in mislim, da smo se spet imeli enkratno!

Pa drugo leto spet!!!

Ne, nazaj ne gre več.

Celih 21km bom moral tečt. Jej, kaj bo dolgčas. No, mogoče pa tudi ne bo. Kolikor tekačev je prijavljenih, bi moral vsaj vsake pet minut srečat kakšnega znanca.

Čeprav tudi bo bolj težka, ker imam predviden tak dober čas, kar celi dve uri in pol. Še dobro, da je zraven tudi 42km, drugače bi se že vsi pobrali domov...

Zdaj samo upam, da me kaj ne prime do nedelje ali pa si spet kaj zvrnem (kakor zelo rad počnem kakšen dan pred tekmo).

Uff, mogoče pa me bo počasi začenjala prijemat trema?!

Saj veste, kaj je foto bomba, anede?

Tale je prišla iz naših krajev in jo je treba malce razumet, če hočeš vedet, zakaj in za kaj gre.

Jaz umiram od smeha, čeprav bi se moral zgražat. Ampak si ne morem pomagat, lumparije so pač lumparije in tudi jaz sem včasih (bil) lump. Dokler ostanemo na ravni zafrkancije in to ne čisto banalne, je kar ok.

Nekateri naredijo 4000 km.

Drugi pridejo le na kremšnite in potem govorijo: Wega in jaz sva pretekla 4500km!

Ha!

Bila sva pa oba mal zmatrana... ker sva morala pojest tudi Rajkotove kremšnite...

Nisem zdržal... fotka je tako fenomenalna... čisto lahko bi igrala v Zombiji se vračajo 7.

Končno sem se tudi jaz zganil in uredil spomine - slike.

Ker pišem zadnji - vsi so že napisali kaj, Helena, Wega, Vreme - mi pravzaprav ne ostaja veliko. Veliko je bilo že povedanega, opisanega, poslikanega. Zato upam, da se ne bom ponavljal in brezveze porabljal prostora. V vsakem primeru pa bo to moj pogled na zadevo, s stališča organizatorja in traserja najbrž tudi malo drugačen.

Vse skupaj se ponavadi začne že zdavnaj prej. Vse tiste poti, ki sva jih že tolikokrat prehodila, so se zdaj končno združile in postale eno. Zato je samega trasiranja pravzaprav malo, večinoma se dogaja doma, s karto na mizi in veliko premišljevanja. A to ne pomeni, da ti ni treba čisto nič več, ja, progo je treba na koncu prehodit, da vidiš še tiste male in skrite reči, ki si jih pozabil. Pa pomerit seveda. Naredit ocene kilometrov, časa ipd. Pa še potem se zgodi, da o nekem delu poti preprosto nimaš pojma...

S tamaučkoma smo šli prehodit pohodniško varianto. Jaz pa sem se enkrat potem zagnal čez celo, kar seveda nisem mogel prav na veliko opisat, le meritve in predvidevanja sem lahko spravil v razpis.

Rezultati, navodila, karte in vse, kar vam lahko pride prav ali pa tudi ne, se nahaja tukaj!

Jaz pa bom začel takrat, ko je Helena skoraj končala svoj sestavek. V polni temi in na začetku Izziva. Najinega.

Nehalo je deževati v istem trenutku ko sem odnesel prvo robo v avto. Že to je bilo olajšanje in pol, prav lahko bi deževalo še uro, dve, tri, cel dan...

Prva KT, KT3 Ultra je bila še v temi, bore malo sem videl, še dobro, da lučke nisem pozabil...

Kakorkoli sva vzela, vse hribe je bilo treba v vsakem primeru prehodit, ni načina, da bi prišel do njih z avtom. Murovica, Cicelj, spust dol s Ciclja in potem čez Komovec, to vse sem moral prehodit in naštimat KTje. Kar nekaj dela, je bilo treba začet pač še v temi.

Na Murovici je bilo že malo bolj svetlo, a v gozdu še vedno temačno, nič mi ni bilo, da bi kaj veliko tekel, v mraku sploh nič ne vidim.

Na Ciclju je bilo pa že kar ok, lučko sem lahko snel, ni več pomagala. Je pa bilo še vse sivo in deževo in mokro in le želel sem si lahko kaj takega, kot je bilo pri trasiranju:

Tudi tokrat me je najbolj skrbel spust s Ciclja, morda celo še malo bolj, saj je bilo danes vse mokro. A sem bil trden, saj moram preizkusit progo, potem vsaj nihče ne bo mogel reči, da nisem trpel prav enakih pogojev! In sem jih! Dričal sem se dol kot nor, tokrat sem šel malo bolj levo, kjer je bilo morda malce bolj blatno, a nisem naletaval kar naprej na neprehodne čistine. Nekje na polovici sem celo naletel na kolovoz, ki sem mu potem sledil povsem do ceste in prišel nanjo celih dvajset metrov desno od KT7. Uau. Sicer je bil tudi kolovoz blaten in počasno prehoden - drseč, a vseeno, v suhem bi bil tule dol še petnajst minut prej...

Postavim KT in že je tu Helena.

Čisto dol do potoka pa tokrat res ne bi hodil, bi moral še kako uro prej vstat... Ja, kompas pomaga, tudi takim, ki večkrat tam okrog hodijo, še posebej, če greš rad vedno kje drugje.

Mimo moje KT me je prepeljala na drug hrib in me spet tam pustila. Pridi kmalu!

Sončka sicer (še) ni bilo (slika je s trasiranja), je pa že dišalo po lepem dnevu. Sem se zapodil še v zadnji hrib, prva in druga KT sta mi povsem znani in vedno pridem do njih na isti način. Kar pomeni skoraj naravnost in hitro. Pa čeprav naprimer zadnja KT nima nobene dostopne poti in je povsem skrita v gozdu. Ni problema, sem si dobro zapomnil kje in kako.

Problem pa je z zadnje KT priti do Cilja. Huh, to mi pa je delalo težav in mi jih še. Res je, da lahko urežeš čisti azimut na zahod in boš prišel, a kaj, ko se takoj za hribom pred teboj znajde hudičeva vrtača. Vanjo ne moreš, moraš okrog nje. In potem sem pa že tam, kjer ni muh. Čeprav tokrat sem prišel lepo, malce vijugal sem in tja, a nazadnje povsem zadel letno gledališče. Nesreča je bila le v tem, da sem se šele v zadnjih metrih povsem zmočil! Cel čas sem zdržal suh, niti enkrat padel, evo, na koncu, tik pred ciljem, pa sem se zapodil skozi listnato podrastje zaradi katerega sem bil popolnoma premočen!

No, s hribov sem se prikotalil ravno ko so začeli ljudje hoditi na start. Ufff, za las! Organizacija, pomoč, pozdravljanje... huh, saj nisem vedel, kje se me drži glava. Poleg tega čisto premočen, rezervne hlače pa sem pozabil doma. Pa sem navalil na šnopček, da se ja ne bom prehladil. No, saj kaj prav groznega ni bilo, le čas je še mnogo hitreje letel...

Pol ure/uro po odhodu prvega tekmovalca pa sem že moral kreniti. Na "živo" KT - pri Vrhpoljski cerkvi.

Malo za dvigovanje morale na sredi poti, malo za spodbujanje, malo za vodo, malo za (dovoljena) poživila in malo za pravilno usmerjanje tekmovalcev, ki se bodo zgubljali na poti s hriba. Da jim bom bližje! Dobra strateška točka na kateri sem sušil predvsem svoje stvari...

Kako sta Srčna dva obdelala progo, je seveda cela štorija, ki je jaz ne bi ponavljal. Morda bi le omenil mojstrstvo, ko izgubiš kartoin sotekmovalca pa se vseeno vrneš domov živ! Veliko smo se pogovarjali po telefonu, to je pa res. Na koncu sta le uspela in brez karte, a s sotekomvalcem, prišla do cerkve. In če bi ju potem še čakal, da gresta še čez en hrib in... eeeeeeeh.

Sem se jima raje kar pridružil in ju malo priganjal, kar se sicer čudno sliši, a je res. Jaz, mali počasni tekač na kratke proge priganja velika maratonska mačka... Jej, jej, jej. Pa ne da sta bila utrujena? Ampak gasilsko nam je pa vseeno uspel nardit!

Nekje pri predzadnji KT smo pobrali še Bufota, se mi je zdelo, da ima počasi kar dovolj...

In na tistem zadnjem klančku, v tisti zadnji hosti mi je nato v velikem stilu uspelo najprej zvit gleženj in se nato nekje vmes še zvrniti počez, kolikor sem bil dolg in širok. Grrrrr. Seveda pa sem imel spet težavo s prihodom na Cilj, pa tako sem se hotel postavit pred fanti... ampak, saj vemo, kako je v teh primerih. Namesto velikega samozavestnega peljanja vseh izgubljenih (vam bom JAZ pokazal!) čez hosto, sem se zvrnil, si zvil gleženj in se na koncu še skoraj izgubil. Še danes je moj ego precej ranjen in tole prav težko opisujem... Takoj, ampak res, v istem trenutku, kot mi zraste greben, ga moram takoj porezat. Do konca! Saj povsem razumem, da takšnale nadutost in namišljena superiornost ni prav nič dobrega, ampak včasih bi si jo želel vsaj kakih deset minut! Ne pa, da me življenje takoj (TAKOJ) natepe nazaj... Z gležnjem, padcem in povrhu vsega še z izgubljenostjo. Da si ja ne bi kaj pomotoma domišljal.

Moja prehojena pot je zgledala takole - prejšnje dni, ko sem jo umerjal:

Zdaj točno vem, da je treking ena velika dogodivščina. To je povsem dokazano. Je pa pri tem res, da se največ dogaja tistim zadnjim! Neverjetno veliko, tako našim Srčnim in Bufotu in tako zadnjič na Gorjancih nekomu drugemu! Štorij za celo pest, štorije, ki bi si jih lahko noči dolgo govorili ob tabornih ognjih... Dogodivščine.

Dogodivščina pa je seveda tudi organizirati tako dogodivščino. Že s KTji se je začelo, ki smo si jih sposodili pri Tabornikih RST Domžale. Po dogovoru bi jih dobili 11, po telefonu ob prevzemu jih je bilo le še 9, ko smo pa doma pogledali v vrečko, jih je bilo pa le še 7. Opla.

Saj ni hudega, človek se hitro zateče k improvizaciji, a vseeno so potem kakšne stvari čudne, če ne že smešne. Namesto zastavic potem visijo društvene majice, namesto perforatorja pa je flomaster.

Pa je s tem kar šlo in se nihče ni sekiral. Tudi pri teh zanimivih perforatorjih, ne! Eden je imel zvezdico, drugi pa srčka...

Na vsako KT sva napisala še kartico, da bi ja ktji ostali na svojih pozicijah. Najbolj me je bilo strah, da bi ktje nekdo umaknil, pospravil, zanalašč prestavil. Potem je cel hudič... Ampak je zgleda zaleglo, da pospravimo do večera.

Čeprav nisem bil ravno najbolj priden in obljube nisem držal. Pospravljati sem šel šele naslednji dan. Malo zmatran se mi čisto nič ni dalo spet tam naokoli lazit. Pa sem moral. Spet na Murovico.

Pa spet na Cicelj, v vsem tistem rosenju in pripravah na dež in meglenem vremenu... Sem pa tokrat vsaj spustil tek čez drn in strn in sem ubral nekaj spet čisto novega, kar se je izkazalo za čist ok. Pokazalo se je, da tak treking in poznavanje terena v človeku odstrani ves strah - kako bom pa prišel s točke a na točko b? - prav vseeno ti je, točno veš, da boš nekako in nekje že prišel iz hoste (danes je Helena s svojim tekom, ko je kar mimogrede odlutala prek hribčkov domov, dokazala!).

Sicer le za las. Ravno sem sedel v avto, ko se je ulilo ko iz škafa in kolikor se prej sploh nisem sekiral, da je nekaj padalo, bi pa v tisti nevihti sigurno se! Saj sem kar po hitrem postopku zginil s hriba, preden me zalije ali pa kako drevo pade čez cesto... Tako je sekalo, padalo in lilo.

Doma je bilo treba samo še vse posušit... in to je to...

Na koncu bi moral strnit vtise, pa mi kar nekako ne gre. Nekaj stvari je šlo narobe, nekaj stvari je bilo prav super, ostalo pa je kolikor toliko štimalo. Toliko na zunaj.

Na znotraj pa priznam, da sem mnogo preveč (še vedno!) vznemirjen, da bi lahko kaj pametnega povedal! Kar pa ni čudno... saj sem delal le tisto, kar imam rad in bil le s tistimi, ki jih imam rad! Celotni vtis je zame preprosto preveč, da bi ga lahko še razumel, ponotranjil. Preveč sem bil organizatorsko čustveno vpleten, preveč. Preveč sem si želel, da bi uspelo, preveč upal, da bi bilo tekmovalcem všeč, preveč pričakoval in na koncu tudi "preveč" dobil! Polno malho, ki je nikakor še ne morem prebavit!

Pretirano vznesenost še posebej sam zelo rad in zelo hitro označim za patetično. A tokrat se moram strinjat s Heleninimi besedami, saj bi bil sam najraje le še mnogo bolj vznesen...

Sva popolnoma nora ali ima tole kakšen globlji smisel?

Res je, na koncu je bil to en velik, ogromen Izziv. In velik del njega je bil to Najin Izziv. Za Naju.

Krtinski praznik. Ženski nogometni turnir, vsako zadnjo nedeljo v septembru.

Je že kar nekaj časa od takrat, jaz pa še nič... To pa res ni za nikamor!

Začelo se je seveda že prejšnji dan, a mene ni bilo zraven, sem skakal po Gorjancih in potem še na žuru. Še v nedeljo sem komaj vstal, ves zmatran, utrujen in nažrt. Pa sem se vseeno prikazal na jutranji kavi, ko je bilo treba začet s pripravljanjem igrišča in vsega ostalega.

Lepo vreme pa smo imeli, to pa res! Se zahvaljujem vsem bogovom in Bogovom.

Najprej stvari za tamale, jih je bilo potem res vse polno gor!

Namesto jurčka smo postavili kar klopi in veliko marelo. Se je izkazalo za čist ok. Je pa bilo treba seveda sprobat, kdaj je pivo dovolj hladno!

Za urejanje muzike so zadolženi pa kar Gamsi. Niso ravno zadolženi, jih lepo prosimo in oni nam to prav lepo uredijo in porihtajo ozvočenje!

Mogoče smo bili letos celo malo pozni, kmalu so namreč že prišle prve ekipe malo trenirat!

Potem pa, ravno sem uspel vse klopi znosit s tovornjaka, je že bila prva turnirska tekma!

Tekem je bilo kar nekaj, saj smo imeli kar šest ekip in dve skupini. Tako se je gledalcev kar nekaj nabralo, čeprav bi jih najbrž bilo še več, če bi bilo vreme še boljše.

Otroci so uživali in se šli svoje tekme, naš je bil itak samostojen in je veliko okoli španciral.

In si je na koncu nabral kar nekaj prijateljev. Na mladini svet stoji!

Jaz sem skakal naokrog, pomagal, slikal in poskušal ne preveč pit. Kar mi je tokrat kar dobro uspelo. Bi se moral držat lanske obljube in dogodek izpustit, pa je bilo takole tudi čisto ok.

Ko se je začelo ukvarjati s hrano, sem bil seveda kar naprej zraven. Nikakor ne bi hotel česa takega zamudit.

Česa takega pa sploh ne. Letos smo jih prodajali po 1€, ravno toliko, da si jih ljudje ne nosijo domov...

Kremšnite pa seveda zastonj. Nekje pet do šest minut je trajalo in so šle, kar nekaj pladnjev njih!

Da se punce med kosilom spočijejo, se tačas udarijo Stari in Mladi iz Krtine in bližnje okolice. Vedno napeta tekma, ko mladi povedejo, potem pa starčki pokažejo svojo vztrajnost.

Tokrat so se Stari presenetljivo dobro držali in igrali neverjetno dobro. Tekli so kot nori! Zato zmaga ni bila niti malo vprašljiva! Svojo faco sem moral pomoliti zraven še sam, čeprav nisem bil prav nič zaslužen za zmago...

Potem so bili pa na vrsti le še finalni obračuni, nekaj streljanj enajstmetrovk, a je šlo hitro.

Še zadnja velika tekma in... zmagovalke so tokrat postale... Kelnarce & Krtinke! Torej domača ekipa! Tokrat združeni večni rivalki, Kelnarce in Krtinke so skupaj - pravzaprav povsem nepričakovano - premagale vse ostale in prejele pokal za prvo mesto!

Čestitke!

Zdi se mi, da je njihov selektor dobil tudi kar nekaj (dobrih!) stav. Tudi njemu čestitke, jasno!

Cel dan sem španciral gor in dol, slikal, se pogovarjal, pomagal in eto... kar naenkrat je bilo tudi konec dneva! Kot da bi imel dal le še par ur... A tako je vedno, ko je človeku luštno pri srcu! Pa drugo leto naprej, dvanajstič!

Pa še en milijon slik.

Jutri bo naporen dan.

Najprej morava spravit Mitjo do Tivolija. Nekje ob 5:45. Potem greva naprej v Krško na kavo. Čez nekaj časa še malo naprej do Kostanjevice. Vsaj do pol desetih morava biti tam, še bolje okrog devetih. Da se ne iščemo potem okrog in ne laufamo kot kure brez glave.

Ob 10h pa štart.

Pol pa bo, kar bo.

Morava pa bit hitra, ker morava čimprej hitet v ljubljano na sorodnikovo štiridesetletnico! Čimprej!

V nedeljo pa ne bo nič počivanja. Sledi namreč celodnevni žur v Krtini - ženski nogomet v Krtini v organizaciji Krtov. Ob tem dnevu cela vas raja. In to cel dan. Vključno z mano, zato je ponavadi naslednji ponedeljek precej težak. (Enkrat sem šel na tak ponedeljek v Sarajevo. Ojej, trpljenja.) 

Zato pa pravim, da bo naporno. Najboljš, da grem spat. Hm, takoj, ko se zrihtam!

Dve sta si šli zadnjič malo namakat noge in ostale dele telesa v Strunjan (ok, pa po opravkih tudi), vsi ostali pa smo doma ostal.

Ena taka prosta sobota, ko ni bilo *treba* ničesar. Uuu, take imam rad, na razpolago imaš ravno kar hočeš. Cel svet je tvoj!

Jah, to je sicer lepo, malo manj pa je lepo, če spiš do pol devetih. Sem imel kar slabo vest, skoraj pol dneva je že šlo, a, ko pa je tako pasalo! Pa še noben me sploh ni budil, tamauček se je že ob sedmih prestavil k televiziji, vsi ostali smo pa še drnjohali.

Ampak, ker smo šli naslednji dan na Debelo peč, smo si potem rekli, da moramo vsaj nekje malo noge razmigat. Limbarska gora bo ravno prav. S tamaučkoma sicer ne od spodaj, ker bi morali it že zjutraj, gremo pa z Negastrna, za en tak sprehod bo povsem dovolj. Pa smo šli.

Ampak sta bila lumpa, prve pol ure sta kar naprej jamrala. Saj ne prav močno, ampak jamrala pa sta. Pa smo potem gobe iskal, pa tekli v hrib, pa trenirali, pa... eh, same neumnosti. Meni se vedno tako zanimivo zdi, ko kar naenkrat začnejo taaaako močno noge bolet, v drugem trenutku pa lahko te iste noge šprintajo v klanec, kot da ni nič... Jej, mladina!

Vsaj robid smo se najedli, ni čudno, da smo za vse skupaj potrebovali kar 50 minut!

Potem smo pa cel čas poti navzdol razglabljali ali si privoščimo doma makarone s tuno ali pizzo pri sosedu. Je zmagala na koncu pizza, čeprav so se očijevi makaroni zelo dobro držali skoraj do konca. Če bi imeli kako kokto doma... mater, potem bi sigurno zmagal!

Pa sta otroka zmazala pico, jaz pa solato in vse tisto, kar je njima ostalo. Potem smo se pa samo še zavalili eni v Pixno, drugi pred Pixno. S kavico in knjigo v roki. Oh, ko kaka nedelja, madonca!

Zanimivo, kako človek enake stvari povsem drugače vrednoti.

Kakšen vikend je lahko vsega prazen, pa se nam zdi, da je napet kot strela, drugič pa ti ogromno stvari sploh ne daje vtisa, da se kaj dogaja.

Ta vikend je bil nekaj takega, kar poln, a brez vtisa, da smo kar naprej nekam tekli. Pa se je vseeno kar nekaj dogajalo:

• v petek nisem mogel nazaj v ljubljano, kako pivo je bilo preveč,
• v soboto je reno crknil direkt pred trgovino,
• popoldne na velenjsko na enkraten žur,
• ponoči domov,
• zjutraj ob sedmih sva jo že mahala proti Ciclju,
• po avto, porivanje, kleme in podobne neumnosti,
• ukvarjanje z akumulatorjem,
• in še tisoč stvari, ki jih pač človek počne doma.

No, saj če zdajle pogledam, res ni prav veliko...

Jah, luštno je bilo, ni kaj reči! Tudi trening nama je uspelo vplesti v nedeljsko zaspano jutro.

Jutranje meglice je vedno bolje gledat od zgoraj. Madonca, je že čas, kaj? Jesen je že skoraj tu.

Sicer pa, saj sem se oblekel že skoraj zimsko, zjutraj je bil kar mraz!

Pa ni bilo nič preveč, ravno prav, že tako sem kar naprej težil in priganjal, da me zebe. Zjutraj sem po sobotnih slastnih arcnijah malce težko vstal in sem bil najprej siten ko strela. Zato pa sem potem hotel vso vodo čimprej zamenjat, mijavkanje še najhitreje odženem na silo! Sem letel in hlastal za zrakom in priganjal in priganjal, dokler me ni imela Helena dost. Potem sem se pa malo umiril...

Sva bila kar pridna, od Zaloga na Cicelj in nazaj. Slabe tri urce tekanja gor in dol po hosti, dobrih petnajst kilometrov in čez 700 višinskih metrov.

Ah, pa ne moje delovne navade, kje pa!

Lezeš in lezeš in lezeš v hrib. Ves si zmatran, moker in komaj čakaš vrha.

2558m nad morjem.

Ves ponosen, da ti je uspelo, da si tako visoko, da so te lastne noge prinesle gor! Juhu!!!

Potem pa ti pogled obstane na:

Agregat? WTF???

Še to, da je cel vrh posran od ovc, ni prav nič v primerjavi z agregatom! Potem pa opaziš še polno cevi, vrtalnikov, orodja, železja in podobno. Potem opaziš še par delavcev, ki so to vse skupaj prinesli gor. Kako jim je to uspelo, nimam pojma. Sem probal en njihov rukzak, pa ga nisem mogel niti dvignit, kaj šele, da bi ga uspel nositi... Eh. Kar nekam malega sem se potem počutil. Brez veze.

Upam vsaj, da so potem dobro popravili obstoječ stolpič na vrhu, ki res nikamor več ne paše. Se mi pa zdi, da ga niso, ampak da so naredili še kakšnega zraven. Kakorkoli že, gor na Grintovcu je ravno toliko betona, kot je ovčjih drekcev. Hja, zdaj vsaj vem, zakaj me je Oče vedno vlekel gor v snegu!

Tisto zadaj so mojstri, ki so se lotili dela z vsemi tistimi napravami. Tipa spredaj pa nisem hotel motiti, ker je že zgledal tako lačen, da bi najbrž mene ugriznil. Še usedel se ni dobro, pa je že imel sendvič med zobmi!

To smo delali včasih!

Ko so bili avti slabi, zavore zanič, ročne pa niso niti pol tako prijele.

Ampak to še vedno delajo. Nekateri.

So to le tisti mojih let in starejši? Jaz se namreč še spomnim, da so moji starši še dajali kamne spodaj, kadar smo kam bolj v klanec parkirali.

Ampak tole... tole je čist naravnost. Čemu - hudiča - služi kamen???

Eni dajo celo dva.

Seveda brez največjega paranoika ni šlo. Na ravnem je dal kamen pod vsako kolo. Majčken kamen, tako... za dušo... Ampak kaj veš, mogoče pride medved, pijana srna ali kaj podobnega in ti avto porine v graben. Takole zavarovanega pa ti ga ne more! HA!

Mislim, ljudje... Saj razumem, če je avto parkiran res v hud klanec. Ampak takole, no! Zadnjič je bil en parkiran na sredi luknje, s kolesi zavrtenimi tako, da tudi v teoriji ne bi mogel nikamor odpeljat, pa je dal hudičeve kamne spodaj!

Za vsak slučaj, kaj?

Ma, jaz kar živčen ratam... Arrrrrgrggghhhhhh.