Na Brano se da gledat z mnogo strani.

Včasih popolnoma kraljuje nad vsemi Kamniško-Savinjskimi alpami. Zgleda največja, najmočnejša, najvišja, najnaj. Včasih pa zgleda prav neznantna.

Kakšna torej je? Visoka, mala, velika, manjša?

Najbrž spet odgovor ni enoznačen in jasen. Kakor kdaj, bi se lahko glasil. Kakor kdaj.

V nedeljo je bila naprimer visoka, a prijazna.

A vse se je začelo seveda že prej. Že prejšnji mesec, ko smo s Krti načrtovali dvodnevni pohod na Ojstrico, Korošico, Veliko planino. Že prejšnji teden, ko smo načrtovali, da bo dvodnevni program odpadel zaradi vremena, bo pa pač treba za vsaj en dan skočit v hribe. Na Skuto!

Pa se je potem vse vrtelo okrog vremenske napovedi, Skuto smo v soboto že odpisali, nekaj se je risalo Srebrno sedlo... nato pa je s sobotnimi večernimi nalivi vse skupaj šlo v tri krasne! Mogoče bo pa jutri res lepo vreme, a kaj, ko bo vse premočeno, mokro, bljaki. Kdo ve, če bo sploh nehalo padat! Kdo ve zasigurno?

Kako naj v takem planiraš kaj bolj zahtevnega, višjega, bolj oddaljenega? Še posebej jaz, ki sem rajši na varni strani... Ne gre.

Ampak nekam pa morava it, drugače se posušiva. Torej? Ker Helena sploh še ni bila letos na Kamniškem (LETOS SPLOH ŠE NI BILA NA KAMNIŠKEM!) je morda najbolje, da se vsaj enkrat odpraviva tja. Pot je znana in tudi v mokrem prideva gor. Ma, pridemo gor tudi v čem hujšem, koča je odprta, v eni uri sva pa dol, če se potrudiva. Če pa bo slučajno lepo vreme, pa lahko vedno potegneva naprej na Brano.

Pa sva šla. In to niti ne tako zgodaj.

Dve uri petnajst do Kamniškega je bilo kar ok za lep pohodniški tempo, vreme pa je nakazovalo, da bo treba še podaljšat, do Brane.

Jaz sem potihem sicer upal, da se Heleni ne bo dalo - sem pač lenoba - a se kar ni dala in ni niti omenila, da bi se obrnila. Jaz pa sem bil potem seveda tudi raje tiho. Kljub temu, da se mi ni dalo, da me je bilo tudi malo strah in da sem vedel, da bo potem na koncu še presneto težko priti do doline.

No, včasih pa tudi vem, kdaj je treba ženo poslušat in bit tiho in it lepo za njo. Brez tega védenja bi že presneto veliko lepih stvari spustil, zato še hvala bogu, da se sem in tja zadržim in sem raje tiho.

Na Sedlu je pihalo kot za stavo, v par minutah se nama je zanohtalo, a izkušnje so dobra stvar - bila sva polno opremljena!

Dvesto metrov naprej pa spet vse dol. Takoj ko je nehalo pihat, je postalo vroče. Helena pa je z veseljem poslikala vse moje preoblačenje. Sicer ne vem zakaj, mogoče zato, ker se vedno pritožujem, da se kar naprej ustavlja? Pa jest, pa pit, pa lulat, pa preobleč, pa kapo gor, pa kapo dol, pa rokavice, pa jopco, pa majico, pa cukr, pa... Evo, zdaj pa jaz takole...

Pot je prekrasna, razgledi še bolj

vse ravno prav zame, da se privadim buljenju v globino, a da me zraven ne zadane kap.

Vrh pa širok, prostran s prekrasnimi razgledi in seveda z obveznim križem! Čemu so križi na vseh teh vrhovih in kdo jih je postavil mi ni bilo nikoli jasno, motijo me pravzaprav ne. Morda bi morali motit tiste, ki jih moti vsak klin, vsaka prisotnost človeka, ogromen križ na vrhu pa jih pač ne. Čudno.

Pred klošarji se ne moreš skrit nikjer, na vrhovih pa sploh ne! So pa tako lepi, hitri in tako dobro vidijo, da si zaslužijo kako drobtinico.

Malo sva še posedela, se nagledala in se na koncu še pofotkala.

Na koncu tudi dol ni bilo hudo, čeprav sem se - jasno! - bal, kako bo šlo. Pa je treba le it, stopit, se odpravit. In je šlo čisto lepo. Nobena strmina ni več tako huda, ko si enkrat v njej.

V zadnjih letih sem pridelal navado, da obiskujem planinske koče. V večini njih kaj malega popijem, le redko pa jem. Ne vem čisto zagotovo zakaj, zaenkrat mi je všeč razlaga, da jim skušam pomagati. Koče niso kar tako tam, včasih pridejo presneto prav in v načrtovanju izletov jih vedno tudi vzamem v obzir. Ker mi pomagajo, jim skušam pomagati nazaj. Če z enim čajem pa z enim čajem.

Po drugi razlagi pa hodim v koče le zato, ker sem bil vzgojen v duhu neobiskovanja koč. Vedno smo imeli vse s seboj, v nobenih koči nismo nič potrebovali in se zato tudi skoraj nikoli ne oglasili v nobeni. In zdaj se upiram vzgoji in ravnam povsem drugače. No, ta teorija se mi zdi malo privlečena za lase. Časi uporništva so že zdavnaj minili...

Kakorkoli že, v Koči na Kamniškem sedlu, tam na zadnji klopi, sem opazil nekaj nadvse zanimivega - ASCII Art:

Saj ne vem ali je tu že od nekdaj ali pa sem ga le zdaj prvič opazil! Čisto pravi, ascii, sprintan na matrični tiskalnik in zlepljen skupaj! Muzejski primerek!

A glede na to, da na Kamniškem strežejo ljudje, ki imajo mimogrede iPhone v žepu... nikoli se ne ve!

Pa je bilo potem treba priti še dol. Uro in petdeset sva hodila, lepo počasi, smo se začeli že malo spotikati in biti nerodni. V hribih se je počasi začelo oblačit:

midva pa sva po petih urah in petdesetih minutah hoje le prišla do Kamniške Bistrice. In čeprav sva rekla, da nikoli več ne greva v Dom, sva vseeno zavila tja. Jebemti pa lokacijo...

Ne gledat mene, ampak - kdo pije pivo, a? Ha, tukajle se lepo vidi!

V nedeljo je bila Brana visoka. 1653 višinskih metrov pač ni čisto malo in je za naju kar lep trening. Če bi vzel kaj od Chef-a, bi čisto komot rekel: "na Brano gre ta prav dec od odspodi!"

In v nedeljo je bila Brana prijazna. Vse, kar je bilo, je bil zoprni veter čez Sedlo. A velikokrat Brana ni prijazna. Severno pobočje je muhasto, zgleda precej nenevarno, a kar nekaj nesreč se je že pripetilo tam. Ravno v takih časih, kot so zdaj, ko se kar naenkrat lahko vse spremeni v ledeno ploskev, ki leti direktno na Okrešelj.

Oh, kako naj ne bi bil zadovoljen s takim izletom?

V takem lepem okolju, kot je Kamniška Bistrica...

Če se nameniš na Kamniškega Dedca in si pri tem še malo ogledaš zanimivosti Repovega kota, tolmune in skoke,

če malce raziskuješ in ne ubiraš niti markiranih poti niti tistih malo bolj ali manj shojenih, temveč jo ubiraš kar povprek,

mogoče greš celo predaleč v desno, ampak potem to popraviš kar s hojo navzgor in navzgor,

saj tako ali tako nisi na markiranem, vseeno ti je, danes raziskuješ, se potepaš, iščeš,

in tudi tam, v srcu divjine, tam, kjer nikogar ni, tam, kjer bi morali biti le gamsi in tebi podobni popotniki, tam, kjer iskal si lepoto, divjino in naravo, tudi tam ne moreš brez Človeka, to preprosto ne gre:

Direktno nad štedilnikom je nekaj deset metrov višje na prelepi jasici z enkratnim razgledom parkirana lovska hišica, prelepo okolje, gozdiček, razgled, res neokrnjena narava:

malce nižje pa so vse tiste stvari, ki jih ne maramo, nočemo, ne potrebujemo, zavržemo. A se jih od tu ne vidi.

Blišč in Beda.

Tudi lovci niso več tisto, kar so včasih bili.

Bi pa dal nagrado tistemu, ki se je spomnil genialne ideje - "hja, kar dol po bregu ga porinmo!"

Če že težko razumem, da ljudje svinjajo na vsakem koraku in da jim vse pada kar med hojo od rok, pa takšnega ekscesa ne bom zmogel nikoli razumeti. Klinc pa lepote. Klinc pa gozd. Klinc pa narava. Koga briga?!

P.S.

Po brezpotjih sta hodila in slikala Jasmina in Marko. Jaz sem zapisal le naše skupne misli in razočaranja.

O, tudi to se da! Šteti promet na Veliki Planini.

Na žalost nam vreme ni bilo preveč naklonjeno, nič kaj avgustovsko. Oziroma, glede na zadnja leta: čisto pravo avgustovsko vreme je bilo!

Na Kranjskem Raku smo bili zmenjeni že ob pol sedmih. Kar pomeni, da smo petnajst do šestih že šli. Mitja s svojo punco Teo, Tadeja in jaz. Gremo v hribe, štet promet! Jaz sem bil že prejšnji dan ves navdušen in če povem po pravici, me navdušenje ni minilo vse do večera, ko sem ves skurjen padel spat. Ha, to pa je bila dogodivščina!

Seveda je v nedeljo, ob pol sedmih zjutraj še presneto zlivalo. Ampak se nismo dali: "saj bo boljše, glej, se že kaže sonček!" smo tulili. In mogoče se nas je vreme res usmililo - pa tudi napoved je bila taka - in se je v kaki uri povsem zjasnilo. In smo morali krenit štetju naproti!

Naš vodja Dušan nas je potem vse razpeljal, naša familija je dobila le najvišje vrhove, vsi drugi so ostali nekje spodaj. No, medtem, ko je on druge okrog peljal, smo mi krenili lepo počasi po poti z Rakovih ravni na Planino. Tam pač, kjer gremo vedno. Mogoče bi bilo res bolje, da bi šli s Planine Kisovec, najbrž je bližje. Ampak vseeno, saj bomo gor še cel dan!

Domžalski dom je na žalost še ena od koč, kjer izvedba akcije Očistimo gore precej peša. Marketingu se seveda zdi vse skupaj super, a če ni izvedbe, je vse skupaj precej žalostno. Zelo žalostno! Človeku se zdi, da organizatorja nič ne briga čistoča v gorah, da ga briga le lastna reklama. Kar je najbrž res, a škoda, da se kaže na tak način...

Pri Domžalskem domu smo medtem, ko smo čakali na Dušana, spili en čajček in gledali kako se vse skupaj spet zapira nazaj. Megla je lezla in lezla prav z Gradišča nazaj dol. In če takrat, ko smo prišli na Domžalski dom, ni bilo videti le vrha, čez kako uro ni bilo videti niti ven iz Doma. Malo smo še počakali, a na koncu je bilo treba it.

Res, da prav veliko obiskovalcev na vrhu ne bo, bodo pa sigurno šli okoli in naokoli, vsakoletna maša na petnajstega avgusta pri Mariji Snežni na Veliki Planini pač vedno privabi ljudi, pa čeprav je še tako slabo vreme.

Tadejo smo pustili pri Vetrnicah, na glavni poti, Mitja s Teo je šel k sedežnici, jaz pa sem dobil Gradišče Jug, torej čisti vrh. Šteti pa bi moral obe potki, ki peljeta s tistega nogometnega igrišča na vrhu, na levo in desno.

Kar je bilo v začetku še presneto težko. Videlo se je namreč tole:

Sama megla, pihalo je kot za stavo, vse vlažno, mokro, jaz pa sem moral stati ravno na sredi med potkama, drugače nisem videl ne ene ne druge strani. Ja, prišlo je par ljudi in za njimi sem moral kar tečt, da sem sploh videl, koliko jih je... Kar nekaj ljudi me je prišlo vprašat, kje hudiča sploh so! V tej megli se namreč čisto nič ni videlo. Le sedežnica je brnela ravno tu nasproti, trideset metrov stran! Pa je ni bilo za videt...

Sem bil oblečen kot za na himalajo. Jasno. Pa so otroci mislili, da se hecam s kapo, rokavicami in šalom. Mi je vse presneto rešilo rit! Še posebej hervisova jakna za petindvajset evrov, izkazala se je za več kot odlično!

Ja, tale megla je bila zoprna. Popisovalne liste sem moral imeti v ovitku, vse je namreč takoj postalo mokro. A spravit jih v ovitek pri tistem vetru... ja, to je bil tudi uspeh... In to potem ponavljat vsakič, ko je kdo prišel naokrog. No, ja, dolgčas mi ni bilo prav nič!

Ista slika kot tista zgoraj, le kake tri ure kasneje:

Super, anede? Prej bi rekel, da sem bogu za ritjo, zdaj pa... saj sem sredi civilizacije! Še dobro, da se je začelo vsaj malce jasnit, malce manj je pihalo - a le malo manj! - in vse je bilo ok. Počasi je tudi začelo kapljati vse več ljudi, bližala se je namreč ura maše in kar naenkrat ni bilo nobenega časa več.

Sem pa moral seveda slikat kamne, ki so bili razstavljeni po celem vrhu, vsak se je z njimi hotel podpisat, tale pa je ostal največji:

Pomen mi ni ravno znan, se pa je nekdo pomatral. Že ve, zakaj. Lahko bi sicer tisto lori spremenil v našo Flori, pa nisem bil zloben...

Še malo navala, potem pa se je maša že začela in razen turistov ni bilo več nikjer nikogar. Joj, koliko bi bilo ljudi, če bi bilo lepo vreme! Ojej!

Počasi se je začelo vse bolj jasniti, začeli so se pojavljat razgledi, ob katerih sem potem skoraj pozabil štet... Med mirnimi trenutki sem sedel na stolčku, si namestil daljnogled in raziskoval Gamsov skret. Oh!

Vreme je bilo potem vedno lepše in lepše, lahko sem celo sedel ne da bi zmrznil in celo liste sem lahko položil na tla, ne da bi jih čisto odpihnilo.

Ampak za pretiravat pa ni, ne, ne! Pravzaprav v celem dnevu nisem dal dol niti kapuce, kaj šele kape! Res, da je bil že sonček in kolikor toliko toplo, ampak stati tamle na miru, medtem ko je še vedno malce pihljalo - vse toplo se je še vedno prileglo, bognedaj, da bi se enkrat ohladil...

Takle je bil moj bazni prostor, direktno pod vrhom Gradišča:

Na koncu, ko je bilo res že malo, malo ljudi, sem hodil gor in dol na vrh. In občudoval razglede, Planino, dolino in okoliške vršace. Pa še lepo sem videl, če kdo gre proti meni!

In potem smo pozno popoldan zaključili, na vrhu ni bilo nobenega več. Pa ravno lep dan se je naredil! Je bilo treba priti še do dol, kar nam je vzelo še kako urico, potem še urica vožnje, pivce na črpalki v Kamniku in domov smo se pritepli lačni in zmatrani, da je kaj!

Dan je bil pravzaprav dolg, naporen, dolgočasen in nič posebnega, a jaz... sem se počutil dobro, kot že dolgo ne! Užival sem vsako minuto tega dneva, pa niti sam ne vem dobro zakaj! Mogoče le zato, ker sem bil lahko cel dan v hribih? Ker sem bil v naravi? Ker smo morali priti gor in dol peš in nismo šteli tam nekje v varnem zatočišču avta? Ker smo morali prav vse prinesti s sabo na svojih ramah? Ker...? Kdo bi vedel, jaz ne vem. Ampak toliko veselja, kolikor sem ga imel s tem štetjem... ja, takoj grem še enkrat! Dvakrat!

Zdaj vsaj vem, da knjige, ki sem jo nosil s seboj, prav nič ne rabim! Saj mi ni bilo dolgčas niti za minuto, kje pa!

In - kar je pravzaprav nenavadno - nihče od nas se ni niti malo prehladil ali zbolel ali imel kako težavo! Pa nas je kar precej prepihalo in pomrazilo. Opa!

Jaz se kar povabim. Pridemo in vse pojemo.

No, včasih pa tudi kaj s sabo prinesemo. Tokrat ribe.

Jih je pa moral Rado spečt. A mu je za priznati, da jih je dobro - enkratno - spekel! Najbrž zato, ker sem mu jaz gledal pod prste, Leander pa pomagal.

O, ja, njami so bile! Sem že rekel, da jih je Rado super dobro spekel? Prilagam kar dokaz:

Tako dobro smo se napokal - sem seveda vzel vse ribe v ribarnici, najhuje je, če jih zmanjka -, da smo potem res zavzeto gledal perzeide. Zavzeto! Toliko časa, dokler nismo zaspal. Res... pravi party animali smo v teh letih. Uau.

Jutro je bilo potem malo žalostno, s skakajočimi mački, tigri in podobnim živalstvom, ampak vseeno smo se spokal ven. Je treba iti malo ven, se sprehodit, sploh po taki noči! Jasno, mi smo šli kar tako, nepripravljeni. Saj je Plešivica za vogalom.

A bejž no!

Toliko, da ni deževalo, sama megla in mraz. Oblečeni.

Skozi Boršt je seveda šlo, je kaj za videt!

Pri tabli smo bili tudi še nasmejani, saj ni pisalo koliko kilometrov nas še čaka!

Potem pa smo začeli najdevat gobe! Gobeeeeeee! In vse je šlo potem zeeeeelo počasi. Smo se vlekli in vlekli in še malo bolj vlekli. Ampak gob pa smo imeli nekaj, kar nam je držalo nasmeške na ustnicah.

Hosta je bila enkratna, meni je bila sploh všeč, vse je bilo megleno, zaspano, prvinsko!

Ja, na koncu se nam je že malo vleklo, Tamauček je malce že sitnaril, a smo kar naenkrat prišli na cilj - Plešivica!

Razgled zaradi megle sicer ni bil kdo ve kakšen, je bilo pa tam gor prav luštno!

Dobro, to, da je treba priti še nazaj, se nikomur ni zdelo prav nič groznega. Pa se še jaz nisem sekiral...

Smo pa tudi na poti nazaj našli še marsikaj! Od velikih jurčkov, ki so delali veeeeelike nasmehe:

pa do nerazumljivo odloženih smeti, kar tam nekje ob poti - kako kaj takega sploh komu pade na pamet mi ne bo nikoli jasno!

Pa smo morali še in še hodit. In hodit. In hodit. In čeprav Rado pravi, da ni bilo vse skupaj nič, le ubogih 15km, se mi zdi, da smo jih z gobarjenjem vred naredili kar še nekaj več. Prav VSI smo bili zmatrani:

Ker smo naredili krog, je bilo treba zašpilit še klobaso, kako se to dela, sva tokrat naučila še Radota. Upava, da si je zapomnil!

Po dobrem sprehodu(!) smo bili seveda vsi lačni, zato smo navalili še na čevapčiče in zmazali prav vse. Potem pa smo se morali poslovit od naših gostiteljev, se jim zahvalit za enkraten vikend! Priznam, da meni takole super paše, pa čeprav zaspim mnogo prekmalu in se pol stvari sploh ne moremo pomenit. Se pravi, da se moramo večkrat dobit?!

Hvala, Darja & Rado! Večno hvaležni, saj vesta, anede?!

Seveda pa potem nismo mogli kar domov. Neprevidno omenjanje Krke in bližina mesta, kjer je bil Leander s taborniki, nas je odpeljala direktno v Stavčo vas. Tam ima ŠD enkratno urejeno plažo na Krki, Tamaučku so se kar zasvetile oči, ko je spet ugledal reko.

Še Heleno smo spravili noter, jaz pa sem bil že precej siten.

Najprej ni bilo kje za parkirat. Pa precej zmatran sem bil. Popoldan nisem šel nič spat in tudi ni kazalo, da bi sploh šel. Naslednji dan bom moral biti cel dan v hribih, rabim spanje! In na koncu se je še nad nas vlekel presneto črn oblak, ki je grozil in grozil.

Oblaku je uspelo le napol. Iz Krke smo se pobrali do avta prej, preden je udaril z vso silo, je pa zmagal v tem, da sem moral potem vozit v hudem nalivu celo pot do Krtine. Japorkadušno!

Hah, luštno, enkratno! Pa se vikend še končal ni!

Sem in tja nam preprosta okoliška raziskovanja prinesejo mnogo več, kot bi pričakovali.

Še posebej, če se zgodijo na kak čisto navaden četrtek, brez kakšnih velikih pričakovanj.

Tokrat smo hoteli pogledat še tisto malo, kar nama manjka od Moravške poti. Pa se ni ravno posrečilo, ampak zdaj veva, kje je treba zavit desno in ne levo! Nisva pa se nič sekirala, saj je vseeno, kje gremo, danes je važno le, da gremo!

Malce smo pa le pokukali v Tuštanjski grad. Lepo zrihtano!

Malce po cesti, da razgibamo nožice, preden se zaženemo v hrib!

No, potem sva hitro zavila levo - ravno tam, kjer bi morala desno - in smo jo potem mahali proti levi in še bolj proti levi. Kar naenkrat so bile pod nami že Moravče. Hm, malce preveč levo sva midva, da bi lahko prišla na Murovico, tole bo težko! Kaj pa, če gremo tule kar naravnost gor? Nekje tukajle bi moral biti Cicelj.

In je tudi bil. Direkt naravnost čez hosto, čez drn in strn smo šli. Uživali in lomastili!

Tamaučka je kar naprej nekaj strah, da ne vemo kje smo, da se bomo izgubili in tako naprej. Pa mu tokrat nisva mogla bolje predstavit, kako dobro veva kje sva, ali pa se vsaj presneto dobro delava!

Dol smo jo mahnili po kolovozih, seveda po takih, kjer še nismo hodili. Sva poskušala priti čimbližje na izhodišče. In res - gor smo šli na levo, prišli pa smo dol z desne:

Bolj ne bi mogla zadet, sva se kar še čudila nekaj časa.

Večerni sonček je v svoje čudovite barve ravno obarval celotno pokrajino in tudi grad je postal kar nekam mehkejši.

Mi trije pa smo bili po nenadejanih lepotah slabih dveh ur in pol kar malce zasanjani in presneto dobre volje. Lepa pot je bila za nami, košček naše okolice pa malce bolj spoznan!

Včasih se sprašujem, zakaj sploh rineva na Ultro.

Čemu? Kaj naju žene, da se cel dan podiva naokoli, po neprijaznih grapah, divjih dolinah, prekrasnih planinah in božanskih vrhovih? Zakaj naju morajo organizatorji čakat? Nama ni dovolj par ur?

Potem se kmalu neham spraševat. Odgovora namreč ni, če pa že mogoče je, potem pa nikakor ni enostaven. Lahko ponudim le tiste stokrat obrabljene odgovore: lepo je, prekrasno, razgledi so lepi, grape so hude... Kaj pa vem... Na koncu je tako, da je treba it in videt, druge ni. Če ti je všeč, ti je všeč, če ti pa ni... ti pa ni. Nama definitivno JE všeč.

A tudi meni je zjutraj težko vstat. In vedno predlagam, da bi se obrnila naokrog in koga briga za vse te trekinge, komu jih je sploh treba?! Pa Helena nikoli ne pade na finto in tako moram vedno vstat. Dobro ve, da bi jo do večera požrl, če bi se slučajno zgodilo, da ne bi šla...

Za Tolmin je bilo tokrat treba vstat še posebej zgodaj. Ob 4h. Ob 5h - natanko ob 5:00! - sva se odpeljala z dvorišča. Preko Idrije v Tmin. Ojej, saj to je prava odisejada! Kot da smo na koncu presnetega sveta! Prišla pa sva ravno prav, slabo urico pred začetkom. Tako ni treba nič hitet, lepo se počasi zrihtaš in se še psihično pripraviš. In se pri tem še malo zbudiš.

Ker so bile točke v petek zvečer že objavljene - kar je tudi povsem prav! - sva se seveda malo pripravila, si ogledala karto, se tresla, ker bomo šli čisto do Krna in nazaj, se spraševala ali je to sploh možno in tako naprej. Ampak - kar je pravzaprav čudno - nisva se prav nič sekirala. Nekako sva naštudirala okvirno pot, postavila vprašanja, ki jih je treba razrešit in to je to. Brez kakih velikih skrbi, ki me vedno obletavajo. Hm, čudno, res.

Zjutraj se nama je pridružila še Mateja in skupaj smo sklenili, da gremo dogodivščinam naproti, v dobrem in slabem! Vsi za enega, eden zase ali kako to že ponavadi gre...

Začeli smo počasi, tako kot vedno. Komu pa se da že od začetka teči ali se prav posebej matrat? Jaz se tako ali tako ogrejem šele čez kako uro, če ne še kasneje! Pa smo tudi takoj že kiksnili in zgrešili pokopališče, se potem sprehajali po cesti, a k sreči zadeli pravo cesto proti KT1.

Do KT1 je šlo po ravnem, po njej pa je bilo treba zagristi v hrib. Jaz sem nekako rinil naprej, punci pa sta zadaj čebljali in čebljali. Kot da jima ni nič, le jaz sem bil zadihan. Zato sem bil vesel vsakega postanka:

čeprav seveda tega nisem pokazal. Kam pa bi prišli?!

Pravzaprav je bila pot do vasice Krn kar luštna, niti ne preveč strma, strmine so bile le povsod okrog nas! Vse pa v zelenju ter polno vode povsod!

Malo sem jih potem priganjal, saj smo imeli limit do KT2, kjer bi morali biti prej kot v treh urah in pol, drugače bi nas preusmerili in bi morali spustiti Krn. Pa smo potem prišli v natanko treh urah do KT2, ki je bila prav pri Koči na planini Kuhinja.

To je bilo torej nekako ogrevanje, zdaj pa bo šlo zares! Gor v višave, direktno med oblake, direktno na Krn!

Tega me je bilo kar malo strah. Ne vem več čisto zakaj, morda pa je moji počasnosti botrovalo nekaj povsem drugega. Pojma nimam. Mogoče premalo izotonika, mogoče premalo cukra, kakšna ploščica premalo? Ne vem, še najbolj se nagibam k psihološkim zadevščinam. Pravzaprav ni bilo prav nič hudega, le počasi je šlo. Pooooočasi! Kar dve uri in pol sem rabil do vrha Krna... kar je sicer lep rezultat, ampak ne za treking... saj nismo turisti, ne? Malo bolj pa bi se le lahko potrudil, ni res?

Punci sta me čakali in me nista nič priganjali, jaz pa sem sopihal in sopihal, a hudirja, da ni šlo hitreje. Ni pa ni. Kot nekakšna blokada. Mogoče pa bi me morali punci kar zadaj pustit, bi se morda potem vklopili kakšni kompleksi, pa bi se bolj potrudil? Kdo ve, bo treba drugič preverit!

Tistih presnetih serpentin je pa tudi en mali milijon! Vmes smo k sreči le zagledali morje in razglede, ki so nam jemali sapo - seveda se tega na slikah prav nič ne vidi. Ne morja, ne sape jemajočih razgledov... Eh, človek mora to vse v glavi držat:

In ko sem imel že vsega dovolj in nas je zajela megla:

Koča je le zasilno oskrbovana, a smo si vseeno lahko privoščili nekaj za pit. Najprej smo rekli, da bomo radler spili pri koči in bomo šli potem na vrh. A sta takoj zatem prišla z vrha dva, ki sta rekla, da je na vrhu lep razgled. In tako...

Ja, z odprtima Radlerjema sva potem hodila na vrh in se opravičevala vsakemu mimoidočemu, da pa midva že nisva taka... da se greva le igrico ravnotežja: "do vrha ne polijem niti kapljice!" Narod naš pa dokaze hrani:

Ampak gor je pa res bil razgled! 2244m, začeli smo pa na približno stošestdesetih metrih. Eh! Zakaj se jaz na fotki mrščim niti ne vem. Najbrž že zaradi česa - oblaki, pozna ura, vreme in podobno.

Pet ur in pol do najvišje točke, a dober del poti nas je še čakal! Izkazalo se je, da celo težji! Najprej po obronkih Batognice:

pa za Peski, kjer se je potem začela megla in oblačnost. Helena je s sliko prav dobro zadela moje skrbi:

Tam nekje je bilo potem jezero v Lužnici, a smo ga videli le s pomočjo domišljije. Včasih je bilo bolj svetlo:

včasih se pa ni videlo čisto nič. Še pri tistih par deset metrov, kot smo bili oddaljeni od jezera, se nam je samo zdelo, da ga vidimo...

Dokler se ni končno prikazal izhod na sonček!

O, pa smo se morali do sončka in naprej še prav presneto pomatrati. Vse je bilo namreč zaradi megle vlažno, pot pa je bila polna zemlje in skal. Kakšna prijetna kombinacija! Sem bentil in bentil, ker mi je resnično drselo kot ne vem kaj! Malo je manjkalo pa bi vse skupaj poslal v tri krasne. Nikakor mi ni všeč ideja, da bi se zvrnil, saj si lahko prav hitro kaj polomim. Kolikor sem velik in štorast je edina možnost, da pač ne padem! Zato sem šel previdno, previdno in še enkrat previdno. Previdno pa je = počasi.

Po mojem so me vsi kleli pa nihče ni nič rekel. Prijazno.

Potem smo še prečili in prečili tista presneto strma pobočja, po potki, kjer še za eno nogo ni bilo dovolj prostora. Pa same trave. K sreči, da vsaj te niso drsele kadar ni bilo zemlje zraven. Koprive so bile v vsem tem mala malca in nekaj povsem postranskega, pa jih je bilo kar nekaj...

Ko se je končno pred nami prikazala Planina Sleme je bilo večjih težav konec, vsaj kar se drsenja in prečenja tiče.

Nekaj je hotelo rosit in tudi je, a vsaj deževat ni začelo. Spust do Javorce je bil potem kar hud, mislim, da je vsem trem kar dobro zategovalo nožice... Je pa cerkev Sv. Duha v Javorci povsem zasenčila naše trpljenje, saj kaj takšnega ne vidiš prav vsak dan!

Poslikali smo jo odspredaj in odzadaj, a vseeno mislim, da bi si tole zaslužilo prav poseben ogled!

Pri prečenju enega od potokov smo potem zagledali še hudo nenavaden kamen, ki je bil kar presneto velik in kar tam je stal, ves poslikan:

Pri KT4 smo občudovali slapovčke:

in korita:

tu sem se tudi edinokrat zvrnil. Na kombinaciji mokre skale in zemlje. Prav fino, k sreči sem se zvrnil počasi, kot v filmu na počasnem posnetku. Punci niti opazili nista, ali pa sta se delali, da nista. Še udaril se nisem, najbolj pa sem bil srečen, da se nisem zvrnil direktno v tolmun pod menoj. To bi bilo veselja!

Tu je potem mene kar naenkrat prijelo, da smo pravzaprav zelo blizu cilja! Motivacija je skokovito narasla, jaz pa sem dobil energije, kot da ne bi bil danes še nikjer. Ali pa je bila vsega kriva le zdravilna voda?

Skratka, po tistem sem začel punci maltretirat, sta imeli že dovolj, jaz pa sem postajal vedno bolj navdušen. Kaj pa vem... me prime vedno bolj na koncu... ko je vsega konec, bi pa jaz kar tekel in tekel...

KT5 so nam prestavili pred jamo in nam v jamo ni bilo treba. Najbrž so nam prišparali kako razbito koleno ali pa vsaj glavo, glede na to, da sem slišal, da je bilo precej ozko/nizko. Glede na pisanje na listih pri štempljanju, so imeli nekateri kar nekaj težav s to jamo...

Mi smo se pa pozabili slikat pri jami, kjer smo se morali prerivati z užaljenimi turisti, katerim nismo hoteli posodit lučke, smo pa to nadoknadili pri Hudičevem mostu:

nato pa je sledil le še en lep spust direktno do sotočja Tolminke in Soče. Se mi je kar zdelo, kje bo tista KT6! Mateja je prva pogumno in brezkompromisno zakorakala direktno na točko:

jaz malo bolj previdno, ker ne prenašam vode pod 28 stopinj celzija, ampak ta dan je bilo nekaj narobe z mojim občutjem:

O, pa kako je pasalo!!! Oooooooo!

Potem pa cilj! Končno, na koncu se nam je že malo vleklo, pa tudi o makaronih (hrani) smo razmišljali že na vse mogoče načine. Najboljša je bila, da nas je Boris prehitel (ker nas je kar naprej prehiteval, pa nikoli nismo vedeli kdaj in kako) in nam pojedel zadnjo porcijo. Ha... še dobro da organizatorji niso bili kar tako, od včeraj, in je bilo hrane dovolj. Dovolj!

43.7km in nekje 2400 višincev. 11:12. Cel dan!

Še avtoslikanje naše trojice, ki pa nekako ni in ni hotelo uspet:

na koncu, preden mi je uspelo (po petih slikanjih) in ko smo že vsi skoraj zaspali:

pa vseeno mislim, da nasmeški prav vse povedo! Take vidiš le po celodnevnem uspešnem matranju!

Čestitke in prav lepa zahvala Heleni in Mateji, da sta me prenašali in da smo skupaj doživeli nekaj tako lepega! Pa še drugič, kajne?!

Zahvala gre tudi organizatorju, tokrat še jaz - veliki sitnež - nimam prav nobene pripombe. Organizacija, skrb za varnost, voda direktno na Krnu ter klic natanko po desetih urah, da človeku vedeti, da nekdo skrbi in ve, da si še na poti. To je na trekingu, ko nimaš nikoli pojma, koliko časa boš še rabil, super občutek! In tudi to, da ni še vse pospravljeno in da smo dobrodošli tudi tisti bolj zadnji, seveda le še doda k vsem občutkom tako polnega dneva!

O, ja, dolga je bila!

Čisto na koncu pa je bilo treba prit še do doma. To pa je bila še posebna, dve uri trajajoča borba s cesto in ovinki. Sva šla kar čez NG. Pravzaprav isti pes. Le kavo sva si vmes še privoščila in obujala spomine.

In ko sva ob enajstih zvečer padla v posteljo, sva mislila samo na eno: "ja, kdaj v življenju pa bi šla iz Tolmina na Krn? In potem še povsod okrog nazaj?!"

Prav luštno je bilo pri Črnem jezeru. Bi kar tam ostali... Pa je bilo treba it naprej! 

Takoj za jezerom je že odcep, smo morali zaviti v levo, naravnost bi prišli čez Komarčo v Bohinj. Tule na razpotju je en tak zanimiv znak in kar nekaj časa smo porabili, da smo ugotovili, kaj to sploh je!

Najprej seveda pomisliš - pot je zaprta? Prepovedana? No, nič kaj takega najbrž ni, je pa precej zavajajoče. Zgleda namreč, da je tole le nosilec za neko večjo tablico. Mogoče še od takrat, ko je bila pot čez Komarčo poškodovana in res zaprta? Kakorkoli že, mi smo šli itak na levo.

Tale pot pa... hja... ne, čisto nič nam ni bila všeč, nobenemu od nas! Najprej hodimo spet po lepi mulatjeri, od katere pa se kar naenkrat poslovimo in zagrizemo v hrib. Je pa zanimivo, da me danes prav hudo matra, kam gre tista presneta mulatjera, za katero je zgledalo, da se še naprej vije po vrhu pečin Komarče. Skoraj zagotovo bi bila bolj zanimiva kot pa pot, ki nas je čakala. Ampak najbrž tudi bolj nevarna. Ker pa nekako ni bil čas za iskanje novega, smo se raje držali markacij.

Dol pod Studorjem se je potem vlekel in vlekel. Nobenega razgleda, sam temen gozd, vse vlažno, mokro, pravzaprav smo bili povsem premočeni! Mokre trave, zemlja, blato... Ja, nič lepega. Proti koncu bi že vsi trije potrebovali kakšen motivacijski prijem, pa se nobenemu ni nič dalo...

Smo pa zato prišli do Planine Viševnik v markiranem času, uri in četrt. Se vidi, da smo kar hodili in nič drugega.

Planina Viševnik je pa bila povsem nekaj drugega! Po dolgi hoji po temačnem gozdu končno vse odprto!

In na Planini je bilo tudi živo. Niti nisem vedel, da je gor koča - Bregarjevo zavetišče na Planini Viševnik, 1620m.

Še dva tujca - za katera spet nismo uspeli pogruntat iz kje sta - smo usmerili proti Sedmerim jezerom in jih poslali Čez prode. Glede na to, da nista imela niti najmanjšega pojma kje sploh sta in kako sta do tja prišla... huh, res ne vem... Upam, da sta do večera prišla sploh kam.

Planina res prav prijetna, a smi smo si rekli, da počijemo in popijemo in (skoraj) zaključimo na Planini pri Jezeru. Zato tule nič ustavljanja!

Smo se pa ustavili takoj za vogalom - o, ti lumpi pa imajo razgled!

Potem je pa le še tričetrt ure do Planine pri Jezeru, vseskozi dol, dol, dol. Na koncu je spust kar strm, a nam je vse to hitro minilo, ves čas smo namreč razmišljali kako bo treba zašpilit našo klobaso, naš krog, ki smo ga naredili v teh dveh dneh. O, to je bilo razlaganja, risanja in pojasnjevanja! Tričetrt ure.

In potem kar naenkrat - saj tu smo pa že bili:

Zanimivo je, da se s tele poti (proti Planini Viševnik), čisto malce pod gozdom, prav lepo vidi Triglav. Česar najbrž skoraj noben obiskovalec Koče pri Jezeru ne ve. Tam doli pri koči pa seveda ni prav nobenega razgleda... Še na Sviščakih so imeli tablo: "razgled na Snežnik - 10min".

Čas za malico in da pospravimo vse, kar je še ostalo v nahrbtnikih in se počasi poslovimo od našega izleta. Čaka nas le še spust do Planine Blato in potem bo konec. Ko bomo enkrat v avtu se nam ne bo nič več dalo. Dol smo potem kar leteli, Tamaučku je šlo super, na koncu sva tekmovala s parimi fanti, ki so hodili za nami - kaj vse zmore malo tekmovalnosti! Je letel dol kot ta velik! Seveda tisti fantje niso nič vedeli o tekmovanju, a Tamaučku se je tako fino zdelo, da ga niso prehiteli in da je bil hitreje dol kot oni, da je bil pri avtu kar kak centimeter višji...

Na Planini Blato pa... avtov, kolikor češ! O, hudirja! Pa kako prijetno parkirani!

Pravzaprav so bili parkirani čisto tja dol do odcepa ceste na Vogar! To pa je kar malce dlje...

Se pa mojstri seveda povsod najdejo - na ravnem, ob cesti, s kolesi na noter. Ampak... za vsak slučaj... morda se podre hrib, avto pa bo le ostal...

Najboljši pa je bil mojster, ki je na nekem res bolj izpostavljenem mestu zasukal kolesa dol, v prepad, je pa zato podstavil kamne. Pa pustimo to, nekaterih stvari nam pač ni dano razumeti...

Pa me je potem na poti le prešinilo, da brez kakšnega hladnega potoka pa res ne moremo kar že domov! Še sreča, da je bil malo nižje prav lep parkirni prostor in dostop do potoka. Smo lahko namakali noge po mili volji. U, kako to paše! Bolj ko je mrzla voda, bolj paše, pa čeprav boli. Ampak tako lepo se vse skupaj stisne, skupaj z žilami, da vso utrujenost z nog kar odnese.

Ja, ja, domov, ja.

Kar naenkrat se nikomur nikamor ni mudilo. Pa sem rekel, da poznam eno fajn oštarijo v Ukancu. In smo šli. Jest. Oziroma jaz zadnje čase žrem. Prav žrem in sem tudi že debel kot pujs in kmalu bom zapustil docentsko mesto in se spremenil v nadcenta. Ampak to je že povsem druga zgodba. Taka, bolj žalostno osebna...

Imajo pa pri Don Andru res dobro za jest, to je treba priznat! In to vsega boga. Je bila pa prava sreča, da smo dobili sploh mizo, ker... ja, ne samo Ukanc, cel Bohinj je bil do konca poln! Povsod je mrgolelo ljudi, jaz jih toliko še nikoli nisem videl! Prav neverjetno!

Pa še sestro sem tam srečal! Ha! To pa še bolj ne moreš verjet!

Ker smo tako pridno jedli, je bilo treba it še malo naokrog in vsaj malo zadihat. Seveda sem se prav fino pohvalil in vehementno zatrjeval: "ja, ja, klele greš pa si takoj pr jezer! Ma, ja, jest to vem!"

Na koncu smo imeli toliko od jezera:

jaz pa sem moral priznat, da se mi niti ne sanja, kje jezero sploh je. Potem smo to nekako le ugotovili po ljudeh, ki so s pripomočki za na plažo hodili v neko smer, ampak se nobenemu ni dalo več nikamor.

Pogledali smo še čisto in bistro Savico, ribe pod mostom, si ogledali stene Komarče in kje gor smo hodili:

Slap Savica pa smo si ogledali bolj od daleč... komu pa se sploh da do tja? Pa spet plačat parkirnino pa obrabnino pa postrežnino pa mostnino pa pometanje pa... Eh, saj smo tam že bili!

In smo se usedli v avto in se nismo ustavili do doma (če ne štejem tiste ta dobre kave na petrolu). In naš izlet se je zaključil.

Z mislijo na to, da bo treba ŠE!

S Sedmerih jezer smo torej krenili proti Komni nekje okrog štirinajstih.

Pisalo je dve uri in pol, se mi je pa že tam zdelo, da bomo za tole porabili najbrž kar nekaj več. Motivacijsko tudi najbrž bolj zahtevno.

Moja predvidevanja so se hitro izkazala za pravilna, saj smo v prve pol ure pridelali že pol ure zamude. Do odcepa do Pl. za Skalo je bila potrebna kar cela ura. Pa niti dobro ne vem zakaj.

Do Planine Kal se je potem še vleklo in vleklo, nikjer konca.

Sva se pa tu s Tamaučkom skoraj izgubila v vseh tistih rožicah. Še dobro, da ni bilo mokro ali pa kakšna rosa! Ojej, to bi bilo veselo!

Take in drugačne markacije, letne, zimske, včasih pa tudi začasne talne označbe - in celo te kažejo v pravilno smer!

O, znak, da je do Komne le še pol ure nas je končno zbudil iz otopelosti, malo smo se ustavili, spet pomalicali kajti pomanjkanje motivacije se lahko hitro spremeni v utrujenost:

Zraven znaka rastejo še borovnice in jagode, tako da smo se tamle okrog še kar nekaj časa pasli.

Potem pa za vogalom... končno:

ja, ja, pa - kakor je navada v hribih - Dom sploh še ni bil tako blizu... Smo morali še nekajkrat gor pa dol, pa gor pa dol, pa...

Okoli pol šeste popoldan smo prišli. Torej kar tri ure in pol, za celo uro smo podaljšali markirano pot. Pa se mi ne zdi, da smo se kaj preveč obirali, kar nekaj pohodnikov je prišlo v približno istem času - deset, petnajst minut - naokrog. Za markiran čas moraš torej kar dobro stopit!

Razgledi so enkratni, tako kot vedno!

Sam sem si pa po tistih treh urah in pol želel in želel točenega piva, za katerega sem vedel, da ga imajo na Komni. Zato sem kar direktno zakoračil za šank in zahteval točeno pivo!

Japajade. Sploh ga niso imeli! NEEEEEE!!!!

Ah, Spremembe že... ampak takšne? Ne, ne, to pa nikakor ni pravično! Razočaranje in pol!

In oskrbnica je rekla, da ga niso sploh nikoli imeli. Mogoče sedem let nazaj...

Eh, pa ja! Sem šel potem doma slike gledat - evo ga, TOČENO, leta 2007! Moj se sicer skriva za torbico, ampak tamle na mizi sta dva TOČENA:

He, he, tukajle sem imel še čik v rokah! Ah, dobri stari časi, kaj?!

Ha, na koncu sem pa sam tudi našel zadevšno, s katero dobiš točeno pivo - točno tisto, ki ga že sedem let sploh ni na Komni! - v naši sobi se je skrivala naprava:

Pa najbrž je še čisto ok, le če bi se dalo komu pivo točit... Pa se ne da nikomur več.

Mi smo potem šli še malo naokrog, saj ne moreš it ob osmih spat, bi vstal ob treh. Najprej je bil namen en krog čez Pl. Govnjač, a smo imeli planin za danes povsem dovolj, le do Koče pod Bogatinom se nam je dalo:

Ogledat si spomenik žrtvam prve svetovne vojne:

potem pa je bilo počasi treba it spat.

Kako nam je to šlo, je veliko bolje opisala Helena. Ja, kar nekaj težav je bilo, le da sem jaz vse skupaj prespal kot kakšen polh.

Naslednje jutro je bilo vreme še lepše!

Začne pa Dom z življenjem šele ob sedmih, kar je nenavadno pozno. Če bi bila midva sama, bi najbrž že pred šesto hodila okrog. Že tako smo bili vsi budni pred sedmo, čeprav se nam ni nikamor mudilo. Čudne navade, a bo že prav.

Zajtrk, še slika razgleda:

Čaki, čaki... kaj pa je tistole tam desno? Nekaj majhnega ali velikega? No, poglej ga, kako se skriva, se ga komaj vidi:

In potem je bilo treba it. Še dolga pot je pred nami, kdo ve, kako nam bo šlo drugi dan. Mogoče bodo bolele noge? Mogoče se nam ne bo dalo? A do avta moramo nekako priti!

Do Črnega jezera je pisalo uro in četrt, a je markiralo isto planinsko društvo Lj-Matica. Ah, sva si rekla, dve uri, torej! Tile so zgleda kar hitri.

Mi pa počasni, si je treba vse ogledat, vse prijet:

Pot direktno nad Bohinjem je prekrasna, lepa, pravzaprav spet mulatjera. Vije se direktno nad Savico, sem in tja tudi po kakšni bolj izpostavljeni polički, a nič bolj nevarnega. Seveda sem se jaz kar nekajkrat fino bal, sem in tja je kar dobro odrezano do dol.

A vroče nam ni bilo. V gozdu je bila celo taka tema, da smo morali slikat s flešem, ko pa se je gozd sem in tja umaknil, so bile pa vse slike prežgane. Ah, kontrasti!

Na koncu nas je čakal še strm in oster spust, kjer sem spet malo paničaril, a en, dva, tri, smo bili pri Črnem jezeru.

Še preden smo jezero uzrli, smo imeli nagradno igro: "Kakšne barve je Črno jezero?" In Tamauček je pravilno odgovoril: "Zeleno!"

In še kako prav je imel!

Uro in petdeset smo potrebovali do sem. Ravno pravi čas za malico in osvežitev! Ljudi pa kolikor hočeš - prek Komarče so kar naprej še prihajali, kar v gručah! Nek par z otrokom je v ozadju celo sušil polno perila... Le še kopico šotorov in kakšnega plavalca sem pogrešal.

Slabe tričetrt ure smo uživali v prelepem ambientu nato pa smo se le skobacali nazaj na noge in gremo!

Planina Viševnik, Planina pri Jezeru in Planina Blato so naše naslednje točke.

Smo šli oddelat eno tako klasiko.

Da se spoznamo, raziščemo, razgledamo in imamo potem za nekaj časa dovolj.

Ker tule naokrog - kjer smo hodili - so vsi pristopi in vse poti presneto dolge. Se kar vleče in vleče in vleče. Zato je povsem dovolj le enkrat v življenju. Jaz sem Bohinj - Komarča - 7J - Komna - Bohinj oddelal sedemintrideset let nazaj, torej je bilo tokrat spet kakor prvič!

Začeli smo trije, jest, Helena in Tamauček. V soboto, dan po sneženju nad 2200m, na jutro, ko so se še vlekle megle, oblačnosti in podobno. Kar je bila super taktika, malo pred deveto zjutraj (zaspanci!!!) smo še vedno lahko parkirali 100m pred zapornico pred Planino Blato. Seveda pa sneg nekje daleč ni prevaral bohinjcev, da bi nam ne zaračunali 10€ za pometanje cest. Se nismo sekirali, naš turizem je pač - tako kot vedno - daleč za časom, a to nam ne bi smelo pokvariti dneva! Torej gojzarje na noge, rukzake na hrbet in gremo avanturi naproti!

V slabi uri smo že na Planini pri Jezeru. Iščem vrečke ocistimogore.si, pa jih ni. Oskrbnik tudi nima pojma, kaj to sploh je, morda pa se mu niti ne da ukvarjat z menoj, dela ima - ali pa vsaj zgleda, da ga ima - prek glave. Eh, toliko o akciji torej. Dobro zastavljeno, malce slabše izvedeno?

Tule moram priznat, da se mi ni dalo do jezera. Ni se mi dalo! Po eni uri hoje, se meni ni dalo... Ojej, še sreča, da je šlo potem na bolje in se mi je vedno več dalo in ne vedno manj...

Je pa bil Tamauček navdušen nad jezerom, še posebej, ker so notri ribe:

Od tu naprej jih je potem iskal po vsakem jezeru. Toliko časa, dokler jih pač ni našel!

Po tisti eni uri smo si tudi že privoščili prvo malico, pravzaprav je bil to zajtrk, saj doma niti nismo dobro jedli. Jaz pa sem seveda priganjal. Ker sem priganjač, ker me vedno kaj skrbi in ker... kar tako.

Namenili smo se do Sedmerih jezer in to prek Dednega polja, Planine Ovčarija in nato čez Štapce. Veliko možnosti ogledov, motivacijskih vložkov - če bodo potrebni, razbijanja monotonosti in podobnega. Pejmo!

Na Dednem polju smo se najbolj smejali napisu

pa vendar si kar predstavljam, kaj ljudje vse počnemo. Planina je majhna, polna koč in planšarij in prav prisrčna.

Sirarne na žalost že nekaj časa ni več, dobite pa lahko kislo mleko, štrudel(j) in še kaj.

Pot se je potem vila in vila, sem in tja in ravno bi bilo potrebno poseči po bolj radikalnih motivacijskih metodah navduševanja tamaučkov, ko se za ovinkom skoraj zaletimo v:

Spet so začeli s tovorjenjem robe na star način! Meni se to zdi super! Je pa tole najbrž cel šiht, sem pa pozabil fanta vprašat, koliko časa sploh porabi za pot, eh. Pa konja je pripeljal gor, pa potem spet dol, pa cestnina, pa... se kar nabere enih stroškov in enega časa. Konje, mule? bi moral imet kar nekje na Planini, da jih ne bi bilo treba vsakič prevažat sem in tja. Vprašal pa tudi nisem, koliko robe lahko sploh nese. Hm, kaj pa sem sploh vprašal?! Ah, zmeda!

Potem pa kar naenkrat Planina Ovčarija. Nikjer nobenega stanu, nič. Kot da je zapuščena. Smo hiške videli šele potem, z druge strani. Vsaj malce odprta planina, z nekaj razgleda.

Tu je tudi že odcep za Štapce. Prehod me je seveda skrbel, slike sem si dodobra ogledal pri tem pa je še Leandra zaskrbelo, kako bo s tisto lojtro, ki sem jo enkrat precej neprevidno omenil.

Potem nam je bilo malo žal, čisto lahko bi skočili še na Tičarico. Bi bili nad dvatisoč.

No, kar naenkrat je nato prišel rob in prehod do jezer. In na koncu se je izkazalo, prav tako kot vedno, da je strah votel, okrog ga pa nič ni.

Od daleč vse bolj grozno zgleda. Od blizu pa ni več tako hudo, sploh pa ni hudo, če imaš na voljo toliko varoval, kot jih je tukajle. Lepo počasi sva šla, pa je bilo!

Še tako sem najbrž preveč paničaril, ga držal za roko in ga skušal varovati. Eh, starši, včasih smo s tem zaščitniškim sranjem še preveč nadležni. Ko bi otroka pustil, da sam hodi... Po drugi strani pa previdnost tudi nikoli ni odveč. No, zdaj pa vedi, kako in kaj! Ga varujem zaradi njega ali sebe? Najbrž je resnica nekje vmes, kot vedno nedoločljiva, neulovljiva - "varujem" ga zaradi njega, "preveč varujem" pa ga zaradi sebe. Pa smo tam.

Helena - naša gorska vodnica v pripravništvu - pa je tačas pasla dolgčas, saj ni mogla nič pri mojem zaščitništvu, in poslikala vse naokrog.

Čisto blizu smo že!

Jezeri sta prekrasni, a nista tako bistri kot Rjava mlaka pri Prehodavcih, tisto je bilo mnogo bolj čisto. Ni pa niti tako hudo, kot je bilo kako leto nazaj, ko so se alge vlekle in vlekle in smo to gledali po TV.

Res je, Koča pri Sedmerih Jezerih je ena najbolj obleganih koč, čeprav jaz tega ne razumem čisto najbolje. Saj je lepo, ampak... ok, ok, bom dal mir.

A do tega presnetega Triglava je še tako presneto daleč! Pa vsi rinejo v tisto smer...

Mi smo do sem torej potrebovali vsega skupaj - s postanki in vsem - štiri ure. Kar ok, le kake pol ure več kot je markirano. Za sedemletnika super. Za tastarejša dva pa tudi.

Dobra malica, počitek in fant je bil čez urico kot nov!

Gremo naprej, proti Komni!

Spremembe so edina stalnica v tem ponesrečenem svetu.

Če je to rekel že kak milijon ljudi, pa lahko tudi jaz.

V torek nisem več zdržal. Nič ne tečem, nikamor ne hodim (se mi zdi), nič ne delam. Samo jem, jem in jem. Zato sem moral nekaj naredit.

Kako me je držalo, še največ pove podatek, da sem vstal ob 4:30! Ravno s tanajstarejšim sva si podala kljuko kopalnice - on spat, jaz pa vstat. 4:30, si moraš mislit?! Res je težko, prvi dve minuti, potem me je pa že držalo: gremo, gremo, gremo!

Kakšen teden nazaj me je prešinila misel, da zdaj pa res že dolgo nisem bil na Planini. Presneto dolgo. (Sem šel prav pogledat - sredi maja sem bil nazadnje!) Tako, da sem si prav hudo želel it pogledat gor. Videt zelenilo, videt razgled, videt... kaj jaz vem kaj! Najbrž je dovolj le, da sem hotel iti.

Pa sem šel.

Brez rekorda danes. Brez matrarije, ok? Japajade. Takoj, ko si kaj takega rečem, že vem, kam bo to pripeljalo... V pehanje, sopihanje in matrarijo. Ampak vseeno, vodo je treba v celoti zamenjat in lepot se veliko bolj zaveš, če se malo pomatraš.

Že prej sem seveda vedel, kaj se je zgodilo s potjo od Calcita do Male Planine in me je bilo kar malo strah, kako bo. Nazadnje ni bilo hudega, pot se je od posega že malce obrasla in ne zgleda več tako grozno. Naštimanih je precej ograj, dodane so table za Svetovno prvenstvo, tabla in klopi pri Mojčini bajti, skratka, pot zgleda urejena. A tu je najbrž tudi past - pot je bila tudi prej urejena. In tudi prej je bila povsem ok, vsaj meni, najbrž pa kravam še bolj. Težko razumem, da bi krave potrebovale ograjo, ponavadi je ne. Zdaj pa je pot široka, oh, manjšega džipa bi spravil gor oz. zdaj lahko gorski tekači vštric tečejo po trije...

Čemu sprememba, torej res ne razumem, le par krav gre tukaj gor, ljudje pa - vedno eni in isti. Večina si izbira krajše pristope. A, hej, nekdo si je nekaj spomnil, si zamislil, projektiral in zadevo prignal celo do izvedbe. Zapravil veliko časa in veliko denarja, zraven pa še zanetil ogromno slabe volje, ker se z nikomer ni posvetoval. Malce ponesrečeno, bi rekel...

Res je, zdaj pot zgleda čisto ok, narava pa bo tudi hitro poskrbela, da bo zgledala še bolje. V ne-strokovnost izvedbe se seveda ne bom spuščal, saj nimam pojma, verjamem pa, da se bo le-ta pokazala kar sama. V vzdrževanju seveda. Bolj kot je bila strokovno izvedena, manj bo vzdrževanja... To bomo pa videli, najslabše od vsega bi bilo, da se bo pot zdaj zapustila, da se ograje - ki jih bodo seveda odnesli spomladanski plazovi - ne bodo več obnavljale, da se bo pot začela podirat, da bo šlo celotno delo v nič.

A za to se bo treba kaj pomenit, domenit, zgladit kak spor, podati kako opravičilo in podobno.

Saj tudi narava sama kar naprej nekaj spreminja - razgledi so že ena taka stvar, vedno so drugačni, vedno! Saj bi kar stal in gledal in gledal in gledal:

In potem sem v uri in tričetrt že na Jarškem, zdaj mogoče že verjamem tistim zgodbam o uri in pol... Tega, da tekači rabijo le dobro uro (za še daljši kos poti) pa sploh ne štejem - brez veze, ti so itak z drugega planeta.

Ura še pol osmih ni, pred mano pa dehti svež, svež kruh:

iz koče pa tako božansko diši po ričetu, da se mi cedijo sline. Grrrr, še pol osmih ni, jaz pa že lačen kot volk!!!

Se pa spremembe dogajajo tudi Jarškem domu - gradi se na veliko:

dom postaja premajhen, obiskovalcev nas je zgleda preveč. Nekdo pač izkorišča eno od zamujenih priložnosti, oziroma vsaj delček Velike zamujene priložnosti, ki se ji reče Velika planina.

Ampak meni so spremembe pravzaprav všeč. Res so stalnica in to ne samo v človeškem svetu, kje pa! Narava se spreminja tako hitro in tako pogosto, da to kar radi pozabljamo. Pa se ne spreminja le zaradi nas, večinoma se spreminja kar sama zaradi sebe. Zaradi same drugačnosti, iskanja. In zakaj bi bile potem spremembe nekaj slabega, nedobrodošlega? In nenazadnje je tudi človek del narave.

Skoraj gotovo je, da bo za časa mojega življenja še ostalo zelenilo, kot sem ga vajen. Če ne na Planini:

pa kje drugje, prelepih kotičkov je v tej mali deželi polno. Ga bom že poiskal, ker mi je blizu, ker ga rad iščem in ker rad uživam v njem.

Morda bodo pa enkrat prišle generacije, ki jim to zelenilo prav nič ne pove. Ki jim gore prav nič ne povejo. Ki jim razgledi prav nič ne pomenijo. In zakaj bi jih torej imeli?

Sva, seveda sva zdržala.

En dan, kakor sva rekla, nič več.

Naslednji dan pa že budilka sredi noči in ven, tečt!

Jah, na morju je pa res zjutraj še najbolj fino tečt. Edini problem je zgodnje vstajanje, a, hej, tudi to nekako še gre... Veliko bolje, kot če bi se moral potem gužvati nekje ob desetih. Ne, ne, ni šans, raje vstanem sredi noči!

Nikjer nikogar, jutranji hlad, brez ure, ki bi štela čas in prištevala kilometre, nič... Le midva, obala in morje. O, ja, to pa je luštno! Še bolj pa je bilo luštno, ko sva na koncu skočila v morje! O, kako pa je to pasalo! In to natanko ob prvem jutranjem sončnem žarku!

Če pa res povem vse po pravici, potem moram pa še dodat, da je bilo še skoraj najlepše potem še malo zadremat...

Popoldan naju je pa že odneslo do Poreča, kjer sva malo pohajkovala, slikala mačke

rimske najdbe:

in prelepe Vile - Vila Polesini:

a sva se potem kar hitro umaknila vsej nepregledni množici, ki je le jedla in nakupovala. Pravzaprav mi je postalo kar zoprno, tako kot mi pač vedno, ko se znajdem sredi množice, ki je zvedena na nivo zadovoljevanja osnovnih potreb.

Letos sem na morju tudi ugotovil, da ima zahodna civilizacija presneto preveč denarja in da so vse stvari mnogo preveč dostopne... Česa vsega ljudje ne nosijo na dopust, saj kar ne moreš verjet! Koliko je to ene robe... neverjetne količine potrebnih, še bolj pa nepotrebnih reči! Nek starejši par je imel urejen cel vrt z vsaj stotimi vrtnimi palčki. Sredi kampa, na morju! Buuuaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Enkrat moram prav poslikat vse te stvari, ki jih ljudje znosimo na dopust. Zna biti presneto zanimivo.

Toliko sva torej zdržala na morju. Več ni šlo. Greva nazaj, ne med hribe, greva med hribčke!

Pa sva šla, najprej čez Učko. Kdo bo pa hodil skozi tunel, gremo čez! Kar je storilo tudi nekaj šparovnih Hrvatov in Nizozemci, kaj več pa ne.

Na žalost je pot do vrha zaprta za promet, nekateri se znakov pač držimo. Nizozemci se jih niso in so kar švignili naprej. Midva pa itak nisva imela namena se dlje zadržat, zato sva le poslikala Dom in to je bilo od Učke pravzaprav to.

Čez mejo sva se potem namenila pri Petrini, se tam razgovorila s črpalkarjem in jo krenila v dolinico, kjer še nikoli nisva bila. Mahneva jo proti Osilnici!

Zanimiva dolinica, ni kaj! Znani kipi so tudi tu:

in seveda splezava na prvi hribček, ki je v bližini, na Sv. Ano:

raziščeva še zanimivo pokopališče, za katerega nimava pojma komu pripada,

se zazreva v vršace in razmišljava ali bi šla kam proti vrhovom ali ne?

Izkaže se, da je dolina prelepa, a ostane pri tem. Ponuja prav nič kaj dosti, Osilnica je ob štirih popoldan kot Day After. Nikjer nikogar, niti psa, niti mačke. Banko so - po dolgih letih vztrajanja "poslovalnica pri vsaki lipi" zaprli, Šola sameva, sosed in Pošta pa sta le dopoldanski zadevi.

Čisto na koncu se pa le pokaže nek podjetni (g)os(t)ilničar, Hotel in še športni center in še marsikaj, pri Kovaču. O njem ne bi pisal, če ne bi bila oba super navdušena. Privoščila sva si namreč kosilo, ker je tako ali tako zgledalo, da nikjer ne bo nič, trgovine zaprte, gostiln ni, ničesar. Zato sva kar zavila k njim. Odšla pa sva tako zadovoljna, kot že dolgo ne. Helena z ribo, jaz pa z domačimi njoki, o, mljask, mljask! Ob ceni, ki je bila še enkrat manjša kot v Bovcu, sva potem še malce razširila nasmeh. Jasno. Da ne govorim o šefu in kuharju, ki sta vse opravila sama, pa je bila postrežba boljša in prijaznejša kot kje, kjer nate preži sto natakarjev. Če moraš počakat na račun, ker je šel šef po raftarje, pač počakaš... Torej, če bova šla še kdaj v tiste kraje, se tam sigurno še ustaviva!

Vendar pa nama dolinica ne pokaže nobenega primernega prostora, kjer bi se za dlje časa ustavila, zato jo mahava kar naprej. Do mejnega prehoda, ker gre potem cesta le še po hrvaški strani. Tam kupiš maloobmejno prepustnico za manj kot en evro (1€) in se odpelješ čez. Preprosto.

Mimo Čabra in mimo Prezida in čez mejni prehod prideva na Babno polje. Zanimivo, tudi tu še nikoli nisva bila. Na 750+ metrih sva in res vse skupaj zgleda kot veliko polje!

Kam pa sedaj? V Starem Trgu si privoščiva kavo in si izbereva naslednji cilj - Sviščaki? Greva pogledat!

Ok, na Snežniškem gradu sva že bila, ko smo šli s Krti na Snežnik, naprej pa niti ne. Cesta je čisto v redu, a gre počasi in se vleče in vleče. Leskova dolina je za nama, ko kar naenkrat pred nama:

Kamberce? Kje hudiča pa je to? S seboj imava le petrolovo zanič karto 1:270.000, kjer se vidi le Lož in Ilirska bistrica in to, da je vmes pa je res nekaj. A kaj več pa že ne... No, skoraj. A presnetnih Kamberc seveda ni nikjer.

Kje je torej to? A pred Sviščaki? Za Sviščaki? Bova prišla do tja? Zakaj ni to pisalo spodaj, ne pa po dvajsetih kilometrih makadama? Se tu vozijo le lokalci in nikoli in nikdar niti en turist? Seveda, vsi vemo kje so presnete Kamberce!

Kaj nama torej preostane, kot to, da greva naprej. In upava.

Pa se izkaže, da je upanje prazno, kar naenkrat so pred nama Kambrce (brez e-ja vmes!), znak prepovedi pa je še večji!

Tule moram priznat, da mi je šla prepoved že strašansko na živce, saj so se mi porajala le vprašanja, a dobil nisem nobenih odgovorov. To, da je nekdo pač predvideval, da cel svet ve, kje so Kambrce, pač zame ni dovolj.

Da ne bom napisal, da sva delala prekršek - pogledat sva šla cesto in res je na par mestih malo manjka, a niti ni hudega. Heleno je bilo tokrat bolj strah kot mene, kar je zelo čudno, a zgleda sem bil še vedno bolj jezen kot pa me je bilo strah. Skratka, prekrška seveda nisva delala, na Sviščake pa sva le prišla.

Tam pa je Planinski dom zgledal takole:

pisalo pa je tole:

Seveda, danes je torek. Planinski dom pa je zaprt. Ker v torkih ne hodimo v hribe, planine in naokrog. V torek se spi in počiva. Le midva cepca hodiva v takih časih naokrog. Hja...

Potem imam jaz idejo, da, hej, kaj pa... na Snežniku je tudi koča, kaj pa če greva tja gor prespat? Ideja je dobra, ampak meni nekaj smrdi... Kambrce, zaprt planinski dom, greva midva raje še čisto malce naprej, ven od tega milijona vikendov na Sviščakih, saj tu itak ničesar ni.

In - zdaj nama je to že povsem jasno:

Zaprto, seveda! Zakaj neki pa bi bilo odprto? Za vikend že mogoče in mogoče tudi v avgustu, ampak v juliju pa ne. Zna biti še sneg...

Ne, čisto nič se nisva sekirala, vse skupaj je bila le voda na moj mlin, ki rad spim v avtu. Sredi vseh medvedov, kaj lepšega!

Tule bi se lahko razgovoril o milijonih zapravljenih priložnosti od Petrine pa do Ilirske Bistrice, pa najbrž nima nobenega smisla. Pravzaprav je dobro pogledati na svetlo stran - možnosti izboljšanja je torej še ogromno! In meni osebno so te zapravljene priložnosti pri srcu, ker pomenijo, da ni gneče, ker pomenijo, da ni turistov, ker pomenijo, da je vse skupaj mnogo bolj naravno, domače, pa čeprav včasih malce zanikrno. Je pa zato lepo in pristno! In zato meni, nama tudi veliko bolj všeč. Nekoč, ko bo nekdo izpeljal in uresničil vse te priložnosti... takrat bo ostalo le še bore malo.

Zato sva si našla svoj prostor pod soncem, oziroma bolj temo, ura je bila že kar pozna...

Sence so se daljšale, za vsako pa je stal vsaj po en medved in prežal na naju!

Ah, kaj, spal sem prav super! Že dolgo ne tako!

In tista urica in pol do vrha Snežnika ni bila prav nič naporna. V jutranjem hladu, ko je bilo vse vlažno, je bila poživljajoča.

Kot da sva na vrhu sveta! Sama in edina! Razgledi pa kot sredi zime - megla, megla, megla!

O, ja, uživala sva kot že dolgo ne!

Uživale pa so tudi rožice, se nastavljale prvemu sončku - Planik več kot v visokogorju!

Sama sva bila gor še kar nekaj časa, prav enkratno! Na poti dol pa sva srečala še kar nekaj pohodnikov, pravzaprav toliko, da mislim, da bi se splačalo imeti odprto kočo. Ali pa raje ne. Naj ljudje hodijo na Snežnik avgusta. Ali pa za vikend.

V Grdi dragi, dolini-planini-dragi, ki je še daleč najlepša od vseh, sva si privoščila za zaključek najinega dopusta še malico:

potem pa je bilo konec najinega dopusta. Preveč sva se že približala. Helena ni bila doma že štirinajst dni, jo je že kar vleklo proti domu.

Moj dopust pa se je tudi končal približno s tistim, s čimer se je začel - vsaj graditelji so bili isti!

Tako sem zaključil krog in prišel spet od Sebe Nazaj.

No, na Doliču se torej nisva tako dobro počutila, da bi ostala, zato sva jo mahnila kar naprej.

Meni se tudi ni zdelo, da bi bil ne vem kako zmatran, pa še zaradi vremena sem bil bolj vesel.

Seveda, čisto lahko bi šla čez Kanjavec, pravzaprav res... zakaj že nisva? Me je spet kaj skrbelo? Kakšen sneg, kaj? Ali pa je bila že dolga, pred nama pa še kar nekaj, čeprav... saj bi bilo čez Kanjavec pravzaprav enako... Hm, no, to bo treba torej ponovit!

Skratka, na koncu je bilo tako, da sva šla naokrog. Pogledala sva še tja, od koder sva prišla:

in se zapodila proti Hribaricam:

No, vsa tista pokrajina prej in potem mi ni bila prav nič pri srcu. Vse razbito, vse razsuto, ledeniška groblja. In še kar nekaj snega.

Ljudi sicer okoli Triglava kolikor hočeš, vendar pa se v vseh teh širjavah kar porazgubijo. In zato ti uspe sem in tja vsaj kakšnega domačina srečat. Se pozdravit z njim in si zaželet Srečno! So čisto prijazni, če le niso nekje direktno nad tabo, takrat postanejo malce objestni...

Za ovinkom so se potem že začela kazat prva triglavska jezera, tole je najbrž Zeleno:

midva pa sva šla mimo večjega, Rjave mlake:

Jej, kako je to pasalo v tisti vročini! Ojej, ojej, ojej. V tisto bistro vodo sem se skoraj pognal, pa sva bila sredi Parka, kjer kopanje na žalost ni dovoljeno. Je pa tako vabilo... take bistre, hladne, super vode že dolgo nisem videl!

Kar nekaj časa sva se tamle hladila, vročina je nabijala, nama se pa nikamor ni mudilo.

Sva sklenila, da bova v Zasavski koči na Prehodavcih najprej nekaj pojedla potem nekaj popila in se šele nato odločila, kako in kaj.

Razgledi pa za... za prste oblizat! Škoda le, ker ni bilo spucano, poletno vreme naredi meglico, skozi katero se ne vidi dobro... drugače bi bila Jalovec in Mangrt čisto na dlani! Sicer se je pa čisto dobro videlo steno Goličice, katero imam še vedno v spominu...

Še posebno pa je izstopal Razor, ki se s te strani šopiri kot največji med največjimi!

Kako od Luknje vse strmo pada direktno v dolino Zadnjice! Kakšno mora to bit ob kaki hudi uri!

Še najbolj od vsega pa je bilo videti od kje hudirja sva danes prišla. Saj je bilo čisto na nasprotni strani doline, ura pa niti štiri popoldan ni! Človeku se vedno vse tako daleč zdi, pa na koncu hodi in hodi in hodi in prehodi kar precejšnje razdalje.

Potem se je vreme nekaj kisalo, nama pa se nikamor ni dalo. Bi šla naprej, po dolini Sedmerih jezer? In kaj potem, na Komno, na Bogatin in Krnsko jezero? Ojej, komu se pa to da!? Na tisti strani nisva videla prav nič zanimivega. Po drugi strani pa... če greva zdajle v dolino, bova najbrž s hribi kar zaključila, se pobrala domov in vsega lepega bo konec. Ponoči, zjutraj je namreč napovedana nevihta in... ojej, koliko nekih odločitev!

Medtem, ko se torej nisva odločila za nobeno od teh smeri:

je postajala ura vse bolj pozna in tako se je na koncu čas odločil namesto naju. "Zjutraj greva dol in to je to!", sva rekla, "Danes pa ostaneva še gor!"

In spiva v temle:

Najbrž je bilo samo mene strah, da se vse skupaj lahko prevrne, kajne? Eh...

V Koči v vsem tistem zapravljanju časa in uživanju samih gorá spoznava še polno dobrih in zanimivih ljudi, pravzaprav same punce, ker - kakor se izkaže - punce hodijo naokoli, fantje pa veliko raje sedijo kje v kaki gostilni. Sva pa seveda kekca in si ne izmenjamo niti elektronskih pošt in nama ostale le: morda pa se srečamo še kje drugje!

Ker je zimska soba povsem polna, gre Marko probat prespat zunaj. Do sredine noči mu gre, potem pa ga prežene noter nevihta in veliko bliskanje. Celo noč čakamo na tisto veliko nevihto, pa je vse skupaj bolj ubogo, zgleda se vse prestavlja na nedeljo dopoldan, kar pa ni nikomur všeč. Še najmanj skupini 28-ih zagrebčanov, ki najbrž ta vikend (spet) niso videli Triglava...

Zbudimo pa se le, čeprav nas je kar štirinajst v tisti mali sobici!

Zbudimo se precej pozno, skoraj sedem je že. Midva lepo počasi na zajtrk, na čaj, na ostanek klobase, kruha in paštete. Prav lepo počasi se pripravljava, pavzaprav še nikoli bolj počasi.

Ko kreneva proti dolini sem že kar malo živčen,

kajti šele zdaj sem dobro zagledal vso tisto črnino, ki se je kar hitro valila direktno proti nam!

Pa tista črnina niti ni bila glavno, tisto glavno je tisti mali sivi oblaček za robom hriba... o, tisti je potem kar naenkrat prerasel v sprednje čelo nevihte, ki je začela prav hudičevo dobro treskat.

Midva pa sredi hribov! Aj! O, ja, tudi tekla sva!

A čeprav sva bežala, sva spet občudovala prečudovito mulatjero, ki naju je varno in precej naokoli - kakor je pač navada mulatjer -, odpeljala do prelaza Čez Dol. Tam sva jo zapustila, saj sva jo raje mahnila direktno v Zadnjico.

Vsakič, ko se je zabliskalo, sva stisnila glavo med ramena, čeprav to ne bi prav veliko pomagalo... tako naju je ravno na Čez Dol ujel dež, ki sicer ni nikoli prerasel v kakšen naliv, padalo pa je vseeno kar v redu. V tisti uri, ki sva jo porabila do dol, sva bila več kot mokra. Še par ljudi sva srečala videla visoko v votlinah, se skušala sporazumeti, če je vse v redu, a je bilo vse predaleč. Zgleda so vsi le vedrili.

Saj ko si enkrat moker potem dež ni več tako zoprna stvar. Strele pa na žalost so in to precej zoprne. Sva jo kar dobro mahala, čisto nič počivala!

Spodaj le slika mostu, ki sva si ga ogledovala že včeraj od zgoraj:

pa slika od koder sva pribrzela dol - Zadnjiški dol:

Se ne vidi, a tu je še kar dobro deževalo! Pa naju ni prav nič motilo.

Najin nasmeh je bil na koncu prav tako navdušen kot na samem začetku! Pa sonce, dež ali strele gor ali dol!

In potem sva bila kar naenkrat že pri avtu. In tja je - kot v pravljici - prišla tudi Helena! Ki je nisem videl celih dvanajst dni!

O, ja veselo snidenje je bilo to! Veselo!

Fantovski vikend se je torej končal, Marku še roko in mu zaželimo srečno pot naprej (no, pa na kavo gremo še skupaj in si skušamo vse povedat v pol ure...):

midva pa jo mahneva naprej proti sončnem zahodu.

Približno. Zelo približno, ker dežuje. Zato greva najprej na ribe v Bovec, kar se izkaže za super pogruntavščino. Sicer drago, ampak v redu.

Nato pa naprej! Kam? Nekam v Istro, na Morje! Na Morje!

Niti ni tako pozno, ko se že kopava, šotor je postavljen na super placu, nekje v bližini Poreča:

razpete alpinistične vrvi pa so polne mokre pohodniške opreme. Ljudje čudno gledajo, a so najbrž vajeni še česa hujšega...

Vsaj en dan morava zdržat pri miru, si rečeva! Pa sva?

Najin izlet z Markotom so tokrat zaznamovale mulatjere.

Kar nekaj sva jih dala v teh treh dneh skozi in prav vse so se pokazale za prava čuda! Za čudo, kako so sploh zgrajene, da še sto let+ držijo in za čudo, kako najdejo prehode v še tako težkih terenih. A za vojsko in inženirje ni bilo ovir.

V petek popoldan sva se odpravila iz naših krajev in jo mahnila proti Vršiču in nato Zadnjici. Plan sva že imela, nahrbtnike kolikor toliko polne za tri dni, ostalo pa... kakor bo šlo! Plan je bil super in je omogočal polno umikov oziroma nadaljevanj poti, pa naj bo umik zaradi slabega vremena ali pa zaradi utrujenosti/ne ljubi se mi več sindroma/česa podobnega. Na vsakem razpotju sva tako lahko postala in se odločila ali greva naprej ali imava dovolj. Plan bi bil lahko sicer malo bolj zahteven, a jaz sem veliki previdnež in raje začenjam počasi. Letos je pač to prva bolj zahtevna tura in kolikor se mi tresejo hlače zaradi globin, ni za mislit, da bi ubrala kako bolj zahtevno pot. Že tole je bilo povsem dovolj...

Začela sva torej v Zadnjici, okrog šestih popoldan, na presneto soparen dan. Rukzake gor in gremo, bova morala kar pohitet, tema prihaja, do Pogačnika pa ni tako zelo blizu!

Nič nisva vzela, nama je pa bila gesta prav super!

Potem pa je bilo kar treba vzeti pot pod noge. V prvih treh minutah je že lilo od naju, taka sopara je bila. Potem pa po ovinkih in serpentinah in ovinkih mulatjere nekam proti vrhu.

Mulatjera je enkratna. Speljana drzno, včasih si sploh ne misliš, da bo prišla kje skozi, pa ji uspe mimogrede. Sicer je res milijon ovinkov, zato napreduješ morda malce bolj počasi, a prav hudo strma nikjer ni. Na nekaterih koncih jo je že odneslo, v nekaterih primerih pa se drži, da kar ne moreš verjet! Sto let in še več, pa še kar drži! Pravzaprav so takele poti res čudo inženirstva in zgodovine teh krajev, zato bi si morda zaslužile malce več vzdrževanja. Verjamem, da ni lahko, a hej: je tisto, kar je lahko, sploh vredno?

Še po kaki uri sva še vedno vsa nasmejana.

Ena kapelica vmes naju je pa prav presenetila.

No, po dveh urah in tričetrt pa le stopiva pred Pogačnikov dom na Kriških podih.

Dom vodijo sami mladi in moram priznat, da nama je bilo to blizu. Zdi se, da je prisotna mnogo večja prilagodljivost in raznovrstni problemi kar naenkrat niso več problemi. Verjamem, da je s pohodniki težka, saj najbrž vsak hoče nekaj po svoje, nekaj drugače. Mladi morda to malce bolje prenašajo.

Kakorkoli že, koča sicer ni bila povsem polna, a ljudi je bilo kar nekaj. Vreme se je povsem skisalo in na nekih 2100, 2200m je nastala oblačna pokrovka, ki je težila k tlom. Huh, kakšno pa bo vreme jutri???

Pomalicala sva, se domenila za skupna ležišča, spila malce vitamina B, navila uro za ob pol petih in hop pod odejo!

Ker je moral Marko lulat že ob štirih, sva seveda potem oba še pol ure gledala v luft, a čim je budilka zazvonila, naju je oba izstrelilo iz postelje. Spanje je ilo čisto ok, a spat nisva prišla v hribe. Gremo gledat, kakšno bo vreme!

Pa se ni še nič videlo... še prezgodaj. Sva zato navalila na zajtrk in vmes gledala kako napreduje vremenska situacija. Ki pa je v začetku kazala zelo slabo, saj so se čez Dovška vratca začele valit presnete megle in vse skupaj je zgledalo, kot da bo zdaj zdaj vse zabito, midva pa v dolini...

Pa sva rekla, dejva, pejva vsaj do Vratc, bova potem videla!

Ob 5:23 sva krenila, malo še v mraku, a sva hitro zagledala Spodnje Kriško jezero:

takoj srečala domačina, ki se za naju pravzaprav ni veliko brigal:

na Vratcih pa je sicer bila megla, a vse je zgledalo, da bo vreme kar v redu! Vsaj Razor je bil čisto ok.

Zato sva jo mahnila kar naprej, proti Bovškem Gamsovcu.

Malce poplezavanja, ena - zaradi mene - zgrešena polica, ki mi je dala vetra, saj sva prišla na *res* ozko polico in potem je bilo treba še obrnit... Ah, vse samo zato, ker sem tako presneto gledal pod noge in nisem opazil metrske markacije. Čuk. V uri in deset sva tako že stala na vrhu in se slikala kot dva gradbenika. Čudno, noben od naju ni hotel biti Vegradov...

Seveda me je potem skrbelo, kako bo dol, pot je strma in sem in tja izpostavljena. Sem zato stiskal zobe. Je pa tam, kjer je jeklenica pravzaprav še najlaže. Bolj so mi dale vetra v hlače tiste strme trave, tam mi je bilo bolj hudo...

Na tej strani pa so bili sami starejši domačini. Ti pa so za naju zmenili še mnogo manj kot tisti prejšnji, mlajši. Samo travo so videli in svoj zajtrk.

Tako, da sva občudovala vse povprek. Živalstvo, strmine, Steno:

sem in tja kakega svizca za katere pa si moral imeti malo boljše oči ali pa vsaj malce domišljije. Seveda si z domišljijo lažje in hitreje določil njegov položaj:

občudovati pa sva morala tudi ostanke, ki so jih pustili ljudje, najbrž največkrat slikan detalj s te poti čez Bovški Gamsovec:

Gojzarji in očala. Človek kar malo v grozi gleda naokrog, da ne bi našel še kakih kosti...

Potem pa sva bila v uri in pol na Luknji. Hja. Tu nama je postalo tudi vroče in ker se ponoči stvari niso posušile niti za pikico (presneta vlaga), sva morala to nadomestiti ob prvem sončku.

Klobasa, sir in kruh. Na to je seveda mislil Marko, jaz sem s sabo vlekel samo ploščice... Priznam, pasalo je ko strela!

Zdaj... če bi bil jaz bolj pogumen... potem bi seveda šla čez Plemenice. Ampak nisem in nisva šla. Sva zavila dol, na naslednjo mulatjero, od Luknje proti Zadnjici. Prav nič ne zaostaja za tisto prejšnjo... Sva se pa morala v pol ure spustit na 1462m, od koder sva se potem spet začela vzpenjati proti Doliču. Po tretji mulatjeri.

Oh, ta mulatjera je pa sploh nekaj posebnega! Drzno, drzno, drzno. Se takoj vidi po moji drži - kje stojim?

Se vidi, da se držim povsem notranjega roba... jej, jej, pa široko dva metra, tri! Z džipom bi šel lahko gor!

Tokrat sva vso to drznost res občudovala in občudovala, zavijala do posameznih kasarn in se v vse vtikala. Sicer pa ni čudno, pot je enkratno speljana in vrezana v skalo, če ne gre drugače!

Nama se pa ni nič mudilo. Sva gledala za opuščenimi potmi do Luknje na pobočjih Pihavca (in jo seveda našla!):

opazovala Kanjavčeve police in se slinila ko sva opazovala pot Skozi Rižo. No, Marko je bil ves navdušen, jaz pa ves prestrašen. Še gledat si nisem upal, kaj šele, da bi šel...

V teh treh dneh sem res imel divje borbe s strahovi. Še dobro, da sem sploh šel... pri vseh strahovih, ki jih imam, bi bilo namreč mnoooogo lažje ostati doma. Pa sem čuk pa moram it in se borit. Eh, kdo bi se razumel...

Potem pa itak... od občudovanja, pogovarjanja in slikanja sploh nisva opazila, da sva v dveh urah od križišča že tule:

Dolič. Že pošlihtan, malce še vedno premaknjen, a les na novo pozidan. Drago kot pes, a dobiš za jest in pit. In za spat imajo najbrž tudi. Sicer žaga še vedno poje, a vse zgleda v polnem obratovanju. Bega pa naju, da nek fant skupaj zlaga, žaga in tehta ostanke lesa, da jih bo - kakor se vse zdi - odpeljal helikopter. A les ne gori v hribih? Hm, najbrž midva nisva dovolj pametna...

Marku koča ni všeč, jaz pa ne grem niti noter.

Ljudi je polno, spijeva čaj, pojeva ploščico in se odločiva, da...

... greva naprej!

Nekateri temu sploh ne rečejo dopust.

Petim dnevom, skupaj z vikendom, pa res težko rečeš dopust.

Ampak... včasih sanjam, da sem na dopust tri, štiri tedne... in potem se v grozi zbudim. Ne gre to tako pri nas, ne. Že pet dni je... hm, veliko?

Materiala je seveda kolikor češ, zato je tole le kratka obnova. Kratka!

Začela sva z Markotom, v petek okoli 16h, direkt proti Bovcu, proti Zadnjici.

Popoldne je bilo še čisto dovolj časa, da se kar fino namatrava v dveh urah in tričetrt do Kriških podov.

Že tukaj sva čisto navdušena. A zjutraj je treba naprej!

Nekaj malo plezanja čez Bovški Gamsovec.

Razgledi pa tako fantastični, da nama je še bolj super.

Na že poznano Luknjo,

a ker je sezona še mlada, jaz pa bolj previden, zavijeva raje dol, proti dolini, nekje na sredini pa spet gor!

Mulatjere se izkažejo za nekaj povsem norega, zato sva kmalu na Doliču, kjer še vedno poje žaga!

Čez Hribarice in razbito kamenje, kjer se še vse ogromne množice kar porazgubijo in srečaš še kakega domačina.

Do Rjave mlake in Prehodavcev.

Tu čakava na vreme, ne da se nama v dolino. Zato naju naslednji dan ujame kar dobra nevihta.

A nama je pravzaprav vseeno, če dežuje, usta imava do ušes.

Pri avtu naju počaka tudi Helena, ki je nisem videl že dvanajst dni! Jupiiiiii!

In ker v Bovcu dežuje in ker imamo vsi (zaenkrat) dovolj hribov, greva kar na morje.

Odnese naju skoraj do Poreča.

Prvi dan leživa, se kopava, skratka delava nič. Prvi dan.

Drugi dan naju pa že malo daje. Greva vsaj v Poreč?

Tretji dan imava vsega dost. Greva naprej.

Znajdeva se na sredi Učke, kdo pa hodi še skozi tunel! Voda je enkratna!

Kdo bi vedel zakaj, ampak kar naenkrat sva v Osilnici, kjer je manj ljudi kot gori v hribih... So pa luštne cerkvice na hribčkih!

Naju pa še kar nese in nese in tam nekje sredi gozdov se sprašujeva, kje hudirja so Kamberce???

Vse, kar je tam, je tako ali tako zaprto...

A kdo bi se sekiral, pravzaprav še super! Kraj je sicer temen in poln medvedov, a so še hujše stvari, kajne?

Je pa zato jutro na vrhu Snežnika več kot prekrasno!

Še zaslužena malica, potem pa je počasi treba domov!

Tko, na kratko je bilo tole. Po delih pa bom še kar nekaj časa težil.

Če sva že globoko na gorenjskem je brezveze hoditi domov spat, kajne?

In sva s Tamaučkom direktno po Nočni 10ki krenila raje naprej.

V dolino Vrat, v dolgo, tiho, hladno in presneto temno dolino. Tako lepo je bilo, da bi šel sam kar špancirat naokrog, a se Tamauček ni dal. Nekako ni navajen te vrste teme - črne teme, ki je povsem drugačna kot pri nas doma... Se je tamali raje kar v avtu zadrževal, še lulat ni šel prav rad in sem moral bit zraven... Jaz pa bi kar norel in skakal, a je bilo treba spat, ura je bila že pozna.

Avtov je bilo na parkirišču ponoči zelo malo, sem in tja kakšen, se mi je pa zdelo, da bo zjutraj to vse spremenjeno. In res sem celo slišal avtomobile, tudi zraven naju. A sem spal kot polh.

Do pol sedmih, ko je bilo sonce že kar visoko na nebu, midva pa ša zavita v spalke!

Ko sva se zbudila in se skobacala iz spalnih vreč pa je trajalo le par minut, da sva prišla k sebi, bilo je namreč MRAZ kot pes. Jej, kak hlad!

Ko je Tamauček stopil iz avta, je ob pogledu na od sonca ožarjeni Stenar lahko izdavil le: "Ohhhhh, kako lepo!" Potem ga pa je začelo trest in je začel tekat po parkirišču. Ki kar naenkrat ni bilo nič več prazno...

Tako, da sva se kar hitro uštimala in krenila novim dogodivščinam naproti!

Aljažev dom v Vratih je nekdo postavil tja samo zato, da je lahko delal razglednice. Kič na kvadrat, ampak ne moreš, da ne bi...

Napolnjena s cukrom sva začela slediti tablam. Dve uri do Luknje? No, to pa res ne bi smel biti problem!

Potem je pa na poti itak vsakih pet metrov nekaj zanimivega, kjer se je bilo treba ustavljat in se slikat in počivat in... guncat.

Do odcepa za Tominškovo hodiva že kar nekaj časa, a še vedno imava dve uri do vrha. Malce za motivacijo.

No, pri odcepu za Sovatno pa se mi že zdi, da je bolje, da Tamauček ne zna brat. Nekako ne bi razumel, da hodiva že kar nekaj časa, pot pa se nama je podaljšala za petnajst minut. 2:15 do Luknje. Seveda sem raje tiho, nekako ne bi zbijal motivacije, čeprav se presneto dobro drži. Prvi metri znajo biti včasih odločljivi.

Aha, zdajle pa vidim v čem je razlika! Različna PD in različni sponzorji. Planinci iz PD Dovje-Mojstrana so zgleda malo hitrejši kot Radovljičani...

Midva po zatrepu Vrat, direktno proti Steni. Do poti čez Prag bo treba, potem zavijeva v desno.

Na vrhu hribčka, ko se že vidi cilj in je odcep za pot čez Prag že kar dobro za nama, imava malico, pravzaprav kar bolj zajtrk. Zjutraj nisva nič jedla, je bilo preveč mraz.

Sediva, jeva in iščeva plezalce v Steni. Obljubil sem mu, da jih bo lahko videl kolikor bo hotel. A Stena je presneto velika... Bistrica pa še kar dobro šumi, iz Stene se nič ne sliši. Pa ravno po zvoku jih najhitreje najdeš. No, malo sem se moral namatrat, pa sem jih le našel, kakih pet, šest, vsi še bolj na začetku.

Nekaj časa jih opazujeva, a bo treba naprej. Sonce bo začelo počasi žgat, tega se zaveva kar naenkrat oba. Senca pa do tja gor nobene...

A kar gre, ura še ni prav pozna, vroče sicer je, a je za zdržat. Gledava še ostale poti, Sovatno, kjer se je senca ravno umaknila...

Še dobro, da je sem in tja kakšna zaplata snega. Za osvežitev.

Na melišču se potem začnejo težave in gor je precej zoprno rinit. Malo gre gor, malo dol, drsi in vse je presneto spraskano. Začenja me skrbet.

In res, zadnji skok je kar fino strm in še bolj drseč. Gor bova že nekako, a kako pa dol, se sprašujem? In me skrbi. Ker me nekaj mora, kajne? Še pod steno me skrbi za kamne, ma, ja, vse me skrbi. Ah, skrbi, skrbi, skrbi. Grrrr. Sicer je fino, ker sem potem previden, ampak, hej... toliko skrbi pa vseeno...

Po treh urah in petih minutah, kar je pravzaprav kar super, pa le prisopihava na vrh in razgled se odpre na drugo stran!

Malo sem živčen, ker ne vem, kako bo šlo dol in Tamauček seveda vse to čuti. Tako le malo pomalicava,

premalo občudujeva Plemenice, premalo občudujeva Zadnjico, premalo se prepuščava lepotam gorskega sveta! Premalo, premalo! Oba naju že skrbi, kako bo s potjo dol, zato raje kar kreneva. Prej bova dol, prej bova mirna!

A glej... nekaj držanja za roko, strmina niti ni tako huda, kakor je zgledala, niti ne tako drseča. Melišče pa se izkaže da je mnogo bolje, kot je zgledalo prej in seveda se kar lepo spustiva po njem, dokler pač gre, do konca. Za roko se drživa in čez pet minut, ko skrbi popustijo in vidiva, da gre prav fino, že veselo vriskava!

Pa sva krstila nove gojzarje!

Stena je počasi ostajala za nama, a plezalci so se še trudili,

tudi njim bo še vroče!

V Bistrici je treba seveda namočit noge, to je obvezno!

In čeprav pripeka ko noro, se Tamauček kar naenkrat ne da in noče in noče it nikamor... Zraven vode postane svet drugačen in tamali uživa kot le more! Še v visokogorskih potokih dela bazenčke...

Tam sva sigurno celo uro, preden ga naštimam, da greva naprej. Sicer pa se nama nikamor ne mudi, lahko sva tukaj tudi pet ur!

Pot dol se vleče, tako kot vedno, a na Mali Triglav je vseeno treba še skočit.

Pa sem seveda spet - kdaj pa nisem - v skrbeh, zato raje ostaneva na tretji skobi... a Tamauček se že spotika, noge so utrujene, za gojzarje se kar naprej zatika in le dvakrat je malo manjkalo, da ni užgal kot ta velik.

Bova šla gor, ko naju bo Helena navezala!

Po skoraj sedmih urah sva potem končno dol! Juhej, kak lep izlet, oba zadovoljna in vesela!

Mimo blagajne grem kar malo hitreje, čeprav ne vem zakaj, tista dva evra in pol pa bi res lahko dal, če pomaga ohranjati dolino čisto in lepo. A me prime gorenjska škrtost in balkanska miselnost in sem pametnejši kot vsi ostali... Pravzaprav imam res kar malo slabo vest.

Peričnik le slikam iz avta, Tamauček že spi.

A v Mojstrani se je treba spet zbudit, greva na pico, čas je za kosilo!

Ha, potem se nama šele spi! Ojej. No, Leandru to ni problem, v minuti spet globoko diha, meni pa ni nič prijetno še vozit do doma, a niti ni tako hudo, klima pomaga.

Zvečer pa že obujava spomine in vsem pošiljava en lep pozdrav z vikend potepanja!

Četrta ali peta?

Pravzaprav čisto vseeno, Jubilejna!

2007 sem šele začel tečt, ni bilo niti za mislit, da bi pretekel deset kilometrov. 2008 sem bil le v podporni ekipi - poškodovana mišica, 2009 sem odtekel z veseljem 1:04, 2010 pa...

Začelo se je že v petek, ko sva s Tamaučkom krenila na dolenjsko, k Radotu in Darji. Na obisk.

Seveda se je končalo super. Za naju seveda, ne pa super za bit spočit oziroma bit pripravljen za izzive teka. Ene dvakrat sva se le vprašala, "ti a jutr pa tečeva?", ampak prav veliko naju pa ni skrbelo.

Bolj naju je skrbelo naslednje jutro.

Še sreča, da je to "nočna" desetka in smo lahko mačke, tigre in podobno živalstvo preganjali naokrog cel dan.

Izkazalo se je, da smo na Bled vsi prišli zzzzzzzzzgooooooddddaaaaaj. Čeprav... če zdajle pomislim, kam pa so šle tiste tri ure? Saj jih sploh ni bilo, kar naenkrat je bila že devet! Malo sem in malo tja in se je bilo že treba pripravit, dat Tamaučka Darji v varstvo, mi pa na start.

Rado se je izgubil nekje v hosti, že na poti do starta, da bi se potem še kdo našel pa ni za mislit. 2010 tekačev ali pa še celo več pač naredi svoje. Največ pa naredi gužve in prvih nekaj kilometrov je bilo treba teči zelo pazljivo.

Še tega bi mi manjkalo, da kje užgem po tleh...

Je pa gneča naredila to, da se nikakor nisem mogel prebiti v ospredje in tako je želja po stopničkah splavala po jezeru že v prvih kilometrih in...

Japajade. Dejte no... ni treba ravno vsega verjet.

Bilo je mučno, tako kot je pač mučno vedno. Vsaj prvih šest kilometrov. Ali pa osem, tu nekje. Potem pa zgleda primejo tisti *fini in tek rata užitek. In sem spet sam sebi dokazal, da je vse skupaj le droga. Za dva kilometra užitka sem se jih pripravljen prej osem matrat. Hja.

Saj mi je kar šlo. Tekel sem in tekel in niti enkrat nisem pogledal na uro. Pravzaprav se nisem upal, ker sem pričakoval, da mi ne gre in da se bom kar poslovil, če slučajno vidim nek slab rezultat. In potem nisem in nisem gledal, ampak kar tekel. Bilo je vroče, a hvala bogu za pozno uro, je bilo vsaj znosno. Skrbeli so me le vsi trije klanci, ki so bili letos kar dobri, a se je izteklo kar v redu, nobenega mi ni bilo treba shoditi in tudi nikogar nisem prestrašil z glasnim dihanjem. Zadnji kilometer pa sem se le še malo bolj potrudil in jo mahnil malce hitreje, tja do 5:15 je celo šlo! To samo pomeni, da sem se prej malo nazaj držal in da me je skrbelo kako sploh bo... Torej nič novega, kot po navadi, bi lahko rekli.

In na koncu? Skozi cilj sem prišel v - pogledam na uro: 1:00!, Uuaaau, super! Ampak takoj naslednji trenutek: a pa nisi mogel pod ENO URO??? Jebemti... samo par zadnjih metrov, par sekund, pa bi bilo, no... Ojej, ojej, ojej, pa zakaj nisi gledal na uro???!!!

In potem čez čas, ko sedimo na hladnem pivu in obujamo spomine... gredo otroc pogledat uradne rezultate in prinesejo nazaj:

0:59:59.

Tralalalalalala. Popoln zadetek!

Vitezom se je treba seveda zahvalit, če kdo ve, kako se zadeve organizira, potem so to oni. Zato pa tudi vedno radi pridemo na Bled, ko kaj počnejo tam naokrog! Jasno se vidimo tudi drugo leto! Srečno, Vitezi!

Je pa res, da imam za letos Bleda kar dovolj. Natanko deset krogov sem naredil, ne sicer v enem dnevu, v celem letu, ampak vseeno: dost bo!

Ob 0:40 se s Tamaučkom posloviva in odideva proti zgodnjem jutru v nove zgodbe.

Tudi tokrat je zadeva - seveda - uspela!

Moj drugi - tradicionalni - vzpon na Vršič je bil tudi tokrat poln napora, veselja in zabave. In tako je tudi prav.

Letos ni bilo tako vroče kot lani, smo startali tudi malce bolj zgodaj, tako datumsko kot tudi ob bolj zgodnji uri, 10h. Kar sploh ni slaba ideja!

Pa je vseeno vse skupaj zgledalo še tako presneto, presneto daleč!

Sem imel kar nekaj treme, kaj pa če mi ne bo šlo? Kako je že s tem klancem? A sploh bom? A? A? In tako naprej, saj vemo, kako to gre... Sem pa sklenil, da se letos ne smem toliko matrat, če pač ne gre, ne gre. Bom pa hodil, saj gre to včasih celo hitreje! Lepo bi le bilo, če bi bil hitrejši kot lansko leto, to bi bilo res lepo, potem bo vse ok in se ne bom žrl zaradi kakšnega nazadovanja ali česa podobnega.

Pa smo krenili proti vrhu. Vsak pravzaprav po svoje, s svojimi mislimi in težavami. Letos sem mogoče progo bolj poznal, me je pa hitro presenetilo, da se nisem kaj dosti trudil in da sem s tekom prav hitro odnehal, čim je postalo pretežko. Ja, najprej sem se kar (za)čudil, pa sem potem uvidel, da če se bom matral čez vsako mejo, pač ne bo šlo nič bolje in nič hitreje. Trma je že lepa stvar, a prišparaj jo za konec!

Zadihanost je tako postala hitro problem, pravzaprav še pred ta prvo serpentino. Nekaj ni čisto v redu z mano, nekam mnogo prehitro se zadiham, mnogo prehitro izgubim dah. Že na Bledu me je matralo, v klanec pa se to seveda še mnogo hitreje pozna. In nato lahko vse skupaj le še zmanjšujem, dokler ne (s)hodim. A bistvo je priti čimprej gor in letos se nič ne sekiram zaradi hoje. Briga me, važno je, da sem hitrejši!

Seveda vsi skušajo pretentat in zmanjšat tvojo motivacijo, a jaz se ne dam! Pred Mihovim domom namreč piše že kar lepih 1150m:

potem pa jo mahaš gor v presneti klanec kar par minut, do naslednje serpentine, kjer pa je kar naenkrat tabla 1042m! Aaaaaaaaa! Sem se spuščal morda? Za sto metrov??? Kdo je zdaj tukaj nor?!

Ne, če slučajno koga daje motivacija, jo bo tole sklestilo do konca. Zato ni treba verjeti nobenim tablam, mogoče je še najbolje verjeti cestarskim, na vsaki serpentini. Verjamem, da kdaj tudi še kak kolesar iz besa tuli na tem ovinku, jaz vsekakor sem...

Še sreča, da se kmalu pokaže ravnina, na kateri pa je treba tečt, a na koncu ravnine čaka mrzlo, mrzlo pivo! Do njega se letos primajem za celih šest minut prej kakor lani! In pivce me že čaka! Včasih sploh ni slabo biti zadnji!

A časa ni prav veliko, fino je malo posedet, a nikakor ne preveč! Pejmo, da se ne polenimo!

Po Koči na Gozdu se seveda šele začnejo serpentine, prej jih je šele šest ali nekaj takega, čaka pa nas jih še 18 ali 19. Ampak nič hudega, tukajle sem že ogret in klanec se postavi bolj v hrib, kar pomeni, da seveda sploh ne morem več tečt, lahko pa jo prav fino maham. Kar mi je všeč in mi gre čisto super.

Res, tiste serpentine do gor so potem milina, ne vem čisto zakaj, morda ima kaj opraviti razgled in hribovsko okolje in ajdovska deklica in to, da mi je začelo igrati srce. In to kljub temu, da sem spuščal iz nosa več tekočine kot z znojem. Madonca, kaj vse je teklo ven in koliko! Če bi uporabljal robce, bi jih moral imeti s seboj za cel tovornjak. Tako pa še dobro, da sem tekel sam, tistega šmrkanja in pihanja ne bi nihče hotel poslušat... Zgleda da res ni vse dobro z mano in da ni čudno, da sem tako hitro zadihan... Ampak vseeno, Vršič je Vršič in treba se je mal pomatrat! Joj, če bi imel palice in bi si dajal takt! Saj sem proti koncu že kar dobro letel, pa čeprav le s hojo!

In kar naenkrat konec, vrh!

Le da je letos nekdo ukradel tablo... Zgleda je bil še bolj navdušen od nas...

Yeaaaaaaah, veselje je bilo seveda neizmerno. Pa kaj potem, če sem še enkrat slabši kot vsi tisti, ki tečejo Andrejčkov tek! Do vrha sem pridobil še šest minut napram lani in lahko sem več kot zadovoljen!

Sem pa malce žalostno pogledoval proti hribom. Me vleče, vleče!

No, letos ni bilo Helene in ne podporne ekipe, zato sva jo kar oba z Radotom mahnila dol. Saj je to tudi veselje!

Tokrat sem bolj pazil in pri Koči na Gozdu nisem krenil v desno dol, ampak sva jo mahnila kar po cesti do dol. Morda malce dlje, a se je vsaj celo pot spuščalo. Že tako je potem zoprno odteči ves tisti del od Erike pa do Kranjske gore. Tista dva kilometra se vlečeta kot kaka čreva.

Vmes sva našla še precej nesrečno znamenje/kapelico/? To pa je res smola, da se je ravno to podrlo.

Vsakemu kolesarju sva seveda prijateljsko pomagala z vzkliki spodbude: "še malo, še malo! Saj bo šlo!"  No, zgoraj je bilo to še povsem sprejemljivo, proti koncu (ko sva midva postajala počasi že objestna) pa najbrž vedno manj. In tisti kolesar pri Eriki, ki je ravno zagrizel v pedala in sva mu rekla, da ima le "še čisto malo", si je najbrž mislil svoje in naju je samo čukasto gledal. A najbrž je enkrat, ko je prišel dol, točno vedel, kaj pomeni bit malo objesten in navdušen nad tem, da si bil gor.

Jah. Tako hitro gre to!

Na papico smo šli na isto mesto kot lani - kolesarji lahko tja kar odkolesarijo:

letos sem bil nad hrano bolj navdušen, ričet je mnogo bolj sedel kot lani, čeprav je v teh turističnih krajih vse drago kot bi bilo iz zlata...

Najbrž ima pri tem veliko to, da sem bil pol manj zmatran kot lani! Čisto nekaj drugega je, ko še lahko normalno živiš, ne pa da komaj hodiš in te vse boli...

To je to. Nič profesionalno organiziranega, le sproščeni posamezniki, ki se podajo na skupno pot. Enkratno! Pravzaprav komaj čakam naslednjega leta!

Gor: 11.4km, 1:40:15
Dol: 12.2km, 1:07:46

1003 višinski metri, 2026kCal. Še vedno brez pulza, si še vedno ne upam nosit traku s sabo. Najbrž ga je tako ali tako preveč.

Skupaj: 23.63km, 2:48:01. Drugo leto bo težka, letos je bilo dvanajst minut izboljšanja za gor in tri minute za dol, pri daljši poti. Sploh ni slabo!

ALBUM!

Tokrat smo šli s Krti na Peco!

Madonca je to daleč! Na drugi strani sveta. Skoraj...

Tja smo šli naokrog, čez Dravograd, Ravne, Mežico, Črno - tri ure! Nazaj smo skrajšali čez Šoštanj, a ne veliko - dve uri in pol. Oujea! Avtobusa dovolj za pol leta...

A kaj čmo? V tiste kraje je težko priti in sam najbrž ne bi šel še tako kmalu, je drugih - in bližjih - hribov dovolj. Takole, s skupino, pa je malo drugače.

Midva sva vzela še otroke s sabo, tokrat tri, bomo že nekako, sva si rekla. No, ja, ni bilo ravno tako, prej sem se prav dobro pozanimal, da nas ne bi čakala kakšna nevarnost preveč. Že tako sem ves prestrašen, ko otroke s sabo vlačim po hribih... Že jaz padam po poteh, kaj šele otroci! (Naj navedem samo primer z Male Pece, ko je bilo k sreči vse ravno, zeleno in mehko: tamaučku so se odvezale vezalke, ker je s sabo vlačil veje, zato se je spotaknil, padel kot ta velik in se pri tem uspel celo sezut. Hja, tkole gre pri nas, ni čudno, da potem vsake dve minute tulim: previdno! Pazi! Previdno! Počasi! Pazi! Še sam sebi grem presneto na živce.)

Začeli smo v dolini Tople, pri rudniku.

Pot je potem kar super, malce strma, malce ne, ampak kar ok. Prečenja hudournikov so zanimiva in mah, ki raste na njih, je še bolj zanimiv.

Ena skupina ta hitrih se nam je že v začetku ločila in so jo mahnili direktno na Knipsovo sedlo. Mi pa lepo počasi do koče.

In res, ura petdeset, pa smo pri koči! In to z obema tamaučkoma, za dobrih 800 višinskih metrov, Mitja pa je seveda šibnil gor in nas je tam čakal že dobre pol ure.

Sonce je začelo pripekati, tamaučkoma pa se ni nikamor več dalo. Tako so skoraj vsi odšli proti vrhu, mi trije pa smo ostali pri koči.

Seveda je Helena odnesla s seboj tudi denarnico in sem tako ostal brez vsega. Še zdaj ne vem ali je bilo to res ponesreči ali celo zanalašč... Najbrž pa ni bilo slabo, v tej vročini bi si sigurno privoščil kako pivo preveč.

Mogoče bi nam postalo kmalu dolgčas, a je bilo treba it malo naokrog, tukaj se res da kaj videti!

Matjaža smo hoteli najprej zbudit, pa smo se potem raje premislili, mogoče pa še ni čas, čeprav se človeška bitja obnašamo tako presneto bebasto. Malo pa le še počakajmo... morda pa bodo naši otroci popravili tisto, kar smo (in bomo še) mi zajebali. Morda.

Tačas pa je Helena prav dobro in hitro rinila proti vrhu!

In še preden smo si mi dodobra ogledali votlino, so bili ostali že na vrhu!

Še ena skupinska Krtov na vrhu Pece, Kordeževe glave, 2126m:

Mi pa tudi nismo sedeli kar križem rok, smo rekli, da gremo pa vsaj na Malo Peco, morda pa nam bo usojen kak razgled!

Z daljnogledom smo gledali proti vrhu, se spraševali kdaj pridejo prvi dol in še malo raziskovali kraje naokoli.

Zato smo jih skoraj zamudili... Helena se je malce bolj obirala na vrhu in gor uživala v samoti.

Mi pa že vsi lačni... Jedi na žlico so zatorej teknile kot že dolgo ne, nekateri pa so se odločili za specialiteto Doma na Peci: kločeve nudlne.

Potem pa je sonce že tako neusmiljeno pripekalo, da smo imeli že vsi dovolj. In je bilo treba počasi it proti dolini. Po drugi poti seveda.

Pri super zrihtani koči malce nižje smo zavili levo navzdol.

Naprej pa novo zgrajena gozdna cesta! Meni se je kar milo storilo, predvsem zaradi otrok, čeprav je bilo po razbrazdani poti težje in nezanimivo hodit. A vsaj nevarno ni bilo prav nič.

Dol se potem seveda vleče, motivacija pada, počasi gre, počasi. Še jaz bi najraje tekel, ker se je tako vleklo! A ni hudir, tudi mi, skupaj z Markotom, čisto zadnji, smo prišli! Direktno do Florina. Urca in pol, 1000 višinskih metrov.

Še zadnji pogled na vršace, kjer smo (so) bili:

Skupinska za v dokumentarni arhiv:

Madonca, en prav lep izlet je bil tole! Eni so kar nekaj prehodili, eni pa smo kar nekaj videli. Oboji torej zadovoljni, jaz pa zadovoljen predvsem z otroci, jamranja je bilo le za eno samo malo pikico! Neverjetno! Takole je potem hoditi skupaj v hribe pravo veselje!

Sicer pa ni čudno, saj smo presneto dobro vriskali! Veselje je še dolgo odmevalo s pobočij Pece!

In tako nam ostane le še en prav lep pozdrav direktno s Pece!

V soboto bi šel lahko tečt na Balaton. Pa nisem, me je zafrknila treking liga, kjer je bil prvotno objavljen datum za Bovec 19.6.

V soboto bi šel lahko na GM4O. Pa nisem. Si ne upam, kje pa! Še kako leto priprav, potem pa mogoče!

Ampak nekam pa smo morali it, dan je zjutraj zgledal povsem ok. Da bi kaj takega zamudili?!

Gremo prehodit lanskoletnipozabljeni košček, ki si ga nismo upali ali pa se nam ni dalo..., na Zelenico torej!

Začeli jasno na Ljubelju. Ne prezgodaj ampak dovolj zgodaj.

Gozda je le za par minut, potem pa se dolina odpre in lahko uživaš v pogledu na nepregledna melišča Begunjščice.

Do prve postaje gre en, dva, tri. Tam je treba seveda preizkusit naprave. Ki so - milo rečeno - stare.

Dan je lep, vroče ni preveč, malo se vlečejo meglice, a ravno prav. S sabo pa jaz trogam vse, še bunde, kdo ve, kdaj začne deževat...

Ampak potem smo itak kar takoj že na Zelenici. Dobra urica in smo že gor...

Novo grajena koča je prav lepa, to ji je treba priznat, ni pa oskrbnik med najbolj, no, podjetnimi... Težko je delat hišo in zraven strežt razvajenim planincem... mogoče bi bilo pametneje, da mu kdo pomaga. Pa zgleda ta vikend nihče ni imel časa.

Imajo pa tak dober avto. Niva je zakon in upam, da še pride gor in dol, čeprav zgleda že precej dobro...

A nam je bila tista urica premalo, pojdimo še do Koče pri izviru Završnice, saj je samo 20 minut do tja!

Tam smo potem malo več časa porabili, ampak je bilo pa tako lepo! Zelenica, res!

Vse v zelenilu, zelenju!

Malo je bilo treba še posmučat, jasno!

Smo se kar obirali in obirali, a na koncu le prišli do Koče pri izviru Završnice. Tam pa čisto druga pesem kot na Zelenici... Prijazna oskrbnica nas je tako postregla, da smo kar gledali. Še bolj pa sem gledal, ko sem na koncu dobil račun! En šnopček stane reci in piši 1,10€! Še na Planini stane hudirjev rum 2,80€! Ne moreš verjet... Kava, čaj, vse mnogo bolj poceni, kot da je dolina Završnice v nekem povsem drugem svetu!

Pa smo vse popili, vse pojedli in smo šli nazaj. Cel dan pa tudi ne moremo ostati tu, kajne?

Še pogled na Vrtačo

pa smo že skoraj bili dol! No, tam na koncu smo malce motivilil, iskali neke "nove" poti in - spet - nabirali klope po brezpotju. A brez vsaj malce brezpotja se ne počutim najbolje...

Helena dva klopa, Tamauček enega, zase pa ne vem. Zdi se mi, kot da je bil en, pa sem si ga spraskal. Hm?

Prav všeč nam je bilo, jasno! Pobalinu tudi, z izletom je opravil mimogrede. Tole je že kar premalo zanj.

Na koncu pa se je nabralo tudi slik za cel album.

Helena je že vse napisala pred menoj ampak jaz se zaradi tega ne sekiram, sem že z vseh teh trekingov navajen, da je vedno kdo (vsi?) pred mano...

Vse skupaj se je začelo super. Prišla nas je pogledat Mateja in zdelo se je, da bo tokrat pa vse ok! Nič izgubljanja!

Start je bil seveda povsem enak kot vedno! V prvih desetih sekundah smo bili zadnji, nato pa je bilo treba le še zadržati mesto do konca. Kar nam je prav lepo uspelo in smo seveda vsi zadovoljni.

Skratka, nič novega: počasni smo, mislim, da edini "pohodniki" med druščino ultrašev. Ampak po drugi strani se pa ne damo in ne damo. Rinemo vztrajno naprej, pri tem pa se imamo neznansko fino. Kar pa je najbrž povsem dovolj!

Časa imamo ponavadi dovolj. Tudi za kakšen hlev, kjer pa smo jo raje hitro odkurili, drugače bi dobili vse koze za nami, le malo je manjkalo, pa bi vse pobegnile...

Je pa bila zato prva KT - pravzaprav pa tudi vse ostale! - na presnetem klancu, ki se kar ni hotel nehat. In ko že misliš, ah, končno! se vse skupaj samo še bolj postavi pokonci... In to takoj od začetka, ojej... jaz potrebujem vsaj uro do dve, da pridem malo k sebi in da se ogrejem!

Drugo KT smo že morali malo več iskati. Nikakor se nam ni izšla karta, ki je z 1:50000 seveda premajhna. Jaz skoraj nič ne vidim, bo treba res začet lupo s sabo nosit.

Par metrov prekmalu smo zavili, pa tak lep kolovoz je bil! Nerodno je bilo le to, da je šel rahlo navzdol, kar seveda pomeni, da smo prej ali slej morali nazaj gor. No, za ovinkom je šel počasi gor, nekje na sredi pa smo srečali še lovca. Ki nas je takoj nadrl, kaj hudirja počnemo po hostah v času, ko gamsi kotijo... Eh, tile lovci, včasih so tako zaščitniški, da bi najraje kar vse gozdove zaprli, kaj? Marko se je kar dobro razburil, sem ga moral kar hitro oddaljit. Konec koncev je imel človek puško...

Ampak vrh smo pravzaprav hitro našli, saj smo šli le po poteh. Težko je reči, da smo tu kaj izgubili, mogoče le par minut. Kako pa smo prišli dol s hriba do Bučenika pa mi je pravzaprav skrivnost. Najprej smo šli po sledeh v travi, potem pa kar po poteh naprej, nihče ni gledal karte, samo nekaj smo klepetali... Še sreča pravzaprav, meni se zdi, da smo mislili priti ven precej bolj vzhodno.

Smo pa našli lovsko kočo, skrito na taki lepi lokaciji, kot jo pač ponavadi imajo lovci!

Potem je sledil dolg počasen vzpon do Kremžarjevega vrha. Vmes sta nas ujela Markuša, mi smo hodili že dve uri in pol, onadva pa le uro in pol. Ojej sta hitra, v parih minutah ju ni bilo več na spregled... Ampak srečam ju pa vedno, kaj?

Na vrhu Kremžarjevega vrha pa se je počasi začelo slabo vreme, pihalo je že kar dobro, vse skupaj je začelo dišat po dežju.

Od tam naprej je bilo potem kar v redu, vsaj kar se navigacije tiče, spremljala pa sta nas megla in veter. Smo pa rabili uro in četrt do naslednje KT na Kopnikovem vrhu.

Na karti Pohorje 1:50000 je prav lepo narisano, da gre pot E6 prav prek Kopnikovega vrha. No, to ni čisto res, pot gre takoj po cesti že bolj v desno in se vrhu izogne. To smo takoj pogruntali in se zapodili v strmino direktno naravnost in tudi res lepo prišli na vrh.

Se mi pa zdi, da nas je nenatančnost karte malo vrgla s tira. Poleg tega štiri ure hoje ponavadi že malce prispevajo k utrujenosti in napakam, tako da nama z Markom tole študiranje karte ni prav nič pomagalo.

Pot, ki smo jo zapustili s skokom v levo, bi najbrž morala iti po desni strani, kajne? No, mi smo s hriba šli naravnost, se držali desno, a nikakor nismo prišli do poti E6, ni in ni je bilo.

In potem je začelo deževat, lit kot iz škafa. Super.

Ne moreš verjet, kako je to potem fino, ko kot kakšna kura začneš bezljat, samo zato, da bi kam prišel, karte itak ne moreš več gledat, začneš se ukvarjat sam s seboj... In napaka je takoj tu!

Po karti sodeč smo šli kar dovolj v desno, da bi morali srečati pot, čudno se mi zdi, da bi jo tako na polno zgrešili. Ampak smo jo, tako smo E6 potem še kar nekaj časa fino kleli.

V največjem nalivu smo jo drli mimo kmetije Progat potem je pa mene nekaj prijelo in kar naenkrat me je začelo skrbet, da smo na napačnem hribu. In smo se obrnili, čeprav nismo imeli pojma kje smo, takrat seveda še nismo vedeli, da je kmetija, mimo katere smo potem v nalivu šibali še navzgor (upam, da nas niso gledali skozi okna...) Progat.

Potem pa se je le malce odprlo okno med vsemi oblaki in... kaj? Ja, Sv. Anton se je pokazal. Nekje daleč, daleč naprej.

Na drugem hribu.

Arghhhhhh! Kaj nas je to pogrelo... Čeprav, če zdajle pogledam, smo potrebovali od vrha do pravilne poti štirideset minut, kar pomeni, da nismo izgubili več kot petnajst - dvajset minut. Nam pa se je zdelo, kot da ne bomo sploh nikoli več prišli domov, ah! Vendar pa je vedno vse le stvar trenutka, naša slaba volja ponavadi ne traja prav dolgo. Ko smo namreč spet našli E6 po kateri bi morali priti enostavno dol, smo se seveda nastavili fotoaparatu! Nič kaj kislih fac ne vidim tule... pa čeprav po vsem tistem ko smo se izgubili in kljub zlivanju z neba in kljub..., le nekdo se skuša delat, da mu je hudo, najbrž pa ima le slabo vest, ker ga je tako bedasto biksnil.

Ne moreš iskati poti v levo, če si jo prej zapustil tudi v levo! To ne bo šlo, bučman! Desno, desno!!! Enkrat bom šel nazaj pogledat, me prav zanima kje smo to presneto E6 zgrešili!

Do Sv. Antona se je potem vleklo po cesti. Večinoma je deževalo, bolj kot smo se bližali cerkvi pa je še pihalo zraven. Na koncu smo le prišli, kar lepo po cesti smo šli, tam pa... nikogar več! Uff, to pa nas je malce pogrelo, čeprav je bil presnet mraz.

Računali smo na to presneto vodo, ki je bila obljubljena, zdaj pa gor nikogar in nič!

Take organizatorske napake so hude in težko jih je popraviti, kar najbrž organizatorji dobro vedo. Tam sredi nepoznanega terena se namreč počutiš izigranega, zapuščenega in jeza zelo hitro raste. Če ne gre drugače, naj organizator določi čas, do katerega bodo točke žive, ne pa da kar zapusti točko ko ima vsega dovolj in se mu ne da več čakati. Nekateri smo še na progi! Organizator ima namreč vse številke in bi lahko točno vedel kdo, kje in kdaj, a se ljudem to ponavadi ne da delati drugje kot na cilju.

Če bi takrat koga srečali... se mu ne bi dobro pisalo, Marko je kar skakal in se tudi po telefonu ni hotel več pogovarjat. Jaz sem nekaj živcev še imel, pa sem to prevzel jaz. Skratka, bili smo kar dobro razkurjeni, deževalo je, pihalo kot za stavo, mi pa smo moral dol s hriba, najti pravo cesto.

In tu smo ga drugič usračkali. In to precej kolosalno, v tistem vetru in dežju nihče ni prav dobro gledal karte, dokler ni bilo že... prepozno, ja. Kaj nam je bilo, da smo nekje čisto blizu ceste zavili tako ostro v desno in se potem znašli v tistem presnetem grabnu iz katerega se nismo potem znali rešiti?

Kar naenkrat smo bili vsi zmedeni, nič več ni klapalo, hiše na karti so postale neke druge hiše, mi pa dolgo časa sploh nismo imeli pojma, kje smo. Saj vemo, kako to gre - nazaj ni umika, še posebej, če si kar nekaj časa (preveč) hodil navzdol. Tako pa je globoko v grabnu še GPS začel kazat po svoje in zmeda je bila popolna.

Zakaj se prej nismo ustavili in krenili nazaj? Bi bilo bolje...

Posrkal nas je Polnarjev graben in potok pa še to, da je to sploh ta potok, nismo vedeli skoraj do konca. Ko smo hoteli nekje šiniti mimo Zimana, ga namreč nikjer ni bilo... nikjer. Hiš, ki so narisane na karti ni bilo, bile pa so hiše, ki jih na karti ni bilo. Zmeda, totalna.

Šele na koncu ko smo prišli do ceste, smo končno zagotovo vedeli kje smo. Zavedeli smo se tudi, da bo treba kar povprek, povsem naravnost, če hočemo danes sploh še priti do cilja! Tam naju je rešila Helena, ki je kar naenkrat oživela in naju - ki sva že izgubila vso voljo in bi jo kar stisnila domov - pognala direktno v hrib!

O, ja! Tam pa je bil hrib, kolen nismo grizli, grizli smo gležnje, madonca! Tisti graben je bil najprej ena prav lepa pot, potem pa se je nenadoma spremenil v kanalizacijski potok, katerega smrdljivo blato nas je hotelo na vsak način sezut. Ampak nam je uspelo prit direktno naravnost! Marko je izumil tudi novo spodbujevalno frazo: "povsem na frišno uhojena pot". Seveda smo potem to "frišno uhojeno pot" uporabljali v vse mogoče namene, najbolj pa v to, kako smo lahko srečni, ker smo prvi izbranci, ki sploh smejo po njej... K frazi "kvalitetno izgubljanje" lepo paše.

Do Sv. Vida je bilo potem lahko, tam pa sta nas čakala kar dva organizatorja, zgleda so imeli fantje malce slabo vest. Napolitanke, rozine, samo na žalost spet brez vode... Jej... no, malce pa smo bili le potolaženi.

Kako smo prišli do zadnje točke mi ni čisto jasno, saj smo kar nekaj lebdeli, nihče ni prav dobro gledal karte le Naberžnika smo vprašali, ki nam je opisal celo pot do konca. Vsi so bili že pri njemu, saj je točno vedel kdo smo, kaj se gremo in kam gremo. Sicer smo si zapomnili le tisti kolovoz, za daljnovod pa smo že vedeli. In to je bilo to. Malce sreče pa tudi lahko imamo!

Skok čez Dravo in neverjetno hitra hoja v zadnji klanec do Mute in hej... smo že na cilju! Na predzadnji KT sta bila fanta raje tiho, ko smo vprašali ali pridemo v uri in pol do konca. Nam nista hotela vzeti upanja in sta raje gledala v tla in se nasmihala. Najbrž res nismo zgledali kot da bi nam lahko uspelo, sploh po sedmih urah, premočeni kot cucki, ne.

Pa nam je uspelo! Juhuhu, do časovne zapore, še celo deset minut prezgodaj smo prišli.

In potem smo vsem (ki so nas hoteli poslušat) govorili: "saj je pisalo da moramo prit ob 17:30. Mi smo se tega držali. A vi ste prišli prej? Zakaj pa, a je to kaka fora?"

37.52km, 8:17, 2043 višincev, 13:19/km, kar je pravzaprav super pri teh višincih. Bolje od Škofjeloškega! A napredujemo al kaj?

Pa še eno skupinsko s sotrpini, ki so oddelali pohodniško za na koncu!

Za tolažilno nagrado smo dobili še prekrasno knjigo, kar je našo jezo do organizatorja že skoraj zmanjšalo na ničlo, čisto dokončno pa je jeza izginila na golažu... in to, da smo dobili še pivo, je bila poteza in pol! Ene tri ure sem si ga že želel...

Muto smo potem zapustili skupaj z glasbeniki! Z velikim pompom so pospremili še zadnjo ekipo!

Edino za avtoportret mi je škoda. Nekaj je telefon štrajkal in je le črna slika. Nikoli si ne bom odpustil, naše face so sigurno morale biti nekaj posebnega, po vseh kvalitetnih izgubljanjih, frišno uhojenih poteh, nalivih, trpljenju in sreči, da smo sploh prišli na cilj.

O, ja! Luštno!

GALERIJA

Končno sem odprl sezono!

Nekam dolgo sem čakal in zaradi snega odlašal in odlašal. Pa bi šel lahko gor že dolgo prej, a se kar nisem in nisem zbrihtal.

Predlani odprla sezono 31.5., lani "že" 24.5., letos bi ja morala biti prej gor! Jaz pa še vedno doma...

Potem pa je prišel tale lep teden... Ojej, tokrat se pa nisem mogel več obirat in iskat izgovorov! Je bilo treba kar it, izbral sem si torek, da bo ja vreme držalo in da spet ne bo kaj vmes prišlo.

Heleno (na žalost) v službo, Tamaučka v šolo, jaz pa ves opravljen v napad!

Na, že v Bistrici, ko sem parkiral, sem se skoraj stopil...

Pred Kamniškim imam vedno malce treme. Bogve zakaj, ampak imam ga za nekaj bolj "visokogorskega". Saj še sam ne vem zakaj, morda samo zato, ker ne grem večjkrat gor. S Planino takega izleta sploh ne morem primerjat pa čeprav se izkaže, da sta povsem primerljiva, vsaj po času in vloženi energiji. A pred Kamniškim še vedno vlada nek rešpekt.

Sicer je pa tako prav. Drugače izgubim strah in ga potem vedno kaj biksnem. Se mi vseeno zdi, da se na Kamniškem ni za hecat, najbrž ima kaj veze z zimo, snegom in podobnim, v snegu me tja gor ne spraviš...

Še preden sem se potem odločil, kako bom pa kaj hodil danes, sem že letel v ta prvi klanec do spodnje postaje žičnice. Meni ta najhujši klanec, takoj od začetka, jaz pa napadam kot nor.

Ojej, sem si rekel, sem že videl, kam bo vse tole šlo. No, potem sem si celo pot prigovarjal, da ni fora v tem, da se namatraš do konca, ni fora v tem, da vedno delaš neke lastne rekorde, da...

Pomagalo ni nič.

Studenček sem le pogledal, nič iz njega zajel. Še za fotko - ki jo naredim VEDNO - sem se moral prav prisilit, da sem se ustavil nekaj metrov naprej!

Ampak sonček je pa bil! In to kakšen! Vreme kot iz škatlice, meni je pa srce igralo.

Igralo in razbijalo. Jasno, ko sem pa kar gnal in gnal.

Na Pastircih... eh, kaj bi... letimo naprej!

Zadnja strmina mi je pa potem končno dala mislit. Snega na srečo ni bilo skoraj nič in si šel lahko mimo (spomin na padec je še živ!):

Po temle pa sem se začel počasi ustavljat. V glavi je začelo zvoniti, da sem totalen cepec, ker se takole matram, v čemer sem takoj prepoznal pomanjkanje sladkorja. Ampak ni bilo časa, da bi kak sladkorček sploh spravil po grlu... Ojejžeš. Kako je človek sam sebi še največji valpet...

Kar naenkrat sem bil potem pri Domu, kjer se je že sončilo kakih 6-7 ljudi, prava gneča! Jaz sem jo pa mahnil kar do sedla, če bi se tukajle zasedel, se ne bi več spravil do vrha. Tisti mali konček mi vedno povzroča težave, ko je treba začet in je glava naštimana za dol. Tokrat sem to torej obrnil. Dobra ideja.

Potem je bilo pa tako lepo gor, da nisem mogel drugega, kot da sem zasanjano strmel in slikal. Slikal in slikal. S telefonom, na katerega se seveda v takem soncu nič ne vidi. Pa me ni motilo, sem kar slikal.

Večina fotk je bila torej takihle:

Nekaj jih je pa na srečo vseeno uspelo! Obvezno je treba slikat Rinko, kaj veš, kaj se ji lahko zgodi...

in seveda koliko je kaj snega na Brani. Preveč zame! Sicer nekoga poznam, ki bi me rade volje teral tamle čez, ampak... ne, ne, raje ne. Tisti klanec mi že daleč vzbuja strah, še poleti se po melišču ne počutim najbolje.

In še zatrep Logarske, Savinjsko sedlo, Rinke in ves ta okoliš:

In NE, nisem pozabil na avtofotko, zdaj je ta že postala obvezna! Seveda sem se spet mrščil. Najbrž zaradi sonca, anede?

Ker pravzaprav nisem bil nič zmatran, sem vase vrgel eno ploščico in jo mahnil dol.

Kar je bilo spet svoje veselje, ker - jasno - spet ni šlo počasi. Kot da bi koga lovil ali pa kot da bi se mi mudilo.

Tale slika je zanimiva, ker je ponavadi ravno obrnjeno - gor grem v serpentinah, dol pa naravnost. No, tokrat je bilo ravno obratno, pa še to samo zato, ker se za dol še nisem ogrel, drugače bi šel direktno.

No, ja, mali fantki nikoli ne odrastejo, objestnost pa izkazujejo na mnogo načinov. Ta je še kolikor toliko dober. Kriza srednjih let, definitivno!

In en, dva, tri sem bil dol. V dolini srečal še Markuša, ki tudi vadita po okoliških hribih, tako kot vedno. Skratka nič novega.

Izlet je uspel. Saj v tako prekrasnem vremenu niti ne bi mogel drugače!

Zame tudi enkraten rezultat, za katerega bi še pred mesecem trdil, da je znanstvena fantastika. 1:55 gor, 1:10 dol. Glede na to, da sem zadnjič postavil najboljši rezultat na Planino, ki je zdaj 1:50/1:06, sta zadevi povsem primerljivi. Na Kamniško malce več višincev, na Planino malo dlje.

Kako dober začetek sezone, več kot zadovoljen! Zdaj lahko pa tudi bolj počasi hodim...

To naj bi bil zimski izlet! Pa se nikakor ni izšlo.

Večinoma vreme ni bilo naklonjeno in niti ni veliko manjkalo, da bi jo še to nedeljo vreme zagodlo. No, saj jo je, pa se nismo prav nič sekirali, dosti dolgo smo čakali na ta presneti Porezen.

Že v začetku marca sva šla z Markotom na oglede, gor pa smo uspeli priti šele konec maja. Ojej.

Šlo naj bi za družinski izlet, možni poti pa celo dve: iz Hudejužne in s Petrovega Brda. Za ta močne Hudajužna, za ostale Petrovo Brdo. Marko je bil dodeljen kot poznavalec poti tistim, ki bodo šli s Hudejužne, jaz pa ostalim.

No, od družinskega izleta je ostalo bolj malo, številna premetavanja in prestavljanja izleta pač naredijo svoje. Poleg tega je še čas opravil na poljih, tako da je bilo vsega skupaj le osemnajst Krtov. Ampak zato ni bilo prav nič manj luštno.

Mi smo s Petrovega Brda krenili bolj počasi, naša pot je kar krajša in manj naporna. Da ne bomo preveč čakali, smo si rekli in se počasi odpravili.

Počasi pač toliko, kolikor je bil počasen naš vodnik:

Jasno, da sem ponosen, celo pot je namreč hodil prvi, jaz pa sem ga moram bolj bremzati kot ne, saj bi drugače kar zbezljal in odtekel gor... Kondicijo torej ima, presneto dovolj kondicije! Pa še svoj nahrbtnik je nosil, skratka pravi pohodnik!

Nam se pa vseeno nič ni mudilo, le mene je malce skrbelo - kdaj me pa ne, anede? - kako bo kaj vreme zdržalo. Pozno smo začeli s hojo, prepozno!

Medtem ko smo mi počasi uživali in prav mirno hodili, se je druga skupina malo bolj trudila! Seveda, tam je pot kar nekaj daljša in bolj naporna. So pa po nji šli sami taki, ki imajo dovolj kondicije. Tudi Helena. Jasno!

Potem sem najino marčevsko strmino gledal le po fotografijah, zdaj se mi zdi še presneto bolj strmo!

Razgledi med potjo so seveda prekrasni, Črna prst me že matra! Triglav kot na dlani, na žalost že skrit v oblakih.

Naša skupina je potrebovala do vrha dve uri in četrt zmerne hoje, vreme pa se je ravno na grebenu začelo počasi kisati.

Ravno toliko, da malce posedimo

potem pa se bo treba skriti pred prihajajočo ploho:

Ravno, ko smo bili na vrhu, smo spodaj pri razpotju zagledali našo drugo skupino! Kot da bi bili nekje daleč, daleč spodaj! Strmine vršnjega dela so mi kar dale malo misliti, vedno sem si mislil, da bo zdaj v travi zgledalo manj strmo kot pozimi, pa je ravno obratno!

Zato jo je naša skupina kar mahnila skrit se pod kočo, za katero sploh nismo vedeli, da je odprta! Jaz tega, da je odprta nisem opazil niti, ko smo šli proti vrhu mimo nje, ne moreš verjet! Pričakoval sem, da bo zaprta, ker so nam v marcu tako rekli (da je odprta šele konec junija), nikjer ni bilo zaslediti nobenega človeka, zato smo jo mahnili kar mimo.

Tako da smo imeli namen počakati drugo skupino pri kasarnah, kamor bi se lahko zatekli v primeru dežja... Še dobro, da smo šli z vrha po drugi poti, ne čisto po grebenu (kakor smo šli navzgor) in da smo morali iti mimo koče.

Izkazalo se je, da je koča odprta in da je pred njo kar veliko ljudi! A? Spet škratje??? Kar ne morem verjet... prav lahko bi se zgodilo, da bi šli gor in dol mimo koče in ne bi nikoli sploh vedeli, da je odprta... Jaooooj!

Tako pa smo se lahko vsaj dostojno skrili pred črnimi oblaki, ki so kar dobro grozili spod neba.

Druga skupina je prišla slabe pol ure za nami direktno na vrh. Njih je ploha že kar dobro lovila, zato samo klik

potem smo se pa skupaj skrivali v koči. Je prišlo torej zelo prav, vroč čaj pa se meni itak vedno takooooo prileže!

Preden smo šli sva z Markotom seveda še obujala spomine in se spominjala vsakega drevesa, ki nama je dalo kakršnokoli oporo pozimi.

Potem pa jo je bilo treba mahniti proti dolini, vreme se je vedno bolj kisalo.

Malce je bilo mokro, a v gozdu se še ni poznalo, dež pa tudi še ni začel kako bolj padati, tako da smo bili pri planinskem domu na Petrovem Brdu prav v kratkem času.

Mi smo si tam privoščili dobro joto, Tamauček si je pa privoščil vse nas in vsakega posebej.

Vremenu se je potem zmešalo in ni vedelo kaj bi. Je torej malo deževalo, malo pa pripekalo. V desetih minutah je bilo torej vsega, povsem aprilsko. Sreča, da smo vse plohe lahko preždeli v domovih! Ha, organizacija in pol, anede!

Midva z Markotom pa tudi nisva mogla mimo znaka kar tako...

predvsem zaradi tele marčevske slike ne...

Tisti konci so presneto lepi. Na žalost nam precej oddaljeni, a bo treba še it. Črna prst me matra, pa Blegoš, pa Ratitovec, pa... ojej, eno samo življenje ne bo dovolj!

Zadnjič smo šli malce do Katarine, tako mimogrede kot gremo pač mimogrede kam vsak torek.

Se je na koncu nabralo za skoraj štiri ure hoje. S Tamaučkom, katerega smo spet morda preveč namatrali. Ali pa tudi ne, le spat je šel spet malce pre-pozno. Ima pa kondicije kot ta velik, ali pa še več, v hrib gre sigurno hitreje kot jaz. Tudi po štirih urah.

V Topolu je zgledalo kot da je vse zaprto, a smo le dobili super dobro in hladno pivce, ki je pasalo kot strela. Evo, še zdajle se kar začnem oblizovat...

Vreme je bilo čudno. Temno

mokro

a hitro vroče in soparno, a nas ni motilo. Zakaj pa nas bi?

Pišuka je blo luštno! Tako kot zmeraj, jasno!

So pa hecni tile ljubljančani. Pridni so, naberejo smeti kolikor jih hočeš, potem jih pa nihče ne odpelje... Se bo počakalo na akcijo pobiranja smeti drugo leto?

Ob vsakem takem naberku smeti začne kup še hitreje rasti, saj vsak misli, da pa tukaj pa res lahko odloži kar hoče. In hitro imaš divje odlagališče. Kakšni pujsi smo ljudje, kar ne moreš verjet!

Predlani, lani in seveda tudi letos. Ni druge, ni pobega.

Kar tako nekako je bil tale dogodek zame kar nekaj osrednjega v letu. Že lani in tako tudi letos. Pa ne vem ravno najbolje zakaj.

Še manj bom vedel od letos naprej. Letos se je namreč nekaj zgodilo. Nek prelom, nekaj, kar ne znam natančno obrazložiti, sploh povedati, opisati. Na kratko lahko samo povem, da ni bilo tistega vzmemirjenja, ki bi pač moralo biti na takem dogodku. To je sicer zelo nerodna primerjava in razlaga in še zdaleč ne pove vsega, pa vendar se v tem trenutku še ne znam bolje izraziti.

Ja, zmagal sem, gor in dol sem prišel 12x. Dvanajstkrat! Še nedolgo nazaj si tega sploh predstavljati ne bi mogel, zdaj pa... In enajstkrat - kolikor sem zdržal lani - sem bil gor že okrog 11h, torej kakih pet, šest ur prej kot lansko leto. Seveda je to uspeh, popolnoma jasno!

Pa vendar... kaj mi hudiča manjka?!

Je narobe, ker sem šel potem ob 12h spat, namesto, da bi se pomatral in ne bi špilal turista? Je narobe, ker nisem bil gor trinajstkrat, kar je bila moja skrita želja? Je narobe kaj drugega?

Vseh razlogov najbrž nikoli ne bom vedel, nekaj pa jih lahko hitro identificiram.

Prvi - in eden močnejših - je sigurno ta, da sem psihično pogorel na celi črti. Preprosto povedano nisem bil pripravljen na kaj takega. Ne na celih štiriindvajset ur, ne na temno noč, ne na samoto, ne na napor in ne na presneto dolgočasno hojo. Glava ni in ni hotela sodelovati.

Drugi močan razlog pa je bil seveda pomanjkanje plana oziroma njegova popolna odsotnost. Na Primoža sem se spravil z edinim ciljem 11-12-13, nič pa zraven nobenega razmišljanja, kako do česa takega sploh priti. Nič!

In kako sem sploh lahko pomislil, da bi kaj takega špilalo? Da bom uspel? Saj je pravo čudo, da nisem po treh, štirih krogih obrnil kar proti domu...

Le svoji trmi se imam zahvalit za vseh dvanajst ponovitev, le trmi, ker glava je pogorela nekje okoli štirih, nekje v samotni temi drsečih korenin.

Ne, ne, ne gre to tako. 24 ur se jaz ne morem lotit brez plana, nemogoče! Še nekaj let ne bom toliko pripravljen, da bom lahko kar stopil na pot in potem vzdrževal stanje štiriindvajset ur! Zdaj pa še ne gre, treba je imet plan, plan počitkov, kaj, kje, kako se bom hranil, pil, dobil pivo, počival, vse to...

Če greš na tako preizkušnjo brez tega, potem te pač čakajo muke. Glava namreč v vsej tisti temni samoti začne delovati po svoje. Pet minut teži v eno smer, drugih pet minut v drugo, pa spet sem, pa tja, pa levo pa desno... in na koncu ostane v njej le ena ogromna zmeda in občutek tiste presnete neizpolnjenosti. Kot da nisi naredil vsega, kot da si pogorel, kot da je bilo vse brezveze, kot da... bi bilo bolje, ko bi ostal doma.

In ne, takega občutka ne maram. Ne, ne, nikakor.

Zakaj nisem šel trinajstkrat? Zakaj nisem naredil petnajst krogov? A?

Saj točno vem zakaj: ker se mi po vsej tisti kalvariji NI DALO. Ni se mi dalo potrudit, ni se mi dalo pomatrat. Kam so šle torej štiri ure lufta, ki sem jih imel viška?

Lenobe in turizma na takih preizkušnjah si ne odpustim tako zlahka. Pa čeprav je dvanajstkrat še tak presnet uspeh. &#*?=#"&#!

Ker sem bil brez plana, sem seveda začel kar tako... na hitro. Na uro in pol in še hitreje sem obračal, skupaj s pitjem, hranjenjem in vsem, kar pač paše zraven. Zame je tak čas pravzaprav nenavadno hiter, saj tudi, če grem le enkrat, ne pridem nič hitreje. No, in sem tako hodil in hodil in hodil. Obračal in obračal in obračal. Od začetka je šlo super, pa tudi malce kasneje je še vedno šlo super. Še v sredi je šlo super, pravzaprav je šlo super tja do ene šestkrat. Tiste nočne zgodnje ure pa postanejo zoprne, le še čisto majhen svet svetilke imaš, nekaj glasov, ki pičijo mimo tebe, vse ostalo pa tišina, mir in le sam si s seboj. In takrat je začela trpeti moja psiha, zaradi nepripravljenosti jo je metalo zdaj sem, zdaj tja, dokler skoraj nisem sklenil, da vse skupaj zapustim. Pa nisem, sem se zamotil s tem, da sem si obljubil za osmi krog pivo.

Joj, kaj sem ga čakal. Ampak sem ga pa le dočakal, sicer komaj, sem ga pa!

Toliko sem se ga veselil, na koncu pa mi sploh pasalo ni. Še zebst me je začelo in vse je šlo narobe. Zato sem potem dol kar tekel in potem v deveto spet fino šibal navzgor, me je kar presenetilo, tudi v devete dol je šlo s tekom, vendar le do polovice potem pa je nastopila kriza.

Taka, velika, ogromna.

Ki se me je držala potem do dol, ko sem iz teka prešel v čisto počasno hojo in še celo kot čreva počasno pot navzgor v deseto. Sem se komaj privlekel, k sreči je šel Marko takrat že z menoj, ga je že začelo dajati koleno.

Za v enajsto me je spet držalo pivo in to, da sem definitivno sklenil, da grem le dvanajstkrat in da se ne bom več matral. Le še trikrat dol, sem si govoril... in je nekako šlo. Po enajstem krogu, nekje okoli dvanajste ure pa direkt v avto spat. Ene dve uri in pol sem spal, ostalo pa je bilo poslušanje naliva. Sem bil še skoraj ponosen nase, kako dobro sem naredil, ko sem hodil prej, ko še ni bilo dežja...

Ob pol štirih pa v ta zadnje gor. Z marelo sicer, a vseeno odrešitev, zadnjič!

Pišče, odojek, pivo, rezultati, majica, pogovori, stiski rok, čestitke. Pravzaprav super, kaj se bom zdaj pritoževal! Plan je bil izpolnjen, skrita želja pač ne, vendar ni to ne prvič, ne zadnjič in - grem stavit - vedno težje bo, vedno težje, kar verjemi! Ja, lahko sem zadovoljen in ponosen, 84km in 5100 višincev pač ni mačji kašelj za enega takega stokilogramca, kot sem jaz! Koliko ene energije mora biti to, spraviti vso to maso tolikokrat gor in dol, kaj?!

Za drugo leto pa naj si le položim kak pameten nasvet - na pot pojdi s planom, madonca! Saj je vseeno, kakšen je, samo da je. Čisto lahko se odločim za naprimer šest hitrih, spat za šest ali še več ur in potem še šest hitrih? Mogoče le desetkrat, pa tisto hitreje? Kakorkoli naj že bo, naj bo vendar s planom! Bo mnogo bolje!

Ja, vem, vse te tegobe in težave bom pozabil, tudi meča bodo nehala bolet in kmalu bom spet lahko tekal naokrog kot mladi kozliček. Ima pa zabušavanje to prednost, da si hitro spet v formi in da drugega kot meča sploh ne boli. Zato hitro pozabljamo, hudi spomini bledijo, dobri pa se krepijo in postajajo vedno boljši, vedno zanimivejši in pravzaprav mi je vedno bolje pri srcu!

Jebemti dvanajstkrat, saj to pa kar nekaj je, no!

Nekje moram rezultate še staknit... sem hotel iz knjige prepisat, pa sem štiri kroge zapored pozabil s sabo papir vzet. Pozabil! Kot da sem sploh imel o čem drugem za razmišljat... O, ljuba duša!

Po slikah sodeč so bili časi takšni:

3x 20:32
6x 1:29
8x 4:52
11x 10:54
12x 16:40

Zanimivo bi bilo primerjati čase z lanskim letom... zjutraj sem letos vodil kar za cel krog, kar je za mojo hitrost kar presneto veliko. Vsaj s tega stališča bi lahko malo omilil nezadovoljstvo do sebe, sem bil hitrejši, to pa v vsakem primeru zahteva svoj davek!

Pa še slabo vest imam, ker sem Radotu preveč težil...

Ampak drugo leto pa na polno. NA POLNO!

Desetdnevni premor!

Sem skoraj iz kože skočil. Grem stavit, da je bila to povsem običajna abstinenčna kriza. Ravno toliko, da se nisem še trest začel.

Zato sem jo moral včeraj mahnit nekam. Primož se približuje, jaz pa deset dni nič počel? Kaj sem nor? Sicer res, da je bil prejšnji mesec kilometersko zame precej zahteven, vendar pa bi moral tudi vmes kaj delat. Potem pa geslo "počitek je del treninga" jemljem preveč resno.

Tudi če dežuje, briga me, nekam gor me vleče. In me je zvleklo. Proti Jarškemu, to mi je še najbližje.

In me je vleklo in vleklo, zdelo se mi je, da letim, da šibam in da bom - jasno - naredil rekord, vsaj do Primoža. Zadihal sem se ko stara parna lokomotiva, hitreje pravzaprav ni šlo, le noge so hotele kar tekat, pljuča jim pa nikakor ne pustijo. Vmes sem se seveda kar naprej opozarjal, da ne delam rekorda in da naj grem počasi, počasi, počasi.

Ampak to prav nič ne pomaga pri vsej trmi.

Pomagalo je potem edino to, da rekorda seveda nisem naredil. Osemintrideset minut je vseeno ene tri minute preslabo, čeprav mi ni jasno, kako sem sploh kdaj lahko bil tako hiter... ker tokrat je res letelo! Čudne so tele percepcije hitrosti, zmogljivosti in pripravljenosti, še dolgo se ne bom - dobro - poznal. Zato pa merim vse te minutke, meni povejo veliko glede na moje počutje, utrujenost, zmogljivost in podobno. Kako si lahko včasih hiter pa tega niti čutiš ne in kako si lahko včasih povsem počasen pa misliš, da letiš.

Sem se pa kar dodobra že namatral do Primoža, ali če temu rečemo lepše, ogrel sem se dobro. Moja buča je seveda mislila, da bo potem še kar naprej letela, ampak potem se vse skupaj še malo bolj pokonci postavi in jaz pač ne morem mimo svojih lastnih omejitev. Pljuča ne dajo in ne dajo. Zato sem le šel malce bolj počasi, na robu parne mašine, da se me kdo ne ustraši.

Ja, kljub dežju je gor rinilo kar nekaj ljudi.

Vmes sta še Markuša pribrzela mimo mene, v lahnem drncu. Sem jih lahko samo gledal pa še to ne dolgo, sta odbrzela naprej kot raketi. Če zdaj pomislim, tisti lahen drnec niti ni bil tako lahen...

Vreme je pa nagajalo. Že kmalu po Primožu je začelo rositi, nekaj pred pasjimi pečinami je pa že kar fino deževalo. Ker je mojster pozabil stvari za preobleč ne bi bilo ravno dobro, da sem moker, zato marelo ven. In sem potem z marelo hodil. Ne, ne, ne, ni dobro. Marela in hoja nikakor ne gresta skupaj. Nekaj takega kot pelerina in hoja, bljak.

Tako, da sem šel po poti Modrega moža do vrha, nad pasje pečine in tam izgubil vso voljo za nadaljevanje. Sem pa moral nabrat precej obširno zbirko izgovorov, da sem se lahko sploh obrnil. Ne zaradi drugih, predvsem zaradi sebe. Da ne bi niti gor prišel? Nezaslišano? Ojej! Groza! In tako naprej...

Sem sklamfal skupaj da nimam za preobleč, marelo, dež, veter, ki se je slišal na planini, dež, službeni čas, 900 višincev je čisto dovolj za "umirjeni trening", drsenje, dež, mnogo večjo možnost poškodbe in še par malenkosti, da je končno prevagalo pred tem, da bom pred samim seboj izpadel kot pussy, če ne pridem do vrha. Mislim... zakaj se mora človek toliko ukvarjat s samim sabo? Kot da ne bi bil sam svoj lastnik, presneto!

Kot običaji velevajo pa sem vseeno na razgledni točki slikal razgled. Na žalost ga ni bilo, zato sem seveda bil pameten in slikal sebe. Z marelo. Sem se pa tokrat hotel naštimat malo drugače, da bom gledal stran od kamere in da se ne bom več mrščil v stilu "hudiča, a boš že škljocnu, al ne?" in da se bom skušal celo nasmehniti. No, rezultat ni bil prav nič obetaven, pravzaprav še bolj grozen kot ponavadi.

Ojej.

Dodaten problem je, da se seveda potem na telefonu ne vidiš dobro in pojma nimaš kako bo slika ratala. Potem le doma tuliš od groze, ko daješ fotke dol...

Nekaj tej grozi pa sem zgleda začutil in sem se slikal raje še enkrat. Na običajen način - skupaj z mrščenjem seveda. To sem se potem upal poslat naokrog. Pa še vidi se, kje sem bil, ha!

Nekje sto višincev bolj spodaj je potem nehalo deževat. Jebela cesta! Ampak nazaj se mi pa ni dalo. Ne, ne.

Tako ali tako bi moral vse skupaj biti zelo umirjen trening, v petek me namreč čaka velika preizkušnja, zato ne bi smel pretiravat. Ampak po desetih dnevih spustit starega kozla s štrika... ne gre, zbezlja, saj ne gre drugače! Še dobro, da si nisem kaj naredil v vsej tisti mokroti ali pa vsaj padel na rit.

Me pa danes bolijo stegna, ne moreš verjet. Malo sem seveda dol tekel, malo no... Pa jih kar lepo čutim, kar se mi še danes zdi čudno. Toliko prehojenega ampak še vedno se ta muskelfiber noče in noče pregnat!

Ravno prav, do petka do 17h ko začnemo s 24 ur hoje k Sv. Primožu, bo vse ok. Priprave so bile dolge in upam, da uspešne zato upam, da bom boljši kot lansko leto. Seveda pa bo težka, ultra preizkušnja je pač ultra. Lahko je desetkrat ok, enajstič pa razpadem. Nikoli ne veš, kaj vse gre lahko narobe... Bistvo je - kot vedno - le v tem, da se bom potrudil. Vsekakor pa mi bo kljub naporu presneto luštno, to vem že sedaj!

Letos niso tako prijazni časi kot lansko leto, zato je bilo naše prvomajsko morje malce bolj okleščeno.

Se pravi skrajšano. Le tri dni smo si ga privoščili, pa še to bližje kot ponavadi. In še tega si najbrž ne bi, če ne bi imeli študentke in njene sobice na morju, ki nam je lahko sem in tja na razpolago.

Portorož torej. Sem sklenil, da bom potrpel in zdržal. In res, na koncu (mi) ni bilo hudega.

Šli smo v nedeljo, dan po najini drugi ultri. Dan po štiriinpetdesetih kilometrih. Dan po pridobitvi mnogih velikih žuljev... Super. Bolj počasi smo pakirali, vozili in hodili, ampak na koncu je kar šlo, nogice so se malce raztegnile, žulji pa so postali nekako bolj znosni, čeprav nisi nič manj motili.

Malo sva jih namakala, kar sicer po mojem ni prav nič pomagalo, je pa vsaj bilo luštno.

Tudi otroci so se namakali, veliko volje in truda je bilo potrebno, da nama nista zbezljala do vratu v vodo. Ampak ne, za prvega maja pa še ne! Vsakokrat, ko smo kaj takega naredili, je bila potem pljučnica pri hiši. Brez veze.

Sicer pa je Tamaučku uspelo spet pasti na zašito koleno (jasno, ne?) in smo morali zaviti še v ZD Lucija, ki ga že kar dobro poznamo. Po svoje sreča, da je bil praznik, ker ni bilo nikjer nikogar, Tamauček pa je dobil novo obvezo in še en nasvet, da mora biti pri miru. Hja! Šestletniku reči, da *mora* biti pri miru!? Drugič zahtevam gips, ni drugega načina.

Večino časa smo se sprehajali, iskali kraje, kjer še nismo bili, kot na primer Forma Viva:

Soline smo si ogledali po dolgem in počez. Od spredaj in od zadaj.

Kar se je sicer malce poznalo na utrujenosti

saj je tista spodnja pot res kar dolga, še posebej če nisi pripravljen nanjo. In jaz nikakor nisem bil in mi je šlo na koncu že tako pošteno vse na živce, da tudi v muzej nisem hotel it. Tole imajo res malce čudno urejeno in obljubil sem si, da me tele soline ne vidijo več. Ne tiste "zasebne", ne tiste "državne". Vse skupaj je bolj ubogo in pri vseh reklamnih kampanjah in ne vem čemu še, bi pričakoval kaj več...

Je pa lepo, to je treba priznat. A sem zaradi napačne obutve dobil še dva dodatna preklemanska žulja, kar je zagrenilo potem vse ostalo.

Seveda smo morali zaviti tudi med hribe, tam se najde mnogo več miru kot ob obali. Pokopališča so enkratna, malo zapuščena, a tako zelena, mirna...

Smo se kar razkomotili in imeli kosilo. Razgled je vsekakor bil enkraten.

Slikali otroke, majhne,

malo večje,

in največje

Lovljenje alg

igranje minigolfa

skakanje na trampolinu

pa pri takih izletih seveda paše zraven.

Kratko ampak luštno. S seboj sem vzel knjigo in prebral strani: 12! Vsak večer sem padel spat ko ubit, tretji dan sem bil že tako utrujen in siten, da sem spal deset ur. Madonca pa dopust...

Malo sem se pa le spraševal, kako bo... Bodo noge sploh hotele kam?

Ne morem ravno reči, da sem bil zadovoljen z dežjem, smo pa zaradi dežja spremenili naš naskok na Čemšeniško planino. Smo opustili misel, da bi šli iz Trbovelj, gremo raje kar s Prvin, smo rekli! Začuda nihče ni ugovarjal.

Moje noge sploh ne. Sem bil dežju kar malce hvaležen.

Pa še na Trojanah smo lahko imeli zajtrk in kavo. Za otroke slastno!

Do Prvin smo se potem lepo pripeljali. Cesta čisto v redu, tam pa hotel. Huh. Nikjer nobenega, sredi ničesar. Zanimivo.

Pelerine in marele gor in gremo!

Malo je deževalo, malo ni, malo je pršilo, malo ni, skratka tako lepo aprilsko vreme. Smo pa bili zato kar naenkrat gor. Mimogrede. Še ogret se nisem mogel.

Seveda je šlo počasi, a nogice so se prav lepo razgibale, kar pa je bil seveda tudi namen. Lansko leto sva s tamaučkom šla naslednji dan po formaratonu na golaž na Murovico in ni hudir, tudi lani so imeli dež! Jej...

Koča na vrhu se je izkazala za super. Jedli smo take dobrote, da se mi še danes toži po njih. Vsaj po joti, ričeta Helena ni pa ni hotela zamenjat. Pa še izkazalo se je, da streže gospa, ki je pravzaprav Krtinka. Hja, svet je majhen, kaj!

Nekateri so šli pogledat še na vrh, kjer so našli še past za divje svinje. No, ne past, krmilnico. Z veliko mlako zraven. Tamauček je bil čist navdušen. V mlako mu nismo pustili.

Razgleda na žalost ni bilo prav nič.

Tako bo treba še kdaj iti, nama je bilo prav všeč in hočeva videt kje sva sploh bila! 

Čemaža smo spet nabrali celo vrečo. Neverjetno, koliko ga je bilo pa tukaj! Huh, mnogo mnogo več kot na Primožu!

Seveda pa se tak dan ne more končat kar tako. Lahko se konča povsem drugače, le zakaj bi bile zadeve enostavne, če so lahko komplicirane?

No, Tamauček je letel z drugimi otroci dol po blatu in mokrem. Seveda kljub temu, da mu nisva dovolila in da sva tulila naj gre bolj počasi in da... in... in... saj vemo, starševski blahblahblahblah.

Pa ga je kar naenkrat spodkopalo in je res odletel kot ta velik.

Pet šivov je dobil. 5.

Sredi kolena si je odprl precej globoko in 5cm široko rano.

Mislim, da mi ni potem v naslednjih dneh uspelo zadržati tistega znamenitega "A sem ti reku!". Nisem zdržal, priznam. Sem moral izustit, ker je bilo res tako prikladno...

Zdaj bo presneti mulc deset dni doma, jaz pa na bolniški. Hodit in precej pazit mora na nogo, kar je pri skorajsedemletniku skoraj nemogoče...

In ja, je že presneto ponosen, vsakemu, ki ima minuto časa, vse pove in pokaže. Mi smo pa vsi veseli, da ni kaj hujšega, huh.

Včeraj je bilo grdo vreme.

Pa nas ni nič motilo. No, vsakega posebej je motilo, nas vse skupaj pa ni motilo. Zdaj pa razumi, če moreš...

Skratka, Rado je prišel. Če ne bi, ne bi imel kaj pisat, ker midva najbrž ne bi bila tako brihtna, da bi šla v dež ven. Na en mali trekingec.

Mali. Trekingec.

V dežju. Megli. Mrazu. Neznosnih razmerah.

No, ja... skoraj, no. Pravzaprav je bilo tako luštno, da bi bilo težko še bolj luštno! Lepi so tile naši kraji!

Šli smo raziskovat najin del Moravške, ki ga nisva prehodila, torej od Vinj pa do Murovice. Na žalost se ni izšlo, smo bili prepočasni in smo prišli le do Tuštanja, potem se je pa bilo treba obrnit proti domu, ki niti ni bil tako blizu... Drugače bi nas na vrhu Murovice še tema ujela, pri dežju in megli pa to res ne bi bilo prav fino.

Smo pa zato krenili kar od doma, kar pomeni, da se je do Gradiškega kar vleklo. Meni še posebej, ker so me spet bolele goleni in nikakor nisem mogel tečt. Spet golena? Čemu in zakaj? Od kje? Arrrrghgghhhh. Ali pa je vse v glavi, ker takoj, ko smo se zagrizli v hrib pri Gradišču, so me nehala bolet in kot da jih nikoli ni bilo. Zdaj pa bodi pameten...

En čist tak navaden tork.

23.8km, 3:56:12, 570 višincev. Krtina-Gradiško-Vinje-Mohor-Sv.Andrej-Tuštanj-Vrhpolje-Zalog-Krtina!

Za trening, a? Madonca, še lansko leto bi bila to mesečna tekma, ne pa en trening nekega brezveznega popoldneva. Danes nihče nič ne jamra. Helena sploh ne, pravi da smo jo premalo gnal.

Drugič vzamem bič, za obe lenobi. Ha!

Pa je prvi letošnji treking za nama. Prva ultra! Ultra!!!

Kar veliko nervoze je bilo, noč pred trekingom sva oba bolj ali manj prebedela. Niti ne vem zakaj, ampak vznemirjenje je bilo veliko. In čeprav je tole že tretji treking, to presneto vznemirjenje prav nič ne popušča. Še vedno je popolnoma vse odvisno od odločitev na terenu.

Tokrat še točk nismo dobili prej, da bi si vsaj v miru ogledal karto in naštudiral kje in kako. Nekaj listov karte 1:25k sem si sprintal, za karto Škofjeloškega hribovja sem bil pa preveč škrt (napaka!), pa vendar si nisem mislil, da nas bodo poslali tako daleč do Katarine in do Škofje loke. Bolj sem računal na Pasjo ravan in tam naokrog. Sicer pa sem tako ali tako naredil salomonsko rešitev in sem vzel le tiste liste, ki kažejo poti kjer ni prav nobenih orientacijskih zank in težav. Eh. Tako listi niso nič pomagali, karta 1:50k pa je sicer nekaj, vendar pa ne pomaga popolnoma nič pri kakšnih večjih težavah. Pa še tako strašansko stara je in nenatančna. Sicer pa tudi tiste 1:25k niso prav nič boljše.

Je pa res, da, če si čuk, ti tudi še tako dobra karta ne pomaga. Ja, včasih to izvemo direktno iz prve roke, na terenu!

Jaz sem zavzel držo "bomo že nekak":

Helena in Marko, ki naju je tokrat prvič spremljal, pa sta raje malo študirala, bolje kot da držita roke v žepih in se ne zmenita za progo,

Je pa čisto res, da sem jaz prav natančno poslušal navodila organizatorja o progi in sem si vse zapomnil. No, skoraj vse, kot smo na koncu videli.

Potem je pa bilo treba kar naenkrat it.

Kot je navada, še posebej pri ultraših (daljša proga je pred teboj, bolj se zaženeš), se vsi zaženejo v hrib, kot da bi bil cilj že čez sto metrov. Pa nisem nasedel. Najbrž tudi zato ne, ker nisem mogel... In zato že pri KT1 ni bilo daleč naprej nikogar... razen klanca...

Ampak mi se nismo prav nič sekirali, dan je bil prekrasen in še cel pred nami! Razgledi so bili enkratni, skupaj z meglo v dolini! Me je kar malo skrbelo, kaj bo, če pridemo v dolino in bo tam taka megla? Sem res čudak, nekaj me pa vedno mora skrbet, anede?

Mimo Ožbolta, Jedrta, preko Tosca (zakaj, o zakaj!), na Gonte in naprej do Topola. Dolga je bila, pa precej naokrog, za nas seveda mnogo bolje, kljub daljši poti, vendar pa midva še vedno veliko počasneje rintava v hrib. Tam okrog Topola je malo manjkalo, da bi šli čez greben, pa smo v zadnjem trenutku zavili po obvozni poti do Tehovca.

Potem pa je zgleda že malo začela nagajat utrujenost. Takoj za Tehovcem je bil izrazit ovinek, kar je tudi pisalo na Opisu poti, nad njim pa hrib. Ha, mala malca! No, pa se je izkazalo, da ta hrib ni pravi. Je bil pravi še malo naprej. Nobene škode še torej.

Po poti prideš direktno dol v dolino je obljubljal Opis poti. Ha, eno pot smo srečali, ki pa je šla gor! Si moreš mislit, gor! Jasno, da nismo šli po njej in to je bila seveda napaka. Eh. To je bil prvi dober kiks. Mislim, da ga z boljšo karto ne bi bilo, hribček, ki je zraven Martinj hriba, bi se videl in bi najbrž pravo pot našli.

Lahko pa bi uporabili tudi kompas!

Ampak ne. Kje! Ni časa, kar nekam letimo. Dokler vseh poti ne zmanjka in potem nimaš kaj, kot da iščeš vsaj kolikor toliko prehodne zadeve. Marko se je spopadal z grapami:

meni, ki sem pa bolj len po naravi, pa bolj dišijo prečnice, čeprav polne drevja:

dokler itak vsi skupaj ne pridemo na najnižjo skupno točko, saj drugače tudi ne gre. Tukajle je voda res pasala! Pa še pot je bila zraven!

Malo smo trpeli, a ne preveč, lepote divjine dajejo svoj čar! Polja čemaža, potoki, prebujanje narave... heh, saj pravzaprav nismo nič zgrešili! In tudi direktno na most smo nabasali!

Takole je potem potekala naša zanka, največji problem je bil, kako vedeti, kje smo, ko smo enkrat prišli v dolino. Kam zdaj? Gor ali dol? Smo kar pozvonili pri hiši...

Gremo torej skozi Mavški graben po označeni poti na Osolnik. Strma bo v vsakem primeru!

Seveda pa je bila še bolj strma. Hodimo in hodimo in hodimo in... hm, čakaj, saj bi morala pot iti desno v hrib! A smo spet v malori?! Sicer pa... saj je pot tudi naprej, pa bomo šli potem kar direkt do cerkvice.

Ta direkt do cerkvice se je potem izkazal za res direkt. Ampak, kakor sem že rekel, direkt sva midva počasna! In tokrat sva bila res, ker direkt je bil res direkt. Že pri tistih, normalnih dostopnih poteh, je pot na Osolnik pošteno strma, na zadnji strani, kjer smo pa šli mi, je pa... eh, pa kaj bi govoril... to paše v treking, anede? Vsaj Marko je užival in ga je kar gnalo proti vrhu...

Sem bil pa vrha vesel. Resnično vesel!

Ok, tegale torej ne moremo štet kot kakšne velike napake, lahko bi sicer uporabili kompas in bi bilo bolje, ampak, hej, takole je to na terenu! Gremo naprej in bolje pazimo!

Japajade.

Do KT6 se seveda nisi mogel zgubit. Lahko pa si se takoj po KT6. Takoj.

Tukaj pa ni bilo pardona. Ker se nismo izgubili zaradi orientacijskih zank, ali pa zaradi slabe karte, ali pa zaradi... kaj jaz vem česa... Izgubili smo se, huh, a bi sploh povedal?... izgubili smo se, ker smo klepetali. Ha!

Pa je šlo še približno pol ure. Še dobro, da ne več, a sva midva s Heleno kar hitro obrnila navzgor, grape so bile vseeno prehude, Marko pa se je spet spopadel z njimi. Midva sva se potem prebijala skozi bukve, ki so razposajene na 30cm (mater, še dobro, da ni polna pomlad, tukaj skoz ine bi prišla!) nazaj gor, do kakšnega kolovoza, ki bo prečkal grapo. Najprej sva našla enega, ki se je potem kar končal za ovinkom. Hop in ga je bilo konec... Midva pa spet gor, pa desno, pa gor, pa desno... Potem sva pa le naletela na nek dober kolovoz, čez par sto metrov našla na njem še Markota potem pa smo skupaj še čez kak kilometer našli spet pot. Huh, malo pa mi je padel kamen od srca, priznam. Bili smo namreč na tretjem grebenu, smo zgrešili torej kar za dva grebena! Zanimivo pa, da se nisem prav nič sekiral, da bi se z Markom zgubili. In to jaz, ki se sekiram zaradi vsega na takemle trekingu... Sem pa čisto vedel, da se bomo kar srečali tam nekje. No, pa smo tudi se, za ovinkom, kot da sploh ne bi šli narazen...

Od teh grap seveda ni nobene slike. Smo bili kar malo jezni in ni bilo ne volje ne časa slikat. Pravzaprav sem bil sam kar dobro razkurjen. Kar najbrž pomeni, da mi je manjkalo sladkorja, seveda poleg tega, da smo se zgubili.

Potem pa je pot do Škofje loke potekala še kar naprej nekaj dol, nekaj gor, pa spet malo gor pa spet malo dol. Sem že razmišljal, da bi morali it kar direkt dol na cesto, bi bila vsaj ravna...

Cerkvica Sv. Križa je potem malce povrnila razpoloženje.

In ravno ko smo zakorakali na križev pot, se je mimo nas vsulo pol Škofje loke, ki so nosili hrano žegnat. Vsi v tagmašnih oblekah, mi pa... no, saj vemo, blatni do kolen... Nismo hoteli zbujat pozornosti, ampak nam ni ravno najbolje uspelo.

Ja, definitivno se je tam razpoloženje povrnilo. Najbrž je tudi sladkor prijel... vsaj meni. KT8 in KT9 smo potem čisto lepo našli. Opis poti je bil vseskozi dober, le domača imena krajev so znana domačinom, nam pa ne. Če nobenega znaka ni, nam ime prav nič ne pomaga.

Za zadnji vzpon do Sv. Andreja pa nisem imel pojma, kako ga bomo izpeljali. Mislim, da pojma nista imela niti Helena in Marko, a sta se delala, kot da tega problema ni. In čez čas, ko smo že nekaj časa hodili po dolini in sem jim kar naprej težil kako in kaj... sta me skoraj nadrla, kaj težim, vprašala prvega človeka, ki je prišel mimo in hop...

Tako enostavnega dostopa si nisem zamišljal niti v sanjah. Se mi pa zdi, da smo pri tem imeli kar precej sreče... kar precej. A, hvala bogu, ravno tako kot -kvalitetno (kot se je nekdo super izrazil!) - izgubljanje, je tudi kakšna sreča sem in tja stvar vsakega trekinga. Ufff, če bi se pa še čisto na koncu lovili, bi imel pa res že malce polno kapo vsega...

Pa smo se potrudili tisti zadnji vzpon in gnali in žgali in prišli v zapovedanem času, kar je bil naš cilj, namen in želja! Izpolnjeno, torej! Whoaaaaa, prva Ultra!

Velikonočnem času primerno smo dobili tudi taka darilca, za katera ne veva ali naj jih pojeva ali naj jih šparava do konca dni?

Karta je bila takšnale, prav veliko je nismo uporabljali. Pa še jaz bi zanjo potreboval že očala. Roke so kar prekratke...

Se je na koncu pokazalo, da smo naredili kar lep kos poti. Kdo bi si mislil, da je od ljubljane do Škofje loke tako blizu, a?

Moram pa pohvalit obaro, ta je padla direktno z neba! Res, da sem bil lačen, ampak vseeno, še žgance sem direkt zatavšal, samo da sem več obare dobil... Helena pa je tudi prišla na svoj račun - po sedemnajstih slikah ji je ena le uspela:

Potem pa je bilo že treba it. Dan se je počasi zaključeval, vsi mi pa polni vtisov. Sv. Andrej nas je dobro zaposlil!

34,6km, 7:52:30, 1860 višincev. Mislim, da smo tole zelo dobro odpeljali glede na predvidenih 33km! Malce izgubljanja paše zraven, že zaradi kakšne zgodbe. Seveda sva s Heleno počasna in so tudi najina mesta temu primerna, zadnja, Marko pa se je žrtvoval z nama, sam bi bil lahko mnogo boljši.

Pa vendar! Šla sva uživat in to sva tudi počela. S polno žlico! Šla sva preverit ali zmoreva, zmoreva! Šla sva preverit ali znava, znava!

Žal nama je za tekmovalnost dvojic, nama se je vedno zdelo, da dajejo tisti poseben pečat, nekateri od nas preprosto radi hodimo in doživljamo lepote pokrajine in poti skupaj. Zaradi točk v ligi nama je popolnoma vseeno, povsem pa verjamem, da nekaterim to nikakor ni všeč. Res pa je, da se nam, ki smo radi v dvojicah, potem tisti del tekmovalnosti izgubi in morda sama liga nima več tiste privlačnosti. Pa vendar je bilo tokrat ogromno ljudi, mi smo jih na poti videli le malo, a treking zgleda dobro uspeva. In to je vsekakor pohvalno!

Pa še milijon stvar bi lahko napisal, opisal, se spraševal, razmišljal in podobno. Vtisov je več kot dovolj. Vsaj do 25-ga, ko se vidimo spet v Adlešičih! Tista bo daljša in kakor si mislim tudi orientacijsko veliko bolj zagamana...

Avtoportret je seveda obvezen.

Prve ultre najbrž ne pozabiš nikoli?!

GALERIJA

Ker se prvi treking hitro bliža, midva pa sva se prijavila na Ultro, je treba malo pregledat celotno pripravljenost.

Se znava prav oblečt? Se znava prav obut? A znava vzeti s seboj dovolj za pit? Znava jest na dolgih trekingih? Sva sploh zmožna toliko prehodit?

Vprašanj na milijone, vsak jih ima in ponoči težko spi in se premetava in razmišlja in si zamišlja in... Ja, vznemirjenje je veliko. Zato sva midva sklenila, da greva najprej na dolg trening, preizkusit in probat kako in kaj! In če lahko to narediva kar od doma, potem pa sploh!

Izbrala sva si kar Moravško planinsko pot (MPP), prazaprav en njen izvleček, saj sva hotela začeti in končati kar doma. Zato je to le delni približek MPP.

Helena je vzela dopust, jaz pa višek ur, tamaučka sva peljala še skupaj v šolo in potem krenila dogodivščinam naproti!

7:06, Krtina 311m, pred šolo, začetek!

Sva udarila kar najbližjo pot, čez Škocjan in Studenec mimo Sokliča in po stokrat prehojeni poti direkt na Murovico. Že tam se je pokazalo, kako bo danes, čimveč brezpotij bi nama uspelo najti, tem bolje!

8:38 Murovica, 743m,

kjer celo srečava dva človeka! Do konca sva potem srečala mnogo več traktorjev kot ljudi... Do Ciclja je potem delček najlepše poti, gozd, sicer razmočen, a zato dišeč in predvsem glasen! Vse živo!

9:10 Cicelj, 819m,

nato se zapodiva proti Sv. Miklavžu in tu že prvič udariva približek. Najin namen ni prehoditi MPP v celoti, namen je narediti en dolg trening, zato cerkvico le poslikava malo od dlje,

midva pa se zakadiva navzdol čez Katarijo na Grmače. Kdor hoče štampiljko, mora k cerkvici!

9:43 Grmače, 580m, pri kapelici,

štampiljka se nahaja na steni hiše za kapelico in je prosto dostopna:

Pot naprej do moravškega planinskega doma nama je znana še iz januarskega pohoda.

10:00 Planinski dom Moravče, 658m, med tednom zaprt,

štampiljka za MPP tu ni obvezna.

Nato pa se za naju začne še neznana pot. Naprej še nisva hodila, zato kreneva naprej z velikim zanimanjem. Občudujeva naravo in poslušava ptice, ki jih je ogromno! Teloh, kronce, mah, vse brsti in raste in živi! Pravo veselje biti takole zunaj!

Zaradi vsega malce manj paziva na pot, oziroma na odcepe in se nama (se mi) seveda zgodi:

tamle nekje na vrhu črke S bi morala najti odcep za na Slivno (kota 867m), pa ga nisva. Tam gor je štampiljka, ki pa je obvezna za MPP! Midva pač nisva šla gor, sicer se pa tudi nisva veliko sekirala, pravzaprav se mi je kar zdelo, da bom odcep zgrešil... Tako imava za zdaj le izgovor, da greva še kdaj pogledat tja naokoli. S tamaučkom se pripelješ do planinskega doma in potem naprej do Slivne, izlet bo ravno pravšenj.

10:50 se pred nama kar naenkrat prikaže Zg. Slivna, 831m. Enkrat, dolgo nazaj, smo celo že bili tu, tamauček je komaj shodil...

Direktno pod cerkvico je planinski dom na Zg. Slivni, med tednom seveda zaprt. Štempelj tu tudi ni obvezen,

potem je pa le še pot navzdol!

Mimo GEOSSa

in Sp. Slivne, kjer rastejo zanimiva drevesa:

nato pa še vedno dol, dol, dol!

Jah, to je seveda res, lepo pa je - vsaj ponavadi - vedeti, kam greš. MPP naprimer zavije iz Sp. Slivne na vzhod in pride čez dolgi ovinek, Seliše in Strmco v Kandrše. Midva pa sva spet izbrala približek in sva jo raje mahnila na zahod.

Morala bi it pa na sever, da bi vse skupaj lepo prečila, kakor sva hotela. Hja, toliko o moji navigaciji! Sem se pa spet naučil, da bi bilo lepo, če bi uporabljal kompas. Najbrž bi se manj izgubil, sigurno pa ne bi potem prišel v Vače. Vače, ej! Kar naenkrat so se znašle pred nama, kot da bi bila turista z namenom ogledati si Situlo...

Pa je imelo tudi to svojo dobro plat! Jasno! Sva se lahko spustila z verige markacij in jo planila direktno čez hribčke, dolinice in brezpotja proti Kandršam. Po pravici povedano sem bil malo izgubljen, Helena se je dosti bolje držala in se je vsaj zdelo, da ve, kam morava it. Ker vem, kdaj je treba zaupat, sem ji seveda zaupal, kar je bila pametna ideja. Jaz bi se najbrž znašel kje v Zagorju... No, vmesno brezpotje je pa vsaj meni dalo energije in veselja!

12:00 Kandrše, 476m. In zaprt bife. Jebela cesta, prezgodnja sva bila, prezgodnja! Pa ravno na tale bife sva računala!

Sva pa potem imela kosilo kar na stopnicah in sva si umazala še zadnjo plat.

Do Zagorja je bilo tule le še dvanajst kilometrov. Mnogo manj, kot do doma, ampak treba je it naprej, proti severu se zagrizeva spet v klanec, ki do Vrha pri Mlinšah niti ne popusti.

Vmes malce požigalništva in triletno kolobarjenje, oba načina se še vedno s pridom uporabljata v naših krajih:

potem smo pa že pri novi štampiljki pri turistični kmetiji na Vrhu pri Mlinšah.

12:43 Vrh pri Mlinšah, 635m.

Za pot naprej vprašava dva Ribničana, ki ravno pripeljeta suho robo. Ni ravno pametna ideja, sicer jih pa itak skoraj ne razumem tako, da naju ne moreta poslati v napačno smer...

Pot se natovije naprej proti Limbarski gori. Nekoč je morala biti kar dobro obiskana, še zdaj je lepo vzdrževana, urejena, polno kapelic ob njej,

na karti jo imam označeno kot neke kolovoze, pa bi se dalo prav lepo vozit tukajle čez. Pri Kalu nato že zagledaš Limbarsko goro čisto blizu, a se je treba najprej kar nekaj spustit, da lahko potem spet rintaš v breg!

14:00 Limbarska gora, 772m. Odprto v četrtkih, ustaviva se in si privoščiva čaj, kavo in rum. (Oba skupaj, ne vsak posebej.) In malo malice.

Časa pa ni za posedanje, je treba kar naprej, vreme se kisa, nekaj prši in nič kaj dobro ne zgleda. Dobra stran je ta, da nama do doma ostane le še en mali klanček navzgor, ostalo gre spet le in samo dol!

14:57, Vinje. V Vinjah se posloviva od MPP, mahnit jo morava proti Krtini, ne bova zavijala čez Mohor, kamor bi po MPP "morala" it.

Namesto na jug greva torej direktno proti vzhodu. No, v Vinjah je na začetku vasi štampiljka, vendar ni od MPP, nisem siguren, vendar mislim, da je za Rokovnjaško planinsko pot. Pojma nimam, nisem pa pokukal noter. Hm, zakaj pa ne?

Ta zadnji spust je hud, noge že utrujene,

15:20, ampak Gradiško, 338m, je že tu!

Sva kar vesela, do doma pa imava le še en klanček in pet kilometrov ravnine. V klanec žgeva kot da nisva danes še nikjer bila, tista ravnina potem je pa bolj zoprna. Kar ne neha se in ne neha. Sicer pa sva to že pričakovala in že na začetku sem govoril: na koncu bo tistih pet ravnih kilometrov do doma še najtežjih. No, najtežji ravno niso bili, ah, nič posebnega niso bili, saj sva bila kar naenkrat že v Krtini:

veselje s koncem in z opravljeno potjo pa sva najbolje izrazila na obvezni avtofotki (saj sva posnela le eno danes!):

16:20 Krtina, 311m, konec.

Domov pripeljeva goro žuljev, obdrgnjena stegna, raztrgane hlače (zaradi obdrgnjenih stegen!), veliko lakoto, vtisov za celo leto in ogromeeen nasmeh.

Urediva dva otroka in sebe, skuhava kosilo, pojeva in greva v ljubljano. Na kavo in potem še na pivo. Dan je na koncu dooooolg in lahko bi rekla, da sva ga polno užila. Še dobro!

Nabralo pa se je:

45,92km, 9:17:35, 1700 višinskih metrov. Najbolj sem pa vesel tempa, ki je bil 12:09/km, kar pomeni slabih pet km na uro. Za naju več kot dobro pri teh višincih in dolžini! Nič kaj veliko popuščanja skozi čas ni opaziti, kar je še bolj razveseljivo. Sva kot tanka, sicer počasna in ožuljena in oguljena, a danes bi šla lahko še enkrat! No, ja, jutri...

Sebi ima popolnoma prav, dolžine se spreminjajo s samo percepcijo dolžin. Kar je bilo včasih popolnoma nepredstavljivo (in je še skoraj zdaj), je kar naenkrat lahko obvladljivo. Za naju je to seveda še vedno zelo dolgi trening in bo najbrž tak tudi ostal še nekaj časa, a, hej, lani si ne bi upal NITI predstavljat kaj takega! Že tako je percepcija dožine čudna, namreč, prav super hudo se mi zdi, da sva šla do Vač peš. Pri tem pa sploh ne pomislim (in se mi ne zdi še bolj super hudo), da sva tudi nazaj prišla peš in da so same Vače pravzaprav blizu, če bi te tam potem avto pobral...

Tako. Zdaj samo še raziščemo par točk - kje je odcep na Slivno, kje se gre s Sp. Slivne čez Sv. Florijana v Kandrše (no, to že vemo), treba pa je narediti en manjši krogec Vinje, Sv. Mohor, Imenje, Grad Tuštanj, Murovica, da bo še zadnji del poti povsem znan in da bom znal ostale voditi tako kot so mene po Šentiljski.

Potem pa je pot za E-kipoSrčnih pripravljena. Le datum je še treba najti.

Lahko bi vedel, da je izlet z Markotom vedno bolj podoben avanturi, kakor navadnemu izletu.

Ker gremo s Krti na zimski pohod in izbrali smo si Porezen, sva pač šla pogledat kakšne so kaj razmere, poti in gostilne v njegovi okolici. Že zastavila sva kar smelo, greva iz Hudejužne na vrh in potem na Petrovo brdo dol. Potem bova pa štopala ali kaj podobnega, bo že...

S kavo vred na Podbrdu sva rabila skoraj dve uri da sva se končno spravila na pot v sami Hudajužni. Cesta je res... saj ne vem, kaj bi rekel. Le čudno se mi zdi, kaj vse zna človek naredit, ceste pa ne zrihtat in ne. Čudno.

Že samo ime Baška grapa pove, da je vse grapasto. In povsem res je - to sva to soboto oba presneto dobro spoznala. Grapa pri grapi, vse štrli in nikjer ni nič položnega. Že takoj naju je pot zapeljala v manjšo grapo, kjer sva se v prvih desetih minutah izgubila.

Super. Dobro sva začela, sem si mislil.

Pa sva se raje obrnila in šla malce nazaj, zato pa sva - sreča - pot z malo višjega položaja in z druge strani sploh videla. Bo pa potlej bolje, sva si rekla, nič se nisva pustila zmesti. Le vsake tri minute sva rekla: markacija? in sva jih imela kar naprej na očeh, ker poti in kolovozov je bilo kolikor si hotel!

Dokler nisva prišla do prve tablice GM4O.

Ja, do Durnika pravzaprav strmina kaj dosti ne popušča in ko misliš, da huje ne more bit, se vse skupaj še bolj postavi pokonci. Dolgo časa sem se upiral, da bi imel palice, a sem hitro podlegel. Je bila strmina res prehuda. Snega šele na vrhu nekaj, a lepo pomrznjen, le toliko se je udiral, da je bilo varno hoditi.

Sva bila pa kar zadihana, ni čudno, da temu delu poti rečejo "ura resnice"... Vendar pa nama potem greben ni bil ravno najbolj povšeči. Bilo je kar nekaj snega in čeprav je bil kar dober za hodit, sva porabila kar celo uro do razpotja pod Poreznom. Vreme se je začelo kisati in postajalo je vedno bolj vetrovno. Se je bilo treba kar počasi oblačiti, najprej jakno, potem kapo, pa rokavice...

Škoda za razglede, v kakšnem lepem vremenu mora biti tukajle prav enkratno! Seveda sva pa tudi midva uživala, kaj pa bo malo vetrčka!

Na razpotju sva se čudila in čudila, nikjer žive duše, nikjer nobene človeške sledi. Že cel čas so naju spremljale edino tačke, za katere si nisva bila edina, čigave so. Za lisico kar prevelike, ampak, da bi bil volk? Čeprav... po teh grapah ne bi bilo prav nič čudnega!

Skratka, neobljudeno do konca. Sva kar naprej delala neke primerjave z našimi, Kamniškimi, kjer so pozimi prave avtoceste ljudi prav povsod. Saj ni kota ali skale, kjer ne bi še v tako slabih razmerah koga srečal. Na, tukaj pa niti sledi ne!

Na primer - pot proti Jesenici je bila ena sama velika opast. Hm, tu pa res že dolgo nihče ni hodil... 

Po drugi strani je bilo pa potem tako fino spihano, da so tudi najine stopinje prav hitro izginile in se bo naslednji pohodnik zopet čudil.

Tukaj se je potem začela najin del avanture. Do sem sva zdržala brez derez, na njih nisva niti pomislila, tu pa je bilo videti, da bodo prišle prav. Marko ima tiste "prave" dereze in cepin, jaz pa le malo boljše žabice. Še sreča, da sem vzel ta boljše! Sicer pa, saj nisem hotel it kam plezat v kakšen poledenel sneg...

Od spodaj še ni hudo zgledalo, čeprav se že od začetka nisem strinjal, da bi šla kar naravnost gor po grebenu, kakor gre tudi pot. S svojimi derezami ne morem kar naravnost, zgleda prestrmo. Dajva vsaj malo zavit poševno, proti koči!

No, to je bila napaka.

Kar naenkrat sva se namreč znašla sredi pobočja. Prekleto strmega pobočja! "Ti", sem rekel Markotu, "a se ti ne zdi, da je tole malce strmo?" Ja, tudi njemu se je zdelo in takoj sem dobil cepin v roke, malce napotkov in zaskrbljen pogled.

Skratka, tisto pobočje se je potem vleklo v nedogled, strahu sem imel zvrhano mero, adrenalin je šibal, noge so trpele kot strela, saj s takšnimi derezami v strmem pobočju ravno nimaš najboljšega oprijema. Zdrs pa vsekakor ni bil prav nobena opcija! Presneto daleč je bilo do gozdne meje in presneto strmo.

Škoda, ker nimam nobene slike, a na slikanje seveda tudi pomislil nisem! Strah me je bilo ko zajca in pravo čudo je, da sem se sploh prebil tam čez! Ker takšna zimska pobočja, zdrsi in podobne stvari so moja nočna mora! In prav neke lepe sobote, nekje sredi skoraj pozabljenih hribov, se moram zdaj jaz kar naenkrat soočat s to svojo nočno moro! Pa saj to ni res...

In ko začnem potem, ko me že fino bolijo noge, malce bolj zabijat stopinje, mi Marko reče: "dej, a lahko to bolj nalahko?" Najprej sem ga malce čudno gledal, potem sem skomignil z rameni, ko mi je pa zaštekalo, da misli na plazove... Hja, pobočje je res strmo... O, pa še to!!! Sem moral potem na "lahno" hodit in se ukvarjat z zdrsi IN s plazovi. Ja, res Super!

Precej grdih besed sem potem izrekel do konca, a zdrsnila nisva in tudi plaz naju ni odnesel.

Naju je pa potem skoraj odneslo pri koči.

Ker pihalo je res noro. Zato sva kar pozabila na vrh, komu pa se je dalo tja gor še it po vsem tem pobočju!? Saj nisi mogel niti hodit...

Še tako sem se tresel, kako bova sploh dol prišla in kakšna neki je pot do Petrovega brda? Da ne bo še huje kot tu?!

Pa ni bilo. Sreča. Tako, da sva se lahko zahvaljevala opremi, da naju je varno spravila čez. Če je ne bi imela, hm... kaj bi potem naredila? Bi poskusila ob gozdni meji prečit pobočje? It kar naravnost navzgor? To bi bila najbrž še najbolj pametna možnost.

Pot navzdol je potem hitro minila, navdušenju pa ni hotelo biti konca. Pobočje sva premlevala podolgem in počez v vseh možnih variantah. Sreča, da je bil Marko dobro opremljen. Sicer pa - če ne bi bil, bi se najbrž kar lepo vrnila nazaj na primorsko stran, brez cepina ne bi prišel tam čez.

Na tej poti sva potem vsaj srečala par ljudi, eni dol, drugi gor. Sneg je bil dober in sva jo lahko kar dobro mahala počez, tako da sva bila kar hitro na koncu!

Cepin, tis moj najbolš prjatu! Sem bil kar malo žalosten, ko sem ga dajal nazaj Markotu. Na stvari, ki ti rešujejo življenje, se hitro navežeš!

Po cesti sva se potem presneto obirala še kakih dvajset minut, tako da sva do planinskega doma na Petrovem brdu potrebovala kar slabe štiri ure in pol vsega skupaj.

Tam sva spila čajček, hotela kaj pojest, pa niso imeli, kar je malce čudno, zraven pa sva razmišljala, kako priti do avta.

"Ti, kaj pa če bi... šla... no, tko... kr peš? Mal tekla? Si ogledala Grapo, Podbrdo in tko? A, kaj mislš? Sej je sam deset kilometrov..."

Čez dve minuti sva že ropotala kar po cesti proti avtu. Meni sicer ni bilo hudega, Marko pa si vedno naloži še kakih dvajset kil v nahrbtnik, da lahko sploh drži korak z mano... Te kile pa potem na asfaltu niso prav nič prijazne.

Ampak res je, Grapo sva si potem dodobra ogledala. Mehanične spretnosti nekaterih:

veliko ovinkov, strmih cest, naselij:

zdaj točno veva, kje je Podbrdo 22 in 22a!, mimo naju je šla ženska voda (sva jo vseeno poskusila!):

konec in začetek bohinjskega predora:

zapuščene tovarne, gozd, snežne plohe, mala naselja, samotne hišice, želežniške postaje, zanimivi lovilci kamenja (že povsem polni!):

vmes pa sva fotkala, se zabavala in razglabljala o najinem izletu. Razmišljava, ali bi poslala račun na drsc, saj sva prav pridno in lepo spucala deset kilometrov državne ceste. Za nama ni bilo nobenega kamenja več na cesti! Pa ga je bilo prej kar veliko, toliko, da sva ponekod kar nezavedno precej hitreje stopila, pogled pa držala na tistih strmih, nezavarovanih pobočjih, s katerih letijo skale.

Po uri in tričetrt (kaj, hudirja sva pa počela toliko časa, saj sva stopala kar dobro?!) pa sva le zagledala avto! Veselja, da ni kaj!

6:14, 23,28km, 1580 vm. Pravzaprav povsem zadovoljen. Preden bom šel lahko na kak GM4O bo seveda preteklo še par let in bom moral imet takle izletek le za kratek trening, ampak zaenkrat sem zadovoljen. Z majhnimi koraki bo tudi šlo, počasi, se ni za bat!

Doma sva planila na pico, ki so jo pripravili naši otroci in razglabljala o izletu. Pravzaprav ni bilo nič hujšega, opremljena sva bila kar dobro, vreme je bilo za plazove neugodno, dosti pod ničlo, nevarnost majhna. Bolj se je bilo bati neizkušenosti, a sem se kar dobro držal, strah mi ni zameglil uma, pravilno sem uporabljal cepin in pravilno sem prečil. Tako vse skupaj le ni bila neka neumnost in da sva jo le po sreči dobro odnesla, temveč spoprijemanje z nastalimi težavami na poti. Res pa je, da če mi Marko ne bi dal cepina, bi pa bila slika najbrž obrnjena in bi bilo vse skupaj res ena velika neumnost! Zato pa sem Marku tudi neznansko hvalažen in upam, da to dobro ve.

Heh, ko si enkrat potem doma in razmišljaš in obnavljaš spomin, si pa presneto ponosen na tak izlet. Ja, res...

Zakaj sem mislil, da se Srečanje začne ob 11h še danes ne vem.

Zato pa sem zamudil. Arghhh!

In zamudil sem celo in vse tekmovanje, ki so ga fantje tako srčno pripravili in tudi izpeljali na smučišču Trotovnik pod Kumom. Ja, tudi jaz nisem imel pojma, kje to je...

Snega je ravno bilo za eno tekmo. Ki sem jo seveda zamudil. Sem prišel, ko je bilo že vse prazno, skoraj zapuščeno in sem že mislil, da sploh nobenega ni ali pa da sem vse skupaj zgrešil. Pa le zagledam dim v bifeju in neke palice in smuči ob strani, sigurno so tam!

Skratka, potem sem se moral na dolgo in široko opravičevat, ampak še vedno ne vem, zakaj sem zamudil in od kje meni enajsta ura. Pa še doma sem pravzaprav celo uro v luft gledal in čakal, da bo ura deset, da bom končno lahko šel. Jej, jej, jej.

Tokrat nas ni bilo ravno veliko, zgleda so se vsi ustrašili smučarske tekme, smo pa bili zato zelo dobro postreženi! Kaj dobro, odlično! Še celo torto smo imeli in to ne kar kako navadno, ampak čisto ZEVSovo!

Da bi naprintal torto še nisem videl, ampak papir in barve so jedilne in pravzaprav sploh niso slabe. Torto pa preprosto naprintaš... Meni se zdi super ideja in sem bil navdušen.

Še bolj smo bili navdušeni, ko smo torto razrezali, vsi smo komaj čakali, da probamo to čudo!

In bila je celo v dveh okusih - čokoladno/sadna. Seveda se nisem mogel upirat in sem spet preveč pojedel. Ampak se je splačalo!

Ker fantov nisem videl kako smučajo, so se morali potem malo nastaviti. Da preverim ali res sploh znajo kaj. Kdo pa ve, če so sploh res imeli tekmo?

Pa so nekaj znali, vsaj do avtov ni nihče padel! Je pa bila mešana ekipa - tako alpsko kot tudi telemark!

Potem smo pa rekli, da gremo na Kum pogledat kako kaj tale jugozahodnik vleče. Ko so že govorili o 100km/h in podobno. In smo šli, kar z avti, me je sicer srce bolelo, saj bi morali peš, ampak ko sem videl vse tisto blato... no, ja. Včasih gremo pa tudi z avtom lahko.

Najprej smo pofotkali vremensko postajo na vrhu. Tega si vremenarji preprosto ne moremo vzet! Pihalo je res kar dobro, ampak stotka pa še zdaleč ni bila, le vetrnica se je dobro vrtela, komunikacijski stolp pa je veselo brnel in žvižgal v vetru.

Gor je bilo kljub slabemu vremenu, kar nekaj pohodnikov. Sicer pa res, zakaj bi se človek sekiral zaradi vremena, saj je vreme le informacija kako se obleči...

Kdaj sem bil nazadnje na Kumu? Huh, a takrat? No, takrat sem bil tudi prvič, torej danes drugič. Pa še tega ne bom štel, z avtom pa res ne šteje...

Povsem na vrhu smo imeli v bučanju vetra še čisto pravo podelitev čisto pravih diplom! Torej podelitev povsem vremenarju dostojna!

Dokumentirati je treba še temperaturo Srečanja, ki ga je jugozahodnik kar dobro ogrel:

Še čajček in je bilo treba it dol.

Avto usračkan ko strela, doma ne bodo ravno najbolj srečni, jaz pa sem le upal, da ga dobim iz blata brez kakšnega porivanja.

Tokrat sem krenil po drugi poti proti domu. Do Trbovelj sem prišel čez Moravče, Izlake in Zagorje in se mi je vleklo in vleklo. Zato sem rekel, da grem domov ob Savi, sigurno bom prej.

Ampak ko sem videl Miklavža, si nisem mogel kaj, da ne bi zavil v Ribčah čez, na Moravče. Cesta je povsem ok, le tega ne vem, kaj dela vmes 47 metrov makadama. In to niti ne na meji med občinami ampak kar nekje čisto vmes. Čemu?

Limbarska je bila tam kot na dlani, le vreme mi ni bilo naklonjeno preveč.

Sem kar veliko pofotkal, saj potrebujem za potrebe Moravške poti... in mogoče kdaj kakega trekinga. Sem pa potem kar malo pretiraval in s ta velikim objektivom vse pofotkal in si slike spravljal, da bom potem doma iskal izgubljene poti po Ciclju. Ojej.

X. Srečanje je torej povsem uspelo. Edina škoda je, ker nas ni bilo več, a kaj hujšega to tudi ni. Kolikor vem, smo se vsi, ki smo se Srečanja udeleležili imeli še več kot super! In edino to šteje!

jkocki in Dejan hvala vama za odlično organizacijo! Prav z veseljem bi se še kdaj odzval vajinemu vabilu, vaši kraji so presneto lepi in presneto malo raziskani z moje strani!

Tokrat pa nismo šli trenirat. Smo rekli, da bomo šli bolj počasi, da se bomo fino imeli, zato sva vzela s seboj še tamaučka.

Začelo se je z vožnjo po dolini Črne, ko me je začelo zanašat. Kar ne morem verjet, ampak moje razmišljanje je šlo takole: joj, potres, ne, čaki, kakšna cesta pa je to?... ah, da ni guma počila? in tako naprej v tem vrstnem redu. Dokler ni Mare izjavil, da je kar fino čutit poledico, na to sploh pomislil nisem! Seveda sem se potem skoraj ukakil in smo naprej vozili dvajset. Ampak šele potem, ko mi je nekdo povedal, da je poledica. Jaz bi najbrž še vedno razmišljal, kaj je narobe s kolesi. Eh, brihtne buče.

S Heleno sva bila seveda zmenjena, od kje bomo šli danes. No, izkazalo se je, da sva zmenjena vsak po svoje. Oba sva si namreč svoje mislila, drugemu pa ne povedala ali preverila. Jaz sem - zaradi tamaučka - mislil, da bomo šli od Kranjskega Raka, Helena pa je imela Jurčka za... no, kaj pa vem za kaj! Skratka, takoj, ko sem udaril po mizi (volanu), da gremo seveda od Raka, sem požrl svoj ponos in zavil k Jurčku v Krivčevem.

Eno je to, da sem se s tem znebil poledice, drugo pa je seveda to, da ima Helena ponavadi prav in ji je bolje zaupati kot meni samemu. Malce me je bilo sicer strah, da tamauček ne bi mogel, saj je poti za 2:30-3h, vendar pa se je izkazalo, da je moje poznavanje otroka in njegove kondicije povsem neprimerno. Po domače bi temu rekli: pojma nimam...

Sicer pa smo bili veseli - končno ena pot, po kateri še nismo šli!

Pot se takoj v vasi zagrize v strmino in kako uro sploh ne popusti. Tamauček je hodil z Maretom in držal tempo kot tavelik. Po pravici povedano sem zadaj kar dobro sopihal in nič se ni poznalo, da daje tempo otrok.

Na koncu strmine pa je bilo vseeno treba malo pomalicat, se poslikat in uživat na sončku.

Ampak lepote so nas pravzaprav šele čakale! Sonček v gozdu je že super, ampak koliko ga bo, takrat sploh še nismo vedeli!

Kar naenkrat smo bili nato na planini Podkrajnik. Planina in kmetije niso opuščene, le čez zimo se nič ne dogaja, vsaj tako se zdi. Bo treba enkrat pogledat poleti, najbrž je polno živine.

Tam smo potem začeli na polno uživat, pot se je dokaj položila, sonce je začelo žgat, mi smo pa kar vriskali od vseh lepot!

Zelo hitro smo bili nato na cesti, ki vodi do Kisovca in po poti, kjer smo ta prvič in ta drugič hodili skoraj dve uri, prišli v pol ure do Jarškega doma.

Za anale je seveda treba povedat, da nas celo pot ni nihče prehitel, pravzaprav smo jih mi prehiteli nekaj, dva možakarja pa sta nas lovila že od spodaj, a nista nikoli imela šans. Tamauček je letel kot nor in čisto pri vrhu je še tekal in vriskal in užival, ker se mu ni in ni udiralo!

To, da smo k Jarškem pritekli v lahnem drncu, niti ne bom povedal! Marko je seveda žilav, tamauček je od sončka kar letel, jaz sem pa le trmast...

Tam pa en zilijon ljudi! Res je bil lep dan!

Pravzaprav je bilo vse skupaj praznovanje rojstnega dne. Na malo drugačen način. Markotu smo lahko vsi trije le hvaležni. Za cel dan, kaj šele za dobrote, ki smo si jih privoščili!

Otrok je bil z nama, zato se nama ni nikamor mudilo. Nihče še ni hotel proti dolini, preveč je bilo lepo, zato smo šli še malo občudovat kamniške.

Jej, kaj je še snega! Bo ostal gor do avgusta?

Pa je bilo potem le treba kreniti proti dolini. Da ne bi šli povsem po isti poti, smo hoteli do Kisovca in nato počez do Podkrajnika. Poti so, vprašanje je le, če so shojene.

Izkazalo se je, da niso prav dobro shojene. Skok od Male planine do Kisovca smo morali pravzaprav skoraj v celoti na novo pregaziti! Bilo je noro, tamauček je padel vsaka dva koraka, jaz pa sem svoj nos le enkrat zvrnil v sneg. Nekaj sem skakal in se namatral ko kak star kozel. Ampak užival sem pa vsak trenutek!

Na sliki se vidi, kot da prav brezskrbno hodimo naokoli po snegu... Japajade! Vsaka dva metra je nekdo nogo pustil precej bolj globoko in če bi posnel video, bi se videla tista značilno previdna hoja!

Posledica gaženja v takem spomladanskem soncu je seveda bila, da je bil tamauček premočen skoz in skoz, zato se je moral preoblečt pri prvi smreki. Zato tudi ni bilo za misliti, da bi še kaj veliko tacali po snegu. Toplo je bilo že skoraj kot poleti, sneg pa se je ves spremenil v samo brozgo in takoj si bil moker. Zato smo od planine Kisovec krenili kar po cesti nazaj do odcepa, kjer smo prišli tudi gor. Železničarski dom smo tokrat spustili. Pa drugič!

Strma pot navzdol potem ni bila tako huda, kot sem si predstavljal, je pa bila kar naporna in prvič ta dan smo slišali: A je še daleč?

Pa ni bilo prav daleč.

Zato smo si pri Jurčku privoščili še pivce, dolgo (saj že dolgo ni bilo tako vroče!) že ni tako teknilo! Imeli smo tudi modno revijo, ampak mene ne bo nihče prepričal, da bi takale očala po svetu nosil. Ko kakšen patetičen ostareli frajer zgledam. 

Je že tamauček mnogo boljši!

Evo, to je bilo to. Na kaj takega niti nismo bili pripravljeni in se je večina zgodila precej spontano. Pripravljenost tamaučka in odsotnost vsakršnega jamranja pa je bilo seveda ključnega pomena. Njegova dobra volja in radoživost sta nam pravzaprav dobro popestrila dan!

Marko, še enkrat hvala in Vse najboljše! Še veliko bo treba prehodit, presneto!

5:05h, 11,97km, 980 vm, 2:11 od Jurčka do Jarškega.

O, ja, zvončki so že!

Seveda pa ne še pri nas! Pri nas še vedno sneg leži in ne pusti toploti nikamor...

No, na Krasu pa jih je že vse polno. Na morju jih pa že ni več... Hm, a na obali sploh kdaj so zvončki? Pojma nimam...

Ta vikend sva imela dovolj hribov in snega in mokrote in mraza. Počasi odjuga prijemlje, prijemlje pa tudi nas za bolj toplimi kraji. Do obale ni daleč, pa še študentko peljemo, torej ni problema. Le šest se nas mora za kratek čas zbasat v avto.  Toujouta to pogumno požre.

Res si nisem mislil, da bomo še kdaj vsi skupaj kam šli. Sicer pa smo šli le do Ljubljane vsi, potem smo pa Flori oddali, ta teden je v šoli v naravi. Ostali pa smo jo mahnili proti soncu! Najprej malo pomagati Noni, pojest kosilo, potem pa direkt na morje!

Seveda pa ne moremo kar ostati na mestu, vsaj en dober sprehod se že spodobi! Pa smo šli malo naokrog, pogledat kje študentje pohajkujejo, ko se ne učijo...

V Piranu je bilo polno ljudi. Nedelja, seveda. Najbrž je ponedeljek popolno nasprotje.

Pa vendar najbolj uživajo mačkoni. Vsaj zdi se tako! Njim ni treba lazit naokoli, lepo se spravijo na sončka in dremajo cel dan...

Uf, ko bi jaz imel te živce in me ne bi kar naprej sršeni pikali v rit, jej.

Prisostvovali smo še najhitrejši večerji, kar sem jih videl. V petih minutah je nalovila vsaj deset rib... Tale pa lakote na pozna!

Potem se je pa počasi že zvečerilo, stopit je bilo treba še v klanec, spravit wireless v red in se odpravit nazaj proti snegu, mrazu.

Nazaj smo šli le še štirje.

Pravzaprav je čisto res. Tam na klancu za vasjo je velikokrat precej živo. Sploh pri nas!

Še posebej v teh časih, ko je dovolj snega!

Letos so se domačini kar bolj skupaj vzeli in kmalu so začeli po Krtinskem hribu voziti traktorji

zbirali so se ljudje in sežigalo se je grmovje:

Pravzaprav je bilo vse zelo hitro pripravljeno, še nekaj malega snega je zapadlo tik pred zdajci in je že bilo polno ljudi naokoli...

Imamo celo vlečnico za smučarje, za sankače pa so seveda le noge! Nekaj časa kar gre, potem se pa počasi naveličamo. Dokler pač ni kakšne druge motivacije...

Naleteli smo celo na pležuha in kot je naneslo, ga nis(m)o in nis(m)o hoteli dati stran... Super dobra zadeva! Se mi zdi, da jih bo drugo leto kar nekaj na našem sankališču! Če bo le sneg!

Pa da ne bi kdo mislil, da je tole le en hribček... imamo tudi nočno smučanje! Pa kuhančka, pa šank, pa klobase, pa... Ha, to ni kar tako!

Še par dni potem bo pa vse skupaj odjuga vzela. Še dobro, da je vsaj zdajle sneg, ko so otroci na počitnicah. Se vlečnica kar naprej vrti...

No, jaz sem pa že prehlad staknil, sem premalo vlekel sanke v hrib in preveč šank podpiral...

Lansko leto naju je ravno prvi pohod spravil k miganju in hoji v hribe.

Letos pa so bili Krti še bolj pridni! Mislim, da je bil to kar eden daljših pohodov, tako prejšnjih kot tudi prihodnjih!

Midva pa sva imela malo drugače vse organizirano, tamejčkeni otroc še niso za sami doma pustit. Zato je šla Helena v eno smer, jaz pa v drugo! Salomonska rešitev, anede?!

Polovica poti je bila pri Planinskem domu Ušte-Žerenk, nad Moravčami. Tja grede je bilo najbrž težje, ker so se pač namenili čez vse vrhove, Murovico, Cicelj, Sv. Miklavž. Dobre tri ure in pol hoda je vzelo. A zjutraj so začeli vsi veseli:

Jaz sem z otrokoma čakal, da me pokličejo s Ciclja, nato pa smo se z avtom zakadili do Grmač, naprej pa smo šli tudi mi seveda peš. Otroke in tudi starše je treba mal razhodit. Če vidiš še kako srno, je pa to itak za vse prav super! Malo smo se lovili, ker sem pozabil telefon doma, a smo pač počakali v koči. Pozabljen telefon je potem še zagrenil dobršen del dneva...

Mi smo pa raje čepeli na toplem in pili čaj!

Potem pa je Helena odšla proti domu z otroci in avtom, mi pa smo jo mahnili nazaj. Sicer ne več čez vrhove, a vseeno se je nabralo kar slabih dvanajst kilometrov, za kar smo porabili dve uri dvajset.

Čas ni ravno odraz naše hitrosti, smo se namreč kar velikokrat ustavljali:

pa ne samo zaradi kroženja flaše, ampak smo res zelo hitro stopili in smo se potem kar naprej čakali. Tako hitro smo šli, da sem kar naprej malo tekel, malo hodil, ne vem kako ljudje delajo take dolge korake...

Vmes sem se seveda parkrat vrgel v sneg in sprobal nekaj bližnjic - sem dobro vedel, da moram imet gamaše! Me je držal še sobotni rekord in sem bil še vedno ves navdušen.

Nazaj nas je prišlo malo manj, a smo bili tudi na cilju vsi veseli!

Ostale fotke v galeriji.

Pa nedelje še ni bilo konec. Še malo se je nato vse zapletlo, da nam ja ne bi bilo dolgčas. In nam tudi ni bilo.

V ponedeljek sem se zbudil ves polomljen, a kar malo vesel, da je spet delovni teden. Mislim, da me je bolela prav vsaka mišica in prav vsaka kost. Še danes nisem čisto dober, pa me čaka torkov trening...

Mogoče smo pa res tale vikend malce pretiravali. Mogoče.

Petek je že tako od nekdaj poln. Taborniki, prevažanje gor in dol, po Flori na Ig, ena telovadnica, pa druga telovadnica... Ponavadi okrog desetih pademo v posteljo kot ubiti.

Jaz sem pri košarki spet pretiraval in si - spet - načel mečno mišico. Ah. Pa sem si rekel, da se ne bom prav nič sekiral in nič ne upošteval! Briga me pa mišica.

Naslednje jutro smo začeli zgodaj. Najprej Tadeja in Tamauček. V popolni bojni opremi

sta se odpravila s taborniki na sankanje! Za tamaučka enkratno, za Tadejo predvsem naporno!

Odpeljal sem ju v Domžale, potem pa hop mojim hribom naproti!

Res je, bil sem priden! Zelo priden! Na mišico se ne morem prav nič zgovarjat, sem jo kar lepo odmislil in hvala bogu ni prav nič preveč težila. Zagnal sem se v hrib, kot da je zadnjič in teklo je od mene toliko, da sta skozi pore odtekli kar dve konkretni kili!

Vreme je bilo na srečo boljše kot zadnjič! Megla do nekje 1400m, sem se že kar ustrašil...

V megli nisem nič slikal, saj se ne bi nič videlo. Poleg tega pa bi se moral tudi ustavljati. Ha, to pa tokrat sploh ni bilo v planu! Ker sebi samemu sem še najhujši valpet in se ženem in ženem, dokler pač gre.

Sem bil pa na vrhu kar razočaran nad rezultatom: 2:05:33. Celih petnajst minut slabše, kot moj rekord?

Kaj pa sem delal? Sem se prevečkrat zasanjal in pri tem hodil prepočasi? Ali pa je res le to, da sneg vseeno hojo upočasni?

Kaj pa vem, kar malce sem bil jezen nase, ker se nisem "dovolj" potrudil. In zato sem sklenil, da se bom moral pa zato toliko bolj potruditi dol!

Še zadnji pogled na sončka:

in letimo dolini naproti! V snegu gre celo malo lažje dol, veliko bolj naravnost in veliko manj je treba pazit in se izogibat kamnom, koreninam ipd. In sem jo spet gnal in gnal in gnal.

Tam pod Primožem nekje je en tekač mimo mene padel tako hitro, da se mi je kar milo storilo... Ah, kje... zakaj se sploh trudim?!

Pa vendar! 1:01:07! Juhej! To pa je moj rekord! mi je takoj šinilo skozi možgane, v naslednji minuti pa že: pa res nisi mogel spravit pod 1h, a?! Samo ubogo minutko in vse skupaj samo sedem minut in bi prišel gor in dol pod tremi urami! Ah... moramo prihraniti za naslednjič torej?

3:06:40 gor in dol, 13,83km, 1150 vm, 1141kCal. Oja, letelo je! Bolelo kot strela po tistem dolgem klancu navzdol, a je bilo vseeno enkratno! Rekord za dol, rekord za skupen čas. Bo treba drugič še tistih sedem minutk noter spravit, da bo magična meja treh ur premagana.

Mogoče res čudno zgleda, v pehanju za rekordom in čimhitrejšo hojo, pa vendar zagotavljam, da sem se imel povsem enkratno! Opažam, da prav nič manj ne vidim ali opazim, ko sem hitrejši. Sprejemanje se pač spremeni. Skratka - nič bolj ne bi užival v lagodni, počasni hoji.

Domov sem prišel še pred Heleno in Flori, ki sta v meglah Črnivca raziskovali možne prehode. In se kar takoj lotil priprave torte.

In potem ni kaj več veliko časa ostalo, je bilo treba it na pevsko revijo pevskih zborov občine Ig, v Iško vas, kjer je Flori nastopala, zvečer pa proslavit sedemnajstletnika. Sedemnajstletnika! Saj vemo, kako gre, kajne?

Sicer pa rad v stvari se spušča,
o kterih nč ne ve
in ker ter so zlo pogoste
mu vsaj to od rok gre.

Pankrti, Sedemnajst

Zvečer smo nekaj kinkal pred TV in pred knjigo. Huh, pa šele sobota je šla mimo!

Zadnjič sem se pritoževal, da mi sneg ne diši. Mogoče to ni čisto res.

Jasno, v snegu se me da še težje spravit iz hiše. Da bi šel tečt? Ni šans. Ampak za v hribe in hribčke pa ne bi smelo biti problema. Počasi se moram navajat na hojo v snegu, gaženje in podobno. V hribih zima traja precej dlje časa in če znaš in rad hodiš v snegu, ti ni treba čakat na junij, da bi šel na Sedlo.

Ampak začel bom bolj počasi.

Lani sva s Heleno od januarja do marca kar nekaj hribčkov prehodila, spomnim pa se, da sva od tega le ene trikrat kaj več gazila, drugače je bilo bolj suho. Zato nimam kakih velikih izkušenj s snegom. Po pravici povedano se ga celo malce bojim.

Zato pa, kot vedno pri mojih strahovih, se ga lotevam. Sicer počasi, ampak vseeno.

Markota ni težko nahecat, da bi šla kam v hribe. Je vedno pripravljen na kaj takega. V petek sva bila še prepričana, da bova šla na Malo planino, a sva se potem v soboto zjutraj malo premislila. Jo stisneva na domačo Murovico, bo čisto dovolj v tem snegu! Kar od doma, pa bo.

Pa sva šla malo gazit.

Po cestah je šlo hitro in enostavno. Po neshojeni poti pa malce težje. Včeraj je sicer moral nekdo hodit, tako je bilo vsaj malo lažje, danes pa sva bila s te smeri prva! Seveda brez slike ne gre!

Gor na Murovici sva malo gledala naokoli, potem sva pa rekla, da je najbolje, da jo mahneva kar malce počez. Saj je sneg.

Skozi gozd gre prav enostavno. Na čistini pa sva padla v 40-50cm snega, kar je bila prava muka. Najprej sem mislil, kako bom lahkotno odtekel tole do dol, na koncu pa sem skoraj dušo spustil... Težek sneg je presneto težko odrivat. Druga alternativa - prav nič boljša - pa je dvigovati noge pol metra v luft. Enkratno!

Ma, ja, uživala sva ko nora, snega je bilo res kar precej!

Do dol se mi je potem kar vleklo, se mi je kar naprej zdelo, da potrebujeva za dol še mnogo več časa kot za gor. Pa seveda to ni bilo čisto nič res, občutki o dolžinah so včasih so čudni. Res pa je, da se tisti gozd kar ni hotel nehat in če ne bi vedela, da ni še kakšne druge doline v bližini, bi se že začela sekirat.

Sem mislil, da bo potem na karti videti, kako sva hodila cik-cak, pa niti ni bilo tako hudo! Seveda mi nekaj poti manjka, uro sem vžgal šele, ko sem že dobro rintal v klanec!

14.5 kilometra se je nabralo, potrebovala pa sva kar 3:10. Ja, doma me je potem vse bolelo. Že dolgo ne tako! Zdajle zvečer je vse že bolje, sem se pa prej že zasekiral kam neki je šla vsa moja kondicija.

Še bo treba kam v sneg, pa čeprav mi ne paše!

Ker se je vedelo, da bo vreme prekrasno, smo vzeli s seboj taveliko zverino. In če jo že težko nosiš, seveda potem tudi slikaš z njo. Veliko slikaš. Pa še malce več slikaš. Priznati pa je treba, da ima Lubnik prekrasen razgled, vsako kočo se je tako dobro videlo!

Koča na Kriški gori, v letu 2006 smo se prvič matrali s Krti gor! Joj, se spomnim... kakšna muka s tisto malo kondicije!

Kališče. Prej nikoli, lani kar dvakrat. Enkrat s Krti. Drugič Najin Prvi Treking.

Kofce. Po dolgem času spet lani. Dvakrat.

Stol. Jej, eden lepših družinskih izletov!

Sv. Primož. O, tega pa poznamo. In to precej dobro... Od spredi, zadi, vmes, gor in dol! Še Tamauček je takoj rekel: Primožžžžž!

Sv. Jakob. Lani smo pravzaprav začeli z njim. Skoraj na enak dan... v snegu, v soncu. Je bil Jakob kriv, da sva lani potem začela tako dobro hoditi? Srečali smo se potem še enkrat s Krti pri Storžiču, ko so nam pri Franciju ponujali čevapčiče...

Blegoš. Tam pa res nisem bil že... no, ravno toliko kot tu, na Lubniku. Nekih 30-35 let. Poln je ljudi!

Ratitovec. Tudi tu velja 30-35... Še več ljudi!

Šmarna gora. V torek?

Kum. Lani? Predlani? Predlani že... z otroci!

Dom na Krvavcu. Huh, tega je pa malo manj... mogoče kakih 25 let. Enkrat smo bili trije sošolci gor za pusta. Brez smuč, jasno. Neverjetno. Da smo ostali živi...

Zeleni rob. O, ja, lani, s prijatelji!

Triglav s Kredarico in Planiko. 2006-ega že! S tule pa res zgleda tako presneto osamljeno mogočen! Niti enega hriba v bližini, ki bi mu lahko vsaj do ramen prišel!

Odkril sem pa tudi vsaj tri mojstre, ki so lezli po strehi Grintovca. Upam, da so imeli vso potrebno opremo!

In vse to sorško polje s tako prekrasnim ozadjem!!! Jebela cesta, ko sem se kar topil na vrhu...

Seveda pa se najdejo tudi cerkvice za katere preprosto ne vem, kam bi jih vtaknil. Ena njih je tale, morda Sv. Tomaž? Pojma nimam.

In tale, kjer nikoli ne vem - Sv. Jakob, Sv.Mohor ali kaj drugega?

Pa najbrž sem v navalu navdušenja še kakšno kočo spustil! Nekje proti jugu in vzhodu pa je bilo sonce in bi moral počakat do popoldan... Slike Snežnika, Murovice, Ciclja tako niso prav nič uspele... Naprimer Snežnik je takle v brezkontrastju:

A sem že povedal, da je z Lubnika prekrasen razgled? Sploh v takem lepem vremenu... Malo pa je za zavidat telim škofjeločanom!

Mater, kaj bi bilo super, da bi imeli tudi pri nas tak hišni hrib, kot je Lubnik za škofjeločane!

Stopiš iz hiše in lahko dve uri letiš gor in dol. No, saj naša Murovica ni takooo daleč, a dalj pa je, je nimamo čisto za hišo. Razvajenci.

Kakorkoli že. Ne vem od kje ideja, a izkazala se je za dobro. Pravzaprav za enkratno! Tako lepega dneva pa že dolgo ne!

Malo smo razmišljali od kje bi morali it, na koncu je prevladalo, da Tamauček že dolgo nikjer ni bil in da bodo 2-3 ure povsem dovolj. Zato pojdimo kar do križišča za Gabrovo, kakor tudi knjiga svetuje.

In smo se zakadili po cesti navzgor.

V vasi se potem začne pot, ko se priključiš tisti iz Loke. Od tam naprej piše še ena urica.

Bil je mraz, kar je bila še sreča, da ni bilo preveč blata, vse lepo pomrznjeno, sonček je grel in na koncu nam je bilo še vroče. Lepa pot nas vodi skozi gozd, kjer lahko srečaš še okrašene jelke, ne samo navadne!

Tamaučku sem začel pravit vic o dveh blondinkah, ki iščeta božično jelko v gozdu, a dlje od "blondinka" nisem prišel. Sva se že tam zapela in na koncu sem moral speljat pogovor nekam povsem drugam, ker mu nikakor nisem mogel razložiti, kako in kaj z blondinko... Jej, jej, vzgoja pa taka! Je pa zato vse skupaj minilo tako hitro, da se je že prikazala koča na Lubniku!

Na vrhu je enkraten razgled!

Je bil pa pred kočo privezan tudi kuža, ki je neusmiljeno jokal, lajal in se nasploh oglašal na milijon načinov. Njegov gospodar je najbrž veselo v koči jedel in pil in ga ni brigalo prav nič. Meni pa je šel pes prav pošteno na živce! Pa ne ravno pes, saj pes ni bil nič kriv, ampak tistega gospodarja bi kar zlasal.

Če, hudiča, ve, da pes joka in laja, zakaj gre potem sam v kočo jest in pit? Mi, vsi tisti, ki smo zunaj, pa moramo potem poslušat? Ja, res, saj na koncu ni nič, ampak, hej! Meni se je srce trgalo in pravzaprav tudi okrog nisem mogel gledat, ker sem bil že čisto živčen. In zakaj? Čemu? Ker je nekoga prav brigalo za vse ostale? Grrr.

Dom je bil popolnoma poln, v takem lepem vremenu to sploh ni bilo čudno, imajo pa zato hitro in prijazno postrežbo! Spili smo čajček, dol je šlo potem kar samo. Malo je bilo treba pazit na poledenelo pot, a hujšega ni bilo. Ena slovenska se najde takoj na 1000m. Vse, samo da lahko pijemo in to brez greha celo, kaj?

Dol smo leteli, čisto res smo tudi tekli in to sploh ne malo. Čeprav je malce težko, ker je veliko ljudi na poti. A korenine so korenine! Nato sva v vasi s Tamaučkom zavila navzdol po poti še do ovinka ceste, Helena pa je šla po avto. Da malo raziščemo, kje vse so poti. Seveda je imela Helena prav, midva sva nato na poti "čez Lužo" naletela na tone blata. Kakor smo prej dobro skoz prišli, je bilo tu prav obratno.

Oba blatna sva priletela čez korenine dol! Uh, korenine, to je pravi užitek letet dol, Tamauček je tako navdušen, da mu je čisto vseeno za podaljšano roko...

Pa potem še kar nismo imeli dovolj. Ker je pa ravno pisalo Stari grad. Pa še nikoli nismo bili tam. Pa smo bili torej zdaj. Je treba kdaj kaj novega pogledat.

Tamauček je imel že malo čez glavo in je bilo treba pristopit k motivacijskim vajam. Ki so bile kar uspešne. Vsaj dokler je voda v bližini, pa magari v trdi obliki.

In to je bilo to od izleta. Enkratno. 8.74km smo naredili, hodili pa smo kar 2:58. Naredili slabih 600 višinskih metrov gor in 730 dol. Za začetek novega leta več kot luštno!

Tole je pa res bil užit dan! Ni hudir, dobro smo začeli!

Zbor je bil ob pol osmih.

Ob pol osmih je bil tam natanko en (1). Še midva sva zamudila...

Potem se nas je nekako do osmih nabralo osem. Ob veliki pomoči mobilnih telefonov, zastraševanja in podobno. Nekaj se jih je ustrašilo snega in mraza. Nekaj se jih sploh ni pustilo motit.

Eni pa smo šli. Natanko ob 8h.

Malce naprej smo pobrali še enega, tako da nas je potem korakala četica devetih. Pravzaprav povsem dovolj. Večja skupina bi šla skoraj sigurno bolj počasi, bolj bi se razvlekla, bolj bi bilo nevarno itd. Čeprav smo v celem pohodu srečali < 10 avtomobilov in 1 plug, ki je hotel uničit zimsko idilo.

Pa mu ni uspelo, ker je bilo kmalu konec njegove občine. Naprej pa seveda ni šel. Mi pa smo jo mahali kar naprej in naprej!

Vmes smo klepetali, se ogromno smejali in se tudi veliko slikali!

Iskanje toplarjev, kjer smo se najraje ustavljali, je postalo prav luštno opravilo, čeprav jih ni bilo toliko, kolikor bi si želeli!

V vsej tisti pravljici, kjer je bilo vse tako fino belo, kjer asfalt naenkrat ni bil noben problem več, kjer... jah, tako lepo je bilo, da je kar težko povedat! Že samo dejstvo, da smo se spravili ven v takem vremenu, nam je dalo energije, da smo bili kar naenkrat v Tuhinjski dolini.

Na malici.

Gobova juhica in ričet in malo se pogret s kuhanim vinom. Pobožat mladičke in to kar njih 8!

Odhod iz gostilne je bil pa malce bolj nerodna zadeva. Od kuhanega vinčka so se nam zmedile noge in postalo nam je prijetno in preveč toplo. Pa je bilo treba kar v mraz, sneg in led!

Na drugi strani je potem začelo malo bolj mesti, še bolj zoprn pa je bil veter, ki je kar dobro bril.

Na tej strani, s Tuhinjske proti Črnivcu, se je tudi začel malo hujši klanec. Ki smo si ga še sem in tja zabelili s kakšnim prečenjem ovinkov.

Ki se je enkrat slabo končalo. Smo morali it nazaj. Ups. Ampak tamle na koncu je kar nekaj ovinkov, ki bi jih lahko še bolj sekali. Drugič, ne pozimi, prav?

Medlo je pa vedno bolj. In vedno bolj je bil mraz. Ugotovili smo, da je vsaj vreme dostojno pravega moškega!

Ali pa se nam je samo zdelo. Ker kar naenkrat je pisalo le še: 0.6km! Kako pa to? smo vsi zatulili v en glas?! A gremo še en krog?

Še par minutk in smo bili na toplem, v koči. Kjer nas je seveda čakala hrana. Hrana. Hrana. In še malo hrane.

Najprej krvavice. Potem pečenice.

Čez tri ure pa še golaž, kot da nismo bili (še) nažrti ko pujsi!

Povsem jasno je bilo, da smo pojedli mnogo več, kot smo porabili v pohodu do sem... Pa kaj čmo, to je bil tudi neke vrste novoletni pohod, žur, zabava, zato se nismo kaj veliko sekirali in smo raje še malo jedli.

Potem je bil žur. Za nekatere do jutra. Jaz sem vstal, ko so šli v štalo. Jaz pa gledat sončni vzhod!

Mrzlo jutro, presneto mrzlo, a kaj tako lepega že dolgo ne! Sicer je nekaj časa trajalo, da smo se vsi zrihtali, a končno smo le krenili! V prelepo sončno jutro in prekrasen zasneženi gozd!

Skozi ostanke naravne katastrofe na Črnivcu smo bili v slabe pol ure na drugi strani hriba,

prav pred domom na Črnivcu, oz. 902.

In s tem je bil naš cilj izpolnjen, dosežen! Bravo Krti! 

Spili smo kavico, se narežali ko nori, nato pa bolj in bolj uživali!

Se metali, valjali, zmrzovali in vse, kar je luštnega

smo za vas, predvsem pa za nas, vaši Krti, ki vam vsem želimo veliko lepega tudi v naslednjem letu! In še več takih pohodov in tako prekrasnih dni!

Še spucat avto in je bilo kar treba it. Z žalostjo zaradi odhoda, a z veseljem zaradi prelepega doživetja! Še dobro, da sem avto prejšnji dan gor pustil, anede?!

Pohod od Krtine do Sovinje peči je na koncu nanesel le dobrih 20 km, kar je kar dosti manj, kolikor sem računal, da se jih bo nabralo. Kako to, ne vem. Črnivec se zdi tako presneto daleč, na koncu pa se izkaže, da je do tja le ubogih dvajset kilometrov?! Jej, jej, jej. Za njih smo porabili 5 ur in 6 minut. Kar pridni! Mare seveda ne bi bil Mare, če ne bi šel še nazaj domov peš. Sam je porabil za nazaj le tri ure in pet minut. Hja. Smo preveč toplarje iskali in se greli z različnimi pijačami, ki imajo znižano ledišče?!

Resnici na ljubo je do Črnivca še nekaj malega, a hoje je kvečjemu za slabe pol ure. GPS sem pozabil, a računam na največ dva km čez hrib.

Pa ravno zaradi snega, mraza, samote, prav zaradi takšnih razmer, bi lahko ta izlet uvrstil med ene najlepših sploh. Njegove zahtevnosti niti opazili nismo, tako smo bili vsi navdušeni. Še bomo organizirali kaj takega!

Ja, jutri pa gremo.

Tisto, kar smo zadnjič raziskovali, se bo jutri spremenilo v realnost in v celotno prehojeno pot. Vsaj upam, čeprav me je strah. Upam pa zato, ker je za jutri tako lepo napovedano. Sneg, sneg, sneg, sneg.

In kakor vse zgleda, jih bomo imel okrog 20. Centimetrov. Kar pomeni - vsaj v zadnji polovici - kar nekaj gaženja. Zdaj pa ne vem, kaj naj obujem...

Eh, težav in težav.

Sem pa prepričan, da bo presneto mraz in skrajno lepo. Samo na to moram pazit, da mi bo toplo. Pa bo! Pa tudi s tem bo nekaj težav, ker gremo danes fantje gor zakurit. Kar pomeni... kaj to pomeni? Huh, če bomo do polnoči doma, bo super. S.u.p.e.r.

Proti Šentiljski bo tole res mala malca ampak vseeno... ko premišljujem, kje vse gre pot, se ji ne zdi konca!

Od Krtine do Črnivca?!

Bomo sproti obveščali, kje smo in če smo že zasneženi, jasno! Koornk, Twitter, Facebook.

Včeraj sem bil nad navdušen - uauuu, uspelo nam je!!!

Danes sem skeptičen - saj to res ni nič takega, no! Poglej rezultat, a res nismo mogli bit hitrejši?

Čez dva dni bom realen (zase) - porkaduš, tole pa ni res kar tako, smo face, ni kaj!

Iz skrajnosti v skrajnost me malce vleče in meče, vendar pa je to pri takih dogodkih tudi za pričakovati. Preveč adrenalina, preveč takih in drugačnih hormonov, preden se stanje izravna, nekaj časa traja in človek je težko objektiven.

Na 58,16km in 12:32h hoje sem lahko povsem upravičeno ponosen! Je dokaz da lahko, da zmorem, da se mi da in da imam prijatelje, ki so to pripravljeni početi z menoj. Kaj bi si človek pravzaprav lahko še želel?

Pa bi tokrat raje čustvene zadeve preskočil, povsem lahko se zgubim v jadajadajada ali pa v prevelikem navdušenju. Čeprav bo najbrž težko, ker je spomin še topel, vroč!

Kolikor zgleda, smo vsi trije začeli nekje sredi noči. En se je premetaval v postelji, druga dva pa sta morala najprej še na pot.

Vse skupaj se mi je zdelo kar malce morbidno, noro. Sreča, da sem navajen... sva pa z Wego celo pot iskala dovolj pameten razlog, kako bi se izognila tej nori ideja, a na koncu uvidela, da nama ni rešitve. Rajko bo pač pritiskal toliko časa, dokler ne bova šla.

Pa smo torej šli. Enkrat je treba dat to skoz. Pejmo pogledat, kaj pomeni 56km in 12-13 ur hoje!

Prišla sva natanko ob 5:00, 5:02 je bil Rajko že v polni opremi dol, 5:09 smo pa že krenili dogodivščinam naproti! Iz Sladkega Vrha v smeri proti urinem kazalcu gremo iskat take in podobne skrinjice:

Na koncu se je izkazalo, da smo večino blata in večino drsečih poti naredili ravno ponoči! Podnevi smo raje hodili po asfaltu in ostalih poteh. Gaziti v blatu je najbolje ponoči, se ne sekiraš toliko... Še prej pa pozabiš na raznorazne nevarnosti v obliki fino drsečih stopnic in podobno.

Kar naenkrat se je potem zdanilo, meni se je pa zdelo, da hodim že celo večnost. Pa se pravzaprav še ogreli nismo dobro. Je pa bil čas za čajček. Brez ruma ob  8h, jasno.

Tank na Šentilju v spomin vojne je seveda treba slikat. No, pravzaprav je tako, da smo od začetka kar veliko škljocali, potem pa vedno manj. Bolj ko smo bili utrujeni, bolj malo se nam je dalo kar naprej vleči fotoaparat iz žepa. Še posebno na koncu, ko je začelo še pihat, nisem več slekel rokavic.

Tole je bil najvišji del poti, ki se je kar naenkrat prikazal pred nami. Jah, ni se kar naenkrat, smo morali kar fino riniti v klanec.

Potem sem pa jaz povsem izgubil orientacijo in se z njo nisem niti več trudil. Vem le, da mi je šlo strašansko na živce, da smo kar naprej gledali Pohorje in to vedno v isti smeri in vedno približno enako oddaljeni. Prav takšen je bil tudi nek stolp, ni in ni se hotel nikamor premakniti, mi pa hodili kot nori!

Štempiljke pa so se počasi nabirale.

Tam nekje smo srečali še neko ogromno bukev in smo jo šli izmerit. Malo težko je bilo slikat, kako jo objemamo, bo moral Rado slike pokazat.

Mrzli studenec je bil nekje pod nekim hribom, pravzaprav pojma nimam več kje.

Vseh stvari, pogledov, razgledov, pokrajine in sploh vsega je bilo toliko, da sem se počasi kar zaprl in v betico ni šlo prav ničesar več. Ko se človek ukvarja sam s seboj in s svojimi strahovi, ni kaj veliko prostora za kaj drugega. Strahov pa kolikor češ oziroma le en, glavni: bom zmogel?

Potem pa smo bili kar naenkrat na polovici poti! Devetindvajseti kilometer in ogromen pes, ki živi od Rajkovih sendvičev.

Meni so borovničke malo pomagale, zdelo se mi je, da sem utrujen že mnogo preveč, da bi zmogel še polovico.

Pa smo potem čakali in čakali lovski dom. LOVSKI DOOOOOM smo tulili in ga na koncu tudi dočakali. Huh.

Tu smo si spet privoščili malo daljši postanek - kako hitro se ti postanki naberejo! - in spili čajček.

Tukaj je tudi neka prelomnica, ko te začne vleči domov, saj si čisto blizu Sladkega vrha, par km, ti pa jih moraš narediti še dobrih dvajset naokrog. Zato je mene malo dajal psihični pritisk in sem v poteku poti prav videl nekoga, ki se je izživljal in podaljševal kilometre kot nor! Sicer pa zdajle - iz karte - vidim, da sem imel povsem prav!

Ta prave gorice, samo gor in dol in gor in dol in gor in dol. Ravnine je natanko: 0. Nič. Uf.

Nakar - nekje med sitnarjenjem - se je kar naenkrat prikazala Zg. Velka, teren, ki ga že poznamo!

Tokrat nič pizze, tokrat ni bil to cilj, čakalo nas je še kar nekaj km. In to ravno tistih, ki sem se jih najbolj bal. Saj je vedno tako, odloča nekaj tistih zadnjih kilometrov.

Tam nekje me je potem začelo štihat koleno. In to kar precej. Sem se fino ustrašil, pa je sreča kar naenkrat bolečina povsem izginila. Še dobro! Že tako sem bil preveč siten in sem ponucal že dve uri sitnobe, za tretjo sta mi pa fanta zabičala, da je ne bom več dobil! (Vsako uro je bil en od nas lahko siten, v takem pravilnem zaporedju.) Res se razvijam v presneto sitnobo, ne vem, kam bo to pripeljalo, ccccc.

Rajko je bil natančen vodič. Niti enkrat se ni zmotil, v celi poti je le ene dvakrat zgledalo, da je stopil korak iz začrtane poti. Tudi ponoči ni bilo nič drugače. Kot da bi imel postavljene tirnice. Vse zmote in podaljševanja so nam bila tako prihranjena. Vsi napori orientacije tudi. Je pa bil po drugi strani pedanten ko hudir. Nič prečenja! Nič krajšanja! Nič, nič, nič. Po poti! Tudi za meter se ni dal!

Naslednjič, ko gremo po rokovnjaški, bo povsem drugače. Jaz sem mnogo bolj kaotičen!

Našli smo tudi zanimivo stvar, ki je nisem videl še nikoli:

Kaj narediš s takim lesom? Pustiš, da zgnije?

Potem pa se je že kmalu spustila - spet - tema. Mi pa spet ob Muro, na blato. In če začneš v Sladkem vrhu in greš po poti nasproti urnega kazalca, se ti zgodi, da te tik pred ciljem, ko že vonjaš pivo in dom, usmerijo navzgor v presneti klanec. Do zadnjega štemplja. Le čez tono blata se moraš prebit, pa je!

In še malo dol, do Mure... potem pa je tu že kraj zločina in tista kratka proga MC I s katero se je vse skupaj začelo in spomini te preplavijo. In ko stopiš še na progo Sladkih 6... jebemti, tisto rampo bi najraje kar objel! In ker se po taki progi preprosto ne hodi, se vsi trije zaženemo v šprint, ki ga še zmoremo.

Do konca, do začetka!

And the rest is... Ja, res. Najbrž je čisto res. Tudi ta naš Pohod bo postal naša zgodovina, tako kot pravzaprav vsa naša druženja, ki nas vežejo in ki nam prinašajo vse to, da zdržimo, da se še naprej navdušujemo in da si želimo še!

In čisto, čisto na koncu nas je razvajala še Marjetka, da smo dobili nazaj še tisti kanček energije, da sva se lahko z Radotom še odpeljala proti domu. In kot vedno je tudi tokrat ura tako hitro šibala, da sva se spet morala mnogo prehitro poslovit.

Čevlji so se izkazali. Žuljev na srečo nič. Bolečih nog: dve. Še celo roke me malo bolijo, dvanajst ur uporabljat palice tudi pusti posledice. Noge imam kar trde, danes bolijo mišice, zanimivo. Ostalo je super. Počutje je vedno boljše, čeprav me je zjutraj nekaj hotelo dajat grlo, včeraj je kar nekaj časa precej grdo pihalo.

Rezultat 12:32 ni za hvalit se, vendar pa je vedno tako prvič. Pojma nimaš kaj te čaka in ne bi bilo ravno pametno vso energijo porabiti prekmalu. Zato smo sicer nekaj malega tekli, a res bolj malo. Sem ju priganjal pa sta si najbrž mislila svoje - potem te bova pa morala nest, ko te bo pobralo! Po drugi strani pa tudi ni tako slabo, zdaj progo poznamo in vemo tudi, kaj je to 58km.

Saj je še na karti Slovenije to kar dobro opazen zmazek!

Višinske razlike ni prav veliko, čeprav kar naprej hodiš gor in dol. Nabere se 1770 višinskih metrov.

In to je to. Hvala E-kipa Srčnih! Tole smo kar dobro opravili. S srcem.

Ta vikend je bil pol iskanj!

Najprej sem v soboto na WebCampu jaz iskal znanje, ideje, ljudi in še kaj. Pravzaprav so na takem dogodku prav vsa predavanja super, če pa se zgodi, da te predavanje ne zanima, pa le pomeni, da si se usedel v napačno sobo. Nekateri predavatelji pa so pač dobri, drugi malo manj, a prav vsi se trudijo. Vedno pa je dobro videti poglede iz drugih zornih kotov. Sem pa pobegnil pred zaključkom, me je kar namatralo.

V nedeljo pa je šlo za popolnoma drugo iskanje!

V decembru se nam namreč obeta pohod od Krtine do Črnivca in treba je bilo najti ustrezno pot. Nekaj časa sva mutila, ampak ne preveč, sva kar popokala Tamaučka in smo šli. Bomo že nekako, malo se bomo peljali, malo pa hodili, smo si rekli.

Dan sicer ni bil najlepši, preveč vse mokro, po kakšnih kolovozih se ni bilo za vozit. Čisto lahko bi potem klicali traktorje na pomoč, džip gor ali dol...

Je bilo zato treba it naprej peš, avto pa naokrog. Čeprav, na koncu je bilo tega zelo malo, saj se je izkazalo, da je cesta potegnjena pravzaprav še najboljše. Čim bi hotel malo zavit s ceste, si že v grapah in hodiš samo še dol in gor, to pa je vseeno preveč.

Sva pa zato iskala vsaj čim manj asfalta. Da bomo hodili vsaj po makadamu, to je vsekakor bolj prijetno. In po čimbolj pustih cestah.

Ko bomo prečkali Tuhinjsko dolino, bi se prilegla kaka malica ali pa pivo (ja, ja), zato sva se jo spravila iskat. Seveda sva jo našla takoj za vogalom in ker je treba pač vse preizkusiti... sva preizkusila tudi to.

Na koncu nismo in nismo hoteli it. Gobova juha in gobova juha in še malo gobove juhe in a ne bi še malo gobove juhe? pa še eno gobovo juho preden gremo... itd. itn. Skratka, gobova juha je bila zakon, to res ni težko razbrat.

Smo se kar težko odtrgali od mize in šli naprej, do Črnivca se nam ni zdelo tako blizu. Čeprav na koncu je bilo, ker ni bilo treba prav nič hodit, saj je cesta prav lepo speljana. In še ena gostilna vmes. Mi smo jo spustili, na ta pravem pohodu pa ne verjamem, da jo bomo...

Na koncu nam je že skoraj bencina zmanjkalo, toliko smo se pojali po hribih. Pa nič dosti še hodili, zato sva karto še enkrat preučila.

Tam nekje je bilo še nekaj malega nepoznanega - kaj pa če bi šli malo drugače? Mogoče pa je makadam?

In je bil! Še dobro, ker je bil Tamauček res že povsem naspidiran. No, pa njegov fotr je tudi že imel mevlje v riti.

Zato smo si - čisto nepričakovano seveda - ustregli z nekaj malo brezpotja in z milijonom različnih kolovozov, ki gredo vsak v svojo smer. Po celem dnevu lastnih nepravilnih odločitev, sem tokrat vse pripeljal nazaj pravilno! Sicer je šlo precej vigl-vagl (ta srednja pot počez):

a iz hoste smo prišli ven toliko daleč od avtomobila, ha!:

Ampak moram priznat, da je bilo to edino pametno, kar sem sproduciral ta dan. Vse ostalo mi ni šlo najbolje in sem bil ena velika sitnoba. Še dobro, da imajo žene včasih neverjetno potrpljenje...

Bedne karte so preprosto bedne in me delajo besnega! Ta država res ne more sproducirat kaj boljšega od teh kart, ki jih imamo danes? A se sploh zavedamo, od kdaj so karte 1:25.000? Kriza. Kolovozi so ceste, ceste so kolovozi ali pa tudi to ne, hiše so, hiš ni, hiš je mnogooooo več, le hribi ostajajo takšni, kakršni so. Čudno. Evo, pa sem spet začel... Ne, ne, ne!

Mati in sin sta bila večino časa zatopljena v pogovor, jaz sem se pa sekiral, kje in kako bomo prišli sploh ven... če bomo. Ju pa občudujem, ker mi takole zaupata in se prav nič ne sekirata, kjerkoli se pač že moramo pojati, pa čeprav čez drn in strn brezpotij. Že vesta, da uživam.

Tako.

Pot smo začrtali, za ene sedem uric jo bo. Skupaj s pivom po mojem. Ali pa več. Ali pa manj. Saj je vseeno, pohod je pohod, važno je, da se bomo imeli fajn in da bomo videli, da se da marsikam priti le z nogami!

Avto je potem Helena oprala popoldan. Jaz bi takega pustil, zakaj pa - hudirja - imamo džipa?!

Hotela sva jo mahnit le na Kamniško sedlo. Vedela sva, da bo lepo vreme, a čas naju vedno priganja, zato bo do Sedla čisto dovolj. Da ne bodo otroci preveč sami in tako...

Pa je prejšnji večer klical Marko in izrekel čarobno besedo: Žmavčarji! Sam še nisem hodil po tistih brezpotjih zatrepa bistrice, a sem si vedno želel! Vedno v čakanju nekoga, ki ve kje in kam gre pot. Prav tako bi se odzval naprimer na Šraj peske, pa na Srebrno sedlo, pa na... ja, par krajev v bistrici me še kar čaka...

Zato sem seveda takoj pograbil idejo: "Ja, seveda, gremo!" V ene treh, štirih, petih urah bomo pa že!

In smo šli.

Malce me je presenetil ta zatrep doline. Sicer sem ga že velikokrat gledal, pa zgleda še nikoli videl. Turska gora ti je namreč direktno nad glavo, čisto blizu. Strmina pa taka... a tukaj čez da gremo???

Pa kar gremo počasi. Zamotit se damo vsemu, tudi lovskim opazovalnicam, ki so prav dobro nameščene na vrhu skale!

Čas se podaljšuje, strmina pa niti ne popušča. Čez en prag, pa čez drugega, potem se pa že začnejo melišča... Turska gora pa še vedno kraljuje nad nami.

Nato ostro zavijemo levo in ob melišču po travah najdemo pot direktno na Male pode. Bivak na Malih podih je takoj za vogalom.

Prekrasen pogled je z njega, danes se nam še posebno smeje, ko so vse doline v megli, mi pa v takem prelepem sončku! Kar sedimo in občudujemo razgled, malicamo in se še malo razgledujemo. Prav nikamor se nam ne mudi.

Pot čez Žmavčarje je divja, ozka in precej nevarna, a vseeno se je loti precej pohodnikov. Pravzaprav jih je zelo veliko, na vrhu Turske gore jih je v času, ko smo mi pri bivaku, sigurno kakih štirideset. Polovica jih je prilezla gor najbrž čez Turski žleb, polovica pa čez Žmavčarje, za kje drugje je še prezgodaj, vsaj zdi se mi tako. Pa vendar se v vsej tisti divjini in velikosti vsi ti ljudje kar izgubijo. Seveda jih srečujemo, a kakšne večje gneče ni. So pa naokrog tudi drugi prebivalci tega planeta. In to celo nadvse prijazni!

Poti od bivaka naprej pravzaprav ni. Vsak se znajde po svoje in včasih pomaga, da si kdaj tu že šel, s tem si sigurno prišparaš kakšen vzpon in spust. Če pa nisi še, potem pa slediš možicem! Če pa je naprimer megla, se pa raje kar obrneš. Te razjedene kraške skale in konte so popolnoma enake ena drugi...

Mimo Turskega žleba, ki je tako temen, da ga niti vidim ne, kaj šele, da bi ga slikal, se zaženemo še v zadnji hrib, direktno proti vrhu. Razgledi nas že presneto dobro nagrajujejo, Skuta in Rinke pa se s te strani res pnejo v vsem svojem sijaju!

Proti vrhu nas čaka še celo sneženi zoprnež. Seveda se ga ustrašim in potem prestrašim še vse ostale. Sicer prav nihče ne uporablja ničesar, jaz si pa le navlečem svoje žabice. V lastne gojzarje v snegu nimam prav nikakršnega zaupanja. Ampak na nekaterih predelih je sneg trd ko kamen in če že s sabo vlačim derezice, zakaj jih ne bi uporabljal?

Potem smo pa takoj gor. En, dva, tri. Kakor je bila prej gneča, tokrat ni gor nobenega več, razen Boštjana, ki ga seveda takoj ponucamo za skupinsko. Še dobro, da je gor vsaj on!

V tistem času nama je že nekako jasno, da z najinim "hitrim" prihodom domov ne bo prav nič. Vse se je zavleklo čez vse meje in ko smo na vrhu, je ura že toliko, da naju kar malo stisne. Počasi se vlečemo danes, počasi!

Pa še dol je treba prit! Po vseh tistih strminah, sigurno ne bo šlo prav hitro... Toliko časa tudi že hodimo, da je meni zmanjkalo vode. Nekaj se matram s snegom, a, hej, v termoski pa se sneg sigurno ne bo stopil! A se vseeno ne dam motit. Bom že nekako!

Po melišču dol gre malo hitreje, a dobrega kamenja je le malo, vse ostalo je potem zoprno, zoprno, zoprno.

No, z dobro pripravljenimi nogami še kar gre. Nama s Heleno spust ne dela kakih težav, mene je le strah zaradi te presnete strmine. A se izkaže - kakor vedno - da je vse skupaj brezveze. V tem dnevu se že toliko navadim na strmine in razglede, da me počasi strah mineva.

Še skok čez strmino, dve

in smo že dol. Mogoče zgledam malce naveličan, ampak nisem. Le presneto slabo vest imam, ker naju cel dan ne bo...

Plan se je povsem sfižil in vse najine obljube so padle v vodo. Še za en rojstni dan smo bili popoldne zmenjeni, ki sva ga potem na poti navzdol kar naprej premikala...

Po drugi strani pa tako lepega dneva že dolgo nisva imela! Tako lepa in divja pot, sicer težka, pa vendar enkratna! Razgledi za znoret, sonček, lepote take nore - sploh za naju, ki v hribih tako uživava... da... da sva na koncu še bolj zmedena in v precepu.

Morala bi biti doma, pa sva zraven vesela, da nisva mogla biti doma. Majčkeno frustracije pa sva dobila. A to sva si povsem zaslužila!

Na koncu smo za vse skupaj porabili krepkih osem ur. In kakorkoli vzameš, ja, na koncu sem bil že kar dobro zmatran. S čimer pa seveda ni prav nič narobe.

Tale jesen naju nagrajuje s tako prelepimi dnevi in tako prekrasnimi izleti, da sva ji lahko le hvaležna. Še bo treba it, še!

Približno 1300 višinskih metrov na 6,8km (gor in dol) poti. Primerljivi višinci s Sedlom, a za pol krajša pot. A to pomeni še enkrat bolj strma?!

GALERIJA

Končno sem se tudi jaz zganil in uredil spomine - slike.

Ker pišem zadnji - vsi so že napisali kaj, Helena, Wega, Vreme - mi pravzaprav ne ostaja veliko. Veliko je bilo že povedanega, opisanega, poslikanega. Zato upam, da se ne bom ponavljal in brezveze porabljal prostora. V vsakem primeru pa bo to moj pogled na zadevo, s stališča organizatorja in traserja najbrž tudi malo drugačen.

Vse skupaj se ponavadi začne že zdavnaj prej. Vse tiste poti, ki sva jih že tolikokrat prehodila, so se zdaj končno združile in postale eno. Zato je samega trasiranja pravzaprav malo, večinoma se dogaja doma, s karto na mizi in veliko premišljevanja. A to ne pomeni, da ti ni treba čisto nič več, ja, progo je treba na koncu prehodit, da vidiš še tiste male in skrite reči, ki si jih pozabil. Pa pomerit seveda. Naredit ocene kilometrov, časa ipd. Pa še potem se zgodi, da o nekem delu poti preprosto nimaš pojma...

S tamaučkoma smo šli prehodit pohodniško varianto. Jaz pa sem se enkrat potem zagnal čez celo, kar seveda nisem mogel prav na veliko opisat, le meritve in predvidevanja sem lahko spravil v razpis.

Rezultati, navodila, karte in vse, kar vam lahko pride prav ali pa tudi ne, se nahaja tukaj!

Jaz pa bom začel takrat, ko je Helena skoraj končala svoj sestavek. V polni temi in na začetku Izziva. Najinega.

Nehalo je deževati v istem trenutku ko sem odnesel prvo robo v avto. Že to je bilo olajšanje in pol, prav lahko bi deževalo še uro, dve, tri, cel dan...

Prva KT, KT3 Ultra je bila še v temi, bore malo sem videl, še dobro, da lučke nisem pozabil...

Kakorkoli sva vzela, vse hribe je bilo treba v vsakem primeru prehodit, ni načina, da bi prišel do njih z avtom. Murovica, Cicelj, spust dol s Ciclja in potem čez Komovec, to vse sem moral prehodit in naštimat KTje. Kar nekaj dela, je bilo treba začet pač še v temi.

Na Murovici je bilo že malo bolj svetlo, a v gozdu še vedno temačno, nič mi ni bilo, da bi kaj veliko tekel, v mraku sploh nič ne vidim.

Na Ciclju je bilo pa že kar ok, lučko sem lahko snel, ni več pomagala. Je pa bilo še vse sivo in deževo in mokro in le želel sem si lahko kaj takega, kot je bilo pri trasiranju:

Tudi tokrat me je najbolj skrbel spust s Ciclja, morda celo še malo bolj, saj je bilo danes vse mokro. A sem bil trden, saj moram preizkusit progo, potem vsaj nihče ne bo mogel reči, da nisem trpel prav enakih pogojev! In sem jih! Dričal sem se dol kot nor, tokrat sem šel malo bolj levo, kjer je bilo morda malce bolj blatno, a nisem naletaval kar naprej na neprehodne čistine. Nekje na polovici sem celo naletel na kolovoz, ki sem mu potem sledil povsem do ceste in prišel nanjo celih dvajset metrov desno od KT7. Uau. Sicer je bil tudi kolovoz blaten in počasno prehoden - drseč, a vseeno, v suhem bi bil tule dol še petnajst minut prej...

Postavim KT in že je tu Helena.

Čisto dol do potoka pa tokrat res ne bi hodil, bi moral še kako uro prej vstat... Ja, kompas pomaga, tudi takim, ki večkrat tam okrog hodijo, še posebej, če greš rad vedno kje drugje.

Mimo moje KT me je prepeljala na drug hrib in me spet tam pustila. Pridi kmalu!

Sončka sicer (še) ni bilo (slika je s trasiranja), je pa že dišalo po lepem dnevu. Sem se zapodil še v zadnji hrib, prva in druga KT sta mi povsem znani in vedno pridem do njih na isti način. Kar pomeni skoraj naravnost in hitro. Pa čeprav naprimer zadnja KT nima nobene dostopne poti in je povsem skrita v gozdu. Ni problema, sem si dobro zapomnil kje in kako.

Problem pa je z zadnje KT priti do Cilja. Huh, to mi pa je delalo težav in mi jih še. Res je, da lahko urežeš čisti azimut na zahod in boš prišel, a kaj, ko se takoj za hribom pred teboj znajde hudičeva vrtača. Vanjo ne moreš, moraš okrog nje. In potem sem pa že tam, kjer ni muh. Čeprav tokrat sem prišel lepo, malce vijugal sem in tja, a nazadnje povsem zadel letno gledališče. Nesreča je bila le v tem, da sem se šele v zadnjih metrih povsem zmočil! Cel čas sem zdržal suh, niti enkrat padel, evo, na koncu, tik pred ciljem, pa sem se zapodil skozi listnato podrastje zaradi katerega sem bil popolnoma premočen!

No, s hribov sem se prikotalil ravno ko so začeli ljudje hoditi na start. Ufff, za las! Organizacija, pomoč, pozdravljanje... huh, saj nisem vedel, kje se me drži glava. Poleg tega čisto premočen, rezervne hlače pa sem pozabil doma. Pa sem navalil na šnopček, da se ja ne bom prehladil. No, saj kaj prav groznega ni bilo, le čas je še mnogo hitreje letel...

Pol ure/uro po odhodu prvega tekmovalca pa sem že moral kreniti. Na "živo" KT - pri Vrhpoljski cerkvi.

Malo za dvigovanje morale na sredi poti, malo za spodbujanje, malo za vodo, malo za (dovoljena) poživila in malo za pravilno usmerjanje tekmovalcev, ki se bodo zgubljali na poti s hriba. Da jim bom bližje! Dobra strateška točka na kateri sem sušil predvsem svoje stvari...

Kako sta Srčna dva obdelala progo, je seveda cela štorija, ki je jaz ne bi ponavljal. Morda bi le omenil mojstrstvo, ko izgubiš kartoin sotekmovalca pa se vseeno vrneš domov živ! Veliko smo se pogovarjali po telefonu, to je pa res. Na koncu sta le uspela in brez karte, a s sotekomvalcem, prišla do cerkve. In če bi ju potem še čakal, da gresta še čez en hrib in... eeeeeeeh.

Sem se jima raje kar pridružil in ju malo priganjal, kar se sicer čudno sliši, a je res. Jaz, mali počasni tekač na kratke proge priganja velika maratonska mačka... Jej, jej, jej. Pa ne da sta bila utrujena? Ampak gasilsko nam je pa vseeno uspel nardit!

Nekje pri predzadnji KT smo pobrali še Bufota, se mi je zdelo, da ima počasi kar dovolj...

In na tistem zadnjem klančku, v tisti zadnji hosti mi je nato v velikem stilu uspelo najprej zvit gleženj in se nato nekje vmes še zvrniti počez, kolikor sem bil dolg in širok. Grrrrr. Seveda pa sem imel spet težavo s prihodom na Cilj, pa tako sem se hotel postavit pred fanti... ampak, saj vemo, kako je v teh primerih. Namesto velikega samozavestnega peljanja vseh izgubljenih (vam bom JAZ pokazal!) čez hosto, sem se zvrnil, si zvil gleženj in se na koncu še skoraj izgubil. Še danes je moj ego precej ranjen in tole prav težko opisujem... Takoj, ampak res, v istem trenutku, kot mi zraste greben, ga moram takoj porezat. Do konca! Saj povsem razumem, da takšnale nadutost in namišljena superiornost ni prav nič dobrega, ampak včasih bi si jo želel vsaj kakih deset minut! Ne pa, da me življenje takoj (TAKOJ) natepe nazaj... Z gležnjem, padcem in povrhu vsega še z izgubljenostjo. Da si ja ne bi kaj pomotoma domišljal.

Moja prehojena pot je zgledala takole - prejšnje dni, ko sem jo umerjal:

Zdaj točno vem, da je treking ena velika dogodivščina. To je povsem dokazano. Je pa pri tem res, da se največ dogaja tistim zadnjim! Neverjetno veliko, tako našim Srčnim in Bufotu in tako zadnjič na Gorjancih nekomu drugemu! Štorij za celo pest, štorije, ki bi si jih lahko noči dolgo govorili ob tabornih ognjih... Dogodivščine.

Dogodivščina pa je seveda tudi organizirati tako dogodivščino. Že s KTji se je začelo, ki smo si jih sposodili pri Tabornikih RST Domžale. Po dogovoru bi jih dobili 11, po telefonu ob prevzemu jih je bilo le še 9, ko smo pa doma pogledali v vrečko, jih je bilo pa le še 7. Opla.

Saj ni hudega, človek se hitro zateče k improvizaciji, a vseeno so potem kakšne stvari čudne, če ne že smešne. Namesto zastavic potem visijo društvene majice, namesto perforatorja pa je flomaster.

Pa je s tem kar šlo in se nihče ni sekiral. Tudi pri teh zanimivih perforatorjih, ne! Eden je imel zvezdico, drugi pa srčka...

Na vsako KT sva napisala še kartico, da bi ja ktji ostali na svojih pozicijah. Najbolj me je bilo strah, da bi ktje nekdo umaknil, pospravil, zanalašč prestavil. Potem je cel hudič... Ampak je zgleda zaleglo, da pospravimo do večera.

Čeprav nisem bil ravno najbolj priden in obljube nisem držal. Pospravljati sem šel šele naslednji dan. Malo zmatran se mi čisto nič ni dalo spet tam naokoli lazit. Pa sem moral. Spet na Murovico.

Pa spet na Cicelj, v vsem tistem rosenju in pripravah na dež in meglenem vremenu... Sem pa tokrat vsaj spustil tek čez drn in strn in sem ubral nekaj spet čisto novega, kar se je izkazalo za čist ok. Pokazalo se je, da tak treking in poznavanje terena v človeku odstrani ves strah - kako bom pa prišel s točke a na točko b? - prav vseeno ti je, točno veš, da boš nekako in nekje že prišel iz hoste (danes je Helena s svojim tekom, ko je kar mimogrede odlutala prek hribčkov domov, dokazala!).

Sicer le za las. Ravno sem sedel v avto, ko se je ulilo ko iz škafa in kolikor se prej sploh nisem sekiral, da je nekaj padalo, bi pa v tisti nevihti sigurno se! Saj sem kar po hitrem postopku zginil s hriba, preden me zalije ali pa kako drevo pade čez cesto... Tako je sekalo, padalo in lilo.

Doma je bilo treba samo še vse posušit... in to je to...

Na koncu bi moral strnit vtise, pa mi kar nekako ne gre. Nekaj stvari je šlo narobe, nekaj stvari je bilo prav super, ostalo pa je kolikor toliko štimalo. Toliko na zunaj.

Na znotraj pa priznam, da sem mnogo preveč (še vedno!) vznemirjen, da bi lahko kaj pametnega povedal! Kar pa ni čudno... saj sem delal le tisto, kar imam rad in bil le s tistimi, ki jih imam rad! Celotni vtis je zame preprosto preveč, da bi ga lahko še razumel, ponotranjil. Preveč sem bil organizatorsko čustveno vpleten, preveč. Preveč sem si želel, da bi uspelo, preveč upal, da bi bilo tekmovalcem všeč, preveč pričakoval in na koncu tudi "preveč" dobil! Polno malho, ki je nikakor še ne morem prebavit!

Pretirano vznesenost še posebej sam zelo rad in zelo hitro označim za patetično. A tokrat se moram strinjat s Heleninimi besedami, saj bi bil sam najraje le še mnogo bolj vznesen...

Sva popolnoma nora ali ima tole kakšen globlji smisel?

Res je, na koncu je bil to en velik, ogromen Izziv. In velik del njega je bil to Najin Izziv. Za Naju.

Krtinski praznik. Ženski nogometni turnir, vsako zadnjo nedeljo v septembru.

Je že kar nekaj časa od takrat, jaz pa še nič... To pa res ni za nikamor!

Začelo se je seveda že prejšnji dan, a mene ni bilo zraven, sem skakal po Gorjancih in potem še na žuru. Še v nedeljo sem komaj vstal, ves zmatran, utrujen in nažrt. Pa sem se vseeno prikazal na jutranji kavi, ko je bilo treba začet s pripravljanjem igrišča in vsega ostalega.

Lepo vreme pa smo imeli, to pa res! Se zahvaljujem vsem bogovom in Bogovom.

Najprej stvari za tamale, jih je bilo potem res vse polno gor!

Namesto jurčka smo postavili kar klopi in veliko marelo. Se je izkazalo za čist ok. Je pa bilo treba seveda sprobat, kdaj je pivo dovolj hladno!

Za urejanje muzike so zadolženi pa kar Gamsi. Niso ravno zadolženi, jih lepo prosimo in oni nam to prav lepo uredijo in porihtajo ozvočenje!

Mogoče smo bili letos celo malo pozni, kmalu so namreč že prišle prve ekipe malo trenirat!

Potem pa, ravno sem uspel vse klopi znosit s tovornjaka, je že bila prva turnirska tekma!

Tekem je bilo kar nekaj, saj smo imeli kar šest ekip in dve skupini. Tako se je gledalcev kar nekaj nabralo, čeprav bi jih najbrž bilo še več, če bi bilo vreme še boljše.

Otroci so uživali in se šli svoje tekme, naš je bil itak samostojen in je veliko okoli španciral.

In si je na koncu nabral kar nekaj prijateljev. Na mladini svet stoji!

Jaz sem skakal naokrog, pomagal, slikal in poskušal ne preveč pit. Kar mi je tokrat kar dobro uspelo. Bi se moral držat lanske obljube in dogodek izpustit, pa je bilo takole tudi čisto ok.

Ko se je začelo ukvarjati s hrano, sem bil seveda kar naprej zraven. Nikakor ne bi hotel česa takega zamudit.

Česa takega pa sploh ne. Letos smo jih prodajali po 1€, ravno toliko, da si jih ljudje ne nosijo domov...

Kremšnite pa seveda zastonj. Nekje pet do šest minut je trajalo in so šle, kar nekaj pladnjev njih!

Da se punce med kosilom spočijejo, se tačas udarijo Stari in Mladi iz Krtine in bližnje okolice. Vedno napeta tekma, ko mladi povedejo, potem pa starčki pokažejo svojo vztrajnost.

Tokrat so se Stari presenetljivo dobro držali in igrali neverjetno dobro. Tekli so kot nori! Zato zmaga ni bila niti malo vprašljiva! Svojo faco sem moral pomoliti zraven še sam, čeprav nisem bil prav nič zaslužen za zmago...

Potem so bili pa na vrsti le še finalni obračuni, nekaj streljanj enajstmetrovk, a je šlo hitro.

Še zadnja velika tekma in... zmagovalke so tokrat postale... Kelnarce & Krtinke! Torej domača ekipa! Tokrat združeni večni rivalki, Kelnarce in Krtinke so skupaj - pravzaprav povsem nepričakovano - premagale vse ostale in prejele pokal za prvo mesto!

Čestitke!

Zdi se mi, da je njihov selektor dobil tudi kar nekaj (dobrih!) stav. Tudi njemu čestitke, jasno!

Cel dan sem španciral gor in dol, slikal, se pogovarjal, pomagal in eto... kar naenkrat je bilo tudi konec dneva! Kot da bi imel dal le še par ur... A tako je vedno, ko je človeku luštno pri srcu! Pa drugo leto naprej, dvanajstič!

Pa še en milijon slik.

To sploh ni lahko. Trasiranje.

Če greš s tamaučki seveda delaš tudi polno drugih stvari.

Gor in dol, levo in desno. A gremo praaaav? Pa ne že spet nazajjjjj! A je res treba v hrib? Itd. itd. itd. Milijoni vprašanj, na katera ponavadi ni odgovorov. Je treba najti dobre KT točke in kolikor toliko dobre poti, v brezpotjih se nam še kdo izgubi! Čeprav eno čisto malo sva ga pa le dala. Brezpotja.

Je pa lahko v naših gozdovih tudi strašno! Česa vsega ne najdeš! Tudi opozorila!

Tako smo se kar dobro nahodili, dobre tri ure smo špancirali čez gozdove, hribčke, ceste in potoke. Z vsem vred, kar pač paše zraven pri otrocih.

Skoraj 10km, čisto lep trening, za razmigat nogice. To bo navadna proga, ta krajša. "Ultro" grem trasirat v ponedeljek, se bom kar namatral, že vidim. No, ne bo ravno taka ultra kot na trekingih, bo pa čisto dovolj ultra za naše Krte!

Zdaj pa lebdim med kartami, programi in tiskanjem... Ojej, muke ježeve, tele karte! Upam, da mi bo sploh uspelo in to brez kakih večjih napak. Vse, ki se mi bodo izgubili, bom moral sam iskat...

Saj bi dal več slik, pa ne smem. Strogo varovana skrivnost. Ha!

Za en teden smo ga prestavili, kar se je potem izkazalo, da ni bilo potrebno. Ampak kaj čmo, vremenarji so čudna bitja in prejšnji teden je bil popolnoma drugačen od napovedanega... No, sreča, da tokrat ni bilo kakšnega dežja!

V nedeljo smo bili s ŠD Krti na Debeli peči.

Začeli smo nekje sredi Pokljuke, med vsemi tistimi širnimi gozdovi, ki so meni pravzaprav zelo všeč. Vse je prepredeno s potkami, niti metra ni, kamor ne bi stopila človeška noga. In to na vsem velikem področju! Me kar ima, da bi šel enkrat malo pohajkovat tam čez, kar tako, brez cilja, nekam se postaviš in potem hodiš in hodiš in hodiš! Ok, gps na roko, da najdeš nazaj, ampak, hej, saj se ne moreš izgubit, anede? Nekam že prideš, v vsakem primeru...

Pa toliko borovnic... na žalost vse skoraj prazne. Smo bili že prepozni ali jih letos sploh ni bilo?

Začeli smo kar nekje, je bilo treba še malo hodit, če bi šli direktno od spodaj, bi bili prehitro gor. Tako pa smo se lahko posvetili iskanju gob, ki jih je bilo res veliko. Problem je bil samo v tem, da ni bilo veliko pravih...

Jaz sem cel čas hodil po hosti, stran od poti in vijugal sem in tja in sem in tja... ampak nisem našel prav nič. Oz. nobena goba mi ni hotela skočit v glavo. Eh, sem pa vsaj nekaj borovnic pojedel.

Nas je šlo tokrat pet. Ta velike ne spravimo več s sabo...

Nekje na sredini smo srečali še konje. Že gredo domov s paše. Konec je, zima se bliža.

Ugotovil sem, da otroci jamrajo samo takrat, ko se ne matrajo! Ko gre vse prelahko, izgubijo motivacijo in kar naenkrat so nas spet bolele noge. A smo bili tako ali tako mimogrede na Lipanci, kjer smo zasedli dobršen del klopc.

Pri Beljski koči nisem bil še nikoli, zato sem prvič videl srčka. Zanimivo jezerce.

Pa tudi sama planina Lipanca zgleda super!

Srednji otroci so potem ostali pri koči, ostali pa smo šli naprej, proti vrhu. Leander pod vtisom otrok seveda ni hotel nikamor, predstavljal si je, da se bo dve uri noro igral, medtem ko nas ne bo. Se mi tudi zdi, da se kar je naigral, čeprav je bil na koncu kar malo žalosten, ker ni šel z nami. Najraje bi vse naenkrat! Pa saj se je potem še dovolj nahodil. Se je pa Flori opogumila in jo tudi mahnila z nami in bila tako najmlajša udeleženka na vrhu!

Škoda le, da nismo imeli lepih razgledov, pravzprav ni bilo prav nobenega razgleda. Ko smo prvič lahko sploh pogledali proti Krmi, se že ni videlo skoraj nič. Škoda, res. Razgled bi bil enkraten!

Še vrh se je prikazal le sem in tja, drugače se je raje sramežljivo zastiral z meglicami.

Zgledalo je kar daleč, pa na koncu ni bilo. Urica, pa smo bili gor vsi. Na koncu sem se seveda malce spustil s ketne in sem zašibal ko raketa. Ah, vedno me kaj takega prime, ko pa še imam moči... Se moram malo predihat.

Tokrat otrok ni nič več jamral, ko se je tudi sama enkrat malo bolj nadihala, ji je postalo prav super. In na vrh je prišla z nasmeškom. Pravzaprav Florijin prvi dvatisočak! Ha!

A sem že povedal, da je bil slab razgled? Da razgleda sploh NI bilo?

Huh, tole je bil pa no comment. Z Lipance dol mu je sicer letel, ampak kako najprej do tja prit?! Meni se ni zdel nek lahek teren za bicikl...

In potem smo se namenili kar peš do Šport hotela. Ker je bil Leander seveda spočit, je spet začel jamrat. Noge bolijo. Izmučen. Uahahahhaaa. Zato sem poskusil en mali eksperiment: greva tečt do Šport hotela!

A? Kaj? Kako? Dej no, nehi... NEEEEEEEE! Oči, ti si zmešan.

Ampak mu je bila ideja kar všeč. Nekaj dogaja. In je šel. Seveda sva se ustavljala, a vseeno sva kakih dvajset minut kar tekla. Nekaj se me je tudi držal, a vseeno je moral kar nekaj tečt. In sva pritekla čisto do Šport hotela!

Otroke je pač treba malo motivirat. In pri tamalih to zaenkrat še gre, ta velikih ne znam/zmorem več, tamaučka pa se še pustita. In sem zaradi tega prav vesel. Kako pa bi bilo, ko ne bi prišla prav nič zmatrana domov?! Pa še njima je tako mnogo bolj všeč, ko vesta, da zmoreta, da sta bila gor, da sta lahko še na koncu tekla itd.

Seveda tukaj ne smem spustiti sebe, povsem jasno je, da to velja tudi zame. Po petih urah hoje sem še prav enostavno tekel. V gojzarjih. Kondicija je ena taka čudna stvar, ki ji kar ne verjamem. Ko sem kar naprej prepričan, da nazadujem, da gre vedno slabše, da ne zmorem, da... pa v resnici gre na bolje. Hvala bogu.

V Šport hotelu smo imeli potem kosilo, a nas je kar malo presenetilo, kako je vse zrihtano! Super.

Tudi hrana je bila enkratna, tamauček je moral poslikat oboje, najprej ričet:

potem pa še joto:

Uffa, smo se najedli! Oboje je bilo namreč slastno za skakat v luft. Najbrž pa smo bili edini gosti v tistem dnevu, vse je tako kazalo. Precej zapuščeno, kar je zelo čudno. Spodnji bife na lesenih klopeh pa je bil poln ljudi. V hotelu pa razen nas nikogar. Preveč zrihtano sredi vsega tistega gozda? Bi moralo biti bolj robustno, naravno?

19km, 5:40h. Pridni.