Kar naprej. Noter in ven, sploh v času večerje.

Ok, to da nosi gosenice noter, še razumem. Kaj hudirja pa nosi ven? Pospravlja?

Morda pa drugo leto res spet naštimam rešetke na luknje, bogve kaj vsega boga imamo že namesto špirovcev... Morda.

Danes nam je zmanjkalo nafte.

Prav neverjetno. Da jo je zmanjkalo pred zimo in da nam ni treba zmrzovat. Je pa res, da je malce zoprno bit v kopalnici samo z mrzlo vodo.

Me prav zanima, do kdaj bo teh ubogih 1000l zdržalo? Jesen je lepa, nič še nismo kurili, ne peči, ne kamina. Zima pa bo kakšna?

No, vsaj drv bo letos dovolj.

Začelo se je že kar pred nekaj časa.

Ko so prekopali Krtino na spodnji strani moravške ceste. Zamenjava starih, salonitno azbestnih cevi za vodo z drugimi, najbrž nič manj strupenimi, a hej, kdo bi vedel? Pa so prekopali, zakopali, zasuli in odšli.

Pa se je le nekdo opogumil in jih vprašal, kdaj pa pridejo še v zgornjo Krtino, na drugo, zgornjo, stran moravške ceste?

Kakšna Zgornja Krtina? je bil odgovor.

No, po letu, dveh so spet prišli. V ta izgubljeni kraj na drugi, zgornji, strani moravške ceste. Kot da bi bili na drugem koncu sveta.

Že začelo se je z nemarnostjo, nesposobnostjo in ignoranco. Seveda se nadaljevati ne more kako drugače...

V ponedeljek zjutraj smo ob 7h čakali izvajalce del. Pa je prišel strojnik, s katerim sva se vse lepo sporazumela in uskladila. Kje, kako, zakaj in kdaj. Po sliki - rov bi moral iti od cipres pa do tiste velike okrogle reči. Par metrov, pet, šest?

Mirne duše in vesti sem odšel v službo. Cel dan je šel ok, le tanajvečja je kar naprej nekaj telefonarila, da zadeva čudno zgleda. Sicer je pa tudi ni bilo večino časa doma...

Pa sva končno le prišla iz službe. In zagledala tole:

Cel bloody dvorišče je PREKOPANO. P-R-E-K-O-P-A-N-O! Celo dvorišče!

Pixna je odrezana od sveta. Ta drug avto - za smrekami - je odrezan od sveta. Mojstrov nikjer več, so že šli!

Pretrgani kabli, pretrgan plin.

Groza in obup.

In kaj zdaj?

Celo noč sem zbiral pogum in voljo. Se sekiral, tulil, se jezil in podobno.

Jutro je bilo popolnoma drugačno. Kot prvo sem se usedel na sredo ceste, skoraj pred bager, in zahteval nadzornika. Da se prej ne premaknem in ne grem nikamor, dokler tega ne rešimo.

Da skrajšam...

Čez par ur, ko sem se skregal že z vsemi, s katerimi sem se lahko skregal, so začeli to največjo rano, rano vseh ran, zasuvati nazaj.

Kopali bodo še enkrat. Tam, kjer smo se zmenili. Še celo malo smo skrajšali njihov del - do jaška imajo zdaj le meter, dva. Ostalo bo moje vzdrževanje.

Bogve kdaj bo to, zdaj so šli razkopavat drugam, mene se bodo nekaj časa ogibali.

Vendar pa... zadeva je še daleč od končana. Najbrž bo treba vse spravit nazaj, kot je pač bilo. Zaenkrat še ni. Morda čakajo na lepše čase ali na kaj drugega, ne vem. Mogoče bodo to ŠE naredili, tudi tega ne vem. Morda pa mislijo kar tako pustiti?

Upam, da ne. Dam jim pa nekaj časa, bom potrpežljiv, vendar štejem dneve in minute. In zraven bentim!

Ker danes je četrti dan, ČETRTI (4), ko še vedno niso popravili omrežnega kabla, ki teče v Pixno. Vse tri kable so seveda potrgali, kaj se pa zamudijo!

Kdo bo to popravil in kdo povrnil stroške, pa se bo seveda še bila bitka. Priznam, da ne vem, ali naj se sploh grem bosti z njimi, ker... ker... ker je povsem brez veze.

Nesposobnost in ignoranca so jim vodilo. Pred sabo rušijo vse, brez kakršnegakoli premisleka, brez upoštevanja dogovorov s strankami. S stališča moči velikega bagra, bognedaj, da bi bilo treba zavihteti kako lopato.

Koliko naj jim zaračunam, da Pixna ne more delovat? 200, 400, 5000€ na dan?

Res je, zdaj sem že presneto čustveno vpleten, a poglejmo, kaj vse je šlo narobe. In to pri tem, da smo bili pri nas prvi (prvi), katerih so se lotili. Po mojem bo cela Krtina prej ali slej na nogah.

Torej:

• popolno neupoštevanje dogovora kje in kako kopati,
• kopanje po celem dvorišču brez kakršnekoli potrebe,
• 24h od sveta odrezana Pixna (brez dogovora),
• 24h od sveta odrezan avto (brez dogovora),
• potrgan plin,
• potrgani trije omrežni kabli do Pixne, ki jih bo potrebno v celoti zamenjati,
• napačen jašek,
• četrti dan brez povezave v Pixni,
• 80cm široko skopana luknja za colsko cev (jo hočejo v rovu zgubit, ali kaj???),
• četrti dan neurejenega prostora (in štejemo).

Vse to zaradi 5,6 metrov skopanega. Res, prav nič nisem rad nesramen, ampak naslov je več kot pravilen! Takega šalabajzerstva ne vidiš prav pogosto! Ultra, ultra nemarno.

Jaz se le še sprašujem in čudim, kako na tem svetu sploh še kaj stoji, dela in funkcionira? Ali je sploh še kdo, ki se spozna na svoj posel?

Našemu preljubemu JKP Prodnik, Domžale grem zdajle takoj nakazat 48,24€, plačat kanalizacijo, odvoz smeti in vodo. Se mu zahvalit, da me tako lepo odira, da mi razkopava dvorišče in da dela moje življenje pestro in zanimivo. Se mu zahvalit, da ne morem početi tistega, kar znam, temveč se moram ukvarjati s stvarmi, s katerimi se nočem in katerih ne znam.

O, se bomo še danes popoldan jezili!

Vem, vse skupaj ne bo prav nič pomagalo, ne moja jeza, ne bentenje, nič. Pa vendar! Naj bom tiho? Naj jim pogledam skozi prste? Naj jih pustim, da šalabajzijo še naprej po celi Krtini? In pri tem mislijo, da so celo dobri? Enkratni? Najboljši?

Presneto ne morem. Vsaj nekdo jim lahko pove in vsaj nekaj malega naredi, mogoče se bodo prej ali slej zavedli, spremenili kak postopek, zamenjali koga? Mogoče bodo potem vsaj malce prisluhnili in sodelovali s krajani.

Ker - roko na srce - dovolj bi bil en telefonski klic. Povsem dovolj! Pa je bilo še to preveč.

Več kot zadovoljen sem, da imamo okrog hiše še kar nekaj zemlje.

Sploh ne zgleda, a sredi vasi imamo povsem svojo oazo. In to je zlata vredno. Sploh takole, ko je enkrat zime konec in si večino časa tako ali tako zunaj.

Seveda to pomeni tudi nekaj dela, a to je mala cena za to, kar ti drugače taka zaplata nudi. No, vsaj mi smo s tem nadvse zadovoljni. Danes si težko predstavljam, da bi živel v bloku ali v hiši s 450 kvadrati zemljišča, kar je povsem podobno. Ojej.

Najbrž pa se človek prej ali slej razvadi. Najbrž je finta samo v tem.

Ker pa nisem ravno nekakšen veliki delavec, ki bi redno in lepo skrbel za vse okrog hiše, se mora življe malo znajti kar samo. Nekaterim to uspeva zelo dobro, nekaterim malo manj, nekaterim pa sploh ne. Pa še vse skupaj se iz leta v leto spreminja.

Letos so naprimer vrtnice povsem ponorele! To jih bo toliko, da jih bo kar težko obnavljat!

Če jih po cvetenju lepo obrezuješ, cvetijo še mnogo bolj! Tudi tale, presajenka, ki jo prestavljamo sem in tja, se drži hudo super! Nič kaj dosti ne zrase, a cveti enkratno!

Prinešenka s Krškega pa je sploh prva začela. Že vidim, da bo cvetov za izvoz!

Trta, naše upanje, zgleda tudi, da se je končno kolikor toliko navadila! Po parih letih, ko je imela le po en, dva grozda, je tokrat vsa polna. Od kje ji kar naenkrat toliko veselja do rasti, se lahko le sprašujem! Končno ena poštena zima, anede?!

Kivi ima toliko cvetov nastavljenih, da bogve, kaj se bo z njimi zgodilo. Tudi za potem nimamo pojma, sploh ne vemo, kako vrsto kivija sploh imamo! Ker obstajajo eno in dvospolniki, mi pa imamo dve rastlini, je možnosti dovolj. Jaz samo upam, da se bo tudi resnično kaj oprašil, pa čeprav sam sebe. Kakšnega kivija (pa ne samo enega) bi bil presneto vesel!

Limona... eh, ta je itak nora. Malo je notri, malo je zunaj, kar naprej spušča polno soka, da mravlje kar norijo, limon je pa tudi dala že kar nekaj. Tokrat smo začeli s polno plodovi! Upam, da ne odpadejo prehitro!

Tole... kaj je že?... eeee... aja, ribez! Letos se je tudi ta razrasel kot nor! Sadeže ima sicer le na dveh zanikrnih starih vejah, a jih je pa polno! Mogoče bodo pa drugo leto povsod drugod?

Jagode... ah, te jagode... na koncu sezone vedno pomislimo: no, drugo leto jih pa ne bo več! Slez in ves ostali plevel jih povsem porasejo. Pa so zgleda same še večji plevel, ker se spomladi spet zmagovito prikažejo v polni postavi!

Lipa pa lepo počasi nabira obseg in se ji nič ne mudi. Čeprav je še enkrat višja, odkar sva jo posadila! Hm, tole bo treba preverit! Na koncu bo tole ena ogromna lipa, če ne bomo kaj naredili...

Ja, pa še nekaj stvari raste prav tako dobro! Nekatere ciprese so pognale kot za stavo, kutina je itak podivjana, plevel in regrat pa ni, da bi govoril! Aja, o ta norih, mega krtinskih borih bi pa lahko povedal celo štorijo. Ti pa so nam že zrasli čez glavo! In nič ne kaže, da bodo kaj kmalu nehali. Ravno v tem trenutku se oprašujejo kot nori, vse okrog hiše in posledično tudi v hiši, je rumeno. Jebela cesta!

Potem pa je tu še druga plat vse zgodbe. Vse tiste rožice, ki pa ne rasejo tako dobro kot prej opisane. Nekaterim pa vse skupaj ni nič všeč. Ali jim nismo všeč mi, ali zemlja, ali pa vse skupaj.

No, figovec res da ni za te kraje in vedno na tričetrt pozebe, tukaj ne moremo nič, edino, če bi ga pozimi ogradili... Pampaška trava se je tudi odločila, da je pri nas ne bo. En samcat cvet je naredila, zdaj pa je tako gosta, da sama sebe gnije. Hm?! Nekatere cipresice so počasne, ko da bi rasle na pokopališču! Nimamo mi toliko časa, ej! Divja trta se tudi kar naprej nekaj frka... kaj narediti za senco?

Zelo žal mi je za marelico, čeprav od nje ni bilo nikoli bogve kaj. Ko smo jo presadili, je naslednje leto rasla kot nora. Pa je prišla toča... eh. Vedno je malce prezgodnja in od marelic smo se vedno morali več ali manj posloviti. No, zdaj pa jo je nekaj še napadlo. Še normalnih listov letos ni sproducirala. Revica bo morala v razrez, če se ne bomo kaj pametnega spomnili!

Zadnja hruška/jabolko (ka te ga jaz vem, če nima nič gor) ob cesti se je dokončno poslovila in odšla od nas. Škoda. Mogoče bi pa res moral kdaj kaj pošpricat?

Naši, kot zadnji v vrsti in edini, ki je še ostal, se še malce drži. Celo nakazuje nekatere plodove, ampak zgleda pa zelo ubogo! Vse nekaj sfrkano. Škoda, ker so bili sadeži precej zanimivi. Za vse, ki imajo radi jabolka in/ali hruške. Nekaj vmes.

Evo, to je kratko in le delno poročilo z našega vrta. Niti ne kaže tako slabo, daje pa vedeti, da se morajo pri nas rastline kar same malce potrudit. Kar je tudi čisto prav.

Ljudje moramo kar naprej oblikovati vse po svojih željah. Naj bo vse tako, kot želimo mi, ne tako, kot želijo sama bitja! Mi smo gospodarji vsega! Mi! Zato kar naprej ta živa bitja prestavljamo, žagamo, podiramo, obrezujemo, povezujemo, cepimo. Nekatera drevesa podiramo brez slabe vesti, potem pa sadimo druge, seveda na mestu, kjer mi hočemo! Kjer se nam zdi super, kjer se nam zdi pametno. Pa čeprav nimamo niti najmanjšega pojma.

Uživam v kaosu Narave.

Enkrat, v začetku razvoja, smo najbrž živeli z naravo. Morda bo človek spet to kdaj moral. Načeloma mu/nam ne bi prav nič škodilo...

V hišo je potrebno vlagat veliko dela in denarja. Tako pač je, kar naprej nekaj razpada in se kvari.

Pravzaprav bi moral to delati kar vsak dan.

Seveda pa smo ljudje lenobe, ki se nam ne da vsak dan ukvarjat s tem in onim, včasih bi samo radi mir. Zato nekatera opravila trajajo dlje časa. Nekatera zoprna opravila trajajo celo zelo dolgo časa.

Tole ni samo pobarvana zadeva. Omet se je začel krušit, zato je bilo potrebno na novo naredit cel spodnji del balkona. Kar je eno zelo zelo zelo zoprnih del. In je pač trajalo dlje časa. Saj niti ni bilo tako hudo, no... Je pa bilo treba najti nekoga, ki bi to naredil, nekoga, ki bi postavil grušt, nekoga... ki bi vse to naredil, jasno!

Potem pa najti še enako barvo... ej, to je šele naloga! Ampak se pri nas ne sekiramo, zakaj pa bi morale biti hiše povsem enake, uniformirane, take sive, kot v šestdesetih? Ah, dajmo no, natanko take so lahko, kakršne hočemo ali pa tudi ne!

Višinska dela in barvanje pri nas opravljajo ženske. Moški moramo tačas pospravljati klet. In če smo dovolj pridni, nas sem in tja tudi spustijo.

Ko sem bil majhen, smo neko poletje odkrili podzemeljsko življenje.

Kar tako, naenkrat. Pa so bili kanali tam in prej in kasneje, a mi smo jih odkrivali le tisto poletje. Prej ni bilo zanimivo, kaj pa je bilo potem, pa niti ne vem. Po mojem smo zrasli in je bilo premikanje po njih že preveč težko.

Kolikor se spomnim, je bilo vse prepredeno, vsaj pri nas na Viču. In potem smo lahko šetkali od Gradaščice pa čisto do Tržaške. Po kanalizaciji!

Mater, je bilo zanimivo. Če je kaj smrdelo, pa nimam pojma. Vem samo, da smo bili oboroženi s svetilkami, kaj več pa nismo potrebovali. Rovi so bili kar veliki in prostorni, vse je pa teklo po nekakšnih "vodilih".

Se mi zdi, da je šlo za meteorno kanalizacijo, saj je ob deževju kanal ob Gradaščici bruhal ogromne količine vode!

Trideset let - ali še več - kasneje, se ukvarjam z drugačno kanalizacijo. Hvala bogu, da sem jo našel iz prve in da je še vedno tam, kjer sem tudi mislil, da je. Odkopat tegale pač ni bilo težko.

Ampak tokrat pa smrdi. In vse se sliši iz nje. Vse sosede, kako točijo vodo, kdaj potegnejo stranišče, kako perejo posodo... Zanimivo (če te kaj takega zanima, seveda).

Ah, kaj. Tele slike sem našel in jih moram pač deliti. Da ne bo kdo mislil, da so v življenju le rožice in ne-smrdeče stvari. Japajade.

Pa še blog pride prav, da bom naslednjič, ko se vse skupaj zamaši, točno vedel kje kopati. Toliko pa le potrpite, saj vas ne bo konec, spletnih strani, ki bi oddajale vonj pa tudi še niso izumili.

Včasih se mi zdi, da živim v dveh popolnoma različnih svetovih.

In res je med njima kar se da malo interakcije. Ko delam eno stvar, se ne menim za drugo. In ko se pospravlja hiša pred jesenjo, ni šans, da bi v tistem vikendu prebral kakšen mail.

Ne gre skupaj. Nikakor mi ne gre skupaj.

Skoraj bi lahko rekel: ko obujem moje delavske zelene škornje, pozabim na ves digitalni svet.

Moje delovno okolje postane klet:

ali pa avto poln smeti, v katerega se komaj stlačiš:

Nikakor pa ne znam živeti v obeh svetovih naenkrat. Da bi morda enkrat probal v zelenih škornjih ali v tej obleki, napisati kak email? Hm... najbrž ne bo šlo... ne, ne, ni šans. Ne gre.

Pravzaprav si jaz svoje delovno okolje predstavljam bolj takole:

To je to. Delo s prstki. Za razvajene mestne otroke. To mi je neprimerno bolj blizu. Neprimerno bolj!

Pa se vseeno vsake toliko časa, ob pravem času, prelevim v tistega mehanika, ki z zelenimi škornji straši malo deco naokrog po Krtini. Kot kak Jekyll/Hyde.

P.S.

Me prav zanima kdo slika vse te slike in predvsem zakaj? Bo treba doma malo zadeve prevetrit.

Ne morem drugače rečt. Polovica mojstrov je nesposobna.

Vsaj polovica, če ne celo več.

Sicer bi mi bilo to popolnoma vseeno, vendar se sprašujem, zakaj vedno naletim prav na to polovico nesposobnežev? Ki mi samo pobira denar, naredi pa pravzaprav nič.

Tak je bil prvi mojster. Odnehat je hotel že po petih minutah, ampak sem ga presenetil in odkopal še en jašek, tako, da je moral čez deset minut priti nazaj. Potem se je matral in spet skoraj obupal, vendar na koncu le naredil tako, kot bi moral že v začetku. Glede na to, meni sploh ne bi bilo treba kopat.

Ampak to mojstrov ne briga.

Nekaj je porihtal, potem pa šel. Ampak - na mojo veliko žalost - se je vse skupaj spet zamašilo čez dva dni.

Tokrat ni niti hotel priti nazaj, čeprav je pred dvema dnevoma z veseljem pobral 120€ za... za kaj že???

Naslednji mojster je bil že profesionalec. S tavelikim tovornjakom, ki odmaši cevi pod avtocesto, če hočeš. Razčufka lahko celotno kanalizacijo od Krtine pa do Doba, pritiska ima notri, da te ponese do lune. Ampak ne. Ne.

Klinčeve desetcentimetrske kanalizacijske cevi pa ne more spucat. Ne more. Revež ubogi.

Nekaj se je matral, pa obupal že čez petnajst minut. Računal - joj, kakšna dobrota! - le pol ure. Naredil pa... kaj že? Aja: NIČ!

Z mojega stališča sta oba mojstra naredila popolnoma enako: NIČ. Problem še vedno obstaja in čisto nič ga nismo rešili. Nikamor naprej nismo prišli. Predlogi, kaj narediti pa so seveda popolnoma v stilu: odkoplji, naredi novo... in podobno sranje. Dobesedno.

Jasno, vse je dobro, samo, da se mojstrom ni potrebno matrat.

In potem pogledam nazaj, na tistega mojstra, ki nam je sploh delal kanalizacijo... ej, ej, ko je skakal po dvorišču, ker je dal že cevi skupaj in to nepravilno. Pa jih potem ni mogel narazen spravit! In sem mu dal na koncu milostno še 20 jurjev, da je šel nove kupit. Najbrž se mu je prav fino zdelo, kako me je nategnil.

Naslednja mega-mojstra sta nam delala strop. Najprej sta do 8h zvečer telefonarila naokrog, kam vse bodo šli žurat, potem pa sta do 22h telefonarila, da ne moreta. Ob 1h jih je Helena vrgla ven, češ, bomo že sami naredil do konca. Prišla sta dva, a le z enim čopičem in z eno lojtro. Nekaj časa je bil en gor, nekaj časa drug. Pa še čopič sta si menjavala.

Saj človek ne ve, ali bi jokal ali bi se smejal.

Na koncu pride tako, da moraš vse sam narest. Drugače ni nič. Mojstro ni, če pa so, so nesposobni. Dobrih pa itak ne dobiš. In res ne vem, zakaj se vedno nategnem in nekoga kličem.

Sem šel danes v merkur in kupil presneto debelo žico. Tolk časa bom žokal, dokler ne bo vse ok.

Tole je pa res popolnoma zapravljen čas.

To bi moral nekdo drug delat. Morda bo tudi enkrat prišlo do tega...

Cevi sicer niso nič zakompliciranega, ampak je pa prav nemarno in nagravžno. Še posebej zdaj, ko sem spet začel vohat. Pa še vedno povsod nekaj pušča in pušča...

Me je pa stalo tam nekje 10€. In tri, štiri dni, česa že? A dela? Hm.

Tale je bolj siten,

tega pa ne morem sam. Ampak mi je pa pet let popolnoma uspevalo! Je delal kot pesmica ali nekaj približno takega, no.

A sem tokrat po priporočilu našel takega mojstra, ki tole dela z veseljem! In ni grandiozen ampak je zelo zadovoljen z nečim manjšim, recimo le s pucanjem gorilca.

In pride TAKOJ.

Ne moreš verjet, se mi je zdelo, da je to vrsto že zdavnaj odneslo.

Ubogi gorilec je bil masten kot... saj ne vem. Najbrže res, da se po petih letih nabere, kaj?

Vodo imamo! In odtok! Juhej!

Skoraj preveč dobrega za en sam, samcat dan, zato danes hodim po hiši naokrog s široko odprtimi očmi...

Tole je letošnja bera domačih breskev.

Žalostno.

Še posebej, če ena od ubogih treh pade prejšnji dan na tla in jo potem še pohodiš.

Pripis malce kasneje:

kakor je pravilno ugotovila Hana, so tole marelice, ne pa breskve. Ne mislit, da ne vem, da so tole marelice! Dobro vem, da so, ampak pojma pa nimam zakaj sem o njih govoril kot o breskvah.

Zadnje čase sem za luno, vsaj zadnjih trideset let.

Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice.

No, vsaj malo sem se spokoril...

Pa smo se odločili.

Če bomo kdaj brez dela ali pa ga bomo imeli premalo, bomo pa odprli Mizarstvo Krtina.

Če lahko iz tegale:

nastane tole:

potem ni hudir, da smo boljši kot kakšni profesionalni obrtniki. Vsaj jaz sem srečal tudi slabše. Mnogo njih.

In če zraven pomislim še na omaro... huh, ni problema.

Čeprav me malo mrzi, ker tole delo preprosto ni zame. Vse, kar je luštnega v tem, je potem občudovat, da sploh vse skupaj stoji. Delo samo pa ni luštno. Morda nekateri res uživajo pri delu z lesom, no, jaz vsekakor nisem eden od njih.

Nimam ne natančnosti, ne potrpežljivosti.

Zraven na lahko dodamo še: Mizarstvo Krtina in zemeljska dela k.r.n. Tudi to nam namreč gre kar v redu.

Pravijo, da je bil vikend.

Super.

Ne vem čisto zagotovo, če pa je že bil, je moral biti precej kratek. Mimo-greden. Tak, ki zbeži, čim se ga zaveš. Ki ti spuhti, ko ga primeš. Ki se spremeni v nič, ko pomisliš nanj.

No, no, sploh ni bilo tako hudo. Samo dela je bilo veliko. Ne bi ravno rekel, da preveč, ampak veliko ga je pa res bilo. In ga je še ostalo, kakor je pač navada s tem delom. Nikoli ga ne zmanjka.

Ampak tokrat je šlo z veseljem. Urejevanje okolice prinaša določene prednosti in česarkoli se lotiš, se vsaj na koncu nekaj pozna. Pozna se, da izgine kup lesa, pozna se, da so klopi - končno! - pobarvane, pozna se, da so zadeve popravljene, pozna se da garaža napreduje, pozna se...

Tako imaš na koncu koncev kar dober občutek in ti porabljenega časa ter energije nikakor ni žal.

Včasih pomislim, kako bi bilo fino stanovati v enem stanovanju, kjer se ne bi zafrkaval z vsemi temi neumnostmi, ki pridejo skupaj s hišo... Koliko več časa bi imel, ejej! Kam vse bi lahko usmeril energijo, ojejej!

Japajade! Saj nisem nor!

So pa trije dnevi zunaj, lepo vreme in lušte zaradi Soseda, bili glavni krivci, da smo končno odprli sezono.

Čevapčiči in pir. Končno. V soboto sicer pod marelo z malo dežja, zato pa v nedeljo toliko bolj sončno. Me tisti dež ni čisto nič motil. Čudno, anede?

Končno spet malo prekajen...

Vedno se mi je zdelo, da ga je preveč. Da ga imamo preveč in moramo delat kupe.

Kup tukaj, kup tam. Kup tam zadaj, kup tam spredaj.

Pesek, pesek, pesek.

Potem pa nekaj začneš delat in hop, glej ga... ga je kar naenkrat premalo. Še malo prej se ti je zdelo, da ga ne bo nikoli zmanjkalo in da boš večno gledal kupe, potem pa...

Tole so že misli v prihodnost. Srčno namreč upam, da ga ne bo zmanjkalo, ampak, da ga bo ravno prav.

Otroci ga bodo pa pogrešali, to je res.

Jaz pa prav nič.

Zjutraj je bilo še takole:

Malo kasneje pa smo že opazovali našo "mojstrovino". Malarja sva bila kar sama.

Rumena bo, ja. Spomladi bo kar fino, ko bo vse zeleno. Vsaj zdi se mi...

Ma ja... Eni se trudijo z dnevno rekreacijo.

Drugi jo imamo pa pred nosom.

Mater sem en pisarniški molj. Pri temle sem se namatral, kot da bi moral skopat celo jamo za bazen...

Ampak rekreacija pa je bila. Za nedeljo čist dovolj.

Če bi bil zidar, bi tole sam delal. Ampak nisem in nimam tudi nikakršnega namena to postat. Zdi se mi mnogo preveč zapleteno.

Ko pa gledaš mojstre, kako to lepo delajo, brez vsakršnih težav, se ti pa kar milo stori. Vse jim gre kot po maslu. Zašolajo mimogrede. Žico krivijo in režejo brez vsakršnega problema. In stvari so potem čisto naravnost. Kako jim to rata, bo meni še dolgo skrivnost. Še navadne dile ne znam postavit naravnost, pa se lahko trudim cel dan. Z vaservago ali brez...

Je pa res, da če bi poslušal zidarja, bi prej ali slej imel vse v škarpah. Škarpica tule, škarpica tamle, škarpice gor in doli. Včasih se mi zdi, da zidarji, kamorkoli pogledajo, vidijo le škarpe, takšne ali drugačne. Pred očmi jih imajo kar naprej. In vsi njihovi predlogi se sestojijo iz raznoraznih škarpic.

Hja, ko se znaš enkrat igrat z betonom, je to tako, kot z lego kockami. Vse bi iz tega zgradil...

Kakorkoli že, naša luknja se polni. S hruškami.

Plata bo super. Vsaj zdaj tako zgleda.

Eni mali - ampak dolgi - škarpici se pa nismo mogli odpovedat. Nas je nagovoril. In mi smo podlegli. Kaj čmo, Miki je prepričljiv.

Ta nas čaka danes, ker so fantje pridni ko strela.

Maček včeraj cel dan ni smel ven. Še tega bi se manjkalo, da bi se šapice poznale...

Nad luknjami smo toliko navdušeni, da jih kopljemo kar naprej. Otroci pa tudi kar naprej sprašujejo, katera luknja bo pa za bazen?

Bazena pa še ne bo tako kmalu, čeprav smo že toliko zverzirani, da bi bila to mala malca.

Smo pa našli tudi kahlo med kopanjem. Super.

Super dobra zemlja... samo za kaj drugega nasut je, čisto za nič drugega. Same opeke, kahle, železo, neumnosti pač.

Smo pa skoraj prekopali najprej elektriko, potem vodo, na koncu pa še plin. Z malo sreče smo vse pustili nepoškodovano. Ufff.

Bager - naš prijatelj!

Upam, da ga zdaj dolgo ne bomo več videli...

Včeraj sem dobil poračun za elektriko. Super, spet bo vse malo dražje.

Naša povprečna poraba je v letu 2007 narasla za 7% v primerjavi z letom 2006. 10% smo povečali nižjo tarifo, za 4% pa višjo. Tako zdaj porabimo že 584kWh na mesec.

Kljub temu, da kar naprej hodim po bajti gor in dol in ugašam luči za vsemi našimi nemarnimi porabniki energije. Kar naprej! Še posebno kopalnica je na udaru. Po mojem se tam luč sploh nikoli ne bi ugasnila, če je ne bi jaz kar naprej - kar naprej! - ugašal.

Sicer pa tudi jaz nisem ne vem kako priden in šparoven... Pa mašino tja, pa mašino sem, pa novo zraven, pa testirat to, pa testirat drugo. Ah.

Naokrog pa govorimo, da smo ekološko ozaveščeni. Da ločujemo smeti. Da pospravljamo za sabo. Da recikliramo. Da... Pri tem pa porabimo daleč preveč energije in s tem vse skupaj izničimo.

Ko bom velik, bom imel sončne celice. A prav?

Če ti kurilnega olja zmanjka v nedeljo, ti ga lahko pripeljejo šele v torek.

To ste vedeli, kajne?

Pa to nima samo slabih posledic. Fino je, ker je danes torek. Se je pocenilo.

En dan smo pa že zdržali... Smo kurili kamin, je bilo prav fino. Do zjutraj je zdržalo...

Seveda, pri nas smo ekološko ozaveščeni in zato odpadke ločujemo.

Na vasi imamo tri otoke, kamor potem lahko nosimo papir, plastenke, steklo in pločevinke. Niso pa ti otoki čisto zraven, se pravi, da se moramo do tja odpeljat. Naložit zadeve v avto in jih odpeljat.

Kar načeloma delamo kar pogosto. Vendar ne tako pogosto, kot bi želeli. Ponavadi takrat, ko v špajzo ne moreš več stopit. Takrat se kdo razjezi in odpelje večino škatel.

Zato pa doma potem potrebuješ en prostor, kamor vse to odlagaš. Ta prostor je pri nas špajza. Zraven kuhinje je v tistem trenutku za odlaganje vedno najbolj primerna. Seveda se s časom v njej nabere boga in pol. Toliko, da niti noter ne moreš več stopit. No, takrat je dovolj vsega in se večino odpelje. Vendar ne vse. Po kotih, škatlah, pod škatlami in tako naprej, vedno ostane še kar nekaj robe. Ker se vedno mudi, odpeljemo le tisto, kar je najbolj na očeh in najbolj pod nogami.

Vsake toliko časa pa je treba tudi špajzo pospravit. V celoti.

No, takrat pa je zanimivo. Zanimivo zato, ker najdemo stvari, za katere sploh ne vemo, zakaj jih imamo, oz. najdemo takšne, ki smo jih iskali že dooolgo časa.

V tokratnem pospravljanju smo našli:

• steklenico whiskyja, ki sem jo dva meseca nazaj besno iskal in iskal pa ne našel,
• šteko mleka na katero smo čisto pozabili,
• 150€ v petdesetakih, kar pomeni, da so bili tam vsaj dve leti,
• par deset malenkosti ob katerih zavzdihneš: aaaa, glej, tukaj si!

Vse je še kolikor toliko za razumet, človek pozabi, ampak mleko mi pa nikakor ne gre v račun... Hm.

Zato pa ne smemo prevečkrat pospravljat, je potem veliko bolj zanimivo!

Ne, ne, s tole garažo še nisem končal. Še zdaleč ne...

Mater, ko bi prej vedel, da bo toliko dela... Bi bilo najlažje malo ogenjčka podkurit, potem pa novo šupo v bau-whatever kupit.

To bi bilo sicer najlažje, a človek se mora malo prepuščat izzivom, anede?

Zamujene priložnosti gor ali dol, garažo je treba prestavit in morda res zgleda, da smo se tega lotili na prav neverjetno počasen način, pa temu ni čisto tako. Saj gre kar v redu. V zakup je potrebno vzeti, da se dela večinoma le čez vikende, v tem mrazu pa tudi to ni ravno najbolj prijetno. Gre pač počasi, a premika se.

Še preden sem ji spodkopal temelje, jo je bilo - garažo namreč - treba še čisto spraznit. Kar spet ni bil ravno mačji kašelj, divja trta jo je prepredla skoz in skoz. Pa še tone materiala se je nahajalo pod streho. To ščistit pa je bil projekt enega celega dne.

Vse to bo treba skurit. No, to sploh ne bo problem, problem bo samo to vse razžagat...

Takole pa se trta razleze čez vse pore:

Sem se moral prav pošteno borit. Z mačeto in podobnimi pripomočki za v džunglo.

Nekje vmes pa je še nekaj takega padlo dol. Uff, vsaj zaradi tega sem čisto vesel, da je zima...

Za slike mi je treba oprostit, med delom se mi malo tresejo roke.

Ampak zdaj smo pa že zelo daleč. Samo še streho je treba dol vzet, salonitk se je treba znebit seveda, nabavit novo in celo garažo prestavit.

Na žalost se mi niti približno ne sanja, kako. Ampak bomo že nekako. Če je volja, je tudi pot.

Če se grem čez teden psihično naporne igre, se moram čez vikend temu primerno uravnotežiti.

S fizičnimi igricami seveda.

Tokrat je bila - spet - na vrsti garaža. Kakor že toliko vikendov nazaj, mi je požrla še tega. Hm.

Pa sem si sposodil - spet - mašino, da je šlo malo lažje, no, vsaj tako sem mislil.

Ampak osem temeljev je zahtevalo svoj davek.

Takole sem jih obdelal, dokler niso popustili!

No, na koncu so popustile tudi moje roke. Pri zadnjih dveh mašine sploh nisem mogel več držati v rokah, tako je bila težka. Pojma nimam, a nekdo ji je gor privezal še dodatnih 50kg. Na koncu sem samo še ležal na tleh in mašino porival. Za kaj več ni bilo več moči...

Moram povedat, da je prav fino delati pri -1 stopinji, ko si ves premočen. Super občutek, še posebno, če malo pihlja. Da se ne bi prehladil, sem seveda sem in tja spil kak šnopček.

Čisto mogoče je pa tudi, da sem s šnopčkom malo pretiraval - ker bil je reees mraz! - in zato nisem mogel več mašine držat? Ah, kdo bi vedel...

Delo sem opravil, kar edino šteje! To, da sem potem padel spat kot ubit, nima s tem prav nobene zveze več...

Če sem opisal že avtomat, potem tudi polavtomatom ne smem delati krivice.

Je namreč presneto lep, črno rumen, ves svetleč. Že na daleč se mu vidi, da je močan ko hudir in da ga nič ne more presenetiti. Zdi se, da bom z njim lahko počel vse! Da me ne bo pustil na cedilu, kot že toliko polavtomatov pred njim. Zdi se, da bo njegovo ogrodje dovolj tudi zame in da ne bo popustil pod mojimi nehvaležnimi rokami.

Če ne drugega, greš iz trgovine zadovoljen. Za 15€ si dobil nekaj težkega, nekaj nevarnega, nekaj kar je!

In le upam, da ga ne bom prekmalu polomil...

Pa še to: dela ko urca! Brez podmazovanja gre čisto brez zatikanj! Preizkušeno!

Kakor je bila nedelja namenjena teku, tako je bila sobota namenjena reševanju fizikalnih problemov. Težkih problemov.

Našo garažo moramo namreč spraznit. Da jo bomo lahko premaknili.

Ampak to ni tako enostavno, notri je en milijon potrebnih in nepotrebnih stvari. Ok, nepotrebne odpeljemo na smetišče, ostanejo le še potrebne. Super. Ampak teh je približno pol milijona. Kam pa te dat?

I, v klet, seveda!

A če pogledamo, je naša klet mnogo manjša, kot garaža. Pa še polna je. Klet. No, in tu nastane težak fizikalni problem. Ki ga je vsekakor potrebno rešit, drugače garaže ne moremo spraznit in... in... ne moremo naprej, anede?!

No, tole sem slikal samo bicikle. Pa še pri tem naj omenim, da manjka še en tricikel in še en bicikelček od tamaučka.

Deset biciklov torej. Pa dva skiroja. Pa... pa... pa... Ojej. Ko sem tole videl na dvorišču, se mi je kar milo storilo. Kam naj vse to vtaknem? Kako naj vse to spravim v ubogo klet?

Včasih se potem zadeve same rešijo. In tudi ta se je. Klet sem lepo pospravil, zložil vse skupaj in počasi začel seliti stvari iz garaže vanjo.

Pa je šlo. Tja do konca. In še zdaj ni prav nič bolj zafilana, kot je bila prej, ko vse te robe sploh notri ni bilo. Zanimivo.

Dva avta robe pa sta šla na smetišče, to je pa tudi res! Ampak pospravljanje in zlaganje dela čudeže! Preverjeno v živo!

Najlepše je, ko se zbudiš, vstaneš in ugotoviš:

da ti je zmanjkalo kurilnega olja.

Super.

/&%#%#*)#(

Še vedno se upiram.

Vsi smo že malo pomrznjeni, a jaz se ne dam. Kurilne sezone še ne bomo uvedli tako kmalu! Zjutraj in zvečer peč sicer zalaufa, predvsem zaradi tople vode, takrat se tudi spusti toploto po hiši, a to je vsega skupaj dve uri na dan.

Zaenkrat laufa kamin, ki itak ogreje dnevno sobo mnogo bolj, kot bi jo centralna. Ampak drugod je pa res kar mrzlo.

Počasi bo pa vseeno treba razmišljat o tem, anede? Če ne mi bo res kdo pomrznil...

Morda čez kak teden, za ta teden je napoved malo otoplitve! Morda pa zdržimo do božiča, do trinajste plače/božičnice, ko bo spet vse šlo za blesavo nafto...

Pa imamo že lepo plin napeljan do hiše... ampak, da bi ga začel uporabljat... bo treba prvo peč zamenjat, pa dimnik, pa radiatorje, pa napeljavo... pa še ceneje ne bo nič.

Ah, kl*nc, naj bo poletje!

Zakaj gre v izkopano luknjo mnogo več materiala, kot ga je šlo ven?

Vsako sajenje rož ali dreves že pokaže na ta fenomen. Izkoplješ luknjo, vso izkopano zemljo pa lepo spraviš. Drevo daš v luknjo, torej jo že malo zapolniš. Okrog daš še malo zemlje, take "taprave" za sajenje. In potem vso tisto zemljo, ki si jo prej lepo shranil, postrgaš in jo daš nazaj.

In vedno jo je premalo.

Vedno.

Zdaj si predstavljam, da izkopljem veeeeeliko luknjo. Za dvorišče, naprimer. Pustim en kup zemlje, traktor odpelje ostalo. Sigurno ni vsega skupaj za več kot 20 kubikov. Luknja je prostorna, čisto ok, po opravljenih meritvah je njene prostornine za 35 kubikov.

Hm, kaj jih je izginilo 15?

Potem začnejo hodit tovornjaki s peskom. Pa eden, pa drugi, pa tretji, pa četrti. Ja, mater, 40 kubikov je že... Pa še ni čisto dovolj, še drugo vrsto peska za na vrh, še dodatnih 10 kubikov.

Sklepni račun je torej takle: zemlji odtrgaš za 20 kubikov snovi, s čimer narediš 35 kubikov veliko luknjo, to pa zasuješ s 50 kubiki druge snovi.

Nekako ni najbolj racionalno ali pa meni matematika nikakor ne gre...

Jah, ko imaš enkrat na dvorišču Stroj, se zgleda začnejo množiti kar sami.

Vsakič, ko pridem domov, me pričaka nekaj drugega. Enkrat bager, drugič traktor, tretjič...

Včeraj me je pričakala tale mrcina, parkirana direktno na sredi dvorišča:

Uau! Sicer res malo starejšega tipa, malo stolčena in obrabljena, a čisto uporabna in delujoča.

Z dvema prestavama, celo! V drugi tole že tako šiba, da moraš kar fino stopiti... Zaganjanje je seveda ročno, kar sicer ni hudega, le pozabit ne smeš na to, ko mrcino parkiraš.... Če boš pozabil in jo parkiral na nepravo stran ob hišo, boš moral it po drug stroj, da jo bo premaknil. No, meni se (še) ni zgodilo!

Jasno, da sem jo takoj dobil v roke, hop, gremo gor in dol. In gor in dol. In gor in dol.

Še danes se eno majčkeno tresem.

Slišim, da je v naši luknji že pesek.

Seveda se ga je nabralo kar nekaj več, kot smo planirali. Zaenkrat 40 kubikov, bomo videli, če bo dovolj...

Mater, je to enega materiala.

In spet je nasrkala Helena, ki je ostala doma zaradi anginoznega tamaučka. Namesto, da bi imela mir, mora zdaj vse skupaj koordinirati. Tovornjake, traktorje in vse vpletene.

Meni pa ni prav hudega, ker bo že vse narejeno, ko bom prišel domov...

Tale vikend je bil eden zadnjih, ko je še bilo vreme in ko smo imeli vsi vpleteni čas.

Zato je bilo pravzaprav nujno, da se spravimo tole delat, čeprav sem se upiral na vse pretege. Še v petek zvečer sem skoraj odpovedal bager. Pa mi ni uspelo...

Na Sladkih6 me je vleklo, vleklo kot strela. Zgleda pa, da bo moralo to počakati do naslednjega leta. Če bom takrat sploh še tekel...

Začelo se je pravzaprav zelo nedolžno, najprej ena mala luknjica, iz katere je izginil naš bazenček. Hm, zakaj smo ga sploh imeli???

Nato nadaljujejo otroci z odmetavanjem peska s ceste - pri nas nič ne gre stran!

Robnike je tudi potrebno spravit, morda pa čez sedem let prav pridejo. Gorenjci, kaj čmo.

Takole je zgledalo, preden je prišel Stroj.

No, in ko je Stroj prišel, je bilo konec zabave in prčkanja po zemljici. Zadeve se je bilo potrebno lotit resno.

Na koncu se je še stroj namatral, končali smo že kar v temi.

Naslednje jutro nas je pričakalo takole:

"Kupček" zemlje smo si prihranili, ostalo večino je odpeljal traktor. Vse pa res ne potrebujemo...

Še Leander se je spraševal, kam neki je vse izginilo?

Zraven so konec storili še vsi štori na drugi strani, skratka vse, kar se je dalo potegniti s Strojem ven.

Potem smo položili še lep, snežno bel filc, ki ga je bilo zaradi njegove snežne beline prav škoda. Potem pa tamauček hop z umazanimi čevlji po njem. Pa mački. Pa mi vsi... Oh, me je kar srce bolelo...

Ampak to je približno to. Še malo kopanja, popravljanja, spravljanja kamnov in smo zaključili.

Do peska.

Potem pa naprej. Upam, da bo ta teden fertik. Če ne bo valjarja, se bom pa z avtom vozil gor in dol.

Z novo fazo v našem življenju začenjamo zdaj torej resno in delovno. Tako je tudi prav!

Jaz se pa kar vnaprej nekaj razburjam.

Ma ja, danes so čisto drugi časi. Mojstri pridejo, naredijo svoje, in ko prideš iz službe, je vse pici pici.

Še luknjo ti pokrijejo, da ti otroci not ne padejo. A pustijo ravno toliko luknje, da se pa maček lahko igra. Neverjetno, prav na vse mislijo.

Zakaj domov nikoli ne dobim takih mojstrov? Enkrat sem moral enega še enkrat poslat v trgovino, ker je cevi skupaj dal in jih ni mogel dat narazen, drugič pa sem šel raje spat, drugače bi sam delal... Jih nisem mogel več gledat, sem preveč živčen.

Ampak, da ne bom hvalil dneva pred nočjo, raje počakam še na to, kako bodo omarico noter seštemal. Morda pa hiša razpade, nikoli ne veš...

Se bom potem veselil. Če bajta seveda ne bo razpadla.

Tokrat pa nisem jaz krivec! Ha, sicer ne vem, kako nam je uspelo, zgleda pa, da imamo še večje mojstre doma!

Maček na sliki nima veze s sekiro. Tam je pač bil. In kakor je velik in kakor me gleda, se mu tudi ššššššcccc ne upam rečt... Nekaj že mora bit na tem, ker mu tudi Helena pusti ležat na prtu, kar prej še v sanjah ne bi pomislil.

Gremo kupit novo, danes se zapodimo med rastje, ki nas je skoraj zaraslo. Brez sekire ni uspeha.

Morda bi jo lahko na nov štil nataknil, a je tako skrhana, da je brez veze. Vsi, vključno z mano, so tolkli z njo povsod. Saj je bila že bolj malo sekira...

Bitka s pipo je dobljena. Huraaa!

Ampak za vsak slučaj je še vedno lavor pod odtokom, nikoli ne veš, mogoče je zmaga samo prehodna...

Mi gredo pa pipe na živce. A ne morejo označit, katera cev je za toplo in katera za mrzlo vodo? Je treba res šparat na vsakem koraku? Popolnoma jasno je, da sem cevi obrnil, kljub temu, da sem pazil prav na to. Ampak, ko ves zverižen ležiš pod koritom, klešče te žulijo v hrbet, kaplja pa ti direktno za vrat, so vse cevi enake. Samo upaš, da boš čimprej končal, ker ti bodo drugače roke odpadle.

S ključem je tako fino vrteti matice po 1/244-inko naprej. Ker preprosto ni prostora. Če bi si pa hotel prostor naredit, bi pa moral pol kuhinje razsut. Ah.

Ja, in kdo se je spomnil, da je ravno pravšnji ključ 11??? 11? Vse je 10 ali 12, od kje zdaj 11? Vsaka jajca morajo biti nekaj po svoje. Še dobro, da sem ključ po več urah iskanja le našel, zakopanega in pozabljenega od vseh, nekje globoko v kleti.

Sem hotel potem domačim prodat, da sta zdaj topla in hladna voda zamenjani, da naj to sprejmejo kot izziv. Pa ni bilo kakšnega velikega navdušenja. Celo še huje. Takoj sem moral spet direkt pod korito.

In sem moral vajo ponovit. Jebela cesta. Tudi nekaj krepkih je padlo. Čez pipe, vodovodne napeljave in vodovodarje na splošno.

Resno razmišljam, da bi odprl nov blog: Prigode domačega mojstra z dvemi levimi rokami. Se je že kar nabralo tehle stvari...

Ostalo mi je polno nekih ventilov, podložk in čudnega materiala. Od kje neki???

Nikoli ni miru...

Zdaj popoldneve preživljam lepo zleknjen, pod pomivalnim koritom v kuhinji.

Vodo tankamo v banji.

Danes grem kupit novo pipo. Potem, ko sem kupil že nov ventil. Ampak ni bil ta glavni krivec.

Morda pa tudi pipa ne bo. Kdo bi vedel.

Če ne bom končal v doglednem času, nas bo zunaj zaraslo, še iz hiše ne bomo mogli.

Končno!

Vsega sem znosil nazaj v klet. Orodje namreč. Tja, kamor tudi spada.

Seveda sem vse skupaj kar ruknil na mizo, nič pospravil. Prej ga ne pospravim, dokler ne bodo že vsi skakali do stropa. Ali pa ko bom hotel biljard igrat. Ma, ne dotaknem se ga cel mesec!

Jasno pa pri pospravljanju orodja ni šlo vse, kot bi moralo. S tistim celim kupom sem se moral ustavljati v vsaki etaži in podelati stvari, ki so me čakale že dolgo, dolgo. Končno sem celo zvočnik pritrdil nazaj. Hm, dol sem ga dal, ko smo peč postavljali. Lansko leto. Hm, hm.

Res je, na nekatere stvari moramo čakati dolgo. Priznam, da nisem prav priden v teh zadevah. Imam sicer milijon izgovorov, a zdajle ne štejejo. In v teh trenutkih resnice tudi popolnoma razumem Heleno, kako ji je grozno, če mora kaj takega zahtevati od mene. Seveda tega že jutri ne bom več priznaval!

Po eni strani sem vesel, da mi je uspelo vso to omaro narediti s svojimi rokami. Pravzaprav sem navdušen, ponosen in še vse, kar paše zraven. Po drugi strani pa sem nadvse vesel, da je tega konec.

Ma, ja, nekaj časa orodja nočem videt. Grrr.

Saj je vse lepo in prav, da ima človek doma vrtiček. Nekaj malega pridela, da lahko sproti obira. To je čisto ok, dobro za telo in duha.

Ampak.

Zadnje dni jemo samo še paradižnik.

Paradižnik v solati, pečen paradižnik, kuhan paradižnik, paradižnik kar tako, paradižnik z bučnim oljem, paradižnik z olivnim oljem, paradižnik brez olja, paradižnik s soljo, paradižnik brez soli, vkuhan paradižnik, paradižnik s kisom, paradižnik z vsem ostalim, paradižnik kot prikuha, paradižnik kot juha, paradižnik kot meso, paradižnik namesto mesa, paradižnik...

paradižnik. paradižnik. paradižnik. paradižnik. paradižnik. paradižnik. paradižnik. paradižnik.

Na vse mogoče načine in nenačine. V takih in drugačnih oblikah.

In prav nič ne kaže, da ga bo kmalu zmanjkalo. Raste kar sam.

Si ne morem misliti, kakšno bi bilo življenje brez tega nad-pripomočka.

Cirka 600 vijakov zavit na roko... Ojej.

Car med carji, vsekakor!

Na, pa smo fertik. Končno.

Najprej je bila samo garderobna omara, no, na koncu pa je prenovljena spalnica. Velika, ogromna, omara, nove karnise, nove zavese, novi elementi, vse prepleskano.

Malih del bo še nekaj, a te so vedno. Elektriko je potrebno še napeljat, še ene zavese porihtat, pa obleke noter znosit.

Ja, sem kar malo ponosen nase. Da mi je uspelo in, da nisem vrgel puške v koruzo. Saj z lesom je čisto lepo delat... Takele omare si pa ne naredi vsak sam, anede?

V stene sem zvrtal približno 160 lukenj. Vijakov sem porabil do zadnjega. Neverjetno! Koliko nas je pa vse stalo, pa ne vem, če bova kdaj poračunala, čeprav bi lahko. Prav poceni že ni bilo, morda pa se res enkrat spravim račune zbrat.

Še dobro, da je konec, po pravici povedano, mi gre tole vrtanje, rezanje, žaganje, kar fino že na živce. Cel vikend, zunaj lepo vreme, jaz pa žagam... pna no nekam...

Sem vedel, sem vedel, sem vedel!

Sem vedel, da ne bo šlo vse tako super! Sem vedel, da težave ne zginejo kar same in da se bo prej ali slej vse skupaj zakompliciralo.

V tisti lepi, novi omari, sem se lotil postavljanja polic. In... In, kaj? Pol stene je odpadlo dol, križana gora! Ja, hudirja, no...

In kaj naj zdaj? Polica je padla dol, pa še nič ni bilo na njej... Na, zdaj se bom moral it pa še zidarska dela. %&#%#=)")"#&#%.

In kako naj zdaj police gor spravim, če bodo vse takole zdržale???

Pa ravno včeraj, smrk, smrk... Kotliček sem popravil, police v pralnici so šle ko šus. Vsi so me imeli radi... Ponosen in z vzdignjeno glavo sem se lotil še tehle polic... potem pa tole... Direkt, pljosk na trdna tla! Kaj se boš, ti revež, ki nimaš pojma, matral z mano!

Ko sem šel spat, sem zaprl vrata od omare, da katastrofa ne bi celo noč zijala vame. Pa ni nič pomagalo, nemiren spanec je bil...

Največje čudo tehnike: kotliček za WC!

Zadnjič je začel spuščat. Kar tako, sam od sebe, naenkrat, ne bev ne mev. Cap, cap, cap... dokler nisi lepo vsako jutro stopil v lužico.

Super.

En teden je trajalo. Moški teden. Nikoli ne veš, morda ga bo minilo, pa se bo sam popravil?

Ker, ljudje, popravljanje kotlička je tehnično najbolj zapleteno delo, kar jih je! Raje šarim po TVju ali računalniku, na vso tisto elektroniko se je veliko lažje spoznati, kot na ta, mehanična čuda. Sam si odpira in zapira vodo, plovci, spusti lahko malo ali veliko vode, vzvodi, pregibi, zatiči, vezalke, bogve česa vsega ni notri.

Sem najprej tri dni razmišljal, da bi kar novega plastičnega kupil in bi ga namontiral namesto keramičnega. Najbrž se doma ne bi ravno strinjali... Idejo sem zato raje potem opustil.

Ampak res se je takih stvari tako težko lotit, ker sem vedno prepričan, da bo samo še večje sr*nje. Ponavadi odtrgam kako cev, ali pa naredim celo poplavo, ali pa sem pod školjko tri dni. Nič od tega mi ni prav pri srcu, zato sem raje počakal, morda pa se nabere toliko kamna, da bi se ustavilo tisto kapljanje.

Pa se ga ni.

In sem danes zavihal rokave, si rekel: kar bo pa bo! in hop na delo!

Prčkal sem po njem, ga zvijal, previjal, prosil in klel. In glej, ga zlomka... začel je spet lepo delat!

Zato sem ga lepo na tiho zaprl, se po prstih splazil iz kopalnice in čisto na tihem preklinjal, da se mi je Velika Skrivnost spet za las izmuznila.

No, ja: "važn da zdej dela". Za domače sem Mojster, zase... zase pa tudi!

Začetki so torej težki, a pri koncu se ti začne risati nasmešek.

Zunanji izgled je že dobil svojo pravo podobo. Manjka le še ena mala, mala malenkost. Mi je materiala zmanjkalo, jasno.

Znotraj sem pa tudi naredil že tri police, tiste, za katere se mi je zdelo, da bodo najtežje. A ko se enkrat navadiš delat, ni nič več tako težko. Les je hvaležen material, rezanje, vrtanje in vse, kar mi je vedno predstavljalo težave, ni več tako grozno.

"Bomo pa odrezal!" si pravim in odrežem... Kakšnega velikega kiksa nisem naredil, upam, da tako tudi ostane!

Končno bomo imeli omaro, kot se šika! In ne bodo najine obleke razparcelirane po vsej hiši pomalem.

No, s policami bo še kar nekaj dela, pa za obešat, pa elektrika, pa... O, se bo še kar dela našlo, a zdaj treme ni več, vse bo mnogo lažje. Pa še omara je čisto po najinih željah!

Živ dokaz, da se je potrebno le lotiti, nič drugega. Če lahko to jaz naredim z dvema levima rokama, kaj bi naredil šele kdo, ki se spozna na te reči! Ojej.

Pa končno se bova znebila tistega sušilca, ej!

Praznik sredi tedna je kot naročen za izlet, ali pa poleževanje, ali pa kakšno vožnjo po okoliških krajih. Hribi? Morje? Vsaj kosilo zunaj?

Japajade.

Je tudi kot naročen za Delo!

Sicer sem pa kar zadovoljen, nekaj počasi ratuje, čeprav z dvema levima rokama!

Ogrodje je torej narejeno. Še enega malo popravim, potem pa se lotim vsega ostalega... Morda bo pa čez vikend že skoraj fertik?

Pa še domača, krtinska cerkev, danes ni preveč nagajala, jo je bilo bolj malo slišat. Jutri, na dan Sv. Roka, bo mnogo huje, zvonilo bo cel dan!

Vsak začetek je težak. Prej ali slej pa do njega pride, še posebno, če je dovolj volje.

Dobrih osem dni zamude tudi ni toliko, anede?

Najprej priprave, teh je bilo kar nekaj. Če nisem šel vsaj triinštiridesetkrat v klet, nič ne rečem. Zato danes nisem šel tečt.

Preden vse orodje na kup zneseš... si že zmatran. Za žaganje so me seveda deložirali na balkon, čeprav sem imel idejo, da bi vse delal kar v spalnici. Pravzaprav ni slaba ideja. Balkon, namreč.

Žaganje mi gre. Tudi žaga z akcije je zdržala. Danes.

In tole je dosežek dneva. Prva zadeva že stoji.

In to ne niti tako slabo, tako, da je občutek za naprej kar dober.

Je pa vse vigl vagl, od samega lesa, stene, pa tja do kotnikov. Mene so učili, da se napake nalagajo ena na drugo, zaradi tega si težko predstavljam, kaj hudimana bo prišlo ven na koncu... Če upoštevam še svoje merske napake, pa to, da vedno - res vedno - preveč odžagam... Huh.

Vsekakor bo še zanimivo.

In ker je vse tako vigl vagl, sem na koncu z veseljem spil pivo. Se je vse skupaj malo poravnalo.

Sem vedel, da je stvar samo v perspektivi. Tako!

Domači mojster je včeraj tri ure zabil v bauhausu, da je nakupil deset dil in par paketov vijakov.

Ampak sem se pa vsaj naučil, kako polagat stensko stropne obloge. Vsaj zdi se mi. Kako bom pa to prenesel v prakso, bomo pa še videli. Zna biti zanimivo.

Še dobro, da me niso šuknili ven, ko sem tam hodil od police do police in nazaj in spet sem in tja. Pa vzemal in vračal nazaj, ko sem kaj bolj primernega našel. Meni bi bil tak tip sumljiv, tak, ki se šmugla okrog polic ure in ure.

Najbrž nima kakšnega velikega pomena povedat, da sem krožno žago kupil v akciji. Upam, da (me) zdrži.

Pojma nimam, kaj me je pičilo, da se bom te velike omare lotil sam. Bo pa fina protiutež digitalnemu življenju, bom vsaj nekaj naredil s svojimi rokami in v potu svojega obraza.

In potem še dolga leta prenašal kritike na ta račun...

Ma ne... verjamem, da bo čisto ok in da bo omara taka, kot se šika!

Te dni bo skrajni čas, da se lotim naše nove garderobne omare.

Vse, kar je bilo potrebno prestaviti, smo prestavili. Flori in tamauček sta dobila svojo sobo, Mitja svojo, omare smo prenesli, celo najine omare sva že odnesla iz spalnice.

Helena je potem že vse prepleskala, skratka vse je že pripravljeno. Tudi načrt.

Danes sem še poračunal, kaj vse moram nabavit, potem pa v nabavo in hop, delat! Malo me je strah, jasno, kot vsakega, ki ima dve levi roki in kot vsakega, ki polomi vsako orodje, ki ga vidi le od daleč. Ampak to so manjše stvari in nad njimi ne bomo obupovali, anede?

Če bo vse uspelo, bova pridobila dva prostora, skupno 1.4m x 4.75, kar bo končno - upam vsaj - dovolj. Končno bova lahko skrila tudi sušilni stroj, da se ne valja več po spalnici in ropota ravno takrat, ko hočeš spat, pa čeprav mene ni nikoli motilo. Če grem spat, grem spat, ni načina, da bi mi to preprečili...

Čeprav razmišljam ali bi postopek izdelave sploh dokumentiral, ga najbrž bom, tako kot vse svoje blamaže.

Se pa bom tokrat potrudil, ni hudir, da mi ne bi uspelo!

Sem in tja je življenje res malce preveč ironično.

Že zadnjič smo v največji vročini pripravljali drva za zimo. Zakaj ravno takrat, mi je uganka, ampak, ker si odvisen od drugih in usluge, ne moreš kaj dosti premišljevat.

Da bi bila mera še bolj polna, pa nam je v nadaljnjih dneh največje vročine še olja zmanjkalo. Kar je povzročilo moje skakanje okoli hiše in spuščanje neartikuliranih zvokov ter kričanje, da se bomo "do konc živlena" kar z mrzlo vodo umival!

Japajade.

Zdržal sem cel vikend, res pa sem iz cisterne iztisnil zadnje kapljice. V ponedeljek pa je bila grožnja mrzle vode že tako velika, da sem se raje kar spokal klicat lokalnega dobavljača.

"Lohk vm prpelem prec zdele, k mi je glih neki ostal, al pa čez en teden... dopusti so... pa to... kdo pa še polet naroča ole..."

Jaz!!!!, sem mu skoraj zatulil, jaz rabim olje pa drva pa puloverje pa... Ah, kl*nc, nima smisla.

Za šparovca, kakršen sem, je bilo 500l čisto dovolj. Preveč. Sploh pa sredi poletja.

Zunaj prijetnih 36,4, v avtu še bolj luštnih 41, jaz pa mimo skladovnice še vedno nezloženih drv tankam olje.

Seveda tu obstaja še finančna plat, ki je nihče ni predvidel. Nabava olja malo pred registracijo in po dopustu je sploh nekaj, kar si vsakdo želi. Dogodek vmeščam tja, kamor spada doplačilo dohodnine par dni pred božičem. Mater, za olje imam rezerviran denar od jeseni do pomladi, ne pa sredi največjega poletja!

Hm, bo pa jeseni toliko bolj fajn, kaj?

Zadnje dni sem se malo igral s kabli. Že dolgo se nisem in sem moral malo obnovit znanje.

Tako je bilo potrebno:

• prestavit Mitjev računalnik v drugo sobo,
• zamenjat njegov telefon s Florijinim,
• prestavit omrežne vtičnice v drugo sobo,
• prestavit anteno v drugo sobo,
• prestavit Ecomana k TV,
• prestavit Temp senzor v igralnici.

Vse, razen zadnjih dveh, sem uspel narediti, kar je prava znanost. Še posebno za dobro, celo življenjsko pomembno, se je izkazala dokumentacija. Brez nje bi lahko kar vse kable na novo potegnil, bi bilo hitreje. A na srečo sem imel vse napisano. Torej moram to vzeti za pametno potezo in zdaj tudi dokumentacijo popravit, drugače se bom naslednjič fino zafrknil.

Za zadnji dve pa še nimam pojma, kako naj jih izvedem. Za Ecomana potrebujem kabel, a so vsi parapeti že polni, ne stlačim nič več notri.

Senzor je pa sploh je*a. Kam, kam, kam??? Mater, do zime ga moram porihtat, drugače zmrznemo.

Baje se mora človek pripravljat na zimo sredi največjega poletja.

Morda je to res, morda smo pa mi to malo zamešali. A kaj čmo, tako je. Drva so bila na voljo in potem ne moreš reč: "pa ne zdaj, je prevroče...". Ne gre.

Zato smo jih vsaj nabasali pod streho. Da jih ne bo zmočil dež, za katerega pa itak zgleda, da ga nikoli ne bo več...

Če jih takole namečeš noter, potem se ti privalijo skozi vrata takole:

Kdo bo zdaj vso to grmado pospravil???

No, tega pa ne bomo delali pri štirideset v senci, bomo raje počakali na prve ohladitve.

Se bomo pa greli pozimi, hura!

Domače, naravno, brez špricanja, brez kemikalij, čisti BIO, skratka.

Ne sicer najlepše in ne najbolj okusne, ampak čist naše!

In to po vsem tistem snegu in zmrzali, ko je vse kazalo, da ne bo niti ena zrasla.

Tale naša marelica je sploh čisto nora. Odkar smo jo presadili in čakali, kdaj bo odmrla, se je pobrala in zdaj tako rase, da jo moram obrezovat trikrat do štirikrat na leto.

Drugače nam zarase še sosednjo gostilno.

Tale julij smo zastavili precej delovno.

V paci stoji kar nekaj projektov, ki bi jih radi naredili to poletje.

Otroške sobe se prerazporedijo, zgraditi omaro v spalnici, nabaviti drva, urediti pred hišo.

Hm, sicer se ne sliši veliko... ampak JE veliko. Pri prerazporejanju sob me čaka kar par sto metrov kabla. Računalnik, telefoni, elektrika, vse bo treba prevezat, prestavit. No, bo pa vsaj Leander odstavljen iz spalnice. Bomo videli, kako se bo to obneslo, skoraj vsako noč še prikolovrati v najino posteljo.

Omaro v spalnici je treba predvsem narediti. Hm. No, plan že imava kako in kaj, materiale sva že izbrala, še par malenkosti, pa bo treba začet delat. Me prav zanima, a mi bo ratalo?!

Drva dobimo jutri, fora je le v tem, da jih gremo jutri pravzaprav naredit. Zdaj še niso drva. Potem pa še prepeljat domov in nekam zložit. 4 kubike. Za kar je bilo potrebno pospraviti celo klet. In je šel en nabutan avto svinjarije na odpad.

Kar veliko jamram. Še dobro, da me Helena prenaša in ne izgubi volje! Se čisto dobro zavedam, da ima prav in da je vse to potrebno naredit, a potem jamram še bolj. Priznam, da se mi ne da... No, saj bo, le začet je težko...

Kaj vse nismo našli v kleti, ej! Vauuu.

Večina je šla na odpad. Ha!