Prvi sneg tudi v Krtini! Neverjetno.

Ob 23:30 zabeležene prve snežinke, ki še sploh niso zgledale kot sneg.

Zjutraj sem moral pa pucat avto, kot da je metlo z vseh strani. Tudi od spodaj. Pa še vse skupaj lepo ledeno... prav prijetno opravilo navsezgodaj!

In to ravno danes, ko sem bil brez KAVE...

Take tri stopnje današnjega ubogega snega pa je zabeležila naša kamera:

prva ob 7:16, cela 2cm:

Druga ob 11:32; se že hitro poslavljamo:

In tretja, kot zadnja; vsega že konec ob 12:49:

Jah, čakamo na novega, a nede?

Ker vem, da boš sebe zjutraj bral, ti polagam na srce:

- danes imaš navsezgodaj zdravnika, kamor moraš priti popolnoma tešč,
- zato zlij kavo stran, če si si jo slučajno skuhal,
- pripravi se na dolgo čakanje in ne pomisli na to, da boš brez kave vsaj do 11h,
- pripravi se na to, da ti bodo rekli da si bolan,
- pripravi se na dodatne tablete, ene so pri štiridesetih premalo,
- pripravi se, da te bodo vsaj malo za ušesa. Si predebel, premalo se giblješ, preveč piješ in kadiš,
- pripravi se, da te bodo prav vsi pomilovalno gledali, ker si tak kot prej opisano,
- pripravi se na špikanje, tapkanje in šlatanje vseh vrst,
- pripravi se na tiho zmajevanje z glavo,
- čisto lahko te zadane še sladkor, holesterol in ostale prijetne stvari,
- nikar ne priznaj, koliko piva popiješ, zaslužil si boš samo presenečen dvig obrvi in celotno preiskavo jeter ter vprašanja o alkoholu v družini. Potem boš šele v ri*i,
- ker kajenja ne boš mogel skrivati, se pripravi na celotno preiskavo pljuč,
- če ne boš šel na rentgen, ti bodo dali pa za pihat v tisti veliki lonec; norčevali se bodo iz tebe, ker ne pihneš kot dvajsetletnik,
- sem že napisal, da bi moral shujšat?
- ker je tvoja zdravnica lauf junkie, nikar ne reci, da se ne ukvarjaš s športom; sem in tja igraš košarko, povej po pravici, tisto pivo potem pa spusti,
- vsem razlagaj, da imaš doma štiri otroke, ki ti ne dajo miru in zato zgledaš tako zmatran. Nikar ne priznaj, da je povezano z zgodnjo uro.

Če se boš vsega držal, si lahko za nagrado na koncu privoščiš dvojno kavo s smetano in tremi cukri. Pa še kak masten krof. Mogoče boš do 13h v službi. To te naj ne bi skrbelo, a nede?

P.S.
Nikar se ne pozabi stuširat! K zdravniku greš, človek!!!

Zjutraj sem Heleni rekel, da je 70% možnosti, da bo danes sneg. Zato sva šla z našim džipkom in nisva vzela vsak svojega avta. Kar je pomenilo, da mora zobarja odpovedat.

Potem je kazalo na tri grozne sestanke. Ampak če je človek pogumen in ima dobro mero potrpljenja, se stvari same od sebe poštimajo. Enega sem imel, en je odpadel, enemu sem se pa ognil. Več kot zadovoljen.

Helena je odpovedala zobarja in se naročila za čez tri mesece, prej ne dobiš.

Vsake pet minut mi telefonira, da morava iti domov, ker so zameti. Hm, malo je jezna, se mi zdi.

Ker pa je z mojim dejanjem postal dan brez obveznosti, smo se spokali na pico. Čeprav je obstajala možnost, da nas zamete. Zato me je Helena kar naprej pošiljala po lopatko. Jeza se počasi nabira.

Na pici smo rekli, da bomo nekaj pojedli, drugo bomo pa domov odnesli. Saj veste, koliko smo domov odnesli, kajne? No, domov smo se bolj odkotalili. Kar ni bilo težko, saj so nas čakali zameti. Jeza se počasi preliva v sarkazem.

Pa še v knjižnico nismo šli zaradi snega. Hm.

In tako sem iz dneva, v katerem smo najprej imeli polno obveznosti, na koncu naredil dan brez obveznosti in dan za pico. In kaj dobim? Samo špikanje, sarkazem in zafrkavanje. Lepa reč. Zahvalnost pa taka!

Kako se reče tistemu, ko led direktno preide v plin? No, tako smo mi prešli iz lakote direktno v nažrtost. In dan je poln.

Dobesedno.

Prepovedim se skušam, kolikor se le da, izogniti.

Za kršenje potrebuješ nadzor. Za prekršeno prepoved potrebuješ kazen. Za izvedbo kazni potrebuješ zapor ali rablja.

Meni pa te vloge zakonodajalca, policaja in rablja niso pisane ravno na kožo.

Lahko pogledam naprimer kajenje. Dobro, prepovem ga lahko. To je najlažja stvar. Tudi kazen bi si najbrž lahko izmislil, a že tu bi se zakompliciralo. Ne bi mogla biti enaka, če se dejanje ponavlja oz. ali bi bila ista, če bi pokadil 1, 5 ali 10? Hm. No, nadzor pa je nemogoč. Pri temu bi čisto odpovedal. Edino, če bi nadzorovanim naštimal kamero na rame. Eh, pa še to bi me lahko enostavno okrog prinesli.

Iz tega, vsaj meni, sledi, da je taka prepoved brezpredmetna. Je samo prepoved zaradi prepovedi. Za kar mislim, da ne prinese nič dobrega.

Najbrž bi lahko našel še veliko podobnih primerov. V nekaterih odpove nadzor, v nekaterih pa kazen. Kaj, če se zadeva ponavlja? Kazen bi bilo potrebno stopnjevati. Do kam? V nedogled? Dokler otroka ne zakleneš v klet? To pa ne gre, kajne?

Spomnim se, ko sem enkrat bral o angleškem najstniku, ki se je pri štirinajstih odločil, da ne gre več v šolo in da ga nič ne briga. Ko ga ja mama zjutraj prišla zjutraj zbudit, je preprosto rekel: ne. Štirinajstletnik je bil najbrž že pol metra višji od mame, spoštovanje nobenega in eto... Reva ni mogla narediti nič. Prav NIČ.

Življenje ima določena pravila, ki se naj bi jih držali, da sploh lahko živimo med seboj. Že na prvi pogled je jasno, da ljudje ne zdržimo ob vseh teh pravilih in da jih - včasih manj, včasih več - radi kršimo. Vprašanje torej ni ali jih bomo kršili ali ne, vprašanje je samo kdaj jih bomo kršili. Torej morajo biti kazni temu primerne. Tukaj ni zaupanja, da nekdo nečesa ne bo naredil, pravila in kazni morajo biti jasna in glasna. Odgovornost porazdeljena.

Včasih nam ta pravila kaj pomenijo, včasih pa tudi ne. Kdo še ni zapeljal skozi rdečo luč? Kdo še peljal hitreje od dovoljene hitrosti? Se nam je zdelo, da smo ga fino us*ali, smo imeli slabo vest? In če nas je nadzor slučajno dobil, smo se jezili nase ali na policaja? Večina najbrž objokuje svojo nesrečo: "ja pa glih mene je moral ustavt!" Pomanjkanje nadzora nam včasih reši kožo, nekateri vse to celo vzamejo za šport in zabavo. Nekaterim pa tudi druga pravila pomenijo zabavo oz. se jim skušajo izogniti. Najbrž to velja prav za vsa pravila.

Včasih pri otrocih prepovedujemo stvari, ki nam osebno niso všeč, medtem ko drugih, takih ki so nam bližje, celo ne prepovemo ali pa jih celo spodbujamo, čeprav niso v otrokovo dobro. Najbrž iz več razlogov, iz ljubega miru, iz nezanimanja, iz... whatever. Težko se je odločit za vsako stvar.

Jaz pri prepovedih ponavadi gledam z druge strani. Iščem pametno razlago zakaj česa ne bi dopustil. Če jo najdem, jo tudi otrokom razložim in jim skušam dopovedati razloge za in razloge proti. Če mi slučajno zadeva sploh ni povšeči in če je nadzor mogoč, določim še kazen v primeru kršitve. A odločim se ne jaz. Odločitev za ali proti prepuščam otroku. Dam mu svobodo odločanja, kar včasih sicer težko nosi, a vedno ponudim tudi možnost, da se jaz odločim v njegovem imenu, če seveda to prepusti meni.

Starši vse prevečkrat prepovedujemo stvari, ki jih samo s pridom izkoriščamo. Otrokom kar naprej tumbamo, kaj je prav in kaj ne, a sebe ne vidimo. Svojih kršitev človek ne opazi ali pa ga preprosto ne zanimajo. Ko nas zasačijo, se sklicujemo na svoje odgovornosti, na svoja leta, na svojo avtoriteto. A otrok je zaradi tega lahko le zmeden. Še posebej, če vse pride brez razlage. Zato se tudi trudim, da bi otrokom svoje vzgibe, svoje interese in svojo dolžnost in odgovornost tudi razložil.

Koliko staršev se pokesa pred otrokom, ker so sami naredili nekaj narobe? Kolikokrat se jim opraviči zaradi krivice, neprimernih besed ali česa drugega?

Če vzamem spet primer. Jaz naprimer v srednji šoli nisem bil ravno cvet pridnosti, špricanja je bilo kar veliko, celo preveč. Otroci to seveda vedo, čeprav kategorično zanikam. ;) Kako naj jim torej špricanje prepovem? Kar tako: "jaz lahko, ti pa ne smeš!"? Jaz mislim, da tako ne smem niti ne morem. Torej moram vzeti drugačen pristop. Kar pomeni, da se spravim na dobre in slabe strani samega špricanja, o tem razglabljam, a ne delam velikega pompa, kako je to grozno. Mogoče je tudi fino. A za sabo potegne določene posledice, ki bi jih moral otrok nositi. Moja naloga je, da otroka spravim skozi osnovno, srednjo šolo in s stališča moje odgovornosti ne morem špricanja podpirati. Moja starševska dolžnost se je torej nestrinjati s samim špricanjem. Pa če mi je (bilo) še tako všeč.

Se mi zdi, da otroci tako razločijo različne naloge in vloge, v katerih nastopamo ljudje in me - vsaj mislim - poskušajo razumeti tudi takrat, ko se ne strinjam z njimi. Je pa to seveda naporno in dolgotrajno.

Uspeh pa na žalost nikakor ni zagotovljen....

Tole zlato, črno, nam je bilo pripeljano danes v zgodnjih jutranjih urah. Za toplo zimo in pomlad kurilno olje Hubat, pravijo. Eh, ko bi le bilo bolj poceni... 1000 litrčkov je pobralo zajeten kupček petstoštiridesetih evrov. A sem vsaj vse vpisal v eurotrackerja. Mogoče si zaslužim vsaj kak hit.

Potem mi je pa še tista zadeva, ki plava na nafti, za merjenje višine, noter v cisterno padla. No, ja, bogve, koliko jih je že notri. Celo pokopališče morda.

Pa še na seminar sem šel s takim dolgim naslovom, kjer so govorili samo o kraticah. Uff, naporno. In šele na koncu zanimivo. Brezplačni seminarji so hudič, če greš, moraš vzet v zakup, da ti bodo nekaj prodajali. In potem moraš to poslušat. Sem pa dobil kosilo, ha!

In potem na pivo. Domov pa v dežju, na obvoznici sem samo trikrat prižgal vse smerne utripalke (štiri žmigovce). Dež, dež, dež in gužva. Ampak ljudi to čisto nič ne moti. Vozijo mi za ritjo, kot v prekrasnem sončnem dnevu. Jaz si pa grizem nohte.

Pa še ni bilo konec. Še na rekreacijo sva šla oba s Heleno.

Zdaj sem pa zmatran ko pes in ne vem ali je hujša reka kratic ali igranje košarke ali to, da sem sprčkal 540E.

Jebela cesta, pa še grmi zunaj ko hudič! Zdaj zdaj bo kaj razgnalo tukaj pri nas, ko je sama tehnika...

Leander steče iz vrtca in hop: "glej oči, glej!" Nekaj začne prčkati po tleh. Seveda nisem zelo natančno gledal, kaj ima, lačen kot sem bil, se mi je mudilo domov, kar samo od sebe mi je ušlo: "pa daj, ne pobiraj stvari s tal!".

Ker je fant lepo vzgojen, je seveda tisto pustil, čeprav se mi zdi, da je bilo bolj zaradi nezanimive oblike stvari kot pa zaradi lepe vzgoje. A pustimo to, ker ni predmet današnje razprave.

Ampak v meni je spodbudil razmišljanje, zakaj sem mu jaz to sploh tako rekel. Kaj si bo otrok mislil? Aha: "stvari ne smem pobirati s tal" ali kaj hudo podobnega najbrž.

In naslednjič, ko bova šla malo na sprehod in bo Oči zagledal 5 evrov, ali kaj drugega nadvse uporabnega na tleh, bo to seveda hitro pobral. In kaj si bo ubogi otrok takrat mislil? Aha: "stari laže, on lahko, jaz pa ne! Nič mu ne bom več verjel...".

Nekaj ne štima, a ne?

Potem sem našel solomonsko rešitev, naslednjič bom rekel takole: "Pust' svinjarijo pr' mer!" Seveda bom pri tem načrtno pozabil omeniti kaj svinjarija sploh je. In če bo slučajno vrtal naprej in z velikimi očki spraševal, kaj je to "svinjarija", se bom moral nekako zmazati ven, a to ne bi smelo biti pretežko.

In ubogi otrok si bo mislil: "uff, stari me je dobr' okrog pr'nesu. Nej mu bo za dons, bo že še na mino padu...".

Potem si pa misliš, da si faca, ko si se pa taaaako dobro spomnil. Japajade...

Jaz imam svoje mnenje. Pa ti imaš svoje mnenje. Pa on ga ima seveda tudi. Ja, in tisti tam, ki kuka izza vogala, ga ima tudi. Skratka, če skrajšamo štorijo: vsi imamo svoja mnenja.

To je pravzaprav lepo. Mogoče ni čisto res v čisto vsakem primeru, malo pa le lahko poenostavim. (Eto, sem že začel...)

Lepo je tudi, če svoja mnenja zagovarjaš. Vprašanje pa je, do kam jih zagovarjati? Do konca? Do bridkega konca ali do triumfalne zmage? Ali nekam vmes, dokler se ti da?

Je moje mnenje pravilno? Je moje mnenje pravilno za vse? Najbrž ni. Celo zelo verjetno je, da ni.

No, moja mnenja so o vseh zadevah zelo raznolika. In so prilagojena meni. Jasno, a ne? Dolga leta sem jih zlagal na kup, kdaj pa kdaj pa tudi kakšno kupil, priznam. Z vsem se mi pa res ne da ukvarjat... In koliko sem jih pripravljen zagovarjat? Težko reči, najbrž do takrat, dokler me kdo ne prepriča v kaj drugega. Včasih se pustim prepričevati, včasih pa kar lepo stisnem rep med noge in si mislim: "ti kar govori... kaj me briga... jaz mislim pa tako!" V tem ne vidim nič slabega, mnenja so lahko različna pa se ni treba zaradi tega požreti.

Mojo napako, če temu tako rečem, vidim predvsem v tem, da dam vsem mnenjem po svoje prav. Prepričan sem namreč, da moje mnenje povsem velja le zame osebno. Za nikogar drugega. Seveda se kdaj tudi jaz poslužujem prepričevanja, a v tem imam natanko toliko možnosti, kot jih imajo drugi pri prepričevanju mene. Vendar pa ponavadi tega ne počnem v tej smeri - v smeri prepričevanja. Povem kako jaz mislim, kako jaz gledam na stvar in kako bi se jaz odločil. Nočem, da moje mnenje obvelja zaradi sile, zaradi prepričevalne spretnosti, rad bi le videl, da se moje mnenje upošteva. Nič drugega.

Tudi zato svojih mnenj ne zagovarjam preveč na silo in nikakor ne pravim, kaj je prav.

Na vsako stvar se da pogledati na več načinov. Nekateri načini so nam skriti, medtem ko jih drugi vidijo. To se mi zdi enkratno. Le tako se lahko kdaj kaj naučim in grem naprej. 

Kar naprej se nekaj polariziramo, eni beli, drugi črni, eni za to, drugi proti temu. Debate privedejo do vrhuncev, ko se vsi samo še zmerjajo. A nihče ne pogleda vase in se vpraša ali res popolnoma stoji za svojim mnenjem. Razlike med tem, kaj mislimo in tistim, kar delamo, so vedno večje. Vse je vedno narobe, pri tem pa pozabljamo, da svet stoji na nas. Da smo mi tisti, ki ta svet vrtimo. Da mi vzgajamo svoje otroke in jih učimo. Pa jih? Da bo svet lepši?

Japajade.

Svet je v barvah, kajne?

Tole spremenljivo vreme zadnje čase nam naredi ogromen skok v obiskanosti. Še posebej vremensko napoved si ljudje radi ogledujejo. In kakor hitreje se spreminja vreme, toliko hitreje vsi gledajo kakšno bo. Skratka, porast v obiskanosti je lahko tudi do petkratna.

Tudi, če ne bi gledal ven in bi bil kar naprej v kleti (oh, sreče!) med kupom tehnične opreme, bi dovolj dobro vedel, kdaj se pripravlja na dež. Kaj šele na sneg! Takrat obisk podivja. Če pravilno sklepam, to pomeni, da bolj ko je slabo vreme, bolj profitiram. Ja, ok, pa naj bo tako...

In tako je tudi te čase. Trudim se povečat tele naše zmogljivosti, a Siol in Telekom sta neomajna. Počasi, počasi...

Ljubiteljskih vremenskih postaj ima ZEVS pod okriljem že kar nekaj, karta se lepo polni, le tamle, na dolenjskem, nekaj štrajkajo. Bo treba v lov na dolenjsko in notranjsko.

V naravi pa zgleda tole nekako takole:

Pa še Vremensko Napoved pripopam, da se ve, kdaj je obisk:

Čeprav vse tole zdajle... sem eno idejo dobil, ko vsi tako besno sneg iščemo in gledamo na tisoč koncev... Hm, hm. Se mi zdi, da sem si spet delo naredil. Ah.

Pa še zadnji rojstni dan v okviru naših zimčkov. Tokrat Mitja, kot zadnji, zdaj nas čaka premor do pomladnikov.

Štirinajst let, ej, štirinajst. Kam se otrokom tako mudi, a kdo ve?

Jaz sem torto naredil, Tadeja jo je pa okrasila. Ampak danes smo jo tako hitro pojedli, da si je niti ogledat nismo mogli. Dobre pa so tele torte, dobre! Samo jaz sem zdaj preveč nabasan... Ojej.

Pohod na Murovico. Tradicionalni, sicer šele drugi ampak počasi bomo že prišli do večjih številk. V organizaciji ŠD Krti.

Dan ni bil najlepši, deževalo pa ni. Pohod tudi ni ne vem kaj zahteven, eno majico pa sem le moral zamenjat. Prav luštno je bilo!

Drugo leto pa spet!

Še dobro, da smo spet malo začeli! Dovolj je bilo tega posedanja in žretja! V hribe, v hribe je treba iti!