Vsaki piškotki imajo eno slabo lastnost: prehitro jih zmanjka.

Zgleda, da gre povezava celo premosorazmerno: več kot jih je, prej jih zmanjka. Ali pa to velja samo pri nas. Hm?

Tadeja vsekakor ve, kako se streže takim zadevam. Najprej pogledaš na kulinarika.net, potem ostale pošlješ po sestavine. Nato kuhaš, mesiš, pečeš, celo tamaučkom pustiš, da ti pomagajo.

Ko pa so piškotki enkrat narejeni, daš vsakemu enega, vzameš bič in ostale kategorično čuvaš. Pa če jih je veliko ali malo. Vseeno. Nobenemu ne daš nič več. Ker jih drugače nimaš več...

Nekateri piškotki pa pridejo iz takega stanja:

celo v tako:

Temle špancem se pa res ne bo slabo godilo!

Vsem ostalim se samo sline cedijo, ker piškotki so supeeeeeeeer! Tadeja ima talent za tole, ne more biti drugega kot preprosto samo talent.

Vmes med peko pa moraš še posteljo zavarovat, da ti jo tamaučki ne razmečejo:

Prevod:

Predragi Osliček! (to leti predvsem na mlajše otroke)
To je že Marijeva postelja zato je ne mečkaj in si ne drzni tu pustiti dlake! Hvala.

Sem že povedal, da bo tole naporen teden, a ne?

Tokrat smo si ga pa celo mi ogledali. Sicer nismo zdržali čisto do konca, vsaj začetek pa smo videli.

Potem pa je bilo potrebno iti spat. Škljoc še slikico, kar iz roke niti ni tako preprosto, in to je to. Do naslednjič.

Danes je še zatišje pred nevihto.

Včeraj smo bili spet na piščancu, tokrat rojstni dan. Super, tudi v gostilni v Podrečju! Seveda sva potem malo bolj pozna, kar pomeni, da zjutraj malo dlje poležimo. In dan je takoj malce krajši.

Večino dneva smo pospravljali, danes je šlo celo brez kreganja, vsi smo nekako sodelovali, tudi otroci. Kar se ne zgodi prav pogosto, smo pa zato naredili veliko. Pa še prav fino je bilo. Muzika je odmevala po celi bajti, le da je imel vsak naštimano svojo. Oh.

No, cel dan je šel tako, bolj na izi. Kar nam bo čisto prav prišlo, ker jutri pride Tadejin španec in potem bo le še ena velika zmeda. Vožnji gor in dol v Lj se ne bomo mogli izognit. Pa ne samo enkrat, dvakrat dnevno. Najbrž celo večkrat.

Torej je čisto prav, da danes malo počivamo in smo bolj umirjeni. Od jutri naprej pa kaos!

Saj en teden bomo pa že zdržali, kajne?

Evo, pa je šel še en mesec naokoli.

Presneto kratka zadeva, tale februar. Niti nobenega snega ali pa vsaj kakšnega slabo-dobrega vremena. Tako se prometa ni nabralo prav dovolj. Kaj šele kakšnih klikov. Ubogo, ubogo.

Ima pa februar dobro lastnost. Plače so blizu skupaj. Ha!

Eh, da ma človek tak sajt, kjer si tudi za obisk odvisen od vremena... Prava krivica!

Včeraj sva bila oba s Heleno tako lačna, da ne bi zdržala, da si še doma kaj skuhamo. Hotela sva preprosto takoj jest.

Pa smo šli v našo bližnjo gostilno, oddaljeno celih 5m od nas, takoj po vrtcu. Vse skupaj najbrž ne bi bilo zanimivo, dokler ni vrglo ven ene od varovalk in smo ostali brez razsvetljave.

Imajo pa svečke, tako, da smo imeli pravo romantično večerjo. To pa je bilo čisto kul.

Tamauček se je matral s palačinkami in je spet pojedel samo eno. Joj, kakšna neješčnost... No, vsaj Flori malo bolje je, kot je včasih. Ko bi le midva imela take zapore pri hrani... Pa nič od tega.

Spet smo se najedli ko pujski. Tako smo bili zadovoljni, siti in objestno razpoloženi.

Škoda le, ker ni vsa elektrika crknila, da še POS ne bi delal.

Odkar imamo takšen napis na vratih našega vrtca,

prav vsi zdaj zapiramo tudi zatiče na zunanjih vratih.

Pa se je morala res zgoditi tragedija, da zdaj to delamo? Prej smo res samo v redkih trenutkih to počeli. Kot da so nesreče vedno stvar drugih.

Neodgovorno in čisto človeško.

Jaz seveda resnično upam, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo. A v realnosti je za pričakovati, da bomo zatikanje zatičev prej ali slej opustili. Prej ali slej bomo spet zapadli v lažno varnost, v brezskrbje.

Koliko časa še torej?

To je zdaj že druga stvar, ki smo jo izgubili. Registrska tablica. Včeraj zvečer.

Opazila sva šele po koncu rekreacije. Seveda smo naredili par kilometrov, vendar je bila že noč, slabo se je videlo. Ne jaz, ne Helena nisva natančno vedela, od kdaj je ni več. Kdo ve?

Nikakor ne moreš biti stoprocenten v to, kdaj si jo nazadnje videl. Registrske tablice preprosto so. Ne gledaš prav posebno ali so še tam ali ne. Take stvari opaziš čisto slučajno. Ali pa tudi ne, drugi te prej opozorijo.

Pa sva si danes še malo razbijala glave, kam bova vse šla, povsod tam kjer vse smo prejšnji teden bili s tem avtom.

No, ko greva pa iz vrtca pa hop, pojdiva pogledat še za tablico, zdajle je dan. In se peljeva čez Dob, do šole. Nič. Pa zapeljeva potem proti domu in glej, glej, tam ob cesti se nekaj svetlika:

Ha! Huh. Sva kar oba vzklikala taka in drugačna gesla, ki se pač vzklikajo v takih primerih. Tamauček je bil čisto navdušen...

Potem sem se pa jaz spomnil, da sem včeraj zvečer tukaj mimo šel, a sem nekih sto metrov prej opazil sprehajalca s psom. Na tleh, takoj za ležečim policajem seveda takrat nisem nič opazil. Jo je najbrž že moral pobrat in jo je prislonil k žlebu. Tako od strani je v noči nikakor nisem mogel opaziti.

Morda tudi ni bil on, morda je bil kdo drug, vseeno hvala njemu in vsem dobrim dušam. Zopet.

Nekam veliko bova morala vračat. Vendar bova to počela z veseljem!

Mašila so zelo pripravna zadeva. Ravno zadnjič sem poslušal nekoga po radiu: "misl'm... u bistvu... misl'm... u bistvu". Govoril je pet minut, povedal pa toliko, kot bi govoril trideset sekund. Ali pa se je samo meni tako zdelo, ker sem že na začetku izklopil možgane.

Zame sta dva "u bistvu..." že mnogo preveč, moje misli odletijo drugam in ne poslušam več s pozornostjo.

Naš Mitja je v teh letih čisto ta prav. Eno uro se pogovarja po telefonu, a ne vem, če se kaj zmeni. Že če hoče meni kaj povedat, potrebujem kar veliko mero potrpljenja, da ga uspem poslušat.

Seveda pa sem bil pri njegovih letih sam čisto enak. Mašila gor in dol, takrat smo imeli najbrž kakšna druga, a verjamem, da sem jih uporabljal kot po tekočem traku. Pri govorjenju zelo rad pograbim kakšno stvar, ki mi je blizu in jo že naslednji dan vpletem v svoj jezik. In si ne morem prav nič pomagat.

Se je pa moj fotrček enkrat odločil, da mi iz glave izbije tele "misl'm" in "u bistvu". Joj, kaj me je zafrkaval... A se je kar namatral, ker se nisem dal kar tako. In šele takrat sem spoznal, koliko teh mašil sploh uporabljam! Mnogo preveč.

Tako mi je enkrat uspelo, da sem se teh dveh rešil. Hura!

Ampak kaj si morem, če sem vse skupaj nadomestil s "pravzaprav". Tlačim ga prav povsod, tudi tja, kjer ga ni treba in mu sploh ni mesto. Vse kaže, da ga bom še kar nekaj časa uporabljal.

Edino, če se ne bo kdo spet spravil nadme.

Kako prav se napiše post? Ne post ampak pōst. Al nekako temu tako...

Kakorkoli že, šele par dni je posta, meni se pa takele stvari luštajo:

Kot, da bi se res postil. Ravno danes sem jedel meso in tudi drugače grešil. Prijela pa me je neznanska želja po žaru.

Žar, žar, žar. Njami. Komaj čakam, kdaj bo čas, da odpremo sezono z našim kaminom.

Odkar sem dobil Siol TV, tale naša satelitska čisto sameva. Uboga, sama, žalostna čepi v kotu in na balkonu.

Po pravici povedano, tako čepi že pol leta. Enkrat zadnjič sem jo vžgal, da vidim, če še dela. In še dela. To je pa tudi vse.

Pa tako me je imelo, da sem se takrat namatral, vse opisal, iskal satelite in delal boga in pol. Zdaj pa takole. Da pa bi kake stvari dol vlekel, me pa ne drži. Le zakaj, kdo bo pa potem vse to pregledal... Saj nimam tega časa. Sploh se mi pa ne da. Dolpotegnem le tisto, kar potrebujem v določenem trenutku, ne pa kar vsega. Čeprav poznam kar par ljudi, ki zbirajo vse. Čisto vse. Kar jim pride pod roke.

Kaj naj torej z vsem tem? Naj prodam? Težko se bo ločit... Helena bo pa najbrž čisto vesela, vsaj "začasnega" kabla prek fasade bi se znebili.