Mater, mi gre ta besedna zveza na živce.

Vendar pa glede nje nisem ravno najbolj pošten. Ne do drugih, še manj do sebe.

Začnem lahko kar pri tem, zakaj sploh pišem blog? Seveda je prvi odgovor pri roki: zaradi sebe. Vendar to ni čisto natančen odgovor, ali je sploh resničen pa bom ugotavljal zdajle.

Dolgo časa sem blog res pisal predvsem zaradi sebe. Na to sta kazali predvsem dve stvari: nisem imel omogočenih komentarjev in blog ni bil skoraj nikjer zaveden. Dokler se nisem enkrat spomnil in celo prešel na blog na Delu. Čemu in zakaj, mi je še danes uganka, ki je ne znam prav dobro razrešiti. Vendar kaže na neko smer, usmeritev kam grem. Na Delu sem sicer kmalu odnehal, preveč težav, prevelik vrtec, preveč odgovornosti. Potem sem komentarje uvedel tudi pri sebi in se vpisal na par imenikov. 

Prehod v "javnost" je bil neboleč, vendar pa je mene kar nekaj časa bolelo. Najbrž zato, ker sem se izneveril svojemu "pisanju zase". Drugače si ne morem tega razložiti. Pahnil sem se v to definicijo "javnosti" pravzaprav sebi navkljub. Kot da ne vem, kaj delam, z vsemi mogočimi izgovori: "saj to ni nič...", "saj me itak nihče ne bo bral..." itd. A svoje načelno stališče sem podrl in ga spremenil, skoraj nevede. Seveda je to nemogoče narediti nevede, človek le išče izgovore in opravičila, da se mu s takimi stvarmi ni potrebno ukvarjati.

Zavlačuješ, se izmikaš in iščeš duševni mir v vseh drugih rečeh, za pereče vprašanje "kje in kaj je pa zdaj moj blog?" pa nikakor ne najdeš časa.

Priznanje samemu sebi na koncu ni tako težko. No, ni ravno problem v samem priznanju, nastopanje v taki ali drugačni "javnosti" pač lahko prinese nekaj stvari zraven, ki se jih moraš zavedati. Lahko prinese ali pa ne, odvisno, kakšen blog imaš. V komentarjih te lahko raztrgajo, lahko pa ti pojejo hvalnice, oboji so lahko nevarni. Po eni strani si lahko hitro ranjen in se le še kam zavlečeš in odnehaš, po drugi strani pa te hvalnice lahko enostavno povzdignejo visoko nad sebe, kjer realnih tal ne opaziš več. Hvalnice so lahko na koncu koncev še celo hujše, odmaknejo ti tla izpred oči in kmalu ne dohajaš več ne sebe ne drugih. Pišeš mašila, skušaš ugajati vedno bolj. Ego se namreč nikoli ne zapolni do konca, več kot daješ vanj, več bo požrl in več bo zahteval. In postal bom samozadosten. Tega me je pravzaprav še najbolj strah.

Nekaterim se je nekaj podobnega že zgodilo.

Torej priznam, da bi rad videl, da bi me brali, da bi bil cenjen, da bi bil zanimiv, da bi me imeli radi. Kot si najbrž želi prav vsak bloger.

Tu pa nastajajo precejšnje razlike. Kaj sem pripravljen za to, da bi bil cenjen itd., narediti? Sem pripravljen pisati tako, da bom privlačil čim več ljudi? Sem pripravljen pisati o političnih temah? Sem pripravljen delati copy-paste zanimivih dogodkov, vicev s spleta? Sem se pripravljen "prodati" za obisk in privlačnost?

No, tu se moja razmišljanja odvijajo v drugo smer. Ničesar od tega namreč nisem pripravljen narediti. Še navodil za boljšo obiskanost bloga nisem pripravljen prebrati...

Da bi jaz ostal jaz, moram najprej ostati zadovoljen sam s seboj. V tem vidim bistvo. Pa čeprav me ne bo nihče bral, pa čeprav ne bom nikomur všeč, pa čeprav ne bom zanimiv. Vedno pa ostaja upanje, da se bo na svetu našla sorodna duša, ki bo tako kot jaz, z veseljem kaj takega, o čemer pač pišem, prebirala. Čisto osnovne, navadne, osebne in življenjske teme vsakodnevnega življenja. Take teme ne spreminjajo sveta, nimajo niti najmanjšega namena, so pravzaprav čisto povprečne in vsakdanje. Nič posebnega torej, a vendar so moje. So del mojega življenja in le to lahko dam. Več ne morem dati, niti nočem, hitro bi se pokazalo, da se pretvarjam in da želim nekaj povsem drugega. Spreminjam lahko le svoj, omejeni osebni svet.

In tako le pridem do tega, da sem, hočeš-nočeš, del neke družbene mreže, ki je v nastajanju. S svojim blogom iščem sorodne duše, berem druge blogerje, jim včasih kaj komentiram in se pogovarjam z njimi. Sodelujem. Sodelujem v tej družabni mreži kot njen del. Majhen del, a vseeno njen.

Vendar se ne počutim del te mreže. A korenine teh občutij segajo dlje in bolj globoko. Tako, kot se ne počutim del naroda, tako kot se ne počutim del skupnosti, tako kot se ne počutim del države... Težko me je spraviti v kakršnokoli skupnost, čimvečja je, tem slabše. Hočem biti individualec, hočem biti samosvoj, hočem biti preprosto svoj. Večinskih sistemov ne odobravam, saj so vedno na račun posameznika. Imam lastno voljo in lastno odgovornost. Včasih, sem in tja, v trenutkih slabosti, me sicer prešine: kaj pa če hočem biti le drugačen? Drugačen od ostalih? Kaj če hočem le povedati: "Mama, jaz sem drugačen!"? Karkoli od tega je res, bo pokazal lahko le čas.

Zato se ne počutim del blogerske skupnosti, čeprav bi se najbrž moral počutiti tako. Nisem solidaren. Ne grem se blogerskih akcij pa čeprav bi se jih včasih rad šel. Ne pišem o tistem, o čemer se skupnost trenutno pogovarja. Ne dajem linkov. Ne linkam vsake druge besede, ne komentiram tam, kjer nimam nič komentirati. Ne puščam svojih odtisov povsod, kjer bi jih lahko. Nočem in ne vidim pomena.

Delam si torej svojo malo, notranjo, osebno družbeno mrežo znotraj te velike razpršene mreže. Mojo lastno, svojo. Brez ozira na druge mreže, brez ozira na takšne in drugačne povezave v tem medmrežju. Ustvarjam si svoje poglede na ostale in ne - vsaj upam - ne podlegam mnenju večine. Seveda se kdaj pa kdaj z večino tudi strinjam, vendar to ne spremeni stvari. Včasih pa se ne, večinokrat pa zapeljem svoja razmišljanja malo drugače. Spletam svojo mrežo, in v njej sem solidaren in vse, kar paše zraven.

Vse to povzroči, da se moram sem in tja držati nazaj. Ne morem, naprimer, podpirati Pediatrične klinike takrat ko to počnejo drugi. Če bi jo rad sam osebno podpiral, zakaj je ne podpiram že vsaj deset let? Ne morem se pridruževati željam večine samo v primerih, ko je v mojem interesu, drugače pa tuliti v drug rog. To je zame že preveč interesno.

Če počasi zaključim, bi torej lahko rekel, da sem del Social Networkinga, a tako kot je vedno pri meni, na malce drugačen način. Predvsem na osebni ravni. Nekje vmes, torej. Pa smo spet tam...

In zato si še vedno pridržujem pravico, da mi gre ta besedna zveza globoko na živce.

P.S.

Ni problem veliko napisat, če je le tema prava, kaj?

Nedelja je pa res bila prekrasna, a nede?

Krtinski hrib nas je spet zvabil, čeprav v začetku z malo kreganja in nerganja pa vendar. Smo se pa zato potem čisto dobro imeli in nasploh uživali. Nesrečniki smo se oblekli še čisto zimsko in nam je bilo potem vroče za znoret. Tamaučkom sem itak moral nosit vse obleke, ker so bili čisto premočeni.

Medtem ko je Helena nabirala regrat, smo se tamalima zapodili v temačen gozd, kjer je tamaučka kar malo strah. Jaz pa uživam in bi najraje kar gomazel gor in dol.

Pa je potem Flori baje opazila velik in košat oranžen rep, kar smo takoj proglasili za lisico. Nato pa smo morali biti čisto tiho, da bi videli še kakšno žival. Se nismo smeli niti pogovarjat, ker nas je tamauček kar naprej opozarjal: "Tiho bodi!". Pa smo bili vsaj poplačani s preplašitvijo treh srn, ki so zdrvele preko travnika. Ker nismo bili ravno enotni ali so bile tri ali samo dve, smo potegnili najmanjši skupni imenovalec: videli smo vsaj dve.

Celoten izkupiček je bil na koncu takle:

beli, rumeni in vseh barv metulji,

en čriček (z malo boljšimi očmi ali domišljijo),

en domnevno lisičji rep,
najmanj dve srni,
en prelep dan,

ena praska na obrazu, od nerodnosti,
dva razgreta mladička,
milijone mušic,
ena polna vreča regrata
in štirje zadovoljni.

Kar nekaj, torej. Tole nam je dodobra napolnilo baterije, ki nam bodo potrebne v času pomladanskega monsuna, ki se hitro bliža.

Vsaki piškotki imajo eno slabo lastnost: prehitro jih zmanjka.

Zgleda, da gre povezava celo premosorazmerno: več kot jih je, prej jih zmanjka. Ali pa to velja samo pri nas. Hm?

Tadeja vsekakor ve, kako se streže takim zadevam. Najprej pogledaš na kulinarika.net, potem ostale pošlješ po sestavine. Nato kuhaš, mesiš, pečeš, celo tamaučkom pustiš, da ti pomagajo.

Ko pa so piškotki enkrat narejeni, daš vsakemu enega, vzameš bič in ostale kategorično čuvaš. Pa če jih je veliko ali malo. Vseeno. Nobenemu ne daš nič več. Ker jih drugače nimaš več...

Nekateri piškotki pa pridejo iz takega stanja:

celo v tako:

Temle špancem se pa res ne bo slabo godilo!

Vsem ostalim se samo sline cedijo, ker piškotki so supeeeeeeeer! Tadeja ima talent za tole, ne more biti drugega kot preprosto samo talent.

Vmes med peko pa moraš še posteljo zavarovat, da ti jo tamaučki ne razmečejo:

Prevod:

Predragi Osliček! (to leti predvsem na mlajše otroke)
To je že Marijeva postelja zato je ne mečkaj in si ne drzni tu pustiti dlake! Hvala.

Sem že povedal, da bo tole naporen teden, a ne?

Tokrat smo si ga pa celo mi ogledali. Sicer nismo zdržali čisto do konca, vsaj začetek pa smo videli.

Potem pa je bilo potrebno iti spat. Škljoc še slikico, kar iz roke niti ni tako preprosto, in to je to. Do naslednjič.

Danes je še zatišje pred nevihto.

Včeraj smo bili spet na piščancu, tokrat rojstni dan. Super, tudi v gostilni v Podrečju! Seveda sva potem malo bolj pozna, kar pomeni, da zjutraj malo dlje poležimo. In dan je takoj malce krajši.

Večino dneva smo pospravljali, danes je šlo celo brez kreganja, vsi smo nekako sodelovali, tudi otroci. Kar se ne zgodi prav pogosto, smo pa zato naredili veliko. Pa še prav fino je bilo. Muzika je odmevala po celi bajti, le da je imel vsak naštimano svojo. Oh.

No, cel dan je šel tako, bolj na izi. Kar nam bo čisto prav prišlo, ker jutri pride Tadejin španec in potem bo le še ena velika zmeda. Vožnji gor in dol v Lj se ne bomo mogli izognit. Pa ne samo enkrat, dvakrat dnevno. Najbrž celo večkrat.

Torej je čisto prav, da danes malo počivamo in smo bolj umirjeni. Od jutri naprej pa kaos!

Saj en teden bomo pa že zdržali, kajne?

Evo, pa je šel še en mesec naokoli.

Presneto kratka zadeva, tale februar. Niti nobenega snega ali pa vsaj kakšnega slabo-dobrega vremena. Tako se prometa ni nabralo prav dovolj. Kaj šele kakšnih klikov. Ubogo, ubogo.

Ima pa februar dobro lastnost. Plače so blizu skupaj. Ha!

Eh, da ma človek tak sajt, kjer si tudi za obisk odvisen od vremena... Prava krivica!

Včeraj sva bila oba s Heleno tako lačna, da ne bi zdržala, da si še doma kaj skuhamo. Hotela sva preprosto takoj jest.

Pa smo šli v našo bližnjo gostilno, oddaljeno celih 5m od nas, takoj po vrtcu. Vse skupaj najbrž ne bi bilo zanimivo, dokler ni vrglo ven ene od varovalk in smo ostali brez razsvetljave.

Imajo pa svečke, tako, da smo imeli pravo romantično večerjo. To pa je bilo čisto kul.

Tamauček se je matral s palačinkami in je spet pojedel samo eno. Joj, kakšna neješčnost... No, vsaj Flori malo bolje je, kot je včasih. Ko bi le midva imela take zapore pri hrani... Pa nič od tega.

Spet smo se najedli ko pujski. Tako smo bili zadovoljni, siti in objestno razpoloženi.

Škoda le, ker ni vsa elektrika crknila, da še POS ne bi delal.

Odkar imamo takšen napis na vratih našega vrtca,

prav vsi zdaj zapiramo tudi zatiče na zunanjih vratih.

Pa se je morala res zgoditi tragedija, da zdaj to delamo? Prej smo res samo v redkih trenutkih to počeli. Kot da so nesreče vedno stvar drugih.

Neodgovorno in čisto človeško.

Jaz seveda resnično upam, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo. A v realnosti je za pričakovati, da bomo zatikanje zatičev prej ali slej opustili. Prej ali slej bomo spet zapadli v lažno varnost, v brezskrbje.

Koliko časa še torej?

To je zdaj že druga stvar, ki smo jo izgubili. Registrska tablica. Včeraj zvečer.

Opazila sva šele po koncu rekreacije. Seveda smo naredili par kilometrov, vendar je bila že noč, slabo se je videlo. Ne jaz, ne Helena nisva natančno vedela, od kdaj je ni več. Kdo ve?

Nikakor ne moreš biti stoprocenten v to, kdaj si jo nazadnje videl. Registrske tablice preprosto so. Ne gledaš prav posebno ali so še tam ali ne. Take stvari opaziš čisto slučajno. Ali pa tudi ne, drugi te prej opozorijo.

Pa sva si danes še malo razbijala glave, kam bova vse šla, povsod tam kjer vse smo prejšnji teden bili s tem avtom.

No, ko greva pa iz vrtca pa hop, pojdiva pogledat še za tablico, zdajle je dan. In se peljeva čez Dob, do šole. Nič. Pa zapeljeva potem proti domu in glej, glej, tam ob cesti se nekaj svetlika:

Ha! Huh. Sva kar oba vzklikala taka in drugačna gesla, ki se pač vzklikajo v takih primerih. Tamauček je bil čisto navdušen...

Potem sem se pa jaz spomnil, da sem včeraj zvečer tukaj mimo šel, a sem nekih sto metrov prej opazil sprehajalca s psom. Na tleh, takoj za ležečim policajem seveda takrat nisem nič opazil. Jo je najbrž že moral pobrat in jo je prislonil k žlebu. Tako od strani je v noči nikakor nisem mogel opaziti.

Morda tudi ni bil on, morda je bil kdo drug, vseeno hvala njemu in vsem dobrim dušam. Zopet.

Nekam veliko bova morala vračat. Vendar bova to počela z veseljem!

Mašila so zelo pripravna zadeva. Ravno zadnjič sem poslušal nekoga po radiu: "misl'm... u bistvu... misl'm... u bistvu". Govoril je pet minut, povedal pa toliko, kot bi govoril trideset sekund. Ali pa se je samo meni tako zdelo, ker sem že na začetku izklopil možgane.

Zame sta dva "u bistvu..." že mnogo preveč, moje misli odletijo drugam in ne poslušam več s pozornostjo.

Naš Mitja je v teh letih čisto ta prav. Eno uro se pogovarja po telefonu, a ne vem, če se kaj zmeni. Že če hoče meni kaj povedat, potrebujem kar veliko mero potrpljenja, da ga uspem poslušat.

Seveda pa sem bil pri njegovih letih sam čisto enak. Mašila gor in dol, takrat smo imeli najbrž kakšna druga, a verjamem, da sem jih uporabljal kot po tekočem traku. Pri govorjenju zelo rad pograbim kakšno stvar, ki mi je blizu in jo že naslednji dan vpletem v svoj jezik. In si ne morem prav nič pomagat.

Se je pa moj fotrček enkrat odločil, da mi iz glave izbije tele "misl'm" in "u bistvu". Joj, kaj me je zafrkaval... A se je kar namatral, ker se nisem dal kar tako. In šele takrat sem spoznal, koliko teh mašil sploh uporabljam! Mnogo preveč.

Tako mi je enkrat uspelo, da sem se teh dveh rešil. Hura!

Ampak kaj si morem, če sem vse skupaj nadomestil s "pravzaprav". Tlačim ga prav povsod, tudi tja, kjer ga ni treba in mu sploh ni mesto. Vse kaže, da ga bom še kar nekaj časa uporabljal.

Edino, če se ne bo kdo spet spravil nadme.