Tole je ena magija.

Včasih dela, včasih pa ne. Še dobro, da imamo uvajalno obdobje. V katerem se lahko navadimo na muhe, jih spoznamo in jih tudi obvladamo.

Včeraj sem probal našim naštimat obilno grško poroko. Sem ponucal dva virtualna evra. Vse lepo in prav, kakšno urico.

Potem sem pa porabil jaz kakšno urico, da smo lahko pogledal še ostanek filma. Med MS sporočili na ekranu, samo zvokom brez slike, med kockicami in vsem, kar paše zraven pri IP TV, je še zelo čudno, da sem uspel Heleno obdržat na kavču vsaj toliko časa, da je videla cel film.

In kdo si je zmislil to, da moraš film pogledat v 24-ih urah? Pri vseh otrocih, špancu, sestankih društva in vsem, kar še paše zraven? Najmanj 72 bi jih potreboval. Samo za uvodno špico...

Dokler je tole še zastonj, bo še šlo. Kaj bo pa potem, bomo pa še videli. Resetiranja škatle so namreč zadnje čase kar pogosta. Kar mi ni prav nič všeč.

Ampak drugače je pa kul. Ne vem sicer zakaj, morda sem pa iz mojega sveta preprosto navajen, da stvari ne smejo kar tako delat, iz prve. Z vsako se moraš malo matrat, da jo obudiš k življenju. In če ne drugega, imaš z njo tako vsaj dovolj zabave.

V službi same težave. Majhne, velike, vseh vrst, nobena se noče zaključit ali izvenet, samo nove in nove prihajajo.

Doma imamo španca. Vozimo se gor in dol, sem in tja. Jemo ob 23h. Si sploh ne upam pomislit, kakšna bosta petek in sobota. Na koledarju namreč ni več niti malo prostora, da bi še kaj vpisal.

Jaz se ukvarjam z idejo, kako združit kamere, helium in vremenske postaje v en skupen servis. Ker sem včasih kot malo dete, nepotrpežljiv, sem ves slabe volje, ker nimam časa, da bi zadevo razvijal. Pa prekladam in se matram ob poznih urah, ko seveda samo še zgubljam čas, ker sem že tako zmatran. Prav včeraj me je ena taka butasta zadeva tako grozovito matrala, tja do 1h zjutraj. Samo zato, ker tudi gledat nisem mogel več... Hm, trma.

Potem je pa bila še rekreacija včeraj. O, mater! Igrat košarko proti sedemnajstletnikom, ki skačejo kot naviti, je pa res malo težko. Po treh minutah sopiham kot konj. Ves trd, počasen in s tresočimi rokami po petih minutah pa res ne morem pričakovati, da bom še poleg tega kaj zadel. Saj je že samo premikanje telesa napor. Ej, ej, ej. Ampak bilo je pa super, tako hudo se še nisem namatral. Morda, res samo morda pa mi bo kdaj uspelo kaj kondicije nabrat, kaj? Potem bo pa že lažje...

In zaradi vsega tega še bloga ne morem pisat, kot bi si želel. Tudi, če imam kako idejo, je vse skupaj nepovezano in razprčkano na vse konce. Ravno tako kot moje misli.

Pa ne mislit, da samo jamram, čeprav najbrž tako zgleda. V nekem kotičku svojih misli sem pravzaprav zelo zadovoljen, da je tako. Se nekako počutim živega, življenje, ki se odvija že z vrtoglavo hitrostjo, ne gre čisto brezveze mimo. In ne delam le mimohoda.

Čeprav je naporno kot strela je ravno v tem poanta. Le to daje zadovoljstvo.

Mater, mi gre ta besedna zveza na živce.

Vendar pa glede nje nisem ravno najbolj pošten. Ne do drugih, še manj do sebe.

Začnem lahko kar pri tem, zakaj sploh pišem blog? Seveda je prvi odgovor pri roki: zaradi sebe. Vendar to ni čisto natančen odgovor, ali je sploh resničen pa bom ugotavljal zdajle.

Dolgo časa sem blog res pisal predvsem zaradi sebe. Na to sta kazali predvsem dve stvari: nisem imel omogočenih komentarjev in blog ni bil skoraj nikjer zaveden. Dokler se nisem enkrat spomnil in celo prešel na blog na Delu. Čemu in zakaj, mi je še danes uganka, ki je ne znam prav dobro razrešiti. Vendar kaže na neko smer, usmeritev kam grem. Na Delu sem sicer kmalu odnehal, preveč težav, prevelik vrtec, preveč odgovornosti. Potem sem komentarje uvedel tudi pri sebi in se vpisal na par imenikov. 

Prehod v "javnost" je bil neboleč, vendar pa je mene kar nekaj časa bolelo. Najbrž zato, ker sem se izneveril svojemu "pisanju zase". Drugače si ne morem tega razložiti. Pahnil sem se v to definicijo "javnosti" pravzaprav sebi navkljub. Kot da ne vem, kaj delam, z vsemi mogočimi izgovori: "saj to ni nič...", "saj me itak nihče ne bo bral..." itd. A svoje načelno stališče sem podrl in ga spremenil, skoraj nevede. Seveda je to nemogoče narediti nevede, človek le išče izgovore in opravičila, da se mu s takimi stvarmi ni potrebno ukvarjati.

Zavlačuješ, se izmikaš in iščeš duševni mir v vseh drugih rečeh, za pereče vprašanje "kje in kaj je pa zdaj moj blog?" pa nikakor ne najdeš časa.

Priznanje samemu sebi na koncu ni tako težko. No, ni ravno problem v samem priznanju, nastopanje v taki ali drugačni "javnosti" pač lahko prinese nekaj stvari zraven, ki se jih moraš zavedati. Lahko prinese ali pa ne, odvisno, kakšen blog imaš. V komentarjih te lahko raztrgajo, lahko pa ti pojejo hvalnice, oboji so lahko nevarni. Po eni strani si lahko hitro ranjen in se le še kam zavlečeš in odnehaš, po drugi strani pa te hvalnice lahko enostavno povzdignejo visoko nad sebe, kjer realnih tal ne opaziš več. Hvalnice so lahko na koncu koncev še celo hujše, odmaknejo ti tla izpred oči in kmalu ne dohajaš več ne sebe ne drugih. Pišeš mašila, skušaš ugajati vedno bolj. Ego se namreč nikoli ne zapolni do konca, več kot daješ vanj, več bo požrl in več bo zahteval. In postal bom samozadosten. Tega me je pravzaprav še najbolj strah.

Nekaterim se je nekaj podobnega že zgodilo.

Torej priznam, da bi rad videl, da bi me brali, da bi bil cenjen, da bi bil zanimiv, da bi me imeli radi. Kot si najbrž želi prav vsak bloger.

Tu pa nastajajo precejšnje razlike. Kaj sem pripravljen za to, da bi bil cenjen itd., narediti? Sem pripravljen pisati tako, da bom privlačil čim več ljudi? Sem pripravljen pisati o političnih temah? Sem pripravljen delati copy-paste zanimivih dogodkov, vicev s spleta? Sem se pripravljen "prodati" za obisk in privlačnost?

No, tu se moja razmišljanja odvijajo v drugo smer. Ničesar od tega namreč nisem pripravljen narediti. Še navodil za boljšo obiskanost bloga nisem pripravljen prebrati...

Da bi jaz ostal jaz, moram najprej ostati zadovoljen sam s seboj. V tem vidim bistvo. Pa čeprav me ne bo nihče bral, pa čeprav ne bom nikomur všeč, pa čeprav ne bom zanimiv. Vedno pa ostaja upanje, da se bo na svetu našla sorodna duša, ki bo tako kot jaz, z veseljem kaj takega, o čemer pač pišem, prebirala. Čisto osnovne, navadne, osebne in življenjske teme vsakodnevnega življenja. Take teme ne spreminjajo sveta, nimajo niti najmanjšega namena, so pravzaprav čisto povprečne in vsakdanje. Nič posebnega torej, a vendar so moje. So del mojega življenja in le to lahko dam. Več ne morem dati, niti nočem, hitro bi se pokazalo, da se pretvarjam in da želim nekaj povsem drugega. Spreminjam lahko le svoj, omejeni osebni svet.

In tako le pridem do tega, da sem, hočeš-nočeš, del neke družbene mreže, ki je v nastajanju. S svojim blogom iščem sorodne duše, berem druge blogerje, jim včasih kaj komentiram in se pogovarjam z njimi. Sodelujem. Sodelujem v tej družabni mreži kot njen del. Majhen del, a vseeno njen.

Vendar se ne počutim del te mreže. A korenine teh občutij segajo dlje in bolj globoko. Tako, kot se ne počutim del naroda, tako kot se ne počutim del skupnosti, tako kot se ne počutim del države... Težko me je spraviti v kakršnokoli skupnost, čimvečja je, tem slabše. Hočem biti individualec, hočem biti samosvoj, hočem biti preprosto svoj. Večinskih sistemov ne odobravam, saj so vedno na račun posameznika. Imam lastno voljo in lastno odgovornost. Včasih, sem in tja, v trenutkih slabosti, me sicer prešine: kaj pa če hočem biti le drugačen? Drugačen od ostalih? Kaj če hočem le povedati: "Mama, jaz sem drugačen!"? Karkoli od tega je res, bo pokazal lahko le čas.

Zato se ne počutim del blogerske skupnosti, čeprav bi se najbrž moral počutiti tako. Nisem solidaren. Ne grem se blogerskih akcij pa čeprav bi se jih včasih rad šel. Ne pišem o tistem, o čemer se skupnost trenutno pogovarja. Ne dajem linkov. Ne linkam vsake druge besede, ne komentiram tam, kjer nimam nič komentirati. Ne puščam svojih odtisov povsod, kjer bi jih lahko. Nočem in ne vidim pomena.

Delam si torej svojo malo, notranjo, osebno družbeno mrežo znotraj te velike razpršene mreže. Mojo lastno, svojo. Brez ozira na druge mreže, brez ozira na takšne in drugačne povezave v tem medmrežju. Ustvarjam si svoje poglede na ostale in ne - vsaj upam - ne podlegam mnenju večine. Seveda se kdaj pa kdaj z večino tudi strinjam, vendar to ne spremeni stvari. Včasih pa se ne, večinokrat pa zapeljem svoja razmišljanja malo drugače. Spletam svojo mrežo, in v njej sem solidaren in vse, kar paše zraven.

Vse to povzroči, da se moram sem in tja držati nazaj. Ne morem, naprimer, podpirati Pediatrične klinike takrat ko to počnejo drugi. Če bi jo rad sam osebno podpiral, zakaj je ne podpiram že vsaj deset let? Ne morem se pridruževati željam večine samo v primerih, ko je v mojem interesu, drugače pa tuliti v drug rog. To je zame že preveč interesno.

Če počasi zaključim, bi torej lahko rekel, da sem del Social Networkinga, a tako kot je vedno pri meni, na malce drugačen način. Predvsem na osebni ravni. Nekje vmes, torej. Pa smo spet tam...

In zato si še vedno pridržujem pravico, da mi gre ta besedna zveza globoko na živce.

P.S.

Ni problem veliko napisat, če je le tema prava, kaj?

Nedelja je pa res bila prekrasna, a nede?

Krtinski hrib nas je spet zvabil, čeprav v začetku z malo kreganja in nerganja pa vendar. Smo se pa zato potem čisto dobro imeli in nasploh uživali. Nesrečniki smo se oblekli še čisto zimsko in nam je bilo potem vroče za znoret. Tamaučkom sem itak moral nosit vse obleke, ker so bili čisto premočeni.

Medtem ko je Helena nabirala regrat, smo se tamalima zapodili v temačen gozd, kjer je tamaučka kar malo strah. Jaz pa uživam in bi najraje kar gomazel gor in dol.

Pa je potem Flori baje opazila velik in košat oranžen rep, kar smo takoj proglasili za lisico. Nato pa smo morali biti čisto tiho, da bi videli še kakšno žival. Se nismo smeli niti pogovarjat, ker nas je tamauček kar naprej opozarjal: "Tiho bodi!". Pa smo bili vsaj poplačani s preplašitvijo treh srn, ki so zdrvele preko travnika. Ker nismo bili ravno enotni ali so bile tri ali samo dve, smo potegnili najmanjši skupni imenovalec: videli smo vsaj dve.

Celoten izkupiček je bil na koncu takle:

beli, rumeni in vseh barv metulji,

en čriček (z malo boljšimi očmi ali domišljijo),

en domnevno lisičji rep,
najmanj dve srni,
en prelep dan,

ena praska na obrazu, od nerodnosti,
dva razgreta mladička,
milijone mušic,
ena polna vreča regrata
in štirje zadovoljni.

Kar nekaj, torej. Tole nam je dodobra napolnilo baterije, ki nam bodo potrebne v času pomladanskega monsuna, ki se hitro bliža.

Vsaki piškotki imajo eno slabo lastnost: prehitro jih zmanjka.

Zgleda, da gre povezava celo premosorazmerno: več kot jih je, prej jih zmanjka. Ali pa to velja samo pri nas. Hm?

Tadeja vsekakor ve, kako se streže takim zadevam. Najprej pogledaš na kulinarika.net, potem ostale pošlješ po sestavine. Nato kuhaš, mesiš, pečeš, celo tamaučkom pustiš, da ti pomagajo.

Ko pa so piškotki enkrat narejeni, daš vsakemu enega, vzameš bič in ostale kategorično čuvaš. Pa če jih je veliko ali malo. Vseeno. Nobenemu ne daš nič več. Ker jih drugače nimaš več...

Nekateri piškotki pa pridejo iz takega stanja:

celo v tako:

Temle špancem se pa res ne bo slabo godilo!

Vsem ostalim se samo sline cedijo, ker piškotki so supeeeeeeeer! Tadeja ima talent za tole, ne more biti drugega kot preprosto samo talent.

Vmes med peko pa moraš še posteljo zavarovat, da ti jo tamaučki ne razmečejo:

Prevod:

Predragi Osliček! (to leti predvsem na mlajše otroke)
To je že Marijeva postelja zato je ne mečkaj in si ne drzni tu pustiti dlake! Hvala.

Sem že povedal, da bo tole naporen teden, a ne?

Tokrat smo si ga pa celo mi ogledali. Sicer nismo zdržali čisto do konca, vsaj začetek pa smo videli.

Potem pa je bilo potrebno iti spat. Škljoc še slikico, kar iz roke niti ni tako preprosto, in to je to. Do naslednjič.

Danes je še zatišje pred nevihto.

Včeraj smo bili spet na piščancu, tokrat rojstni dan. Super, tudi v gostilni v Podrečju! Seveda sva potem malo bolj pozna, kar pomeni, da zjutraj malo dlje poležimo. In dan je takoj malce krajši.

Večino dneva smo pospravljali, danes je šlo celo brez kreganja, vsi smo nekako sodelovali, tudi otroci. Kar se ne zgodi prav pogosto, smo pa zato naredili veliko. Pa še prav fino je bilo. Muzika je odmevala po celi bajti, le da je imel vsak naštimano svojo. Oh.

No, cel dan je šel tako, bolj na izi. Kar nam bo čisto prav prišlo, ker jutri pride Tadejin španec in potem bo le še ena velika zmeda. Vožnji gor in dol v Lj se ne bomo mogli izognit. Pa ne samo enkrat, dvakrat dnevno. Najbrž celo večkrat.

Torej je čisto prav, da danes malo počivamo in smo bolj umirjeni. Od jutri naprej pa kaos!

Saj en teden bomo pa že zdržali, kajne?

Evo, pa je šel še en mesec naokoli.

Presneto kratka zadeva, tale februar. Niti nobenega snega ali pa vsaj kakšnega slabo-dobrega vremena. Tako se prometa ni nabralo prav dovolj. Kaj šele kakšnih klikov. Ubogo, ubogo.

Ima pa februar dobro lastnost. Plače so blizu skupaj. Ha!

Eh, da ma človek tak sajt, kjer si tudi za obisk odvisen od vremena... Prava krivica!

Včeraj sva bila oba s Heleno tako lačna, da ne bi zdržala, da si še doma kaj skuhamo. Hotela sva preprosto takoj jest.

Pa smo šli v našo bližnjo gostilno, oddaljeno celih 5m od nas, takoj po vrtcu. Vse skupaj najbrž ne bi bilo zanimivo, dokler ni vrglo ven ene od varovalk in smo ostali brez razsvetljave.

Imajo pa svečke, tako, da smo imeli pravo romantično večerjo. To pa je bilo čisto kul.

Tamauček se je matral s palačinkami in je spet pojedel samo eno. Joj, kakšna neješčnost... No, vsaj Flori malo bolje je, kot je včasih. Ko bi le midva imela take zapore pri hrani... Pa nič od tega.

Spet smo se najedli ko pujski. Tako smo bili zadovoljni, siti in objestno razpoloženi.

Škoda le, ker ni vsa elektrika crknila, da še POS ne bi delal.

Odkar imamo takšen napis na vratih našega vrtca,

prav vsi zdaj zapiramo tudi zatiče na zunanjih vratih.

Pa se je morala res zgoditi tragedija, da zdaj to delamo? Prej smo res samo v redkih trenutkih to počeli. Kot da so nesreče vedno stvar drugih.

Neodgovorno in čisto človeško.

Jaz seveda resnično upam, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo. A v realnosti je za pričakovati, da bomo zatikanje zatičev prej ali slej opustili. Prej ali slej bomo spet zapadli v lažno varnost, v brezskrbje.

Koliko časa še torej?