Fotografije na mojem blogu so vedno takšne, kot pač so. Nimam ne živcev, ne volje, ne časa, da bi karkoli z njimi počel.

Mogoče jih kdaj le obrežem, to je pa vse. No, pa seveda pomanjšam.

Z njimi se mi ne da igrat, čeprav bi najbrž bile lahko mnogo lepše. Vsake toliko časa pa me prime in hočem kaj iz kakšne fotke naredit. Ampak pri vseh tistih filtrih, opcijah in ne vem še čem, me hitro mine. Na koncu dobim 22 slik, ne morem pa se niti za eno odločit. Vse so mi dobre, vse so moje.

V glavi najbrž nosim film, v katerem imam točno odtisnjeno sliko, zato so vse ostale slike le približek. Le spomin in opomin na tisto pravo sliko v glavi. In zato se ne sekiram. In zato včasih tudi malo posiljujem z res bednimi slikami.

Ampak kaj si čem?

A nista čisto glih? Jaz ne morem reči, katera mi je ljubša, sploh pa ne, katera je boljša.

Zgleda, da sploh nimam občutka za te stvari. Hja... Najbolje bo, da še vedno samo pomanjšujem.

Vedno kaj pozabim. Kamorkoli grem, tam kaj pustim. Ne morem in ne morem se tega odvadit. Pa lahko ob odhodu še tako razmišljam, da ne bi nič pozabil, hopla... vedno nekaj.

Enkrat sem pozabil vzeti dobrote, ki jih pripravijo za goste, s poročne gostije. Za tisto mi je še danes žal. Grrr. Hm, ali sem pa to celo večkrat naredil...

Tokrat sem v Bohinju pozabil svoj iButton. Z njim sem meril temperaturo, da bo vse lepo dokumentirano. Eh. Še sreča, da so se drugi spomnili nanj, da smo vsaj poklicali Uršo, da ga je vzel. Drugače bi še dandanes bingljal tam.

Bo pa dokumentacija pri naslednjem Srečanju. Za nazaj.

Pa čisto nič ni pomagalo, da sem si točno pet minut pred odhodom še lepo rekel: "da ne boš iButtona pozabil!" Ufff, da najdem tistega, ki me je zmotil...

Ker nas je sem in tja tudi šest, večinoma pa so vsa usta lačna, seveda veliko pojemo. Hrana je vsekakor naš največji strošek. Pa če še tako šparamo, razpršujemo denar in res varčujemo na vseh koncih. Pri nas doma skoraj res ne vidiš nič, kar ne bi bilo trgovska blagovna znamka: lumpi, špar, tuš. Zelo depresivno včasih...

Vem, da me je enkrat lansko leto (ali celo prej, kdo ve?) prešinilo, da je kruh dražji kot zlato. Za kilo dobrega si lahko dal tudi 600 sit. Mater.

Pa kila je šla samo ob večerji!

Zato smo enkrat kupili avtomat. Ki se je v teh letih bogato obrestoval. Poleg tega, da je kruh dober, je bil tudi veliko cenejši. Edina slabost je, da ga moraš planirat, ker se peče 3 ure in pol. Kar včasih seveda pozabimo. In je treba potem v trgovino.

Vseeno smo z avtomatom zelo zadovoljni, noter lahko tudi zmečeš vsega boga. Moko smo se navadili kupovat v mlinu v Radomljah, zaloge so torej vedno doma. Kruha kolikor češ.

Učimo tudi tamaučka, da bo znal.

Saj bo itak imel samo gospodinjske dneve v šoli na Dobu, a ne?

Čeprav niti ne vem, zakaj sploh to pišem, ker zadnje čase nismo že doooolgo spekli nič. Ker kruha skoraj ne jemo več.

Najprej jaz, zdaj so pa vsi na prepečencu. Ha!

Po turkih pa še indijanci.

Kar naprej nam kdo zaseda to ubogo Krtino...

Malo je zoprno le, da je to sredi dnevne sobe. Moramo kar naprej skakat čez kakšne objekte ali pa pazit na glave, ki molijo iz šotorov, da te ustrašijo preveč.

Naša osnovna šola ima letno predpisanih par kulturnih, par športnih in še par, kajjazvem dnevov. No, pri nas iz vseh naredijo gospodinjski dan.

Če ne drugega, bodo znali naši otroc kuhat. Pa pečt. Pa delat rum krogle. Same zanimive stvari skratka.

Ni važno, da ne bodo znali makaronov skuhat, znali pa bodo delat takele luštne stvari za na omaro:

Zanimivo je predvsem, kako primoraš tiste velike, pravzaprav že ogromne fante, z nogo 45, iz devetega razreda, da delajo take, luštkane, male srčke. Kar nekaj avtoritete pa moraš imet, kajne?

In, ja, to je spet škofjeloški kruhek. Po osebnih navodilih edine strokovnjakinje za take kruhke. Direktno samo v naši osnovni šoli.

Samo, da nam ne bo tega zdaj Mitja delal vsak dan...

V petek smo imeli poslovilnega. Mi, starejši malo manj, ta mladi pa malo več. Tja do polnoči.

Takole pa so skupine pripravile, kaj so se kaj naučile:

Tole je bila skupina, z "našim" Mariom vred, se mi zdi, da so bili še najboljši. No, vsaj pošteni, ko so morali povedat, kaj jim je bilo najbolj všeč pri nas, so brez sramu rekli, da punce. Pošteno.

Tadeja se seveda ni mogla izognit dolžnostim. Ampak špansko pa kar nekaj zna! Jupi!

Pa še Mariu smo dali nekaj za popotnico, da se nas bo večno spominjal.

Sobota je bila pa polna solz, objemanja in vreščanja. Na koncu so bili vsi prijatelji, učitelji pa so porabili pol ure, da so slovence spravili dol z avtobusa...

Jah, Poljane so zakon! A ne, Tadeja?

P.S.

Če se boste kdaj spraševali, kako se reče tistim, ki poslušajo tehno in podobno muziko: bakala. Kratko in jedrnato. Po špansko seveda.

Tretje Srečanje vremenske skupnosti in ZEVS. Tokrat v Bohinju.

A nismo prav luštkani? Sami vremenarji, ej...

V takem lepem, bohinjskem ambientu.

Super, komaj čakam na četrto srečanje! Kar nekaj vezi smo že spletli in prav enkratno se je dobit s fanti s cele Slovenije, s katerimi se prerekamo po forumu. Nekako smo povezani in dobre volje res ne manjka...

Tole vedno prehitro mine... to je edina škoda. Pa toliko stvari se je še za pogovorit!

Včeraj zvečer sva si vzela večer zase. Tadeji tamaučka, midva pa hop, ven, v life.

Za kulturno umetniški program sva si izbrala mladinsko gledališče s predstavo Visoka pesem. Jaz imam sicer o SMG kar visoko mnenje, a velikokrat so predstave težke, odštekane in včasih tudi negledljive. Helena se je kar malo bala.

Ne maram preveč skomercializiranih zadev, tistega, kar vsi gledajo. Ne diši mi pomp, scena in multimedijske predstavitve, ki me, po mojem mnenju, samo odvračajo od bistva. Predstave nočem videti in jo čez pet minut pozabiti, mora mi dati kakšno snov za razmišljanje. Od take predstave potem nekaj odnesem.

In tudi tokrat je bilo tako. Helena je prišla ven vsa prestrašena, evo, kar naprej mi je govoril, da ne mara odštekanih predstav, zdaj pa tole! Jaz pa sem bil, čisto nepričakovano, navdušen. Zakaj, ne vem niti sam. Včasih je tudi odštekano dovolj dobro, še posebno če človek nima najmanjšega pojma o čem je šlo. In tako sem dobil snov za razmišljanje in tako mi je ta predstava nekaj dala. In tako sva potem še veselo čebljala, za kaj, hudimana, je sploh šlo.

Za kulinarični program pa sva si izbrala Manno. Oh in ah. Res je, da s prazno denarnico ni dobro iti tja, vendar pa so jedi res božanske. Dolgo že nisva tako uživala. Hrana, ambient in presneto dobri in prijazni natakarji, ki se znajo smejati tudi mojim bedastim šalam. Vse je nekako "high" ampak jaz tako "high" preprosto ne znam bit. Po vseh litrih podmiznega rdečega v življenju res ne vem, zakaj bi vino poskušal in se delal, da se na vino spoznam. In da naj izbiram letnike? Japajade.

O večernem programu pa ne bom nič povedal, nekaj stvari pa mora ostati tudi skritih.

Skratka, bilo je super.

Heleni sem lahko le močno hvaležen, saj je ona vse skupaj organizirala, jaz sem pa v tem tednu s popolnoma polno glavo le nemočno opazoval, kako vse drvi okoli mene. Če bi kdo mene vprašal, bi samo spal, spal, spal. Od česa pa ne bi nikoli toliko dobil, kot sem zdaj. In potem bi šlo življenje res čisto mimo mene.

Seveda je po koncu prejšnje stave glede kil, in po zasluženem nam piščancu, padla takoj še ena stava.

V 26-ih dneh mora iti 7 kil dol.

Hah, smo se smejal, komu je pa to še ratal... Smo se že kar videli na drugem piščancu. Juhu, juhu.

Zadnjič pa je končno prišel čas. Čas tehtanja. Takle je pa bil rezultat:

93,6kg!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

O, madona... Kaj sedem kil, čisto malo manj kot deset kil je spravil dol! Človek!

Ojej, pa je šel piščanc...

Po desetih dneh še skoraj začel ni, večkrat smo ga tudi videli, da je čisto normalno jedel, pil in sploh počel tisto, kar počne vedno. Zdaj se sprašujemo ali ni bilo to le igranje, "zavaravanje neprijatelja". Vsakodnevno jamranje, kako nič ne gre dol, je bilo res to. Kako naj si to drugače predstavljamo?

Skratka, človek je v največ 20-ih dnevih izgubil dobrih devet kil. Še dve kili več, kot je bilo potrebno, za dobro mero. Da ne bo pri preverjanju rezultata kaj narobe. Pri tem je priznal, da je za zadnji šus, tik pred merjenjem, uporabil štiriurno savno. Kar je hudičevo pomagalo.

Eh, se zgodi, bomo pa mi piščanca plačali, za takle rezultat se pa to splača!

Človek skrbno čuva formulo uspeha, zelo verjetno je, da se bo prodajala za drage cekine...

Ma, kaj... Važno, da je p'šanc! Ostalo so le nianse. Kdo je pa zdaj na vrsti za stavo?

Saj veste, da imamo turški tabor tukajle okoli naše cerkve, kajne?

No, stari časi se vračajo, spet smo na okopih.

Začelo se je ob 19:36, ko je turški heker vdrl na Krtina.com. Ob 19:38 je imel že vse lepo porihtano. Samo še preverim, si je rekel in odbrzel drugam.

Takoj, ko si prišel na krtina.com te je redirectalo na www.cyber-protest.org/HACKED/uyari.XXX. Pogleda strani ne priporočam, ni ravno varno. Če si pa kdo to močno želi pa naj namesto XXX vpiše tam zadaj php.

Redirekcijo smo s tuljenjem po hiši - Krtina je shekana! Krtina je shekana! - opazili ob 20:09, ob 20:11 smo takoj ugasnili internet, ob 20:18 smo pa že bili nazaj up and running. Ker je bil heker malce nemaren, je pustil dovolj sledi, v katero smer iskat in tako smo ga hitro odkrili. Če bi se le malo bolj potrudil, bi mi dal dela sigurno za kakšno uro.

Heker je prišel z naslova: 88.227.77.116, kar se mapira na TurkTelekom.

Vdor je bil pa čista posledica moje napake. Priznam. Grrrrrr. Prišel je namreč v anketo, kjer je naredil novo in tam vpisal redirekcijo. Simple as that. V ankete pa je prišel čisto po moji nemarnosti. Jaz sem sicer naredil pravo bazo za ankete nekje drugje, kjer je ne moreš dol snet, na prostoru za ankete pa sem pustil default bazo. Saj je nihče ne bo nikoli rabil, sem si rekel. Najbrž... No, napaka je bila ta, da je tudi v tej, default bazi pisalo notri pravo geslo. Ja, fino... In to je lepo dol potegnil, pogledal geslo in se čisto lepo in regularno prijavil v anketo. Sem si torej čisto sam kriv. Ker ne pucam za sabo.

Ah ja. To je bilo prvič. Najbrž pa tudi ne zadnjič. Na žalost.

Odpustil bi mu, a ker me je snel direktno s stranišča, mu pa ne bom!