Tile vremenarji so od hudiča. Kar naprej kažejo neko zmrzal za drug teden.

Naj mi en torej pove, kako naj tole prelepo svetočo stvar potem zaščitim, da bo preživela?

Končno ima toliko cvetov, da bi se mogoče lahko nadejali celo kakšni marelici. Že danes je bilo gor 22 čebel....

Jaz hočem marelice jest! Kako naj jo zaščitim, če bo drug teden sneg in mraz????

Mater, zadnja tri leta je vedno pomrznila. Letos se pa ne dam! Nekaj bo treba narest...

Pravzaprav je tole res čudež. Tudi, če bi se presneto matral, kaj takega ne bi mogel kar tako najti.

Sredi neke plaže, čisto tako, brez iskanja in brez namena, se je tole znašlo v rokah:

Kamenček.

Kamenček v obliki srca. Na eni strani je vanj morje in njegovo živalstvo izdolblo čisto lepo črko A. Na drugi strani pa čisto lepo črko H.

Takemu naključju pa res lahko rečeš le čudež.

Od takrat naprej je to strogo varovan amulet, svetinja in vse, kar paše zraven!

Ne priporočamo ogleda mlajšim od ___ let (vstavi poljubno). Offensive language.

Mitja je veliki kemik. Najraje ima poskuse. Cela škatla preparatov se valja pri meni v kleti in kar naprej me je strah, da bom odletel v vesolje.

Kaj vse pa naredita kis in soda bikarbona in česa ne poskušajte nikakor doma, pa si lahko ogledamo v naslednjih prispevkih.

Dobro tole odnese, kaj? Kakšne stvari imamo v kuhinji...

Ima pa srečo, vedno mu kaj direktno mimo glave odnese. In to čisto zmeraj. Pa se še ni naučil, da ne bi smel prčkat ko so stvari v pogonu. Oj, oj, štirinajstletniki.

Saj žica tudi za smodnik ampak...

Evo, pa sem še jaz naletel nanj. Na hroščka.

Mi je kar malo zaprlo sapo, začel sem se potiti. Nobenega komentarja namreč nisem več videl, niti mogel več dostopati do njega.

Ker komentarjev ni veliko, moram lepo skrbeti za njih, a ne? Zato mi je kar postalo malo vroče.

Po desetih minutah sem se le spravil poyahujat. Še vedno yahujam, bogve zakaj, gugla uporabljam za vse ostalo, a iščem pa le po yahuju. Navada je železna srajca?

Takoj sem seveda našel čisto podobno stran, kjer se je nekdo enako pritoževal. Pa je bilo potrebno le pobrisati vse piškotke in je spet vse delalo. Jaz sem se pa že križal...

Error:
System.NullReferenceException: Object reference not set to an instance of an object.
at newtelligence.DasBlog.Web.CommentViewBox.Page_Load(Object sender, EventArgs e)
at System.Web.Util.CalliHelper.EventArgFunctionCaller(IntPtr fp, Object o, Object t, EventArgs e)
at System.Web.Util.CalliEventHandlerDelegateProxy.Callback(Object sender, EventArgs e)
at System.EventHandler.Invoke(Object sender, EventArgs e)
at System.Web.UI.Control.OnLoad(EventArgs e)
at System.Web.UI.Control.LoadRecursive()
at System.Web.UI.Control.LoadRecursive()
at System.Web.UI.Control.LoadRecursive()
at System.Web.UI.Control.LoadRecursive()
at System.Web.UI.Control.LoadRecursive()
at System.Web.UI.Page.ProcessRequestMain(Boolean includeStagesBeforeAsyncPoint, Boolean includeStagesAfterAsyncPoint)
while processing ...

Tole je pa stran: http://oddsends.org.uk/SyndicationService.asmx/GetRssCategory?categoryName=This%20blog

No, tole je do zdaj prvi. Le koliko me jih še čaka?

Fotografije na mojem blogu so vedno takšne, kot pač so. Nimam ne živcev, ne volje, ne časa, da bi karkoli z njimi počel.

Mogoče jih kdaj le obrežem, to je pa vse. No, pa seveda pomanjšam.

Z njimi se mi ne da igrat, čeprav bi najbrž bile lahko mnogo lepše. Vsake toliko časa pa me prime in hočem kaj iz kakšne fotke naredit. Ampak pri vseh tistih filtrih, opcijah in ne vem še čem, me hitro mine. Na koncu dobim 22 slik, ne morem pa se niti za eno odločit. Vse so mi dobre, vse so moje.

V glavi najbrž nosim film, v katerem imam točno odtisnjeno sliko, zato so vse ostale slike le približek. Le spomin in opomin na tisto pravo sliko v glavi. In zato se ne sekiram. In zato včasih tudi malo posiljujem z res bednimi slikami.

Ampak kaj si čem?

A nista čisto glih? Jaz ne morem reči, katera mi je ljubša, sploh pa ne, katera je boljša.

Zgleda, da sploh nimam občutka za te stvari. Hja... Najbolje bo, da še vedno samo pomanjšujem.

Vedno kaj pozabim. Kamorkoli grem, tam kaj pustim. Ne morem in ne morem se tega odvadit. Pa lahko ob odhodu še tako razmišljam, da ne bi nič pozabil, hopla... vedno nekaj.

Enkrat sem pozabil vzeti dobrote, ki jih pripravijo za goste, s poročne gostije. Za tisto mi je še danes žal. Grrr. Hm, ali sem pa to celo večkrat naredil...

Tokrat sem v Bohinju pozabil svoj iButton. Z njim sem meril temperaturo, da bo vse lepo dokumentirano. Eh. Še sreča, da so se drugi spomnili nanj, da smo vsaj poklicali Uršo, da ga je vzel. Drugače bi še dandanes bingljal tam.

Bo pa dokumentacija pri naslednjem Srečanju. Za nazaj.

Pa čisto nič ni pomagalo, da sem si točno pet minut pred odhodom še lepo rekel: "da ne boš iButtona pozabil!" Ufff, da najdem tistega, ki me je zmotil...

Ker nas je sem in tja tudi šest, večinoma pa so vsa usta lačna, seveda veliko pojemo. Hrana je vsekakor naš največji strošek. Pa če še tako šparamo, razpršujemo denar in res varčujemo na vseh koncih. Pri nas doma skoraj res ne vidiš nič, kar ne bi bilo trgovska blagovna znamka: lumpi, špar, tuš. Zelo depresivno včasih...

Vem, da me je enkrat lansko leto (ali celo prej, kdo ve?) prešinilo, da je kruh dražji kot zlato. Za kilo dobrega si lahko dal tudi 600 sit. Mater.

Pa kila je šla samo ob večerji!

Zato smo enkrat kupili avtomat. Ki se je v teh letih bogato obrestoval. Poleg tega, da je kruh dober, je bil tudi veliko cenejši. Edina slabost je, da ga moraš planirat, ker se peče 3 ure in pol. Kar včasih seveda pozabimo. In je treba potem v trgovino.

Vseeno smo z avtomatom zelo zadovoljni, noter lahko tudi zmečeš vsega boga. Moko smo se navadili kupovat v mlinu v Radomljah, zaloge so torej vedno doma. Kruha kolikor češ.

Učimo tudi tamaučka, da bo znal.

Saj bo itak imel samo gospodinjske dneve v šoli na Dobu, a ne?

Čeprav niti ne vem, zakaj sploh to pišem, ker zadnje čase nismo že doooolgo spekli nič. Ker kruha skoraj ne jemo več.

Najprej jaz, zdaj so pa vsi na prepečencu. Ha!

Po turkih pa še indijanci.

Kar naprej nam kdo zaseda to ubogo Krtino...

Malo je zoprno le, da je to sredi dnevne sobe. Moramo kar naprej skakat čez kakšne objekte ali pa pazit na glave, ki molijo iz šotorov, da te ustrašijo preveč.

Naša osnovna šola ima letno predpisanih par kulturnih, par športnih in še par, kajjazvem dnevov. No, pri nas iz vseh naredijo gospodinjski dan.

Če ne drugega, bodo znali naši otroc kuhat. Pa pečt. Pa delat rum krogle. Same zanimive stvari skratka.

Ni važno, da ne bodo znali makaronov skuhat, znali pa bodo delat takele luštne stvari za na omaro:

Zanimivo je predvsem, kako primoraš tiste velike, pravzaprav že ogromne fante, z nogo 45, iz devetega razreda, da delajo take, luštkane, male srčke. Kar nekaj avtoritete pa moraš imet, kajne?

In, ja, to je spet škofjeloški kruhek. Po osebnih navodilih edine strokovnjakinje za take kruhke. Direktno samo v naši osnovni šoli.

Samo, da nam ne bo tega zdaj Mitja delal vsak dan...

V petek smo imeli poslovilnega. Mi, starejši malo manj, ta mladi pa malo več. Tja do polnoči.

Takole pa so skupine pripravile, kaj so se kaj naučile:

Tole je bila skupina, z "našim" Mariom vred, se mi zdi, da so bili še najboljši. No, vsaj pošteni, ko so morali povedat, kaj jim je bilo najbolj všeč pri nas, so brez sramu rekli, da punce. Pošteno.

Tadeja se seveda ni mogla izognit dolžnostim. Ampak špansko pa kar nekaj zna! Jupi!

Pa še Mariu smo dali nekaj za popotnico, da se nas bo večno spominjal.

Sobota je bila pa polna solz, objemanja in vreščanja. Na koncu so bili vsi prijatelji, učitelji pa so porabili pol ure, da so slovence spravili dol z avtobusa...

Jah, Poljane so zakon! A ne, Tadeja?

P.S.

Če se boste kdaj spraševali, kako se reče tistim, ki poslušajo tehno in podobno muziko: bakala. Kratko in jedrnato. Po špansko seveda.