Ja, v našem vrtcu lepo skrbijo za naše tamaučke.

Nič peskovnika in nič igranja. Še dobro, da je bil sneg, kaj?

Včasih se mi zdi, da malo pretiravamo, vsaj na nekaterih straneh. Druge pa imamo čisto zanemarjene. Hlapi, izpusti, svinjarija, s tem se nihče ne ukvarja.

Avto, naprimer, je najboljše sredstvo za ubijanje. In tudi ubija. Pa ni za misliti, da bi bilo kdaj kaj drugače, ker ga preprosto vsi rabimo. Nafto tudi. Pa še vse kaj drugega.

Jaz se vedno znova sprašujem, zakaj hudiča so pred velikimi trgovinami ceste speljane tik ob trgovinah? Ne gre mi v glavo nikakor. Tako pa moram vedno pazit kot zmešan, preden pridem noter in preden grem ven. Zakaj ni ob trgovini vsaj malo cone potem parkirišče in šele nato dovoz?

Ljudje za lasten interes naredimo vse. Preprosto vse. Če pa damo zraven še inkompetentnost pa je krog lepo zaključen. In smo na koncu vsi v ri*i. Super. 

Medtem ko smo bili v knjižnici in v trgovini pri najdražjem sosedu v Domžalah, se nam je vseskozi nekaj zdelo zelo čudno. Ne ravno v, ampak pred knjižnico in po trgovini. Le kaj bi to bilo, sva se s Heleno spraševala?

A kaj drugače diši? A smo kje drugje? A je tamauček kaj naredil? Pa kaj, hudirja, je?

Po dolgih peripetijah sva le ugotovila, da je vse v najlepšem redu. Celo radio v avtu igra! TO je to! Radio v garaži.

Vedno je šumelo in šumelo, danes pa je radio kar igral. Ha, kako človek kar naenkrat opazi spremembo pa čeprav majhno in pravzaprav na bolje.

Sicer nihče od naju nima pojma, od kdaj igra, zato sva kar lepo rekla, da od danes.

Ozvočenje garaž, to je tisto pravo!

P.S.
Ker sem zadnjič sveto prepričan trdil, da je tamauček v vrtcu v skupini Ptičkov, a se je na koncu izkazalo, da je pri Miškah, mi ni prav nič verjeti. Morda je radio venomer igral pa tega preprosto nisem opazil. Ali pa sem samo sanjal. Kdo ve. Od takrat, ko smo kartico za vrtec poslali v drugo skupino, ne bom trdil ničesar več. Še zdaj ne vem, kako naj se v vrtcu izmažem, da ne bom izpadel popoln kreten...

Koliko balkonov, ki so namenjeni svoji osnovni dejavnosti, sploh obstaja?

Velikokrat sem prisostvoval pogovorom, ko je kdo kupoval hišo/stanovanje in je strastno zahteval balkon. V stilu: pa je ne bom kupil stanovanja brez balkona, halo? Večkrat, če ne celo vedno, je balkon celo pogoj.

Pa me prav zanima zakaj neki?

Naš balkon sameva približno 9 mesecev na leto, druge mesece je obiskan le za sušenje perila. Ali pa ko šraufam satelitsko. Ah, pa res, včasih grem tudi ven pogledat, kakšno je vreme. Ampak res samo včasih.

Jaz balkona preprosto ne potrebujem. Pika.

In tile tudi ne. Preštejete koliko balkonov je namenjeno za "balkon"?

Morda je pa to samo fora, kako do poceni kvadratnih metrov?

P.S.
Ponavljanje besede balkon več kot tridesetkrat lahko da presenetljive rezultate...

Pa je konec naših počitnic. Po eni strani so minile kot trenutek, po drugi strani pa se mi zdi, kot da nas ni bilo doma tri mesece.

In kdaj se bom kaj spočil? No, saj sem se, da ne bom pretiraval. Vse, kar sem hotel razmisliti, sem pozabil že po dveh dneh. Ojej. In tako sem jutri pripravljen na službico kot nepopisan list. Kaj me bodo napadli, ej!

Je pa še ostalo nekaj slikovnega materiala, ki ga preprosto moram spravit tule gor. Saj bo zdaj malce manj snežno vse skupaj, ne se bat!

Pozabil sem še na izlet v Trbiž,

sprehod skozi cele Rateče, ki jih sploh ni tako malo, le umaknjene so precej v notranjost. Polno apartmajev vsepovsod. Novih, krasnih apartmajev ter starih gostiln. S sobote na nedeljo je bilo vse polno, muzika povsod.

Sem sodi še sprehod najstarejšega in najmlajšega, ki nas je kar naprej kepal!

V petek smo šli domov, oddali naše tabornike na sestanek, midva pa skočiva še na piščanca. Organizacija in pol, kajne?

Potem polovica otrok ostane doma, štirje pa se ne moremo odločiti za konec in jo mahnemo nazaj v Planico. Še za en dan. Do konca.

Zadnji dan pa, kot da nočemo in nočemo domov, v Ratečah zavijem levo namesto desno in hop, pa smo v Italiji. Gremo pa naokoli, a ne?

V Planici sneži, vreme oblačno. Malce naprej, skozi kanalsko dolino se vreme že umirja. Proti Udinam že kaže na sonček. Juhu! Zato se ustavimo v Tarcentu in tam malce pohajkujemo. Furlanska mesteca so nam všeč.

Imajo take krasne vile,

pa visok hrib z ruševino, od koder je enkraten razgled,

na koncu pa lahko hranimo še ribe. Meni so povsem enake soškim postrvim.

No, ne tele male, sem in tja je priplavala mimo kakšna velika, ravno tako pikčasta kot da je iz Soče priplavala.

Potem pa se zapodimo še čez kras, kjer je vreme enkratno, polno kontrastov in hitrega spreminjanja.

Še mavrico nam uspe ujeti, ha!

Ko pa se s krasa zapodimo nazaj proti celini, ej, ej, ej. Samo še dež, tema in oblaki do tal. Ahhhhhhhhhh. Še nebo joka za našimi počitnicami.

Še čez Ljubljano pa domov. Vsaj v Krtini ne dežuje...

Lepe stvari se morajo končat, drugače jih ne ceniš več. Pa drugič, a nede?

Če slučajno kdo ne verjame, da smo bili res na Snežniku. No, pa tudi zato, da jaz ne nosim GPSja čisto brez veze naokrog. In se matram ko strela, ko kar naprej nosim gor in dol vso opremo.

Kar lep pohod, kajne?

Še ena iz snežnih tem. Že zadnjič pofilmana, a šele danes pretočena.

Tamauček nas je neverjetno presenetil zadnjič na sankanju, saj ni niti enkrat pojamral. Pa se je kar hudo nahodil. In prav vse je sam prehodil, niti enkrat se ni hotel nositi ali voziti ali kaj podobnega.

Vse je samo stvar interesa, kajne?

Bil pa je navdušen, da je kaj! Čeprav je kar naprej padal, se vozil rikverc in imel še milijon težav s tem, da bi se obdržal na lopati...

Zdaj bo pa počasi snežnih tem zmanjkalo. Danes smo že doma, a gremo spet nazaj, v malo bolj okrnjeni postavi. Obveznosti in skrbi so se že začele. Pa tudi kakšnega prav lepega vremena ne bo več.

Sicer pa smo se imeli super in smo lahko srečni, da se je vse takole izšlo. In smo v dobri meri sneg pospravili za letos oziroma za to sezono.

Jaz ne morem pomagat, vendar je naše življenje tule precej zaznamovano s snegom. Sneg gor, sneg dol, sneg levo, sneg desno. Povsod je samo sneg.

In zato se moramo kdaj tudi sankat. Smo šli kar v Kranjsko goro, napast smučišča.

Dvainsedemdesetkrat gor in dol. Kot v visokogorje!

Ampak z vrečkami je pa letel!

Ja, od zdaj pa pivo ne velja več. Če pa zdaj ne boste vedeli, kje smo, potem vam ni pomoči.

Kakorkoli že, imamo se fajn, sneg in sonce imamo. Kaj pa bi še drugega, v teh časih?

V lepem sončnem dnevu smo se torej namenili v Tamar. Za celotno pot dveh ur, smo mi porabili štiri in pol. Kot da bi šli na konec sveta... Ampak prišli pa smo. Tamauček se je malo nosil, malo peljal, zelo veliko pa je tudi hodil. Za vse ostale pa le pohvale, čeprav smo se ustavljali res vsaka dva metra.

Na koncu smo pa mimogrede videli še tisto, zaradi česar se zadnje čase vsi tarejo v te kraje.

Velika je, velika. Ampak mnogo bolje se vidi na televiziji. Res pa tam ni vzdušja... No, saj na treningu ga tudi ni bilo. Itak imamo z otroci čisto svoje vzdušje. Ki nekako ne paše v vzdušje skokov in hektolitrov popite pijače, kajne?

Čeprav se nekateri pritožujejo nad pozno letošnjo zimo pa naši otroci tega mnenja ne delijo.

In ker cel dan skačemo naokoli, nimamo drugega kot cele serije slik. Takih in drugačnih. Predvsem zimskih, čudno, kaj?

Pa še helikopter smo našli... Hja.

Snega polna mera. In še čez. Samo še sušimo, kot nori. Na dan vsaj dvakrat.

Saj si človek ne more pomagat. Slike je treba gor dat. Če si v takšnem času na takšnem kraju pa res ne moreš nič drugega. Sneg tukaj je čisto nekaj drugega kot bi bil pri nas doma ali pa celo v Lj. Nič plundre, nič grdobije.

Prava idila torej.

Ker pa je vsega lepega enkrat konec... Kakor je plug vse razril, resno razmišljam, da bi bilo mnogo bolje, če bi jaz to z lopato zmetal. Pa čeprav bi se na smrt namatral. Ampak takle kaos pa res ne paše nikamor. Še dobro, da zadaj za hišo plug ne more prit!

Mater, smo pa res zadeli tale sneg. Pripravljeni na zvončke in teloh, na regrat, smo padli v sneg, kot ga že dolgo ni bilo. Še sreča, da smo vzeli sanke ter vse zimske pritikline.

Zaupamo Vremenski Napovedi ZEVS, kajne?