Vendar le nekateri. Jaz že ne, moram biti zmatran ko pes. Drugače pa ne smrčim. Še ne.

Ampak v vrtcu jih učijo drugače. Leander je imel zadnjič nastop v vrtcu in kot ponavadi ni hotel sodelovati. Definitivno ne bo ovčka. Niti ne poje niti ne pleše. Pa ne vemo, ali ga je tako sram ali kaj mu je. Stoji že zraven, a sodeluje ne.

Mislim, da je samo počasen, on bi rabil dve uri uvajanja in privajanja na ljudi potem bi pa skakal naokrog kot nor.

No, vsaj v krog je šel z ostalimi. Nekaj pa je!

Takele jih pa učijo, da očkati pač smrčimo.

Kaj čmo, takole pač je. Bom pa smrčal.

V življenju nimam prav veliko svetih stvari. Če prav pomislim, nimam sploh nobene. Mi nikoli ni bilo do tega, na stvari se ne navezujem.

Seveda ne rečem, da mi nekatere niso blizu ali ljube, a o kakšni veliki navezanosti ni nikoli govora.

Sem pa zavestno za določen čas vzel za "sveto" tole stvar:

 (C) Vreme

Priti mi mora v možgane, v kri, o njej moram govoriti, se spoznati z njo, jo preučiti do konca in še malce dlje ter o njej celo sanjati. Zjutraj, zvečer, čez dan, med kosilom, prej in kasneje, ob in za, pred in nato, v vseh letnih časih.

Ko bom tako daleč, da bom poznal vsako njeno izohipso, vsako njeno hiško, bom pripravljen. Takrat se lahko spopadem z njo. 

No, vsekakor do 26.5....

P.S.
Tole je stvar stave, tja in nazaj, 4,4km.

Pisofkejk.

Drugi dan je počivanje, kajne?

Malo sem se od začetka zaletel, zato me je danes dajalo dihanje. A to se mi ne zdi slabo. Moram najti nek optimum. Kriv je en tip, ki je tekel pred mano, sredi polja. Se mi je zdelo, da gre poooočasi in da ga bom ravnokar ujel...

Sem dobil takoj nazaj. Jezik sem imel do tal, počasi hodil, on je pa še tekel in tekel, dokler se ni izgubil v daljavi. Še gledat nisem hotel za njim. Čisto prav mi je.

No, 8:30 minut teka pa sem vknjižil. Bogve koliko daleč, se mi roke spet preveč tressssejo pa ne morem zračunat. Potem sem pa moral drevesa sadit na igrišču.

Užitka še vedno nobenega. Sem zeeelo skeptičen glede tega užitka.

Upošteval dobrohotne nasvete stavodajalcev in šel tečt direkt po kosilu. Super, vam rečem! Se splača!

P.S.

Preprosto moram teči vsak dan, drugače mi bo noge pobralo. Nikoli namreč nimam musklfibra naslednji dan, ampak šele čez dva dni. Edino z vadbo ga lahko preprečim. Če bi res počival cel dan, jutri ne bi mogel niti hoditi, kaj šele teči.

Vsak od nas najbrž nekje zadaj v sebi misli, da je čisto drugačen od drugih ljudi. Da je nekaj posebnega. Seveda pri tem tudi jaz nisem nobena izjema.

Z malce razlike: proti temu se vsakodnevno borim. Prav nič posebnega nisem. Sem čisto navaden človek, z nič kaj posebnimi razmišljanji, z nič kaj posebnimi zmožnostmi. Sem le eden izmed mnogih. To si vtepam v glavo sproti.

Drugačno razmišljanje v človeku vzbudi napuh, postavi ga nad in pred druge, česar pa zase nočem. Tudi v drugo stran ne maram, v manjvrednostne komplekse, tudi ti niso nič kaj blagodejni za človekovo psiho. Kot tolikokrat, sem tudi tu izbral nekje vmes, povprečje, sivino, nezanimivost.

Skušam živeti življenje. Vsak dan sproti. Vsako uro. Ne potrebujem ekstremov, ne potrebujem dokazovanja, dokazujem se v tem, da zdržim sivino, dolgočasnost, povprečje. In če znam iz navadnega povprečja iztisniti zadovoljstvo, čemu potem ekstremi? Za še večje zadovoljstvo? Kaj pa jutri? Do kam pa gre to zadovoljstvo? Stare civilizacije so pokazale, da je finale pri malih dečkih. Ljudje smo že šli čez to, dekandenca nas požre, ugriznemo se v lastno r*t.

S porastjo blogov seveda narašča tudi množica osebnih, notranjih mnenj. Ogromno jih je že, čez vse se jasno ne da prebiti. Pa vendar opažam, da je čedalje več zapisov v stilu: "ne, ne, jaz sem drugačen! Tole bo čisto nekaj posebnega!". Ponavadi zdržijo od enega tedna do meseca potem različnosti in drugačnosti zmanjka.

Vsi s(m)o frajerji, (skoraj) nihče ne napiše v profilu, da je dober, pošten, iskren in še kaj takoimenovanih "dobrih" lastnosti. Vsi bi radi bili "lumpi", "hudički", "odrezavi", "napadalni", "zlobni", "je*ivetri", skratka frajerji, nekaj posebnega.

Je to samo najstniška fora? Tudi jaz sem v tistih časih na ves glas tulil: "Ne razumete me! Mama, jaz sem drugačen!" Ah, japajade.

Zadovoljen sem z malimi koraki, z malimi rečmi, stvarmi, dejanji. V njih je čar in čeprav na ven zgledajo sivo in nezanimivo, jih jaz vidim v barvah in skozi njih spoznavam lepote ter strahote sveta.

Ali pa je to samo pomanjkanje osebnih ambicij na celotni črti?

Rajkooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo!

Wegaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Kdo, hudiča, je rekel, da je tek užitek? Sprostitev? Navdušenje? Veselje?

&%4"$%)#/"/&#&=)!)#(/!#/&#==!??!*?*)#?)! (huda cenzura)

Seveda. Naturlich. Certamente. My a** certamente.

Prvo: tekla sva po čisto drugi trasi, kot sva jo pripravila. Posledica: pojma nimam, koliko sem pretekel.

Drugo: po petih vmesnih časih, se je klin*ev telefon resetiral. System bloody error. Posledica: pojma nimam, koliko časa sem tekel.

Tretje: kaj pa jest vem, roke se mi tresssssejo.

Če ima človek že prvič toliko težav, kako bo šele naslednjič? 4,4km? A sem čist nor?

Doma rušimo drevesa, žagamo slive, javorje in še kaj. Malo se mi srce trga, a vse se je razraslo mnogo preveč, pa še sneg je vse slive kar fino polomil. In tako imamo že popoldanske treninge. Ramenski obroč mi bo odpadel, roke pa so mi že...

Ampak trening traso je bilo pa potrebno iti začrtat, čeprav že v čisti temi. S seboj sem vzel še osebnega trenerja in sva se tako skupaj s kolesi prebijala preko blata in luž.

Naredila pa sva dve trasi, eno čez vas in eno čez polje. Čez vas meri 2,3km, čez polje 3,3km, če pa obe združimo v eno, pride ravno lepih 5km. Kar bo ravno prav za testiranje pripravljenosti.

In tako je prišel dan, ko bo treba začet. Nič počivat zvečer pa nič treniranja prstkov na računalniku, kar lepo tečt pa čeprav prekle padajo.

Jah, pa dajmo, a ne?

Dve muhi na en mah?

Četrti tek okoli Gradiškega jezera IN stava? Dopoldan okrog Gradiškega, vožnja do Mure in potem popoldan stava? Vse se je nabralo 26.5. Pa še dan po Dnevu mladosti.

Mah, najbolje, da naenkrat opravim z vsem skupaj. Mi potem ne bo treba nikoli več tečt. Edino, če me ne prime, v kar pa nekako ne verjamem.

Sem še vedno v fazi načrtovanja. Kdaj, hudirja, naj tečem? Zjutraj? Zvečer? Popoldan? Oh, res čudno, noben čas mi ni pri srcu. Če tečem zjutraj, se moram odpovedat kavici, hudičevim smotkam in še vsaj pol ure prej vstat. 4:45?! Tole mi ne diši najbolje. Zvečer bom imel pa same težave z lužami, blatom in podobno nesnago na poljskih poteh. Po asfaltu se mi pa nekako ne da premikat nogic.

Kakorkoli že, danes moram najti rešitev, ker jutri začnem. Drugače ne bo nič, drugače ne bo stave in ne slave.

Včeraj smo imeli v Krtini čistilno akcijo. Kar dobro obiskana je bila in smo se kar namatrali. Na koncu je za nami ostal en velik poln kontejner svinjarije.

Uff, kaj se nabere ene robe! Od zanimivih stvari sem jaz našel 30€(!), pol srne, en blatnik in en kondom. Da o redbullih in piksnah piva ne govorimo in o vsej ostali svinjariji. Kaj vse ljudje ne zmečejo iz drvečega avta!

Sem pa cel čas hodil po grabnu in se sklanjal kot nor. Moram drugo leto pazit, da spet ne dobim iste lokacije. Grabni niso nič kaj prijetni. Še roka mi je zmrznila, ko se brodil po tisti umazani vodi.

Ampak naš kraj je vsaj malo bolj čist. In to je čisto ok.

Jasno pa je, da smo tudi doma potem uvedli čistilno akcijo in zdaj je naša hiša lepa, sveža in očiščena od strehe do kleti. Ja, še celo klet sem pospravil, celo miza se vidi! Juhu! Me prav zanima, koliko časa bo tako ostalo.

Danes smo se pa spravili še na okolico hiše, a ker je cvetna nedelja, sem moral žago lepo pustiti v garaži, da ne zganjam preveč hrupa. Kaj veš, koga bi lahko tu vse užalil... Večina ljudi pri nas namreč na take dneve ne dela. No, potem sem pa samo lopatal, presadil eno večjo smreko, za katero srčno upam, da se bo prijela, ter nekaj grmov, ki so delali težave. Težave so delali, ker niso hoteli ven. Nikakor. Uff, sem se namatral, japonska kutina (ali nekaj podobnega) je huda. Jo je pa že Helena zlifrala naprej, to leto je glavni diler z rožami, kar naprej neke vejice odnaša pa spet prinaša. Joj, kaj bo rož, samo da tale pomlad še malo bolj prime.

Za marelico se bojim, da ne bo nič z njo... Spet. Šmrc, prezgodnja je, prezgodnja. Ah, bomo videli, cvetov je bilo na stotine, morda pa kakšnemu rata.

Vedno sem govoril, da ne bom, NE BOM, tekel.

Japajade.

Vedno tudi pravim, da ima vsak človek svojo ceno. Čeprav je to grdo, je resnično. Najlepši primer sem zdaj sam. Svojo besedo, svoja načela, svojo hrbtenico sem prodal. Za gajbo.

Za eno majhno, ubogo gajbo.

Vreme me je sprovociral, Urša se je ponudil za sodnika, Mati za zapisničarja, jaz pa... Ja, kaj pa čem? Stava je padla in jaz grem tečt. TEČT! Ojoj, prejoj.

Vendar je 176m malo. Natančno jih lahko vidim. In vsakih 176m en pirček zacinglja v žepu. 176m pa res ni veliko, štiriindvajsetkrat toliko pa sem na koncu! No, tako sem si to predstavljal...

Je pa zadeva čisto drugačna, ko se naslednji dan zbudiš in razmišljaš o tem, koliko je 4,4km. Porkaduš, sploh ni tako malo. Da bi tekel naprimer do Doba. Ali pa cel krog okrog Gradiškega jezera. Tega si pa ne znam predstavljat, še shodit ga skoraj ne morem...

Kar pomeni, da moram vadit. VAAAAADDDDIIIIIT, če ne ne bo nič z gajbo. Samo poraz, sram in obup. Ojej.

Ampak stava je stava, fantje smo trmasti in tako bo. Vadil bom in pretekel bom tistih 176m x 24! Vreme pa bo prišel na svoj račun...

Seveda pa bo tudi Vreme kaj za to naredil. Če ne drugega, bo kupil žar in ta čas, ko bom jaz tekel, pekel čevapčiče. Mati bodo zapisnik delali in - upam - da bo Urša res sodnik. Če ne drugega, bo vsaj dober žur.

Do 26.5. imam čas. Takrat je tudi sobota in datum je prav ugoden, tako za tek, kot za piknik na parceli v zgornjem kotu Slovenije.

Seveda na moj prvi maraton vabim vse, ki vas dogodek in tek zanimata. V prvi vrsti dr. Wego! Wega, če bom jaz, boš pa tudi ti! Bosta vsaj Mati in Vreme morala malo več čevapčičev spečt za vse nas!

Torej smo zmenjeni, 26.5. Sladki Vrh. Pridite pogledat, kako se človeku obrestuje dolg jezik in 4,4km zarečenega kruha! Jaz grem pa vadit in pisat še en tekaški dnevnik. ;)

Če ne veš čigavo je kaj, ali pa, če se ti preprosto ne da razdeljevat, si omisliš Akcijo.

Ponavadi vse hitro izgine. Akcije so tudi doma zaželjeni dogodki.

Če pa si prepozen, ti lahko pa vse poberejo in ostaneš brez. Zakoni trgovinskih akcij veljajo tudi v zavetju toplega doma!