Nisem in nisem našel včeraj vsaj malo časa, da bi šel teč.

Ampak sem šel vseeno, ob 23h. Zapodil sem se čez črno polje, z lučko v rokah. Pravzaprav je bilo prav luštno. Lučka me ni nič motila, mir in tišina je pa tudi bila. Skoraj. Če tečeš ob avtocesti, ni miru in tišine...

In ker ni ne miru in ne tišine, tudi ne slišiš, ko se ti za petami pojavi avto, sem skoraj v jarek skočil, tako sem se ga ustrašil. In to sredi polja, bogu za ritjo, ob enajstih ponoči. Malo je manjkalo pa bi me fantje s sabo vzeli, vrata so že odpirali, veliko je bilo pregovarjanja v stilu, boš že dal tistih 30€ za gajbo. No, ko sem sveto obljubil, da pridem za njimi na pivo, sem lahko odtekel še preostali del do doma.

Okrogla dva km sem zmogel, v treh intervalih. Na pivo sem pa seveda tudi šel. Je pasalo, ker sem jo lahko po drugem hitro stisnil.

Danes sem pa tekel kar deset minut skupaj, nič me ni matralo, niti zasoplost, le noge imajo sem in tja kako krizico. Opazil pa sem, da moram malo več delati na psihološki pripravljenosti. Po petih minutah se začnejo v glavi oglašati glasovi: pa zakaj sploh tečeš? A si čist munjen? Kva pa je s tabo? Zakaj? Zakaj? Zakaj? A res nimaš tistih 30€? Koga pa briga ali ti pretečeš 5km ali ne? Koga? Itd., itd., itd.

Ja, na temu bo treba delat. Pričakovati je, da bom tekel okoli pol ure, torej je treba te pol ure lepo glavico zamotiti s čim drugim, ne pa da se bo ukvarjala sama s seboj.

Na koncu sem bil tako trmast, da sem pretekel okoli 2,7km. Po 6:40 na km. Bolj počasi sploh ne gre, ker bi potem hodil, a hitreje tudi ne. Čim se malo zaletim, takoj plačam, zato počasi!

Smo pa danes spet cel dan delali zunaj, celo malo barve sem dobil! No, vsaj Helena tako pravi! Podirali, žagali, pospravljali. Jutri in pojutrišnjem bomo težko kaj bolj glasnega počeli, prazniki so.

Večerni tek pa tudi kaj dobrega prinese, vsaj vidiš, kdo vse te pride pogledat ponoči.

Jutri malo počivam s tekom, bova šla skupaj s Heleno preizkusit jutranji tek, ob 6h. Mora biti lepo, če bo le lepo jutro! Bom bolj delal na večih intervalih po manj km in z več hoje.

Ker ni smisla samo v podiranju, kdaj tudi kaj postavljamo.

Tokrat smo popravljali posledice vandalizma. In zraven zasadili še polno novih dreves. Par javorjev, brez ter borovcev. Bomo videli, kako se bo kaj prijelo.

Čisto drugače, ko sodeluje malo več ljudi. Hop, hop, hop, po tekočem traku. Vse teče kot namazano! Eni kopljejo, drugi zasajajo, tretji vežejo, četrti zalivajo.

In je fertik, še preden se dobro obrneš. Ma, bomo porihtali tole igrišče, da bo prav luštno na njem!

Včeraj sem si privoščil počitek. Tekaški počitek, za kakšnega drugega nimam časa. Je treba preveč stvari postoriti, zunaj je zdaj ravno pravi čas za delo.

Tako sem namesto nog treniral roke in se šel podivjanca z motorko.

Pod roko sem vzel našo pošast:

in za nama je ostajalo samo še razdejanje:

in kupi vejevja, za katerega nimamo pojma, kam naj ga damo.

Se da komu butarce delat? Nam se nikakor ne...

Po pravici povedano, me za vsako podrto drevo boli srce in mi je strašansko žal. Sem človek življenja in kaosa, kjer bi morala bitja živeti, kakor pač živijo. Torej tudi nerad obrezujem, redčim in podobno.

V opravičilo si dajem, da se je vse skupaj res že razraslo in da nas bi kmalu vse preraslo. Javor je v treh letih zrasel 10 metrov, slive so se razrasle, da jih vsak snegec že polomi, bezeg pa itak rase ko nor in bi se pod svojo težo začel kmalu lomiti. Pa še vse skupaj je sililo na cesto in bi prej ali slej bilo polomljeno. Realen svet je en hudič, kajne? Se ne moreš vedno držat svojih načel... vedno moraš balansirat in iskati kompromise.

Vsaj smreko sem uspel rešiti in jo presaditi, upam, da se bo prijela.

Vendar le nekateri. Jaz že ne, moram biti zmatran ko pes. Drugače pa ne smrčim. Še ne.

Ampak v vrtcu jih učijo drugače. Leander je imel zadnjič nastop v vrtcu in kot ponavadi ni hotel sodelovati. Definitivno ne bo ovčka. Niti ne poje niti ne pleše. Pa ne vemo, ali ga je tako sram ali kaj mu je. Stoji že zraven, a sodeluje ne.

Mislim, da je samo počasen, on bi rabil dve uri uvajanja in privajanja na ljudi potem bi pa skakal naokrog kot nor.

No, vsaj v krog je šel z ostalimi. Nekaj pa je!

Takele jih pa učijo, da očkati pač smrčimo.

Kaj čmo, takole pač je. Bom pa smrčal.

V življenju nimam prav veliko svetih stvari. Če prav pomislim, nimam sploh nobene. Mi nikoli ni bilo do tega, na stvari se ne navezujem.

Seveda ne rečem, da mi nekatere niso blizu ali ljube, a o kakšni veliki navezanosti ni nikoli govora.

Sem pa zavestno za določen čas vzel za "sveto" tole stvar:

 (C) Vreme

Priti mi mora v možgane, v kri, o njej moram govoriti, se spoznati z njo, jo preučiti do konca in še malce dlje ter o njej celo sanjati. Zjutraj, zvečer, čez dan, med kosilom, prej in kasneje, ob in za, pred in nato, v vseh letnih časih.

Ko bom tako daleč, da bom poznal vsako njeno izohipso, vsako njeno hiško, bom pripravljen. Takrat se lahko spopadem z njo. 

No, vsekakor do 26.5....

P.S.
Tole je stvar stave, tja in nazaj, 4,4km.

Pisofkejk.

Drugi dan je počivanje, kajne?

Malo sem se od začetka zaletel, zato me je danes dajalo dihanje. A to se mi ne zdi slabo. Moram najti nek optimum. Kriv je en tip, ki je tekel pred mano, sredi polja. Se mi je zdelo, da gre poooočasi in da ga bom ravnokar ujel...

Sem dobil takoj nazaj. Jezik sem imel do tal, počasi hodil, on je pa še tekel in tekel, dokler se ni izgubil v daljavi. Še gledat nisem hotel za njim. Čisto prav mi je.

No, 8:30 minut teka pa sem vknjižil. Bogve koliko daleč, se mi roke spet preveč tressssejo pa ne morem zračunat. Potem sem pa moral drevesa sadit na igrišču.

Užitka še vedno nobenega. Sem zeeelo skeptičen glede tega užitka.

Upošteval dobrohotne nasvete stavodajalcev in šel tečt direkt po kosilu. Super, vam rečem! Se splača!

P.S.

Preprosto moram teči vsak dan, drugače mi bo noge pobralo. Nikoli namreč nimam musklfibra naslednji dan, ampak šele čez dva dni. Edino z vadbo ga lahko preprečim. Če bi res počival cel dan, jutri ne bi mogel niti hoditi, kaj šele teči.

Vsak od nas najbrž nekje zadaj v sebi misli, da je čisto drugačen od drugih ljudi. Da je nekaj posebnega. Seveda pri tem tudi jaz nisem nobena izjema.

Z malce razlike: proti temu se vsakodnevno borim. Prav nič posebnega nisem. Sem čisto navaden človek, z nič kaj posebnimi razmišljanji, z nič kaj posebnimi zmožnostmi. Sem le eden izmed mnogih. To si vtepam v glavo sproti.

Drugačno razmišljanje v človeku vzbudi napuh, postavi ga nad in pred druge, česar pa zase nočem. Tudi v drugo stran ne maram, v manjvrednostne komplekse, tudi ti niso nič kaj blagodejni za človekovo psiho. Kot tolikokrat, sem tudi tu izbral nekje vmes, povprečje, sivino, nezanimivost.

Skušam živeti življenje. Vsak dan sproti. Vsako uro. Ne potrebujem ekstremov, ne potrebujem dokazovanja, dokazujem se v tem, da zdržim sivino, dolgočasnost, povprečje. In če znam iz navadnega povprečja iztisniti zadovoljstvo, čemu potem ekstremi? Za še večje zadovoljstvo? Kaj pa jutri? Do kam pa gre to zadovoljstvo? Stare civilizacije so pokazale, da je finale pri malih dečkih. Ljudje smo že šli čez to, dekandenca nas požre, ugriznemo se v lastno r*t.

S porastjo blogov seveda narašča tudi množica osebnih, notranjih mnenj. Ogromno jih je že, čez vse se jasno ne da prebiti. Pa vendar opažam, da je čedalje več zapisov v stilu: "ne, ne, jaz sem drugačen! Tole bo čisto nekaj posebnega!". Ponavadi zdržijo od enega tedna do meseca potem različnosti in drugačnosti zmanjka.

Vsi s(m)o frajerji, (skoraj) nihče ne napiše v profilu, da je dober, pošten, iskren in še kaj takoimenovanih "dobrih" lastnosti. Vsi bi radi bili "lumpi", "hudički", "odrezavi", "napadalni", "zlobni", "je*ivetri", skratka frajerji, nekaj posebnega.

Je to samo najstniška fora? Tudi jaz sem v tistih časih na ves glas tulil: "Ne razumete me! Mama, jaz sem drugačen!" Ah, japajade.

Zadovoljen sem z malimi koraki, z malimi rečmi, stvarmi, dejanji. V njih je čar in čeprav na ven zgledajo sivo in nezanimivo, jih jaz vidim v barvah in skozi njih spoznavam lepote ter strahote sveta.

Ali pa je to samo pomanjkanje osebnih ambicij na celotni črti?

Rajkooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo!

Wegaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Kdo, hudiča, je rekel, da je tek užitek? Sprostitev? Navdušenje? Veselje?

&%4"$%)#/"/&#&=)!)#(/!#/&#==!??!*?*)#?)! (huda cenzura)

Seveda. Naturlich. Certamente. My a** certamente.

Prvo: tekla sva po čisto drugi trasi, kot sva jo pripravila. Posledica: pojma nimam, koliko sem pretekel.

Drugo: po petih vmesnih časih, se je klin*ev telefon resetiral. System bloody error. Posledica: pojma nimam, koliko časa sem tekel.

Tretje: kaj pa jest vem, roke se mi tresssssejo.

Če ima človek že prvič toliko težav, kako bo šele naslednjič? 4,4km? A sem čist nor?

Doma rušimo drevesa, žagamo slive, javorje in še kaj. Malo se mi srce trga, a vse se je razraslo mnogo preveč, pa še sneg je vse slive kar fino polomil. In tako imamo že popoldanske treninge. Ramenski obroč mi bo odpadel, roke pa so mi že...

Ampak trening traso je bilo pa potrebno iti začrtat, čeprav že v čisti temi. S seboj sem vzel še osebnega trenerja in sva se tako skupaj s kolesi prebijala preko blata in luž.

Naredila pa sva dve trasi, eno čez vas in eno čez polje. Čez vas meri 2,3km, čez polje 3,3km, če pa obe združimo v eno, pride ravno lepih 5km. Kar bo ravno prav za testiranje pripravljenosti.

In tako je prišel dan, ko bo treba začet. Nič počivat zvečer pa nič treniranja prstkov na računalniku, kar lepo tečt pa čeprav prekle padajo.

Jah, pa dajmo, a ne?

Dve muhi na en mah?

Četrti tek okoli Gradiškega jezera IN stava? Dopoldan okrog Gradiškega, vožnja do Mure in potem popoldan stava? Vse se je nabralo 26.5. Pa še dan po Dnevu mladosti.

Mah, najbolje, da naenkrat opravim z vsem skupaj. Mi potem ne bo treba nikoli več tečt. Edino, če me ne prime, v kar pa nekako ne verjamem.

Sem še vedno v fazi načrtovanja. Kdaj, hudirja, naj tečem? Zjutraj? Zvečer? Popoldan? Oh, res čudno, noben čas mi ni pri srcu. Če tečem zjutraj, se moram odpovedat kavici, hudičevim smotkam in še vsaj pol ure prej vstat. 4:45?! Tole mi ne diši najbolje. Zvečer bom imel pa same težave z lužami, blatom in podobno nesnago na poljskih poteh. Po asfaltu se mi pa nekako ne da premikat nogic.

Kakorkoli že, danes moram najti rešitev, ker jutri začnem. Drugače ne bo nič, drugače ne bo stave in ne slave.