Danes je na Gimnaziji Poljane zagorelo!

Nekaj časa sploh noben ni vedel, zakaj gre. Tiste v zgornjih nadstropjih so spravili ven šele čez čas.

Nobenega požarnega alarma. Nikoli nobene vaje. Brez panike, kar je dobro, a se mi zdi, da s premalim zavedanjem, kaj lahko požar naredi.

Kakor zgleda, so bili gasilci edini, ki so stvar vzeli presneto resno, saj so pripeljali vsaj tri gasilske avte.

 (C) by Mitja

Tokrat je zagorelo le v kuhinji in je bilo vsega hitro konec. Mislim pa, da se na teh koncih sveta mnogo premalo zavedamo same požarne varnosti. Ko bo pa kaj hudičevo narobe, bomo pa spet iskali krivce.

A ni to malo brezveze?

P.S.

Ne vem, če bi bila pesmica: "Še nikol se nismo tolk smejal..." zdajle prav primeren. Vem pa, da smo mi na to kar naprej upali, seveda brez zavedanja, kaj to pomeni...

Je pa res, da sta šla naša dva dve uri prej domov.

Poleg tega je bil na šoli tretji rok Mature. Kako bo zdaj s tem? Razveljavljeno??? Polno težav...

Super. Po hiši imamo že web kamere, promet z računalnika otrokom tako ali tako spremljam, beležim klike in obiske na sumljive servise, v bančne izpiske jim - jasno - gledam sproti, žepe vedno obrnem naokoli, na pregled omare nikoli ne pozabim. Sem spadajo še preverjanje zadaha ob vrnitvi domov, zaklenjena vrata ob 21h, da se ja ve, kdaj pridejo domov, no, pa še kako malenkost bi lahko našel.

Zdaj pa sem končno dobil še možnost nadzorovanja v šoli. Končno! Veliki brat v meni je stegnil lovke in takoj sem se šel prijavit. Jasno!

Portal na prvi pogled zgleda čisto v redu, zdi pa se mi, da to ni le e-redovalnica, temveč mnogo več. Morda. Ne vem. Nisem imel časa.

Ker sem hitro obupal.

Ok, razumem, da potrebujemo digitalno potrdilo. To ne bo problem, taka poteza mi je celo všeč! 

V postopku lepo piše, zakaj potrebujemo digitalna potrdila in zakaj in čemu je namenjen elektronski podpis. Vsi podatki se preverjajo, davčne številke šibajo gor in dol. Do tukaj vse lepo in prav.

Potem pa pride tretji korak:
"Ob prvem obisku eRedovalnice uporabnik izbere povezavo Podpora z nadaljnjimi navodili. V besedilu klikne na povezavo Izjava. Da bi šola lahko omogočila vpogled v ocene otroka, je namreč za dostop potrebno šoli predložiti izpolnjeno Izjavo.
Podatki, ki jih je uporabnik vnesel pri registraciji, bodo na Izjavi že izpolnjeni. Izjavo uporabnik natisne, dopolni z manjkajočimi podatki, podpiše ter odnese oziroma pošlje na šolo."

Opala.

Že zavijam z očmi, že vidim, kam pes taco moli. Seveda pa to ni vse. Konec je prefinjen, točka 5.:
"Dokument Odobritev dostopa v eRedovalnico uporabnik dobi osebno na šoli ali po pošti. Na obrazcu je izpisano osebno ime otroka in aktivacijska koda zanj."

Saj ne vem, ali bi sploh kaj komentiral... Otroci bodo pač ostali brez nadzora, vse bo klavrno propadlo in iz njih najbrž nikoli nič ne bo. Iz mene pa še manj.

Morda sem res za luno, ampak Elektronski podpis pojmujem kot nekaj, s čimer zadevo podpišeš. Anede? Kolikor vem, e-podpis ni dovoljen le v nepremičninskih poslih in njim podobnih.

Zakaj, hudiča, je torej treba pri vseh e-zadevah še neke papirje printat, jih pošiljat in se sploh zaje*avat z njimi? Kako vedno združujemo stare in nove prijeme? Kako vedno z novimi tehnologijami opremimo celoten proces, ki je že tako za luno, namesto, da bi uvedli čisto nov proces, ki bi izkoriščal nove tehnologije v popolnosti?

Čisto možno pa je, da nekdo preprosto ni vedel, kako bi hranil take Izjave. Najbrž se mu je zdelo, da je pač potrebno vse hraniti v papirju. S podpisom. Takim na roko.

Ni čudno, da vsi projekti Brezpapirnih pisarn na koncu povzročijo še mnogo več papirja. Na koncu vse, čisto vse, v drugi kleti sprinta pridna tajnica in hrani v arhivu. Za vsak slučaj, ker računalnikom ni za zaupat. Ali pa zato, ker se tako pač dela.

Tole nam ne gre še najbolje. Poskusim naslednje leto.

Tole današnje vreme je pa čista žalost. Dobesedno.

Vlaga, tema, mraz, mokrota, gneča, jajcanje, dežniki...

Že vidim, da bodo tole čisto depresivni dnevi.

Morda bi res lahko uzakonili, da moramo v takih dnevih obvezno ostati doma, lepo zaviti pod odejo, na toplem.

Nikakor si ne predstavljam, da bi moral zdaj v šolo. Še v temi, ves moker v noge do avtobusa, kjer bi eno uro stal do postaje, prišel ves premražen v šolo, kjer bi me še kak prfoks, enako depresiven zaradi vremena, mučil in svoje travme lomil na meni.

Ah, sreče, svoje sem že dal skozi... Davno, davno, a poškodbe še vedno ostajajo, vsaj tako zgleda.

Potem me pa še razjezijo takile kreteni. Verjamem, da imajo poln kufer razlogov, zakaj in čemu so pametnejši od vseh nas, a me to čisto nič ne briga. Takim bi jaz avto zaplenil za tri mesece, pa naj se jim mudi, kolikor hoče. Seveda se je malo za njim pripeljala še cela četica. Medtem, ko nekatere razumem, ker so šli pač pri naslednjem izhodu dol z AC, čeprav je bilo do tam še par km, pa bi nekaterim res kaj grdega storil, ker so odstavni pas izrabili le za to, da se spet zgužvajo na naš pas. Ne moreš verjet, da so lahko ljudje tako brezobzirni, preprosto ne moreš verjet... Pa grem stavit, da so jih polna usta o brezobzirnosti drugih voznikov in o tem, kako drugi ne znajo peljat in o slabi kulturi vožnje in in in in.   

Najbolj zanimivo pa je, da to vedno drugi počnejo, kaj?

Saj ni čudno, takle dan, kako pa naj bi bilo drugače...

Tralala.

Pa mi je uspelo. Tri kroge okrog Gradiškega! Tri bloody kroge!

12.600m.

Dolgčas za znoret.

Tečt niti ne tako hudo, pravzaprav čist luštno, ampak dolgčaaaas. Kaj naj počnem eno uro in pol??? Razmišljat ne morem, muzike se mi ne da poslušat... potem se pa več ali manj vrtim okrog iste teme: teka. Mah, dolgcajt, saj pravim.

12.600m, 1:26:29, 171/93%, 1367kCal, 6:52/km.

1. krog: 27:58, 169/92%, 6:40/km,
2. krog: 28:36, 172/94%, 6:48/km,
3. krog: 29:53, 170/92%, 7:07/km.

Po koncu drugega kroga sem šel mal pit, od tu sigurno minuta pribitka. Torej bo šla desetka okrog 70 minut. Lepo počasi. Morda pa mi uspe celo bolje, na Gradiškem me matrajo klanci, tam jih pa ne bo. Ampak na manj kot uro pa ne bom računal. Nekje od 60-70 minut bo čisto ok.

Počasi je šlo, a sem se raje šparal za dolgo furo. Kaj sem pa vedel, ali sploh pretečem...

No, pa sem. Tralalalalalalala!

Končno!

Vsega sem znosil nazaj v klet. Orodje namreč. Tja, kamor tudi spada.

Seveda sem vse skupaj kar ruknil na mizo, nič pospravil. Prej ga ne pospravim, dokler ne bodo že vsi skakali do stropa. Ali pa ko bom hotel biljard igrat. Ma, ne dotaknem se ga cel mesec!

Jasno pa pri pospravljanju orodja ni šlo vse, kot bi moralo. S tistim celim kupom sem se moral ustavljati v vsaki etaži in podelati stvari, ki so me čakale že dolgo, dolgo. Končno sem celo zvočnik pritrdil nazaj. Hm, dol sem ga dal, ko smo peč postavljali. Lansko leto. Hm, hm.

Res je, na nekatere stvari moramo čakati dolgo. Priznam, da nisem prav priden v teh zadevah. Imam sicer milijon izgovorov, a zdajle ne štejejo. In v teh trenutkih resnice tudi popolnoma razumem Heleno, kako ji je grozno, če mora kaj takega zahtevati od mene. Seveda tega že jutri ne bom več priznaval!

Po eni strani sem vesel, da mi je uspelo vso to omaro narediti s svojimi rokami. Pravzaprav sem navdušen, ponosen in še vse, kar paše zraven. Po drugi strani pa sem nadvse vesel, da je tega konec.

Ma, ja, nekaj časa orodja nočem videt. Grrr.

Po eni strani, se mi zdi, da smo bili še včeraj na dopustu. Kar zame pomeni, da se je ravnokar končala šola.

In zdaj evo, je že konec počitnic. Nekam hitro gre vse tole.

Kakšnih velikih priprav nismo imeli, otroci se kar sami lepo pošlihtajo. Dva srednješolca, ena šolarka in en vrtičkar. Najbrž bo še največ dela, ko bo šel tamauček v šolo. Sicer bi šel najraje že zdaj, a bo moral še dve leti počakat.

Uff, dva srednješolca... Ta bo še težka.

Danes smo po Krtini še lepili plakate Šolska pot. Kar nekaj smo si jih spravili, da jih bomo še lepili med letom. Naše krtinsko križišče je namreč prijazno kot strela, še posebno za šolarje. Še jaz grem s strahom čez, kaj šele taki mali pikci...

Upam, da nam rata kdaj krožišče uvest.

Sicer pa: končno! Spet malo discipline in reda. So se že kar malo razvadili, nobenega dela, kar bluzenje in izguba časa. Ha, zdaj bo pa vse drugače!

Spet en malo daljši pohod. Po poti štirih slapov smo tokrat šli, čez Bohor.

Čeprav je bil daljši pohod, smo uspeli videti le tri slapove. Že tako je bilo hoje kar za dobrih šest ur.

Priprave za na Krn.

Vstali smo že ob čisto nečloveški uri, 4:30. Pokanje vseh otrok, vožnja do Krškega in organizacija, pač terja svoj davek.

Je pa zato enkratno videti Krško polje v meglicah ob sončnem vzhodu! Otroke sva pustila pri sorodnikih, mi pa smo jo mahnili naprej.

Po Poti štirih slapov, ki te popelje kar čez dobršen del Bohorja.

Same grape, useke, grebeni, tale Slovenija je res čisto razdrapana, grapa pri grapi. Plazit se skozi njih je enostavno super, lahko pa je tudi malo nevarno. Ponekod je potrebno celo malo plezat, kar ni nič hudega, problem je le v tem, da je ob vodi pač vedno vse mokro in spolzko.

Videli smo čuda zadev, poleg samih slapov še mnogo drugih stvari, nekatere pa smo tudi izpustili, ker je bilo preprosto premalo časa.

Ena najstarejših trt, ki je skoraj res debela kot kakšna lipa... Ameriške sorte.

Seveda se v takih grapah vedno najde tudi kakšna bolnišnica.

Za konec pa še Koča na Bohorju.

Potem smo pa kar direktno sestopili v dolino. Je bilo dovolj za en dan. Kar se je izkazalo za dobro, ker nas je skoraj dež ujel. No, mene je, ker sem moral zložit stvari v prtljažnik. V zadnjih sekundah! Kakšno načrtovanje, anede?!

Ker pa smo pri Požunu kar naprej govorili o ribah in o ribah in še malo o ribah, ni bil hudir, da so se Heleni tako zaluštale ribe, da smo jih morali it iskat.

Pa smo imeli na koncu še ribjo pojedino. Mljask.

Domov smo se privlekli ob desetih zvečer. Ni čudno, da sem danes malo zmatran...

Vse slike pa v galeriji. Mater, v gozdu, pri takih kontrastih, je nemogoče slikat...

Ah, petek.

Pravzaprav sem hotel sprobat bogokletno teorijo o tem, da mnogo hitreje tečeš z mačkom, ampak je vse skupaj padlo v vodo.

Še kitare se mi ne da nažigat.

Pa še MK mi sledi po temule refererju sodeč: https://mail.mkz-lj.si/exchweb/bin/redir.asp?URL=http://www.krtina.com/blog/. Bogve, kaj si vse dopisujejo glede mojih postov o njih. Obveščevalne službe jim zgleda dobro delujejo. Morda pa bom vključen še v kakšno nagradno igro? O, to bi bila ironija, anede?

In še omara je končana, skupaj z elektriko. In sem čisto na tleh, nimam kaj počet. Ležim na postelji, gledam omaro in se vedno bolj čudim samemu sebi. Vedno bolj. Saj še ne verjamem, da mi je uspelo in kar čakam, kdaj bo privid izginil.

Ampak zgleda, da je res: kar se človek loti, to človeku tudi uspe. Na nek način že.

Sem in tja grem malo pogledat na Blogos, kaj je novega po blogerskem svetu.

Tako tudi včeraj.

Ampak, glej, glej... Pri "Zadnje z agregata" opazim pod vsakim postom še tri nove ikonice, ki jih običajno tam ni. Ena zelena kljukica in dve rdeči, ena od njih s križcem, zraven pa piše Admin.

Opala.

Pri zeleni piše: "Izpostavi objavo", pri rdečih pa: "prepreči objavo" in "zbriši objavo". No, pri tej zadnji se mi to samo zdi, v navalu (pre)velikega navdušenja sem videl le križec, kot pri vsakem brisanju pač.

In tu pride do zapleta. V trenutku mi je bilo namreč popolnoma jasno, kaj moram naredit. Čisto, kristalno jasno. Nič premišljevanja zakaj, da ali ne, nič. Roka se je direktno sprožila proti zeleni kljukici mojega posta, pri tem pa se je že pripravljala, da bo pri vseh ostalih miška klikala na rdeče ikonice.

Še sreča, da zadeva ni več delovala, je nekdo že opazil svojo napako in jo odpravil.

In tako sem bil jasen in živ dokaz, kako oblast pokvari človeka in da se je najbolje držat čimdlje stran od nje.

Zvečer sem se v kleti kesal zaradi svojega trenutka slabosti in se šibal s špageti. Barilla, seveda.

Ker sem dr.Wegi pokvaril presenečenje, ker me je pravzaprav začelo zanimat, kaj vse je notri, in ker sem eden izmed samo 4% srečnežev, sem naredil neumnost.

Odprl sem kuverto, ki mi jo je poslala spamerska Mladinska knjiga. Velika, največja nagradna igra. Super.

Evo, predstavljam ves material, ki ga človek dobi, ko odpre takole kuverto. Nešteto papirčkov. Za samo to, da jih zložiš, potrebuješ kar nekaj časa. Kaj šele, da bi jih urejal po vrsti!

Najprej me pozdravi Eva.

Častna članica komisije. Super. Čestitam. Upam, da tole ni višek kariere.

Dve kuverti, ena z NE, druga z DA. Po pravici povedano se nisem preveč spuščal v tekste. Če bi hotel kaj poslat, bi pa bilo najbrž dobro, da bi se. Ker NE lahko pomeni čisto nekaj drugega. Ali pa tudi ne.

Poleg glavne nagrade in nevemkolikoše podnagrad, lahko dobite še nagrado za ekspresni odgovor:

pa nagrado za darilo leta:

in na koncu še nagrado za prve izžrebance.

Poleg tega dobiš še par papirjev, ampak sem s slikanjem odnehal, polno je nekih letakov z uradnimi zagotovili, podpisi, šiframi in podobno.

Skratka, težko fališ. Pravzaprav se mi čudno zdi, da bi kdorkoli sploh lahko ostal brez kakšne nagrade.

Najboljše pri vsem tem je, da sem se tudi jaz, kljub svoji ultraskepsi, na koncu že precej navdušil. Ko vse tole prebereš, te potegne noter, v mislih pa že zapravljaš denarčke in nakupuješ. Samo še malo je manjkalo, pa bi vse vestno izpolnjeval.

Sem se moral oborožiti z močno voljo, da sem lahko na koncu vse te papirje - z zelo težkim srcem - le šuknil v star papir.

In še danes mi je malo žal. Na, pa so šle nagrade...

Vse to pa le zaradi prodaje ene same knjige.

Mislim si, da MK ne more biti tako nepreračunljiva, da bi naokrog pošiljala kar nekaj v tri dni. Skoraj sigurno je zadeva premišljena in skoraj zagotovo tudi deluje. Drugače bi prišli v MKju že na kant. Le predstavljam si ne, kako deluje. Kljub temu, da sem si prebral marketinške prijeme in, da zdaj vem, da zadeva deluje, mi je vseeno malce tesno pri srcu.

Ob takih in podobnih reklamah se namreč počutim, kot, da se delajo norca iz mene, skoraj sem užaljen. Preprosto se mi zdi, da me žalijo. Zato takih reklam in pošiljk v nobenem primeru ne maram in najbrž se ne bo nikoli zgodilo, da bi sploh kupil kakšen zbudite se nasrani, kozmodrisk, knjigo od MK v nagradni igri, ali kaj podobnega. Pa če je še tako dober in znan izdelek.

In če se bo kdaj zgodilo, da bi moral oglaševati kakšen svoj izdelek, iz vsega srca upam, da me ne bo prijelo, da bi se posluževal takih prijemov. Pa čeprav gre vse skupaj zaradi tega v maloro. Je*eš TV prodajo...

Eno spoštovanje do sebe in drugih pa človek - konec koncev - mora imet.