Tisto, v virtualnem svetu najpomembnejšo?

Tisto, s katero se boriš, ko nastajajo tvoji zapisi?

Tisto, preko katere si povezan v ta svet?

Moja je stara že deset let in kljub vsem mlajšim naokoli, je ne zamenjam brez boja. Ker je preprosto fenomenalna.

Pa moja ljubezen do IBMja gor ali dol. Tole so naredili enkratno, je treba priznat.

P.S.

Šele popoldan sem opazil, da je slika malo "blurred". Super, očala bodo kmalu na poti... Po pravici povedano pa pride to čisto prav, se vsaj umazanije ne vidi. No, saj ne rečem, da je umazana, no... ;)

Že od nekdaj sem precej navdušen nad Google Maps. V zemljevide lahko gledam ure in ure in si razbijam možgane kje je kaj.

Pogled iz zraka zna biti včasih precej nenavaden, nanj se moraš privaditi, drugače ne razločiš nič.

Zgleda, da je Google spet malo posodobil karte našega ozemlja, tokrat so na vrsti predvsem Julijske alpe. Sam tega ne bi niti opazil, a so mi uporabniki na Panoramio servisu popravili lokacije slikic. Glede na prejšnjo ločljivost nisem ravno veliko zgrešil. Je pa zdaj ločljivost čisto do predzadnje, kar je več kot super.

Aljaževega doma na Triglavu pa nisem in nisem odkril. Igra senc naredi svoje in po desetih minutah ti ni več jasno, kaj sploh gledaš. Kredarico in Planiko se dobro vidi, stolpa pa ne najdem za živo glavo.

Jasno, da sem šel še enkrat po naši poti na Krn. Še slikat mi ne bi bilo treba toliko, ko bi vedel, da se zdaj vse tako fino vidi.

Tole so kasarne na poti od Krnskega jezera proti Komni. Skrivajo se med hribčki, da jih čez hrib ni bilo mogoče zadet. Neverjetno, kaj so vse počel v WW I. Ljudje smo res nori.

Naj slike povedo več, kakor lahko jaz.

Iz Lepene, sobota zjutraj.

Koča pri Krnskih jezerih, kmalu nato. No, vsaj dve uri.

Krnsko jezero, že spodaj v daljavi.

Mahamo jo proti Krnu. Direktno. Ampak je daleč...

Toliko daleč pa spet ne, da ne bi mogli splezat gor!

Kako so lačne ribice, lahko jih z roko loviš!

Naslednji dan pa čez Komno, proti Bohinju!

Vijugasta pot, gor in dol, a prekrasna!

Dokler na koncu, na Komni, ne uzremo Bohinjskega jezera.

Veseli, da smo tu, a žalostni, da se je končalo.

S Komne do dol sem tekel in ubiral vsako bližnjico. Ena ura. Noge zdržale. Super. Ponosen.

Vsak izlet je boljši. Ta je bil enkraten! S Krti se splača it!

Mački že vedo, kako je treba.

Ja, zakurili smo. Ni čudno, kaj?

Najbolj uživa maček, potem otroci, potem pa midva.

Jutri greva na Krn, v sneg, rabiva malo toplote s seboj.

Danes je nekdo rekel, da so lastovke že šle.

Ma, ne........

Zdajle sem sicer malo gledal naokoli, a ko jih rabiš, nobene ni. Zdaj pa me je postalo malo strah.

Če so res že šle, potem zima res ni daleč. Najboljši pokazatelji so.

Samo še po nebu gledam, morda pa le ni res!

Včeraj sva zamenjala posteljnino.

Poletne odeje so šle globoko v omaro, na posteljo pa je prišla ena velika, zimska, topla odeja.

Strah, da se zimska posteljnina ne bo ujemala z novo podobo spalnice, je bil odveč. No, jaz tako ali tako tega ne bi opazil. Bistvo je, da je toplo, ne pa da se ujema...

Danes zjutraj sem že resno razmišljal o tem, da bi vsaj zjutraj začel kurit. Prav fin občutek je, ko se zjutraj umivaš z ledenimi rokami. Bljak.

Še na terase se mi ne lušta več hodit. Sssseeee nnneeee mmmmooorrremmm vvveeeččč pooogggooovvarrrjjjat nnnorrrrmmmalnnno...

Ah, cela je*a.

Temu lahko mirno rečem, da je ena od bitk dobljena. Čeprav noben še ne ve niti kako, niti od kje, niti zakaj.

Morda se je premaknilo kje drugje, morda pa so naša prizadevanja obrodila sadove. Kdo ve? Kar me malo jezi, ker se ne ve, komu pripisat zasluge.

Nekdo jih sigurno ima, stvari se ne dogajajo kar same.

Torej: v Krtini smo dobili tablo kraja! Juhu, končno!

Za druge to ni nič, za Krtino pa je to kar nekaj. Krtina je namreč deljena na zgornji in spodnji del. Vmes pa teče regionalna cesta Želodnik - Moravče. V spodnjem delu je več hiš, v zgornjem pa je šola. Torej morajo šolarji čez zelo prometno cesto. Pa še hiše gledajo na cesto, pa gostilna Rok ima izvoz direkt na cesto... In podobno.

Do sedaj smo imeli dve tabli kraja, ena je bila na zgornji strani, druga na spodnji. Kar je pomenilo, da si po cesti lahko vozil 90km/h. Super.

Mene je strah te ceste. Če si pešec, je 90km/h kar dobra hitrost, skoraj nobeden se ni šparal.

Že kar nekaj let nazaj je intervenirala šola, pa KS, pa bogve kdo vse, a se nič ni premaknilo. Ob AC smo dobili le malo boljši in osvetljen prehod za pešce, pa še to tam, kjer ga nihče ne uporablja.

Toda zdaj! Zdaj pa imamo tablo direktno na glavni cesti! S tem tudi omejitev 50km/h. Upam, da bo kaj bolje!

Še midva s Heleno sva tablo opazila šele tri dni kasneje... Pa ravno okrog table sem v nedeljo postavljal znake za šolsko pot. A je nisem videl. Neverjetno. Včeraj pa: "Glej, glej! TABLA!!!" Helena pa: "Kaj tabla? Saj je bila vedno tukaj?!" ... Evo, tako gledamo vozniki table... Groza.

Torej je zdaj pravi čas, da bi policaji kaj zaslužili, noben tega namreč še ni opazil...

Poleg tega smo dobili še par znakov za 70km/h pred in za krajem. Super. Hvala, komerkoli že!

Torej, Had, malce bolj previdno, še ena ovira na poti!

P.S.

Ne priporočam nikomur, da snema med vožnjo. Jaz sem zato pozabil zavit v trgovino in sem moral motovilit potem vzvratno, zato sem pa skoraj podrl znak za delo na cesti. Malo je manjkalo. Ufff.

A tale naš ABC dela samo, ko so temperature višje od 15 stopinj?

"NI TABLICE" kar naprej izpisuje.

In potem moram zavijat nazaj na drugi pas za plačevanje, kjer se seveda soočim s človeško prizanesljivostjo. Ko moram čakat, ker se vedno najde kakšen, ki me za živo glavo ne bo spustil v kolono. Ker iz njega se pa že ne bom norca delal, raje se zaleti prejšnjemu avtu v rit.

Pa celo poletje je bilo vse čisto ok, celo s petdeset na uro je šlo čez.

Evo, zdajle pa malo mraza in hop... NI TABLICE! Ma, kaj ni tablice!!!

Se moraš prav ustavit, da jo spozna in to na čisto določenem mestu, par metrov prej. In čakaš, kdaj te bo kdo naprej porinil ali pa vsaj neučakano pohupal. Saj ni čudno...

Tako je prispetje na cestninsko postajo vedno muka in stres. A me bo tokrat spustilo, ali me ne bo... Grrrr. Res je škatlica že bolj stara, morda bi moral novo kupit, ampak, ker sem gorenc, tega ne bom še kmalu naredil. Že za tisto drugo sem domače mučil par let, preden smo jo res nabavili. Te pa ne menjam. Da še darsu dajem, kar tako...

Se spravim sam baterijo menjat? Hm, ideja, kaj?

Danes je na Gimnaziji Poljane zagorelo!

Nekaj časa sploh noben ni vedel, zakaj gre. Tiste v zgornjih nadstropjih so spravili ven šele čez čas.

Nobenega požarnega alarma. Nikoli nobene vaje. Brez panike, kar je dobro, a se mi zdi, da s premalim zavedanjem, kaj lahko požar naredi.

Kakor zgleda, so bili gasilci edini, ki so stvar vzeli presneto resno, saj so pripeljali vsaj tri gasilske avte.

 (C) by Mitja

Tokrat je zagorelo le v kuhinji in je bilo vsega hitro konec. Mislim pa, da se na teh koncih sveta mnogo premalo zavedamo same požarne varnosti. Ko bo pa kaj hudičevo narobe, bomo pa spet iskali krivce.

A ni to malo brezveze?

P.S.

Ne vem, če bi bila pesmica: "Še nikol se nismo tolk smejal..." zdajle prav primeren. Vem pa, da smo mi na to kar naprej upali, seveda brez zavedanja, kaj to pomeni...

Je pa res, da sta šla naša dva dve uri prej domov.

Poleg tega je bil na šoli tretji rok Mature. Kako bo zdaj s tem? Razveljavljeno??? Polno težav...

Super. Po hiši imamo že web kamere, promet z računalnika otrokom tako ali tako spremljam, beležim klike in obiske na sumljive servise, v bančne izpiske jim - jasno - gledam sproti, žepe vedno obrnem naokoli, na pregled omare nikoli ne pozabim. Sem spadajo še preverjanje zadaha ob vrnitvi domov, zaklenjena vrata ob 21h, da se ja ve, kdaj pridejo domov, no, pa še kako malenkost bi lahko našel.

Zdaj pa sem končno dobil še možnost nadzorovanja v šoli. Končno! Veliki brat v meni je stegnil lovke in takoj sem se šel prijavit. Jasno!

Portal na prvi pogled zgleda čisto v redu, zdi pa se mi, da to ni le e-redovalnica, temveč mnogo več. Morda. Ne vem. Nisem imel časa.

Ker sem hitro obupal.

Ok, razumem, da potrebujemo digitalno potrdilo. To ne bo problem, taka poteza mi je celo všeč! 

V postopku lepo piše, zakaj potrebujemo digitalna potrdila in zakaj in čemu je namenjen elektronski podpis. Vsi podatki se preverjajo, davčne številke šibajo gor in dol. Do tukaj vse lepo in prav.

Potem pa pride tretji korak:
"Ob prvem obisku eRedovalnice uporabnik izbere povezavo Podpora z nadaljnjimi navodili. V besedilu klikne na povezavo Izjava. Da bi šola lahko omogočila vpogled v ocene otroka, je namreč za dostop potrebno šoli predložiti izpolnjeno Izjavo.
Podatki, ki jih je uporabnik vnesel pri registraciji, bodo na Izjavi že izpolnjeni. Izjavo uporabnik natisne, dopolni z manjkajočimi podatki, podpiše ter odnese oziroma pošlje na šolo."

Opala.

Že zavijam z očmi, že vidim, kam pes taco moli. Seveda pa to ni vse. Konec je prefinjen, točka 5.:
"Dokument Odobritev dostopa v eRedovalnico uporabnik dobi osebno na šoli ali po pošti. Na obrazcu je izpisano osebno ime otroka in aktivacijska koda zanj."

Saj ne vem, ali bi sploh kaj komentiral... Otroci bodo pač ostali brez nadzora, vse bo klavrno propadlo in iz njih najbrž nikoli nič ne bo. Iz mene pa še manj.

Morda sem res za luno, ampak Elektronski podpis pojmujem kot nekaj, s čimer zadevo podpišeš. Anede? Kolikor vem, e-podpis ni dovoljen le v nepremičninskih poslih in njim podobnih.

Zakaj, hudiča, je torej treba pri vseh e-zadevah še neke papirje printat, jih pošiljat in se sploh zaje*avat z njimi? Kako vedno združujemo stare in nove prijeme? Kako vedno z novimi tehnologijami opremimo celoten proces, ki je že tako za luno, namesto, da bi uvedli čisto nov proces, ki bi izkoriščal nove tehnologije v popolnosti?

Čisto možno pa je, da nekdo preprosto ni vedel, kako bi hranil take Izjave. Najbrž se mu je zdelo, da je pač potrebno vse hraniti v papirju. S podpisom. Takim na roko.

Ni čudno, da vsi projekti Brezpapirnih pisarn na koncu povzročijo še mnogo več papirja. Na koncu vse, čisto vse, v drugi kleti sprinta pridna tajnica in hrani v arhivu. Za vsak slučaj, ker računalnikom ni za zaupat. Ali pa zato, ker se tako pač dela.

Tole nam ne gre še najbolje. Poskusim naslednje leto.